UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
-tSfr-
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. 14.	V Ljubljani, 15. julija 1884. 1.	XXIV. leto.
Izboljšanje društvenega stanja po večjem blagočestji (pijeteti).
(Franjo Gabršek.)
(Dalje.)
n.
Pomanjkanje blagočestja razodeva se na različen način, kakor je tudi stališče različno, na katerem stoje pojedini slojevi človeške družbe, in to ali gledč svoje naobraženosti, ali pa z obzirom na njih stanovske stopnje. V obče pa se more reči, da se vedno bolj napredujoče človeštvo ni moglo izogniti onej nravstveni pokvarjenosti, katera vedno bolj izpodkopava tla pravemu blagočestju. Množeče se obravnave pred sodnijo o delavskih in drugih rovanjih kažejo, da spoštovanje božjih in človeških postav vedno bolj pojema. Koliko je ljudska šola temu društveni red uničujočemu pojavljanju kriva, težko je določiti, kajti v njeni vsi upravi ni ničesar, kar bi nasprotovalo blagočestnemu smotru. Jedino, kar bi se jej moglo očitati, bilo bi to, da ona vselej in o pravem času ne poseže 8 pravimi sredstvi vmes; pa ta krivda zadene večinoma le posamezne njene organe, t. j. učitelje, katerim je torej sveta dolžnost, da tudi v tej zadevi ne zanemarjajo svojega poklica. Pa to ne bi še mnogo izdalo, ko bi šola sama določevala značaj človeški; našla bi se še vedno sredstva, kako napake pojedinih vzgojiteljev izboljšati. A šolski vpliv traja le malo časa, in še takrat se ima ona boriti z razvajenostimi izza predšolske dobe; a tudi mej časom šolanja zavirajo šolsko delovanje razni činitelji, ter tako šolski vpliv izpodrivajo in uničujejo. Vrhu tega so še le naslednje leta merodajna pri utrjevanji značaja; v teh letih pa je človek izpostavljen tolikim slabim vnanjim vplivom, da se je le čuditi, kako da se vsaj neki del človeštva reši preteče pogibelji.
Kakor že prej rečeno, opazujemo pred vsem neko pojemanje pobožnosti ter s tem živega, nabožnega čuta. Vzlasti v obraženih krogih se obožava večinoma le učenostno znanje ali virtvoznost v umetnosti in tehniki, potem pa bagastvo in s tem združeno uživanje. Komaj da se še pripozuava versko izpovedanje v salonih imovitejših ali v sobah učenjakov. Na tisoče ljudi se ne udeležuje javne božje službe, niti ne trpe pobožnih navad v svoji hiši. Res, da prava pobožnost se razodeva vedno le v plemenitosti mišljenja, v resnično človekoljubnem teženji po občno najboljšem delovanji; a veselje do molitve je celo junaku najlepši kras, in le oni je najmodrejši, čegar vrednost in izpoznanje se vjema z živo zavestjo o Bogu in z otroško pobožnim čutom. Če pa se že v izobraženem delu človeštva kaže taka brezbožnost, tem manja more ta biti v onem delu, kateremu je najtežje raztolmačiti blagodejnost vzvišenih nazorov pri nižjih stanovih. To vidimo
povsod, sosebno pa v večjih obrtnih krajih, kjer je vedenje delavcev popolnem brezbožno in torej nravstveno propalo. To stanje se pojavlja v brezmejni poželjivosti, v pokaženosti družinskega življenja, v brezobzirnosti na najnavadnejše oblike dostojnosti ter blagih navad; kar je čisto človeškega in božjega, to se prezira in zasmehuje. Zveza z Bogom je postala zelo rahla. Iz tega sledi nezadovoljnost s svojim stanom; čujejo se pritožbe o Bogu, ali, ker bi bila ta beseda preverska, o prirodi in osodi, ki je takim nezadovolj-nežem najslabše mesto odločila.
Zato velja pred vsem, da se potrudi ljudska (kakor vsaka druga) šola, da napeljuje otroke k zdravi in pravi pobožnosti, da ukorenini v srcih prebivalstva živ, pobožen, pohleven čut in da tako reši zdanji in bodoči rod še večje pogibelji. To je tem potreb-nejše, ker nabožno čuvstvo nima svojega vzvišenega pomena le glede nravstvenih, marveč tudi glede tega, da se notranje življenje spravi v nekako ravnomerje z vnanjimi odnošaji, ker le tako umiri se dušni nepokoj, ki neprestano razburja duševne sile ter jih sili k pogubnemu pojavljanju. Ko hitro pa si prisvoje blažje duševne sile pretego nad slabej-šimi, preneha razjedajoče koprnenje in vrenje, in človek se radovoljno uda blagim vplivom omike in časa.
Sredstev v dosego nabožno-pobožnega čuta in mišljenja nima ljudska šola ravno v izobilji, a ta, s katerimi razpolaga, more jako koristno uporabljati. V prvi vrsti je skrbeti, da si otrok pridobi pravih in doumnih pomisli (predstav) o nabožnih predmetih. Te pomisli naj mu skuša učitelj nazorno in živo predočiti, z razmerami in željami otrokovim jih združiti ter tako razložiti, da jih more otrok za svoje individvalno stališče uporabljati. Zato je treba otroka voditi od čutnosti k nadčutuosti, od zdanjosti k bodočnosti i. t. d. V prvi vrsti naj se otrok uči svoje roditelje ljubiti, razumne in dobre ljudi spoštovati, potem bode spoštoval in ljubil tudi nevidnega dobrotnika in modrega vladalca sveta. Varovati pa se je vsega, kar bi moglo nabožuost, to varstvo vseh kreposti, izpodkopati, ter vpričo otrok ono, kar jim ima biti sveto in nedotakljivo, osmešiti.
Največ je na tem, kako je vzgojitelj spreten, koliko bodo ponujajoča se sredstva koristila nameravanemu smotru.
Tu nam je najprej omeniti verouka, kot onega predmeta, kateri meri naravnost na izboljšanje nabožnega čuta in nabožnega mišljenja, in s tem na povzdigo pobožnosti v otroških srcih. Kako naj se ta predmet poučuje, ne bodemo nadalje razpravljali, omeniti je le, da naj se ozira sosebno na nravstveui uauk. Tako poučujoč treba učitelj, da jasno pregleda življenje v vseh raznoličnih odnašajih in primerljajih in da razvozlja največje tajnosti srca s pomočjo tega, kar je ali sam ogledal in doživel ali pa kar mu uporabnega podaja bogato zgodovinsko znanje; treba pa tudi naopačne jednostranske sode odstraniti in učenca privesti do jasnega, zdravega, nravstvenega razsodka.
Na tak način označila se bode pobožnost učenca po najkrajšem potu kot udanost Bogu, kot radost nad Bogom in do Boga. Iz teh udanosti izvira pa tudi krščanska ljubezen do bližnjega, kajti odnošaji, katere nam predpisuje naša vest in krščanska vera, so tudi z obzirom na naše bližnje jedni in isti; ta udanost se opira torej na radost nad našim bližnjim. V obojem pogledu torej, v pogledu na ljudi in v pogledu na stvarnika, vidimo, da izvirajo oduošaji iz istega vira, iz radosti ali iz srčnega blagougodja nad duhom in nad njega sovršenostjo; zato se mora po pedagogičnih pravilih sklepati iz udanosti do božjega in nevidnega na udanost do vidnega t. j. do ljudi. Komur se srce ne razširi pri pogledu na svoje najbližnje, in kdor se ne uči ljubiti svojih najbližujih, svojih starišev, otrok, bratov, sester i. t. d., o tem tudi ne moremo misliti, da bode ljubil one, ki so mu oddaljeni. In kdor ne ljubi ljudi, katere vidi, kateri dejstvujejo na njega z vso silo
in bližino čutnosti, kako more ta ljubiti Boga, kateri stoji pred nami le kot podoba našemu mišljenju in čutenju. Zato, učitelj, uči pred vsem svoje učence ljubiti ljudi; ljubezen do ljudi kot nižjih in vidnih bitij bode začetek ljubezni do najvišjega duševnega bitja.
