Predpust. VERA ALBRECHTOVA: je Banca prevarala čarovnico. arica je bila majhna, uboga deklica. Imela je le staro mamico, a ko ji je še ta umrla, je ostala sama s svojo mačko Mehkodlačko v tesni, napol podrti kolibici kraj gozda, odkoder je držalo devetero potov na devetero strani sveta. Ko je stala na raz= potju s svojo muco in premišljevala, kateri utegne biti zanjo pač najsrečnejši, skoči iz grmovja mlad zajček preko ceste, pa se ujame v past, ki je bila ob parobku gozda zanj nastavljena. »O jojmene!« je zakričal, pa ni nikakor mogel izvleči svoje tačke in je milo jokal in stokal. Barica stopi bliže, mu odpre past, zaveže krvavo nogo in reče: »Le beži. le teci, pa mi reci, katera pot bo zame najboljša?« In zajček je dejal: »Na vse strani se obrni, pa se kmalu povrni,« in je izvlekel iz svoje malhe star zajčji kožuh, dejal je. da je v njem tičal že njegov praded, in ji naročil: »Ureži si kučmo pokrivačko in če boš hotela biti ne= vidna, daj si jo na glavo in rešena boš.« To rekši, se ji zahvali za pomoč, pa hajdi svojo pot. Barica je pobrala zajčev kožušček in je šla dalje po beli stezici s svojo mačko Mehkodlačko. Ko ti hodi že dobro uro, zapazi v drugi zanki lisičko Košatko, vso krvavo in upehano, in stopi bliže, da ji pomore. Lisica pa se ji globoko prikloni in ji zopet izroči v zahvalo dolg lisičji rep, bil je ponos njene stare tetke Putkokrade. in ji reče: »Le vzemi ga v pia* čilo! Služil ti bo dobro. Kadar z njim zamahneš, priveslaš zdajci po zraku, kamor ti drago.« Barica vzame še lisičji rep, se lepo zahvali in gre dalje ... Dospevši v temen gozd, začuje milo stokanje jelena, ki se je oplel med vevevje in ni mogel dalje. Tudi njemu pomore Barica in jelen ji da v spomin krasen rog ter ji naroči: »Vzemi ga v zahvalo! Kadar zatrobiš nanj, ti priteče na pomoč toliko oboroženih palčkov, da bodo vso zemljo pokrili kot roj zelenih kobilic.« Barica vzame še rog. ga skrbno shrani in se odpravi s svojo mačko Mehkodlačko naprej. Ali noč ju prehiti v gozdu in nista vedeli ne naprej ne nazaj. Zdajci zapazi v neki globoki votlini medlo zeleno lučko, ojunači se i stopi bliže. Nalahko potrka na skalna vrata, kar se oglasi zadirčen las: »Le naprej, le naprej, božja stvarca!« In v starih copatah, velikih kot čoln, je pridrsala čarovnica, grda kot sodni dan. Sredi čela je imela eno samo zeleno oko, na rokah pa dolge kremplje; v ustih sta ji tičala dva slonova zoba in namesto las ji je poganjalo ptičje perje na glavi. Barica se je izprva silno prestrašila, pa ker je znala starka tako lepo govoriti, ji je kmalu ogrela srce in jo zvabila s seboj v votlino. Kako Na koncu votline je imela strašansko veliko peč in v kotu so bile prislonjene vilice, velike kot gnojne vile. in nož. da bi z njim rezal skale. Žlica fe bila velika za lopar in skleda globoka kot vodnjak. Kraj peči pa je zapazila Barica kup človeških lobanj in na ražnju se je cvrlo nekaj povsem človeku podobnega. Zdajci je obšla Barico strašna groza. Pograbila je muco in pia» nila z njo k vhodu, toda vrata so bila zabita in težka kamenita skala ji je zapirala pot. »Joj. izgubljena sem! Še mene pojé ta strašna pošast, na ražnju me ocvre, kot je vse druge nesrečnike,« tako je tarnala, ko je začula čarovnico, kako je začela brusiti velikanski nož, da jo zakolje. Kar se domisli zajčje kože, ovije si jo okrog glave, vzame muco v naročje in — ni je bilo. Čarovnica je vihala nos in kričala: »Kje si, kje si, da te pojem? Tvoje meso duham. ali ne vidi te moje čarobno oko.