kulturno - politično glasilo
%

svetovnih
in domačih dogodkov
10. leto / štaviika 16
V Celovcu, dne 17. aprila 1958
Cena 1.50 šilinga
Afrika se prebuja
Ples na vulkanu
Propagandni dvoboj za boljše pozicije pri blilajoči se vrhunski konferenci postaja vsak dan ostrejši. Minuli teden je Sovjetska zveza, ki je prej vztrajala na takojšnjem sestanku vrhovnih državnikov brez slehernih predkonferenc, nenadoma pristala na ameriški predlog, da naj dnevni red posveta vrhovnih šefov vlad določi predhodna konferenca veleposlanikov štirih velesil (Amerike, Anglije, Francije in Sovjetske zveze). Obenem je predlagala tudi datum tega sestanka —	17. april. Gospodarju
Kremlja se očividno mudi.
V zapadnih prestolnicah so se takoj začela mrzlična posvetovanja o odgovoru na ta najnovejši sovjetski predlog. Zgodba o pripravah na sestanek vrhovnih državnikov je pravcata veriga predlogov in protipred-logov, ki jo le več meseca/ potrpežljivo kujejo državne, pisarne velesil.
Da bo do „vrhunskega sestanka” prišlo, je vedno bolj verjetno, toda kdaj, je celo danes, ko smo pred pripravljalnim sestankom veleposlanikov, težko reči. Jasno je, da si oba tabora tak sestanek želita, kajti nobeden resno ne misli na vojno, ki bi pomenila katastrofo za svet ter v njej ne bi bilo ne z/nagovalca in ne premaganca. Prav tako pa je jasno, da je sedaj Sovjetska zveza bolj zainteresirana na takem generalnem mirovnem sestanku, ki bi — ako uspe — odločil usodo sveta za daljšo dobo, kot pa Zapad. Brez dvoma bi sovjetska vlada mogla danes spričo svoje prednosti na področju raket in satelit(rv pripraviti Zapad do večjih koncesij, kot bi jih bil ta pripravljen dati pozneje, ko bo položaj zopet obrnjen v njegov prid. Pri tem pa ne smemo pozabili dejstva, da ima v „navadnih orožjih” — vključno vodikove in atomske bombe, predvsem pa v industrijskem potencialu, ki je končno odločil vse vojne tega stoletja — Zapad mnogo večjo moč, kot Sovjetska zveza. V tem je vzrok za sovjetsko nenapadal-nost. Po drugi strani pa je prav tako res, da danes Amerika ni več neranljiva. In prax> ta občutek izgubljene varnosti, ki se je nenadoma v dimu sovjetskih raket v vsemirje razblinil v nič, hoče Sovjetska zveza izkoristiti za izsilitev velikih koncesij. To pa tudi v Ameriki vedo, zato se jim z vrhunsko konferenco prav nikamor ne mudi.
Iz svojih posebnih razlogov uganjata tudi Francija in Velika Britanija zavlačevalno politiko. Velika Britanija je šele pred kratkim stopila v ekskluzivni klub srečnih lastnikov nesrečo prinašajočih atomskih bomb, Francija se pa kljub vsem notranjim m zunanjim težavam pripravlja na prvi poskus z lastno atomsko bombo. Upa, da si bo s tem pridobila nazaj pravico do mesta med velesilami, ki odločajo o usodi sveta.
Vse skupaj lahko primerjamo nevarnemu plesu na vulkanu. Vsi plesalci vedo, kako je nevaren, toda vsak se zanaša, na svojo spretnost, namreč da ne bo napravil nobenega napačnega koraka, ki bi sprožil svetovno katastrofo. Zaupa pa tudi, da je njegov nasprotnik prav tako bistroumen in spreten glede te velike reči, čeprav ga namerava istočasno prelisičiti v „rnalenko-stih”, kot so petrolej Bližnjega vzhoda, trgi v Aziji, vpliv v tem ali onem predelu sveta, itd.
Res je, da je politika veljala od nekdaj za umetnost, toda zgodovina nam priča, da politiki niso bili vedno umetniki. Razlika je samo v tem, da bi bile danes posledice trnke politične ,,nerodnosti” neizmerne.
Če človek vse to premisli, mu ne preostane drugega, kot da prosi Boga, da razsvetli odgovornim državnikom pamet, ali pa da vsakemu dodeli vsaj po dva angela varuha, bi e le zanje, ampak za nas vse.
V Accri, prestolnici Ghane, se je minuli torek začela konferenca predstavnikov o-smih neodvisnih afriških držav, da se posvetujejo o vseh perečih zadevah, ki zadevajo njihove medsebojne odnošaje, posebno pa še bodočnost Afrike, „črnega kontinenta”. Sodelujejo zastopniki Egipta, Ghane, Abesinije, Liberije, Libije, Maroka, Sudana in Tunizije. Skupno predstavljajo 74 milijonov ljudi, to je eno tretjino celotnega prebivalstva Afrike.
Mnogo se je tam spremenilo v zadnjih 200 letih, ko so ondi pristajale ladje razbojnikov in trgovcev s sužnji ter se odpravljale v notranjost na lov na človeško blago, katerega so potem prodajali največ v Ameriko.
Evropske sile so si razdelile razsežni kontinent in ustanovile ondi svoje dobičkanos-ne kolonije. Angleži so pobrali levji delež, mastne zalogaje so pa pograbili tudi Francozi, Italijani, Belgijci in Nemci.
Nemce so po prvi svetovni vojni pregnali zmagoviti zapadni zavezniki, Italijane pa isti po drugi svetovni vojni. Toda tudi zmagovalci se svojega imetja niso dolgo veselili. Angleži so prvi spoznali, da je čas kolonializma minil. Tako je v nekdanji britanski koloniji Zlati obali prevzel oblast zamorec dr. Nkummrah, ki je naravnost iz ječe prišel na ministrski stolček. Pa tudi v ostalih svojih kolonijah Velika Britanija načrtno pripravlja njih spremembo v samostojne države, ki potlej ostanejo prostovolj-
Trije jugoslovanski škofje in sicer tir. Ujčič iz Beograda, dr. Separ iz Zagreba ter msgr. Vovk iz Ljubljane, bodo v teku tega leta obiskali Rim, da opravijo v Cerkvi običajni obisk „ad limina apo-slolorum”, poročajo iz uradnega vira v Beogradu.
Kot izve agencija ,,Italia” iz Rima, so v vatikanskih krogih to vest sprejeli z zadovoljstvom in nadaljuje:
V vatikanskih krogih omenjajo, da že leta in leta ni več diplomatskih odnošajev med Sveto Stolico in Jugoslavijo. K temu pripominjajo, da bi omenjeni jugoslovanski sklep utegnil pomeniti prvi korak k omiljen ju napetosti med Vatikanom in Jugoslavijo. V zvezi s tem velja omeniti, da iz Vati-
Dr. Kreisky o manjšinskih vprašanjih
V Innsbrucku je socialističnim visokošol-cem ondotne univerze govoril državni tajnik v zunanjem ministrstvu dr. K r e i s k y. Dejal je, da je sedaj že v drugi instanci potrjena sodba proti skupini južnotirolskih fantov iz Pfundersa zaradi smrti nekega italijanskega finančnega stražnika, izzvala v Avstriji ponovni val ogorčenja, ter da take sodbe ne koristijo zbližanju med narodi. Rekel je nadalje, da se z avstrijske strani še vedno naglaša, da številčno manjše manjšine žive v Evropi pod politično in socialno znatno ugodnejšimi pogoji kot Južni Tirolci. „Pri tem imam v mislih Fince, ki s tako dalekosežno modrostjo ravnajo s švedsko manjšino na Aalandskih otokih in kako je vprav to ravnanje mnogo pripomoglo k temu, da se Švedi, živeči na Finskem, obnašajo kot lojalni državljani. Tudi danska manjšina v Zapadnonemški republiki nima nobenih pritožb več, prav tako kot nemška manjšina na Danskem”, je dejal.
Zaključil je: „Živimo v dobi, ki si je — kar se tiče Srednje in Zapadne Evrope — postavila za nalogo, da zmanjša na najmanjšo mero meje, ki nas ločijo. Po mojem mnenju bo to moralo veljati za vse meje, torej tudi za mejo na Brennerju.”
Gospod državni tajnik je molče prešel manjšino v lastni državi, Hrvate na Gradiščanskem in Slovence na Koroškem in Štajerskem. Ni povedal, kaj naj' velja zanje.
no v sklopu britanske skupnosti ali Com-momvealtha, ki je največja, pa tudi najbolj pisana politična tvorba na svetu. Francozi pa novih časov niso hoteli spoznati, a kljub temu so morali priznati neodvisnost Maroka in Tunizije. Sedaj se krčevito drže v Alžiru, v glavnem zato, ker so v puščavi Sahari, ki tvori večji del površine te ko-lonije, našli ogromne zaloge petroleja in raznih rudnin, katerih Francija nima, a jih nujno potrebuje.
Prav zato je ena izmed1 najbolj bolečih točk posvetovanja v Accri alžirsko vprašanje, nadalje pa tudi vprašanje rasnega zapostavljanja črncev v Južni Afriki.
Konferenca v Accri je brez dvoma začetek nove dobe za Afriko, ki bo v doglednem času tudi igrala pomembno vlogo v svetovnem dogajanju.
Deželna vlada zahteva ureditev manjšinskega šolstva
Na seji minuli torek je na predlog deželnega glavarja g. Wedeniga bil sprejet sklep, da stavi koroška deželna vlada zvezni vladi načelno zahtevo po čimprejšnji ureditvi manjšinskega šolstva v zvezi s členom 7 državne pogodbe. Ta ureditev bi naj bila izčrpna in popolna ter bi naj tudi poskrbela za v tej zvezi potrebna finančna sredstva. Obenem bi naj bila pravočasna, da jo bo v novem šolskem letu 1958759, to je prihodnjo jesen, že moč začeti izvrševati.
kana žc dolge mesece ni več slišati kritik jugoslovanske vlade. Glasilo Svete Stolice ni te čase priobčilo nobenega poročila o položaju vere v Jugoslaviji, kakor je to delalo skoraj glede vseh držav, ki so pod komunistično vladavino.
V omenjenih krogih pravijo, da bo zanimivo videti, ali bo med jugoslovanskimi škofi lahko prišel v Rim tudi zagrebški nadškof, kardinal Alojzij Stc-pinac (ki je sedaj interniran v Krašičih, svoji rojstni vasi). „Papeški letopis”, ki objavlja letos pr-v i č seznam jugoslovanskih škofij v njihovem domačem jeziku, ne piše, da bi bil kak jugoslovanski škof zaprt. Toda to ne spravlja s sveta dejstva, da je položaj 21 škofij in dveh apostolskih administracij v tej državi vse prej kakor normalen.
Več škofom je, kot poroča ista agencija „prepre-čeno opravljanje poslov”, zato namesto njih opravljajo posle apostolski administratorji s škofovsko častjo in oblastjo. To so škofije: Kotor, Maribor, Reka, Šibenik, Split, Zadcr, Banjaluka, Križevci, Srem in Pula.
-KRATKE VESTI -
„BIG BEN” JE OBHAJAL STOLETNICO. To ime so londonski meščani nadeli veliki uri na stolpu parlamenta ob reki Temzi v angleški prestolnici. Za ta jubilej je vlada odredila novo pozlatitev številčnice ter kazalcev. Obnovitvena dela dela na orjaški uri, katere zvončevje tehta 13 ton, so bila šele pred kratkim dovršena. Ura je namreč bila med vojno hudo poškodovana po nemških bombah. Ime je dobila po ministru za javna dela Sir Benjaminu Hallu, ki jo je dal pred 100 leti izdelati. Spada med najbolj značilne znamenitosti Londona in je razsvetljevana vedno, kadar zaseda parlament, tako da jo je moč videti več kilometrov naokrog.
DVA LEVA STA SE PODALA NA SPREHOD v mestu Sebdai na Japonskem, ko so čuvaji ondotnega živalskega vrta v raztresenosti pozabili zapreti vrata kletke. Videli so ju še le, ko sta živo skakljala proti obali. Alarmirana je bila policija, ki je poslala na lov na zverini dve do zob oboroženi četi svojih najboljših mož, a kasneje se jim je pridružila četa vojakov v polni bojni opremi. Toda ko so se po večurnem brezuspešnem iskanju po vsej okolici vojaki in policaji zbrali v živalske mvrtu, so o-pazili, da sta oba leva že leno dremala v kletki, kamor sta se bila sama vrnila.
UMRETI JE MORALO 60 PSOV čuvajev, ker so bili prestari in nesposobni za službo. Bili so to psi, ki so služili pri „ren-ski armadi”, kot je skupno ime za angleške čete v Nemčiji. Na vojaškem vežbališču pri Remagenu so pse, ki so bili vsi nad 9 let stari, usmrtili brez bolečin ter jih nato sežgali. Naslednji teden bodo na isti način poslali v krtovo deželo nadaljnih 50 psov. Nemško društvo za zaščito živali je pri angleškem poveljstvu telegrafično protestiralo ter predlagalo, da še žive, smrti namenjene pse prepuste njemu v oskrbo, ali pa da jih izroči novi nemški vojski.
PROTI MORJENJU PTIC SELILK je protestiralo 2000 ptičoljubnih Nemcev v Bonnu, ki so se zbrali pred italijanskim poslaništvom in zahtevali takojšnjo prepoved ptičjega lova v Italiji. Kot je izjavil- predsednik društva za zaščito živali v Bonnu, Fischer, je doslej italijanska vlada na vse proteste molčala. Letos je bilo v Italiji izdano okrog milijon uradnih dovoljenj za lovljenje ptic selilk, ki na svojem povratku iz toplih krajev utrujene počivajo na italijanskih gričih. Tam pa padejo v zahrbtno nastavljene mreže. Letno nalove v Italiji o-krog 56.000 kg ptičev, ki veljajo v laški deželi za posebno poslastico.
50 Utnl fukUtf
Kmetijsko-gospodinske šole v Št. Jakobu v Rožu
dne 27. aprila 1958 PROGRAM
Začetek ob pol dveh popoldne
II. DEL:
8.	Poje selski pevski zbor
9.	Šentjakobske gojenke: „Rožmarin” in „Cuk se je oženil”
10.	in „kuharski rej”
11.	Zapojo šentruperške gojenke
12.	Ob petju mladine — skupno rajanje
Do 4. ure popoldne si boste mogli ogledati razstavo ročnih del in kuhinjskih izdelkov.
Odrska prireditev bo na šoli samo ob V22. uri popoldne. Šentjakobčane pa počastimo zvečer ob 7 .uri v farni dvorani. Šolska mladina naj pride že v soboto, 26. aprila, ob treh popoldne v farno dvorano.
I. DEL:
1.	Gojenke pojo
2.	Pozdrav (gojenka)
3.	Venček narodnih z rajanjem ■4. „Mihčcva kokoška”
5. „Prolog”
(i. Selani zapojo: „Rož, Podjuna, Žila” 7. ,,Kronika šole v slikali”
Jugotiovantki škofje prvič po vojni v Rim
Politični teden
Po svetu ...
Odpor proti atomski oborožitvi
zavzema vedno širši obseg v evropski javnosti, med tem ko se odgovorne vlade bavijo z vprašanjem oskrbe z atomskimi orožji za njihove vojske.
Nedavno sklenjeni sporazum med ameriško in angleško vlado o dobavi raket na srednje daljave, ko so opremljene z atomskimi bombami, je sprožil v Angliji strastno debato o atomski oborožitvi. V poslanski zbornici je skupina poslancev predlagala vladi, da se naj Velika Britanija takoj odpove atomsko-raketni oborožitvi, ne da bi čakala, da store enako tudi drugi. Vlada se je temu predlogu, za katerim so stali povečini radikalni poslanci laburistične stranke, uprla in izjavila, da mora računati s svetovnim položajem kot je, ne pa s takim kot bi si ga nekateri idealisti želeli. To je: dokler je ves svet oborožen, se Anglija ne sme razorožiti, ako hoče ostati svetovna sila. Tudi uradno vodstvo laburistične stranke, ki je v opoziciji, je glede tega izjavilo svojo solidarnost z vlado. Kljub temu pa se gibanje proti atomski oborožitvi širi naprej. Ne mine dan, da ne bi v Londonu in po drugih angleških mestih skupine moških in žensk vseh starostnih dob v sprevodih demonstrirale proti atomskemu orožju. Posebno glasni so postali ti glasovi po sklepu zapadnonemškega parlamenta o oborožitvi nemške vojske z atomskimi bojnimi sredstvi.