__(Dalje prih.)
Knjiga Slovenska
v
XVIII. veku.
XV. Stevan liii/.uiit. Slovenec, farar v Šurdu v Šimeški stolici na Ogerskem. Poslovenil je:
Nouvi Zakon aliTestamentom Goszpodna našega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z Grcskoga na sztari Szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Kuzmicsi Surdanskom Farari. V Halli Saxonskoj 1771. 8. 854. Predgovor spisal je M. Torkos Jožef, prednyeifi Farar Sopronfzki. Str. 814 — 818 so: Niftere z-Sztaroga Zakona vo vzdte Epiftole (Na Sz. Noucs ali Koledni I. Szvetek. Na czeplene Marie, ali Krifzt. poprietya den). Str. 814 — 854: Molitvi na vfzako Nedelo i Szvetek zrendeliivanoga Evangyelioma (Na I. II. III. Koledni, Vuzenfzki, Rifzalfki Szvetek. Na I. II itd. po fz. Trojsztvi Nedelo itd.). — Novi Zakon .. po Kiizmics Stevani.. i Knige 'Zoltar-szke. Szlovencsene po Terp lan Sandori, Piiczonszkom Farari. V Koszegi, 1848. Stampane z sztroskom i piszkmi Reichard Karola i Szinov. — Za evangeliške ali pro-testantovske Slovence na Ogerskem. — Črkopisje mu je: s —fz, sz; š—f, s, ff; z — z; ž —'z; c —cz; č — cf, cs; šč — fes, ses; č — ch; ly, ny — lj, nj; gy — dj, dž; ou —o; u— u, 6 itd. — Na primer bodi v sedanjem pravopisji:
a) Predgovor. Vsakomi, ki bode eta šteo Krsčeniki, miloščo, mer, blagoslov i zdravje vu Gospodni našem Jezuši Kristuši. Amen! §. 1. Dvoje čiidovanja vrejdno Bože velike skrbi, kotero on ma na Staroga i Novoga Zakona ono pismo, vu šterom je svojo sveto volo od človečanskoga naroda, jako žmetno spravlenoga, zveličanja vo (ven) nazvejsto, se nahaja takše svedočanstvo: da nam je na oboje dvoje potrejbno nej samo skrblivo paziti; nego i dužni smo, kak za to prvo, tak i zato drugo, Bogi našemi spunoga srca vsigdar hvalo dati . .
§. 13. Meo je i ma ešče Gospodin Bog vsigdar, kakti na ves človečanski, taki na ves Slovenski narod vu etom svojo Božansko skrb: da, liki je od srejdnjega morja notri do Bejloga vso Dalmacio, Istrio, Slavonio, Boznio i Bulgario, Horvački, Kranjski, Štajerski, Vogrski, Morski, Češki, Polski i Moškovitanski orsag žnjim napuno; tak je i vsakšem toga naroda razločkom jeziki nike nadigno; ki so na svojo materno rejč, všteroj so se porodili, s. pismo obrnoli. Te driige zdaj ta nihavši zadosta nam bode: či se spomenemo sKrajncov i zdolnji Štajercov; ki so, kak štimamo znašimi Vogrskimi vu Železnoj, Sala i Šomockoj stolici budučimi Sloveni vret ostanki ovi Vandalušov; koteri so po Kristušovom rojstvi na pet stou (saeculo V.) zete kralevčine Vlaški i potom Španjorski orsag, odnut pa prejk morja v Afriko odplavali. Med tistimi je že vleti narodjenoga Kristuša 1562. Primuš Truber, Bože rejči vu Aurahi, kak se sam zove, sluga, Novi Zakon po Krajnskom jeziki z Glagolskimi piskmi ven dao. Na drugo leto pa, to je 1563. Dalmata Antoni, Števan Istrianski i Juri Jurjavič, dajo štampati znovič vtom jeziki vednom tali štiri Evandjeliste, vdriigom pa Apoštolov Djanje z Listini i s. Ivana Oznanostjom vret v Tibingi z Glagolskimi in Cyruliskimi piskmi, kak naši exemplarje kažejo, in 4t0. Po eti ide Dalmatina Juri i cejlo Biblio, to je, Staroga i
14*

Novoga Zakona vso pismo, obrne na Štajerski jezik zvelikim, kak pravi, trudom; i dajo ven štampati vu Wittebergi v 1584. leti z Vlaškimi ali si bojdi z Deačkimi piskmi in folio. Hvale je vrejden i Francel Mihao: ka je vu Luzaeii budučim Slovenom, ali Vanda-lušom, Evandjeliom s. Mataja i Marka 1670, s. Pavla k Rimlancom i Galataucom list pa 1693. i potom cejli Novi Zakon 1706. dariivao v Budiši in 8vo. Koteroga so nasle-diivali drugi štirje modri vučitelje rejci Bože vu našem vrejmeni: i ven so dali vse Staroga i Novoga Zakona knige vleti 1728. vu Budiši in 4t0.
§. 14. Što de tak krato našim med Murom i Rabom prebivajoučim Slovenom te s. Bože knige na svoj jezik, po šterom samom li vu svoji Prorokov i Apoštolov pismaj gučečega Boga razmijo, obračati? geto je i njim zapovidava Gospodin Bog šteti; da je modre včinijo na zveličanje po vori vu Jezuši Kristusi; to pa ni s Truberovoga, ni Dalmatinovoga, ni Frencelovoga, niti znikakšega driigoga obračanja (versio) čakati ne-morejo. Ar tej naši Vogrski Slovenov jezik od vsej driigi dosta tiihoga i sebi lastivnoga ma. Kakti i vu naprej zračunani se veliki razloček nahaja. Zato je potrejbno bilo takšemi človeki naprej stopiti: kibi vetom delao Bogi na diko, a svojemi narodi pa na zveličanje. Liki je i Gospodin Bog na to nadigno Števan Kiizmiča Šurdanskoga Farara: ki je z Grčkoga poleg premoči i pomaganja Duha svetoga zvelikom djedrnostjom na ete, kakšega šteš i čiiješ, jezik cejli Novi Zakon obrnjeni i stroškom vnogi vorni diišic ven zoštampani i tebi ravno tak za toga zroka, za šteroga volo ti je že pred temtoga od njega spravleni Vore Krfztsanfzke Kratki Navuk i v Halli 1754. štampani, vroke dani itd."
b) Prevod Luk. VI. 41. 42: „Ka pa gledaš troho vu oki brata tvojega; a tram pa vu tvojem lastivnom oki ne vzemeš na pamet? Ali kakda moreš erci (ereti 1. 1848) brati tvojemi: brat, nihaj, naj vo (ven) vržem troho, štera je vu oki tvojem; sam pa vu oki tvojem trama ne vidiš; Skažlivec, vrži ven prvle tram z oka tvojega: i teda gledaj; da ven vržeš troho (trouho) z oka brata tvojega."
Epift. na I. Advenfzko Nedelo. K Rimi. XIII. 11—14: „I to činte, znajoči vrejmeni; ka je vora, naj že zesna gori stanemo. Ar je zdaj bliže knam zveličanje: nego gda smo vorvali. Noč je preminola; den se je .pa približo: odvrzrno zato ta dela krnice i oblejemo rožje svetlosti. Liki vu dnevi, pošteno hodmo: nej voblostinosti i pianosti; nej vpostelnicaj i vhotlivostaj; nej vu njefki i uenavidnosti: Nego oblejete Gospon Kristuš Jezuša."
Knige Žoltarske. I. Žoltar. „Blažen je on mož, ki nehodi po tanači ti neverni, i na stezi grešnikov nestoji i na stolci špotlivcov nesedi. Nego vu Pravdi Jehove ma radost svojo, i od Nastave njegove si premišlava den i noč. Te je, liki drevo pri jarki posadjeno, štero prinese sad svoj, vu svojem vremeni, šteroga listje uepovehne, i vse kakoli de činio, srečno bode. Nej tak ti neverni, nego so, kak pleve, štere voter raztori. Zato neobstojijo ti neverni vu sodbi, ni grešnici vu občini ti pravični. Ar zna Gospod stezo ti pravični, ali pot ti neverni vesne."
XVI. Franc Saveri TaulTrcr, poslednji opat Zatiškega samostana, kteri je bil odpravljen 25. okt. 1784; pospeševal je začetno šolstvo, dobil častno pokojnino. „Tauffrer Franc. Xav. Carn. Abbas Sitticensis exemti et antiquissimi Ordinis Cisterciensis imprimeudum sine nomine dedit:
Kratki Zapopadik Keršanskiga Navuka, za otroke, inu kmetiske ludy. Labaci. Eger. 1770, in 12. saepe recusus: sed omissa in posterioribus editionibus ad calcem adjeeta methodo cum aliqua solemnitate prima vice communicandi proles (Bibl. Carn. 54 — Šaf. 25. 118). — Po latinskem predgovoru razlaguje se krščanski nauk str. 1—85; nato latinski in slovenski „Methodus . . Sacerdos alloquitur proles . .
parentes . . iterum proles . . Sanct. Euch. Sacramentum . . Gratiarum actio . . Facilis et utilis catechizandi methodus (str. 85 — 116)". — V dokaz pisave in besede bodi: Sacerdos genuflectens ex cornu Epistolae alloquitur Sanctissimum Eucharistiae Sacramentum :
„O dobrutlivi Jesus! ti si te maihne usselej lubiu, ti si rekou tuojm Apostelnam: pustite te maihne k' meni priti. Pole! jest neureden Mašnik sem dones k' tebi perpelou te maihne ocirane na truplu, še več pak na duši, kir upam, de leti ussi še imajo ta guant.ec te perve nedoužnosti, inu de tuoje podobe sami u sebi še nisso omadežali. Leti so tuoji carkliučiki; zavoljo tega o dobrutliu Jesus! pridi k' niem, pogmirej u nieh to živo viero, terdnu zavupainje, inu gorečo lubezen: dai niem tuoi sueti žegen, de bodo tebi živeli, inu tebe stanovitnu lubili. O lubeznivi Jesus! neperpusti, de bi iz leteh eden tebe z' enem samim smertnim greiham režalou, aku pak ti kai takiga prevideš; prossim jest tebe, pusti njega popreid umreti, koker eno tako veliko hudobijo dapernesti (str. 97. 98)."