« Iskala in brskala je po vseh kotih, a najti je ni mogla. Ze se raztogoti ter jame vihteti velikanski nož: »Nasadila me bo,« se pre« straši Barica ter povleče izza predpasnika lisičji rep, zamahne z njim po zraku in smuk! — že je bila iz luknje visoko nad smrekami, pod jasnim, zvezdnatim nebom. »Ušla mi je, pretkanka,« je zarenčala čarovnica, zajahala čarobno metlo in hajdi za njo, da je piskalo v zraku, kot bi kdo veje lomil... A že ji je bila za petami. Barica pa ne pomišlja dolgo. Spusti se na prostran travnik in zapiska na piščal, ki ji jo je bil izročil jelett Zdajci se dvigne izza vsake bilke malček»palček in kmalu jih je bi!" toliko, da je kar vsa zemlja mrgolela. Barica jih milo prosi pomoli in ko se zlobna čarovnica vrže iz visoke višave na zemljo, da bi Ba» rico ugrabila, zleze nanjo toliko palčkov kot mravelj in ji zveže roke in noge, prav kot bi jo v pajčevino povili. Čarovnica je kričala in vpila, a bolj ko je vpila, bolj so ji natvezali niti, da se več ganiti ni mogla. »Kaj bi z njo?« so ugibali palčki, a Barica je pogodila pravo. Zavesljala je z lisičjim repom po zraku in kmalu so se dvignili vsi s čarovnico vred. Splavali so nad visoke hrastove vrhe in naprej, naprej, proti Gorjancem tja do morske gladine. Ko so bili prav nad sredino morja — cof, so spustili čarovnico v vodo, sami pa so se kar vrnili domov, kjer so palčki izvolili Barico, da jim je kraljevala, in mačko Mehkodlačko, da jim je lovila miši, ki so jim že od nekdaj pod zemljo podirale njihove temne gradove. BUC: Ce se zemlja ujezi. (Pogovor o vulkanih.) si veste, kajne, da imajo parni stroji na kotlih varnostne zaklopnice, ki se odpirajo in spuščajo paro, kadar je postala napetost v kotlu prevelika. Te varnostne zaklop* nice preprečujejo, da bi se kotel razpočil, in povedo stroj» nemu mojstru ali vlakovodji, da se je razvila v kotlu velika, prevelika množina pare. Prav take varnostne zaklopnice ima naša zemlja, ki vsebuje v svoji notranjščini, pod ohlajeno zemeljsko skorjo tekoče kovine, žareče kamenje in pline, ki se vedno gibljejo sem in tja in nikoli ne mirujejo. Trda zemeljska skorja pa zadržuje vse te ognjene, žareče snovi. Včasih pa se vendar posreči podzemeljskim silam, da se iztrgajo iz objema zemlje in bruhnejo z vso močjo na dan. Žareče, tekoče kamenje (lava) se nagro» madi globoko v zemlji in udari z velikansko silo proti površju, predere zemeljsko skorjo in teče v gostih potokih v dolino, uničujoč vse, kar pride v njegovo območje. Cvetoči sadni vrtovi, vinogradi izginejo pod njegovim uničujočim žarom; vasi in mesta se spremene v pogorišča in razvaline, celo železni mostovi se raztopijo v grozni vročini, kakor bi bili zgrajeni iz ledu. Toda to še ni vse. Obenem z lavo puhtijo iz žrela tudi oblaki pepela, pomešani s škodljivimi plini, in vsenaokoli leti kamenje vseh velikosti (vulkan Kotopari v Južni Ameriki je izvrgel pri izbruhu 200.000 kg težko skalo skoraj 16 km daleč). Pred potoki lave se ljudje lahko rešijo, ker so ti potoki ozki in se pomikajo le s hitrostjo pešca. Gorje jim pa, če jih objamejo žareči oblaki in pepelnati dež. S skrivnostno težko silo prasketa ta dež na pokrajino in uniči brez usmiljenja vsako