Najdihojca
>tud/jskj
»OEUK gj
7*11 j
s-49^-3
1(3 ,(a . A32o
-a
av/tJ
Maj, mesec cvetja, otroškega veselja,mesec mladosti. Razigrani smo pohiteli na cvetoče travnike, razlegel se je razigrani otroški smeh,
V ta cvetoči maj je boleče odjeknila novica, da je umrl naš ljubljeni tovariš Titr. Utihnil je etroški živžav, smeh je zamrl na ustnicah. Zajokali smo vsi otroci sveta, saj je umrl človek, ki se je vse življenje boril za srečno otroštvo vseh otrok sveta. Za otroštvo brez vojnih grozot, brez lakote in rasne diskriminacije, za srečno »treštvn v napredni družbi, kjer so otroci največje bogastvo.
f	4
Spoznanje, da človek, ki je toliko storil za človeštvo, ne mere umreti, je »mililo našo bolečino. Dragi Tito, za nas nisi umrl, 2fc nami boš ob igri in delu, tebi bodo posvečeni naši dnevi mladosti. Maše solze so se zlile v obljubo:"Dragi naš tovariš Tite, plamenice miru, ki ti jo je smrt iztrgala iz rok, bo tvoja mladina ponesla v prihedijesl111
• ^

Uredniški edbor
>!i,U8UiOJV.A IZ
H A J D ! * A
«4 jnuu*
SMRT P' A Š E G A LJUBEGA TOVARIŠA TITA PAS JE MOČNO PRIZADELA
Povica, da tovariša Tita ni več, me je zelo pretresla. Ob misli, da ga ne bomo več videli, da ne bo več potoval p# domovini, ki jo je i-fiiel tako rad, sem zajokala.
Stežkim sreem sem spremljala vse pogrebne svečanosti.
Se vedno ne morem dojeti, da je prenehalo biti srce našemu dragemu Predsedniku Josipu Brozu Titu, ki je vse svoje življenje posvetil boju za boljši in pravičnejši svetl. Težko nam be brez njega.
Ni mi nerodno povedati, da sem ob tragični vesti »ajekala.
Izgubiti voditelja, kot je bil tovariš Tit<">, je globoko vrezana rana, ki se nikoli ali pa zelo težko zaceli.
Umrl je najboljši prijatelj pionirjev* mladine in delovnih ljudi* Tovariš Tito je bil naš drugi oče..
Zavedam se, da smo izgubili nekaj velikega,- nekaj dragocenega, za kar ni nadomestila.
Imeli smo ga vsi zelo radi, saj je bil naš najboljši tovariš.
Ves sem tožen s pogledom uprtim v tla..
Tito nam je bil vzor.
Srečen sem, ker »ivirn v ATitevi Jugoslaviji.
Naj se solze z lijejo*v rek* bratstva in enotnosti in naše trdne odločnosti, da ostajamo s? Titem v prihodnje!
Vsi obljubljamo*, da bomo hedili po njegovi poti in izpolnjevali obljube, ki smo mu jih izrekli.
2
NAŠA POT V BODOČNOST JE TITOVA POT
Težki so bili dnevi slovesa in boleča zavest, da smo izgubili najdražjega človeka, Josipa Broza Tita.
Tvoja izguba je nenadomestljiva, a zapustil si nam bogato dediščino- pot, ki si jo snoval vse svoje življenje. Svetinja tvojih idealov je bilo bratstvo in enetnost med narodi, svoboda in neodvisnost, Vse življenje si se boril za pravice človeštva in za mir na svetu. Prav s tem humanim delom si v svetu žel spoštovanje, naklonjenost in podporo, kot je še verjetno v zgodovini sveta ni noben državnik. Svet je s teboj izgubil ne le dobrega politika in dr žavnika, temveč edinstvenega borca za mir in humane ednose med narodi in bloki. Pot, ki si jo začrtal ti, bomo mi gradili naprej, ponosni, da smo živeli v tvojem času. Vzgojeni v tvojem duhu bomo lahko nadaljevali tvoje delo.Nikoli ne bomo dovolili, da bi nam skrunil ali skalil kdo to, kar si nam ti priboril. Čuvali in branili bomo svojo domovino, gradili bomo bratstvo in enotnost na tvo jih temaljih ter pomagali ohraniti mir v svetu.