Nemci ne marajo atomskega orožja
Pa tudi v Zapadni Nemčiji sami je gibanje proti atomskemu orožju zavzelo velik obsegu. Tu je celo druga najmočnejša parlamentarna skupina, socialistična stranka, ki je v opoziciji, uradno zavzela stališče proti atomski oborožitvi. Javnost pa je alarmiralo več izjav številnih nemških znanstvenikov, ki so izdali pismene apele proti atomski oborožitvi. Tudi po nemških mestih je videti sprevode, ki nosijo velike napise z zahtevami po prepovedi atomskega orožja.
Olje na ta miroljubni ogenj na Zapadu je bil nedavni sovjetski sklep o ustavitvi atomskih poskusov. Pri vsem tem protiatomskem hrupu pa je šlo skoraj neopaženo mimo dejstvo, da so v zadnjih dneh Geigerjevi števci pokazali izredno močno okuži tev svetovnega ozračja z radioaktivnimi žarki in drugimi „odpadki” atomskih eksplozij. Pred kratkim je namreč Sovjetska zveza zaključila v Sibiriji vrsto atomskih poskusov z bombami, ki so bržkone posebno „nečiste”, to je zapuščajo veliko količino ostankov, ki so skrajno škodljivi človeškemu zdravju in razvoju rastlinstva. Pojavlja se celo mnenje, da je prav zaradi teh škodljivih posledic bila Sovjetska zveza v lastnem interesu prisiljena ustaviti atomske poskuse? Da pa je potem iz 'te potrebe napravila čednost ter se predstavila z omenjeno izjavo o ustavitvi atomskih poskusov kot edina resnično miroljubna sila, pa spada v stil sovjetske zunanje-politične propagande.
Francija na razpotju med razumom in prestižem
Konec minulega tedna so iz Pariza znova jele prihajati vesti o bližnji krizi še mlade Gaillardove vlade. Kot ponavadi je vzrok krize zopet brezupni položaj Francije v Severni Afriki. Ameriško-angleška posrednika Murphy in Beeley, ki imata nalogo posredovati pri ureditvi spora med Tunizijo in Francijo, ki je nastal vsled tega, ker se alžirski uporniki zatekajo na tunizijska tla, sta pritisnila na Francijo, da se odreče svoji dosedanji prestižni politiki v Severni Afriki, kajti časi nekdanje francoske moči in slave so minili. Celo predsednik Eisenho-wer je v posebni poslanici ministrskemu predsedniku Gaillardu sporočil, da naj Francija najde pameten sporazum s Tunizijo, pa tudi z Arabci v Alžiru. Amerika in z njo tudi ostale zapadne sile niso več pripravljene si z brezpogojno podporo Franciji zapraviti simpatije arabskega sveta, ki postaja v sedanjem boju med Zapadbm in Vzhodom vedno pomembnejši in zaradi trdovratne francoske nepopustljivosti vedno bolj dovzeten za komunistično rovarjenje.
Gaillard je res v škripcih, kajti siti francoski meščani o kakem popuščanju nočejo ničesar slišati. Pet takozvanih „neodvisnežev”,
ki sede v Gaillardovi vladi in od katerih stranke je Gaillard odvisen v parlamentu, sprva sploh ni hotelo priti na vladho sejo, ki bi naj obravnavala tunizijsko zadevo, kajti izgleda, da je Gaillard že spoznal ne-vzdržljivost sedanje francoske politike. Ministri so se tako zamudili z razpravljanjem položaja, da niso niti utegnili iti h kosilu. To je v Franciji, kjer je čas kosila skoraj sveta stvar, znamenje, da je zadeva res pereča in nujna. Toda izgleda, da se bodo morali Francozi in njihovi ministri še marsičemu drugemu odpovedati — v Afriki.
... in pri nas v Avstriji
Raabove izjave po povratku iz Rima
Po nekaj dneh molka je zvezni kancler Raab podal nekaj izjav o svojem potovanju v Rim. Te izjave so potrdile naš vtis, da njegovi razgovori tako z italijansko vlado kot tudi z Vatikanom niso bili kaj prida uspešni. Italijanski ministrski predsednik Zoli ni hotel nič slišati o kaki ureditvi južnotirolskega vprašanja v smislu avstrijskih želja. Poleg italijanskega prepričanja, da je na Južnem Tirolskem vse v redu, pa so na to nepopustljivo stališče vplivale tudi volitve, ki bodo v Italiji naslednji mesec. Tudi v Italiji postajajo zadnje čase nacionalistični krogi zelo glasni in krščansko-de-mokratska stranka, ki je obenem nosilni steber sedanje vlade, se ni hotela izpostaviti nacionalistični gonji, ki bi se potem utegnila poznati pri glasovih. To je napotilo kanclerja Raaba, da je na račun Italije podal nekatere jako ostre izjave. Dejal je, da našo južno sosedo preplavlja val šovinizma in da je italijansko mladino z ustrezno prirejenimi učbeniki netočno informirajo in vzgajajo v tem škodljivem duhu. V Rimu so na te nenavadno ostre obdolžitve odgovorili z enakim merilom. Stvari pa ostajajo pri starem, samo medsebojna nevolja je večja, kar ni nikomur v korist.
V Vatikanu vztrajajo
Tudi v Vatikanu zvezni kancler ni dosti bolje opravil. Sv. oče je bil pri sprejemu zelo ljubezniv in je pokazal veliko razumevanje za avstrijske zadeve, toda vatikansko državno tajništvo glede pravnega stališča o konkordatu ni v glavnih vprašanjih niti za pičico popustilo v smislu želja avstrijske
ka, ki ga je pod zgornjim naslovom predložil dr. Valentin Inzko uredništvu kulturnopolitičnega tednika „Die Furche” za objavo. Izšel je v tem zelo uglednem in daleč preko avstrijskih meja branem listu 12. aprila t. 1. V njem je pisec prikazal, da so dosegli koroški Slovenci na temelju lastnih prizadevanj po drugi svetovni vojni marsikatere uspehe, da pa so temeljna vprašanja v zvezi s členom 7 državne pogodbe še nerešena. Prinaša pa več objektivnih ugotovitev, ki jih velja registrirati.
Uredništvo
Člankar pravi uvodoma, da „se je, kot znano Avstrija s podpisom državne pogodbe tudi obvezala proti velesilam, da bo spoštovala narodnostne pravice Slovencev in Hrvatov v Avstriji. Te pravice določa člen 7 državne pogodbe. O njih so v teku sedaj pogajanja.” Nato pravi, da je slovenska manjšina preko svojih priznanih predstavništev, namreč „Narodnega sveta koroških Slovencev” ter „Zveze slovenskih organizacij” v posebni spomenici obrazložila svoje stališče. Ti dve organizaciji sta torej partner za pogajanja in omenjeno spomenico sedaj tako v Celovcu kot tudi na Dunaju označujejo kot podlago za razgovore in za vsako bodočo sporazumno rešitev.
Nato člankar opisuje sedanje stanje na šolskem področju, kjer v 60 občinah spodnje Koroške obstoje 104 dvojezične šole. Omenja ustanovitev slovenske gimnazije v Celovcu, ki ima letos prve tri razrede. Te obiskuje skupno 96 učencev. Njim „bodo po zaključnem srednješolskem študiju odprte vse univerze v Avstriji za nadaljnje izobraževanje, kajti v času šolanja na gimnaziji imajo možnost (pa tudi dolžnost, op. ur.), da se prav tako dobro nauče nemšči-
vlade. Vprašanje, ki dela največ preglavic, je razvezljivost zakonske zveze ali ženitve. Kot glede drugih določb konkordata zahteva tudi tukaj Vatikan popolno izvedbo te pogodbe, katere veljavnost je avstrijska vlada pred meseci priznala. Dočim bi bila koalicijska vlada glede premoženjskih zahtev Cerkve pripravljena najti ustrezno rešitev, je pa zadeva glede nerazvezljivosti pred katoliškim duhovnikom sklenjenih zakonov sila trd oreh. Odkar je namreč leta 1938 bil s strani nacistične d!ržave uveljavljen nemški ženitbeni zakon, ki dopušča razvezo (ne samo ločitev) vseh zakonskih zvez, je v resnici bilo po avstrijskih sodiščih razvedeno mnogo katoliško sklenjenih zakonov in kar je najhuje, marsikateri izmed tako razvedenih zakoncev se je kasneje nanovo civilno poročil. Taki primeri gredo v desettisoče in so razdeljeni -- kot po nekem skrivnostnem proporcu — na vse politične stranke. Že zato bi poskus uveljavitve konkordata glede zakonskega (ženitnega) prava naletel na nepremostljive zapreke v parlamentu, kjer bi se bržkone stvorila nova ženitbena „koalicija” proti sedanji vladni koaliciji. Zaenkrat glede te zadeve ni moč videti kakega pametnega izhoda. Izgleda, da utegne zaradi tega sedanji provizorij še precej časa trajati. Sicer pa so vprav „trajni provizoriji” postali že neke vrste naša avstrijska specialiteta, poleg recimo, dunajskega zrezka in valčka.
Skrb za študirani naraščaj
V zadnjih letih je študij postal dražji, obenem pa manj vabljiv, ker danes vsak specializirani delavec ali obrtnik, ki se v nekaj letih priuči svoje veščine, zasluži več kot človek z univerzo, ki se je (z gimnazijo vred) pripravljal 12 ali še več let na svoj poklic. Zato je opaziti zmanjšano zanimanje za študij, po di-ugi strani pa ljudje z visokimi kvalifikacijami odhajajo v tujino, ki jim nudi boljše plače.
Ob Veliki noči so se skoraj vsi avstrijski listi bavili s tem vprašanjem in si bili vsi, brez ozira na politično barvo, edini, da je tu treba nekaj ukreniti, kajti sicer utegne Avstrija zaostati v sedanji tehnični tekmi na svetu.
Bil je ustanovljen poseben sosvet, ki se bo pečal s to zadevo. Vse skupaj so pa zaenkrat samo lepo doneče besede. Nevarnost bo v resnici odstranjena šele takrat, ko bodo akademsko izobraženim ljudem in tehničnim strokovnjakom nudili primerne plače, da bodo te službe doma postale spet privlačne. •
ne.” Omenja nadalje obe zasebni gospodinjski šoli za dekleta ter obe kmetijski šoli za fante, Mohorjevo družbo, ki šteje 10 tisoč članov ter je v minulih 10 letih raz-pečala 300.000 knjig. Ista dtužba vzdržuje v Celovcu dva internata za skupno 100 dijakov in dijakinj in ju vodijo čč. šolske sestre in salezijanci. Poleg posebnih radijskih oddaj (22 ur mesečno) obstoje na Koroškem številni slovenski listi, ki jih našteva glede na način njihovega izhajanja.
Nato pravi, da so pri sedanjem urejevanju pravic manjšine na Koroškem najvažnejša tri vprašanja: šolstvo, uvedba slovenščine kot uradni jezik ter dvojezični napisi. O teh vprašanjih sedaj teko pogajanja.
Najbolj kočljivo je šolsko vprašanje, pravi pisec in nadaljuje: „Sedanja dvojezična šola je pravno stanje, ki je v prvih povojnih letih splošno veljalo kot najboljša rešitev. Predstavlja stanje, ki je plod popolnoma spontanega skupnega iskanja in je bilo najdeno pod vtisom neizrečnega trpljenja, ki ga je povzročilo v deželi enostransko pretiravanje nacionalistične miselnosti. Treba je bilo takrat dokončno črtati hipoteko, ki je obremenjevala sožitje obeh narodnosti v deželi in ustvariti dobo medsebojnega spoštovanja, novega kulturnega razvoja in brezpogojne zvestobe državi, ki je na novo nastala.
Pisec nato obžaluje, da je bilo šolstvo preveč potegnjeno v politiko in meni, da bi pouk še mnogo uspešneje potekal, ako bi ostal zgolj v rokah izkušenih in vestnih vzgojiteljev.
Ugotavlja pa, da glede uvedbe slovenščine kot uradnega jezika ni bilo doslej s strani vlade ničesar storjenega, prav tako tudi ne glede dvojezičnih napisov, ,,ki bodo postali simboli medsebojnega spoštovanja v obmejni deželi živečega prebivalstva”.
Koroški Slovenci in avstrij. državna pogodba
Prinašamo v naslednjem izvlečke iz član-
SLOVENCI
d&ma in po meta
Jubilejni koncert zbora ..Gallus11
Za desetletnico svojega delovanja je slovensko pevsko društvo „Gallus” priredilo v Buenos Airesu koncert, namenjen slovenskim rojakom v argentinski prestolnici. „GaIlus” tvorijo slovenski rojaki, ki so sc po drugi svetovni vojni naselili v Argentini in je pod veščo roko dirigenta dr. Julčeta Savelli-j a dosegel znatno umetniško višino ter je v vrsti koncertov predstavil slovensko narodno in umetno pesem tudi argentinski javnosti, še lani se je udeležil tekmovanja argentinskih pevskih zborov in prišel v finale.
Jubilejni koncert je obsegal dva dela. V prvem delu so bili zastopani tuji skladatelji in sicer Pale-strina, J. S. Bach, Vecchi in J. de Dieos Filibert Clavel. Izvajali so tudi dve skladbi Petelina Gallusa. Sledile so nato pesmi modernih slovenskih skladateljev. Med drugim so izvajali pesmi Ravnika, Vrabca, Tomca, Adamiča, Dolinarja in Lajovca. Koncert je zaključil mogočni Flajšmanov Triglav. Z občutjem podane pesmi so zbudile val navdušenja v dvorani. V kratkem nagovoru je predsednik Društva Slovencev v Argentini ing. Mozetič orisal delo zbora ter dejal, da je slovenska pesem eden izmed največjih zakladov, ki so jih naši ljudje — potem ko so izgubili domovino in premoženje — ponesli s seboj v svet. (Joj ijo slovensko pesem naprej, zase in za svoje otroke, istočasno pa jo predstavljajo tujcem kot izraz slovenske duše. Pri tem delu si je zbor Gallus pridobil velike zasluge. Koncert sta med drugimi obiskala argentinski skladatelj Alberto S c h i-u ma ter župnik iz kraja Ramos, kjer živi znatna skupina Slovencev.
Slovenska razstava v Udiitah
V	Udinah (Italija) je bila pred kratkim zaključena razstava slovenskih likovnih umetnikov. Na njej so sodelovali s svojimi deli Zdenko Kalin, Stojan Batič, Boris Kalin in Marij Pregelj. Razstava je doživela v prestolnici Furlanije zelo topel sprejem in bila deležna dobrega obiska s strani občinstva. Tako so slovenski umetniki vrnili obisk svojim furlanskim sosedom, ki so pred nekaj meseci razstavljali v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.
Nemško priznanje
V	14. zvezku „Dela knjižničarskega učnega zavoda dežele Nordrhein—Westfalcn” je izšla razprava „Die Entvvicklung der vvissenschaftlichen Bihliotheken JugosIawiens seit 10-15”, ki jo je spisal Klaus—Det-lev Grothausen. Ta mladi nemški strokovnjak za slavistične vede si je pred kratkim izpopolnjeval svoje znanje na mednarodnem slavističnem seminarju zagrebške univerze. Svoje bivanje v Jugoslaviji pa je uporabil še za študij ustroja znanstvenih knjižnic in omenjena razprava je plod tega dela, ki obsega 178 strani. V uvodu se posebej zahvaljuje upravniku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani prof. Ruplu za izkazano pomoč. Slovensko knjižničarstvo je v razpravi prikazano v zelo ugodni luči in avtor označuje ljubljansko univerzitetno knjižnico kot eno izmed najmodernejše urejenih evropskih stanov te vrste. Omenja tudi lep razvoj študijskih knjižnic v Sloveniji.
Slovenski pevci gostujejo po širnem svetu
V	kratkem bo več slovenskih pevcev in glasbenikov odšlo na gostovanje v inozemstvo. Nekdanji prvi tenorist ljubljanske opere Rudolf Franci bo gostoval v operah v Moskvi, Leningradu, Kijevu in Odesi. Med drugim bo pel glavne vloge v „Faustu” in „Wertherju”. V Romuniji in v več mestih Zapadne Nemčije bo pa nastopil ljubljanski violinist Igor Ozim, ki uživa mednarodni sloves.
Obletnica papeževega kronanja v Kanadi
Na rednem mesečnem sestanku slovenskega društva Najsvetejšega Imena Jezusovega v Torontu so sc v minulem marcu spomnili obletnice kronanja papeža Pija XII. ter goda škofa dr. Gregorija Rožmana. Glavni govor je bil posvečen pomenu in veličini papeštva, nato pa so številni obiskovalci podpisali polo s čestitkami prevzv. škofu dr. Rožmanu ter zbrali zanj lep duhovni šopek.
