DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-78 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-39 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: | mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Leto VII. - Štev. 24 Trst - Gorica 19. junija 1953 Izhaja vsak petek Koristi Socialistične internacionale Končno je prišla v Trst komisija Socialistične internacionale, da na licu mesta preišče upravičenost predloga italijanske Saragatove socialistične stranke, ki predlaga, naj se na Svobodnem tržaškem o-zemlju izvede plebiscit. Slovenci, ki živimo na tem ozemlju, pozdravljamo prihod treh odposlancev v upanju, da bodo pravično presodili naš položaj ter se ne bodo izneverili duhu socialne pravičnosti in humanosti, ki je temelj organizacije, kateri pripadajo. Člani komisije so se doslej razgo-varjali s pripadniki raznih strank in v četrtek dopoldne so sprejeli tildi zastopnike Slovenske demokratske zveze, ki so jim povedali svoje mnenje. Tako so lahko izvedeli, in to ne samo iz naših ust, da Slovenci naj odločneje odklanjajo povratek italijanske vladavine, ker je Italija v dobi 25 let vladanja na tem o-zemlju dokazala, da ni zmožna pravično ravnati s slovensko manjši no. Nasprotno, hotela jo je samo uničiti! Tudi postopanje sedanje demokrščanske Italije kaže, da se glede tega bistveno še vedno ni nič izpremenilo. Primer je slovenska manjšina na Goriškem in Videmskem, ki še vedno nima uzakonjenih celo z italijansko ustavo ji priznanih pravic. Prav tako Slovenci odločno odklanjajo takojšnji plebiscit z edino izbiro Italija-Jugoslavija, in to iz sledečih razlogov: 1) ker bi obstoj samo te alternative izključil možnost, da se prebivalstvo izreče za svojo samostojnost, za katero je pri zadnjih volitvah glasovalo 42 odstotkov volilnih upravičencev; 2) ker je sedanja narodnostna sestava prebivalstva posledica u-metnega in nasilnega fašističnega raznarodovanja; 3) ker bi bili poklicani k soodločanju desettisoči glasov umetno priseljenega italijanskega prebivalstva, ki nimajo z usodo tega ozemlja prav nič skupnega; 4) ker še vedno preprečujejo zopetno pi-idobitev državljanskih pravic vsem tistim, ki so se morali v času fašističnega preganjanja zateči v tujino, večinoma v Jugoslavijo, in so se po drugi svetovni vojni vrnili na svoje domove; 5) ker je celotni upravni aparat za izvedbo plebiscita v Trstu v rokah italijanskega uradništva, kar pnemogoča Slovencem vslak vpogled v njegovo delo; 6) ker slučajna večina sedanjega, v dobrem delu umetno priseljenega prebivalstva ne more za trajno odločati o politični usodi o-zemlju, čigar vloga je določena ze po njegovem zemljepisnem položaju in navezanosti na srednjeevropsko zaledje; 7) ker bi se v sedanjih okoliščinah plebiscit vršil v psihološkem ozračju terorja in represalij gospodarsko prevladujočega italijanskega meščanstva in italijanskega, v veliki večini iz nedomačinov sestavljenega aparata javne uprave. Socialistična internacionala mora pri sklepanju o vprašanju plebiscita upoštevati, da je Italija, po zasedbi leta 1913, nasilno spremenila etnično sestavo prebivalstva: premestila je ali prisilila na izselitev slovenske uradnike, ,učitelje in druge sloje; izvedla je nasilno raznarodovanje z ukinitvijo slovenskih šol, prepovedjo uporabe slovenskega jezika in izpremembo i-men, ki so jih brisali celo iz nagrobnih spomenikov, istočasno po je pospešeno priseljevala uradni-štvo in delavstvo iz Italije. Ta politika se tudi po vojni ni spremenila in mnogi izmed omenjenih fašistični ukrepov so še vedno v polni veljavi. Posebno po tristranski izjavi iz leta 1948 je v teku pospešeno poitalijančevanje, ki obsega: preprečevanje naselitve Slovencev, tudi takih, ki so svoje časno morali poiskati zatočišče v tujini samo zato, da se izognejo fašističnim represalijam; umetno naseljevanje Italijanov v sloven ska predmestja in vasi; razlašče-vanje slovenskih zemljišč pod pretvezo javnih+koristi; načrtno umr-tvičevanje slovenskega šolstva itd. Vse to so razlogi, ki navajajo Slovence k temu, da zahtevajo u-resničenje Svobodnega tržaškega o-zemlja, kakršnega zahteva mirovna pogodba z Italijo. Edino taka, samostojna ureditev tega ozemlja bo namreč jamčila njihov obstanek in miren razvoj obeh tu živečih narodov ter samo takšno, medna-(Konec na 2. strani) Po Titooem aopona pri Beramu Gospodarska politika FLR3 Tito je ponovno potrdil svoje izjave dane v Slavonskem Brodu -Nekatere važne razlike med gledanji posamenih režimskih veljakov Tito je, ikakor pričakovano in konferenci 26. maja v Beogradu napovedano, preteklo nedeljo s svojim govorom, ki ga je imel pri Beramu ob priliki prenosa posmrtnih ostankov Vladimirja Gortana, zopet posegel v dvogovor, ki se zadnje čase razvija med Jugoslavijo in Italijo glede tržaškega vprašanja. V njem ni povedal nekaj posebno novega, kar bi kakor koli izpremenilo gledanje, katerega smo iznesli v našem zadnjem uvodniku. Podčrtali bi le par značilnosti: 1) Tito je rekel, da ga je svetovni tisk v Slavonskem Brodu deloma »napačno razumel, in je dobesedno dejal: »Vendar sem takrat govoril o primerjavi mirovne pogodbe v zvezi s predlogom predsednika italijanske vlade o tako imenovanem neprekinjenem etničnem principu, ki je za nas stokrat slabši od sprejema mirovne pogodbe, ne glede na to, tkdo »bi bil guverner. Tedaj sem povedal, da je »konec koncev bolje sprejeti mirovno pogodbo, če se postavlja vprašanje alternativno, a oni so tizpremenili smisel mojih besed, »da »bi nam s tem na kak način škodovali v inozemstvu.« To potrjuje v ostalem našo, zadnjem uvodniku izrečeno misel, da bi Tito sprejel tudi povratek na mirovno pogodbo, če »bi videl, da ne more prodreti s svojo zahtevo po kondominiju. 2) TJoslej smo v debati med Italijani na eni in Jugoslovani na drugi strani vedno slišali le o jugoslovanskih in italijanskih državnih koristih, ki jih je treba pri reševanju »tržaškega vprašanja upoštevati. Kazalo je, da volja in koristi tržaškega prebivalstva ne štejejo za nikogar prav nič od tistega trenutka, ko se znajdejo v konfliktu z eno ali drugo izmed dveh držav, ki uveljavljata svoje zahteve po tem koščku zemlje. Iz Titovega govora pa je glede tega prvič zavel drugačen ton, ko je dejal, da je bila Jugoslavija pripravljena žrtvovati Trst »zato, da bi to mesto moglo obstati, da bi velik del naših bratov »in sestra onstran meje živel na svobodnem ozemlju Trsta«. Svoja razglabljanja o Trstu pa je Tito zaključil z lizjavo, »da je »vprašanje tega našega »ozemlja, tržaško vprašanje, za nas ne samo majhno vprašanje, ampak ogromnega pomena, »saj so »to naši nacionalni interesi, tu so interesi naših ljudi, ki tam žive, in mi tu ne bomo popuščali. Naj dobro vedo, da isvoje besede ne bom prelomil, in naj delajo, kar hočejo.