248. številka, Ljubljana, v ponedeljek 28. oktobra 1901 XXXIV. leto. Izhaja TBak dan zvečer, izim&i nedelje in praznike, ter velja po pošti prejemu za evstro-ogrske dežele za vse leto 25 K, za pol leta 13 K, za četrt leta 6 K 60 h, za jeden mesec 2 K 30 h. Za LJubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 22 K, za pol leta 11 K, za Četrt leta B K 60 h, za jeden mesec 1 K 90 h. Za posüjanje na dom računa se za vse leto 2 K. — Za tuje dežele toliko več, kolikor znafia poštnina. — Posamezno številke po 10 h. Na naročbo brez istodobne vposüjatve naročnine se ne ozira. — Za oznanila plačuje se od fitiristopne petit-vrste po 12 h, če se oznanilo jedenkrat tiska, po 10 h 8e se dvakrat, in po 8 h, če se trikrat ali večkrat tiska. — Dopisi naj se izvoli frankovati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravnlštvo je na Kongresnem trgu SL 12. Upravnlštvu naj seibla-govolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. — Vhod v uredništvo je iz Vegove ulice st. 2, vhod v upravnistvo pa s Kongresnega trga St. 12. »Slovenski Narod" telefon ät. 34. — »Narodna tiskarna" telefon št. 85. Demonstracije proti škofu. Malo časa je preteklo, kar je ljubljanski knezoškof dr. Jeglič imel svoj slovesni uhod v Ljubljani. Sprejet je bil toli sijajno, kakor kak vladar, sprejet tako ostentativno, kakor da prinaša razburjeni in v hude politične boje zapleteni deželi mir in spravo. In danes? Danes smo tako daleč, da občine, katere škof obiskuje, direktno odklanjajo sodelovati pri sprejemu višjega dušnega pastirja in da prebivalstvo namenoma in dogovorno ignorira škofa, tako da morajo oblastva komandirati urad-ništvo k sprejemu škofa, samo da se vsaj nekoliko ublaži demonstracija neodvisnega meščanstva. Cerknica, Metlika, Črnomelj, II. Bi-strica-Trnovo — in sedaj Novo mesto in še druge občine so s tem, da škofa demonstrativno niso sprejele, jasno pokazale, kako sodbo imajo o vsem škofovem delovanju in nehanju, zlasti pa o njegovi politiki. Kranjsko meščanstvo ni pri vsem svojem antiklerikalizmu nasprotno veri in cerkvi in tudi škofu ne bi odrekalo časti, ki mu gre po njegovem dostojanstvu, ako bi škof kot politik in kot administrator škofije ljubljanske postopal le nekoliko drugače, ako ki imel le količkaj obzirnosti na mišljenje in na čutila posvetnega razumništva. Tudi Missia je kot politik in kot upravitelj dijeceze delal v istem duhu, kakor dela Jeglič; za vse to, kar bi Jeglič rad dosegel, se je poganjal tudi Missia, in da ni bil izbirčen v svojih sredstvih, je tudi dobro znano, ali pri vsem tem je bil toli moder, da se ni direktno kompromitiral, da ni tekel na cesto osebno agitirat. Ce je bil Missia podoben jegulja-stemu jezuvitu, nas spominja Jeglič na nastop lacaristov pri misijonih kje v kakih hribih. V razliki nastopanja mej Missio in Jegličem tiči tudi vzrok, da seje posvetno razumništvo začelo energičnejše upirati. Missia je bil povsod častno sprejet, kamor je prišel, Jegliča se sploh več ne sprejema. Za škofa so te tihe ali očitne demonstracije dobra in zaslužena lekcija. Te demonstracije kažejo, da škof ne vživa pri meščanstvu nobenega zaupanja več, in da vidi meščanstvo v škofu glavnega krivca naših razmer sploh, zlasti pa silnega nasprotnika mest in meščanstva. Mi pozdravljamo z radostjo te toli dostojne kakor impozantne demonstracije in upamo, da se bodo vsi napredni kraji ravnali po vzgledu, ki so jim ga dale navadne občine. Parola bodi: Škofa ne bomo nikjer več sprejeli, ampak ga povsod ignorirali, kamor pride, in sicer radi njegovega političnega delovanja. Kdor kot škof nastopa v politiki tako provokatorično, tako skrajno žaljivo za vse meščanstvo in s takim terorizmom, kakor naš škof, nima pravice, naj bi delali kako razliko mej škofom kot dušnim pastirjem in mej škofom kot politikom, toliko manj, ker izvira ves politični vpliv škofov samo iz njegove škofovske oblasti. Konsumno društvo na Frankolovem. Seme gospodarske organizacije, katero je zasejal na Kranjskem najšpekula-tivnejši ljubljanski advokat in iz katerega naj bi vzklilo kmetom obilega sadu, katero pa istinito le »Njemu« polni večno nenasitne žepe, se je razplodilo že tudi na Štirskem v bujno cvetje, katero so z veliko vnemo začeli negovati nekateri štrebarski črnosukneži in njih lačni pri-lepki. Tudi Frankolovo je osrečil neki provizor leta 1898 kmete s svojim famoznim kmetijskim alias konsumnim društvom in računski zaključek za leto 1900, ki leži pred nami, izkazuje, 69 K G h. čistega dobička. Seveda morejo toliko čistega dobička izkazati samo taka gospoda in samo taki revizorji — o politična oblast! — ki so baš zbrani okrog slavnoznane »Gospodarske zveze v Ljubljani«. Oglejmo si torej to imenitno bilanco, ki nam je prišla slučajno v roke, in konštatujmo, kako so ti umetniki pri falzificiranji bilanc v svoji čudni brez-vestnosti dospeli do gori imenovanega čistega dobička! Navihani sestavljatelji te bilance izkazujejo: Imetja: 1. naloženi denar 261 K, 2. blago 14181 K 46 h, 3. inventar 1110 K 36 h, 4. terjatve na blagu 2952 K 4 h, 5. zadružno poslopje in zemljišče 8892 K — vkup imetja 27396 K 86 h. Pri tem je pa pomisliti, da je v blagu vštetega najmanj za 5000 K vina, katerega se bo do polovice, to je za 2500 K. pokvarilo, kajti vino je iz leta 1898, ko je bila priznana slaba letina in se ga toliko gotovo spremeni v jesih. Od terjatev, katere ima društvo, terjati je nedobitnega do 2/3 torej 1968 K. Hišo so cenili za 2292 K, preveč kajti ko so jo kupili pred 2 letoma, dali so zanjo 6600 K in inventarja so zaračunali vsaj 300 K preveč, vkupno so torej izkazali preveč imetka, dasi še pretiranega 20336 K 86 h. Nasprotno temu pretiranemu imetku pa znašajo: Dolgovi 1. na blagu 1995 K 20 h, 2. na posojilih 21440 K, 3. dolg na posestvu 2580 K, 4. zadružni deleži 987 K, vkup 27002 K 20 h. Ako odbljemo od tega dolga faktični imetek po odbitku preveč zaračunjenega blaga in previsoko cenjene zadružne hiše v znesku 20336 K 86 h ostane istinitega deficita 6665 K 34 h. Vse to je nekako približno izračunjeno, faktična izguba je pa najbrže še večja. Sedaj pa vprašamo slavno »Gospodarsko zvezo v Ljubljani« in nje za blagor kmetov tako navdušenega načelnika, slaboznanega dr. Žlindro, kdo bo pokril ta ogromni