Elektrifikacija železnice Naribor-Oravograd
»Direkcija jugoslovanskih železnic nam je sporočila novico, ki bo nedvomno razveselila velik del Mariborčanov in prebivalcev v Dravski dolini. Že letos bodo namreč elektrificirali koroško progo na odseku Maribor—Dravograd. Zjutraj in popoldne bosta vozila na tej relaciji dva vagona motornega vlaka z nespremenjenim voznim redom. Promet se bo s tem neprimerno izboljšal, ker bosta vozila vsaki dve uri. Slavnostni začetek del na elektrifikaciji proge bo danes zjutraj ob 9. uri na Koroškem kolodvoru. Ta odločitev bo končno odpravila čudno sliko, ki jo daje sedanji hlapon, ko nadušljivo sopiha mimo novih hidrocentral na Dravi, ki so lani dale skoraj 1 milijardo električne energije.” — To vest prinaša »Slovenski poročevalec” z dne 1. 4. 1958.
I/ ddmi BoemUce te msiida ...
Gradbena dela za novo elektrarno KELAG-a pri Galiciji naglo napredujejo
Od Apač in Hmeliš, v srcu Podjune, se proti s snegom pobeljeni Košuti vije tiha gorska dolinica. Na levi jo mrko varuje mogočna gmota Obirja. Skozi ozko, z gozdovi poraščeno dolinico pa si Borovnica, bister gorski potok, šumljaje utira pot navzdol, v Dravo. Tu pa tam srečaš z mahom porasla kolesa opuščenih mlinov, znamenje, da se časi spreminjajo. Gorska dolinica, kot jih je po njeni umirjeni, skriti in nedotaknjeni lepoti malo enakih. Tako se je vtisnila v spomin redkih obiskovalcev, ki so zašli vanjo.
Toda kdor bi se danes povrnil vanjo, je ne bi več spoznal. Ko se z avtom po vijugasti cesti — skozi gozdne obronke nad Apačami — povzpneš na reber, ki se potem strmo preobrne v dolino Borovnice, se ti danes nudi nov prizor. Kot da je bila na delu roka nevidnega orjaka, v nekdaj mirni dolinici ni niti en pedenj površine ostal nedotaknjen: Gozdovi so posekani, hlodi leže tu pa tam, vmes pa se iz kupčkov gorečega vejevja in grmičevja leno dviga dim; povsod gomaze skupine delavcev. Na mnogih krajih je zemlja načeta. Motorni stroji rijejo v njena nedrija in nakladajo velike kose grude na tovorne avtomobile, katerih motorji nestrpno robne. Globoko v reber se zajedajo bagerji in nakladajo grušč v sejalnike za gramoz, ki je nakupičen v vrsti kupov, sortiran po debelini, od kot pšeno drobnih zrnc pa do kot pest velikih kamnov. Od daleč, s ceste na rebri, so skupine delavcev globoko doli v strugi podobne palčkom, njihovi stroji pa se zde igračke. Človek se spomni na prizor, ki se je nudil Guliver-ju, ki se je nenadoma znašel v deželi pritlikavcev.
Električni tok za 375 000 žarnic
To je stavbišče, na katerem raste iz zemlje velik jez, ki bo zaprl dolino, da bo nastalo jezero, novo koroško jezero. Dolgo bo dva kilometra, v njem bo zbranih 5 milijonov kubičnih metrov vode. Nasip bo meril HO metrov v dolžino, a visok bo 34 metrov.
Vodo tega jezera bodo v podzemskih rovih, ki 2200 m. daleč teko globoko pod zemljo, speljali skozi hrib tako, da bo pri Apačah prišla zopet na dan in od tam tekla v zaprtih betonskih ceveh proti Dravi. Zadnji del cevovoda, kjer betonske cevi nadomestijo cevi iz železa, pa strmo pada proti Dravi. Ob njenem obrežju blizu Galicije raste nova stavba elektrarne. Tu bo voda Borovnice iz višine 320 metrov drvela na lopute turbine tipa Francis, ki ima zmogljivost 20.000 konjskih sil. Turbina bo v po gonu proizvajala letno 40 milijonov kilovatnih ur električnega toka. S to zmoglji-
vostjo bi bilo moč naenkrat prižgati 375 tisoč srednjih žarnic (po 40 Wattov), kot jih ponavadi uporabljamo po hišah. In ta turbina, za katere pogon je bilo treba ustvariti novo, 2 kilometra dolgo in 30 metrov globoko jezero, meri v dolžini 60 centimetrov. Tako se v tehniki srečujeta malo in veliko.
To so v kratkem podatki, ki so jih na-značili direktorji Koroške električne d!ružbe gg. ing. Jeran, ing. Matt in Pac h cine r zastopnikom celovških listov ob ogledu lepo napredujočih del pri Galiciji, Apačah in Hmelišah. Skupno bo za novo elektrarno potrebnih 100 milijonov šilingov. Od tega jih je 40 milijonov že prineslo prvo javno posojilo KELAG-a, in ti so sedaj se že spremenili v železobetonske konstrukcije v strugi Borovnice, v podzemske rove ter stavbe za turbinske stroje ob Dravi. Ostalih potrebnih 60 milijonov pa nameravajo zbrati z drugim posojilom, ki je bilo te dni predloženo javnosti v podpisovanje. Je to ena izmed najboljših denarnih naložb.
Sibirski mraz, voda in nemirni
bregovi so bili sovražniki delavcev
Stavbišče ob Dravi pri Galiciji je letos pozimi delalo tehnikom in delavcem velike preglavice zaradi vprav sibirskega mraza, v katerem so morali delati. Stavba za tur-
Rove globoko v osrčju gore betonirajo
Visoko v zraku prenaša žerjav delavce, ki vlivajo betonske cevi
binske stroje je nekaka velika odprta betonska banja, ki leži v talni vodi. V njej se srečujeta talna voda in vodni tok iz višine.
Ta goni turbino, a talna voda služi kot protipri-tisk.
Toda pri gradnji je vprav talna voda največji sovražnik graditeljev. Veliko banjo morajo namreč betonirati v suhem, obenem pa morajo temelji stavbe počivati na zadostno trdnih tleh. Še sedaj je okrog stavbišča, kjer se že kažejo oblike bodoče stavbe, videti osem globokih studencev, iz katerih črpalke nenehno dvigajo talno vodo. Najtežji del zgradbe pri Dravi že stoji in odslej ni treba več bati neljubih presenečenj.
Še hujše preizkušnje pa so čakale delavce, ki kop-Ijejo podzemske rove v dolini Borovnice, kjer bo nastalo novo jezero. Ko so začeli vrtati v zemljo rove, ki bi naj odvajali vodo v dolino, so naleteli na zelo nestalno zemljo. Je to povečini morenski grušč, ki je v teku dolgih dob prišel z Karavank in Obirja. G pr a se je branila pred vsiljivci, ki so z ostrimi svedri vrtali v njeno notranjost. Ko so že prodrli okrog 60 metrov globoko v reber, se je gora nenadoma zganila. Stis-
nila in premaknila je tri metre širok rov, ki bi naj kasneje služil kot kontrolni podzemski hodnik. Močne betonske cevi je zdrobila kot da bi bile iz stekla. Kar koli so inženirji in delavci povzeli, je bilo zaman.
Končno so poklicali na delo skupino nekega specializiranega podjetja za podzemske stavbe in kopanje rovov.
Ta skupina je že delala v vseh avstrijskih rudnikih ter je kopala tudi rove za vrsto elektrarn v Avstriji. Plazeč se kot mačke so šli delavci v negotove rove, vselej v nevarnosti, da jih naslednji trenutek razsrjeni hrib zblinči v nič. Toda niso se ustrašili in ne popustili. Danes je ta rov preko nevarnih mest že izgotovljen in zavarovan. Ogledali smo si ga z lastnimi očmi. Človeku se zdi, kot da le-sovje opornikov ječi pod silovito težo.
Preddelavcu te skupine je ime Jožef Pes-sek. Obraz mu je ožgan in utrjen od1 sonca, vetra in dežja, pristen tip gradbenega delavca. Toda vedno ni bil tak. Pred vojno je bil samostojen trgovec v Mariboru. Kot vojak je moral na vzhodno fronto, nato je prišel v rusko vojno ujetništvo, kjer so ga poslali v rudnike.
Ko se je povrnil v svobodo, je spoznal, da mu je vojna pobrala stari poklic, dom in domovino. Začeti je moral znova. Danes je rudar-specialist. Kjer drugi ne zmorejo, pride on s svojimi možmi. Zanj res velja pesnikova beseda: „Kuj me življenje, kuj!
Če sem kremen, se raziskrim, če sem jeklo, bom pel...”
Posebna odvajalna naprava iz železobeto-na za odtok odvišne vode ter za odvajanje vode v času poplav, je že končana. Samo ta naprava je stala pet milijonov šilingov in kar je najlepše, po vseh človeških predvidevanjih, ne bo nikdar v zares izkoriščena. Vendar mora biti, kajti tudi v časih največ-jih poplav voda v jezeru ne sme seči preko jeza. V tem primeru bi ga namreč v hipu odplavila in to bi pomenilo nesrečo za vso dravsko dolino.
Cesta, iki vodi iz Apač v Sele bo na več mesecih prišla pod vodo, zato so že sedaj grade novo cesto, ki bo tekla tik ob gladini bodočega jezera.
Vodstvo gradnje je v dobrih rokah
Malo vstran od Apač pa je na nekem travniku nastala pravcata tovarna na prostem. Tam izdelujejo velikanske betonske cevi, v katerih lahko odrasel človek hodi vzravnan. Železne palice in specialna jeklena vrv štajerskih jeklarn se pod rokami veščih tehnikov s pomočjo velikanskih žerjavov spajajo z betonom v cevi. ki bodo vzdržale silovite pritiske gore in vode.
Od H melis mimo Apač pa doli do Drave pri Galiciji so raztresena stavbišča nove elektrarne. Gradnja takega tehnično zelo
Tako zgleda danes nekdaj zasanjana gozdna dolinica Borovnice
kompliciranega obrata zahteva mnogo strokovnega znanja ter dolgoletne izkušnje od tistih, ki-ga vodijo. Potrebno je ne le globoko poznavanje narave njenih zakonov in skrivnosti, pa tudi poznavanje ljudi, ki pri gradnji sodelujejo. Višnji stavbni vodja dr. ing. Tschada in njegovi najožji sodelavci, med katerima zaslužita posebno o-membo dipl.-ing. Orel in ing. Hof-s t a 11 e r, imajo vse to potrebno znanje. Dr. Tschada, ki je izdelal načrte za borovniško elektrarno, je v mladosti delal celo v Bosni, pri nas pa je med drugim gradil elektrarno pri Žvabeku na Dravi ter termoelektrarno v Št. Andražu v Labotski dolini. S prijazno obenem pa strokovno pretehtano besedo nam je razlagal gradnjo in njene težave. Pa dr. Tschada ne zna samo graditi električnih central. Ko smo se po koncu pa-slavljali od njega in njegovih sodelavcev, je prišlo na dan, da obvlada slovenščino v pisani in govorjeni besedi ter kadar le utegne, z zanimanjem bere tudi „Naš Tednik-Kroniko”!
Ne dvomimo, da mu bo tudi gradnja elektrarne na Borovnici uspela, kot vse druge doslej. Po načrtih bodo dela dovršena v juniju leta 1959, morda pa še celo prej. Ko bodo vode Borovnice zavrtele turbino ob Dravi, bo koroško električno omrežje bogatejše za nov, izdaten vir energije. To je toliko bolj pomembno danes, ko elektrifikacija že sega v zadnjo gorsko vas ter postaja neobhodna potreba tudi za kmeta in njegove stroje pri umnem, naprednem gospodarjenju.
Ponavadi je z nastankom jezer združena kaka legenda, ki pravi, da je voda prišla nad vas in jo zalila kot kazen za grehe njenih prebivalcev. Tudi dolino Borovnice bo zalila voda, toda ne bo kazen, temveč blagoslov za — vso deželo.
............................................um...mmmnii...........imuiiim.....................
Sonce sodeluje z znanstveniki
Eden izmed ciljev Mednarodnega geofizikalnega leta, ki združuje znanstvenike skoro vsega sveta v raziskovanju naravnih pojavov na zemlji in v svetovnem prostoru, je tudi opazovanje sončnih peg.
To kar ljudje na zemlji vidijo kot nekoliko močnejše lise na svetli površini sonca, so v resnici siloviti izbruhi vročih plinskih snovi, ki so mnogo jač-ji kot največje atomske ali vodikove eksplozije. Znano je, da sončne pege vplivajo na Zemljo1, pa tudi na okolico našega planeta. Prvi, ki je znanstveno opazoval sončne pege, je bil Galileo Galilei leta 1612. Doslej je največja ovira za natančnejšo preučitev tega jtojava bilo dejstvo, da je iz enega opazo-vališča težko ugotoviti številne posledice, ki izvirajo iz sončnih peg. Prav zato je bilo opazovanje sončnih peg sprejeto v program Mednarodnega geofizikalnega leta. V njem sodeluje več tisoč znanstvenikov vsega sveta. Zgradili so več stotin opazovalnih postaj na različnih točkah naše Zemlje, kjer z najmodernejšimi aparati zbirajo vse mogoče podat-
ke, ki jih potem pošiljajo na osrednje zbiralno mesto. To je na univerzi Colorado v Ameriki. V tem res miroljubnem in človečanskem napredku služečemu podvigu sodelujejo celo Rusi in Amerikanci. Sedaj pa izgleda, da je že samo sonce priskočilo znanstvenikom na pomoč, kajti na njegovi površini so se pojavile tako mogočne sončne pege, kot jih ne pomnijo več izza časov Galilea pred 346 leti.
Trajalo bo dobro leto, preden bodo znanstveniki mogli proučiti in oceniti podatke, ki so jih zbrale posamezne opazovalne postaje po vsem svetu.
Sončne pege povzročajo znatne električne in magnetske motnje, so pa tudi glavni vir joniziranih, kozmičnih in drugih žarkov, ki kot prha padajo na zemeljsko ozračje. To jih kot nekaka zaščitna odeja prestreže, da le majhen del doseže zemeljsko površino. In prav je tako, kajti ako bi vsi in v svoji prvotni moči padli na zemeljsko površino, bi to pomenilo smrt za ljudi, rastline in živali.
RED SLUŽBE BOŽJE V CELOVCU
Vsako nedeljo in praznik je sv. maša s slovensko pridigo in petjem ob 7. uri v kapeli provincialne hiše — Viktringer Ring 19 (poleg Koschatmuseum).
Ob 9. uri je šolarska sv. maša v cerkvi novega bogoslovja (Neue Priesterhauskir-che, Tarviser Strasse 30, ob Lendkanalu).
Ob delavnikih pa je vsak dan ob 14 na 7 sv. maša v kapeli provincialne hiše.
Slbvenški verniki v Celovcu so vabljeni k božjim službam.	;
k
SVETO MESTO
Kakor vsako leto, bomo tudi letos poromali na drugo nedeljo po veliki noči, imenovano svetomeško nedeljo, 20. aprila v Marijino starodavno cerkev na Sv. Mestu. Ta dan bo več sv. maš. Prva ob 9. uri. Bo tudi lepa priložnost za prejem sv. zakramentov.
GORENCE
Zadnja pot zaslužnega duhovnika
Tokrat moramo poročati žalostno vest. Zadnjo jesen smo dobili novega dušnega pastirja v osebi preč. g. Jožefa Muren. Uspešno so delovali pri nas in vsi smo jih radi imeli. Pred par tedni pa so šli po cesti proti Rudi. Med1 potjo so brali nabožno knjigo. Pri tem so na gladki cesti spodrsnili in padli hudo, da so si zlomili nogo. Morali so takoj v bolnico v Volšperk. Ker pa so imeli poleg tega še sladkorno bolezen, jih je ta spravila v grob in so vsled tega dne 3. 4. v jutranjih urah umrli.
Gorenčani pa smo si rekli, da hočemo rajnega župnika imeti tudi po njegovi smrti v naši sredi ter smo jih prepeljali iz bolnice v Šmiklavž, kjer smo jih na Velikonočni ponedeljek slovesno pokopali ob udeležbi o-gromnega števila ljudstva ter 30 duhovnikov. Mrtvaški sprevod1 so vodili mil. g. kanonik Aleš Zechner. Celo farani iz Št. Jakoba v Krški dolini so se udeležili pogreba, kjer so rajni župnik pastirovali 10 let.
V	številnih nagrobnih govorih so govorniki slikali lepo in delovno življenje rajnega župnika Murna ter ga postavili kot vzor katoliškega duhovnika pred zbrano množico. Izkazali so se tokrat tudi cerkveni pevci ter zapeli v slovo lepe žalostinke. Pogrebno slovesnost je povzdignila tudi požarna bramba v paradi. R. i. p.
