alma mater europaea – fakulteta za humanistični študij, institutum studiorum humanitatis kardeljeva ploščad 1 1000 ljubljana gpirc.af@gmail.com 171-175 Gašper Pirc TOMAŽ GRUŠOVNIK (2020): HOTENA NEVEDNOST 172 V prestopnem letu 2020 smo se znašli v tuji, nepoznani situaciji, ki je s staležem medicinske krize dodobra spremenila potek vsakdanjika slehernega prebivalca zlasti ekonomsko razvitejših regij sveta. Medtem ko je večina deležnikov s strahom pogle- dovala proti navidezno nezadržnemu širjenju virusa in se osredotočala na neposre- dne posledice otipljive epidemije, je bilo vse manj pozornosti namenjene dalj traja- joči krizi politične in družbene komunikacije ter izmuzljivi nevarnosti spreminjanja narave sporočanja in medijske udejstvovanja, ki smo ji lahko priča v zadnjem dese- tletju. Postdejstvena politična govorica – fenomen, za katerega se je še pred leti zde- lo, da je oportunistična krilatica – je z drastičnim povečanjem vloge in vpliva sple- tnega posredovanja informacij, ki mu botruje dolgotrajna karantena, postala še oči- tnejši in bolj neposredno problematičen princip ustvarjanja politične volje. Ne samo, da se s podajanjem raznolikih teorij zarot ustvarja neugodne okoliščine za boj proti virusu, spremenjen način političnega usmerjanja volje tudi pogojuje razvoj novega tipa družbene moči in zmore pripomoči k širjenju, med drugim, ksenofobi- je, rasizma ali homofobije, omogočanju demokratične koordinacije in posredno k vzdrževanju ali poslabšanju ekonomskih socialnih neenakosti. Pomemben dejavnik v tem procesu je hotena nevednost, namensko zatiskanje oči pred resnico ali vsaj po- izkusi razumevanja resničnega stanja. V dani atmosferi se zdi delo Tomaža Grušov- nika, ki na podlagi dolgoletnih raziskav izčrpno osvetljuje pričujoči pojem, še toli- ko bolj relevantno. anthropo s 1-2 (261-262) 2021, str. 171 -175 gašper pirc Tomaž Grušovnik: Hotena nevednost Založba Slovenska matica Leto izida 2020 Strani 280 173 Platon je hoteno nevednost razumel „kot tisto konservativno silo, s katero se tako družba kot posameznik ohranjata s tem, da ne tvegata večjih sprememb v svojem ži- vljenju in mišljenju“ 1 ; Tomaž Akvinski je na vrhuncu v veliki meri religiozno obre- menjenega srednjega veka nevednost povezoval z nevarnostjo grešnega življenja; pri razsvetljenskem Kantu (hotena) nevednost izraža tako nevarnost politične samovo- lje kot (samolastno) moralno samozanikanje. Tako nehoteno kot zavestno umanj- kanje vednosti sta lastnosti, ki so ju tematizirali številni avtorji v zgodovini filozofi- je. T omaž Grušovnik v svoji peti monografiji natančno in temeljito pregleda zgodo- vinsko izročilo umevanja hotene nevednosti in na podlagi izvirnih premislekov o izrečenem poda utemeljeno izpostavitev stanja raziskav, ki izraža relevanco, ki jo v filozofski tradiciji nosi konceptualizacija hotene nevednosti. V drugem, osrednjem delu razprave se Grušovnik loti pojavnih oblik in etiologije hotene nevednosti. Av- tor pri konceptualizaciji, tipologije in razumevanja vzrokov pojava hotene nevedno- sti z dolžnim spoštovanjem uporablja prilagojene filozofske refleksije in dosledno aplicira bolj ali manj aktualne sociološke in psihološke refleksije o pojavu hotene nevednosti. V zadnjem delu o pričujočem fenomenu povprašuje še s stališča etike, panorame, ki za Grušovnik zaseda še posebej pomembno mesto; kot navaja, je prav „to raziskovalno udejstvovanje tisto, ki [ga] je opozorilo na ta fenomen.