834 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 Marko HOČEVAR Hrvoje Klasić Jugoslavija in svet leta 1968 Beletrina, Ljubljana, 2015, 449 strani, 29.00 EUR (ISBN 978-961-284-061–7) Leto 1968 je bilo najbolj razburlji- vo in negotovo leto po drugi svetov- ni vojni, tako v Evropi kot tudi širše. Študentske demonstracije po celot- nem svetu, vojne, nadaljevanje krize na Bližnjem vzhodu in okupacija Če- škoslovaške socialistične republike (ČSSR) so zgolj nekateri dogodki, ki so zaznamovali leto 1968. V takšnem globalnem okolju niti Jugoslavija ni ostala izjema. Leto 1968 sta v Jugosla- viji zaznamovala dva dogodka: štu- dentske demonstracije in odziv na okupacijo ČSSR. Tema dvema dogod- koma je v knjigi Hrvoja Klasića Jugo- slavija in svet leta 1968, namenjeno največ prostora. V knjigi je glavni po- udarek na analizi študentskih gibanj v Jugoslaviji leta 1968 ter položaju in umeščenosti Jugoslavije v mednarod- nih odnosih. Kompleksnost knjige omogoča vpogled v širše politične, družbene in ekonomske dogodke in premike, ki so se dogajali v jugo- slovanski družbi in politiki, in so že takrat kazali na možnost razpada fe- deracije. Knjiga je razdeljena na pet po- glavij in tri širše tematske sklope. V prvem širšem tematskem sklopu se Klasić ukvarja z različnimi politični- mi, družbenimi in gospodarskimi reformami pred letom 1968 v Jugo- slaviji, ki pa so, delno, pripeljali do študentskih demonstracij na ravni federacije. Drugi širši sklop je osredo- točen na junijske dogodke v Jugosla- viji in na prikaz razlik med dogajanji v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Av- tor nameni veliko prostora mednaci- onalnim odnosom, reakciji jugoslo- vanskih oblasti na demonstracije in kompleksno družbeno dejanskost, kot tudi posledicam študentskih de- monstracij. V tretjem tematskem sklo- pu avtor analizira odnos Jugoslavije do varšavskega bloka, do “Zahoda” in do gibanja neuvrščenih pred letom 1968 in v letu 1968. V tem delu je naj- večji poudarek na invaziji na ČSSR av- gusta 1968 s strani Varšavskega pakta, ki pa je, posredno, omogočil konsoli- dacijo Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ) na oblasti. V prvem delu knjige Klasić obrav- nava politične, družbene in gospo- darske razmere, ki so izjemno po- membne za razumevanje zakaj je sploh prišlo do študentskih demon- stracij junija 1968. Po razkolu Tito-Sta- lin, je v Jugoslaviji prišlo do drugačne zasnove socializma. Samoupravljanje so začeli uvajati v vse sfere družbe, hkrati pa se je obudila tudi ideja uva- janja določenih elementov tržnega gospodarstva v samoupravni sociali- zem. Zaradi številnih (neuspešnih) re- form je začelo prihajati do naraščanja napetosti in konfliktov med republi- kami glede gospodarskih vprašanj in do dokaj pogostega očitka, da manj razvite republike izkoriščajo bolj raz- vite. Hkrati se je čedalje bolj izražala napetost med centralisti in zagovorni- ki decentralizacije federacije. Medge- neracijski konflikt se je izostril, saj so 835 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 se starejše generacije bale, da decen- tralizacija nujno vodi v dezintegraci- jo Jugoslavije, česar pa niso želeli. Za mlade je bila takšna pozicija nespre- jemljiva, kajti v decentralizaciji, tako politični kot tudi gospodarski, so vi- deli nadaljnje poglabljanje demokra- tizacije družbe. Najpomembnejše pa je bilo dejstvo, da so bili gospodar- ski kazalci v zadnjih nekaj letih pred letom 1968 porazni, kljub reformam leta 1965, ko so v Jugoslaviji posto- poma začeli uvajati tržni socializem. Brezposelnost je vse bolj naraščala, državo pa je zajela recesija. Ker drža- va ni dajala