deficit pri tem kmetijskem društvu!? Ubogi opeharjeni kmetje go tovo ne, kajti vsi niti svojih deležev ne morejo poplačati! Morebiti pa zopet seže ožlindrani eksminorit v svojo globoko, od kmečke budalosti napolneno bisago in daruje znova iz svojega 2000 kron. Sleparstvo! Končno se čudom Čudimo, da se je naš sicer mirni in za koristi svojih žup-ljanöv v resnici vneti gospod župnik Presečnik dal zapeljati od tacib, le za svoj žep skrbečih prefrigancev v nadzorstvo kakor so voditelji frankolovskega kmetijskega društva, njim na čelu »ravnatelj« in črevljar Volave. . V LJubljani, 28. oktobra. Kriza rešena. Körber je krizo naglo odpravil. Po-rožljal je nekoliko z demisijo vsega kabineta in z razpustom drž. zbora ter zagrozil z absolutizmom, in takoj so postale opozicionalne stranke ponižne in mirne. Prvi pa so odnehali najradikalnejši nemških radikalcev, tuleči in grmeči Vse-nemci, ki so svoje nujne predloge glede kongregacij hitro potegnili nazaj. Potem so jim seveda brzo sledile tndi druge stranke. Samo češki narodni socialisti in socialni demokrati niso odnehali ter so vztrajali pri svojih predlogih glede preskr-bovanje ostarelih delavcev. Ali debata o tem predmetu je bila v dveh urah gotova, nato se je lotila zbornica po štirih letih prvikrat debate glede proračuna. Körber je torej dosegel, kar je hotel, docela. Opozicija je začasno ukročena, proračunska debata se vrši in vse je v najlepšem teku — vsaj na videz! Vojna v Južni Afriki. Kralj Edvard je 24. t. m. sprejel ministrskega predsednika Salisburyja. Seje ministrstva ni bilo. Angleški listi pišejo, da se je v ministrstvu pojavila opozicija proti Chamberlainovi južnoafričanski politiki. »Dailv News« trdi, da hoče del ka- LISTEK. Angeljeva ljubica. Novela iz beneških spominov. Poljski spisal Vladimir Zagorski. (Konec.) Urno se je umaknila od mene ter pritisnila amulet na svoje prsi. »Torej povej, cara mia, kako je bilo s tem živim angeljem na naslikani sliki in s to od angelja odpeljano kneginjico?« vprašam črez nekaj časa, videč, da molči in hoteč jo spraviti v dobro voljo. »Ne povem ti tega, ker nočem, da bi zbijal šale iz svetih rečij.« »Saj se ne šalim! Dam ti besedo, da se ne bom smejal«, ji odvrnem, pritiskajoč jo k sebi. »Ali obljubljaš?« »Obljubljam.« »Torej poljubi najpoprej to svetinjo, v znamenje, da obžaluješ svoje dosedanje šale . . . Tako je prav! .. . Sedaj pa poslušaj, kar ti povem. »Davno je že temu, zelo davjio, kar je živel tu, v Benetkah slikar, od katerega je lastnik hiše »Ca del Orso« zaželel slike, ki bi naj predstavljala angelja. Ta slika bi imela krasiti pročelje orne« njene hiše, katere pobožni lastnik* se je imenoval Angelo ter je hotel svoje imetje postaviti pod varstvo svojega patrona. Slikar, kateremu je bilo naročeno to delo, je bil zelo bogaboječ človek ter je čutil vso vzvišenost poverjene mu naloge. Predno se je poprijel dela, je šel k spovedi ter vneto prosil Boga pomoči. Bog je uslišal umetnika in mu poslal angelja, da mu je »pozoval«. Delo se je pri tej pomoči znamenito posrečilo in slika je kmalu zaslovela od številnih čudežev. Med verniki, ki so prišli prosit an-geljevega varstva, je bila tudi hči bogatega kneza Loredano. Vsak dan je zahajala tjekaj s svojo »duenno«, molila pred sliko ter ji prinašala bogate darove. Ta njena ljubezen do čudežne slike je bila pozemeljska; zala Gulietta se je zaljubila v bivalca nebes. In to ni bito nikako čudo, kajti v sliki je bila zakleta duša angelja, ker angelj je živel v tej svoji podobi. Zato je tudi zaman iskala Guliettine naklonjenosti vsa beneška mladina. Ves trud ni prinesel nobenega uspeha. Ta in oni je priredil »serenado« pod njenim oknom, toda kneginjica, gluha za vse prizadevanje, ni obdarovala nobenega mladeniča s prijazno besedo ali smehom. Kajpada, čim bolj so si prizadevali snu-bači, tem večjo nenaklonjenost jim je kazala Gulietta, tem bolj je bilo njeno srce vneto za nadzemeljsko bitje. Pa tudi angelj je ljubil zalo kne- ginjico, in njegova podoba je čim dalje bolj ginila na čudežni sliki. Nekega dne je dospel v hišo kneza Loredano mlad in bogat gospodič iz Ve-rone in zagledavši Gulietto, zagorel z neizmerno ljubeznijo do nje. Računajoč na svoje sloveče ime, na vitežko slavo, na rast in izobilje, ni se dal ostrašiti, ker je bila kneginjica hladna, ter je poprosil očeta za njeno roko. Ta snubitev je bila ponosnemu knezu Loredano zelo všeč in ne zmeneč se za solze svojega otroka, je prijazno sprejel snubača. Ker pa je v onem času odločila vsikdar volja roditeljev, je bil navzlic obupu zale Guliette določen dan poroke, ki bi se naj izvršila z veliko sijajnostjo. Ne nadejajoča se od nikoder pomoči iskala je kneginjica tolažbe samo v molitvi k svojemu angelju ter prosila smrt, naj jo pride rešit sovražne zveze. In angelj je uslišal njeno vneto prošnjo; dan pred poroko je zginila kneginjica, a ob enem ž njo je zginil tudi angelj raz sliko.« »A kam je šla kneginjica?« »Angelj jo je vzel s seboj. Nemara živita kje na kaki drugi zvezdi ter sple tata vence iz mavrice in solčnih žarkov, kajti Gulietto so zaman iskali po vsej Italiji in zaman so si prizadevali prenoviti sliko; angelj se ni vrnil več nazaj. Nekoliko let pozneje je imela pobožna oseba čudno prikazen, ki je pojasnila vso to tajnost. Bog je vrgel z nebes angelja ter mu zapovedal izginiti raz sliko, ker ni hotel, da bi pred zavrženim klečali pobožni ljudje.« Te besede je izrekla Carlotta tako svečano, da sem pozabil na svojo obljubo in se nisem mogel ubraniti smeha. »Eretico!« je zašepetala v drugič ter skočila od mene. »Toda, dete,« rečem, »kako moreš zahtevati, da naj verjamem take bajke? Angelj je bil bržkone ljubček nizkega stanu, do katerega ljubezen se je kneginjica sramovala priznati. Nemara so jo končno vgrabili in zaprli v kak samostan . . . To je dokaj verjetnejše, nego da bi jo bil odpeljal naslikani angelj.« »Ne rogaj se, Luigi! Na milost božjo, ne rogaj se!« zakliče urno. »Bog kaznuje takšne lahkomišljene besede!« »Toda, jedinka moja, nikakor se ne rogam. Saj vendar te bajke, dasiravno zelo poetične, niso členi vere. Za nič na svetu bi te ne hotel pohujšati, tudi nikakor ne mislim žaliti tvoje pobožnosti. Hudujem se samo na tvojo naklonjenost do praznoverja. Kako more tako duhovita ženska verjeti podobne reči!