“ 2 Avtorjev čut za razumevanje etične razsežnosti hotene nevednosti je bržčas razlog temu, da je prav ta segment dela morda najprepričljivejši. Če je bil pred tem fenomen večino- ma obravnavan vrednostno enostransko, Grušovnik v zadnjem delu utemeljeno za- govarja tako dolžnost kot pravico do hotene nevednosti. V filozofiji pogosto preradi prevzemamo pozicijo sprevodnika želene vednosti in sledimo nareku heglovskega Duha, ki postopno napreduje v zgodovini proti resnici; a vendar se je včasih potreb- no zaustaviti in razumeti kompleksnost obravnave vrednosti nevednosti in obstoj dejavnikov, ki bi lahko ob dolžnostnem razkritju poslabšali psihično in fizično sta- nje deležnikov v neugodnem življenjskem položaju. Moralni rigorizem v podobi razmeram prilagojene deontologije morda lahko služi kot preudarna etična paradi- gma, vendar, kot daje slutiti Grušovnik v svojem razmišljanju o etiki hotene neve- dnosti, ne more in ne sme biti vzrok trpljenju konkretnega posameznika. Pri tem pa se je vendarle vredno vprašati, kakšna je vrednostna panorama, ki jo ponuja delo pred nami? Ob prehodu v zadnjo tretjino dela se nam vse dozdeva, da avtor pod vse ohlapnejšim izrazom „hotene nevednosti“ združuje širok nabor feno- menov, ki jih spričo kompleksnega ozadja virov in delovanja le z veliko domišljije združimo pod enoten pojem. Drži, da je sledenje družbenim postulatom na podla- gi formalnih mehanizmov upravičenja (denimo Kantovega kategoričnega imperati- va, Rawsove metode preverjanja za tančico nevednosti ali Habermasovih principov argumentacije, sem pa iz drugačne perspektive sodi tudi pisan sveženj človekovih pravic in temeljnih svoboščin) zasnovano na temelju preverljivosti in univerzalno- 1 Tomaž Grušovnik, Hotena nevednost (Ljubljana: Slovenska matica, 2020), 41–2. 2 Grušovnik, Hotena nevednost, 239. t omaž g rušovnik (2020): h otena nevednost 174 sti, vendar je večji in otipljivejši velik del pravnega in vrednostno-moralnega siste- ma na v posamezni družbi oblikovan gibljivo, situacijsko in ideološko. Znotraj to- vrstnih normativnih okvirjev se poraja družbena reprodukcija, ki je prej odraz pri- poznanja kot spoznanja, 3 pri čemer je pripoznavanje vrednostnih premen izvorno dejanje poenotene družbene zavesti in ne nujno tudi spoznavnega preboja ali para- digmatske spremembe v znanosti, četudi so včasih mehanizmi komplementarni. Tako kot je tudi hermenevtično samospraševanje, ki implicitno usmerja Grušovni- kovo razpravo, podano na osnovi prevzetih postulacij na podlagi tradicije, je vre- dnotni diapazon, ki omogoča medkulturni dialog in sobivanje, varstvo manjšin ali pripoznanje vrednosti predhodno zapostavljenim družbenim skupinam, primarno osnovan na temeljih konsenza, porazdelitve vednosti in vrednostne stave v posame- znem prostoru in času. Grušovnik se tovrstnim premislekom približa v delu, v katerem nagovarja nor- mativne učinke hotene nevednosti – vendar se zdi, da se delo premalo poglobi v te- matiko, ki je bližja politični filozofiji in filozofiji družbe kot spoznavni filozofiji. Tako kot je nekoliko premalo poudarjena specifična etiologija (hotene) nevednosti v njenih normativnih vidikih, je prisoten premajhen poudarek prehodu od hotene nevednosti posameznika do družbene patologije, ki s svojo ideološko silo vzposta- vlja normativno težišče in, da, tudi standarde vednosti v družbi. Je v tem primeru posameznikova nemoč – ali celo že slednje pravilom – odraz hotene nevednosti, „taktične nevednosti“, „kantovske nezrelosti“ – ali pa so za diskurzi, ki vzpostavlja- jo tendence vednosti v družbi, pogosto drugačni procesi, ki imajo več opraviti z ne- transparentnostjo vrednot, odgovornostjo, skupnostnim čutom in pripoznavanjem strokovnosti avtoritet kot s