dotacij podjetjem, je pri- šlo do odpuščanj. Življenjski standard se je občutno znižal, hkrati pa je zara- di razlike v višini osebnih dohodkov naraščala neenakost. Takšni družbeni in ekonomski konflikti so bili ploden humus za rast študentskih zahtev po realizaciji načel in gesel jugoslovan- ske družbe in ZKJ. Poleg vsega omenjenega pa so ob- stajali tudi bolj neposredni vzroki za nezadovoljstvo študentov v Jugosla- viji. Materialni pogoji za študij so bili zelo slabi: premajhne predavalnice, “staromodna” predavanja, študijski domovi so bili v slabem stanju in pre- več študentov je bivalo v premajhnih sobah. Izjemno malo študentov je študij dokončalo (diplomiralo), še manj pa jih je študij dokončalo v ro- ku. Ob vsem tem so študentje, z razlo- gom, zahtevali več besede pri delo- vanju fakultet in univerz. A to ni bila nikakršna utopična zahteva, temveč zgolj sledenje samoupravnim nače- lom jugoslovanske družbe. Takšne politične, družbene in gospodarske razmere, skupaj z glo- balnimi premiki, so privedli do štu- dentskih demonstracij v Jugoslaviji. Med študenti je vrelo že nekaj časa, po atentatu na Rudija Dutschkeja (11. april 1968), “vodjo” nemškega štu- dentskega gibanja, so se počasi zače- li organizirati plenumi in študentske skupščine. Mesec dni po začetku de- monstracij v Parizu so, iz dokaj benig- nega dogodka v Beogradu, nastale masovne študentske demonstracije na ozemlju celotne Jugoslavije. 2. ju- nija 1968 zvečer je potekalo snema- nje oddaje v dvorani delavske univer- ze na Novem Beogradu. Ker je bilo prostora premalo, redarji niso spustili vseh zainteresiranih v dvorano. Med tistimi, ki so ostali zunaj je bilo največ študentov. Zaradi tega je prišlo do spopada med policijo in študenti. Štu- denti so po tem dogodku odšli v štu- dentsko mesto in ustanovili akcijski odbor, ki je imel nalogo, da 3. junija zjutraj organizira protest v centru me- sta. Policija je pohod do središča Beo- grada preprečila pri podvozu, ki vodi proti centru mesta. Prišlo je do druge- ga resnega spopada med policijo in študenti. Ker policija ni dovolila, da študenti nadaljujejo pot do središča mesta, so v zgodnjih popoldanskih urah opustili namero, da odidejo do središča Beograda in se začeli vračati v Študentsko mesto, kjer so sprejeli dva dokumenta. Razglas študentom in prebivalcem Beograda je bil odgovor na cenzuro in fabrikacije različnih medijev o do- gajanjih 2. in 3. junija 1968. V doku- mentu so študenti razložili, kaj se je dogajalo v času spopadov s policijo, 836 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 kajti Tanjug in ostali mediji so dogod- ke zamolčali ali pa prikrojili po ukazu ZKJ in republiškega vodstva. Drugi, še pomembnejši dokument, pa je bila Resolucija študentskih demonstracij, ki je predstavljala politični in akcijski program študentov (in profesorjev) v Beogradu. V Resoluciji so zapisali, da bodo demonstracije nenasilne, ter da se bodo preselile v središče mesta, na same fakultete. Najpomembnejši in najkonkretnejši dokument, Akcijsko- -politični program pa so sprejeli na plenumu 5. junija. Program so pod- pisale tako različne študentske orga- nizacije Univerze in vseh fakultet, kot tudi univerzitetni odbor ZK Beograj- ske univerze. Program je bil spisan v bolj konkretni obliki in je izražal zah- teve, ki so bile zapisane v Resoluciji. Zahtevali so dolgoročno strategijo gospodarskega razvoja, zaposlova- nje mladih, progresivno obdavčitev, zmanjševanje neenakosti v družbi, odpravo birokratske elite in razvoj sa- moupravljanja v vseh sferah družbe. 