življenje. Če se je enkrat taka varnostna zaklopka odprla, uporabljajo žareče snovi v notranjščini zemlje vedno in vedno le to odprtino. Pepel in kamenje se uleže okoli lijakastega žrela, nastal je — vulkan. Na naši zemlji imamo danes preko 400 delujočih vulkanov, od teh jih leži 80 pod morjem. Ne smemo pa misliti, da neprestano bruhajo lavo in pepel. Delujejo le v krajših ali daljših časovnih presledkih. Stromboli (vulkan severne Sicilije) bruha žlindro v presledkih 10 do 45 minut. Izbruhi Vezuva in Etne se vrstijo v presledku nekaj let. Vulkan, recimo, lahko miruje tisoč let in še več ter velja splošno že za ugaslega; nenadoma, popolnoma nepriča» kovano pa prične zopet rohneti. Joj, joj! Najstrašnejši izbruh, kar ga pozna svetovna zgodovina, je bil leta 1883. Eksplozija vulkana Krakataua na istoimenskem otoku (med Sumatro in Javo) je bila tako silovita, da je odneslo polovico suhe zemlje v morje, na katerem je nastal 30 m visok val, ki je preplavil Vse sosednje otoke in upropastil življenja »40.000 ljudi. Od vulkana izbruhani pepel je plaval še nekaj let v zraku. Vetri so ga zanesli celo v naše kraje, kjer je padal šele leta 1889. na naše strehe. Hudo katostrofo je doživelo 1. 1902. mesto St. Pierre na otoku Marti» nique (Antili). Ko se je odprla gora Mont Pelée, pod katere vznožjem leži imenovano mesto, je izbruhnil iz njegovega žrela žareč oblak, ki se je z besno hitrostjo približal mestu. 30.000 ljudi se je zadušilo v njegovi ognjeni sapi. Tekoče lave pri tem izbruhu ni bilo, pač pa je nastal v vrhu žrela 700 m visok stožec lave, ki je cele mesece razsvetljeval kakor dolga žareča igla vso daljno okolico in je končno z grmečim hruščem padel nazaj v žrelo. Vezuv je edini evropski vulkan, ki še včasih tistih 80.000 ljudi, ki stanujejo na njegovem pobočju, te« meljito prestraši in zbega. Njegov vrh bruha trajno oblake dima. V starem veku so mislili, da je že dav« no ugasnil; toda 1. 79. po Kristusu je kar nenadoma zopet izbruhn 1 in po* polnoma zasul cvetoča mesta Pom* peji, Herkulanum in Stabije. Razva* line teh mest, ki nam prikazujejo jasno sliko takratnega življenja Rim» ljanov, so ohranjene še danes. Leta 1631. so doživeli Neapoli» tanci strašno jezo te gore; vrh se j! je preklal na dvoje. Šest mest je po» stalo preko noči razvalina in usmr» čenih je bilo preko 3000 ljudi. S strahom in bojaznijo, ki izhaja od vulkanov, pa prihaja — čudno — obenem tudi blagoslov, ki bi ga ljudje, naseljeni v njihovih bližinah, težko pogrešali. — Izmetana množina lave in pepela se nabira okoli žrela v velikem obsegu in tvori izvrstno, rodovitno zemljo. Pridne roke ustvarjajo na njej vinske gorice in oranžne gaje, ki uspevajo v bajni plodnosti. Vse zeleni v tej blagoslovljeni zemlji, vse poganja in cvete — in žetve dajejo polne skednje in shrambe južnega sadja. Toda — neke noči pa bo nastal morda spet ta nepričakovani, a tako naravni pojav izbruha. Žrelo se bo odprlo, grozno tuleč jn rohneč, in na cvetoče njive in grede bodo padale žareče bombe, žvepleni plini in pepel. In zemlja sama bo med bliskom in grmenjem uničila zopet vse, kar je pravkar rodila. Čuden mojster. Da, škarjice ima, pa misliš, da suknjice striči zna ? V črni smo jih iz potoka dobili, a v rdeči so se iz lonca kadili. ILKA VASKE-B UR GER JEVA : Gospodična Bucika. (Življenjepis s slikami.) Bucika? Stara