« »Luigi!« se je raztogotila. »No, no, no!« zakličem, smejaje se in stiskajoč jo k sebi. »Niti besedice ne rečem več! . . . Vrniva se rajši domu, da bineta začeti nova pogajanja. Razni poznavalci položaja na bojišču so se oglasili ter poročali, naj se vojna konča tako ali drugače, vsekakor pa naj se vojna konča čim preje možno. Unionistični poslanec Winstom Churchill, bivši vojni dopisnik lista »Morning Post«, ki je bil sam v vojni, je imel v Leicestru nov govor ter dejal, da je vojaški položaj v Južni Afriki prav tako nevaren, kakor je bil pred dvema letoma. Vlada naj nemudoma poskrbi, da se pošlje na bojišče nova armada, da se konča vojna, če že prej ni možno, vsaj do prihodnje zime. Churchill misli torej, da bo trajala vojna morda še do zime 1. 1902. Tudi znani angleški pubicist Methuen se je oglasil z novo brošuro »Mir ali vojna v .lažni Afriki«, v kateri obsoja in graja politiko Chamberlaina in Milnerja ter priporoča, naj se sklene mir. Chamberlain sam je imel govor v Edinburghu, v katerem je branil svojo politiko, dokazoval, da je mir pod pogoji Burov nemožen in da se mora vojna nadaljevati do zadnjega. Povedal pa je, da bo treba novih žrtev. Z bojišča se poroča: Na vshodu Transvaala sega nova veriga južnoafričanske policije od Wilge Riwer do Greylingstada. V severnih okrajih se je oddelek Beyerja razkropil. Na zahodu operirata Methuen in Kekevich v dolino Marico, dočim so dospele kolone generala Featherstongha v Klerksdorp. V Oranju je general Elliot zapustil Harrysmith in ujel nekaj Burov. Južnp Thabanchua nista našla Knox in Rochefort nobenega odpora. V Kaplandiji je bežal Smuts do Graff-Reyneta. Ustaši iz Calvinije ne prodirajo dalje proti jugu. Botha je angleškim kolonam ušel in mar-šira sedaj proti Ermelu. Dopisi. S Cola nad Vipavo, 26. oktobra. Po naključbi prišel mi je v roke »Slovenec« štev. 214. od dne 19. t. m., v kojem opisuje nekdo, ali boljše rečeno »vemokdo« novico: »Župnik Košir pred vipavskim sodiščem«. Kdor je dotični dopis bral, posneti je mogel iz njega le puhlost in laž. Odgovoriti hočem ie toliko, kolikor se tiče osebe mojega očeta in moje malenkosti, vse drugo prepuščam spretnejšemu peresu tretje, v temu dopisu prizadete osebe. Vsa afera začela se je s tem: Dne 15. avgusta 1.1. vršil se je na Colu volilni shod, h kateremu so tukajšnji napredni volilci povabili tudi gospoda Božiča. Udeležba bila je sijajna. Shod bil je objavljen tudi za sosedno občino Podkraj, in tudi ta se je odzvala v spremstvu gosp. župana Trkmana in občinskih svetovalcev Antona Kobala in Antona Bajca z lepim številom volilcev. Nadalje so počastili naš shod tudi nadebudni Črnovršci, na čelu jim tamošnji župan g. Ivan Lampe in g. učitelj čuk. Shod otvoril je tukajšnji učitelj, gospod Jug, in predlagal mojo malenkost predse umakneva daljšim vzrokom prepira ... Tam pri steklenici Asti pozabiva na najino nesporazumljenje.« »Ah, tako!« vzdihne. »Prav imaš; čas je, vrniti se domu.« »Ali ne pojdeš z menoj?« »Ne, moj dragi! . . . Danes ne morem . . . Glava me boli in nekako čudno sem razdražena . . . Bržkone mi je škodoval ta hladni veter z morja.« »Torej se najbolje segreješ pri meni, pri steklenici vina« »Ne, Luigi! Treba mi je spanja . . . Toda ne misli si, da gojim nevoljo do tebe,« je dodala, uganivši moje misli. »Po ljubi me! . . . Ali ne čutiš, kako odkritosrčen je moj poljub?« To rekši me je objela okrog vratu ter ter pritisnila ustnice na moja usta. Odpeljal sem jo v njeno stanovanje. Predno je zapustila gondolo, me je objela se enkrat. »Na svidenje, cara mia!« se poslovim odveslajoč. »Na svidenje!« »Adio!« mi odvrne ter mi vrže z roko poljub. Zaman sem jo pričakoval drugo jutro in naslednji dan. Ni prišla. Vznemirjen radi tega, odidem na njeno stanovanje. »La signora Feder?« vprašam naglo vratarja. sednikom. Takoj pa so zaupili župnik in njegova dva najzvestejša pristaša: Rovan ne sme biti predsednik, ampak g. župnik! Videli so, da je naša premoč najmanj desetkratna, vendar se je podala ta trojica v glasovanje. Po kratkem pozdravu volil cem, odstopil sem besedo gospodu Božiču, na kar se je več kakor iz sto grl slišalo živio Božič, le g. župnik je delal izjemo s klicem »Pereat!« Opozoril sem ga na pomen te besede, in vse ljudstvo je hkratu zaupilo: sram vas bodi, sramujte se! Požirati je moral nadalje g. župnik pri tem shodu tako grenke, a resnične besede, da jih bode pamtil do konca svojih dni. Ko nam je potem poslanec g. Božič v svojem temeljitem govoru, pri katerem je žel skoraj pri vsaki drugi besedi pohvalo, opisal in utemeljil delovanje v pretočenem deželnem zboru, oglasil se je k besedi župnik Košir, ter s svojo znano puhlostjo in strastjo nekaj besedičil, kar ni imelo ne glave ne repa. Skušal je seveda z obrabljenimi frazami zavračati gospoda predgo-vornika, pa je revše tako sramotno pogorel, da se nam je vsem v srce smilil. Ker v svojem besedičenju ni mogel priti do zaključka, očital je gospodu Božiču, da je izkoriščal poslanstvo v svojo zasebno korist, na kar ga je žaljeni prijel za besedo. Kakor polit pudel, prišel je potem župnik k poslančevi mizi in se poluglasno izrazil: No, če se čutite žaljenega, pa pre kličem svoje besede. S tem pa gospod Božič ni imel zadoščenja, ampak iskal in našel je istega pri sodišču. Res sem stopil za g. župnikom, ko jo je kar molče popihal skozi vrata, boječ se slišati odgovor na svoje čenčarije, a s silo ga nisem hotel nazaj pritirati, kakor trdi lažnjivi dopisunček v »Slovencu«, ampak klical sem ga: Gospod župnik, kam greste, pojdite vendar nazaj, saj se nismo še vsega zgovorili. Da sem župnika tikal, kakor trdi lažnjivi dopisun v »Slovencu«, je laž. Dokaz temu je, da mi je župnik to pri sodišču predbacival, a le ena priča je to potrdila, pet drugih prič pa se je pod prisego izreklo, da tega niso slišale. Da sem pri volitvah agitiral, da naj volilci nikar ne poslušajo duhovnikov v posvetnih zadevah, češ, da isti s svetim Resnim telesom kupčujejo, to je istina. Ali ni bila res kupčija, ko se je liberalcem ponujala šmirnica na zadnjo uro? Tudi možnarje sem si prisvojil, a ne na zvit način, kakor trdi dopisnik v »Slovencu«, ampak čisto priprosto sem poslal ponje in jih imam kot župan v svoji oskrbi. Če prejšnji županje svoje dolžnosti do možnarjev niso vedeli, kaj to mene briga! Nadalje se mi očita v »Slovencu«, da besede kovač več rad ne slišim in ne berem. Zopet laž; saj imam še celo na svoji krčmi napis: Gostilna »pri kovaču«. Ponosen sem na svoje rokodelstvo, dasi ga ravno že 12 let ne izvršujem, le tuintam naredim še kak žebelj, in ga komu — kadar vidim, da je potreba, prav pošteno zabijem. Pa še jih bodem. »E partita.