« V splošnem je tre,ba »ugotoviti, da je bil Titov govor odločnejši 'kakor pa so bile svoječasne Be-»blerjeve in Popovičeve izjave. Ali je to samo taktični manever, katerega se je poslužil »kot državni poglavar zato, da ohrani nepolemnjen svoj voditeljski sijaj, ali pa je to mislil resno Ln iskreno, bo pokazala bodočnost. Vsekakor pa pl to prav brez pomena, posebno če -u-poštevamo v našem listu že pred meseci nakazano razliko med beograjskim ali bolje rečeno srbohr-vatskim i»n slovenskim gledanjem na tržaški problem. Takrat smo dejali, da so nekateri slovenski komunistični oblastniki, predvsem »zaradi onemogočanja gibanja nekomunističnih Slovencev, pripravljeni prodati Trst, medtem ko se Beograd iz širših državnih razlogov baje temu upira. Naše s»klepa»nje ni bilo samovoljno, temveč je temeljilo na nekaterih konkretnih vesteh. In »ko vemo to, je za nas tem zanimiveje spoznati razlike, ki kažejo, do kod je kdo pripravljen popuščati in »kam stremi. Glede kondominija ni med zadnjimi izjavami vseh jugoslovanskih veljakov nobene razlike. Vsi so ga postavili kot najugodnejšo rešitev katero bi bilo treba doseči. Glede Svobodnega tržaškega o-zemlja, kakršnega predvideva mirovna pogodba z Italijo, pa je tre-»ba ugotoviti, da se je Babič in njim republiški zbor Zveze delovnega ljudstva Slovenije »izrekel proti njemu, ker ga je referent Babič proglasil za nekaj, za čimer se skrivajo »nacionalistične tendence slovenske reakcije«, nekaj kar je »protidemokratično« itd. tem je bila pač popolnoma potrjena domneva o ozkosrčnih in sebičnih namenih, ki vodijo nekatere ljubljanske veljake pri reševanju tržaškega vprašanja. Koča Popovič je bil na tisovni »nekoliko opreznejši, a tudi on je postavil STO v preteklost, ko je dejal: »V sedanjem mednarodnem položaju pa ne smatram, da so objektivni in realni pogoji, da bi bila takšna »rešitev verjetna d»n mogoča.« Tudi Bebler je 6. junija v Kopru dejal, da je STO v izpre-menjenih razmerah nemogoče in da je »Jugoslavija prisiljena, da išče novih rešitev...«. Vsi ti »trije zastopniki jugoslovanskega režima, slednja dva vodilna funkcionarja ali bolje rečeno načelnika zunanjega ministrstva, so torej predvidevali samo dve izvedljivi možnosti: ali kondominij ali delitev Svobodnega tržaškega o-zemlja. Tito pa je bil edini, ki je zdaj ponovno izjavil, »da »bi bilo uresničenje mirovne pogodbe še vedno stokrat boljše od delitve po etnični črti. Seveda bo treba pri teh razlikah »med vrhovi« šele videti, čigava bo obveljala in kdo je bil odkritosrčen. A tudi glede »etnične črten obstojajo nemajhne razlike. Koča Popovič je dejal, da je bilo »vprašanje koridorja povezano z eno izmed alternativ..., da bi se v zamenjavo za 'kraje v coni B odstopila Skedenj in Zavije, ki ,bi »bila pove zana s koridorjem z jugoslovanskim ozemljem«. Bebler, ki je »govoril približno dva tedna ka sneje, pa je dejal, »da bi Jugoslavija že odstopila Italiji ozemlje med Trstom in Tržičem, »ter seveda tudi Trst, toda v zameno zahteva odstop Skednja in Zavelj ter vsega ozemlja, ,ki leži vzhodno »in južno od tega. Bebler torej ni pripravljen priznati Italiji nobenih koncesij v coni^. O etnični rešitvi kot taki pa je Bebler govoril mirno in hladno ter mu je to italijanski tisk štel posebno v dobro. Mnogi »so torej pričakovali, da se bo tudi Tito v Pazinu prilagodil gledanju dveh svojih tako tesnih sodelavcev, ki sta po »Slavonskem Brodu tolmačila in dopolnjevala »njegove »takratne izjave. Toda to se ni zgodilo. Tito je govoril o etnični črti zopet s posmehom, izjavil je, da ne more pristati niti a odstop ozemlja med Trstom in Tržičem, da o neprekinjeni etnični liniji sploh ne more »hiti govora, in če se Italijani res nočejo odreči svojih mest, ki jih imajo ob obalah tržaškega zaliva, potem jih lahko dobe, toda samo kot otoke, »2-3 oazici«. S tem je torej nakazal, da je pripravljen odstopiti »tudi 1-2 središči, ki sta v današnji coni B, toda brez ozemeljske kontinuitete do ostale Italije. Razlike med njegovim in Beblerjevim stališčem so torej precejšnje. Morda zato, ker je pač Bebler govoril v Kopru in ni mogel svojim »poslušalcem v »brk povedati, da zna ju tri biti tista dvorana v Italiji? Razumljivo je, da je tako Titovo stališče naletelo v italijanskem ti sku .na močan odpor in v krogih rimskega zunanjega ministrstva pravijo, da taki predlogi, ki zahtevajo odstop važnih delov današnje cone A za nedoločena popuščanja v coni B, ne morejo tvoriti podlago za pogajanja. Zanimivo pa je da italijanski tisk ne omenja Titove izjave, da sploh ni govora o odstopu zemljišča med Trstom in Tržičem. Morda se boji, da ne bi italijanska javnost končno le uvidela, kako neumno in nevarno je vse igračkanje z »usodo Trsta, ter bi zahtevala od svoje vlade, da se zavzame za »uresničenje mirovne pogodbe, 'ki bi edina vrnila vsem Italijanom prav tako kakor Slovencem in Hrvatom Svobodnega tržaškega ozemlja de»jans»ko svobodo, osebno varnost, uživanje demokratičnih pravic in »izglede. na boljšo’ gospodarsko bodočnost. * * * Jugoslovanska gospodarska politika »teh povojnih let je podvržena neprestanim izpremembam. Znašla se je pač v alkimističnem loncu mladih komunističnih eksperimentatorjev, ki preizkušajo nad njo svoje teorije. Eni in isti ljudje proglašajo danes za zgrešeno to, kar je »bilo še do tjferaj edino zveličavno. Izpre-minjajo se gledanja, le voditelji gospodarske politike ostanejo isti in zato ne dajejo prav nobenega jamstva, da se »bo zares nehalo z uničevanejm jugoslovanskega gospodarstva. V politiki namreč še vedno velja načelo, da se novo politiko lahko dela le z novimi ljudmi. To je resnica, ki je vsa dialektika ne more izpremeniti in jo bo tudi bodočnost vedno na novo potrjevala. Vse to prihaja človeku na misel, ko či.ta nove uredbe in napovedi o novih reorganizacijah v jugoslovanskem gospodarstvu. Kako je končala stvar z izročanjem tovarn delavstvu, kateremu so že v prvem letu prepovedali, da bi prosto razpolagal z doseženim dobičkom, in kako izgledajo delavski sveti, v katerih je ohranila vso moč Partija, je predobro zna ■no. Medtem ko so se komunistični voditelji prej pritoževali nad »birokratizmom in centralizmom, jim sedaj rastejo čez glavo naravna stremlje»nja posameznih delavskih kolektivov, ki bi radi upravljali gospodarska podjetja predvsem v svojo korist, ne pa po meglenih teorijah komunističnih zanesenjakov. Rezultat je bil, da je delavstvo pognalo iz podjetij veliko število nepotrebnih birokratov in tudi nekaj odvisne delovne sile, tako da so bile »oblasti prisiljene, odpuste blokirati in stavile pogoj, da je treba vsakemu odpuščenemu najprej priskrbeti novo delovno mesto. Toda oblasti so »na ta način lahko zmanjšale število redukcij, niso pa mogle gospodarskih podjetij prisiliti, da »bi sprejemala »novo delovno silo. Pckolenja pa rastejo Mauk italijanskih volitev Italijanske volitve so končale