BREZA PRI KAZAZAH
Leta in leta že trajajo predpriprave in obljube za gradnjo elektrarne na Brezi pri Kazazah. Veliko se je zadnje čase že govorilo in pisalo o tem, toda mislimo, da bo vendarle resnica. Kakor je bilo rečeno, bodo z delom že pričeli prihodnje leto. Sami pa smo se obrnili na razne urade, toda nismo še dobili pravega odgovora na naša vprašanja.
Kmetje na Brezi se nahajajo trenutno v težkem položaju. Marsikateremu se podira „rušt” in ne ve, ali naj zgradi poslopje novo ali ne, kajti če se bo elektrarna gradila, potem pridejo itak vse hiše pod vodo. Po drugi strani pa bi bilo ugodno za naše delavce, če bi imeli tako blizu delo. To toplo pozdravljamo!
Radi bi dosegli, da bi se z ozirom na to, ker je cerkev na Brezi ena najstarejših v okolici, v tej obliki pozidala nova kjerkoli v kakšni fari. To pa v spomin na vas Breza pri Dravi, ker bo vas docela izginila in se bo nahajal ves tamošnji kraj pod vodo. Lepo bi bilo tudi to, če bi naselbina elektrarne nastala na naši strani Drave ter nosila ime Breza.
V	predvolilnih debatah smo tozadevno precej izvedeli, in sicer da prideta Breza in Graben pod vodo. Vsled tega bi pa kazaška fara zgubila 10 odst. prebivalcev, kar se farani malo razburjajo. Ravno tako smo zvedeli, da je baje načrt, da bi napravili naselbino le na oni strani Drave, ne pa na naši. Most in cesta prideta pa če/. Dravo iz Metlove na Kazaze do elektrarne in naprej čez št. Peter na Vašinjah do Lindenho-fa.
Upamo, da se bo vse uredilo tako, da bo tudi za nas tostran Drave ugodno.
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
Južno od državne ceste dobimo v Šmihelu novo električno omrežje. Zato pridno pripravljamo novo napeljavo v hišah. Novo omrežje bo odvzelo vse motnje, katere so bile sedaj potom električnega toka. Sedaj pa bo imelo omrežje žice, ki bodo imele debelejši prerez in tako bo izostalo vsako motenje. KELAG-u smo za to popravo zelo hvaležni.
Na velikonočni ponedeljek so prinesli h krstu Figovčevega dečka na Bistrici. Ime
n nas mTiomkem
mu je Anton. Korej je imel posebno veselje, ker je dobil bratca, da ne bo sam med ženskim svetom.
BREŠKA VES
Dne 29. marca smo spremljali na zadnji poti Jakoba Drobež pd. Silerjevega na Bistrici. Dalj časa je že bolehal na srcu, mučila ga je hudia astma. Bil je ponovno v bolnici, tudi zadnje mesece je iskal pomoči v bolnici, a ni bilo več pomoči. Dne 26. 3. so ga pripeljali z rešilnim vozom v Breško ves, kjer pa je že drugi dan opoldne v Gospodu zaspal. Rojen je bil blagopokojni v Voitsbergu. Star je bil 74 let. Pevci so zapeli pod vodstvom Mihe Sadjaka na poti žalosti, v cerkvi ter pri odprtem grobu. Bratu Rudolfu Drobež naše iskreno sožalje. Rajni naj počiva v miru!
Pri Putanu so bili v velikih skrbeh. Oče
pa pomislimo, da v nekaj dneh velikonočnih počitnic študentje žrtvujejo prosti čas samo za to, da nas morejo malo razveseliti, pa smo tudi s tem zadovoljni. Pri njih naj si vzamejo zgled starejši škocijanski igralci, ki so včasih veliko igrali, tudi drugod1, ne samo doma, in se pripravijo na čas, ko bo dom stal, da bo vsako nedeljo kaj novega v fari in v domu. G. župnik se veliko žrtvujejo za dom. Spravljajo skupaj les in vse potrebno za zidavo. Poskrbimo vsi, da ta njih trud ne bo zaman, temveč, da bo rodil bogate sadove v prosvetnem delu! Gospodarji pa žrtvujte tiste bore in smreke, ki jih je vam sneg podrl, za dom, da bo streha čim-prej skup in bo naš farni dom res naš. Naj tujci vidijo, kaj zmoremo, če hočemo in da je v nas še polno življenjske sile, ne samo v mladini, ampak tudi v odraslih, kar naj vsem pove: „Živeti hočemo!”
Ob 60-letnici mil. gospoda prelata dr. RUDOLFA BLUMLA bo v nedeljo, 20. aprila ob pol treh popoldne pri Uršulinkah (Ursulinenkloster) v Celovcu slavnostna akademija z igro
V'
ŠŽjtten $ p (%i%exln e moUežn e sii
Po Spillmannu priredil Fickert — dr. Janko Polanc Igra Farna mladina iz Št. Jakoba
Oh duhovniškem jubileju je pač najbolj primerna ta igra iz duhovniškega življenja, ki pokaže junaško žrtev duhovniškega poklica. Ker je vsebina po „Nedelji” vsem znana, zato vabimo vse Celovčane in okolico na to pretresljivo igro iz resničnega, življenja. Dejanje se vrši v Franciji v letih 1888 do 1895. '
je bil v bolnici ter išče tam zdravja. Mati Marija pa je doma zelo hudo zbolela. Poklicani zdravnik dr. Lasnik je spoznal takoj veliko nevarnost in z vso skrbjo spravil mater zopet na noge. Tudi očetu Filipu želimo, da se kmalu vrne zdrav iz bolnice, kakor tudi Šotorovi materi.
Marija Mervič pa si je zlomila nogo in je v domači oskrbi. Upamo, da bo kmalu ozdravela.
Pri Simonu je vladalo veliko veselje dne 27. marca, ko je bilo krstitje. Saj je bil poseben vzrok, kajti po 64 letih se je rodil zopet deček, kateremu so dali pri krstu ime Jožef. Modrost egiptovskega Jožefa in svetost ter čistost svetega Jožefa naj ga vodijo skozi življenje, da bo dolgo gospodaril na Šimonovini! Za botra sta bila Janez Rosen-zopf, pd. Simon in Helena Miklin, pd. Simonova. Srečnim staršem Lojziju Rosen-zopf in ženi Pavli iskreno čestitamo.
LETINA
Dne 1, aprila smo pokopali Rosvito Terezijo Telič — staro pol leta. Starši Anton in Marija Telič so takoj ob pričetku bolezni poklicali zdravnika. A ni bilo videti izboljšanja kljub vestni zdravniški oskrbi. O-troka so peljali v bolnico, a tam so mogli dognati samo bližajočo se smrt. Otroka so vzeli domov, med potjo pa je zatisnil svoje oči za ta svet. Novakovi so tem bolj žalostni, ker je že drugi otrok, ki je šel tja v večnost. Novakovim naše iskreno sožalje. Angelček pa naj se veseli večne slave.
ŠKOCIJAN
Gradnja Farnega doma
Iz škocijana se zadnji čas bolj poredko oglašamo. Zdi se, kot bi vse prosvetno delo zaspalo. Pa ni tako. V teku je pri nas imenitno delo, namreč zidava Farnega doma, ki je seveda v letošnji dolgi zimi moralo nehote počivati. V teku so pa vse priprave, da bo spomladi delo steklo naprej, kakor hitro bo čas ugoden za to, tako da upamo, da bomo letošnje leto prišli z domom pod streho. Lani smo pokukali iz zemlje, letos pa pod streho, potem bo pa delo na prosvetnem odseku lahko steklo v polni pari.
Da ne bi pozabili, kako se igra, pa so naši študentje že za Božič skupno s šolsko mladino uprizorili dve kratki igri: „Pod božičnim drevesom” in še: „In potem bo noč ...”. Prav tako so študentje pripravili malo presenečenja tudi za Veliko noč z igro „Kdo je izdajalec?” Za njimi pa niso hotele ostati naša odraščajoča dekleta, zato so uprizorile veselo dekliško igro: „Anka”. Gledalci so rekli: Lepo je bilo, a prekratko. Komaj smo se začeli smejati, pa je bilo že konec. — Če
LEDINCE—SEMIČ
(f IVAN RESMAN)
Na velikonočni ponedeljek, 7. aprila t. 1., smo spremili k zadnjemu počitku v Semiču v Beli krajini Ivana Resmana, pd. Tratnikovega Hajnžka iz Ledine pri Baškem jezeru.
Pokojni se je rodil leta 1891 v Ledincah, kjer je obiskoval šolo. Najprej je pridno pomagal doma na posestvu, potem pa je šel v službo k železnici. Leta 1912 je nastopil v Pulju aktivno vojaško službo, kjer je ostal do zloma leta 1918. Zopet je šel k železnici in bil nameščen v Bačah, ki so tedaj bile pod jugoslovansko železniško upravo. Po plebiscitu je bil prestavljen na Štajersko, od tam pa v Semič v Beli krajini — sredi divnili vinorodnih gričev, kjer se je tudi oženil in si ustvaril nov — drugi dom. Pozneje je bil premeščen ponovno na Štajersko v Grobelno pri Celju. Ker mu je začel slabeti vid, je bil upokojen, nakar se je zopet vrnil v Semič. Kot vnet pevec je tam rad prepeval v cerkvi in v raznih društvih.
V zadnjih letih ga je napadla zavratna bolezen (rak) in ni bilo več zdravniške pomoči. Dobro pripravljen na pot v večnost se je ločil od svojih dragih. Kako je bil priljubljen, je pokazala velika množica pogrebcev, ki so ga prišli spremit na njegovi zadnji življenjski poti1. Na domu mu je v zadnji pozdrav zapel moški zbor „Vigred se povrne”, v cerkvi pa je po opravljenih molitvah vse ljudstvo ubrano zapelo »Marija, skoz življenje”; ob grobu je zopet moški zbor v slovo zapel »Blagor mu”, do-čim mu je njegov rojak prinesel prisrčne pozdrave iz njegove rodne Koroške.
Dragi Hajnžek! Spočij se v miru v Gospodu in se nas spominjaj pri Njem! — Žalujoči' ženi in vsem sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
-___Naše prireditve
VABILO
Farna fnladina iz St. Lipša gostuje v nedeljo, dne 20. aprila 1958 ob pol 3. uri popoldne pri Šercerju v Šmihelu z lepo in po-učljivo igro o koroški svetnici
„ H E M A KRŠKA”.
Verjetno ste že brali knjigo o sv. Henri, toda igra ima spet svoje posebnosti in vam bo gotovo mnogo povedala. Zato pridite v obilnem številu!
Prisrčno vas vabijo šentlipški igralci.
\mapm
Pred kratkim so me radovedneži vprašali, če sem jaz tisti, ki se včasih krega v »Kroniki” pod skritim imenom. Jaz sem jim pa najprej odgovoril s proti-vprašanjem, če se jim zdi, da bi se moral ta dopisnik »iz Podjune” še večkrat in tudi radi drugih stvari še bolj kregati, na primer radi bojazljivosti naših mamic, ki pridejo v mesto pa jim zmanjka glasu, da samo še šepetajo v svoji domači slovenski govorici ali pa bi mogoče moral kritizirati tiste naše gospodarje, ki se radi raznih krivic pritožujejo samo pred volitvami, pri volitvah pa zlezejo takoj ustra-šeni pod klop, če jih kdo od nasprotne stranke hudo pogledal, ali pa si pustijo napolniti svoje prazne in potrebne žepe — s tisoč obljubami itd.
Ko sem to družbo tako izpraševal, so mi Sčasoma kar pritrdili, da je tako izpraševanje gospodarske in narodne samostojnosti, kar potrebno. Priznal sem pa, da tistega dopisnika poznam, da pa najbrž tudi nima časa, da bi s potrebnim dopisovanjem še večkrat kaj povedal. Pa sem si zmislil, da bi jaz o drugih prikaznih današnjega časa tudi kaj napisal.
Pred kratkim sem bil v prav prijetni družbi raznih gospodarjev, ki so obiskali, kakor tudi jaz, gospodarjevo družino v soseščini. Beseda je dala besedo in mnogo misli nam je šlo skozi zobe. Naj jih vam nekaj povem: Najprej seveda strah tistih, ki so nekaj brali ali slišali, o skupnem »evropskem gospodarstvu” in so že videli, kako počasi, pa »gvišno” utonejo vse slovenske kmetije v tej evropski poplavi. Že med razgovorom sem se vprašal, kakšna kuga je vendar prišla v duše naših svojčas tako korajžnih gospodarjev, da vidijo, slišijo in občutijo povsod samo strahove! Pa sem jim obrazložil, da je Avstrija še jako močno odvisna ravno od kmečkega stanu in ne samo od industrije.
,Že sedaj morajo industrijo podpreti z velikimi posojili, tako kakor človeka, ki je izgubil eno roko ali nogo z bergljami, da bi ne bilo treba eno ali drugo industrijo ustaviti in delavce odpustiti! Če bo potreba 7ia-nesla, bo morala država vse storiti, da tudi kmeta, ki se trudi s pripravo za človeško hrano, ki nič ni manj potrebna kakor na primer sedanja poplava ilustriranih in drugih časnikov zadostno podpre! Treba pa je slej ko prej, da se pri tem naši gospodarji oglasijo tudi sami z odločno besedo. Če pogledate malo nazaj v zgodovino kmetskega gospodarstva, — tako sem jim to stvar razkladal —, se je moral kmečki stan že prav mnogokrat samo v enem stoletju preobleči in gospodarstvo postaviti na drugo novo podlago. Največja razlika je bila vendar tedaj, ko je postal svoj samostojen gospodar na lastni zemlji in je začel gospodariti brez vpliva na gospode v gradovih, ki so mu po svoje predpisovali, kaj in koliko jim mora vsako leto prinašati!
Potem so se pa vrstile spremembe kar naprej in se seveda tudi sedaj še spreminjajo naše razmere, samo tako, da živimo mi sami s temi spremembami in jih pozabimo ali pa sploh ne opazimo, če gremo samo iz sedanjih kuhinj in hlevov nazaj v konec prejšnjega stoletja aili pa začetek sedanjega, torej samo za eno človeško življenje, že vidimo, na katere novotarije smo se morali navaditi in smo se končno prav radi navadili, ker so nam nove iznajdbe v tehniki v pomoč in korist.
1 udi sprememb v evropski skupnosti, ki bodo mogoče pri novih iznajdbah le prijetne, se bomo navadili in naučili, sejati vse to, kar bo po novem bolj donosno, kar bo delu dalo več zaslužka. Ravno tako je v živinoreji kakor tudi v gozdu. Kaj se bomo bali ravno mi! Saj smo prestali že mnogo težje čase. Pa se oglasi eden, ki mi je živahno pritrjeval, z vprašanjem: „/\li se ti ne zdi, da je sedaj skrb za naše otroke vedno težja?” O tem pa nekaj prihodnjič.
VABILO
V nedeljo, dne 20. aprila ponovi Farna mladina v Farni dvorani v Železni Kapli lepo igro
„REVČEK ANDREJ ČEK”.
Želeli bi, da se v lepem številu udeležite te igre.
Želimo vam obilo zabave in na svidenje prihodnjo nedeljo.
Iskreno vabi vse farane
kapelška Farna mladina.
Sončne strani kmetovanja
(24)
V naših razpravah o kmetijstvu smo doslej dognali, da je kmetijstvo prav poseben poklic in ga nikakor ni mogoče meriti z merilom, s kakršnim sodimo druge gospodarske stanove. V zadnjih dveh poglavjih smo dejali, da je spričo sodobnega gospodarskega razvoja nujna zadružna samopomoč kmetijstva, ki naj pripomore do danes brezpogojno potrebne komercializacije kmetijstva. V vedno bolj rastoči meri se mora kmet ravnati po tržnih prilikah in trgovskih računih. V drugo je naloga države, da s svojo agrarno politiko z vsemi razpoložljivimi sredstvi podpre kmeta in njegovo delo. Tretje, kar je enako neobhodno potrebno, pa je idealizem kmečkega človeka. Morda je le-ta celo najnujnejši, če naj se kmet ohrani na svoji zemlji. Kmet mora videti in znati ceniti vse sončne strani svojega poklica, ki odtehtajo njegovo gmotno žrtev v prid občestvu.
