P o r o t e. II. Kakor vsaka človeška napvava, tako imajo tudi porotne sodbe svojo solnčno, pa tudi senčno stran. — Rekli smo zadnjič, da se v 8edanjih dejanskib razmerah porotnih sodnij ne moreino veseliti, ker jim — dasi so 8ame ob sebi dobre — menjka prva, neobhodno potrebna pogodba: splošna izobraženost prebivalcev. — Morebiti še več pomanjkljivosti je pa v postavi sami, kakor je od vlade izdelana iu brez bistvenih sprememb v državnem zboru sklenjena. Pomanjkanje splošne izobraženosti kaže sc posebno v tem, da imamo prereč liberalcev in — premalo narodno omikanega ljudstva. Za porotnika uamreč ne sodi liberalec v navadnem slabeni pomenu te besede, kteri namreč za Boga in rečno pravico, za božje in cerkvenc zapovedi več ne mara, in toraj dubovnike kot zastopnike božje pravice in krščanske postave in vsacega zvestega katoličaua sovraži. Iz verskega mrzenja se pa rodijo hudi predsodki, ki pačijo zdrave rnisli, zdrave in pravične razsodke. Postava sicer veleva, da se med porotnike vzeti ne smejo možje, ki so duševno nesposobni; toda kje je merilo za nesposobnost? Kar se dan denešnji k omikanemu svetu šteje, je skoro vse kat. cerkvi nasprotno ter se drži načel, kakor jih dan na dan ,,N. fr. Pr." in po njej ,,Tagesp." in brez šterila liberalnih novin razglaša. Koliko je Ijudi, ki ne ved6 ničesar druga kakor to, kar jim liberalne novine vsak dan prežvekavajo! 0 njih ve]ja, kar je nekdaj nemški učenjak L e s s i n g pisal: ,,Izmed 1000 najdea komaj enega, kteri bi ne bi s svojim mišljenjem tam obtičal, kder se je razmišljevati navcličal", to je, kder bi šc le sam prav resno razmišljevati nioral. Dokler je pa židovski liberalizem tudi na sloveuskej zemlji moda, se tudi katoličanom, posebno pa katoliškim novičarjem in duhovnikom porotnih sodnij veselit ni. — Izgled: Lani je bila v Beču pred porotniki obravnava proti častit. župniku Šernerj u, ki je v posebni knjižfai uasljkal |>avo podobo verskega reformatorja Alojzija Antona. Obravnava je tako glasno spričevala resnico tega, kar je č. župnik pisal, da so že med obravnavo celo liberalni listi drug za drngim Al. Antona obsojevali, kteri je tudi mahoma potem izpregel in se v samoten kotec potisnul. ln kljubu vsemu temu soporotnikinad župnikomizrekli nkriv!u V sedanjem času torej, ko je verski liberalizem ljudem vse zdrave pojmove zmedel, ko se skoro nibčer več ne briga za to, da bi se v verskih iii cerkvenib stvareh sam do dobrega podučil, ter več vedel, kakor liberalni evangeli v ,,N. fr. Pr.", v sedanjem času so porotne sodnije, posebno še v najtežavniših stvareh: v kazenskih in tiskovnih tožbah prav prav dvomljive vrednosti. Če nadalje pomislimo, da se vsled porotne postave preiskava rednim sodnikom prepušča, se nani vsa stvar nepotrebna, v nekem oziru pa celo nevarua dozdeva. Če porotniki natanko vseh okolščin, ki jih ravno preiskava poda, ne poznajo, jim tudi pri javni obravnavi ni lehko mogoče mahoma presoditi, ali je zatoženec kriv ali ne. Na podlagi natančnih pozvedovanj, ki so le sodnikom ravno iz dolge preiskave znane, se stavijo porotnikom zvita in že zato nejasna vprašanja, na ktera je nezvedencu silno težko odgovoriti. Če toraj sodniki stvar preiskujejo, naj bi še sodbo sklepali; hujše bi ne bilo, kakor je doslej, boljše pa tudi ne bo, če pridejo porotniki iz vseli vetrov ter sodijo o stvareh, v kterih niso podučeni. Kar posebno nas Slovence zadeva, nas  porote zopet nepripravljene zadenejo. Ker namroiS slovenskih pravoslovnihšol nemamo,nammenjka tudi uradnikov in sodnikov, ki bi sloveuščine po- polnoma zmožni bili. Vzemimo še v poštev, da bo tudi med prihodnjimi porotniki večina takih, ki slovenščine ali celo ne ali pa le napol umejo; da sta morebiti državni pravnik in zagovornik oba Nemca: kakošna bo obravnava s slovenskimi strankami? Ker se po tolmačih — in tudi sposobnih tolmačev je pri nas težko najti — obravnava silno zateguje, se bode brez dvoma