znanka! Vem. Le premalo vam je znano njeno veselo in žalostno živ* ljenje. Jaz pa sem jo poznala, odkar je prišla tam v veliki hiši — tvornica ji pravijo —- iz prvih povojev. Ko je bila gospodična Bucika še mlado dekletce, so jo dali v zavod. Ali ta je bil hudo prenapolnjen. Go* jenke so bile v njem stisnjene kakor praznoglave šivanke v zavoju. Živele pa so po najstrožjih predpisih v od« delkih po deset in deset. Oh, mlada Bucika je bila tu vsa nesrečna! Srečna pa je bila, ko je dokončala to šolo ter so se nekega dne zaprla za njo vrata tesnega zavoda in so mlado Buciko poslali v svet. Učenjaki pravijo, da so tiste glave bolj pametne, ki so bolj velike. No, naša Bu* cika je bila srečne narave; bila je železnega zdravja in velike glave. Zato je prestopila na visoko šolo. Izbrala si je medicinske študije. Imela je močne živce; prav nič ji ni bilo hudo, ako je videla teči človeško kri. Ko je torej dovršila univerzo, je bila nas stavljena kot zdravnica v doktor Kebrovi bolnici za trebušne bolezni. Doktor Keber pa je bil že star mož. Pre* pustil je bolnico svojemu mlajšemu nasled* niku, doktorju Hrošču. In ta je — odpustil izvrstno doktorico Buciko iz službe. Imel je namreč silno togotno ženo, ki se je vedno prepirala z mlado zdravnico. Nekoč sta se kar ,, stepli in zato je morala Bucika iz hiše. Pa ni žalovala zaradi tega. Odšla je na poto* ; vanje. Videla je mnogo sveta in v svojem po* klicu je ozdravila mnogo bolečin. Nekdaj jc obiskala tudi naše planine. Prav tam se je seznanila z lepim rdečelasim doktorjem Nageljem. Obema se je vnelo srce. Ali ubožec je imel hudo bolezen — sušico. Hujšal je od dne do dne in umrl je, še preden sta se poročila. Uboga doktorica je močno žalovala za njim. Postarala se je jako. Dolgojezični mladi svet si je šepetal, da je zarjavela. Ko je Bucika to slišala, je omedlela. In kmalu je nastopila isto pot, kakor jo je šel njen ženin... Tudi njej je metla zapela pogrebno pesem ... Bucika, počivaj v miru! Moja muca. oja muca je bila rdečkasta mačka z belo liso na prsih, z rožnatim smrčkom in modrima zenicama. Bila je prav domača. Spala je na vznožju moje postelje. Ce sem pisal, mi je dremala na naslonjalu, če sem se izprehajal po vrtu. me je vedno spremljala. Seveda tudi obeda ni bilo brez nje in včasih je s tačico pre« stregla košček, ki sem ga nesel v usta. Nekega dne je moj prijatelj odpotoval, pa mi je zaupal v varstvo svojo papigo. Ptič se ni počutil kar nič domačega, pa si je s kljunom pomagal na vrh droga, da bi se razgledal. Plašno je vrtel svoje velike oči. Muca ni še nikoli videla papige! Globoko zamišljena je opazovala papigo, menda je zbirala vse svoje prirodopisno znanje, kar si ga je bila nabrala na strehi, na dvorišču. ,na vrtu. Senca teh misli je sprele« tavala njene izpreminjajoče se zenice. V njih sem mogel čitati tale zaključek: »Prav res, to je zelen piščanec.