Koval si naša srca v najnežnejši dobi, da bi znali kljubovati viharjem, ki bi burili našo mladost, da ne bi nikoli in nikdar zatajili tisto, kar je bilo tebi sveto - braniti neodvisnost in mir. Zaneseš se lahko na nas, kajti tvoja mladina bo nadaljevala tvojo pot in te večno nosila v svojih srcih.
Metka TRAPELA, 6.b
SLOVO
V	Užiški ulici št. 15 na Dedinju, ki je del mesta Beograda, je tovariš Tito preživel mnogo prostega in delovnega časa. Tam si je posadil veliko rož in drevja. Med vsemi vrstami dreves je imel naj raje breze.
Že takrat, ko je bil še zdrav, si je zaželel, da bi bil vedno med tem zelenjem in cvetjem, da bi bil sredi tega vrta tudi njegov zadnji dom.
V	nedeljo 4.maja nam je zastal dih ob vesti, da je umrl naš ljubljeni predsednik Tito. Solze tečejo, misli so kar naprej pri njem, žalujemo za našim predragim vzornikom-.
Ob njegovi smrti smo prisegli, da se bomo pridno učili, saj so
bile Titove besede:nVeč znaš, več veljaš”, keristno vodilo na po-
*
ti k znanju in uspehu že mnogim^
Kruta smr+- je vzela življenje našemu Titu, z nepopisno bolecinV smo se poslovili od njega, toda pozabiti našega ljubljenega Tita ne bomo mogli nikdar. Ob učenju in delu bo naš Tito vedno med nami«
Slavica BEBER* 2<a
TITO
Nevo leto je minilo, ko pretresla nas je ta novica, da zbolel si nam najdražji, ljubljeni tovariš TITO.
Nabrali pomladanskega smo cvetja, in veselje ptičjega ti petja, da ezdravel nam bi čimprej, dragi TITO, in skupaj z nami zapel bi pesem zmagovito.
A prihrumeli temni so Oblaki in izvili te iz našega naročja, toda v naših srcih boš živel večno, ljubljeni tovariš TITO4
A ti vendar še ostajaš, v naših srcih majhna lučka,
ki nikoli ne ugasne in nikoli je nihče ne uniči
Fanika KMETEC, 6.b
TUDI MAJMLAJŠI VELIKO VEDO O TOVARIŠU TITU IF GA
IMAJO RADI
'1‘ovariš Tito je "bil naš predsednik. Redil se je v Kumrovcu.Ve-dil je boj proti fašistom. Med vojno je bil tudi ranjen. Življenjema je Pešil pes Luks. Tovariša Tita smo imeli žele radi.
Mi smo Titovi^ Tito je naš?
Andrejka KOSAR, l.a
ICe je umrl tovariš Tito, smo bili žalostni. Starejši in otroci so jokali. Tovariš Tito nas je imel rad in mi njega.
Mnogo ljudi je bilo na pogrebu.
Aleksandra ZUPAKIČ, l.b
Umrl je Tito. Zelo sem žalosten, ker ga ni vec med nami. Vedno sem ga želel srečati in mu stisniti roko v pozdrav. Vem, da to na žalost ni več mogoče. Srečen pa bom ostal, ker sem živel v Titovem času in nadaljeval njegovo pot. Obljubljamxti, tovariš Tito, da se bom vedno pridno učil in skrbel za prijateljstva, kot si nas vedno učil. Želim, da vsi nadaljujemo tvojo pot za mir in srečo vseh ljudi sveta.
TITO, TO SMO MI !