s težkim porazom De Gasperijeve demokrščanske stranke in z njo povezanih socialdemokratov, republikancev in liberalce»v. Ta poraz je bil »tem hujši, ker so te stra»nke imele že pet let vlado v svojih »rokah, »imele na »razpolago ves volilni državni aparat, policijo s karabinjerji in razpolagale z izvrstno in bogato strankarsko volilno organizacij'0. In poleg vsega tega je užival De Gasperi u-činkovito podporo Vatikana in cerkvenih krogov. Vkljub vsemu temu silnemu aparatu »ni bil De Gasperi s sredinskimi strankami in z glasovi južnotirolskih Nemcev v »stanju, doseči niti 50 odstotkov glasov za poslansko zbornico v Rimu! To je zanj velik poraz. Tega se zaveda ves svet. Kje so vzroki temu porazu? Italijansko ljudstvo je obsodilo politiko demokristjanov in njihovih zaveznikov. Ta politika, ki bi »bila morala sloneti na spoštovanju demokratskih načel, se je tem načelom izneverila. Vsemu svetu je znano,' kako je bil izglasovan v rimskem parlamentu zadnji volilni ■zakon, kako so vladne stranke podpirale svoje pristaše, kako počasno izvajajo agrarno reformo v Italiji, kako ni z»nala vlada s skoro tremi milijardami dolarjev iz Amerike dvigniti v Italiji zaposlenost in življenjsko raven italijanskega delavca. Brezposelnost se množi, cene živilom »naraščajo, birokracija je od dneva v »dan bolj močna ih iznajdljiva. In končno narodna ne- Nemiri a Berlinu Ob zaključku ilista smo prejeli vest, da so na sovjetskem področju Berlina izbruhnili resni nemiri. Povod za »to je bil odlok vzhodnonemške vlade, po katerem so ob nespremenjenih mezdah »predpisali gradbenim delavcem za deset odstotkov večjo storilnost. Prizadeti delavci so se ob podpori delavcev ostalih strok uprli, šli na ulico lin primorali vlado, da je omenjeni odlok umaknila. Ker se razburjeno delavstvo kljub temu ni pomirilo, so morali nastopiti »sovjetski tanki. Pri tem je »bilo več mrtvih in ranjenih. Podrobnosti priobčimo »prihodnjič. strpnost odločujočih italijanskih krogov nasproti Nemcem in Slovencem raste venomer. Zato je večina italijanskega ljudstva izrekla sodbo in obsodila to De Gasperi-jevo politiko iz notranjih razlogov. Stranka, kii se je postavila na demokratična »načela, a sama ta načela gazi, s»i koplje sama sebi grob! Zadnje volitve so pokazale močan prirastek komunističnih, še »bolj pa socialističnih (Nennijevih) glasov. Toda motil »bi se zelo, kdor »bi mislil, da je komunistična ali Jilokomunitstična ideja med italijanskim narodom v zadnjih letih pridobila na terenu! Ljudstvo je hotelo obsoditi »notranjo politiko štirih vladnih strank na gospodarskem, finančnem in socialnem polju. In »končno je tesno sodelovanje teh vladnih strank v volilni propagandi z Vatika»nom odvrnilo mnogo pristašev socialnih demokratov, liberalcev in republikancev od svojih z demokristjani povezanih strank. Ti elementi niso mogli dati svojih glasov »monarhistom in neofašistom, zato so glasovali za Nennijevo socialistično stranko in delno »za komuniste. To je resen opomin trem sredin-»skim strankam, »da je v Italiji na predna misel in prava demokracija še »močno vkoreninjena med ljudskimi množicami. In sedaj? Vlada, ki pride na krmilo, mora menjati dosedanjo ital»ija»nsko notranjo politiko, mora jo postaviti na demokratske temelje, odpraviti »vsemogočnost birokratizma in po »staviti gospodarsko in socialno politiko na realno podlago. Ana»lizo volilnih izidov in na nji hovi podlagi nanovo nastalega sta-»nja podajamo na goriški strani. Na tem mestu hočemo' osvetliti le ne kaj bistvenih dejstev, ki v zvezi italijanskim povolilnim stanjem za devajo tudi »naše tržaške prilike. Ameriški »tisk sodi, da bo De Ga speriju uspelo prebresti vse dose» danje težave, čeprav se zaveda, da je Italija padla na parlamentarno raven, ki za las sliči »na francoske prilike. Pri tem računa ameriški tisk »na možnost povezave demokr ščanov z monarhisti. Glede tega moramo samo ugotoviti, »da republikanska vlada, ki bi se povezala z monarhisti, izgublja svoj republikanski značaj. Zavedamo se tudi, da je skoro neverjetna možnost vladne koalicije De Gasper.ija z Nennijem, ker se je ta vsa zadnja leta v vsem strinjal s komunistično politiko. Demokrščanii »so po zadnjih »volitvah potisnjeni v borbo za goli obstanek. Bližnji dogodki »nam 'bodo dokazali, če je demokrščanska politična ideologija dovolj močna, da zbere italijanske socialne sile »in jih vodi k »ostvaritvi socialnih delavskih zahtev vsaj v smislu papeških socialnih enciklik. V to svr-(Konec na 2. strani) in vsako leta prinese nov letnik, ki zahteva svoj kos kruha. Tako se je v Jugoslaviji, ki je po re-živmskih napovedih »za vedno rešila problem zaposlitve«, pojavila močna brezposelnost. To pa je v veliki meri posledica zgrešene načrtne industrializacije dežele. Medtem ko bi bilo naravno, da bi vsaka dežela, ki še nima velikih lastnih kapitalov, stremela predvsem za tem, da najprej razvije take industrije, v katerih zahteva zaposlitev posameznega delavca čim manjše začetne investicije, torej lahke industrije, je povojna Jugoslavija dala vso prednost težki industriji in zanemarila tovarne, ki bi delale za potrošnjo, in kmetijstvo, ki je bilo za jugoslovansko gospodarstvo vedno e-den glavnih virov deviz. Iz tova-ren so res začeli prihajati prvi »tanki, topovi, traktorji in pvtomo-bili, ki stanejo deset in še večkTat toliko kot na mednarodnem trgu, zmanjkalo pa je vsega, kar jugoslovanski potrošnik potrebuje. Zaradi »zmanjšanega izvoza so usahnila tudi sredstva, s katerimi bi lahko kupili »opremo za tovarne, ki so bile v načrtu, in surovine za »tiste, ki so že delovale. Razumljivo je, da se »tako stanje ne sklada z načeli zdravega gospodarstva, zaradi česar so številni kritiki že od vsega začetka predvideli katastrofalne posledice, do katerih je moralo'priti. Toda predno spregledajo zanesenjaki, se morajo zgoditi presnleto težke stvari! Jugoslovansko gospodarstvo se je moralo znajti popolnoma na tleh in umreti je moral »tudi tisti Boris Kidrič, ki je bil po letu 1945 vodilna glava jugoslovanske gospodarske politike. Sele ko so bili u-resničeni ti pogoji, je lahko zavel nov veter, ki ga sedaj napoveduje predsednik Zveznega izvršnega gospodarskega sveta Vukmanovič -Tempo. Po Vukmanovičevih izjavah, ki jih je dal dopisniku »Borbe«, je namreč v teku revizija jugoslovanske politike; rodila se bo torej no-i va »linija«, ki bo odslej »dajala prednost razvoju kmetijstva in industriji potrošnih dobrin. Po zakonu, ki je nanovo »uredil zemljiške odnose v kmetijstvu, torej sedaj pripravljajo tudi preusmeritev celotne ' jugoslovanske gospodarske politike. Tako se eksperimentiranje nadaljuje. S kakšnim uspehom? To bo pokazala bodočnost. Toda večina, in to tudi večina Jugoslovanov, je prepričana, da se »bo zopet izkazalo, da so za ozdravitev jugoslovanskega gospodarstva