komponento razuma? Če se vrnem k primeru, s katerim sem pričel recenzijo: mar ni v končni instanci nezaupanje v stroko in „twitter poli- tika“, ki se ne meni za dejstva, prej posledica politične odločitve in čustev kot so strah, sram in anksioznost kot zavestnega zanikanja vednosti? Razlika se zdi skoraj- da neopazna, a je pomembna: le ob sprejetju moralnega kognitivizma je moč upra- vičeno sklepati na neposredno povezavo med razumom in normativno identiteto, kar pa zahteva natančnejšo razdelavo. T ako kot refleks proceduralnega spomina sam po sebi še ni izraz nevednosti, je težko poenotiti raznolike izraze hotene nevednosti pod enotno paradigmo raziskovanja o vednosti – izrazu, ki vendarle vse bolj kot de- luje neke vrste filozofski anahronizem. Vsekakor razumevanje povezave med individualno in družbeno razsežnostjo (hotene) nevednosti zahteva izredno kompleksno in obenem relevantno raziskavo, ki kliče po empirični potrditvi sklicev. Grušovnik res opozarja na primere, ko je ho- tena nevednost celo zaželena tako v spoznavnem kot normativnem vidiku, vendar 3 Kot piše Hans-Christoph Schmidt am Busch v uvodniku v posebno izdajo revije Ethical Theory and Moral Prac- tice, je pričelo vse več filozofov trditi, da „oznaka biti-racionalen ni nasledek naravnih karakteristik človeških bitij, temveč raje normativni status, ki je posameznikom pripisan na podlagi praktičnega udejstvovanja v družbi na podlagi [principov] družbenega pripoznanja.“ (Hans-Christoph Schmidt am Busch, „Introduction,“ Ethical Theo- ry and Moral Practice 16, št. 4 (2013)). anthropo s 1-2 (261-262) 2021, str. 171 -175 gašper pirc 175 obžalujem, da se razprava še bolj poglobljeno ne nagovori aktualnih raziskav na po- dročju filozofije spoznanja, psihologije in sociologije. Navkljub razmeroma temeljiti razdelavi aktualne problematike je Grušovnikovo doslej morda najbolj dodelano delo lepo berljivo, s prepričljivim obvladovanjem je- zika in privlačno formalno postavitvijo. Produkcija v domeni Slovenske matice je na zadovoljivem nivoju, s kakovostno kvaliteto tiska in kakovostnim besedilnim pregledom. Z izjemo zgornjih zadržkov delu vsebinsko ni moč očitati večjih neu- streznosti: morda pogrešam še uporabo kakšne sodobnejše raziskave na področju je- zikovne pragmatike in diskurzivne etike, ki so se pogosto posredno ali neposredno nanašale na obravnavani fenomen; prav tako bi sam, kot sem že omenil, podal ne- koliko večji poudarek na izpostavitvi napredka na področju kognitivne znanosti, zlasti glede vprašanja tipologije spomina in genealogije (hotene) nevesti. Zaradi te- žnje po konsistentnosti in dostopnosti je na nekaj mestih moč zaznati nekoliko ten- dencizno branje virov in rahlo pomanjkanje ostrine pri interpretaciji gradiva. A podani so manjši in precej subjektivni pridržki, ki jih pri delu s tako velikopo- tezno tu začrtano nalogo zmoremo pričakovati in odpustiti. Naposled se morda najmočnejši argument za odločno priporočilo za branje dela skriva v njegovi sporočilnosti, ki vodi k odprtemu premisleku, konciznosti in jasno- sti, ki omogočata netežavno interpretacijo, ter končno relativni dostopnosti dela. Knjiga je namreč zaradi hvalevredne terminološke nepretencioznosti, ki sicer pogo- sto spremlja akademsko filozofijo, ter posledično razumljivega in všečnega sloga pi- sanja in obravnave dostopna tudi tistim, ki se s filozofijo ukvarjajo le priložnostno, s tem pa odpira možnost javne razprave o pomembni in aktualni temi v obdobju, skozi katerega se včasih mučno prebijamo. Priporočeno v branje in povratni razmislek. t omaž g rušovnik (2020): h otena nevednost