Jelko ŽUMER, 2.b
Dne 4.5.1980 je nehalo biti veliko srce cenjenega tovariša Josipa Broza Tita. Žalost je prevzela najmanjši kotiček Jugo -slavije. Mi bilo človeka, ki ni potočil vsaj dve solzi. utiri dneve, štiri dolge noči so se državljani poklanjali zvestemu tovarišu Titu. Poklonilo se mu je mnogo Jugoslovanov in delegacije vsega sveta. Tito je bil potreben vsemu svetu zaradi miroljubne politike in pripadnosti neuvrščenosti.
V četrtek je jokala in se'poslavljala vsa domovina. Ma Dedinjah nas je čakal najtežji trenutek. Tita - trikratnega heroja so položili v grobnico.
Zdaj za vedno počiva med cvetlicami in drevesi, ki jih je sem gojil.
30 LET SAMOUPRAVLJANJA V ' E R J
EDVARD KARDELJ
Na mizi leži slika. Na njej je lep obraz; malce osiveli lasje, visoko rahlo zgubano čelo, oči, iz katerih sije sama preprostost, lepo izoblikovane ustnice, na katerih je nasmeh.
Ze od lani ni več med nami tega nasmeha, ugasnil je lesk njegovih oči, z amrle so njegove besede. Toda nekaj le ostaja, njegovo veliko delo brez cene: Raz voj slovenskega narodnega vprašanja, Smeri političnega sistema samoupravljanja, Protislovja družbene lastnine, Socializem in vojna, Korenine neuvrščenosti, Potovanje skozi čas...
Pogum za vso to delo mu je vlivalo geslo, da je za človeka vredno živeti samo, če ustvarja. In je ustvarjal, nikoli se ni utrudil. Toda za koga je toliko ustvarjal? Odgovor je preprost: za nas! Že kot otrok se je vključil v politično delo za lep in pravičnejši jutri. Skupaj s tovarišem Titom sta snovala samoupravno in socialistično Jugoslavijo.
Iz naše sredine je odšel februarja 1979 in nikoli več ga ne bo nazaj. Ostal je njegovspomin v nas, njegovih prijateljih.
V grlu me stiska, nimam več besed, toda na mizi še vedno leži njegova slika.
Magda KLASINC, 8.a KAJ VEM 0 EDVARDU hAiLDEL-jU
Lahko bi rekli, da smo Jugoslovani v komaj enem letu izgubili dva velikana, ki sta vse svoje življenje posvetila boju za novo in napredno človeško družbo. Medtem ko je pred dnevi preminil velik državnik in obenem predsednik SFRJ tovariš Josip Broz Tito, je pred enim letom umrl prav tako velik mislec in revolucionar Edvard Kardelj, eden izmed Titovih najbližjih sodelavcev.
Prav on je veliko pripomogel h graditvi nove socialistične Jugoslavije. Delalje, pisal, učil in razpravljal za boljše življenje ter za naše neuvrščeno socialistično samoupravljanje.
Tako je napisal mnogo znanstvenih del, ustvaril je toliko, da bo njegovo delo kazalo pot v prihodnost. Njegov lik in delobo-sta navdihovala sedanje in prihodnje ^edeare. Vso revrlucionarnS delo tovariša Edvarda Kardelja je bilo usmerjeno k temu, da bi
prišla v revoluciji do kar se da popolnega izraza ustvarjalna moč ljudskih množic ter zgodovinska ustvarjalnost in pobuda delavskega raz reda. Bil je velik mož našo revolucijo in neumoren mislec, ki je žival mnogo prekratko, da M 1 .hku bilo uresničeno vse, kar je zasnoval in predvidel v nazvoju na^e samoupravne družbe. Bil je mislec današnjega in jutrišnjega časa. Z njegovo smrtjo smo vsi jugoslovanski narodi in narodnosti ter delavski razred izgubili enega tistih zgodovinskih voditeljev, ki smo ga vsi spoštovali in ljubili, kajti bil je človek, ki je živel in umrl za dobro človeka, za svobodo in boljše življenje nas vseh ter prihodnjih ge neracij.