« Ko je to dognala, je skočila z mize, ki ji je bila opazovališče. Prihuljeno je počepnila v kotu, da ji je bil trebušček pri tleh, glava pri tleh, hrbet uleknjen. Papiga je z mrzličnim nemirom opazovala mačkino početje. Na« ščeperila se je, rožljala z verižico, privzdigovala nogo in premikala kremplje, brusila kljun ob koritcu. Nagon ji je povedal, da sovražnik namerava nekaj zlega. Mačkine oči so srepo zrle na papigo. V teh očeh je mogel ptič prav razločno razbrati: Zelen je, pa mora biti vendar dober. Z zanimanjem sem opazoval ta prizor, pripravljen, da posežem vmes, če bi bilo potrebno. Mačka se je približala: njen rožnati smrček je vzdrhtaval. veke so ji bile priprte, krčljivi krempeljci so se krčili in zopet prožili. Hrbet ji je rahlo podrhtaval kakor sladkosnedežu, ki seda k nadevani piski. Uživala je ob misli na sočno, redko jed, ki jo čaka. Mahoma se ji je hrbet zaobločil, s prožnim skokom je bila na prečki. Ko je papiga zagledala bližnjo nevarnost, je z globokim, res« nim glasom zaklicala: »Matjaž, kam krevljaš?« Te besede so povzročile mački nepopisen strah, da je odskočila vznak. Glas trombe, skladovnica kuhinjske posode, ki trešči na tla, strel, ki poči tik pri ušesu — vse to bi ne moglo spraviti mačje zveri v strašnejšo grozo. Vse njeno znanje o pticah je bilo na mah zmedeno. »V Kurjo vas po par klobas,« je nadaljevala papiga. Mačkine oči so razločno govorile: »Saj ni ptič, gospod je. govori!« »Svoje žive dni brez vseh skrbi,« je pel ptič na vse pretege, zakaj spoznal je, da je groza njegove besede najboljše varstvo. Mačka me je vprašujoče pogledovala. Ker je moj odgovor ni zadovoljil, se je skrila pod posteljo in tisti dan je ves dan nisem mogel dobiti ven. Naslednjega dne si je moja muca opomogla od strahu; poizkusila je v drugo, a papiga jo je zavrnila na isti način. Odslej je bil mir. papiga je bila zanjo človek. Po T. Gautieru. Zimska. Živ, živ, živ, se lačni vrabec krega, dosti je že snéga, kje bom prosa dobil ? Kra, kra, kra, se prereka vrana, vsa bela je poljana, preveč je že snega I Gri, gri, gri, golobček z glavo kima, še mene takšna zima prav nič ne veseli. Na saneh. Poznam voziček brez kolesc, konjička ga ne vlečeta, brez vajeti in brez osi, po klancu ti navzdol drvi. mmmt PRIPOVEDKA Z lesorezi ilustriral E. JUSTIN Kitajski cesarič je po svojih krepostih, po svoji krasoti in nadarjenosti miljenec kralja dobrih duhov, ki ga je že tisočkrat rešil kano« vih zased in hudobnih naklepov. Videč, da ga ne more ugonobiti, se je kan zatekel v čarobo, da bi ga ločil od njegovih podanikov in na« mesto njega vladal Nebeškemu carstvu. Pač si je želel kan, da bi bil ta čar neporušljiv, a tega ni mogel doseči vkljub svojemu čudovitemu poznavanju čarovništva. Kralj dobrih duhov se je po robu postavil njegovi zli nameri, in če ni mogel povsem obrezuspešiti njegovih zakletev in zagovorov, jim je vsaj znal odvzeti velik del učinkovitosti. Cariču, dasi preobraženemu v ptiča, je podelil možnost, da ponoči zadobiva svojo pristno postavo. Tudi mu je pripravil dvorec, kjer more živeti v vseh časteh in čislih, ki pri« tičejo njegovemu vzvišenemu poreklu. Navsezadnje si je izposloval njegovo odkletev, če se izvrše nastopni po« goji, katere je kan smatral za neiz« vršljive. Prvi pogoj, že uresničen, je tale: dvajsetletna skromna mladenka iz najnižjih slojev naroda mora v njih prekrasni palači zalotiti tri začarane fante, ki so najbrhkejši pod solncem, pa jim ne sme izdati svoje navzoč« nosti. Ta preizkušnja bi morala na« stopiti v pomladanskem enakonočju. Drugi pogoj se je tudi že udejstvil: princ, ki se sme pokazati samo trikrat, in sicer v ptičji podobi, naj bi vzbudil ljubezen, toliko mogočno in neomadeževano kakor neodoljivo, kraljični svojega stanu. Tretji pogoj pa se izteka sedaj: kraljična naj se polasti tega