Kmetovanje varen poklic
Nad vsemi ostalimi gospodarskimi poklici — nad trgovcem, tovarnarjem, bančnikom — visi Damoklejev meč. Danes se nahajajo v konjunkturi, v razcvetu, jutri že lahko nastopi kriza, brezposelnost. Treba je samo malega političnega pretresljaja, rožljanja z orožjem, neprevidnosti v denarni politiki države in na mah se spremeni lice gospodarstva. Pojavi se inflacija, grozi brezposelnost, zmanjka gospodarskih dobrin in tisoče gospodarskih obratov je sredi najtežjih skrbi za svoj obstoj. Kmetijstvu nikdar ne grozi brezposelnost, njegovo blago bo vsekdar dobrodošlo, njegova investicija je najbolj varna. In v skrajnem primeru kmet lahko izhaja celo brez trga in prodaje, četudi skromno in preprosto. Sam si pridela svoj vsakdanji kruhek in četudi je ta morda bolj črn, pa je zato gotov in v slučaju pomanjkanja uteši glad. še druga je prednost kmetijstva: priden kmet še ni nikdar obubožal! V drugih stanovih se lahko zgodi, da gre obrat navzdol kljub marljivosti in štednji, ker je njegova odvisnost od splošnega položaja zelo velika. Kmet pa bo do gotove meje ostal samostojen in neodvisen.
Kmet je zdrav poklic
V zadnjem času se veliko govori o poklicnih boleznih. Dokazano je, da izhaja veliko število bolezni iz poklicnih okoliščin. Uradniki so ves dan sključeni nad svojimi akti, trgovci morajo biti neprestano na nogah, delavci sede ali stoje cel božji dan ob svojem stroju, rudarji se trudijo ves delovni čas globoko pod zemljo v nezdravem zraku. Vsi ti poklici so enostranski ali celo sami po sebi nezdravi, človekovo telo se hoče razvijati enakomerno, gibanje in dihanje mu je polovico zdravja. V tem oziru je kmetov poklic med najbolj zdravimi. Res zahteva mnogo telesnih naporov, a delo je vsestran-
sko in mnogovrstno. Ponajveč se kmet giblje na prostem, v sveži naravi in občuti blagodejnost svežega zraka, sončne topline in svetlobe. Tudi odgovarja kmečko delo ritmu človeškega organizma. Zimski meseci so čas oddiha in počitka in so neprimerno pri-kladnejši dopust, kot dva ali trije tedni uradniškega in delavčevega letnega dopusta, v katerih naj bi svobodneje in bolj sproščeno zadihal. Samostojni podjetniki, ki se preveč zarijejo v svoje poklicne skrbi in ne najdejo več oddiha, pa itak romajo povprečno s šestdesetim letom v grob. Njihovo srce ni zmoglo več stalne prenapetosti in napora.
Kmet je lep poklic
Noben drug stan nima opraviti z živimi organizmi, noben drug stan ni tako ozko povezan z naravo. S svetim spoštovanjem stopa gospodar po brazdi in seje seme v odprte nedrije svoje grude. Gospodinja pridno stopa ob svojih vrtnih gredah in sadi mladike zelenjave in cvetlic. Na vrtu in v gozdu se vrsti življenje v brstju, popju, cvetju in sadu mogočnega drevja. V hlevu se vrtijo kmetovi živi stroji in venomer pre-delujejo za svojega gospodarja. Zgodnje jutro budi kmetijo k novemu dnevu, sonce in dež in veter obratujejo kot najsigurnejši pogonski motorji, ob večerni zarji lega vse življenje spet k svojemu počitku. Vigredni
Red vzdržuje svet
Ni nov ta pregovor, drži pa še danes. Same vemo, kako je v neredu pred prazniki, ob klanju, ob velikem delu itd.: iskanje različnih predmetov, jeza, nejevolja družinskih članov itd. Življenje v neredu je neprijetno. To vedo posebno tisti, ki so reda vajeni in jim je življenje v neredu prava muka.
Ljudje pa, ki vedno žive v neredu, reda tudi ne poznajo in ga ne znajo ceniti. Z neredom grenimo življenje sebi in svoji družini. Nered nas napravi živčne in to živčnost prenašamo na svojo družino, na sodelavce. Zato je nujno potrebno, dia svoje življenje spravimo v red. Najbolje je že zvečer narediti načrt za drugi dan. To posebno pri kmečkem delu. Včasih se gospodar na lepem spomni kakega dela, na katerega gospodinja ni bila pripravljena. Tira jo od njenega že začetega dela proč, jo spravi v slabo voljo in je tako njeno in njegovo delo polovično in slabo opravljeno. Zato je pametno, o delu se že na predvečer pogovoriti.
Ker smo zelo pozabljivi je umestno, da si recimo v beležni koledar zapišemo, kaj mo-
majnik razgrne vse razkošje mlade narave v nežnem cvetju, poletni julij in avgust razsipata bogastvo v kmetovo naročje, zimski december spet pokrije spečo naravo s snež-nobelo odejo, da se v tišini zimskih noči pripravi na novo življenje. V tišini božje narave okoli sebe občuti gospodar dih božje narave v svoji duši in njegov poklic mu postaja neprestana molitev in daritev.
Kmet je svet poklic
To pa je pisano samo za kmete, ki občutijo zadnje skrivnosti svojega lepega poklicnega dela: Življenje tudi najmanjšega bitja je neizmerna skrivnost. Tudi najduhovitejši motor in najbolj rafinirani fabri-kat se ne moreta meriti s skrivnostjo življenjskega bitja. Tudi v najmanjši zeleni bilki utripa nežno, neznatno srčece, ta tajin-stveni motorček še bolj tajinstvenega Umetnika, ki ga je ustvaril in prvič pognal. Nad vso zemljo, nad njenim rastlinstvom, živalskim in človeškim svetom počiva neskončno modri božji duh, ki je vir vsega življenja. In vse kmetovanje je samo sodelovanje malega neukega učenčka z neskončno modrim Mojstrom v veliki božji delavnici, ki se razodeva najbolj v kmetiji v svojem razkošju in zdravju, v svoji lepoti in tajni. Kmetov kruhek in vinogradnikova kapljica pa se v neprestani daritvi oltarjev cerkvi spreminjata v božje telo in božjo kri, da vedno spet prikličeta Očetov blagoslov na zemljo 'in njene otroke.
ramo urediti. Na listek si napišemo tudi, kadar gremo kupovat; tako ne bomo pozabile kupiti stvari, po katere smo v trgovino prišle.
Prav posebno pa mora gospodinja paziti, da vzdržuje red tudi v stanovanju, pri kuhi in prav posebno pri otrocih. Vsa družina bo neurejena, če sama ne bo poznala reda. Zato mora sama vsako stvar dati na svoje mesto in to zahtevati tudi od družinskih članov. Posebno od otrok mora to dosledno zahtevati. Potem odpade večno nepotrebno iskanje predmetov. Zato mora biti zajtrk, kosilo in večerja vedno ob isti določeni uri, pa čeprav se to zdi še tako težko. Posodo je treba po vsaki jedi takoj umiti in stanovanje že zjutraj pospraviti. S takim redom si bomo prihranili veliko jeze in otroke vzgojili v redoljubne ljudi.
Vendar pa v družini ne sme vladati „že-lezni, vojaški red”, ki je brez fantazije, dolgočasen in pust. Celo živce lahko izpodkopava, kakor divji nered. Otrok v takem redu ničesar ne sme, gostu gleda gospodinja pod noge, da ja ne bi kaj umazal.
Gospodinja naj drži srednjo pot, da bo zadovoljna sama in okolica tudi.
desei iti dela aa padi/ig, Čvcape-
Dne 16. aprila 1948 je bila v Parim ustanovljena „Evropska organizacija za gospodarsko sodelovanje” (OEEC). Nastala je na ameriško pobudo kot nekaka razdelilna postaja za pomot!, ki so jo takrat Združene države nudile evropskim državam in jo poznamo po njenem ustanovitelju kot ,,Mai šalov plan”. Toda v teku svojega obstoja se je izkazala kot zelo koristna ustanova, tako da je vseh 16 evropskih držav članic, ki so podpisale prvotno pogodbo (med njimi je tudi Avstrija), sklenilo tudi po letu 1951, ko je bil Maršalov plan zaključen, to organizacijo še naprej vzdrževati. Res je potem služila kot razdelilni aparat za razno redko blago in se je posebno v času mednarodnih kriz in pomanjkanja dobro izkazala. Tako je po izbruhu sueške krize posredovala razdelitev ameriškega petroleja evropskim državam, ki so prej svoje motorje, tovarne in stroje napajale iz obilnih vrelcev Bližnjega vzhoda. S smotrno organizacijo je bilo moč dobaviti vsem evropskim državam neobhodno potrebne količine petroleja, tako da proizvodnja in promet nista preveč občutno trpela, obenem pa je bil preprečen pretira^ ni dvig cen petroleja. Res se je cena prehodno zvišala samo za 10%, kar je z ozirom na daljše prevozne proge, ki jih je moral petrolej opraviti preko oceana, bilo neizbežno.
Cilji te organizacije so v ustanovnem statutu določeni tako-le:	•
I) ozko sodelovanje držav članic na gospodarskem področju, 2) skupno načrtovanje in izvajanje obnovitvenih programov, povečanje proizvodnje, 3) čim širša izgradnja medsebojnih trgovinskih stikov, za kar je bil sklenjen poseben sporazum o večstranskem plačilnem prometu, 4) kolikor mogoče zniža-ivje carin ali celo odprava carin ter podpiranje stremljenj za ustanovitev enotnega evropskega tržišča, 5) obramba vrednosti denarja, 6) smotrna in skupna uporaba delovnih sil.
Iz OEEC je nastala kasneje še Evropska plačilna zveza, to je ustanova, ki omogoča njenim državam članicam, da obračunavajo na hiter in enostaven način medsebojna dobroimetja in dolgove. Pred kratkim je bila ustanovljena posebna Agencija za povečanje produktivnosti. V njenem okviru delujejo tudi številni tehnični pododbori.
Uspehi te OEEC so naslednji: leta 1957 je bil socialni produkt vseh držav članic približno za 60% večji kot pred drugo svetovno vojno. Uvoz evropskih držav je bil za 36% večji kot predvojno. Ali pa še bolj preprosto: Potrošnja na prebivalca je bila leta 1957 za 26% višja kot pred vojno. Ta ustanova je na gospodarskem področju storila več kot kdorkoli drugi za ustvaritev bodoče zedinjene Evrope.
Podeželski stroji, motorne kosilnice, stroji za sejati, stroji za posevanje umetnih gnojil, grablje, obračalci za seno, Heuma-Sonnenrad-Uni-salmaschinec, traktorji z vsemi nadomestnimi deli. Vse to vam dobavlja tvrdka
JOHAN LONŠEK
Št. Lipš, Tihoja, p. Dobrla ves
Našim gospodinjam^
FRAN ERJAVEC, Pariz:	183
koroški Slovenci
III. del.
I.
Toda čim bolj se je revolucija v Franciji radikalizirala, ter bolj se je srednjeevropskemu plemstvu in bogatemu meščanstvu tudi ohlajalo navdušenje zanjo. In kakor je n. pr. na Koroškem za cesarja Jožefa II. prosvet-Ijenski framason baron Egger hitro pozabil na vse svoje prosvetljenstvo, čim bi moral tudi sam nekaj prispevati za novo šolstvo, tako je sedaj tudi velik del prosvetljen-cev pozabil na svojo prosvetljensko filozofijo, na svoje pritožbe proti vladarskemu absolutizmu in na svoje prvotne simpatije za revolucijo, čim je začutil, da bi mogla sčasoma ta ogroziti tudi njegove položaje ter se je postavil ob stran svojih vladarjev proti revoluciji, da bi tako zaščitil svoja imetja in svoje jtosebne pravice. Nekak njegov evangelij so postala Burkejeva „Razmišlja-nja o francoski revoluciji". In ker so »narode” tedaj predstavljali predvsem še ti vodilni sloji, je tudi razumljivo, da so jo začeli gledati vedno bolj neprijazno, a bolj ali manj naklonjeni so ji vendarle ostali še slej ko prej mnogi posamezniki.
Precejšnjo vlodo so igrali tudi emigranti (vseh je bilo okoli 21.000), ki so se zbirali predvsem v južnozapadni Nemčiji. Princ de Condč je zbiral v Wormsu čete, da bi z njimi in s tujo pomočjo vkorakal v Francijo ter vzpostavil nekdanji režim. Večina emigrantov je bila prepričana, da se kmalu zopet vrne, se zabavala, zapravljala denar, intrigirala na vse strani in s svojo drzno oholostjo vzbujala povsod le odpor. Tako se je začela velika večina tedanje evropske vodilne družbe, ki je stala poprej nad pol stoletja pod gospodujočim francoskim vplivom, vedno bolj odvračati od obeh francoskih taborov,
ne glede na to, da so mnogi še vedno ohranili svoje svobodoumne nazore in so odobravali prve reforme francoske konstituante. Posledica tega je bila, da se je začel v Evropi vse večji odpor proti samemu prosvetljenstvu, ki je zavzel posebno ostre oblike v Prusiji, na Bavarskem in po romanskih deželah, a 1. 1791. je slovesno obsodil načela revolucije tudi papež Pij VI. Skoro povsod so začeli zatirati zlasti framasonske lože in druge svobodomiselne družbe ter strogo nadzorovati, izganjati in celo zapirati v njih deželah bivajoče Francoze.
L u d o v i k XVI. ni iskal z emigranti mnogo zvez, pač je pa prosil in pričakoval pomoči od drugih vladarjev, a Marija Antonieta, ki je gojila strupeno sovraštvo celo napram zmerni La Fayette-ovi struji, je rotila zlasti svojega brata Leopolda II., da vkoraka z vojsko v Francijo in stre revolucijo. Vsi vladarji so seveda mrzili razvoj dogodkov na Francoskem in zatirali njih vpliv v lastnih državah, toda nihče, najmanj pa cesar Leopold II., ni imel prave volje, da bi nastopil proti revoluciji tudi z oboroženo silo, kajti vsak izmed njih je snoval in sebično reševal svoje lastne neposredne zunanjepolitične načrte. In v takih okoliščinah je začel francoski kralj jeseni 1. 1790. pripravljati beg k svojim armadam na severovzhodni meji.
Francija je bila radi revolucije seveda jako oslabljena, zato se je konstntuanta upravičeno bala vojne. Toda pruski kralj Friderik Viljem, najbolj zagrizeni neprijatelj prosvetljenstva in revolucije, se je v teku 1. 1790. zbližal z Avstrijo v svrho vmešavanja v francoske zadeve, čeprav Leopold II. temu ni bil naklonjen. Toda naslednjo spomlad mu je sestra iz Pariza javila o bližnjem begu kraljeve rodbine in tedaj je smatral tudi on za svojo rodbinsko dolžnost, da jo v primeru potrebe podpre.	'
Dne 20. VI. zvečer je kraljeva rodbina res pobegnila, toda že čez dva dni so jo zajeli v Varennes-u (v Argonih)
ter jo med prostaškimi žaljivkami privedli nazaj v Pariz kot nekakega talca. To je dokončno zapečatilo njeno usodo. Konstituanta je kralju radi zunanje nevarnosti odvzela skoro vso nadaljnjo oblast in istočasno okrepila obmejne trdnjave, toda v javnosti se Je vedno bolj širilo republikanska gibanje in Robespierre je zahteval nove volitve. Jakobinci in druge radikalne skupine so začele izzivati krvave nemire, kar je na eni strani tiralo meščansko konstituanto vedno bolj na desno, na drugi strani pa povzročalo razkole v vseh skupinah in izzivalo vedno večjo anarhijo.
Aretacija Ludovika XVI. je vzbudila ogorčenje vseh evropskih dvorov, toda nekateri (n. pr. Angleži) še vedno niso bili voljni tudi aktivno se vmešati, a bolj bojaželjni so pričakovali pobud predvsem od cesarja Leopolda II. Avstrijski vladarji so bili namreč tudi nosilci nemške cesarske krone, ki je predstavljala nekako utelešenje dotedanjega pravnega reda, a revolucionarji so napovedovali ravno temu neizprosen boj. Nanj je pritiskal zlasti pruski kralj, ki se je sešel v ta namen z njim na gradu Pillnitz (v Šleziji) in tu sta oba vladarja objavila dne 27. VIII. tlokaj previdno izjavo, v kateri sta naglasila, da je vzpostavitev reda na Francoskem v interesu vse Evrope, ter sta povabila še druge vladarje, naj se pridružijo ukrepom š tem ciljem. Cesar je želel s tako izjavo samo prestrašiti francoske levičarje in, ko je dne 14. IX. 1791. tudi francoski kralj pristal na novo ustavo, je vkljub ponovnim prošnjam Marije Antoniete za pomoč smatral, da je namen dosežen. Razen tega pa sebični vladarji sploh niso imeli nobenega interesa na tem, da bi se Francija konsolidirala, temveč so po svojih agentih še sami pridno sejali razdor na Francoskem, bali so se le, da bi revolucija ne pljusknila tudi v njihove dežele. Toda javno mnenje je bilo povsod prepričano, da pripravljajo vladarji za prihodnjo pomlad vojno.