« »Kako to?« »Odpeljala se je včeraj zarano v Pariz,« odvrne mi vljudno vratar, čegar naklonjenost sem si bil že davno pridobil z darovi. »II signor Inglese, kateri je že nekoliko dni vsak dan semkaj pošiljal cvetice, jo je vzel s seboj . . . Oh, signore, kako je vendar škoda zale Carlotte . . .« Kar ostrmel sem pod vtisom te novice ter obstal nem in niti poslušal nisem več, kar mi je pravil dalje vratar. Na dušo se mi je nalik mori vlegla jedina misel, da nje ni več. Pred menoj je stala slika mojega bodočega življenja, oropanega njenega pogleda in smeha. Zdelo se mi je, da mi je zmanjkalo tudi zraka in da se ugrezam nekam v temo. Ko sem se zavedel, sem stekel domu. Moja delavnica, v kateri je pred nedavnem zvenel veseli smeh, se mi je sedaj mrzla zdela in mračna kakor grob. Stopim k svoji sliki. Stala je na stojalu nedovršena, spominjajoča me nje, katero sem izgubil. Samo toliko spomina mi je ostalo po njej! Torej sem tudi pustil sliko v takšnem stanju do tega časa in dasiravno so mi ponujali za njo ie znatno svoto, vendar je nisem prodal in je ne prodam nikdar. Moja Magdalena mi predstavlja Car- lotto. V »Slovenskem Narodu« nisem nikogar grdil, pisal sem golo resnico in nič druzega. Za vse to moje dejanje imenoval me je župnik Košir surovega. V očeh našega župnika so vsi oni surovi, kateri se pred njim ne tresejo, ne trobijo v njegov rog in se tako daleč spozabijo, da mu resnico kar v obraz zabrusijo. Ker jaz teh lastnosti, žalibog, nimam, imenoval me je župnik Košir surovega. Sodišče pa si je moje obnašanje drugače tolmačilo in je Koširja okrcalo ter mu povedalo, da res nisem surov. Dopisnik se nadalje zaletava v mojega očeta, da ga je na shodu kar preklinjal. Tudi laž. Govorilo se je, da moj oče kot nevolilec ne bode smel biti pričujoč pri shodu, in res je, ko je šel o pričetku shoda skozi vrata ven, rekel: saj jaz menda ne smem biti tukaj? Ti preklet h . . . . Če je toraj župnik te besede nase obrnil, gotovo je on že poprej kvasil, da moj oče nima volilne pravice, sicer bi se ne čutil zadetega s to kletvino. Res si je bil župnik veliko prizadeval, da bi zabranil mojemu očetu volilni glas, a oblastva so pripoznala, da, ker plača 24 kron ravnega davka, se mu ne more volilni glas odreči. Kar pa se tiče cerkvenega ključarstva, se v kratkem ravno na tem prostoru vidimo. Žebelj se že kuje. Na svidenje! Andrej Rovan ml. Dnevne vesti. V Ljubljani, 28. oktobra. — Slovenski liberalni poslanci na delu. Pod tem naslovom priobčil je sobotni »Slovenec« dunajsko pismo, koje je pisal sam dr. Šusteršič. Ponavlja se stara taktika; pazi se z denuncijantovsko natančnostjo, so li naši poslanci v seji ali ne. Nase pa ti ožlindrani poštenjaki prav nič ne gledajo: Šusteršič sam je največkrat odsoten; Vencajz skoraj vselej, in goriškega Gredolčiča do sedaj še splohv nobeni sejivi-deli nismo. Ko je bil Kaiser izvoljen prvim podpredsednikom, in so se drugi slovanski poslanci mej njegovim zahvalnim govorom demonstrativno odstranili, je dr. Žlindra ta govor demonstrativno poslušal, samo da bi se prikupil nemškemu centru. In ko se je v nujnem predlogu radi ekscesov vLitovlu glasovalo, so se naši »katoliki« tudi odstranili, seve zopet na ljubo nemškemu centru. Pometajte torej pred svojim pragom, hinavci! Kar pa se tiče stavljenih nujnih predlogov, bili so ti več ali manj po nepotrebnem stavljeni, samo da se je zabarikadiral dnevni red. Čehi so ž njimi kvečjemu to dosegli, da so ministra Rezka zapletli v nerodno krizo. Skoraj z vsemi temi predlogi tratil seje dragi čas parlamenta. Da so poslanci v teku dolzih razprav apatični postali, je naravno, in da je ta ali oni prezrl uro glasovanja, je tudi naravno, tembolj, kerje resnica, da zadeva, za katero se ješlo, s tem, da seje nujnost sprejela, niti za korakni naprej prišla. Tu je Pantuček stavil predlog radi državnih diurnistov! Osoda te zadeve se s tem predlogom ni čisto nič izboljšala,odločila se bode pa takrat, ko pride na razpravo davek na vozne karte! Takrat bode pa Pantuček, in tudi dr. Žlindra, oba bodeta pod mizo zlezla! Takrat se bode roditelj Ovijačevega testamenta prokleto malo spominjal lačnih diurnistov, katerim sedaj s tako nadlež-nostjo pod kožo sili! Takrat se bodo po kazali pravi prijatelji diurnistov! Kar se pa tiče Kaftanovega predloga za podržav-ljenje severno-zahodne železnice, le ta železnica vsled tega, da se je predlogu nujnost prisodila, ne bode še tako hitro podržavljena. Sicer pa odkritosrčno povemo, da nam naprednim Slovencem predlog Kaftanov ni bil simpatičen, in da bi se bili le h 1 i-nili, da smo temu predlogu nasproti kazali k a k o n a v d u š e n j e. Da bi se cehi, ta žilavi in jekleni narod, ne mogli varovati pred germanizacijo, kojo baje širi omenjena železnica, to nam ne napravlja niti najmanjše skrbi. Zato, da bi se sedaj, ke železnica še nima druzega tira, miljone nabasali v žepe Tauseigu in njegovim nena-sitljivim Židovskim prijateljem, zato se napredni slovenski dri. poslanci niso hoteli vneti! In prav so imeli! če naj se pod r zavija j o železnice, naj pridejo na vrsto manjše in take proge, ki napravljajo bremena posameznim deželam. Dolenjske železnice, kojih stanje se je izdatno izboljšalo, bi država prav lahko prevzela, a dvomimo, da bi se dobili češki glasovi za nujni predlog, ki bi se v tem pogledu stavil! Kar se tiče poslanca Plantana, naj dr Žlindra ne javka o korupciji, on, ki bi bil moral že radi roparskega Ovijačevega testamenta sedeti na disciplinarni zatožni klopi. Vsaka zadeva mora pravomočno rešena biti, prej kot se more o nji definitivno sklepati. Dokler ni govoril najvišji kasacijski dvor, toliko časa si ne trgajte goltancev, ker to dobro veste, da se nam ni treba od vas učiti, kako nam je postopati! — Gospod poslanec Pogačnik je od petka sem poznan v celi