potrebni novi ljudje, ki bodo imeli drugačne o-snovne ideje in katerim ne bo gospodarstvo samo sredstvo za uresničevanje njihovega svetovnega nazora. Vse drugo je samo krpanje. Neredi na Češkoslovaškem Dne 30. maja 1.1. je kominformi-stična češkoslovaška vlada osrečila Cehe in Slovake z novo denarno »reformo. Češkoslovaška krona, ki je bila že več let stabilna in je veljala v zunanji trgovini, n. pr. z Italijo 6 lir 50 cent. (približno 100 kron ža dolar), je bila postavljena na podlago boljševiškega »rublja. Ali to valutarno presedlanje bi »bilo o-stalo brez hudih posledic, da ni bila čsl. krona zamenjana z n o v o krono, v razmeri 1 »nova krona za 50 prejšnijh kron. Le hranilne in bančne vloge do 300 kron so bile zamenjane v razmerju 1 »nova za starih kron. V razmerju 1 proti 50 so bile zamenjane tudi naložbe privatnikov v češkoslovaških državnih papirjih. S »to denarno reformo so »bili prihranki češkoslovaškega prebivalstva brez razlike stanu uničeni preko noči, v korist komunistične države. Komunistični poglavarji Češko slovaške, »kot ministrski predsednik Siroky, so skušali opravičevati to reformo, češ da je v korist »so» cializma« in naperjena proti reakcionarjem in meščanstvu. Siroky je moral v Bratislavi priznati, da je s to reformo izgubilo svoje prihranke tudi veliko število delavcev. Take nagrade deli komunistična država državljanom, ki ,z od ust odtrganimi prihranki prispevajo množitvi narodnega premoženja, ki služi kot za produkcijo neobhodno potreben kapital celokupnosti državljanov. Kajti komunizem v vsej svoji do skrajnosti potencirani bor» bi proti kapitalu, ni mogel odvzeti niti zanikati temu poleg dela najvažnejšemu gospodarskemu e-lementu njegove vztrajajoče funkcije. Zopet enkrat je potrdil komunizem svoje neizprosno sovraštvo in »brutalno borbo proti vsaki zasebni lastnini, v kateri koli obliki se že pojavi. Bilo v majhni hišici, bilo skromnih denarnih prihrankih nižjih »uradnikov in delavcev za prvo silo v bolezni in smrti, bilo mali obrti ali v mali kmetiji. Komunizem noče svobodnih ljudi z lastno voljo, hoče samo sužnje! Zato dosledno uničuje vse, kar bi »utegnilo v človeku vzbuditi samozavest, lastno voljo, vero v samega sebe. Uničuje privatno last. Zato je komunizem, kjer se prikoplje na oblast, protičloveški, protinaraven in vnaprej obsojen na končno propast, ker je človeški rod po svoji naravi individualističen in ne komunističen. Načrtno »spreminjanje denarja z razveljavljenjem njegove vrednosti ni nič kot druga oblika odvzemanja zemlje, obratov in podjetij privatnim osebam. Zato so denarne reforme navzdol preračunjeno sredstvo komunističnih mogotcev, da oropajo tudi one siromake, ki »so to, kar »so si z gladom prihranili, vložili v denar. In »take denarne reforme, ki ne pridejo bogatinom »nikoli do kože, ker znajo pravočasno spraviti na varno svoj denar, so temhujši socialni zločin, ker zadenejo vedno malega člove-kh, delavca, kmeta, obrtnika. (Konec na 2. strani) VESTI z GORIŠKEGA Konec demokrlstjaiaske premoči Koristi Soc. internacionole (Nadaljevanje s 1. strani) rodno zajamčeno ozemlje, bo dokončno ustalilo meje ob Jadranu in preprečilo, da bi x>retirani nacionalizmi zopet ob vsaki priliki kalili mirno sožitje med Italijo itj Jugoslavijo. Naj Socialistična internacionala ne izpregleda, da je Trst od zgodnjega srednjega veka mešano mesto z julijanska večino, vendar sredi strnjenega slovenskega ozemlja. Med njim in najbližjim italijanskim krajem je 25 km slovenskega ozemlja/ Kot tak je Trst nad 600 let pripadal svojemu srednjeevropskemu zaledju in samo 25 let je bil v mejah apeninske države. Preprečiti Trstu, da bi bil mednarodno izhodišče na morje za vse vzhodno alpsko in podonavsko o-zemlje, ki je danes raabito na nekaj držav, bi pomenilo njegovo irnrt. kristjani .njegovi zavezniki v boju proti komunizmu za ohranitev demokracije požrli injega, liberalce in republikance. Res velika ironija!... Zato je vodstvo Saragatovih socialistov sedaj moško izjavilo, da se je dosedanja sredinska politika izkazal" za neuspešno, ker ni razširila demokracije, ter da je treba zavzeti smernice za učinkovitejšo demokratično in socialno politiko! To pomeni, da saragatovc' ne mislijo stopiti v demokristjansko vlado, če ne bodo v njej sodelovali tudi Nennijevi socialisti. V tq namen je Saragat pozval De Ga-sperija, naj začne pogajanja z Nen-nijem. * Na levo ali na desno? Demokristjani se zaenkrat temu pozivu upirajo bolj iz prestižnega ozira in zaradi sramu, da morajo iskati sodelovanje s prav tistim} levičarji, ki so jih proglašali za tako nevarne kot komuniste same. Toda .trezno razmišljanje o vprašanju, kako sestaviti novo vlado in kako voditi bodočo politiko, vodi nujno do zaključka, da bi sodelovanje demokristjanov z Nenndje-vimi socialisti rodilo dober uspeh in bi hkrati jamčilo za trajnost vlade in njene politike, ki naj bi imela pretežno socialno gospodarski program. Ce bi ta kombinacija uspela, bi v tali ji imeli hkrati zajamčene vsq pogoje demokratičnih svoboščin in socialno gospodarskega napredovanja v smeri tudi socialne in gospodarske enakopravnosti. Težkoče so res precejšnje, ker je (Nemni do sedaj močno zagovarjal komuniste in se je izrekel proti Atlantskemu paktu. Vendar komunist ni in kaže, da je prej Italijan in italijanski socialist kot komunist in internacionalist. Nenni trdi tudi, da se mora Italija enkrat za vselej odreči vojnim avanturam in proglasiti nevtralnost! Kljub vsem težkočam ni izključeno, da se podlaga sodelovanja demokristjanov in Nennijevih socialistov končno ne najde. Ideološki pomisleki ne držijo čn ne ovirajo, saj so demokristjani že dovolj pokazali, da znajo iskati zaveznike pri vseh vrstah tako ime novanih »brezvercev«, od liberalcev do republikancev in Saragatovih socialistov! De Gasperi pa Nenni ja zelo ceni zaradi njegovih visokih zmožnosti. Gre torej za to, ali gori navedene ovire oba lahko premostita! S sodelovanjem demokristjanov in Nennijevih socialistov hi v Italiji zavladala nova politična doba, ker bi počasi demokristjanska in socialistična stranka postali voditeljici vsega italijanskega življenja. Nenni bi namreč s pametno in u-činkovito socialno in gospodarsko vse italijanske socialiste in jih vodi v odločno borbo za prevzem vlade, kar se bo prej ali slej go-•tovo zgodilo, tudi s pomočjo komunistov, če ostanejo demokristjani pri današnji izbiri slepi in se raje nagnejo na desnico, to je k monarhistom, ki nimajo pravzaprav nobenega privlačnega socialnega in gospodarskega programa ter jim gre le 'za zopetno uspostavitev monarhije. Monarhisti imajo torej samo neke vrste sentimentalen in socialen program. Sodelovanje z njimi ibi pomenilo izguba prestiža za demokristjane in še večje ojačenje levičarskega bloka! Poleg tega bi vlada še vedno razpolagala le z zelo pičlo