(Dalje prihodnjič)
Življenje ameriške ženske
mto-diM
Najznačilnejša poteza ameriške žene je morda njena neodvisnost. Po končani osnovni in srednji šoli imajo ameriška dekleta na razpolago številne kolegije in univerze za nadaljevanje študija. Ko doštudirajo, jim je odprta pot v javne službe ali pa se lahko odločijo za kak svoboden poklic ali si ustanovijo kak trgovski obrat. Priznana jim je volilna pravic/a in svobodno se lahko potegujejo, da bi bile izvoljene v krajevne uprave, v državne zakonodajne zbornice ali v kongres.
Nikakor pa nočemo trditi, da bi bile Združene države prava deveta dežela za ženske. Stari običaji niso šli povsod vštric z zakoni. Prav tako kot vse druge ženske in moški na svetu imajo tudi ameriške ženske svoje probleme, težave in skrbi. Vendar pa so si po zaslugi razgledanih in naprednih moških in žensk pridobile v 180 letih obstoja Združenih držav veliko svobodo ter se uveljavile ir javnem življenju. Danes jim nihče ne krati pravice in dolžnosti, da v lastno korist in v korist splošnosti prevzemajo del javnih odgovornosti.
Trenutno odpade na ženske več kot polovica ameriških delavcev. Po zakonu se lahko potegujejo za katerokoli javno mesto, na katero volijo predstavnike volilci. Do sedaj je bilo izvoljenih v kongres že več kot 50 žensk, 2 pa sta bili izvoljeni za državna guvernerja.
V otroški dobi uživajo ameriške deklice enako svobodo kot njihovi bratje. Na javnih šolah so deležne enakega pouka kot dečki, razen da se učijo kuhanja in šivanja, medlem ko se dečki učijo rezbarstva in obdelovanja kovin. Tudi športno udejstvovanje deklic se ne razlikuje od športnega udejstvovanja dečkov, in sicer plavajo, se drsajo in smučajo, igrajo odbojko, tenis in golf, hodijo na izlete in taborijo. Deklice in dečki imajo lastne organizacije, kot na primer dekliške skavtske in deške skavtske krožke.
Dečki in deklice, fantje in dekleta sodelujejo tudi v otroških in mladinskih pevskih zborih ter pri šolskih orkestrih in godbah.
Po končani srednji šoli se ameriška dekleta lahko vpišejo na kolegije ali univerze. Nekatere medicinske in pravne fakultete sicer še vedno ne sprejemajo žensk, po drugi strani pa so v Združenih državah izvrstni kolegiji, ki so namenjeni izključno ženskam. Dekleta se lahko odločijo tudi za učiteljski ali profesorski poklic, za kemijo, biologijo, tehniko, fiziko, glasbo, računovodstvo ali kateri koli drugi poklic, čeprav zaradi starih običajev v vseh teh poklicih še ne morejo povsod enakopravno tekmovati z moškimi, se je že precej ameriških žen zelo odlikovalo na teh področjih.
Tudi za športno udejstvovanje imajo ameriški fantje in dekleta veliko skupno zanimanje. Z uspešnim tekmovanjem so si dekleta znala pridobiti priznanje moških. Samo nekaterih bolj surovih športnih j)anog ženske ne gojijo tako vneto kot moški. V ribolovu na trnek in streljanju so ženske v mnogih primerih potolkle moške. Po navadi pa tekmujejo le med seboj. Vsako leto se vršijo državna srečanja v 25 različnih športnih panogah, med katerimi so kegljanje, kolesarjenje, sabljanje, drsanje, plavanje, jadranje in telovadba.
Pretežna večina ameriških žensk zna vozili avtomobil. Ker mnoga dekleta in fantje naredijo šoferski izpit že, ko so stari komaj 16 let, so uvedli na mnogih srednjih šolah obvezni pouk šofiranja in prometnih predpisov. Statistike, ki jih je sestavila Ameriška avtomobilska zveza, kažejo, da so ženske zanesljivejši vozači kot moški in da so krive manj resnih prometnih nesreč. Ameriška vojska ima tako veliko zaupanje v spretnost ameriških šoferk, da so bile članice ženskega armadnega zbora med vojno šoferke visokih častnikov, med katerimi je bil tudi sedanji predsednik Dwight D. Ei-senhoiver.
Ko končajo šolo, si ameriška dekleta poiščejo kako zaposlitev. Izjeme ne delajo niti tiste, ki jih starši lahko vzdržujejo. Število deklet, ki se poročijo, čim končajo šolo, je razmeroma majhno.
Povprečno ameriško dekle se poroči v starosti od 21 do 22 let. Njen mož je kaki dve ali tri leta starejši od nje. Prvi otrok se mladima zakoncema rodi običajno leto dni po poroki. Tipična ameriška mati ima tri otroke in ima zadnjega, še preden dopolni 28 let. Ko je njenemu najrnlajšemu otroku (Konec na zadnji strani)
JŽa ut/ at lino in pmsDflti
Naše prireditve
Finžgarjeva	našmihelskem odru
Katoliško prosvetno društvo v Šmihelu je igralo trikrat igro „Naša kri” in sicer 23. 3. v Šmihelu, 30. 3. pa v Št. Primožu in v Globasnici vedno v polnih dvoranah. Reči moramo, da so igralci dobro igrali vse trikrat, najboljše pa so podali igro v Globasnici. Pisatelj Finžgar zahteva krepke, možate osebe za oder. Igralci so bili tudi dobro izbrani. Podali svoje vloge originalno in so tudi dobro vplivali na gledalce.
Posebno moramo omeniti, da je [ožel Part‘1, ki je igral do sedaj vedno kako komično vlogo, podal zelo dobro oficirja Re-narda. Dovršeno je igral Fric Kumer okupatorskega župana - mera. Andrej Kumer pa je ustvarjen za policista ali oficirja, „vse se izvrši eksaktno”. ,Sergent major Turbot’, prihodnjič pa zopet! — Matijevec in Kuharjev Rok pa sta bila zelo posrečena vojaka, ki se jima je videlo, da sta prebrodila Tal-jamento in Berezino, tako možato sta nastopala, kot bi nikogar ne bilo v dvorani — brez vsake bojazni. Med kmeti sta posebno učinkovito podala svoji vlogi (Nac) Podre-pec in Gašper Zapotočan, kar je manjkalo očeta Zapotočana v osebi, pa je z besedo dodal.
Med hlapci je bil naš Čebul kot Matija svojevrsten in edinstven! Štefan je pokazal, da si zna tudi dekleta osvojiti in zato je dobil tudi očetov blagoslov in Jerčico zraven. Poglavar kontrabantarjev in skrivač povrhu! [erčica je znala podati svojstvenost
slovenskega dekleta ter je dobro igrala vlogo zaljubljenke med dvema stoloma: Renar-dom in Štefanom, zmagala pa je ljubezen do lastne krvi. Originalna je bila starka, da bi jo Werner Berg sigurno naslikal kot original slovenske molivke! Pepca pa mora biti povsod kot žena in mati, ki blaži življenje in zaliva balzam v boleče rane.
Ne moremo vseh in vsakega posameznega naštevati, igra je bila dobro podana in so fantje in dekleta pokazali, da „naša kri ni igrača”. Posebno moramo še omeniti, da so dali igri posebno noto lepi kostumi, prave francoske uniforme, ki jih je posodila Ri-dia Linz in pa Katoliško prosvetno društvo v Selah, katerim smo za to še posebno hvaležni. Šminkar Valentin Mišic je prav v tej igri pokazal svojo umetniško roko in fini čut za pravo odersko lepoto! Matijevec m Kuharjev Rok sta bila res dobro šminka-na kot prava vojaka iz Rusije in Italije.
Če pomislimo, da je bila igra „Naša kri” prepovedana v Jugoslaviji in tudi v Avstriji pod ministrom Skublnom, potem velja Šmihelčanom še posebna pohvala za njih korajžo, da so spravili to igro na oder! Naj bi se naša slovenska kri otresla vsakega jarma in zaživel naj bi prost rod, naš slovenski rod, naša slovenska kri na naših tleh brez bojazni in strahu v narod, ki je sam svoj gospodar na svoji zemlji, da bi bili „srečni med srečnimi”, kakor je prerokoval Renard Jerici.
Iflltnd tceU &eUU t/ccd
Iz dnevnika dečka na dvigalu.
Amerikanka je, mlada filmska igralka, včeraj me je hotela v dvigalu poljubiti, sam Bog ve, zakaj.
On je mlad stotnik in vedno se mi prikloni, kadar vstopi v dvigalo.
Nekdo me kliče v zadnje nadstropje. Dvigalo se poigrava in med potjo skušam uganiti, kdo neki me čaka. čudno pojejo jeklene vrvi in potem — nenadoma vse nekako očitajoče utihne.
Ustavim se.
Že skozi okroglo okence ju zagledam. Držita se za roke in oči in zobje se jima smejejo v pozdrav. Tako domače, tako dobro se znata smejati kakor nihče drugi. Kakor bi se nasmejala naš fant in dekle, ki sta se srečala za mlinom pod vasjo — in ne kakor dva tujca sredi Rima.
„Pritličje, prosim!” se oglasita v istem trenutku in zaradi tega se zopet pričneta smejati, da kar čudno zveni v moji kajbici. Smo kakor trije otroci, ki so sc prikradli v dvigalo in se igrajo.
Zakaj mi je kdaj tako hudo, ker vozim dan in noč to mrtvo dvigalo? Dvigalo rimskega nebotičnika, samotna jasa med jmhorskimi borovci, plahutajoč čolniček, skrit v pravljičnem zalivu l>ohinj-skega jezera — ah, povsod se ljudje enako radi imajo, povsod z enako blestečimi očmi gledajo in se držijo za roke ...
Dvigalo počasi pada, tok je v jutranjih urah slaboten. Sedaj smo sredi pota. Počasi plavamo mimo l>clih vrat, mimo okroglega okna. Kakor po naključju vsi trije pogledamo skozi okence na hodnik.
Mladi poročnik iz šestega nadstropja je stopil po hodniku mimo vrat.
Kaj sc je zgodilo v dvigalu? Zakaj se mi je v trenutku zazdelo, kakor da je nekaj neznanega prišlo vanj? Nič! Nihče se niti premaknil ni in vendar... Pogledam krog sebe in oči se mi ustavijo na njunih obrazih.
On in ona si še vedno stojita nasproti, a roke jima visijo ob boku kakor mrtve in njemu nekaj poigrava v licih. Smeh je izginil — to je bilo vse. Ona nima nobenega izraza na obrazu, a na njem je vedno bolj videti, kako čaka ene same njene l>e-sedice.
Ona molči.
Mož jo zgrabi za roko, ona samo dvigne glavo in ga brezizrazno, mirno pogleda v oči.
Mož se obrne, stopi k vratom in hoče kar sam ustaviti dvigalo. Pritisnem na gumb. Dvigalo se ustavi, vrata se sama odpro. Mož izskoči, ne da bi še še enkrat ozrl, ne da bi dejal besedico.
Čakam. Nič. Ona se ne gane. Vprašujoče jo |>o-glcdam. Samo gleda me, ne razumetp je, a vem: zdaj, zdaj, ji bodo velike oči polne solz.
Zaprem vrata, daleč nad menoj je zopet zaslišati pesem železnih vrvi... Hotel bi tako močno na nekaj pomisliti, da bi me ona razumela ... Ah, nič ...
Nekje sredi noči velemesta sredi mežikajočih lučk je malo črno dvigalo, ki sc niti za trenutek ne more umiriti. Deček v njem je košček stroja, tako da v resnici samo stroj poteguje gor in dol... Da, a sedaj je neko živo bitje v njem... ona! Da, ona živi, zato se tudi sme izjokati...
A ona ne reče nič. Samo k vratom sc postavi, izstopila bi rada v naslednjem nadstropju.
Počasi odprem vrata.
„Prosim, Madame!”
Zaprem vrata, dvigalo pada, skozi okence vidim, kako še vedno negibno stoji na hodniku.
Zasmili sc mi, zares sc mi smili in pri tem mi je malo nerodno... Kako se mi more ona smiliti? Moj Bog! Saj sem vendar samo deček na dvigalu ...
VABILO
Cerkveni pevci v Globasnici bodo uprizorili v nedeljo, dne 20. aprila 1958 v Farnem domu v Globasnici igro
..TRIJE PTIČKI”
Začetek predstave ob 3. uri popoldne. Med odmori skioptične slike in petje.
VABILO
Slovensko prosvetno društvo ..Danica” v Št. Vidu v Podjuni priredi v nedeljo, dne 20. aprila ob pol 3. uri popoldne pri Voglu v Št. Primožu igro
„Z A K L A D ”.
Vsi od blizu in daleč prisrčno vabljeni!
FARNA MLADINA IZ ŠT. JANŽA priredi
v nedeljo 20. aprila ob 3. in 7. uri zvečer v farni dvorani v Kotmari vesi versko igro
„ŽRTEV SPOVEDNE MOLČEČNOSTI”.
Prisrčno vabljeni na to pretresljivo zgodbo duhovnika, ki je za svetost sv. spovedi žrtvoval svoje življenje.
ll■1lllllll■lml:lllll!l!llllllllulllllllllmll!llmllllllllllllllllmlllllllllmm
Pridem v pritličje — sam.
Ti, grdi mož, kaj si res moral prav tedaj iti mimo okna? Saj — nazadnje, saj se ni nič zgodilo, prav res sc nič ni zgodilo. Prav nič.
Saj nihče nikogar ni udaril, saj nihče še trde besedice ni dejal.
Nič, sploh nič!
In vendar. Tako... tako nemirno je vse v meni. Kakor da sem nekje nekaj ukradel... Kakor da sem nehote, po pomoti odprl drugemu namenjeno pismo in izvedel iz njega nekaj, kar je čisto njegovega, samo zanj namenjenega... Kakor da sem nekaj ukradel... Moj Bog, saj je vendar samo tako prišlo, saj jaz, jaz nisem tega hotel_
Danes je skočila na dvigalo in samo pokazala navzgor. Zardel sem kakor otrok pred mamico, o kateri je nekaj groznega zvedel, a ona tega še ne sluti...
Dvigalo vozi še počasneje kakor navadno. Ko se začnemo dvigati, ona strastno spregovori:
„1 am fighting for my life today!”
Molčal sem. Kaj bi ji pa tudi dejal? Da se tudi jaz danes in vse te mrtve dni borim za življenje? In to drugače kakor ona ...
Nič nisem dejal.
Saj me pa tudi ne bi razumela, pa če bi ji povedal v še tako lepi angleščini.
Prišel je on. Bled — in objokane oči je imel. Ko sem mu odprl vrata, je dejal: „Hvala vam, Sir!”
Sir? -
On, mladi stotnik meni, dečku na dvigalu.
Mlad stotnik je in vedno se prikloni, kadar vstopi na dvigalo, Sir pa mi ni rekel še nihče in mi najbrž tudi ne bo ...
Ona pa je prava Amerikanka, mlada filmska igralka. Pred dnevi me je hotela v dvigalu poljubiti, sam Bog ve, zakaj.
B. S.
Počasi prihaja pomlad v deželo
Pozdravljam sončna te ravan, Ki pred menoj si razprostrta! Ti lepa si kot sen krasdn, Podoba rajskega si vrta.
In vendar, rajska ti ravan,
Ko na te potnik se oziram,
Moj duh teman je in mračan In solze iz oči otiram.
S. G r e g o r č i č
P * ! * S * /\ * N * O * B * R * /\ * * KI * J * E
JAROSLAV HASEK:
HtitMoejeva uradna vnema
Prav verjetno se je vsakdo, ki je že kdaj stopal preko enega praških mostov, potem ko je stal na mostu, zavedal, kako pomemben je bil tisti trenutek. Strogi pogledi uniformiranih mož v mitnici in pred njo, resna dostojanstvena podoba policijskega straž-mojstra na ulici in tabla, ki trezno našteva veljavne pristojbine za ljudi in živali — vse to vzbuja vtis pomembnega dogodka.
Če opazujete postave pred mitnico, ki jih ne gane niti zapeljiv ženski nasmešek, bi najraje poljubili roko, ki se steguje, da bi pobrala predpisani novčič. Ljubezen do magistrata občutite, cenite prizadevnost in nepodkupljivost mitničarjev, in če se zavedate, da te može s ploščatimi čepicami varujejo paragrafi, ki temeljijo na kaznovanju žalitve uradnikov, spoštljivo snamete klobuk in vestno položite svoj krajcar v roko teh neizprosnih Brutov mesta Prage.
*
Med temi možmi se je zaradi posebne uradne vnetosti odlikoval Štepan Brych, mitničar na mostu cesarja Franca Jožefa.