Avstriji in zlasti včeraj je na tisoče in tisoče ljudi čitalo njegovo ime in so na njegove troške — smejalo. Doslej je bil gospod Pogačnik jeden tistih poslancev, za katerega se živa duša ni zmenila. Pogačnik — to je bilo jedno izmej najmanj znanih imen. Politična brezpomembnost g. Pogačnika je bila absolutna. Stavimo, kar kdo hoče, da 70 odstotkov državnih poslancev doslej ni vedelo, da imajo mej seboj tovariša, ki sliši na ime Pogačnik. Zdaj ga pa poznajo celo tisti, katerih skoro nikdar ni v drž. zbornici Pogačnik je to dosegel s svojim nastopom pri budgetni razpravi v petek, ko se je — dasi na vrsti — branil govoriti, ker se svojega govora še ni naučil in grozil, da sicer vloži nujni predlog ter tudi koj začel prepisovati neki nujni predlog nemškega poslanca Peschke. »Neue freie Presse« mu je radi te epizode posvetila dolgo notico, v kateri ga sicer fino, a vendar neusmiljeno ironizuje. Ne moremo si kaj — vsaj večji odlomek te satire moramo vendar ponatisniti. »N. fr. Pr.« piše: »Nur Geduld! Immer langsam voran! Nach vorwärts, nach aufwärts geht's entschieden. Die Volksschul - Erinnerungen braucht man bei Leetüre der Parlamentsberichte nicht mehr anzustrengen. Man wird bereits an die Gymnasialzeit gemahnt. Verstummt sind die Kindertrompete und die Mundharmonika der czechischen Obstructionisten. Die Budget-Debatte beginnt. Der arme Herr P o-g a č n ik soll seine Budgetrede halten und ist nicht verbereitet. Urplötzlich wurde er aufgerufen. Aus allen Himmeln ward er gestürzt, aufgescheucht und aufgerüttelt aus der behaglichen Ruhe eines halben Dutzends Dringlichkeitsanträge. ... O, du grosse Uhr mit den altertümlichen Zeigern, die im Hofraume des akademischen Gymnasiums hängt! Wie langsam deine Zeiger mitunter kreisten...« Spominjajoč se, kako težko čakajo dijaki, da oznani zvonec konec šolske ure, piše »N. fr. Pr,« dalje: »O selig, o selig ein Kind noch zu sein! Das singt und hört sich ja wunderschön. Aber waren die Sorgen von damals wirklich so klein und die Kümmernisse so bedeutungslos?! Herr Pogačnik, der nicht vorbereitet war und augerufen wurde, der hattt> es gut. Gelb-grüner Neid dürfe Hunderte und Tausende von Gymnasiasten erfüllt haben. .. Pogačnik redete einfah nicht, und man musste ihm noch dafür danken, dass er Andere reden liess, besser Vorbereitete, parlamentarische Musterknaben. Er hatte es ja so leicht. Es gibt eine Menge Dinge, die man dringlich beantragen kann. Aber Pogačnik war grossmüthig, er verzichtete darauf, aus dem Buget »dranzukommen itd.« Z revnim nepripravljenim stu-dentkom torej že primerjajo moža, ki bo govoril v imenu Šušteršičevega kluba. To je pač krvavo ironiziranje in kadar se bo v bodoče Pogačnik oglasil v zbornici, služil bode gotovo kot predmet vsakovrstnim dobrim in slabim dovtipom. Tako postajajo ti naši katoličani drug za drugim nemogoči. Šusteršič bi rad govoril, pa ne sme, Vencajz bi rad govoril, pa ne sme, Žitnik bi rad govoril, pa tudi ne ■me, Pogačnik se je osmešil, Pfeiferja itak noben človek ne smatra resnim — ostane samo še Povše, a tega Šusteršič in Vencajz ne pustita do besede in ga sploh potiskata v ozadje. — Izstop iz katoliške cerkve. Včeraj je bilo v Ljubljani štirinajst gospodov in gospej ter nekaj otrok, ki so izstopili iz katoliške cerkve, slovesno spre- jetih v protestantsko cerkev. Takisto je včeraj v Celju prestopilo v protestantsko cerkev 6 oseb. Mej Nemci na Kranjskem sicer ni agitacije za prestop, a vzlic temu se prestopi množe. Letos na spomlad je prestopilo v Ljubljani šest oseb, a odkar se je začelo mej Nemci novo reformacijsko gibanje, je v Ljubljani prestopilo že kacih 50 oseb, in kakor ču-jemo, se še mnogo drugih pripravlja, da se odvrnejo od katoliške cerkve in prestopijo k evangeliški. Vsi, ki so pristopili, bo, kakor se nam poroča, iz verskih nagibov zapustili katoliško cerkev. — Revizija v konsumnem društvu v Dobrepoljah. V soboto 26. t. m. ob 10. uri dopoludne sta prišla v Do-brepolje dva uradnika iz ministrstva, da revidirata Jakličev konsum. V spremstvu famoznega revizorja »Gospodarske zveze« Pel ca in konsumarja Jakliča, sta rečena uradnika pregledala najprej stare prostore konsumnega društva in mlekarne, potem pa novo poslopje in menda tudi zalogo sira. Kaj pa to pomeni? Ali so klerikalci napravili nekako Potemkinovo vas in jo pod spretnim nadzorstvom Jakliča in Pelca kažejo, da bi izposlovali zopet kako subvencijo? — Župnik Košir zopet pred sodiščem. Iz Vipave se nam piše: Dne 25. t. m. vršila se je zopet obravnava, pri kateri pa je imel Košir več sreče kakor dne 14. t. m. Obtožen je bil, da je Andreju Rovanu, županu s Cola, očital dne 12. septembra falsificiranje volilnega imenika. Po pričah se je dokazalo, da je župnik Košir županu očital neresnico, in — vendar j e bil obtožbe oproščen! Sodnijski pristav Jurij Polenšek in dr. Brejc, zadnji namreč kot zagovornik Koširjev, vzela sta menda § 263. (?) za podlago razsodbe. Košir je župana žalil namreč prvič dne 15. avgusta t. 1. in drugič 12. septembra t. 1. Ker pa župan Andrej Rovan ni vložil za obe žaljivki ob enem tožbe, ampak za zadnjo šele potem, ko je dobil od ces. kr. okrajnega glavarstva iz Postojine odlok, kateri se glasi, da so bile besede glede falsificiranja volilnega imenika za deželnozborske volitve neosnovane in neresnične. Župan je namreč prosil glavarstvo, naj upelje proti njemu disciplinarno preiskavo. Glavarstvo pa je to opustilo in mu dalo gori omenjeno pismeno zadoščenje. Ker je bil župan s tem odlokom pri svojem naprejpostavljenem političnem oblastvu sicer opran, nikakor pa ne tudi pred ljudstvom, kar se je prej nadejal, poslužil se je sodnijske poti. Ker župan pri tej obravnavi ni dosegel vspeha, je prijavil sodniji takoj priziv. Vederemo. — Marijina družba v Novem mestu. Tudi dolenjska metropola dobi svoje društvo devičaric. Za soboto popo-iudne je bila določena ustanovitev, seveda ob navzočnosti škofovi. V družbo se ne bodo sprejemale le prave device, ampak tudi take, ki so svoj krancelj že davno izgubile ali imajo glasom krstnih knjig celo zasluge za pomnožitev naroda. Družba ima cel odbor: predsednico, podpredsednico, blagajničarko in dve — varuhinji, ki imata nalogo, nadzorovati druge članice. Jedna varuhinj je neka dekla. To bo prijetno, če bodo babe lazile za dekleti! Posebno bi bilo tem varuhinjam priporočati, naj nadzorujejo tista dekleta, ki rada duhovnike obiskujejo. — Umrl je v soboto zvečer ljubljanski prost g. dr. Lenart Klofutar. Umrl je nagloma. Porojen je bil v Tržiču 1. 