večino, če b,i sodelovali monarhisti, in bi bila zaradi tega nestalna! O kakem sodelovanju z novimi fašisti ne /nore biti niti govora, saj kaže, da bo počasi to gibanje samo ob sebi splahnelo! Posledice .letošnjih političnih volitev -utegnejo torej biti za Italijo dobre, če bodo odgovorni politiki znali ubrati pravilno pot k pravilnemu sodelovanju zdravih sil, ki so se na volitvah izkazale, ali pa slabe, če bodo pri izbiri sodeloval-cey slepo ubrali raje sentimentalno pot! Gotovo je danes eno: da tla danes niso v Italiji ugodna za kako strankarsko diktaturo, niti komunistično niti demokristjansko! — • j Glas o volitvah iz Doberdoba politiko požrl komuniste, kot so demokristjani požrli ali upropasti-li svoje dosedanje sopotnike sara-gatovce, liberalce in republikance! C f f f * 1 < i * Nenni je gospodar položaja in i- o kom se bodo sedaj povezali: z desnico ali z levico ? ma vse p°s«je, da končno združi Izid volitev je torej sledeči: znane štiri vladne skupine, demokristjani, Saragatovi socialisti, liberalci in republikanci, so za senat •odnesli 12.196.158 glasov, vse ostale opozicijske stranke pa 12.108.388 glasov. Demokristjani so s tem zasedli 116 mest v senatu, saragatov-ci 4, liberalci 2 in republikanci nobenega. Od opozicije pa so dobili komunisti 56 mest, Nennijevi socialisti 28, monarhisti 16 in novi fašisti 9. Za poslansko zbornico so gori jnenovane štiri vladne stranke prejele 13.488.813 glasov, opozicija pa 13.588.788. Zato imajo demokristjani 261 poslancev, saragatovci 19, liberalci 14, republikanci pa samo 5; nasproti tem imajo komunisti 143 poslancev, Nennijevi socialisti 75, monarhisti 40, novi fašisti pa 29. Zakon, po katerem bi vladna koalicija zasedla 380 poslanskih mest, če bi bila na volitvah prejela en glas več .kot polovico od vseh veljavno oddanih glasov, se torej ni uveljavil, ker je opozicija prejela 109.975 glasov več. Vsi, tudi sami demokristjani, zlasti pa Saragatovi socialisti in republikanci, priznavajo sedaj, da ljudstvo tega zakona ni sprejelo s simpatijo in ga je smatralo za krivičnega! To pozno priznanje daje opoziciji še večjo moralno moč, ker je a tem dokazano, da je vladna koalicija kriva večmesečnega zastoja parlamentarnega dela, od oktobra 1952 do konca marca 1953, ker sta bila parlament dn senat v stalni napetosti samo zaradi tega zakona in sta zasedala podnevi in ponoči. Končno je novi volilni zakon tudi senat odobril, toda po načinu, ki diši po nasilju in .brez red: nega glasovanja. Prav zaradi tega se komunisti in socialisti sedaj pripravljajo, da stavijo takratnega predsednika senata, Ruinija, pod obtožbo ,da je svoje mesto zlorabil in zakon proglasil za sprejet, ko v resnici niti do glasovanja .o njem ni prišlo! Demokristjanska zadrega in Saragatov preplah Demokristjani so v vidni zadregi pred italijansko in pred svetovne) javnostjo. Zato se tolažijo s trditvijo, da so kljub vsemu najmočnejša stranka, in ker se njeni zavezniki, saragatovci, liberalci in republikanci, obotavljajo odločiti za, vstop v vlado z njimi, ker so manjše vladne stranke predrago plačale te volitve ,ki so jih .tako rekoč porazile, mečejo demokristjani besedo v javnost, da bodo vladali sami! Demokristjani tako trdijo, ker so pač v vidni zadregi, saj imajo s saragatovci, liberalci in republikanci vsega skupaj komaj kakih 16 poslancev večine. Teh 16 mest večine ne bo najbrž zadostovalo niti za sestavo vlade, z vsemi ministri in podtajniki. Attlee je v Veliki Britaniji imel 19 poslancev večine, pa ni mogel vladati. Demokristjani s saragatovci, liberalci in republikanci pa so v prejšnjem parlamentu imeli kakih 70 poslancev več kot vsi drugi skupaj, pa so trdili, da je težko vladati, in so zahtevali gori omenjeni zakon z nagrado, ker so pač čutili, da take večine pri proporcionalnih volitvah me odnesejo več! Na drugi strani je izid volitev najbolj težko vplival na Saragata, ki je takoj tekel k Nenniju na razgovor in izjavil, da mora De Gasperi povabiti Nennija v vlado. Pred italijansko javnostjo in pred Socialistično internacionalo se ie, Saragat pač osmešil, ker so demo- Z volilnim izidom v Doberdobu •nismo zadovoljni, ker nam je odkril žalostno dejstvo, da se še premnogi ne zavedajo svoje narodne dolžnosti, ki veže vse Slovence, od duhovnika do .učitelja, od kmeta do delavca in od obrtnika do rokodelca na strogo disciplino, ki je ne sme majati dn lomiti nobena tuja ideologija in noben drugi razlog, niti političnega niti verskega značaja, ki ni tesno povezan z vprašanjem naših narodnih pravic, našega ohstoja in naše časti. Ko so naši pridni vaščani podne-š vi in ponoči delili letake in razstavljali lepake s pozivom k pasivni rezistenci z oddajo belih glasovnic, da pokažemo vladnim predstojnikom na italijanski in svetovni javnosti naš skromen, a odločen protest zaradi krivičnega ravnanja z našo slovensko manjšino v Italiji, so že bile .na tihem in podtalnem delu .razdiralne sile, ki so i-skale osebno korist, seveda na škodo skupnosti, misleč, da je naš človek tako bedast, da ne bo prej ali slej videl pasti, v katero so ga pahnili ! Druge sile so imele moč nad mladino, ki je zopet sprejela komunistično vabljivo in zapeljivo besedo prav zato, ker je že od vsega začetka volilne propagande vedela, da je prva sila na podtalnem delu za neko italijansko stranko! Kdo je torej prvi .kriv in kdo bo nosil odgovornost? Težko nam je, ko moramo tako pisati in staviti tako vprašanje; zato želimo, da bi bile volitve od 7. junija le bežen prizor v našem življenju, ki naj ne pusti niti sledu niti kakih slabih posledic! Vsem »z doberdobske občine, ki so se pozivu za bele glasovnice odzvali, pa gre naša zahvala in priznanje za neustrašeni nastop. Vsi, ki so delili letake, lepili lepake, bodrili in vzpodbujali, so pravi zavedni Slovenci; oni jamčijo za naš obstoj na tej slovenski zemlji; oni so res verni in značajni Slovenci! Le oni niso izdali niti naroda niti Boga! Zato jim kličemo: »Naprej po tej poti in ne zatajite nikoli naroda pred Bogom in Boga pred narodom, ker to je prava pot!