Kakor kragulj je oprezoval za civilisti, ki so hoteli prekoračiti most.
Šale ni razumel, pa tudi pojasnjevanj ni ljubil.
Če se je kdo izmed civilistov (častnikom namreč ni bilo treba plačevati mitnine), kdo izmed teh prekletih civilistov znašel le za dolžino nosu za iztegnjeno roko Štepana Brycha, ni bilo milosti, ne opravičil. Ali je plačal svoj krajcar ali pa je bil izgubljen.
Štepan Brych je kar pomahal in policijski stražmojster pred mostom je vedel, za kaj gre. Z roko na torbici za samokres je pristopil z umerjenimi koraki. Štepan Brych je pokazal na osebo, ki ni hotela plačati mostnine, in rekel le eno besedo: ,.Odpeljati!”
Potem je stražmojster omenjenega zgrabil za laket in kratko vprašal: „Ali pojdete z menoj, ali moram uporabiti šilo?”
Običajno je vsakdo izbral prvo, da bi prišel do policijskega ravnateljstva.
Tam se je moral sleči. Potem so ga preiskali, izmerili, fotografirali, ga zaslišali in ga končno odpeljali v samico in dan ali največ teden dni zatem poizvedovali, ali stanuje zapornik res tam, kjer je navedel. Potem so ga izpustili, če pa je medtem dokazal, da ne soglaša z vsemi temi zakonitimi ukrepi, so ga odpeljali v deželno kazensko sodišče na Karlovem trgu, od koder so ga po odsluženi kazni poslali naravnost v domačo občino — toda vse to je bila razmeroma nizka kazen z ozirom na zločin, ki si ga je dovolil uporni grešnik proti financam gradbenega mlseka praškega magistrata.
Marat praškega mostu, mitničar Štepan Brych, je ob vsem tem ostal povsem neprizadet.
Nekega dne je prišel gospod svetnik Pojsl z gradbenega odseka magistrata k mitnici in dejal gospodu štepanu Brychu: „Ljubi moj, pustite me danes enkrat zastonj preko mostu! Mudi se mi v Smihov, denar sem pa pozabil doma.”
Kako naj bi Štepan Brych ne poznal svojega predstojnika? Imel ga je zelo rad in ga visoko cenil in ta ljubezen do predstojnika je bila v njegovih prsih hud boj s čutom uradne dolžnosti.
Magistralni svetnik je prekoračil mejo, ki jo je označevala iztegnjena roka, in štepan Brych je potegnil gospoda Pojsla za suknjič. Čut dolžnosti je zmagal.
„Takoj se obrnite, ali pa plačajte krajcar!” je dejal s suhim uradnim glasoni.
„Še v glavo mi ne pade!”
Štepan Brych je dal stražmojstru, ki je prežal kakor pajek na žrtev, znamenje in spregovoril vajeno besedo: ..Odpeljati!”
Ko je stražmojster po svojem običajnem rotilu: „Ali pojdete tlobrovoljno z menoj, ali moram uporabiti silo?” odpeljal gospoda magistralnega svetnika, je v očeh Bruta praškega mostu blestela solza in Štepan Brych je prvič v svojem življenju jokal.
Štirinajst dni zatem je bila v gradbenem odseku majhna, vendar presunljiva slovesnost: magistrat je mitničarju Štepanu Bry-chu podelil medaljo za zvesto službovanje. To je zahteval sam magistralni svetnik Pojsl, katerega po njegovi aferi niso odpeljali naravnost v urad.
Po tem odlikovanju je Štepan Brych še strože opravljal svojo službo.
:I-
Bilo je v noči od ‘J. na 3. maj istega leta. Štepan Brych je stal pred mitnico nasproti Narodnemu divadlu, ko je nenadoma zagledal moža, ki je stekel prek mostu. Straž-mojstra ni bilo, ker je peljal nekoga, ki mu ni hotel plačati, na stražnico. Tako je Štepan BryCh sam stekel' za moškim in zavpil: „Stoj, krajcar morate plačati!”
Neznanec se je obnašal kakor da ne sliši, in stekel naprej. Štepan Brych za njim. Vmes je rjovel v temo. „Patrola, ustavite ga, krajcar mora plačati!”
Že sta bila na Mali strany, zdrvela sta prek Aujezda in Radeckega trga, odhitela po VValdsteinski ulici in tako je šlo dalje, mimo Chotekovega parka, spredaj neznanec, za njim pa sopihajoč od jeze gospod Štepan Brych, ki je nenehno kričal: „Člo-vek, dajte mi vendar krajcar, ali vas pa ustrelim!”
In tako je šlo naprej: navzgor k Deviškim vratom in po cesti proti Podbabi, in ko se je prikazal mesec izza oblaka in se je ubežnik ozrl za zasledovalcem, je videl, da ima mož s službeno čepico peno na ustih in da strahotno obrača oči.
JU LES VERNE
Potovanje na
Deseto poglavje
EN SOVRAŽNIK MED 25 MILIJONI PRIJA TEL JEV
Ameriško ljudstvo se je silno zanimalo za najmanjše podrobnosti v načrtu in podje-mu ,,Topniškega kluba”. Vsak dan sproti je hotelo vedeti, o čem so odborniki razpravljali. Najpreprostejše priprave za ta veliki poskus, vprašanja številk, ki so bila z njimi združena, mehanične težave, ki jih je 'bilo treba izgladiti — z eno besedo za vse so se strastno navduševali.
Določeno je bilo, da bo od prvih del do zadnjih priprav poteklo nad leto dni; toda to razdobje ni minilo brez razburljivega pretehtavanja: kje bi kazalo postaviti top, zgradba kalupa, ulivanje in silno nevarno basanje topa - vse to je močno dražilo ljudsko radovednost. Ko bo krogla izstreljena, bo v nekaj desetinkah sekunde ušla človeškim očem; kaj pa bo potem z njo, kako se l)o izkazala v neskončnem prostoru in kako bo dospela na luno, to bo pa videlo samo malo število izbranih ljudi. Zato so se ljudje najbolj zanimali za priprave in natančne podrobnosti v izvedbi poskusa.
Znanstvena privlačnost podviga pa se je
zaradi nekega zapletljaja nenadoma hudo zaostrila. Slišali smo, kakšne množice občudovalcev si je s svojim načrtom pridobil Barbicane. Čeprav so bili v silni in častni večini, ga ameriško ljudstvo le ni občudovalo popolnoma soglasno. En sam človek, en sam v vseh Združenih državah Zveze je poskusu ..Topniškega kluba” ugovarjal; ob vsaki priliki ga je silovito napadal; in človeška narava je že tako ustvarjena, da je bil Barbicane za ta odpor bolj občutljiv kakor za ploskanje vseh drugih ljudi.
Vendar je dobro vedel, od kod ta nenaklonjenost in zakaj mu ta osamljeni sovražnik nasprotuje. Mržnja je bila osebna in že stara; rodila se je iz. tekmovalnega samoljubja.
Tega zagrizenega sovražnika ,.Topniškega kluba” sicer še ni nikdar videl. To je sreča, kajti če bi taka moža trčila skupaj, bi se ..sestanek” nesrečno končal. Ta tekmec je bil učenjak kakor Barbicane in zraven pravi tip ponosnega, vnetega, samozavestnega in brezobzirnega Vankeeja. Rekli so mu kapitan Nicholl in prebival je v Philadelphiji.
Vsi poznamo čudno borbo, ki se je v času ameriške državljanske vojne razvila med izstrelki in oklopi vojnih ladij; krogla je bila izdelana zato, da bi oklop preluknjala, ta pa se je temu trdovratno upiral. To je imelo za posledico, da se je vojna morna-
V smrtnem strahu je mož stekel k reki in skočil v valove, da bi si rešil življenje.
Še en skok v vodo — Štepan Brych je plaval za beguncem.
Sredi reke ga je končno ujel in glasno zaklical: ..Plačajte vendar tisti krajcar!” Potem ga je objel z obema rokama.
Val ju je oba potegnil v vrtinec...
*
Tri dni pozneje so pri Klecanyh potegnili iz Moldave dva utopljenca, ki sta bila
krčevito objeta.
V pesti enega obeh utopljencev so našli krajcar. To je bilo truplo Štepana Brycha, kateremu je še v smrtnem boju uspelo, da je iz ubežnikovega žepa potegnil krajcar.
M
Od tistega časa straši opolnoči ob Mol-davi med Podbabo in Podhoro, s srede reke je slišati glas: ..Plačajte krajcar!”
To je duh Štepana Brycha, mitničarja s praškega mostu.
ZDRAVKO NOVAK:
F-A-L-O-T
Filip je pogledal na uro. Nekaj minut je manjkalo do enajstih. Vlak pride malo pred poldne. Še ima toliko časa, da vso hišo ponovno pregleda, če je vse v redu. Stopil je po stopnicah v prvo nadstropje: v vsako sobo je pogledal, če ni morda pozabil urediti to in ono. Bilo je vse v redu. Bil je zadovoljen.
V dnevni sobi mu je oko obstalo na novem televizijskem aparatu. Pomel si je v zadovoljstvu roke: „Tega bodo otroci najbolj veseli.” Stopil je na prosto. Samo nekaj dni je manjkalo do božiča, pa je bilo vreme kot včasih doma v oktobru. Ves čas, kar je zvedel, da pridejo, ga je skrbelo, da bi za praznike ne namedlo snega. Nerodno bi mu bilo,, če bi mu avto obtičal sredi ceste v snegu. Imeli bi slab vtis o Ameriki takoj prvi dan.
Ko je odprl garažo je z očmi objel lepega Forda, ki ga je kupil pred dnevi. Obrnil je ključ in avto se je nalahko zazibal na cesto. Zapeljal je po St. Clair in na petinpetdeseti cesti zavil na desno proti Lake Shore Boulevardu. Lahko bi sicer vozil kar naravnost po St. Clairju, a tu je preveč prometnih luči, da mora človek neprestano ustavljati vozilo. To bi ga pa motilo v njegovem premišljevanju. Po Lake Shore Boulevardu pa gori do devete ceste ni prav nobene prometne luči. Časa ima dovolj. Vozil je počasi, sam s svojimi mislimi, po lepi cesti ob jezeru. Sprehajal se je v mislih daleč tam nekje za morjem, kjer je bil njegov dom, njegova žena in njegovi otroci. Spomnil se je na tisti dan, ko se je kot domobranec poslavljal od doma. Ko je prišlo povelje za umik, je ponoči prehodil peš dol-de kilometre, da se je mogel posloviti od žene in otrok. Družina je že bila pri počitku. Priklical je ženo in ji kratko povedal, da se bodo domobranci za nekaj tednov umaknili in da mora seveda tudi on z njimi. Nekateri bodo vzeli s seboj tudi žene in otroke. On na to ne more misliti, ker pričakuje žena četrtega otroka. Naročil ji je še to ih ono glede otrok in gospodarstva. Otrok ni hotel buditi. Sladko so spali, ko je odprl vrata v sobo, da jih je še enkrat videl, čas jih je tako gledal, nato je pa uto-
rica držav na obeh kontinentih temeljito preobrazila. Krogla in jeklena plošča sta se spopadli z vsemi silami; obe sta se sorazmerno in neprenehoma debelili. Z mogočnimi topovi oborožene ladje so plule v bitko v zaščiti svojega neranljivega oklopa. „Merimac”, „Monitor”, „Ram-Tenesse”, „Weckhausen” in druge ameriške bojne ladje so streljale krogle neznanskih dimenzij, prej pa so se zavarovale proti sovražnikovim izstrelkom z jeklenimi ploščami. Drugim so skušale prizadejati isto gorje, ka-i terega so se same bale, in na tem nemoralnem načelu je zgrajena vojna umetnost.
No, in Barbicane je bil imeniten ulivalec krogel, Nicholl pa odličen proizvajalec oklopnih plošč. Prvi je v Baltimoru noč in dan ulival, drugi pa v Philadelphiji noč in dan koval. Oba sta sledila dvem popolnoma nasprotnim strujam.
Kakor hitro je Barbicane izumil novo kroglo, je Nicholl izumil novo ploščo. Predsednik ..Topniškega kluba” je vse svoje življenje vrtal luknje, kapitan pa mu je vse svoje življenje skušal to preprečiti. Tako je nastalo med njima nenehno tekmovanje; ki se je izmaličilo v osebno mržnjo. Barbicanu se je Nicholl prikazoval v sanjah v podobi nepredirne oklopnice, ob kateri se je raztreščil. Nichollu pa Barbicane kot krogla, ki ga je preluknjala.
(Dalje prihodnjič)
nil v noč.
Nato se je znašel na tisti težki poti v Ve-trinje. Zgrozil se je, ko se je spomnil, kako so vračali domobrance, kamion za kamionom. Samo srečen slučaj je hotel, da tudi on ni bil med njimi. Samo za nekaj tednov so se umaknili, a so minevala leta v taboriščih, ne da bi videl, kje in kdaj bo konec. Hrepenel je po domu, ženi in otrocih, po domačih navadah in domačih tleh. Mnogi niso vzdržali, vračali so se, njega je pa je žena opozorila, da se naj ne vrača. Ubogal je in ostal. Upal je, da bo končno le napočil dan, ko se bo lahko vrnil.
Mesto doma je pa prišla Amerika. Nove vezi so se zopet pretrgale z domom in družino. Zopet nova velika bolečina. A čas, ki zaceli vse rane, jih je počasi tudi njemu celil. Poteklo je pet let. Angleščina je bila trd oreh, a se je boril z njo in jo končno premagal. Napravil je izpit za državljanstvo in ko je držal v rokah tisti papir, je zagorelo novo upanje v njegovem srcu. Ker sam ni mogel domov, sedaj družina lahko pride k njemu.
Pričelo se je novo življenje. Kupil je hišo, jo preurejal znotraj in zunaj. Hitel je, da bo vse pripravljeno, ko pridejo. Delal je kot nikoli poprej: čez dan doma, ponoči pa v tovarni. Hotel je vse tisto nadomestiti, kar je zamudil v teku let, ki so ga ločila od doma in družine. Nihče, niti žena, niti otroci, niti kdorkoli mu ne bo mogel očitati, da je kot mož in oče zanemarjal svoje otroke in svojo družino. Zadnji teden je končal s svojim delom.
In danes, ko je končno napočil tisti veliki dan, dan, ki je o njem sanjal že dolge mesece, ko bo zopet videl svojo ženo in svoje otroke.
V tem razmišljanju je privozil na deveto cesto in se v svojih sanjah še ni znašel v velikem prometu.
Naenkrat je na desni in levi divje zacvililo. Predramil se je in videl, da je s precejšnjo naglico vozil skozi rdečo prometno luč. Pritisnil je tudi sam na zavoro in sredi križišča obstal. Nekdo je skočil iz sosednjega avotomobila in vpil:
„What’s the ma-tter with you, are you sleeping?” (Kaj je s teboj, ali spiš?)
Filip je stopil iz avtomobila in opazil, da odpirajo okna tudi drugi avotomobilisti in vpijejo. Hitro se je znašel in dejal:
,„I don’t feel well”. (Ne počutim se dobro.)
„Do you heed a help?” (Ali rabiš pomoč?)
„1 think, I will be allright.” (Mislim, da bo sedaj vse v redu).
„Next time, better stay home.” (Drugič raje ostani doma).
Med razgovorom se je luč spremenila in Filip je lepo odpeljal dalje. Z robcem si je otrl pot s čela. Lahko bi postal žrtev prometne nesreče, katero bi sam povzročil. Globoko je segel po sapo in se oddahnil. Zapeljal je avto na prostor za parkiranje. Počasi je stopal proti središču mesta na Public Square.
Ko je prišel do terminala je pogledal na uro: samo četrt ure je še manjkalo do prihoda vlaka. Na peron drže dolgi hodniki, ob katerih so velike razsvetljene izložbe vsakovrstnega potrebnega in razkošnega. Po strmih stopnicah je prišel na peron.
Bil je nestrpen in razburjen. Sedel je na klop, a ni mogel sedeti. Vstal je in nervozno hodil sem in tja. Ko se je okrenil, je zagledal pred seboj policaja. Spomnil se je, če mu ni morda sledil zaradi dogodka na deveti cesti. Gledala sta drug drugega.
..Something wrong?” (Je kaj narobe?) je končno vprašal Filip policaja.
(Obrni! Se nadaljuje na 8. strani)
v
amtcižkz •zenske, mladine
rice v letenju. Precej jih je ie prejelo letal-
(Nadaljevanje s 6. strani)
18 let, je ona sama stara 45 let in ko dopolni 50 ali 53 let, so si njeni otroci ustvarili ie lastno ognjišče. Nekatera dekleta delajo samo, dokler se ne poročijo, druge pa, posebno tiste, ki imajo višjo izobrazbo, združujejo poklicno delo z materinskimi in gospodinjsk im i dolžnost m i.