1819, v mašnika posvečen pa 1. 1843. Bil je dolgo let zastopnik cerkve v dež. šolskem svetu, v katerem je pokazal, da ni bil prijatelj naprednega učiteljstva niti slovenske šole. — Repertoir slovenskega gledališča. Danes, 28. t. m., gostuje gospa Polakova zadnjikrat v velepriljub-Ijeni opereti »M a m z e 11 e Nitouche«, ki je napolnila to sezono že dvakrat gledališče do zadnjega kotička. Jutri, v torek, ni slovenske predstave. V petek, 1. nov., na praznik Vseh svetnikov, se bode predstavljala zvečer žaloigra »Mlinar in njegova hči«. V nedeljo, 3. nov. zvečer, pa se bode pela tretjič Bizetova opera »Karmen«, ki je dosegla na našem odru toli lep uspeh. Drama pripravlja noviteti: Baluckega veseloigro »Klub samcev« in Dreyerjevo dramo »Poskusni kandidat« ter se pripravljata za gostovanje g. ravnatelja zagreb- škega gledališča, Fijana: Scribejeva veseloigra »Kozarec vode« in Sha-kespearjeva žaloigra »O t h e 11 o«. Opera pa študira noviteto »Alessandro Stra-della« in »Gl uma če«. — Slovensko gledališče. V soboto se je ponavljala opereta »M a m-zell Nitouche« ter je v njej nastopila gospa Irma Polakova v drugič. Igrala je kakor veverica živahno in hudomušno porodnico zopet izborno ter žela s svojim igranjem in petjem prave triumfe. Odlikovana je bila neprestano s ploskanjem ter dobila velikansko lovorjevo liro z zvezdo in krasen šopek. Celestina je igral gosp. Lier še boljše kot prvič. Ustvaril je iz organista imeniten tip, ki je zabaval občinstvo ves čas. V koncesijo galeriji pa je prekucnil pobliskovo kozolec, ki bi delal čast vsakemu cirkuškemu Avgustu. Prav dober, eleganten in fin ljubimec je bil zopet g. Deyl ; nekoliko prerožljav major je bil g. Danilo, ki pa je sicer zadoščal; gospa Danilova je bila malo afektirana, a prav vrla predstojnica; Corino je igrala gdč. Lounska s preveliko reserviranostjo, odlikovala pa se je z okusno zunanjostjo; imeniten gledališki ravnatelj je bil gosp. rež. Verovšek, ki doseza v komičnih vlogah vselej najlepše uspehe; zabaven tip režiserja je bil g. Boleška; tudi g. Perdan nam je to pot ugajal, saj ni več pel; gospa Lierova pa naj počiva de-cela dotlej, da se njen bolni organ ozdravi. Moški in ženski zbor sta bila dobra. Gospod kapelnik Mitrovic je dirigiral orkester, kije le zadoščal. Nekateri tempi pa so bili odločno prepočasni. Gledališče je bilo zopet razprodano. —1—. — Poboj v Dobu. Včeraj je bil v Dobu otvorjen katoliški »konsum« za »je-ruš<. Nad 800 litrov žganja je bilo ukle-tenega v novih, brumnim konzulcem namenjenih prostorih, kjer se je celo nedeljo prav tekmovalo v žganjepitju. Po končani zadnji svetoletni procesiji, vršeči se okolo župnijskega posestva in novega konsuma, se je vestno nadaljevalo z uživanjem je-ruša. Okolu poluosmih zvečer jela je moč žgane opojne pijače funkcionirati. Brata Bremšek prijela sta skrivnostno sladko ginjena za nože in zavratno osuvala pet fantov-sopivcev ter jih na plečih, hrbtu in drugje več ali manj telesno poškodovala. Dva izmej njih sta baje težko ranjena. Z nožem so bili osuvani: Bremšek, Sem-rajc, Serša, Slobšek in Štrukelj, vsi pristni katoliški konsumarji. Te pobožne poškodovance dala je potem napredna gospa Dolinarjeva naložiti na voz in peljati k zdravniku, da jim zašije in obveže dobljene rane. Tem povodom bodi dovoljeno vprašanje: Je-li kamniškemu c. kr. okrajnemu glavarstvu znano, da se v novem konsumu točijo brez oblastvenega dovolila žgane opojne pijače, in od kdaj smejo konsumi žganje prodajati tudi ob sobotah zvečer in ob nedeljah, kar je drugim, za to opravičenim Dobljanom zabranjeno? — Občni zbor umetniškega društva se včeraj ni mogel vršiti, ker so se morali voliti novi pregledniki. Zato se bode vršil v četrtek, dne 31. t. m. ob 8. uri zvečer v gostilniških prostorih »Narodnega doma« — Koncert meščanske godbe v »Narodnem domu« je včeraj zvečer napolnil obe gostilniški sobi do zadnjega prostora ter so morali ljudje celo oditi. Godba je igrala pod kapelništvom gosp. Beniška prav pridno in precizno ter je iz-nova pokazala, da prav lepo napreduje, s čimer si pridobiva mej občinstvom čim dalje več simpatij. — Potres. Piše se nam iz Mokronoga: V soboto zvečer, primeroma ob 9. uri 15 minut smo v Mokronogu čutili 3 do 4 sekunde trajajoč potres, ki ga je spremljalo močno podzemsko gromenje. Sunki so bili tako močni, da se je hišna oprava premaknila. — Pri postaji Peggau sta v soboto zjutraj trčila dva tovorna vlaka. Stroj in šest vagonov je bilo razbitih. — Beraška pisma pošilja neka ženska iz Voloske, pa tudi iz drugih krajev Istre na razne osebe v Ljubljano, proseča podpore za-se in za svoje bolne otroke. Najbrže se skriva za žensko kak slepar, ki bi si na ta način rad pridobil drobiža. — Okraden fotograf. Danes ponoči je ukradel neznan tat fotografu Ludoviku Kremi iz ateljea na Sv. Petra cesti št. 27. uro budilnico, rujav havelok, rumenkasto pleteno zagrinjalo, krtačo in flavto, njegovemu pomočniku Moricu Feld-mannu pa suknjič in zelen platnen nahrbtnik. Tat je odstranil pri šipi kit, vzel šipo iz okna in je zlezel v atelje. — Z doma pobegnil je bil dne 23. t. m. šolski učenec Josip Trtnik. Prišel je na Ilovico k Matevžu Leniču in mu pripovedoval, da je doma z Iga, in da nima starišev. Lenič je o tem obvestil policijo in ta je dognala, da je deček sin delavca Martina Trtnika iz Vod mata. — Tatvina. Hlapcu Antonu Koc-murju v Kolodvorskih ulicah štev. 30 je neznan tat vkradel siv suknjič, črn in siv telovnik, dve srajci, hlače in bertah v vrednosti 17 kron. — Izgred je bil danes ponoči v K o m a n o v i gostilni na Rimski cesti. Neki hlapec in neki delavec iz tobačne tovarne sta imela nože v rokah in sta klicala druge goste na korajžo. Jeden gost je vzel vrček in ga zagnal proti za-bavljajočima, ne da bi bil katerega zadel. Nastal bi bil pretep, da ni prišel med nje policijski stražnik in naredil mir. — Silovit berač. Včeraj popoldne je prišel beračit v Javeršanovi gostilni neki Ivan Vorbič in je bil tako nadležen, da