« Bele glasovnice so vendar zalegle in nekoga zaskrbele, saj t.rdi »Giornale di Trieste« od 12. t. m., da jih je bilo veliko število. To smo se odločili povedati naši javnosti v dokaz uspeha .belih glasovnic zavednih Slovencev in v zasmeh tistim, ki so volili in ukazali voliti »Democrazio Cristiano« m »Partlto Comunista Italiano«!... »G. di Trieste« od 10. t. m. trdi namreč, da so za PCI glasovali mnogi Slovenci od titovske Demokratične Fronte Slovencev v Italiji. Hodila Je trojčke Devetintridesetletna Perina Be-nedetti omož. Furlani iz Gorice je v petek 5. .t. m. porodila trojčke, in sicer fantiče. Tako ima sedaj šest otrok. Njen mož je delavec ln težko preživlja svojo družino, posebno ker je bil pred kratkim brezposeln. Zato so časopisi pozvali dobrosrčne, naj pomagajo materi Pe-rini, ki je v porodniškem oddelku v bolnici v ulici Brigata Pavia. Eoliaristlčoi kongres Zaključne slovesnosti proslave dvestoletnice goriške nadškofije so ta teden na višku. Kot priprava na zmagoslavno procesijo, ki bo v nedeljo popoldne po Gorici, se vrše ves teden pobožnosti za razne stanove in sloje po mestnih cerkvah. Tudi. za. Slovence so poskrbeli, in sicer v majhni.cerkvici sv. Ivana poleg, običajne prve .jutranje maše v goriški stolnici. Zaključka proslav in evharističnega kongresa se bo udeležil tudi kardinal Tisserant, ki bo v spremstvu osmih nadškofov in škofov vodil nedeljsko procesijo z Najsvetejšim. rega bodo pozneje prejeli kot običajno. Vsi lastniki telefona pa morajo obvestiti brzojavni urad, odnosno poštni urad, da žele imeti prej brezplačno telefonsko obvestilo o brzojavu. Šestdeset postaj za boj proti toči Odbor konzorcija za ,boj proti toči, ki so ga pred kratkim ustanovili v Krminu, je sklenil, da postavi na različne kraje naše pokrajine 60 postaj za streljanje proti toči. Iz Slovenije Natečaj za službo pri državni upravi Uradni list štev. 120 od 17. maja prinaša ministrski odlok od 7. a-prila, ki razpisuje natečaj za 62 mest pri državni upravi. Prijave k natečaju sprejemajo prefekture do 26. julija t. 1. Izid natečaja za učiteljska mesta Kot je znano, je bil v Gorici natečaj za 20 učiteljskih mest, katerega so se udeležili tudi nekateri slovenski učitelji. Pri natečaju sta zmagala tydi gg. Milan Brešan :n njegova gospa Perina Černe iz O-slavja pri Gorici. V lestvico usposobljenih pa sta prišla tudi brata gg. Emil in Filip Vogrič; v tretjo lestvico pa je prišla tudi gčna Tatjana Bednarik. Čestitamo k uspehu. France Bevk član slov. akademije znanosti Ljubljanski časopisi poročajo, da je bil te dni pisatelj France Bevk imenovan za rednega člana slovenske Akademije znanosti in umetnosti kot književnik. Slinavka v Doberdobu .Pretekli teden se je v Doberdobu .pojavila slinavka, .ki je okužil^ šest hlevov. Takoj je' živinov.drav-nik vbrizgnil zdravilo vsej živini in odredil, da kmetje ne smejo z živino iz hlevov, da se bolezen ne raznese. Stroga zapora živine, snaga in apno so dobri pripomočki, da se bolezen zatre. Brzojav in telefon Ravnateljstvo poštnega urada je odredilo, da bodo lastniki telefona najprej obveščeni po telefonu o dobesedni vsebini brzojava, kate- V Brdih na Goriškem so pred kratkim odprli vodovod, ki so ga Brda zares nujno potrebovala. Odprl ga je sam Boris Kraigher, ki je s svojo prisotnostjo hotel spet pridobiti na ugledu, saj Brici dobro vedo, da je bil Darko Toroš iz Medane obsojen na smrt v Solkanu in ustreljen ter da Kraigher drži v zaporih mnogo briških mladeničev in mladenk. Zaposlitev v drž. železnicah Vodstvo državnih železnic bo v kratkem razpisalo natečaj za 5800 mest za delavce in rokodelce. Kdor se natečaja namerava udeležiti, naj pravočasno pripravi vse potrebne listine. Podrobnosti in pojasnila na vodstvu železnic. 1’odovod za vzhodno Furlanijo V dveh ■ a.li treh tednih bodo začeli graditi vodovod, ki bo donašal vodo v vasi vzhodne Furlanije. Stroški bodo znašali skoro 40 milijonov lir. Uspehi na slopenskih srednjih šolah Podajamo imena dijakov in dijakinj, drž. srednjih šol s slovenskim učnim jezikom v Gorici, Ki so izdelali. NA KLASIČNEM LICEJU: L razr.: Bednarich Alojzij - Del Bene Jožef. II. razr.: Blažič Oskar - Bratuž Andrej - Bregant Dimitrij - Corsi Tatjana - Erraco Franko. Dijaki in dijakinje bodo v drugi polovici junija polagaLi zrelostni izpit; luspeh bo javljen po končanih izpitih. NA VIŠJI GIMNAZIJI: IV. razr.: Bregant Ivan - Cernic Ivan - Gruden Aleš - Pauletig Jožef. Dijaki in dijakinje V. razreda polagajo sedaj sprejemni izpit v licej; .uspeh bo javljen po končanih izpitih. NA UČITELJIŠČU: I. razr.: Ciuch Tatjana - Menardi Marija - Perat Marija - Peteani Lidija - Petrussa Vilma. II. razr.: Logar Alojzija - Polh Majda - Strueheli Franka. III. razr.: Boneta Ivanka - FER-LET-IC Marija (odličnjakinja) Grauner Elda - Mozetič Milena -Peteani Majda - Qualla (Hvala) Marija - Sauli Cvetka - Tomšič Vanda - Visintin Ana. Dijaki in dijakinje IV. razreda bodo v drugi polovici junija polagali usposobljenostni izpit; uspeh bo javljen po končanih izpitih. iNA NIŽJI SREDNJI SOLI: I. razr.: BEDNARICH Marjan (odličnjak) - Gergolet Maksimilijan - Kerševan Silvan - Klein-dienst Ksaverij - Lupine Zdravko -PETEANI Zdravko (odličnjak) -Primosig Silvester - Tomšič Zdravko - Brescia Klavdija - Brisco Gabrijela - Brisoo Gverina - Cristia-ni Ivanka - Gulin Miroslava - Ja-chin Marija - Kacin Marjeta - Komac Lucija - Komjanc Miroslava -Prinčič Dragica - Vidrih Ana - VISINTIN Franka (odličnjakinja). II. razr.: CEKNO Viljem (odličnjak) - Corsi Hadrijan - Culetto Julijan - Di Battista Roman - Primožič Mirko - Sirca Franko - Sus-si Emidij - Tomasetig Ivan - Tul Idle - Visintin Emil - Ambrosi Marta - Berlot Silva - Ferletič Klavdija - Gorjan Amelija - Grav-ner Ida - Marušič Elda - Paoletti Zlatka - Saksida Marija Lajla. Dijaki in dijakinje III. razreda polagajo sedaj nižji tečajni izpit; uspeh bo javljen po končanem izpitu, NA STROKOVNI SOLI: ‘ I. razr.: Cernetig Remo - Cinger-li Ferucij - Ciuciat Pavel - Coder-maz Peter - Crali Jurij - Gergolet Marij - Gorrrišček Kazimir - Guin- zi Bernardin - Florenln Albin - Koren Franko - Kovic Andrej -Jelen Valter - Juren Oskar - Marega Renat - Mar.kocig Stanislav -Martinelli Livij - Mescnik Adolf - Ožbot Hermidij - Petejan Jožef - Sfiligoj Alfred - Sitar Vojko - So-sol Valter - Velušček Ferdinand -Vidimari Jožef - Camauli Anamarija - Cecon Lidija - Drosghig Lu-cila - Gomisci Marija - Krapež I-vana - Macgrig Adelina - Obljubek Gabrijela - Oitzinger Albina - Oi-tzinger Lilijana - Pavletič Ana -Rutar Marija - Skubla Marija -Simiz Ana - Sinico Gracijana - Sinico Silvana - Valentinčič Romana - Visintin Ivanka - Visintin Jolanda - Zollia Rojc Zaira. II. razr.: Castellan Pavel - De-vetta Mirko - Dornik Klavdij -Durčik Božidar - Ferligoj Marij - nauk italijanskih uoliteu (Nadaljevanje s 1. strani) ho morajo demokrščani računati na strogo disciplino v svojih vrstah. Danes pa med njimi opažamo prilično razdvojenost! ^ razdvojenost je prišla celo do izraza tudi v ostalih treh manjših strankah vladne koalicije zaradi identificiranja demokrščanskih političnih ciljev z vatikanskimi. Pa tudi De Gasperijeva trmasta revizionistična politika je dovedla demokrščane do današnje osamljenosti. Od republikancev se je odcepil Parri, ki je povzročil razpad stranke. Greppi in" Calamandrel sta zapustila Saragatove socialdemokrate. In da bo mera polna, je tudi Corbino obrnil hrbet liberalni stranki. Vsi ti odstopi so bili v korist Nennijevim socialistom in v manjši meri komunistom, kot smo že v uvodu ugotovili. Skrajnost italijanskega nacionalizma je samo