večjidel sklenilo, da naj obravnava v nemškem jeziku teče. Čemu je pa potem vsa dragocena stvar slovenskim porotuikom, ki ncmščine toliko ne umejo, da bi mogli slediti neniško, po cele ure in dneve dolgo obravnavo? — Dokler slovenskih piavoslovnih šol nemamo, dokler slovenski narodui jezik v pisavnicab občne veljave nema in se v šolah dobro ne uči, ne bodo tudi porote pri uas nikdar narodne napvave, kar bi vendar po svojem bistvu biti morale , sicer so brez vse koristi, le novo breme iu nova sitnoba za ljudstvo. Ako se ozremo na politiški stan v Avstriji, ko se je, kakor se žalibog če dalje bolj kaže, vsa politika zvrgla v narodno u j e d a n j e, ter hoče po vsej sili ncmško-liberalua stranka neomejeno oblast nad Slovani imeti, sc nam ravno porote ne dozdevajo pravo sredstvo, da se politiške strank§ pomirijo, marveč se nam je še veče razkačenostf bati. . Skoro pri vsakej obravnavi pred porotniki, posebno poslednji čas, ste se slovenska in nemčurska stranka pisauo gledale. V tacih razmerali je pa posebno politiški obtoženec, ako je ob enem narodnjak, v največi nevarnosti, da ga slepa narodna strast nasprotne strank? obsodi. Ko bi na pr. vrednik slovenskega časnika bil tožen in bi se moral v Celje pred porotnike podati, bi si zarad zatožbe malo v skrbi bil; ali sapo bi mu zapiralo, če pomisli, da ga bodo sodili porotniki, ki so z večine njegovi narodni nasprotniki. To pa je celo nenaravno, neprenesljivo stanje, je vse kaj druga kakor so porote po svojem pravem pomenu in namenu. — Porote so namreč uarodove ali lju dske sodnije; v njib sodi ljudstvo po svojih zastopnikih, porotiiikih, ter daje na zaanje, kar misli, čuti in želi, če tudi morebiti kazenski paragrafi drugače govorijo in vlada drugače želi. To so prave porote! Če pa sodijo narodnega moža, narodnega zagovcrnika — narodni nasprotniki, kterim so porote lahko prav ugodna prilika, da si nad narodnjakom potolažijo svoj narodni srd, ni to več porota, marveč z arota proti zatožencu ter se izreče lehko sodba, ki je narodu celo zoperna, kar bi pri porotah nikdar biti ne smelo. Prav v ta namen se namreč ljudstvn sodba prepusti, da se nikdo proti uagledih in proti volji ljudstva po rednih sodnikih ne obsodi. — Glede toraj na političui stan pri nas moramo S polnim prepričanjem reči, da so raruo pri nas siluo ueugodua tla za porote, ktere se ne iiiorejo iu ue bodo popred jiriljubile ljudeiu, dokler ui narodiia pravica po posebni postavi popolnoma v zavetju in dokler ne prirase zarod, ki bode narodne pravice bolj čislal kakor sedanji zaslepljeni iu zbegani ljud. Sledujič se tudi ue zlaga z bistvom porot način, kako da se po uovi pustavi sestavljati imajo porotnikov imeniki. Okrajni glavarji namreČ pregledavajo vse od županov sestavljene iinenike, in zazuamovajo osebe, ktere se jim sposobne dozdevajo za porotnike. Postava jim iiaroča, da zaznamovajo osebe, ki se po svoji poštenosti, značajnosti iu v deželah z dvojuim jezikom tudi po znauju enega in drugcga jezika posebno za to priporočajo. Imeoik gre potem z opazkami vred do prvoscdnika najviše sodnije, kteri ga končno nredi in določi. Nečemo ravuo reči, da bodo uaši okr. glavarji tndi imcuike porotnikov obdclovali in piecejali po politiskih nazorih, ki dau denešnji iu začasno vladajo; pa tega nam vendar nihčer spodbil ne bode, da je ta način, imenik sestavIjati, neko politično orodje, ki sc tudi kot klešee rabiti da. Če so porote — in to bi vsikdar in povsod biti morale, kder se vpeljejo — če so porote sodiiije, v kterih ljudstvo po postavi od Boga človeku v srce vtisujeni sodi, bi moralo tudi ljudstvo porotnike izbirati, in to nc glede na davek, ampak edino le ua občno poštenost, po kterej kdo v vsej srenji slovi, če tudi 10 gold. divektnega davka ne plačuje. Skušnja uči, da je čestokrat pri menjših posestnikih veliko več pošteuosti in prebrisanosti, kakor pa pri baliačih. — To so ,,Gospodarjevi" nagledi o porotab.