XVII. Inocencij Taiiffrer, r. 19. jan. 1722 na Turnu (Weixelbacb) poleg Višnjegore, duhovnik iz tovarštva Jezusovega, profesor v Pasavi, na Dunaju, v Ljubljani, predstojnik gimnazijski, celo po odpravi redovi, u. 14. jan. 1794. (Prog. Obergymn. Laib. 1861. S. 10. Nečasek.) — „Tauffrer P. Innocentius Carn. e S. J. Praefectus scholarum humanioruin in gymnasio Labacensi, in quo Theologiam moralem docuit; post suppressam Societatem Jesu Archidiaconus Goritiensis per superiorem Carnioliam constitutus, tacito suo nomine evulgavit:
Compendium Ritualis Labacensis latine, Carniolice et germanice cum assistentia moribundorum. Lab. lit. Eger. 1772, in 12 (Bibl. Carn. 54. — Šaf. 25. 111)." — V semeniški bukvarnici pa je z naslovom: Comp. Rit. Labac. cum appendice germanica et Carniolica. Pro assistentia moribundorum, curatorum usui, et com-modo. Tergesti. Typ. Trattner 1757. 12. — 1771. Typ. Winckowiz. — Slovenščine je v tej knjižici le malo, pri sv. krstu (Koku fe iema jemenuate tu dette? Kai selifch od te Cerkue Boshie? Kai tebi da ta vira?); pri sv. obhajilu (Pogleite to jagne Bofchie, po-gleite Katiro uffiga fueta grehe odiemle . . O Gofpud! jeft niffim ureden, de ti gredefch pod mojo Streho, temvz reze le eno beffedo, toku bode osraulena moja dufchiza); „Li-tanje inu Perporozhajne te dushe" na zadnjih deveterih listkih brez stranic (Gofpud ufojili fe zhes nafs . . Bodi nemo (ne) Miloftven .. Molitou. Sadno sdihvajne eniga umereozhiga . . O Jesus ufemi gore mojo dusho ü toje roke! 6 Jesus jeft mojo bogo dusho tebi perporozhim." — V zvezku 1. 1771 je na pr.: Koku se ima jemenuati . . Kai shelifh od te Cirkue . . gredefh . . dufhiza . . Bodi njemo (nji) Miloftliv . . Per-porozhenje te dufhe . . Sadnu sdihuvanje eniga umerejočiga itd.
9. Rituale Labaccnsc . . jussu .. Leopoldi Josephi, Episcopi Labac . . Co-mitis de Petazziis. .Lab. Eger. 1767. 4° ima nekoliko tej podobne slovenščine na pr. Koku fe ima jemenuate tu dette? Kai felish od te Cerkue Boshie? (str. 13); Pollete to Jagnie Boshje, pollete kir vfiga fueita grehe odjemle (str. 90.) — De sacramento matrimonii exhortatio carniolica: „Izvoleni k' zakono nameinjeni Paar! Ta Stan, h' keteremo vi želite perstopiti, je vsegamogočni Bug kmalu po stvarjenjo tega Sveta, inu Človeka v temo Paradižo gori postavil, inu skerbnu v' temu pogubleinjo tega gmein Potupa ohranil. Leta Stan je Christus v ti postavi te Gnade pričejoč v Kani Galilaeij ciral, z pervim čudežam počastil, ja celü k' vsokusti eniga svetiga Sacramenta povikšal, inu letokü tudi to Gnado perdal itd. (str. 259. cf. Clapshe str. 18)."
Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli.
(Piše Gradiiuir.)
(Dalje.)
Miroslav Vilhar.
(Glej 13. berilno vajo: „Cena".)
Našemu narodu priljubljeni pesnik Miroslav Vilhar se je rodil 1818. 1. na Kalci na Kranjskem Notranjskem, kjer je imel grajščino. Učil se je na Dunaji ter je sploh bil popolnoma nemško odgojen. Iz prva je speval nemške pesni, a kmalu se odloči, da vse svoje moči posveti ubogemu slovenskemu narodu, kateri je bil posebno v njegovi dobi krepkih podpornikov potreben. Takoj prične pisati v slovenskem jeziku pesni, ki so neizrečeno dopadale. In ni čuda, saj so vse tako lepe, v gladko-tekočem jeziku zložene, da - si priproste; izšle so iz čutečega srca, in našle so pot v srce naroda! — A Vilhar je imel še drugo lepo zmožnost; on namreč ni le pesni znal zlagati, nego znal jim je tudi napeve skladati. Človeka, ki h kaki pesni napev zloži, zovemo skladatelja. Mirolav Vilhar je bil torej pesnik in skladatelj ob enem. Nekatere njegove pesni in napevi so postali uže popolnoma narodni, t. j. narod jih povsod rad popeva, ker so se mu neizrečeno omilili. Kako radi pojete tudi vi, ljubi otroci, lepo pesenco:
„Po jezeru, bliz' Triglava, Čolnič plava sim ter tje! . . ."
Vidite, to pesenco je zložil Miroslav Vilhar in tudi napev ji je preskrbel. In kako mila nam je Vilharjeva pesen in napev:
„Bom šel na planin'ce, Na atrme vrhe! Bom slišal od daleč Zagorske zvone!"
Gotovo nij ga kraja na Slovenskem, da ne bi bile znane take in enake Vilhar-jeve pesni; z njimi se razveseljuje mlado in staro! In ravno to, ljubi moji, dokazuje, da so take in enake Vilhar-jeve pesni zares krasne, ker le lepe pesni, ki gredo narodu k srcu, kmalu se jako razširijo, ter jih narod poje od roda do rodal
Miroslav Vilhar je iz prva svoje pesni priobčeval po različnih časopisih; a 1860. 1. jih priobči v posebni zbirki; dal pa je tudi nekaj zvezkov svojih napevov in marsikaj druzega natisniti. Gotovo se še dobro spominjate, ljubi moji otroci, kako veselje ste imeli, ko ste videli svoje součence, ko so predstavljali igro „Kaznovana radovednost", t. j. igra, ki je bila natisnena v „Vrteči". Tudi Miroslav Vilhar je spisal več takih in enakih iger, ki se še dandanes pridno predstavljajo po Slovenskem.
Od 1860. 1. je M. Vilhar stanoval v Ljubljani, kjer je bil deželni poslanec. Izdajal je 1863. 1. tudi časopis „Naprej", v katerem je moško branil narodne naše pravice.
Miroslav Vilhar je bil iz prva premožen mož; zato je podpiral tudi z denarjem vsa podjetja, ki so bila v korist našemu narodu. Ker so ga vrhu tega tudi priobčevani spisi, katere je iz svojega žepa zalagal, mnogo denarja stali — bilo se je njegovo premoženje precej stajalo. Po mnogih prestalih britkih izkušnjah je umrl v dan 6. avgusta 1871. 1. A da-si je blagi mož umrl prerano, storil je mnogo v korist svojega naroda, za katerega je bil ves navdušen. V vzgled nam bodi narodna njegova požrtvovalnost in ljubezen!
Peter Gros.
(Glej 15. berilno vajo: „Sirota Jerica")
Peter Gros je zdaj učitelj v Zagorji pri Savi na Kranjskem. Rojen je v dan 17. febr. 1834. 1. v Tržiči na Gorenjskem. Že od mladih nog ga je veselilo slovensko čitanje in spisovanje. Kot učitelj je Peter Gros uže pred 20. leti spisoval povestice in pesnice, katere je na svetlo dajala „družba sv. Mohora". Zlaj je užč večleten, marljiv sotrudnik „Vrtecev". Posebno v prejšnjih tečajih „Vertečevih" se nahajajo nekatere prav mične pesnice in povestice Peter Gros-ove.
„Vrtec".
(Glej 23. berilno vajo: „Bog je pravičen".)
Lepa ta povestica („Bog je pravičen") bila je natisnena uže svoj čas v „Vrteči"; zato je pod njo naravnost opomnjeno, da je vzeta — „iz Vrteča". Kateri od vas ne pozna „Vrteča", prelepega tega lista, navlašč pisanega za slovensko mladino? Saj me vsak mesec, ko izide, hrepeneči poprašujete po njem, in željno ga prebirate ter se ga neizmerno radujete!
List „Vrtec" izhaja od 1870.1., torej uže 14. leto. Odkar je 1851.1. nehal izhajati mladinski časopis „Vedež", ki je od 1845.1. hodil na dan, Slovenci nismo imeli časopisa, ki bi bil namenjen slovenski mladini v zabavo in pouk. „Vrtec", pod urednikom vrlega učitelja g. Iv. Tomšiča, prinaša lepe povestice, pesnice in druge poučne spise; ima lepe podobe, in v prejšnjih letih je prinašal tudi kaj mične napeve. Želeti bi bilo, da si ga naroči vsaka družina, katera le količkaj more, ker je vsestransko najgorkejšega priporočila vreden!