povzročila, da se je v Italiji internacionalizem precej okrepil! Verjetno se De Gasperi tega še ne zaveda v dovoljni meri! Kaže, da bo De Gasperi napravil ■konec neugodnemu volilnemu izkustvu s sestavo enolične demokr-ščans^e vlade, v katero bi morda pritegnil tudi nekaj strokovnjakov. Ni nobenega dvoma, da bo taka vlada v celoti zaposlena z notranjepolitičnimi vprašanji, ker bn morala sproti zajezovati komunistično vsiljivost. Zato se ,bo morala nova vlada nujno lotiti urejevanja socialnih vprašanj, da bi delavske množice odvračala od skrajnih levičarskih stremljenj. Prav zaradi tega je verjetno, da nam bo že bližnja 'bodočnost pokazala izrazitejšo težnjo italijanske vlade po ureditvi jadranskega vprašanja. Nova Italija, ki bi izpolnjevala obveznosti in mirovne pogodbe in ki bi se odrekla bolehnim zamislim nostalgičnega nacionalizma, bi lahko popolnoma drugače spregovorila v bodoči Evropski skupnosti, .kakor ja Italija, ki zahteva revizijo pred kratkim podpisane mirovne pogodbe in uničenje Svobodnega tržaškega ozemlja. Frandolig Jožef - Grendene Um-bert - Jarc Marij - Pellegrini Roman - Petejan Marcel - Pipan Jožef - Specogna Umbert - Tomažič Stanislav - Vižintin Zlatko - Tabai Edvard - Zuri Amedej • - Batistič Cirila - Braini Malvina - Cernetig Valentina - Cernigoi Klavdija -Petejan Marija - Pivec Silvana -Susic Angela - Tomšič Marija -Turco Marija - Zotti Jolanda - Žižmond Lilijana. Dijaki in dijakinje III. razreda polagajo sedaj zaključni izpit; u-speh bo javljen po končanih izpitih. Pasja razstava V nedeljo 21. junija bo v Gorici, na vrtu občinske hiše, razstava psov visoke pasme. SOCIAlNa UPHflŠiHI]# Zaščita matere in otroka Pred par tedni je neka mati v Gorici porodila trojčke. Ze prej je ta mati imela tri otroke, mož pa je po dolgi brezposelnosti šele pred kratkim dobil delo. Ta primer je dal povod, da so nekateri časopisi povabili javnost, naj prispeva za pomoč tej potrebni družini. Kaže, da se je marsikatero usmiljeno srce pozivu odzvalo. Prav, toda vprašanje vzdrževanja matere .in njenih otrok s te: še ni rešeno, tudi če od usmiljenih src pride obilna pomoč, ki pa u-tegne biti le pomoč za silo. Vprašanje zaščite matere in o troka mora biti rešeno radikalno z ukrepom, ki naj zagotovi vsaki materi in njenim otrokom zdravniško pomoč, nego in hrano. Zaščita matere in otroka je najvažnejše in najnujnejše socialno vprašanje, .ki zahteva prednost pred drugimi. In to zaščito mora prevzeti država, ker je splošno važna. Vsaka mati mora biti že vnaprej prepričana, da ji je pomoč zagotovljena, ker tudi že sama skrb za porod in za bodočnost njenih o-trok utegne hudo vplivati na materinstvo. Kako,r so zaščitene razne vrste delavcev in uradnikov, tako naj zaščitijo tudi matere- in njihove o-troike! Heredi na CrikiiiiHžkeoi (Konec s 1. strani) Boljševiška vlada je pred leti drugič po vojni zamenjala prejšnji rubelj z novim, pri čemur je ljudstvo izgubilo 90 odstotkov svojih prihrankov. Tudi komunistična viada Jugoslavije ni zaostala za njo. Danes je prišla na vrsto Češkoslovaška. Ali tu, v deželi Husa, 2ižke, Pa-lackega in Masaryka se je zgodilo nekaj, česar si komunizem v državi* vladani s tajno policijo, strojnicami in terorjem ni nikoli pričakoval. Delavske množice, ko so videle, kako- komunistični moloh žre njihove žulje in v potu obraza prihranjene vinarje, so se uprle denarni reformi in komunističnim u-kazom. V Moravski Ostrovi, velikem delavskem revirju v Plsnu, kjer .so Skodove tovarne in drugod so delavci stopili v večdnevno stavko. Razhili in poteptali so slike Lenina, Molotova, Potoekega in drugih komunističnih mogotcev in nosili so slike Masaryka in Beneša. Morala je nastopiti proti njemu o-borožena sila. Sele po več dneh je bil delavski odpor s silo zlomljen. Na videz je bil uspostavljen »mir«. Koliko delavcev je padlo za samo obrambo sebe, svojih družin in svojih pravic proti komunističnemu terorju in pohlepu po delavskih žuljih, vesti ne govore. Te delavce, ki so v obrambi svojih svetih pravic proti komunističnemu ropu imeli v komunistični državi toliko poguma in moralne moči, da so prvič dvignili svoje pesti, zmerjajo kominformisti z reakcijo. In predsednik Zapotoeky je dejal: »Denarna reforma je naložila češkoslovaškemu delavstvu žrtve, toda socializma rje bomo dosegli brez žrtev.« To je oni slogan, ki je postal krilatica vsake komunistične propagande: »Žrtve morajo biti.« Kako dolgo bo še delavstvo v svobodnih državah šlo slepo za tako propagando? Češkoslovaško delavstvo je odgovorilo: »Hvala za tak socializem.« Na Češkoslovaškem, v najnaprednejši državi Slovanov, se dani. A. PETA OBLETNICA SDD V TRSTU dokaz ogromnefla vzpona te naše dobrodelne ustanove Sovjetska mirovna propaganda in današnji uoiašfri položaj Europc Proslave pete obletnice ustanovitve Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu je sovpadla s V. rednim občnim zborom te naše dobrodelne organizacije, ki je pod predsedstvom dr. Rudolfa Marca .zavzela v našem javnem življenju izredno pomembno vlogo. Občni zbor je bil v nedeljo 14. junija dopoldne v društveni dvorani v Machiavellijevi ulici št. 22 Občnemu zboru sta prisostvovala dr. Josip Agneletto in prof. Ivan Rudolf v imenu Slovenske demokratske zveze ter prof. Karlo Sancin in Fran Plečko za Slovensko prosvetno matico, katere je dr. R. .Marc prisrčno pozdravil. Občnega zbora so se udeležili tudi zastopniki naših šolnikov, s katerimi SDD sodeluje pri dobrodelnem prizadevanju v korist naše potrebne šolske mladine. Predsedniško poročilo Predsednik dr. Marc je v svojem poročilu podal izčrpen pregled obsežnega delovanja SDD v Trstu. Iz njegovega poročila povzamemo .glavne misli. Letošnje podajanje obračuna dela odbora SDD o komaj pretekli društveni dobi sovpada s peto obletnico obstoja naše dobrodelne u-atanove. Pred petimi leti, dne 14. aprila 1948, se je zbralo nekaj zavednih in požrtvovalnih Slovencev, da bi osnovali novo demokratično, na predno in laično ustanovo, ki naj ,:bi bila v oporo našemu zatiranemu narodu v stalnem In vsestranskem prizadevanju, omiliti mu težko ogroženi narodnostni to socialni obstoj. Smatram za umestno, da se tukaj spomnim poimensko teh ustanoviteljev, ki so bili: gospe Vesel, Sandal j, Polojac, Udovič gospodična Rolih ter gospodje dr Tuta, Gerdol, Marc, Muha, Stubelj in Srebotnjak. 