4. junija so na Univerzi v Beogra- du razglasili stavko. Vse fakultete, kot tudi stavbo Univerze, so zasedli štu- dentje in profesorji, kjer so potekale najrazličnejše aktivnosti. Najboljše potrdilo, da ni šlo za liberalno ali de- sničarsko nasprotovanje režimu, tem- več nasprotno za radikalno in mar- ksistično kritiko, najdemo v “spre- membi” imena Univerze v Beogradu: v tednu študentskih demonstracij se je univerza “preimenovala” v Rdečo univerzo Karla Marxa. Najbolj vplivni profesorji, praksisovci, so stopili na stran študentov, kar jih je leta 1975 stalo službe. Kazen s strani oblasti za “neposlušne” profesorje je bila zapo- znela, a se ji niso mogli izogniti. Stav- ka je trajala teden dni, po Titovem na- govoru 9. junija, ko je stopil na stran študentov, pa ni bilo več razlogov za stavko, hkrati pa so se bližale tudi po- letne počitnice. V Zagrebu je prišlo do demon- stracij zaradi dogodkov v Beogradu. Študenti so se v znak podpore in so- lidarnosti s kolegi v Beogradu odlo- čili, da gredo na ulice. Vendar, Klasić jasno izpostavi, da je v Beogradu ob- stajala “združena” fronta študentov in (nekaterih) profesorjev, v Zagrebu pa do tega ni prišlo. Že 3. junija so se po- časi začeli zbirati po študentskih do- movih. 5. junija je potekal zbor v Štu- dentskem centru, kjer so za naslednji dan, 6. junija, načrtovali velik miting v centru mesta. Oblast je naredila vse, da prepreči množično zborovanje 6. junija. Tako so tudi vnesli med štu- dente razdor, ki pa v Beogradu ni bil toliko izrazit. 6. junija sta bila v Zagre- bu objavljena dva razglasa. Prvi je bil Razglas revolucionarnih študentov socialistične univerze Sedem sekre- tarjev Skoja, drugi pa Razglas Zveze komunistov Zagrebške univerze. Oba sta imela podoben cilj, le da je bil pr- vi bolj radikalen in bolj naklonjen kolegom v Beogradu. Prvi Razglas je zahteval odstavitev beograjskega, srb- skega in zveznega sekretarja za notra- nje zadeve zaradi nasilja nad študenti, medtem ko je drugi na koncu bese- dila le podprl zahteve v Beogradu, ni pa obsodil nasilja. Drugi razglas je bil pomembnejši, kajti ZK je s tem doku- mentom povrnila vlogo avantgarde v družbi in pacifizirala študentsko 837 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 gibanje v Zagrebu. 6. junija je potekal miting v Zagrebu, a je bil slabo orga- niziran, kajti Zveza študentov Jugo- slavije in druge podružnice ZKJ so agitirale po fakultetah proti mitingu. ZK je celo poskušala z izsiljevanjem profesorjev praksisovcev. Vendar, s tem, ko 7. junija ni bilo dogovorjene- ga protesta, je študentsko gibanje v Zagrebu ugasnilo. Če je obstajala povezanost med dogajanji v Beogradu in Zagrebu, pa so bile študentske demonstracije v Ljubljani zgodba zase. Glavni prob- lem v Ljubljani je bila odločitev, da finančni primanjkljaj na Univerzi v Ljubljani poskušajo pokriti z odda- jo študentskih domov turistom. Za- radi tega so se študentje odločili da 6. junija organizirajo protest. Vmes se je “zgodil” Beograd. Zaradi stra- hu, da utegnejo demonstracije tudi v Sloveniji postati množične, je re- publiško vodstvo v Sloveniji 3. juni- ja organiziralo sestanek s študenti – poskušali so umiriti situacijo, kar jim je tudi uspelo, saj so izpolnili ve- čino študentskih zahtev. Vodstvo je razumelo potrebe po spremembah, a ni dovolilo cirkusa. Specifičnost študentskega gibanja v Sloveniji je tudi v tem, da je bil nacionalni naboj neprimerljivo bolj izražen v Ljubljani kot v Beogradu ali Zagrebu. Zaradi te- ga so imele demonstracije v Ljubljani neko povsem drugačno konotacijo. Vendar to, da so študenti v Ljubljani poudarjali nacionalno komponento, še ne pomeni, da so bili “desničarji”. Bili so odkrito protikapitalistični, mo- goče celo bolj kot v Beogradu. Zaradi vsega