so morali poklicati policaja, da ga je odstranil. Policaja je zmerjal z raznimi psovkami in slednjič ga je s palico udaril po glavi. — Neprijeten gost. Brivski pomočnik A. M. je danes dopoldne v Čar-manovi gostilni na Žabjaku tako razgrajal in zmerjal gostilničarko, da ga je ta posadila na zrak. Iz jeze jej je pometal vse cvetlice z okna na tla in jej napravil precej škode. Ker je pred gostilno še nadalje vpil in razgrajal, je prišel policaj in ga aretiral. — Tatvina. Danes po noči je neznan tat vlomil v Spodnji Šiški št. 13. skozi okno ter vzel obleko, v kateri je bilo do 100 kron denarja. Obleko je na dvorišču preiskal, denar pobral, obleko, uro in druge stvari pa pustil na dvorišču. Tatu so morale biti hišne razmere dobro znane. Žandarmerija se je o tem obvestila. — Izgubljene reči. Čevljarski pomočnik V. P. je izgubil na poti od Opekarske ceste do Trnovskeg? pristana zlat prstan z rudečim podolgastim kamnom — Meščanski večer priredi, ljublj. meščanska godba v sredo, 30. t. m. v salonu Hafnerjeve pivovarne na sv. Petra cesti. Vstop za ude prost, ne-udji p lačajo 40 vin. Začetek ob 1/i8 uri zvečer. " Organizacija mestnih delavcev. Delavci v mestnih obratih so se pričeli organizirati in staviti svoje zahteve. V Londonu zahtevajo mestni delavci minimum plače na teden 30 šilingov, 12 dni dopusta na leto s prejemom plače in polovico plače v slučaju bolezni. V Berolinu so mestni delavci na nekem shodu stavili sledeče zahteve: 1. Upeljavo delavskega reda za vse občinske nameščence, ki imajo po 2000 mark plače na leto. 2. Upeljavo mezdnih lestev za vse delavce. 3. Štiritedensko odpoved. 4. Odpust pri pomanjkanju dela se ima izvršiti tako, da se odpuste tisti, ki so bili zadnji nameščeni. 5. Mezda se ne sme več kakor za tri dni pridržati. 8. Upeljavo dopusta. Delavec, ki je nad eno leto v mestni službi, ima pravico do dveh dni dopusta. Najdaljši dopust je 7 dni. 7. Bolezen ne opravičuje odpusta. Ozdravljencu se mora dati primerno delo. 8. Upeljavo delavskih odborov. Na Vir-temberškem so mestni delavci pri svoji zadnji deželni konferenci sklenili zahtevati osemdnevni dopust, zavarovanje za starost in preskrbo vdov in sirot ter upeljavo tedenske mezde namesto dnevne. V Fürthu na Bavarskem so mestni delavci zahtevali od magistrata, da se upelje de-veturni delavnik, dovoli sedemdnevni dopust pri izplačevanji mezde in določi višja plača za delo čez uro in za nedeljsko delo. * Zopet eden. Kakor znano, se je vršila preteklo leto obravnava proti nekemu bratu Flamidienu iz samostana de la Monnaie v Lillu, ker je bil na sumu, da je zlorabil nekega dečka ter ga potem umoril. Flamidien je bil sicer oproščen, ker je nedostajalo dokazov, oziroma ker so znali njegovi »bratje« vse dobro zakriti. A čudno je, da se je pojavil v istem samostanu Flamidien št. II., neki pater Florian, ki je poučeval mladeniče v zavodu sv. Petra ter jih javno pred vsem razredom zlorabljal. Eden učencev je naznanil patra Floriana, in sedaj je nastopilo sodišče proti njemu 6 njegovih učencev, ki so izpovedali jako grde stvari. Dobro je pa to, da so pokazali v samostanu nekega druzega za brata Floriana, ko so ga hoteli zapreti, bržčas zato, da bi mej tem časom pravi Florian ušel preko meje. * Strašna izjava. V soboto popoldan je zapazil neki redar na Dunaju žensko, ki je hotela skočiti v Dunav. Po dolgem izpraševanju je redarstvo dognalo, da je dotičnica 331etna Marija Peciva ; povedala je tudi, da je predkratkim sunila v vodo svojega 121etnega sina, že prej pa je usmrtila svojega ljubimca, Ivana Straussa, in sicer iz osvete, ker se jej je izneveril. Vendar policija ni povsem uver-jena o resničnosti te izjave, Peciva namreč vzbuja sum, da je blazna. Skušala je že večkrat prej usmrtiti se. Telefonska in brzojavna poročila. Dunaj 28. oktobra. Kriza stagnira. Ministrski predsednik se je vrnil iz Peste in imel dolgo posvetovanje z ministrom Rezekom, ta pa s posl. Paca-kom. Odločitev se izreče šele potem, ko se vrne cesar z Ogrskega na Dunaj, torej po 1. novembru, za kateri dan je določen cesarjev prihod. V navadno jako dobro poučenih parlamentarnih krogih se danes govori, da se kriza reši na ta način, da sprejme cesar demisijoministrstva, potem pa zopet Körberju naroči sestaviti novo ministrstvo. V katerem smislu se izvrši rekonstrukcija ministrstva, tega še nihče ne ve povedati. Gotovo je le, da odstopi domobranski minister grof Welsersheimb, ki je že dlje časa bolehen. Njegov naslednik postane general grof Orsini, ki službuje zdaj v Pragi. Dunaj 28. oktobra. Oficiozno se razglaša, da obisk velikega kneza Mihaela Nikolajeviča pri našem cesarju nima nikacega političnega pomena, česar pa nihče verjeti noče. Dunaj 28. oktobra. Tu je umrl znani dramatični pisatelj Karlvveis. Budimpešta 28. oktobra. Ogrski parlament je bil danes otvorjen s pre-stolnim ogovorom, kateri povdarja, da je prva naloga parlamenta obnovitev nagodbe. Jako sumljiv je odstavek glede kontingenta rekrutov. Stiliziran je tako, kakor bi se hotelo kontingent rekrutov povečati. Glede zunanjih odnoša-jev pravi prestolni ogovor. da je monarhija s svojima zaveznikoma v intimnem prijateljstvu, z drugimi državami pa v tako dobrem razmerju, da se za mir ni bati. Budimpešta 28. oktobra. Bivši poljedelski minister grof Szechenyi je umrl. Narodno gospodarstvo. Gospodarska zadruga v Solkanu pri Gorici njen pomen, razvoj in njeno delovanje. Obče priznana istina je, da obrtniki, in če se nahajajo tudi v še tako velikem številu v jednem in istem kraju, ne pridejo s svojo obrtjo v širšem pomenu besede z ozirom na svetovni trg nikdar do veljave. In to je tudi popolnoma naravno, kajti kako zamore obrtnik-samotar, kateremu, kljubu najboljši volji in vseh osebnih zmožnosti, manjka v prvi vrsti potrebnega kapitala, potem podjetnosti, modernih strojev, poznaja tujih jezikov in razmer trgovine in obrti v naši državi in v inozemju odnosno prekmorju, vspešno stopiti v konkurenco z veliki zadrugami in akcijskimi družbami drugih narodov. Mož dela po starem kopitu naprej brez vsakega hrepenenja po popolnosti, brez vsacega smisla za napredek. On izpolnjuje v svojem obrtu vse to, kar ga je naučil oče do istega časa, ko mu je obrt oddal in je popolnoma zadovoljen, ako si s svojim