Matija Valjavec.
(Glej 26. berilno vajo: „Kam in kje"?)
Pesnik Matija Valjavec se je rodil na B 61 i blizo Preddvora na Kranjskem 1. 1831. Zdaj živi kot gimnazijalni profesor — t. j. učitelj na latinskih šolah — v Zagrebu na Hrvatskem. On je uže prav zgodaj pesni zlagal, ter jih objavljal pod izmišljenim imenom „Matija Krač man o v". Tako navado imajo mnogi pesniki in pisatelji, kateri nočejo, da bi se njih pravo unč precej izvedelo. Izdal je tudi celo knjigo svojih pesni, katere moremo imenovati krasne. Valjavca štejemo sploh mej najboljše pesnike slovenske. •On nam je po različnih časopisih spisal mnogo poučnih sestavkov; preložil nam je mar-sikoje lepo delo iz tujega jezika v slovenščino, ter se nam je po svojih učenih spisih skazal izbornega učitelja slovenskega jezika. Tako nam je n. pr. spisal: „Izgledi slovenskega jezika na Ogerskem"; poučil nas je, kako naglašati slovenske besede in še dokaj druzega. V čemer pa gre Valjavcu posebna zasluga, to je da premarljivo nabira narodnih pesni. A porečete: Kaj so narodne pesni, in zakaj je pohvalno in zasluženo, da jih nabiramo? Narodne pesni so one pesni, katere narod — t. j. ljudstvo — užč od davnih časov prepeva in od katerih se ne vč, kdo jih je zložil. Pred davnim časom živel je kdo, ki je o tem ali onem predmetu zapel. Njega samega so v teku časa pozabili, a pesen njegova se je tako dopadala, da se je širila koj iz začetka od ust do ust, pozneje od vasi do vasi, ter je postala na tak način s časom prava narodova svojina. Narodne pesni, kakor navlašč stvarjene za petje, živijo časih sto in sto let. In to jim baš daje veljavo, zakaj slabo blago pride in preide hitro. Narodne pesni nam zvesto kažejo, kakšni so bili naši pradedje, kaj so delali, s čim so se veselili, kaj jih je žalostilo i. t. d. Kakor uže rečeno, one so pripravne za petje, pojo se, rekel bi, kar same; pesen in napev nastala sta navadno ob jednem, razširivši se potem po krasni slovenski naši domovini. Narodne pesni niso — kakor druge —
Umetno, nego silno priprosto zložene; mnogim manjkajo celo ujeme ali rime, jezik jim je lehko umljiv, domač, tak, kakoršnega govori priprosti in pošteni slovenski naš kmet.
Slovenci imamo mnogo mnogo prav lepih narodnih pesni in napevov. Neka narodna pesen — o „Lavdonu" — natisnena je tudi v našem berilu. Kdo jo prebere, pa se ne zamisli v one tožne čase, ko je divji Turek pustošil po slovenskih pokrajinah?
Narodne pesni zapisovati, zaslužno in pohvalno je delo. Tudi vi, ljubi moji, vadite se lehko uže zdaj zapisovati krasne take pesence, katere slišite doma iz ust kacega sivolasega starčka ali pa jako stare babice. Tako ostanejo take pesence v narodu, izmej kogar so vzete.
Isto tako kakor narodne pesni važne so tudi in zapisovanja vredne narodne pripovedke, t. j. pripovedke, katere se širijo uže od starih časov mej našim ljudstvom. — Valjavec užč od nekdaj marljivo nabira in na svetlo daje tako naradno blago, zaradi česar mu bo narod slovenski vedno hvaležen.
Jožef Vir k.
(Glej 30. berilno vajo: „Sreče dom".)
Jožef Virk se je rodil 16. marcija 1810. 1. na Podrečem na Kranjskem. Stariši njegovi so bili ubožni ljudje; a ker so ga podpirali nekateri dobrotniki, mogel je iti v Ljubljano, kjer se je šolal. Kot učenec na gimnaziji, dobi Virk učitelja Matijo Čopa, znanega, prerano umršega učenjaka slovenskega, ki je mlademu Jožefu obudil veselje do materinega jezika, in ki ga je navduševal za to, naj zlaga slovenske pesni. Ko dovrši latinske šole, odloči se za duhovski stan. Učil se je bogoslovja najprej v Ljubljani, potlej v Celovci. — V Celovški bogoslovnici mu je bil duhovni voditelj pozneje škof Ant. M. Slomšek, ki je bil neutrudljiv v tem, da je Virka spodbadal k marljivemu pesnikovanju, t. j. k zlaganju pesnij.
Po prejetem mašnikovem posvečenji služil je Virk po različnih krajih naše domovine kot duhovni pastir. Znamenito je, da je svoj čas kaplanoval tudi v Vuzenici na Štajerskem, kjer mu je takrat bil nadžupnik A. M. Slomšek, poznejši škof lavan-tinski. Naposled pride Virk za župnika v Loče na Štajerskem, kjer je po 19. letnem službovanji po kratkej bolezni umrl 4. januvarja 1880. 1.
Pokojni Jožef Virk je bil blaga duša, vrl narodnjak, iskren duhovnik, marljiv učitelj in eden najpriljubnejših pesnikov slovenskih. Njegove pesni, katerih je zložil ogromno število, priproste so sicer, a ker so tako zložene, da gredo narodu do srca, prikupile so se neizmerno ter se razširile tako, da se lehko o njih trdi, da so zdaj užč popolnoma narodne. Svoje pesni je Virk priobčeval po družbi sv. Mohora in drugih listih. Speval je poleg posvetnih tudi pobožne pesni; sosebno so na glasu njegove „Marijine". Otroke je pokojni Virk jako ljubil; sam je trdil: „Moje največe veselje je bilo od nekdaj mej šolskimi otroci". A vrhu vsega tega bil je v vsem svojem obnašanji jako ljubeznjiv; rad je katero zapel ter je bil sploh dobrovoljen mož.
(Dalje prihodnjič.)
Poročilo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika Iv. Lapajne-ta
o stanji šolstva v Novomeškem okraji 1884. 1. z nasveti, kako bi se
omenjeno šolstvo boljšalo.
(Priobčil pri učiteljskem zborovanji v Novem mestu v dan 2. julija 1884. 1.)
Še le pol leta je, od kar se mi je izročila skrb za ljudsko šolstvo v tem okraji, vender sem imel že toliko prilike, da sem se skoro do dobrega prepričal, v kakšnem
stanji se nahaja. Doba ta je sicer kratka ali kdor se peča že veliko let z ljudskim šolstvom v obče, kdor vse svoje življenje posveti tej stroki, kakor jaz, zadostuje mu tudi ta primeroma kratek čas, da si upa izreči nepristransko sodbo, ne da bi delal krivice raznim faktorjem, ki so v teku tega leta in v prejšnjih dobah pri šolstvu v tem okraji sodelovali.
Novomeško okrajno glavarstvo šteje 46.493 prebivalcev (po ljudskem štetji od 1880. L); za šolo godnih otrok se je letos izkazalo 6196, torej 13#. (Navadno se računi, da je od vsega prebivalstva dobrih 10# za šolo godne mladine.) Od teh je hodilo v šolo 4353, t. j. 70^ od šolsko - godnih otrok. Lansko leto je bilo izkazanih 5881 za šolo godnih, in 4038 jih je hodilo v šolo, torej se je za število za šolo godnih in za 1% število šolskih otrok pomnožilo. Število tistih otrok, ki so bili v šolo vpisani, pa so šolo zanemarjali, t. j. iz nikakor ne opravičenih vzrokov šolo pogostoma opuščali, je bilo letos izkazanih 3/4, torej T'2%. Rednih šol je bilo 29. V njih so delovali postavno izprašani učitelji; samo v treh šolah so bili učitelji za silo. Od teh 29 šol ste
2	čveterorazrednici, 5 dvorazrednic, ostale (22) so bile enorazrednice. Šol za silo v tem okraji letos ni bilo. Po spolu je bila ena sama (čveterorazrednica) samo za dečke in ena sama (dvorazrednica) le za deklice, druge so bile po spolu mešane. Po jeziku je bilo 25 slovenskih šol, 4 so bile pa nemške. V 3 slovenskih šolah poučevala se je nemščina kot zavezni predmet v smislu obstoječih ukazov; v 1 šoli je bila nemščina neobligaten predmet, pa še v tem se je radi premajhnega števila otrok prostovoljno poučevalo. V nemških šolah (1 je dvorazrednica, 3 enorazrednice) se v slovenščini ni poučevalo. V vseh šolah je poučevalo: 6 nadučiteljev, 1 nadučiteljica, 29 učiteljev, 4 učiteljice, skupaj 40 moči; mej moškimi močmi je 5 duhovnikov (4 redovniki, frančiškani). Od teh učiteljev nimajo 3 postavnih preizkušenj, 7 jih ima samo ]. preizkušnjo (zrelosti).