omenjenega, od neposrednih povodov in tudi poudarkov demon- stracij, lahko trdimo, da je v Sloveniji šlo za avtentični upor. Vse demonstracije so potihnile po tem, ko se je Tito postavil na stran štu- dentov. Tito je 9. junija v intervjuju, ki ga je dal za RTV Beograd, nagovoril ljudstvo ter kritiziral politike in elito (ki ji je tudi sam pripadal). Ni zaniče- val študentov, kot so to počeli ostali (republiški) funkcionarji, temveč je sprejel njihove zahteve in jim izrazil podporo. Celo grozil je, da bo sam odstopil, če ne bo zmogel rešiti polo- žaja. Med drugim je tudi izrecno kriti- ziral nasilje policije nad študenti. Ta- kšen odziv Tita ne bi bil nič nenava- dnega, če le nekaj ur pred tem, na seji predsedstva in izvršnega komiteja CK ZKJ, ne bi govoril ravno nasprotno. Tito se je pokazal kot vešč politik in pragmatik, ki je popolnoma obvladal položaj v državi. A to še ni do konca umirilo zadeve, temveč je bila potreb- na zunanja grožnja (možnost napada Sovjetske zveze) za popolno umiritev in konsolidacijo oblasti. Klasić po tej izčrpni obravnavi preide na vprašanje položaja Jugosla- vije v mednarodnih odnosih. Kot vo- diteljica gibanja neuvrščenih je imela Jugoslavija velik vpliv v mednarodni politiki. Bila je most med Zahodom in Sovjetsko zvezo. Vendar, kljub temu, da se, po razkolu Tito-Stalin, odnos med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo normaliziral, je leta 1968 prišlo do nove krize, ko so v noči z 20. na 21. avgust sile Varšavskega pakta okupi- rale ČSSR zaradi prevelikega “eksperi- mentiranja” s socializmom. Na začetku leta je na čelu ČSSR 838 TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 3/2016 prišlo do velike spremembe, saj je na čelo Partije prišel Dubček, ki je zago- varjal samostojno pot v socializem po vzoru Jugoslavije. Ob tem pa se je ČSSR začelo omenjati v kombina- ciji z Jugoslavijo in Romunijo, ki je bila “upornica” znotraj Varšavskega pakta. Položaj je bil napet vse do po- letja, ko je postalo jasno, da se nekaj pripravlja. Tito je bil naklonjen spre- membam v ČSSR, ki se je čedalje bolj oddaljevala od Sovjetske zveze. Še več, Tito je odprto podprl Dubčka z obiskom ČSSR, nekaj dni pred napa- dom. Lahko zveni paradoksalno, vendar so se razmere hitreje umirile v ČSSR, kot pa v Jugoslaviji, saj je Tito izkori- stil “grožnjo” oziroma strah pred na- padom sil Varšavskega pakta na Ju- goslavijo, da utrdi položaj po burnem poletju. Do napada na Jugoslavijo, na srečo, ni prišlo, je pa prišlo do spre- memb v obrambni strategiji jugoslo- vanske vojske, ter do ustanavljanja novih formacij ljudske samozaščite in obrambe. Tako je Titu in ZKJ uspelo konsolidirati položaj v Jugoslaviji, hkrati pa se je Jugoslavija tudi bolj “odprla” Zahodu, ter utrdila vodilni položaj v gibanju neuvrščenih. Klasićeva kompleksna analiza je zelo pomembna za premišljanje o delovanju federacije in tudi zaradi pomembnega položaja, ki ga je Jugo- slavija, z njo pa tudi Slovenija, igrala v mednarodnih odnosih v drugi po- lovici 20. stoletja. Po drugi strani pa razkriva konstantne napetosti v Ju- goslaviji, kot tudi avtentičen moment upora študentov, ki so bili zmožni preseči zgolj lastne partikularne inte- rese. Knjiga pa je pomembna za bral- ce, tudi zaradi študentskih demon- stracij, okupacij fakultet, tedna Svo- bodne univerze, in podobnih gibanj ter iniciativ, ki so se dogajale v Slove- niji v preteklih letih. Klasićeva analiza nam ravno v tem kontekstu lahko od- pre določene nove horizonte in omo- goči drugačno refleksijo teh dogajanj ter primerjavo med študentskimi gi- banji in zahtevami leta 1968 in tistimi iz bližnje preteklosti in sedanjosti.