pisma in jaz naj ji ga razložim. Četrti in zadnji pogoj, pri katerem boste sodelovale vse tri mla« denke, ki me poslušate, je pa takle: Samo dve minuti mi je še živeti, vendar vas pred smrtjo postavim v caričevo palačo. Tja pridejo ptiči in se oprhajo v vodi, nakar se izpremené v prezale junake. Vsaka od vas mora ljubiti enega izmed treh s sveto ljubeznijo. Kraljična že ljubi kitajskega cesarica, perica pa oprodo. Obe sta dokazali nesebičnost in nežnost svojega nagnjenja. Sedaj je potreba, da se še princes sina družabnica zagleda v tajnika na isti način. Kadar krenejo za* čarani mladeniči v obednico, poj dete neopažene za njimi ter ostanete ondukaj, dokler ne poprosi princ za škatlo svojih razvedril in ne reče, poljubivši vrvco: »Aj vrvca moje gospe! Ko bi jo mogel sedaj videti!« Kraljična in vedve z njo, tačas se pokažete in vsaka bo dala nežen poljub svojemu izbrancu na levo lice. Pri tej priči bo čar oddelan, tatarski kan bo mahoma izdihnil in kitajski princ bo posedoval ne le Nebeško cesarstvo, marveč bo podedoval tudi vse kanate, kraljevine in pokrajine, ki po vsem pravu sedaj pripadajo vražjemu čarodeju.« Toliko da je puščavnik izustil te besede, se je nenavadno namrdnil, priprl usta, iztegnil noge ter ostal mrtev. Kraljična in njeni tovarišici so iznenada stale v prelepem caričevem gradu. Vse se je zgodilo, kakor je puščav« nik napovedal. Zato so bili mladeniči takoj razčarani. Kitajska in Tatarska sta bili zadovoljni pod novim žezlom. Kraljična in njeni prijateljici so živele srečno poročene z onimi prekrasnimi možmi. Srečni kralj se je odpovedal; nastanil se je pri svojem zetu v Pekingu. General, ki je usmrtil tatar= sikega kanoviča, je dobil vsa kitajska odlikovanja, naslov prvega mandarina in obilno pokojnino zase in za svoje dediče. Pripovedujejo, da sta srečna princesa in kitajski cesar živela dolga, dolga leta. Dobila sta šestero malčkov, enega lepšega od dru= gega. Perica in družabnica sta vsaka s svojim soprogom neprestano uživali naklonjenost Njihovih Veličanstev ter bili največja gospoda v oni deželi. (Juan Valera: El Päj aro Verde. Priredil dr. A. Debeljak.) v, Bobkov stric je smučar. 147 l. Bobkov stric je korenjak, saj zanima sport ga vsak: popusti ljubljansko mesto, smučke vzame si na cesto. Kam se mu tako mudi? Nič ne gleda, kar drvi! Zdaj zavozil je na smuči, švignil stričku tik ob buči. 2. V Bohinj hitro in na Bled, tam leži še sneg in led. Ves vesel roke si mane — zadaj kolesari Žane ... Smučar Bobek ves vzdrhti. k zemlji klone in medli, kastor s pipo v lužo pade — sport je menda le za mlade. »Kmalu se nama je povrnilo zdravje,« je govoril Ngu*Ngu. »Spustili so nas na svobodo... Po dolgem razmišljanju sem razumel vse. Ljudje so nas z zbadanjem okužili z boleznimi. Z zbadanjem so nam dali tudi zdravila. Saj častitljiva I=So tudi zdravi, ko daje bolnim ze« lišča in korenine. Beli ljudje so nama dali uspešna zdravila. Ozdravela sva. Druge je pobrala smrt.« Vsi so molčali. Namah je vprašal Ori«Ori: »Odgovori, Ngu=Ngu! Mar ravnajo ljudje pretkano ali plemenito? Saj nas vendar ubijajo? Slišal sem nekaj o tem v veliki naselbini ljudi. Daleč odtod. Za morjem...« Brez obotavljanja je odgovoril stari Ngu»Ngu: »Ravnajo plemenito! Ubijajo, da rešijo vse. Srečen sem! Lahko bi pomagal ljudem v njihovem plemenitem delu.« »Pomagal?« je vprašal Bo