3	učitelji — redovniki imajo pa preizkušnjo (spričevalo sposobnosti) za zasebne ljudske šole, ostali imajo pa za javne občne ljudske šole potrebna spričevala učiteljske sposobnosti.
Ker je v vsem glavarstvu 46.493 stanovalcev, 6196 za šolo godnih otrok in 4353 šolskih otrok, tedaj pride na 1 učitelja ali na 1 razred 1162 ljudi, 155 za šolo godnih in 109 šolskih otrok.
S šolami v tem okraji niso v zvezi otroški vrti ali drugi zavodi na pr. nadaljevalni kmetijski ali obrtnijski tečaji. Samo na 2 šolah je bil kmetijski tečaj po zimi, t j. poučevanje odraslih (in mladine) v kmetijstvu v nešolskih urah. Poučevanje šolske mladine pred dopoludansko šolo v sadjereji in morebiti tudi v druzih kmetijskih strokah, kakor sem našel zaznamovano na mnogih urnikih v tem okraji, je sicer vse hvalevredno, ako se je le količkaj izvrševalo; vender se tako poučevanje ne more zvati kmetijski tečaj, kateri se na kmetih najlože vpelje ob nedeljah pred ali po službi božji, dopoludne ali popoludne, ali pa obakrat. Takega pouka se morajo pa na vsak način odrasli ljudje udeleževati; kajti le ti imajo popolno zmožnost in resnost umeti težke in resne kmetijske nauke. Na kmetijskih tečajih se je poučevalo največ v sadjereji, nekoliko tudi o poljedelstvu, živino- in vinoreji. Na vsaki šoli je bila v tem okraji — kakor postava zahteva — tudi ponovljevalna šola ob četrtkih, v katero je po izkazih učiteljev še precej otrok hodilo, ako je res. Na vsaki šoli je bil pouk celoleten, celodnevno poučevanje je bilo samo na 2 šolah, poluletnega poučevanja pa ni bilo na nijedni učilnici, kar tudi biti ne smš. Na nekaterih šolah so hodili jako oddaljeni otroci samo po 2krat na teden v šolo. To se sicer ne strinja prav s šolskimi postavami in ukazi, tudi ovirajo taki učenci, ako se učitelj le malo ž njimi peča, nepretrgano napredovanje v predmetih; če se pa pomisli, da je 2 uri od šole oddaljene otroke težko primorati, da bi vsak dan v šolo hodili, mora se le pohvaliti šolsko vodstvo, ki je to vpeljalo. Taki slučaji so mi 3 znani. — Po šolah
tukajšnjega okraja se uče vsi predpisani predmeti, le telovadba se uči na nekaterih šolah, pa še na teh le nekoliko v šoli (redne vaje), manjka namreč telovadišč, telovadnic, telo-vadskega orodja, pa tudi učitelji, ali ne znajo tega predmeta, ali pa nimajo veselja do njega, kar se v nobenem slučaji ne sme odobravati, kajti za dečke je in ostane telovadba potreben in obligaten predmet. Zato moram učiteljstvo opozarjati, da tega predmeta v bodoče brez postavnega vzroka ne zanemarja. Drug predmet, ki se tudi ni učil na vseh šolah, so ženska ročna dela za deklice, vender mi je od 27 nadzorovanih šol do zdaj znanih samo 7, kjer se za ta predmet ničesar ni učinilo. Dotična šolska vodstva moram opozarjati, da poizvedujejo po sposobni ženski, katera bi ta nauk prevzela in da jo potem šolskim gosposkam naznanijo; kajti ženska ročna dela za deklice so obligaten predmet ljudskih šol, in se morajo učiti. — Šolski otroci v tem okraji so videti še dosta bistrega duha in precej voljni, ter še dosta ustrahovani. Tudi telesnega zdravja niso videti slabega; obleke niso otroci ravno slabe imeli; nasproti sem z veseljem zapazil, da so bile deklice po nekaterih šolah dosta čedno in snažno oblečene, lepo počesane, kar dela posebno ugoden vtis na človeka, zlasti če niso pokrite v šoli, kar učitelj ne sm<5 trpeti. Zapazil sem pa na šolah, katere so imele razne pomanjkljivosti, da se od deklic kar ne terja, da bi bile odkrite v šoli.
Po narodnosti so šolski otroci v tem okr.iji Slovenci in Nemci; učitelji so izkazali 5666 Slovencev in 530 Nemcev t. j. Kočevarjev. Nekaj malo je slepih in gluhonemih otrok. Od učiteljstva v obče se ne more zahtevati, da bi poučevali tudi slepe in gluhoneme otroke. Ako se je pa kdo tudi v teh strokah vežbal, naj se usmili takega otroka. Kar pa učitelj v tej zadevi opustiti ne sme, je to, da dotičnim starišem svetuje, da spravijo take revčeke v zavode za slepe in gluhoneme. Večkrat so razpisane štipendije za take siromake; učitelj naj to naznani starišem, ter naj jim svetuje in pomaga v tej zadevi. Dušno ali telesno za šolo preslabih otrok je bilo na teh šolah, katere sem že ogledal, precej. V tej točki moram gg. učiteljem svetovati, da se sami prepričajo, ali je otrok res preslab za šolo. Prilika za to je zlasti v počitnicah, ko učitelji potovaje od hiše do hiše sestavljajo šolsko matico. Pa tudi mej šolskim letom lehko zahteva učitelj, da stariši otroka pripeljejo, da ga on sam vidi in ž njim govori.	(Dalje prih.)
Pravna razmerja ljudskih učiteljev na Kranjskem.
(Obravnava učiteljske konferencije pri sv. Petru na Pivki v dan 2. julija t. 1. — Matija Ran t.)
I. Starostne doklade.
V §. 30. postave z 29. aprila 1873. 1. (za uravnavo pravnih razmer ljudskih učiteljev) določene so učiteljem ljudskih šol starostne doklade. Po tem §. pripadalo bi vsakemu učitelju na Kranjskem po šest — 10^ starostnih doklad njegove najnižje letne plače od časa, ko je izpit učiteljske sposobnosti izvršil in potem tudi drugim postavnim določbam do svojega 30. službenega leta točno zadostoval. No, le-ta §. je sam na sebi popolno pošten, pravičen in nepristransk, ker ne dela mej ljudskimi učitelji nobenih posebnih izjem.
A v tej postavi mej odstavkom: „Prehodne določbe" nahaja se §. 87., kateri je nam starejem učiteljem huda šiba, ker nam celo tretjino starostnih doklad odrčka in jemlje, ter nam cela tri službena leta za eno samo službeno leto, ali celih dolgih 15 službenih let v dosego I. kvinkvenije jemlje in v poštev računi. Resnično in naravnost rečeno, ta je pa malo huda za nas stareje ljudske učitelje, koji imeli smo skoz celo
vrsto let — do splošne nove šolske preosnove — tu in tam z vsemi neprijetnostimi boriti se, osobito pa z nepomenljivim, da — prepičlim, gmotnim položajem. Da tudi mi starci ravno mej staro zavrženo šaro še spadali nismo, dokaz temu je vsa — dandanes po raznih stanovih družbe človeške v deželi še živeča inteligenca, katera je prvo podlogo svoji izobražbi, in vzgoji pri starejih učiteljih na tedanjih trivijalnih in normalnih šolah vzprejemala, na katere podlogi izobraževala se je dalje do svoje zdanje izomike.
Nova šolska doba se pa do zdaj nima v tem obziru še z nobenimi posebnimi odlikami in izrednimi koristnimi uspehi ponašati, ker njeni pričakovani „koristni sad" ni še dozorel. A kadar dozori, zdi se mi in z gotovostjo tudi trditi morem in smem, da ne bode ravno tako sladak in prijeten, kot se je to od vseh strani z malo izjemo sploh pričakovalo. — Bode namreč dosta pikrega in trpkega vmés! — Vzroki temu so znani.
Preje obdelovalo se je v šolah manj tvarine, a ta bila je, strogo odbrana in pošteno premléta, tudi javnemu življenju praktično-primerna; zdaj zahteva se vsega obilo, a mej to obilico je mnogo za javno življenje popolno neprimernega, ker se v vseh slo-jevih ljudskega šolstva sploh vse po enem kopitu kroji. Tukaj-le se srečujejo vsi ljudski učitelji, stari in mladi, na enoistem mestu in v enoisti ulici; postopek pri pouku in sploh vse drugo zahteva se od vseh enako. Tudi zahtevanja o uspehih pri poučevanji se mej starimi in mladimi prav nič ne razlikujejo. Vsi vkup so pod enoisto postavo, pod eno-istimi deželnimi in državnimi šolskimi oblastnijami, in v tem okviru mej starimi in mladimi (ljudskimi učitelji na Kranjskem) nikjer ne najdem tudi najmanjše izjeme in razlike, ker so glede dolžnosti in torej tudi trudapolnega delovanja postavno — vsi enaki. Kjer so enaka bremena, morale bi biti tudi jednake pravice. Če so uže glede dolžnosti, naj bili bi tudi gledé starostnih doklad stari in mladi ljudski učitelji na Kranjskem vsi enakopravni. S tem bi se dalo vsakemu posebej in vsem vkup, kar je njihovega, čemur gotovo ne v pravi logiki in tudi v naravi nasprotovalcev ni. Kar morajo mlajši učitelji še le zasluževati, doslužili bili so stareji sè svojim neumornim delovanjem uže zdavno ; in to delovanje ne more noben nepristransko misleči človek zametavati in v nič devati, ker bi ga sicer živi dejanski dokazi pošteno zavrnili in tudi na laž postavili.