Mnoge ameriške lene združujejo poklicno delo z družinskimi dolžnostmi, ker jih k temu silijo gospodarske razmere. Približno ena četrtina vdov, ločenk in razporočehih ima otroke, za katere mora skrbeti. Od poročenih zaposlenih žensk, na katere odpa-' de 46°/0 vse ženske delovne sile, delajo nekatere zato, da si družina lahko kupi lasten dom, druge spet zato, da lahko pošljejo svoje otroke na univerzo, tretje pa iz drugih podobnih razlogov. Največkrat pa delajo zato, da nekoliko povečajo skromne moževe dohodke, kar je potrebno spričo sedanjih precej visokih življenjskih stroškov.
Zaradi industrializacije se je vedno več ljudi selilo s kmetij v mesta in tako živi zdaj 61 % vseh ameriških žensk in 59°/0 vseh ameriških moških v velikih in srednjih mestih.
Mestne gospodinje s srednjimi družinskimi dohodki žive v stanovanjih, ki imajo centralno kurjavo, kopalnico, elektriko, telefon, radio in kuhinjo s plinskim ali električnim štedilnikom.
* Mestni gospodinji lahko prinaša mlekar vsak dan mleko na dom in, če želi, ji tudi trgovec lahko dnevno dostavlja vsa ostala potrebna živila. Po navadi pa ima špecerijske trgovine v neposredni bližini stanovanja in zato običajno sama nakupuje vse potrebno, namesto da bi si doma ustvarila zaloge živil, kot to delajo gospodinje na kmetijah. Ponekod pa tudi na podeželju trgovci redno dovažajo živila s tovornimi avtomobili na bolj oddaljene kmetije.
Povprečna ameriška gospodinja nima go-sppdinjske pomočnice ter sama opravlja vsa gospodinjska dela. Trud' ji olajšajo razni praktični gospodinjski pripomočki.
Na ženske odpade tudi velik odstotek tovarniških delavcev v važnih industrijskih panogah. Tako n. pr. sestavljajo ženske tri četrtine delavcev ameriške oblačilne industrije, tri petine tobačnih delavcev, nekaj manj kot polovico tekstilnih in usnjarskih delavcev in nekaj manj kot dve petini delavcev, ki izdelujejo električne stroje. V papirni, živilski, gumijski, tiskarski in založniški industriji odpade na ženske skoraj ena četrtina vseh delavcev. Pri nekaterih delih jim dajejo prednost pred moškimi, ker so spretnejše in potrpežljivejše.
V državni službi je več kot 400.000 žensk, to je približno četrtino vseh državnih uslužbencem Zenske igrajo važno vlogo tudi na področju časnikarstva in izdajanja knjig ter brošur.
Precej ameriških žen ima lastno letalo, ki ga same pilotirajo. Nekatere so zastopnice podjetij, ki letala prodajajo, in inštrukto-
1.	Riesenauswahl - iiber 100 Ausstattungen
2.	Die besten und billigsten Mobel Oster-reichs. Hartholzschlafzimmer von S 3.900
3.	Ratenzahlung ohne Aufschlag, ohne Zin-
sen
4.	Zustellung frei Haus mit eigenem Spe-ziaiauto
GROSSTE AUSWAHL IN:
Polstermobeln, Tcppichen, Matratzen; Vorhangstoffe zu sehr maBigen Preiscn
„DAS HAUS DER GUTEN MOBEL”
KARL STADLER
KLAGENFURT / THEATERGASSE 4
SW-MOBEL-VERKAUFSSTELLE
Beratung durch eigenen Architekten I
ske nagrade.
Med vojno je služilo 300.000 žensk pri ameriški vojsk i, mornarici in obalni straži doma in v tujini. Zenske so delale v ladjedelnicah, tovarnah letal, orožja in municije ter v železarnah in jeklarnah. Druge spet so prevzele delo moža, ki je moral k vojakom. Vodile so trgovine in kmetije, nekatere so poslale železničarski sprevodniki, druge so vozile taksije, tramvaje in avtobuse i. t. d.
V Združenih državah je le malo žensk, ki ne bi bile včlanjene vsaj v eni organizaciji. Cerkev, h kateri spadajo, je bila prva ustanova, kjer so spoznale, kako uspešna so strnjena prizadevanja. Iz cerkvenih društev so zrasle druge podporne in dobrodelne u-stanove. Poleg teh ter raznih zabaxmih in kulturnih krožkov so ženske ustanovile tu-
di politična društva, kot na primer zvezo volilk, in razne sindikate. Vse te ustanove pričajo 6 stalno naraščajočem zanimanju žensk za svetovne zadeve in probleme.
Državni organ, ki preučuje delovne razmere ameriških žensk, njihov zaslužek in možnosti za njihovo strokovno izurjenje ter napredek, je urad za zaposlitev ženske delovne sile pri ministrstvu za delo. Ta urad skrbno preučuje zakone, ki se tičejo žensk kot delavk in njihovega gospodarskega ter političnega statuta. Poleg tega pa daje nasvete državnim ustanovam, ki skrbijo za izvajanje zakonov, ki se tičejo delovne sile, delodajalcem, delavskim' sindikatom in ženskim ter drugim organizacijam, ki si prizadevajo za blaginjo žensk. Mednarodnim u-stanovam, kot so Združeni narodi, Mednarodna zveza dela in Medameriška ženska komisija, daje na razpolago temeljno gradivo o gospodarskem, civilnem in političnem statutu ameriških žensk.
Zanimive konjske dirke v St. Vidu ob Glini
PRVI DVOBOJ KONJEV KOROŠKE IN SLOVENIJE
Dne 20. in dne 27. aprila bo izvedlo Koroško društvo za rejo dirkalnih konjev v Št. Vidu ob Glini dve veliki dirki. Okrog 50 konjev iz več zveznih dežel bo na startu. Prvič na bodo nastopili na tej prireditvi slovenski konji Ljubljanskega društva rejcev dirkalnih konjev. Bo to obenem njihov prvi povojni nastop v inozemstvu.
Slovenija je že izza stoletij znana kot dežela naprednih rejcev konjev. Do leta 1938 so se slovenski dirkalni konji zelo dobro uveljavili na različnih mednarodnih tekmah. Slovenski uporabni konji pa so uživali dober sloves posebno v Italiji in Nemčiji, kamor so jih v velikem številu izvažali.
Po letu 1945 je bilo o slovenskem dirkalnem konjskem športu l>olj malo slišati. Na mednarodnih prireditvah je nastopilo le nekaj ekip za dresurne in skakalne tekme, pri katerih so napravile kaj dober vtis. Tako so jugoslovanski skakači stalni gostje mednarodnih skakalnih tekmovanj v Rimu, ki veljajo za eno izmed najodličnejših prireditev te vTste na svetu.
Prvič se je sedaj po dolgih ]>ogajanjih posrečilo pridobiti za nastop slovenske dirkalne konje. Funkcionarji slovenskega društva za konjske dirke v Ljubljani so obljubili udeležbo celega ducata dirkalnih konj, tako da bo dirka v št. Vidu prvi dvoboj med konji Slovenije in Koroške in že
zaradi tega obeta biti posebno zanimiva. Med konji, ki bodo na startu v št. Vidu, je tudi Jard, ki je v zadnjem času dosegel več prvih mest na jugoslovanskih dirkah in ga ondotni tisk posebno hvali. Med drugimi znanimi konji bodo Punčka, Dična, Bistra, Samsi, Smilja in Adin. V avstrijskih pa tudi v evropskih strokovnih krogih z velikim zanimanjem pričakujejo tekme v št. Vidu in nastop slovenskih konj, kajti v zadnjih letih je konjereja in izvoz teh živali iz Jugoslavije znatno napredovala. Reja dirkalnih konj je v Jugoslaviji deloma v rokah zasebnikov. Dirkalni šport je v zadnjih letih znova razcvetel in predvojno dirkališče v Ljubljani, ki ima za seboj bogato tradicijo, sedaj modernizirajo.
Na tekmah v št. Vidu bodo sodelovali tudi nekateri najboljši konji dunajskih lastnikov, od domačih dirkalnih staj bodo pa poslali na štart svoje najboljše živali Funder, Corton in Kiinig. Posebno zanimiva bo pa damska vožnja z najboljšima športnicama na tem področju Elso Oberlercher in Jutto Funder. Prihodnjo nedeljo, dne 20. aprila sc začne prva dirka ob 14. uri popoldne. Druga bo ob istem času dne 27. aprila. — Opozarjamo vse, ki se zanimajo za konjerejo in dirkalni šport, na to prireditev.
Dne 1. in 4. maja t. 1. pa vrnejo Korošci obisk in nastopijo na dirkališču v Ljubljani.
FALOT
(Nadaljevanje s 7. strani)
„Why are you so nervous?” (Čemu ste tako nemirni?)
„Oh, nič, veste, žena in otroci pridejo z naslednjim vlakom iz stare domovine,” mu je odgovoril.
„Excuse, pleas^*, and my con gratulati-ons!” (Oprostite, in čestitam vam!) je odgovoril policaj.
Filip se pri najboljši volji ni mogel krotiti. Videl je, da zbuja pozornost. Odšel je v
Peči, štedilnike
KAKOR VSE KMETIJSKE POTREBŠČINE dobite najugodneje pri
HANS WERNIG
Kagenfurt, Paulitschgasse (Prosenhof)
Otroški voziiki • Moško in damsko perii o - Hubertus - plašil za otroke
Trgovska hiša
V1LLACH, WIdmanngasse 33
Feidstecher - daljnoglede!
OPTIKER SEKERKA
KLAGENFURT, lO -OKTOBER-STR.
SADNA DREVESCA
Samo drevesca domače drevesnice MARKO POLZER na Vazah, P. St? Veit i. Jauntal vam bodo dobro uspevala. Na razpolago imamo še jabolka in hruške.
POROKA
Za vsako nevesto primerne okraske za glavo, novosti v nevestinih pajčolanih, mirte, za camarje, ve-lika izbira v strokovni trgovini „PRINZESS”, Klagenfurt, Alter Platz 31.
KAUFT SCHUHE
BEI
kavarno in naročil kavo.
S precejšnjo hitrostjo in z velikim hrupom je privozil vlak. Zavore so zacvilile in vlak je obstal. Potniki so se vsuli na peron. Filip je planil iz kavarne, stopal na prste in stegoval vrat. Nikjer ni videl znanega obraza. Potniki so se razšli. Filip se je spomnil, kako ni vedel, kje naj izstopi, ko se je vozil v Ameriko. Ko se je vozil proti Clevelandu je na kakih treh krajih videl napise, a na nobenem niso izstopili. Počasi je šel ob vlaku in gledal, če bo opazil kak znan obraz. Daleč je opazil neko žensko, ki je gledala skozi okno in ni bila nič po amerikan-sko oblečena. Ko se je približal, je v njej spoznal svojo ženo:
„Kaman (po angleško Come on! — Pridi!) Francka!” je dejal. „Ali se mislite odpeljati naprej? Smo že v Clevelandu.”
,,Filip!” je zaklicala žena, nato pa se oddaljila in klicala otroke: ,,Marjanca, Tinče, Mojca, Jožek! Smo že v Clevelandu! Ata je spodaj! Poberite vsak svoje stvari!”
Filip je stal pri vratih, lovil otroke in jih postavljal na tla. Zadnja je prišla Marijan-ca, že prava gospodična, za njo pa njegova žena FVancka. Vsi so nosili obleke, ki jim jih je on poslal, pa jih je žena sama prekrojila in popravila. Drug poleg drugega so se postavili otroci, Filip pa jim je segal v roke in vsakemu rekel kako prijazno besedo. Jože, najmlajši, ki je imel enajst let in ga je Filip danes prvič videl, je pa prehitel očeta, mu podal roko in dejal:
»Dober dan, ata! Zdaj bi skoraj verjel mami, da niste falot.”
Fhlip se je zdrznil in vprašujoče pogledal po ostalih. Vsem je bilo nerodno.
SINGER-jevi šivalni stroji
za gospodinjstvo in obrt v vseh preizkušenih modernih tipih dobavljivi. Na željo pošljemo tudi prospekt. Singer-šivalni stroji, Klagenfurt, Bahnhofstrasse 4a in Villach, BahnhoEstrasse 14.
Žena Francka je prijela Filipa za roko in mu rekla: „Ne jezi se na otroka. Pri nas doma je pač tako. Turkov Jaka mu je vedno pravil, da je naš ata velik falot, ki se potika po svetu, a vse kar dobimo, pošilja nek stric iz Amerike. Še med vožnjo je Jožek omahoval, če naj bi še verjel Turkovemu Jaki. Za dobro vzemi, Filip! Ne veš, kakšni so ljudje doma in kakšni so otroci brez očeta.”
Filip se je brž znašel, pograbil sinčka in ga dvignil v naročje:
»Da nisem falot, praviš? Ti pa si falot, Jožek; moj mali falotek.”
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 21. 4.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za našo vas. 18.40 Vsaka vas ima svoj glas: Kotmara ves. — TOREK, 22. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Pomlad v slovenski poeziji. — SREDA, 23. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 24. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Iz koroške umetnostne zakladnice: Obisk pri slikarju Wemerju Bcrgu. — PETEK, 25. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Akustični mladinski list. — Rast in življenje slov. književne besede. (15). — SOBOTA, 2G. 4.: 9.00 Od pesmi do pesmi - od srca do srca. 18.45 Koroški zbori pojejo: SPD »Zvezda” iz Hodiš, SPD »Zarja” iz Železne Kaple, SPD »Edinost' 'iz Škofič. - NEDELJA, 27. 4.: 7.30 Duhovni nagovor. 7.35 — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Pesiro in zanimivo
Zborovanje zločincev Pravosodni minister Indije g. Sampur-nand je predložil zakonski načrt o preuredili kaznilnic. Te naj bi kaznjenca vzgojile v novega človeka, ne pa da mu vtisnejo za vse življenje pečat manjvrednosti. Minister je šel tako daleč da je sklical v mestu Luck-now kongres vseh indijskih zločincev. Občina je sprejela v svojo godbo 8 tolovajev, 42 morilcev in 15 tatov, ki so ob veselih zvokih korakali v mestno hišo, kjer je župan slovesno otvoril zborovanje.
Drago lepotičenje
Po objavljenih številkah potrošijo Američanke samo za lepotičenje vsako leto nad milijardo dolarjev. Ogromno bogastvo, ki se namaže na ustnice, obrvi in lica, namesto da bi šlo v korist človeštva.
Največji in najtežji zvon, ki so ga ljudje kdaj ulili, se nahaja v Moskvi. Tehta 193 ton, a ni še nikoli zazvonil, ker se je poškodoval, še preden so ga dvignili na cerkveni stolp.
Copate na račun države Šolski upravitelji na švedskem so se venomer pritoževali, da hodijo otroci v šolo v težkih čevljih, s katerimi tako pokvarijo pod v učilnicah, da morajo zato šole izdajati veliko denarja za popravila. Na te neprestane pritožbe je najvišja šolska oblast naposled odobrila, da smejo upravitelji kupiti copate na državne stroške in jih posoditi učencem, ki jih morajo nositi med poukom. Izračunali so, da bo imela država zaradi teh nakupov manjše stroške, kakor če daje popravljati pode.
Kdaj se bo zemlja ustavila?
Že zdavnaj so znanstveniki ugotovili, da se zemlja vedno počasneje vrti okoli svoje osi, a niso mogli izračunati, za koliko zaostaja dnevno, ker gre za silno malenkosten drobec časa. To se jim je posrečilo šele sedaj, ko so izumili atomsko uro. Prof. Louis Fissen je izračunal, da se bo zemlja popolnoma ustavila čez 16-tisoč 78-milijonov let. Tedaj ne bo več na njej dnevov in noči, zakaj ena stran bo neprenehoma obrnjena proti soncu, druga pa bo v večni temi.
Zanimiva ugotovitev biologov Urž po vojni je bilo v Evropi zelo malo moških: na enega so prišle kar 3 ženske. Sedaj se pa razmerje obrača v prid ženskam, zato je tudi njih vrednost večja.
Značilna je pri tem ugotovitev biologov, da se sploh rodi zadnji čas več dečkov kot deklic, in to ne le v Evropi, ampak tudi drugod.
Ne New York, ampak Tokio Doslej smo vedno brali, da je največje mesto na svetu New York. Po zadnjih podatkih je pa po številu prebivalcev največje mesto na svetu Toki o. Japonska prestolnica ima namreč 8,500.000 ljudi. Za njo pride London z 8 milijoni in 300 tisoč prebivalci in na tretjem mestu šele New York s 7,700.000 dušami.
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: »Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved on mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.