'Nekateri od teh še vedno delujejo v društvenem od' boru. Zavedam se, da je doba petih let le prekratka v obstoju take ustano-ve, kot je naša, posebno če upošte' varno preteklo kulturno-narodnost no delo primorskih Slovencev, da bi bila pomembna v zgo"dovini slovenstva na Tržaškem, vendar smo v teh petih letih vložili v delo na šega društva ogromno napora, de la in požrtvovalnosti, tako da lahko vsakdo ugotovi, da je naša pot posejana z velikimi moralnimi materialnimi uspehi, zaradi. česar je ime SDD vedno bolj upoštevano ne le pri naših sonarodnjakih, ampak tudi pri italijanskih sodržavljanih. Skrb za našo šolsko mladino slovenskih tleh prijazne tržaške o-bale in podeželja, kjer je otrok čutil, da je tudi on del slovenskega drevesa, ki že tisoč in tri sto let črpa življenjski sok iz tega kra-škega koščka slovenske zemlje. Tudi letos bo kolonija SDD že tretjič v slovenskem Devinu, kjer bo lahko tudi slovenski otrok ugotovil ,da živi na tej zemlji trdoživ slovenski rod, ki se noče umakniti tujemu navalu. Vsak drugi narod nejše delovanje na prišču. socialnem po- Med najvažnejšimi vprašanji vsakega naroda je pač njegovo šolstvo. Posebno za male narode, kakor je prav naš slovenski narod, bi pomenilo vsako podcenjevanje važnosti tega vprašanja narodnostni samomor, posebno sedaj, ko i-e naši nasprotniki poslužujejo vseh mogočih, bolj ali manj pretkanih, sredstev za odvračanje naše slovenske šolske mladeži od slovenskih šol. Pritisk na starše na zasebnem in delovnem torišču, u-stvarjanje zaskrbljenosti glede bodočnosti otrok, ki obiskujejo slovenske šole, sistematična in stalna se povračujoča časopisna gonja proti slovenski šoli, omalovaževanje našega šolstva sploh in zapostavljanje naših šolnikov, to so sredstva, s katerimi skušajo ustvariti zmedo med slovenskim življenjem na Tržaškem in nadaljevati raznarodovalne težnje predvojne in povojne „Lege Nazionale”. Zato je SDD posvetilo največjo pažnjo naši učeči se mladini, bodisi v osnovnih ali srednjih šolah, in ji s stiki, ki jih je gojilo s šolniki, pripomoglo v okviru razpoložljivih sredstev do nakupa šolskih knjig, dalo podpore izven mesta bivajočim dijakom ter nakupilo določeno količino oblek in o-butve. Naj omenim pri tej priliki tudi širokopotezno zasnovano akcijo za obdaritev šolskih otrok ob sv. Miklavžu, ki je zahtevala za naše prilike ogromno vsoto skoro pol milijona lir. V okviru te akcije je bilo obdarovanih nad sedem sto osnovnošolskih otrok iz, mesta, predmestja in okolice s primernimi paketi. Počitniška letovanja Med branike proti raznarodovalnim težnjam spada tudi organizacija, vodstvo in uprava počitniških kolonij, bodisi javnega značaja kot v Devinu, kjer je SDD ob denarni podpori ZVU priredilo lani obmorsko kolonijo Za 170 otrok v dveh izmenah, bodisi zasebnega značaja kot na Repentabru, kjer je uživalo 25 otrok nadomestilo gorskega zraka ob delnem prispev-k staršev samih. Zato pa je bil tudi moralni uspeh tem večjti, kajti slovenskemu otroku smo oskrbeli vesele počitnice pravega letovanja v brezskrbnem -okolišu nasmejanih obrazov na Dr. RUDOLF MARC predsednik SDD bi v okoliščinah, v kakršnih živimo mi, že davno obupal, podlegel in polagoma utonil! Toda prav zaradi tega pritiska in nasilja je morda zgodovina slovenstva na tem ozemlju tako veličastna in smo Slovenci na svojo preteklost upravičeno ponosni. Družabne prireditve Dovolite, da omenim na tem mestu naše prizadevanje za izpolnitev vrzeli, katero je tukajšnji slovenski živelj najbolj občutil, in sicer pomanjkanje družabnega izživljanja, ki je bilo svojčas med nami tako živahno. Gotovo je vam vsem znano, da je odboru po dolgih pogajanjih in težavnih prizadevanjih uspelo pri rediti — z zagotovitvijo primerne dvorane v sredini mesta v fe bruarju in marcu preteklega leta niz zabavnih plesnih prireditev kjer so naše slovenske družine mele priliko preživeti par ur v pri jetnem domačem vzdušju. Ne samo odrasli, ampak tudi otroci so bili priča poživitve nekdaj tako bohotnega slovenskega družabnega življenja, katerega so se udeležili zastopniki vseh slojev tukajšnjega življa, iz mesta in okolice, kakor tudi naših tukajšnjih sorojakov Hrvatov in Srbov. Vsi so se dobro zavedali, da s svojo prisotnostjo podprejo napore SDD, ki išče vedno novih virov za svoje čim plod- Rasna diskriminacija Poglavje zase pa tvori nepričakovano pretrgano izročilo družabnih prireditev, zamišljenih po odboru SDD, katerim je reprezentativni slovanski ples še vsem v neizbrisnem spominu, zaradi njegovega prvega uspeha 6. januarja 1951 in posebno pa drugega 12. januarja 1952 v prostorih hotela „Excelsior”. Posebno drugi „Slo-vanski ples” je zaradi svojega razmaha nemalo vznemiril tržaške i-redentistične demokrščanske kroge, kar je prišlo do izraza med razburkano časnikarsko šovinistično polemiko. (Glej „Giornale del Lunedi” od 21. jan. 1952 ,,Kole al Savoia” in „Giornale di Trieste” od 2. marca 1952 „Ospitalita si, ma mon contro lltalia”.) V to polemiko s oposegli tudi „Corriere di Trieste”, „Trieste~Sera”, , .Primorski dnevnik” in „Delo” in slednjič tudi „Demokracija”, ki je ožigosa- v številkah od 7. in 14. marca 1952 nezaslišani izbruh pravega rasnega diskriminacijskega razpoloženja iredentističnih krogov v Trstu proti tej naši elitni družab- prireditvi. ..Slovanski ples” ;e doživel res pravo mednarodno pozornost, saj so šušljali, da so bili celo ministri oziroma ministrski predsedniki opozorjeni na dejstvo o potrebi nujnih ukrepov proti o-gražanju italijanstva Trsta, ker si Slovenci upajo celo v sredini me- sta plesati kolo.... Žalostno pri vsem tem je dejstvo, da more glas par razbrzdanih kričačev povzročiti težke posledice in tako usodno vplivati na tržaško politično življenje, jemajoč mu sproti bistvene sestavine demokratičnega reda. Vsakomur je jasno, da ni demokracije, kjer vlada rasna diskriminacija! Res je, da moremo svobodno protestirati, kričati in pisati, vendar to ni vse, kar si Slovenci, ki se ponašamo i večstoletnim demokratičnim izročilom, predstavljamo pod pojmom demokratičnih svoboščin. Ne uživamo svobode jezika ne v javnem političnem, niti v cerkvenem življenju, ker mislijo da bodo s tako prepovedjo izbrisali tržaške Slovence; ne uživamo svobode združevanja v mestnem središču, ker nam italijanski rasizem to onemogoča s tem, da izposljuje prepoved dajanja v najem dvoran za slovenske družabne prireditve. Pribiti moramo še enkrat dejstvo, da so nam Slovencem prepovedali vstop v hotel „Excelsior”, kajti i talijanski iredentist vidi v tržaških Slovencih, v njihovem kulturnem delovanju (spomnimo se samo nesramnega izpada v „Cittadelli” prilogi lista „Giornale del Lunedi”. „Carso in Corso” od 27. nov. 1950) in celo v najnedoižnejšetii družabnem plesnem izživljanju nevarnost za toliko raztrobentano in namišljeno italijanstvo Trsta! (Konec na 4. strani) Mirovne ofenzive, ki jih spuščajo v svet Sovjeti in njihove pri-prežnice in 'ki jih papagajsko ponavljajo komunistični petokolonci po vsem svetu, pogostokrat zapeljejo lahkoverne ljudi in celo resne državnike, da kljub tako številnim prevaram še vedno jemljejo sovjetsko mirovno propagando za čisto zlato. Spremembe v taktičnih potezah komunizma izvirajo iz nujne potrebe po miru, ker Vrzeli, ki so nastale s Stalinovo smrtjo še dolgo ne bodo izravnane. Vsaka mi-s