II. Primerne opravilne doklade enorazredničarjem.
Kmetovalec na deželi in pa ljudski učitelj enorazredničar sta dva faktorja, katerih vsak je tako rekoč popolno sam na-sé navezan. Vsak za-sé mora obdelovati trdo, pusto in gručasto ledino; prvi bori se trudapolno v potu svojega obraza za telesni obstanek vseh drugih stanov in poleg truda svojega sam za - sé najrevnejše životari. Drugi orje pa robato ledino na duševnem polji, na katerem žrtvuje vse svoje dušne in telesne moči v vzgojo in izomiko deželanov vseh stanov.
Za velikanski trud svoj, odškodovana sta mej vsemi drugimi stanovi najmanj in najskromneje. Prvemu prêté vsakovrstne uime, ter ga dostakratov poleg vsega prizadevanja po vsem ugonobé; drugi se ima pa poleg brezbrojnega in trudapolnega stanovskega dela z britkimi, gmotnimi nezgodami boriti. Tlaka prisojena je tudi obéma; kmetovalcu čestokrat po elementarnih nezgodah, katere ga pogostoma zadenejo, ter mu ves njegov trud, delo, pot in prizadevanje popolno uničijo, — a ljudskemu enorazred-ničarju pa po smislu in v okviru dotične postave, z §. 41. deželne šolske novele z 9. marca 1879. 1., katera ga v pisarsko tlako sama obsoja mej tem, ko vsem drugim ravnateljem večrazrednih ljudskih šol opravilne doklade priznava.
Enorazredničar mora vso ogromno pisarijo gledé šolskega vodstva brezplačno opravljati; ako dalje hoče, da mašina krajnega šolskega svéta po deželi sploh popolno v svojem teku ne zastane, mora se tudi tù v korist in blagor šolskega napredka gledé
vsakovrstnih pisarskih, in to ne ravno malih — opravil, tlaki posvetiti in žrtvovati se. Ta izjema ravnateljev na ljudskih enorazrednicah od opravilnih doklad ni z nobenim pravim sklepom v soglasji, nego je temveč z vsakim pravim pravnim razlogom v nasprotji. Dalje pa tudi taka izredna izjema gotovo na korist šolskega napredka blagodejno ne vpliva, ker tlaka je le tlaka, to pa še posebno, če je prisiljena.
III. Vštevanje službenih let v pokojnino (ljudskim učiteljem) od časa, ko je kd6 zrelostni izpit dovršil in potem kot učitelj dalje uspešno deloval.
Vzemimo v zagovor na priliko le ta-le slučaj: „Koliko jih je ob vojaškem naboru k vojakom potrjenih, kateri ob tem momentu ravno da malo čitati in za silo svoje imč zapisati znajo. — Ta ali uni takih učenjakov mej aktivno službo potem še nekoliko hodi v vojaško šolo, kjer se nekoliko zopet izvežba in opili. Prišedši od vojakov, ponosen na svojo pridobljeno izomiko, prosi za — ravno razpisano mesto sluge pri kakem c. k. uradu ali tudi pri drugih javnih napravah, koje tudi dobi. Tukaj je potem zopet priden in pošten, se dalje nekoliko beriži — osobito v prepisovanji; — iz takega sluge nastane potem pisar, a ta prelevi se slednjič v pravega uradnika z dobro letno plačo. V posledici prejema tak gospod potem tudi svoje starostne doklade polnoštevilno, a za pridobitev pokojnine računi in šteje se mu pa ves čas od ouega dneva, ob katerem bil je k vojakom potrjen. To je vse prav in pošteno, kar naj bi se pač tudi ljudskim učiteljem brez izjeme privoščilo, kadar so glede postavnih preizkušenj svojo dolžnost storili, ter naj bi se jim tudi skoraj postavno zagotovilo.
Vsak ljudski učitelj moral se je za svoj težavni in prevažni poklic gotovo bolj in trudapolno pripravljati, nego ravno omenjeni služnik.	(Dalje prih.)
Učiteljska konferencija mestnega okraja Ljubljanskega.
(Dalje.)
VI. Petje.
Oledč na ministerski ukaz z 8. junija 1883. 1. naj se k splošnemu smotru še pristavi: Auch der Kirchengesang ist zu pflegen.
VII. Telovadba.
Pri tem predmetu je samo ta v postavi z 2. maja 1883.1. določena prenaredba, da telovadba deklicam ni zapovedana (obligatna), zatorej se ne šteje mej zapovedane (obli-gatne) ure.
Za II. razred naj se postavi namesto 2/a uri — 1 ura (po okoliščinah pa tudi % uri).
YIII. Ženska ročna dela za deklice.
Mnogo je deklic, katere se bodisi doma ali v kakem otroškem vrtu ali v otroški vzgojevalnici z ženskimi ročnimi deli (posebno v Ljubljani) že pečajo popred, preden stopijo v vsakdanjo šolo, ter jih že zgodaj vesele razna ročna dela. Zatorej predlagam, naj se ta pouk namesto v III., že v I. razredu nekoliko pričenja, in sicer: vi. in v II. razredu po 1 uro.
Pri učni tvarini pa naj se prenaredi namesto Dritte Classe: Erste, zweite und dritte Classe (1., 2. und 3. Schuljahr): Häckeln und Stricken.
IX. Umno gospodinjstvo.
Temu predmetu do zdaj ni bilo odločenih posebnih ur; §. 15. postave s 14. maja 1869. 1. pa veli: „Učiteljice in podučiteljice v dekliških šolah naj praviloma poučujejo deklice tudi v ženskih ročnih delih in v gospodinjstvu, za kar se ima napraviti poseben šolski razdel". V šolski noveli z 2. maja 1883. 1. pa so v tem paragrafu izpuščene besede: „in v gospodinjstvu" („in der Haushaltungskunde"). Zatorej naj se opomnja v učnem črtežu o „umnem gospodinjstvu" izpusti.
Po tej razdelitvi učnih ur mej posamezne predmete in razrede bi se štelo v I. razredu	20 učnih ur, 1 več, kakor do zdaj;
»II »	20 „ „ 1 manj, „ „ „
n HI- »	25 „ „ 1 več, „ „ „
„ IV. „ (I. in II. odd.) 26 „ „2 manj, „ „ „ „ V. „ (I. in II. odd.) 27 učnih ur.
Sklepaje svoje poročilo slavni skupščini priporočam uasvetovane predloge, da bi jih vzprejela in da bi jih naša odposlanca v prihodnjo deželno učiteljsko konferencijo v tem smislu naznanjala in podpirala".	(Dalje prih.)
Dopisi.