delom zasluži toliko, da s svojo družino pošteno izhaja. In vendar imamo ravno mi Slovenci mej nami v raznih vaseh in trgih toliko domačih obrtnij, ki so nekak monopol dotičnega kraja. Ozrimo se na primer na žebljarstvo v Kropi, čevljarstvo v Tržiču, na ribniško suho robo, mizarstvo v Št. Vidu, (ki je deloma že združeno v zadrugo) in nebroj drugih obrti. Tako na Kranjskem. Pri nas na Goriškem je v tem oziru skoraj še boljše. Tik Gorice, ki je z ozirom na svojo iz-borno lego itak poklicana biti naravna sredina vsega trgovskega in obrtnega delovanja slovenskih delov goriške dežele, leži prijazna vas Solkan — selo, kjer je prilično 50 samostojnih mizarskih mojstrov. Produkt teh mojstrov poznan je zbog posredovanja raznih tržaških prekupoev daleč čez meje naše države. (Dalje prih.) Meteorologično poročilo. Vliin» r.»d morjem 808 2 a. Brt Inj I srsiol 11» 1 TSe-0 mm -ti O Čas opazovanja Stanje barometra V mm. Temperatura v °C. Vetrovi Nebo I] ■i 26. 9. zvečerf 7381 7 8 si. szahod oblačno 27 7. zjutraj 2. popol. 7404 7418 71 si. jzahod 10*2 8l. jjvzh. oblačno oblačno o ■ 9. zvečer 743 7 8-3 al. jzahod oblačno | 28. n 7. zjutraj 2. popol. 7439 7427 7*4 121 si. sever si. jug oblačno oblačno cm o Srednja temperatura sobote in nedelje 8-2° in 86", normale: 85' in 83°. Dunajska borza dne 28. oktobra 19C0. tikupni drZavni dolg v notah . . . Skupni državni dolg v srebru . . . Avstrijska zlata renta...... Avstrijska kronska renta 4 . . . Ogrska zlata renta 4°/0 ...... Ogrska kronska renta 4'/, .... Avstro-ogrske bančne delnice . . . Kreditne delnice . „...... London vista......... Nomfiki drSavni bankovci za 100 mark 20 mark..........., 20 frankov......... Italijanski banfcovci....... 0. kr. cekini.......... 98-55 98-40 11870 95 50 118 55 93 — 1600 — 616 — 239 05 117*22 »/t 2346 1903 92 60 1131 Mim Ivnnele roj. Deu naznanja tem potom pretužno vest, da je njen nepozabljivi soprog Josip Ivančič c. kr. davčni kontrolor v Ljutomeru danes ob 1,6. uri zjutraj po dolgi, mučni bolezni, previden s svetotajstvi v 41. letu mirno v Gospodu zaspal, Predragi rajni se priporoča v blag spomin. (2369) Ljutomer, dne 26. vinotoka 1901. Zahvala. Za mnogobrojne dokaze srčnega sočutja mej boleznijo in ob smrti našega iskreno ljubljenega in nepozabnega soproga, oziroma očeta, sina, brata in zeta, gospoda Frana Tratnika posestnika in trgovca za obilno udeležbo pri pogrebu izrekamo vsem prijateljem in znancem ranjega, kakor tudi blagim darovateljem prekrasnih vencev, C. duhovščini, gg. uradnikom, si. cerkniškemu uCiteljstvu za spremstvo s Šolsko mladežjo, cenjenim cerkniškim in dolenjeva&kim gasilcem za korporative udeležbo, si. deputaciji postonj-skega gasilnega društva, nadalje g. M. Pe-triču iz Postojne, kot načelniku „Zveze notranjskih gasilnih društev", zlasti pa gg pevcem za ganljive žalostinke ter sploh vsem, ki so predrazega ranjega spremili k zadnjemu počitku, — svojo najiskrenejšo zahvalo. Dolenjavas pri Cerknici, dne 26. oktobra 1901. (2368) Žalujoči ostali. Smil Güstin Cecilija Güstin rojSna Žerjan poročena. Jesenice, dne 28. oktobra 1901. (2367) Krasne nagrobne vence m trakove k vencem priporoča (2298—5) v največji izberi, najceneje JVlestni trg * št. 24. JVlestni trg št. 24. Zanimivosti t tafetcijsti trgovini I. vrste za gospode in lame. „Anglesko skladišče oblek." Ljubljana, vogal sv. Petra in Ressljeve ceste st. 3. Načelo: vsikdar sveže, moderno in dobro blago po Jako nizkib tovarniških cenah. (2347 _2) Oroslav Bernatovič. sposobna oseba za agencijo v žganju, z dobro provizijo, za Kranjsko. Ponudbe naj se pošiljajo na uprav. »Slov. Nar.« pod „«t. 100". (2360—2) Stranka brez otrok išče s febru-varjem ali majem 1902 stanovanje. Isto mora imeti tri sobe, kopalno in poselsko sobo, kuhinjo, shrambo, klet in podstrešje. (2364—1 Ponudbe naj se pošljejo pod A. B. na upravništvo »Slov. Naroda«. G. J. Steingaesser & Comp. Miltenberg ob Meni, Bavarsko žele ponudbe na smrekove semenske storže v celih vagonih. (2365-1) Pozor! Pozor! Tisekdrk na trakove v zlatu, aluminiju i. t. d. je vse kaj druzega, kot prilepljene papirnate črke, katere dostikrat že med potjo na pokopališče odlete", in ne stane dosti več od papirnatih črk. "V vročeni tlnku «« rrk« svetijo, da je veselje in so trpežne dolgo vrsto let. — Velikost črk je različna, kakor napis in trak zahtevata, do 86 mm visočine. .2321—4, Izdeluje in pojasnila daje knjigoveznica Iv. Bonač-a —v Cjubljani. 14 let star, želi stopiti kot učenec v trgovino z mešanim blagom v Ljubljani. Več pove upravništvo »Slovenskega Naroda«. (2353 —2) Specijaina trgovina za mo Edmund Kavčič 7 LJubljani, Prešernova ulice, nasproti post« priporoča Ue%\ o Sit n i o« dobrega ukusa po gld. 1— kilo ,, Xeiljclierry aromatično- krepkega okusa.....n 1-40 „ „ l»lr»l«l> najfinejega okusa „ 160 „ Postne poslatve po 5 kil franko. Vsakovrstno Hpeeerijiibo blnco v najboljši kakovosti. (12-204) Glavna zaloga J. Klauer-jevega Triglava". Krojaško strokovno išišče v Ljubljani naznanja, da prične skupni tečaj za pouk v prikrojevanju moških oblačil dne 4. novembra t. I. skupni tečaj za pouk v prikrojevanju ženskih oblačil pa (2364—2) dne 18. novembra t. I. vmali dvorani „Mestnegadoma". Natančneja pojasnila daje vodstvo učilišča v Ljubljani Cospodske ulice št. 7. z irove, smrekove storže in želod kupuje po najvišjih cenah na cele vagone in tudi manj v vsakem številu Anton Renko ti*f|Ovec w BTb« kamor naj se ponudbe naslove. (2332—2) -m ■m m ■n ■m -M 4 -oš -m M M ■m M m m •m m -m M M m Ugodna prilika! Posestniki grajščine Cušperg bodo dne 31. t. m. ob 3. uri popold. grad Cušperg kateri je 3 minute hoda od postaje enakega imena na dolenjski železnici oddaljen in za poletno stanovanje zelo prikladen, s postranskimi poslopji ali brez njih po zelo ugodnih plačilnih pogojih na prostovoljni dražbi prodajali. Pri gradu je tudi lep park, sadni vrt in lepe senožeti, katere se zamorejo tudi dobiti. V bližini je tudi velik gozd za lovca zelo prikladen. — Eventuelno se proda parket za sedem sob. (2362-2) w w w m €r Cr C m- i c- i m-c-m W m- I c C C c-c-m c m-m-c-m-c C i* m- . . ................................................. Izdajatelj in odgovorni urednik: Josip Noll L Lastnina in tisk »Narodne tiskarne«. 22