Iz Kopcrskeg-a okraja, vil. dan junija 1884. 1. (Četrti redni občni zbor »Slovenskega učiteljskega društva za Koperski okraj« v 29. dan minulega meseca v Klanci.) — Prav vesel dan imeli smo učitelji iz Koperskega okraja v dan tega shoda. Zgodaj zjutraj začeli smo se zbirati in precej pri prihodu razveselili smo se nas pozdravljujočih slovenskih trobojnic, vihrajočih raz zborovanju in vkupnemu obedu določeni mesti. Še bolj pa nas je obradostila vest, da se bodemo mogli pred zborovanjem udeležiti sv. maše, s kojo nas je v svoji dobroti pričakoval prečastiti gosp. kanonik Jurij Jan, dekan Dolinski, mnogozaslužni občeznani rodoljub in vrli šolski prijatelj. Bodi mu s tem izrečena prisrčna zahvala za blago postrežljivost! Svesti si resnice: »Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo«, šli smo ob 9. uri k sv. maši, pri koji smo učitelji, da-si nepripravljeni, prav spodbudno peli. Po sv. maši zbrali smo se v šolski sobi, kjer predsednik, pozdravivši došle gg. učitelje posebno pa prečastitega g. Jana, domačega duhovnika, častitega g. Iv. Šveta in druge, ki so nas počastili se svojo navzočnostjo, prične zborovanje. Prva točka dnevnega reda, da-si po pomoti nenaznanjena v dotičnem vabilu, bil je praktičen pouk slovničen v četrtem šolskem tečaji. Iz predavanja razvideli smo, da si gosp. Grahli, učitelj v Klanci, hvalevredno in uspešno prizadeva, da že zgodaj seznani svoje učence z vsemi lepotijami našega milega materinega jezika in tako gladi pot pravilnemu govoru mej prosto ljudstvo, kar je gotovo neprecenljive vrednosti. Po končanem pouku odšli so otroci domov, in pričela se je vsestranska kritika, koje pa ne mislim tukaj ponovljati, ker to bi bilo preobširno. Omenim le, da je bila ocena jako poučljiva za učitelje in kakor težko je ljudem vstreči, izpala je ista vender za gosp. Grahli-ja po vsem povoljno. Hvala mu za trud! Takova poučevanja so pri učiteljskih zborovanjih zelo umestna in mnogo pripomorejo k izboljšanju pouka v pojedinih šolah. Iz tajnikovega poročila, o društvenem delovanji v minolem letu povzamem, da je imelo društvo lansko leto jedno občno zborovanje in tri odborove seje. Potom prošnje doseglo je društvo, da bodo dotične oblasti pomnožile število članov v dosedanjih krajnih šolskih svetih, tako, da bode vsaka, od sedeža krajnega šolskega sveta oddaljena šola imela v njem po jednega člana. Društvo je sicer prosilo, da bi se pomnožili krajni šolski sveti sami, da bi mogli potem uspešno delovati, kar jim pa zdaj, imajočim po 7 in še več šol, v svojem delokrogu, skoraj ni mogoče. — Lani poročal sem enkrat, da smo si ustanovili društveno knjižnico, nadejajo so, da nam knjige za-njo darujejo razni dobrotniki; v dopolnitev tega pa letos z veseljem konštatujem, da se nismo prevalili, in je bila naša nada po vsem opravičena, kajti knjižnica šteje zdaj že nad 60 knjig, koje so, z malimi izjemami, darovali skoraj vse naši društ-veniki. Vsem tem dobrotnikom tudi srčna hvala, posebno pa prečastitemu gospodu Vekoslavu Spinčiču, c. kr. okrajnemu šolskemu nadzorniku in deželnemu poslancu, koji nam je blagovolil
darovati mnogo lepih knjig! Razven tega obljubili so nam knjig tudi drugi gospodje, tako da bode naša knjižnica štela v kratkem nad 100 zvezkov dobrih knjig. — Društveni blagajnik, gosp. Kristislav Bogateč, povedal nam je, da ima društvo 43 udov. Lepo število! Po račuuu presegajo dohodki troške za nad 10 gld., koja vsota bi se pa še več nego podvostročila, ako bi nekateri, in gotovo ne zgrešim, če rečem mnogi, ne zaostajali z društvenino. G g. društveniki spomnite se o priličnem času društvene blagajnice, koje društvena knjižnica zelö potrebuje v pomoč! Denar gotovo ne bo zavržen. Pregledovalci računov bili so izvoljeni: gosp. Anton Grabli, učitelj v Klanci; gosp. Josip Valentič, učitelj v Lazaretu pri Kopru in gosp. Peter Medvešček, učitelj v Brezovici. Po tej volitvi razpravljal je gosp. Valentin Preložnik, učitelj v Borštu, jako zanimiv tema: »Učitelj naj napreduje na podlogi svojega naobraženja!« G. poročevalec nam je s tem prav vstregel in zahvalivši se mu za obilni trud, prosili smo ga enoglasno, da blagovoli svoje poročilo priobčiti v kakem šolskem listu, kar nam je tudi obljubil. — Za gosp. Preložnikom imel bi bil govoriti gosp. Leopold Krapš, učitelj v Ospu: »Kako gojiti v narodni šoli avstrijsko domoljubje?« a zbog kratkega časa, prosili smo ga, naj to točko odloži za prihodnjič. — Odbor društva je v eni svojih sej pretresal društvena pravila in sklenil ista nekoliko izpremeniti. Vsled tega je poročal gosp. Andrej Vrtovec o premeni društvenih pravil glavni skupščini, da jih ta odobri in da se potem predlože gospodski, da jih potrdi. Glavna skupščina je z malo razliko pravila vzela na znanje in vzprejela, in tako bodemo kmalu stopili v javnost z novimi pravili, po katerih naj bi društvo uspešno napredovalo! Pri sledeči volitvi društvenega vodstva bil je izvoljen ves prejšnji odbor, izvzemši gosp. Valentiča. V novem odboru so: gosp. Alojzij Bunec, predsednik; gosp. Andrej Vrtovec, podpredsednik; gosp. Miroslav An-žlovar, tajnik in društveni knjižničar; gosp. Kristislav Bogateč, blagajnik; gosp. Valentin Preložnik in gosp. Josip Valentič, društveni pevovodja, odbornika. — Kazni običajni nasveti so vsled pozne ure izostali, in gosp. predsednik s trikratnim »Živio« presvitlemu cesarju zaključi zborovanje. Vkupni obed, h kateremu smo prišli še le blizu tretje ure popoludne, nam je dobro ugajal. »Privezavši si nekoliko dušo«, začeli so se vrstiti živahni pogovori, mile pesni in vsakovrstne na-pitnice. Mej vsemi napitnicumi nas je najbolj razveselila ona, kojo je narisavši poprej kratko pa temeljito važnost in neobhodno potrebo vkupnega delovanja učiteljstva in častite duhovščine pri ljudski odgoji, napil vzajemnosti in slogi mej gg. duhovniki in učitelji prečastiti gosp. kanonik Jan. — Kar iz srca pride v srce sega in hvaležno pripoznam, da smo bili vsi učitelji najpri-jetnejše iznenadeni, zaslišavši navduševalne in vzpodbudne besede k vzajemnemu delovanju dveh stanov, ki na bodočnost našega slovenskega ljudstva najbolj vplivata. Mejsebojna podpora obrodila bode gotovo stoteren sad, mej tein ko nesloga vse uniči. Potem je prišlo na vrsto petje. Da bi se pa o takih prilikah mogli tim nasladneje razveseljevati z ubranim, lepoglasnim petjem, osnovali smo zraven tudi pevski zbor, pod pevovodjem gosp. Josip Valentičem. Podvzetje je zaradi krajevnih razmer sicer nekoliko težavno, pa dobra volja in vztrajnost vse premaga. V prijetni družbi, nahajajoče se v ugodnih okolnostih, čas hitro gine. Komaj smo se v najlepši bratovski slogi malo porazgovorili iii našalili, jelo se je že mračiti in morali smo se razstati, se ve, da s trdnim sklepom, da se, čim prej zopet snidemo na takov shod, ki je najboljše sredstvo za nadaljno izomiko učiteljevo in mu zraven tega pripravi vesel dan mej sotrudniki, ki dele ž njim žalost in veselje. Razšli smo se s prisrčnim: »Na zdar in svidenje!«
Iz Ljubljane. (Preizkušnje o zrelosti na c. k. izobraževališčih za učitelje in učiteljice.) Pri pismeni preizkušnji od 9. do 14. preteč, m. so učiteljski pripravniki dobili te-le vprašanja. Iz pedagogike: Die Leetüre im Dienste der Erziehung. Wesen und Anwendung des dogmatischen und des genetischen Verfahrens beim Unterrichte sind zu besprechen. Hauptmomente aus der Biographie des Comenius. — lz nemščine: Welche Bedeutung hat der Wald im Haushalte des Menschen? — Iz slovenščine: Poljedelstvo podloga telesnemu in duševnemu blagostanju človeštva. — Iz zemljepisja: Geographische Länge und Breite. — Eine Donaureise durch Oesterreich-Ungarn (für Schüler behandelt. Die hervorragendsten Industrie- und Handelsorte Oesterreich-Ungarns. — Iz zgodovine: Die grichisclien National-Festspiele. Kaiser Karl IV. Der österreichische Reichsrath. — Iz matematike: Zu wie viel Percent geben 4320 fl. in 2 Jahren
5 x 8_3x 2 x
8 Monaten 691.2 fl. Interessen? ------— ---In einem gleichschenkligen Tra-
3 X x x x—2. peze betragen die beiden Parallelseiten 5 m. und 3,2 m., die Nichtparallelseite 1,5 m.; wie gross ist die Seite eines inhaltsgleichen gleichseitigen Dreieckes? Die Mantelfläche eines senkrechten Kegelstumpfes beträgt 21,195 m.die Halbmesser seiner Grundflächen aber 1,7 m. und 1 m.; wie gross ist die Oberfläche eines inlialtsgleichen Würfels? — Iz prirodopisa: Das Blutkreislauf-
system des Menschen (mit Zeichnung). Die Compositen; allgemeine Merkmale derselben; Beschreibung einiger. — Iz prirodoslovja: »Blitz und Donner und der Blitzableiter; dieses Thema wäre in einer höhern Classe der Volksschule methodisch zu behandeln. Der Kohlenstoff, sein Vorkommen, seine Eigenschaften, seine Verwendung und seine wichtige Rolle im Haushalte des Menschen und der freien Natur. — Na izobraževališči za učiteljice: Iz pedagogike: Wie wird die Concentration des Unterrichtes erreicht? Es sind die wichtigsten Erziehungs- und Unterrichts-Grundsätze des Comenius anzuführen. — Iz nemščine: Was die Donau zu erzählen weiss. — Iz slovenščine: LjtidsJca učilnica vir 'prave omike. — Iz zemljepisja: Vortheile und Anwendung der mercatorischen Landkartenprojection. Erklärung und Eintheilung der Thermen sammt Anführung der wichtigsten Thermen Oesterreich-Ungarns. Das Fluss-System der Save ist im Detail darzustellen. — Iz zgodovine: Julius Cäsar als Feldherr und Staatsmann, kurz geschildert. Ueber-sicht der Regierung Karl VI. — Iz matematike: Welchen Wert hat ein am 15. Juli fälliger
Wesclisel über 650 fl. am 20. Mai, wenn er mit 5$ Discont discontiert wird?
fläche 5 dm., die Höhe 12 dm.; a) wie gross ist seine Oberfläche, b) wie gross ist sein Cubik-inhalt? Die Oberfläche eines Würfels sei 3456 dm2; wie gross ist der Unterschied zwischen seinem und dem Volumen der ihm eingeschriebenen Kugel? — Iz prirodopisa: Das Nervensystem des menschlichen Körpers ist eingehend zu beschreiben und die normale Thätigkeit desselben zu erörtern. Charakteristische Merkmale der Lippenblütler; Beschreibung der wichtigsten Arten derselben. — Iz prirodoslovja: Das Barometer, Herstellung, Einrichtung und Anwendung desselben. Der Phosphor; Vorkommen, Gewinnung, Eigenschaften und Gebrauch desselben.
—	Matura izvrševala seje na moškem izobraževališči dne 30. junija, 1., 2., 3. in 4. julija. Izprašanih bilo je 33 pripravnikov, izmed katerih je 24 izpit napravilo z dobrim vspehom, 9 pa jih sme iz jednega predmeta izpit za dva meseca ponavljati. Izmed 33 izprašanih pripravnikov je 24 s(S slovenskim in nemškim učnim jezikom, 9 pa samo z nemškim. — Matura na ženskem učiteljišči bila je dne 5. in 7. julija. Oglasilo se je 6 privatnih gojenk, in sicer 4 iz nunskega samostana v Ljubljani, 2 pa iz Škofje Loke, 3 pa so skušnjo ponavljale. Izmed 9 izprašanih dostalo je 7 izpit z dobrim vspehom, jedna sme izpit ponavljati čez dva meseca in jedna ponavljati čez leto dni. Četrtega razreda na ženskem učiteljišči letos ni bilo.
—	Iz seje c. k. deželnega šolskega sveta za Kranjsko 13. junija t. 1. O jezikovi uredbi v mestnih ljudskih šolah in o napravi zasebne deške ljudske šole z nemškim učnim jezikom se je potrebno ukrenilo. — Izpraševalna komisija za ljudske in meščanske šole je poročevala o preizkušnjah učit. zmožnosti, ki so se vršile v Ljubljani meseca aprila t. 1. — Ljudski šoli v Bevkali dovoli se ekskurendno poučevanje, in enorazrednica v Dolu razširi se v dvorazrednico. — Pravila za hišni red v tukajšnji deški sirotnišnici se z nekaterimi premeni odobrijo. — Učni črtež meščanske šole v Krškem predloži se višji šolski oblasti. — Izkazi o porabi dovoljenih doneskov za kmetijske namene 1883. 1. predlagajo se si. c. k. ministerstvu. — O rabi neke šolske knjige poroča se si. c. k. ministerstvu. — Reši se več prošenj za všolanje in iz-šolanje, za službe, nagrade in podpore.
—	Pedesetletnico svojega obstanka je 6. t. m. praznovala trgovinska šola g. Ferd. Malirova v Ljubljani.
—	f France Ks. Kramar, kanonik stolne cerkve Ljubljanske i. t. d., umrl je 30. preteč, m., star 83 let. Pokojnik je bil nekdaj tudi kot dekan v Stari Loki vrli šolski nadzornik in podpornik učiteljstva, katero ga bode ohranilo v blagem spominu.
—	Vse p. n. častite g. g. polu letne naročnike uljudno prosimo, da bi blagovolili poslati naročnino za drugo polovico tega leta za „Učiteljskega Tovariša". Tudi g. g. naročnike, ki so se zakasnili z vplačevanjem za prejšnji čas, uljudno spominjamo njih obljube.
„Učiteljski Tovariš" stane vse leto 3 gld., pol leta pa 1 gld. 50 kr. Novim naročnikom še leliko ustrezamo z dozdanjimi številkami.
Itazpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. Na c. k. rudarski šoli v Idriji V. učit. služba s 450 gld. letne plače in z 90 gld. službine doklade, do 2. avg. t. 1.
In einem senkrechten Kegel beträgt der Radius der Grund-
Premene pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. G. Fr. Gabršek, učit. pri Zidanem Mostu, dobil je II. učit. službo v Radečah (v Krškem okraji), in g. Ferd. V igel učit. v Zagradcu, imenovan je učiteljem na Robu (v Kočevskem okraji). — G. Le o p. Žorž, učitelj v Idriji, je umrl. — Čast. s. Angela Šolar, učiteljica v uršul. samostanu v Škofji Loki, je 27. junija t. 1. umrla. E. I. P.!
Popravek: V 13. štev. let. „Učit. Tov." čitaj na strani 202, v 18. v. od sp.: „Do zdaj ni ga še bilo mej Slovenci moža, ki bi bil za slovensko mladino bolj skrbel od Slomšeka, ter jo v vsem lepem in dobrem vodil, (a ne: v vsem in dobrem . . .).
Listnica uredništva. Vsem blagim g. g. podpornikom in dopisovalcem: Hvala za poslano! Pride vse o priliki. Ako bi „Tov." večkrat na mesec izhajal, bi se ve da mnogim bolje ustrezal, a kaj, ko mu manjka denarne zaloge in ko vedno več naročnikov zaostaja z naročnino.
Listnica upravništvft. Gosp. A. Š. v M.: 1 gld. 50 kr. prejeli in vknjižili za prvo polovico 1884. 1. — Gosp. A. V. v M.: 1 gld. 50 kr. prejeli in vknjižili za drugo polovico 1884. 1. — Gg. učiteljem deške šole v K.: 1 gld. 50 kr. prejeli in vknjižili za prvo polovico 1884. 1. — Gosp. A. K. v D.: 1 gld. prejeli; za tekoče leto plačati imate tedaj še 2 gld. naročnine. — Preč. gosp. P. K. v Z.: Za 1. 1884. 3 gld. hvaležno prejeli. — G. P. G. v Z.: 1 gld. 50 kr. prejeli in vknjižili za drugo polovico 1883. 1.; 15. jan. t. 1. prejetih 1 gld. 50 kr. pa smo vknjižili za prvo polovico lanskega leta. Naročnina za tekoče leto z 3 gld. je tedaj še na dolgu.
Razpis učiteljskih služeb.
V c. k. okrajnem glavarstvu v Celji razpisujejo se z začetkom zimskega šolskega polletja 1884/5 naslednje učiteljske službe:
Učiteljeva služba v Keblu, pošta v Konjicah, IV. plačilni razred in stanovanje.
Podučiteljeve službe: v Grižah, pošta v Žavci; pri Novi Cerkvi, pošta v Vojniku; vŠent-Petru v Savinjski dolini, plača IV. razreda; v Š e n t - P a v 1 u pri Pragwaldu, plača III. razreda, vse v šolskem okraji Celjskem; v Šmartnem pri Gornjem gradu v šolskem okraji Gornjegrajskem; v Gorenji Rečici, pošta v Laškem, in v Dolu, pošta v Hrastniku, v šolskem okraji Laškem, plača v III. razredu; potem pri sv. Duhu pri Ločah, v šolskem okraji Konjiškem, plača IV. razreda.
Pri službah v Grižah, Šmartnu na Gornji Rečici in v Dolu je tudi prosto stanovanje in sicer v Gornji Rečici v prostranem na novo postavljenem šolskem poslopji. Pri poslednji službi je tudi užitek velicega zemljišča.
Potem se tudi namešča vkupno mesto obrtne učiteljice za Zreče in Stranice z letno nagrado 130 gold. a dolžnost za poučevanjeje 9 ur na teden skoz 10 mesecev v letu.
Pri vseh službah se tudi zahteva znanje slovenskega jezika; pri službi v Keblu se tudi zahteva spričevalo sposobnosti za pomožno poučevanje v krščanskem nauku.
Prošnje do 25. julija 1884. 1. pri dotičnih okrajnih šolskih svetih.
V Celji, v dan 2. julija 1884. 1.
C. k. namestn. svetovalec: Haas 1. r.
Blagorodnemu gospodu Josipu Lipoldu, starosti „Savinjskega ^nnmin r»n Hffnm-nin Sokola" itd., iz prilike blagoslovljenja Sokolske zastave 1. junija k	I H ITI 11A11 IH 1884. 1. posvetila Ante Sochor in Ivan Gabršek. V Ljubljani, 1884.
ipumill liU 1I1UZJ11 JU. Natisnil in založil R. Milic. — Dobiva se v tiskarni R. Milica g»ifffeif; t jpa.-jp.ijpav Ljubljani iztis po 15 kr., po pošti 2 kr. več.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.