Velik korak naprej je tovariš Edvard hirdelj napravil tudi na področju kmetijstva, saj se je pod njegovimi načeli razvijala in se še razvija z aostala kmetijska država v dobro razvito industrij sko in kmetijsko državo. Vedno se je zavzemal za enak družbeni položaj kmeta in delavca, s kmetijstvom pa se je ukvarjal na skoraj vseh svojih delovnih dolžnostih.
Kadar govorimo o Edvardu Kardelju, govorimo hkrati tudi o samoupravljanju, kajti prav on je oče tega najbolj naprednega gibanja v Jugoslaviji. Prav na podlagi samoupravijanja, ki je bilo pri nas uvedeno 1950, leta, ga priznavajo ljudje širom po svetu kot enega največj ih borcev za napreino človeyko družbo. Z uvedbo samoupravljanja je dobil delavec pravico, da sam odloča o svojem delu in dohodku ter upra^ja sredstva za proizvodnjo, vzporedno s tem pa je bil v našo dru :beno ureditev vnesen p'Vb m nov moment,-ki je temeljito s preme "14 nošo '1v,užbo. 17 uvedbo samoupravljanja se začne novo obdobje v naši zgodovini, morda tudi v zgodovini človeštva.
Tovariš Edvard Kardelj je bil tudi dolgol.etni prijatelj in svetovalec tovarišu Titu. Umrl je 10.2 19:79 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. S svojo smrtjo nam je tovariš Edvaz d Kardelj za -pustil zakladnico misli in političnih izkušenj, zakladnico sa -moupravnih in kmetijskih idej, ki nam bodo opora za v prihodnje.
Srečko GLODEŽ, 8.b
KAKO UČEITCI SAMOUPRAVLJAMO
Letos mineva 30 let samoupravinanja, torej smo že pred tridesetimi leti naredili tisti velik in odločilen ter pravi korak.
Tovariš Tito je na srečanjih s pionirji velikokrat poudaril, kako jjomembno je, da se tudi otroci, pionirji,	j pionir-
skih kolektivih, v šolah Čim boli usposobijo za življenje in dele, za številne naloge, ki jih čakajo jutri.
Lahko trdimo, da smo se že ves čas naše revolucije, med LOB, v letih obnove in izgradnje naše domovine in tudi v letih, ko smo začeli uresničevati in razvijati naš sistem samoupravljanja, aktivno vključevali v ta razvoj.
Tudi zdaj imajo pionirji povsod svoje organe samoupravijanja. Na, šoli samoupravljajo v okviru svoje pionirske organizacije,šol ske skupnosti, v krajevni skupnosti, v hišnem svetu, v družbenih •rganizacijahUčijo se odločati, kritičnosti, učijo se uskladiti svoje odnose v kolektivu in pri vsakdanje u delu ter pri igri.Pi onirsko samoupravljanje uresničujejo pionirji delegati s sodelovanjem na sestankih in pri dogovorih, s tem, da volijo svoje delegate, da so lahko izviljeni. da sprjemajo skupre odločitve, da izvršujejo s^oje obvez nosti.
Lahko smo srečni, da živimo v samoupravni Titovi Jugoslaviji. Še nadalje bomo izvrševali dela in misli Edvarda Kardelja.
Brigita KRAJNC, 8.a
PRVOŠOLČKI RAZMIŠLJAJO, KAJ JE TOVARIŠTVO
Dober tovariš jr Listi, ki je pošten.
Sebastijan
Starejšim ljudem odstopiš prostor v avtobusu.
Andrej
Tovariš je tisti, ki rad pomaga.
Sabina
Moraš ^iti olikan in vsakega pozdraviti.
Kdor težko nese, mu pomagamo.
Jernej
Mojca
Tovariš je, kdor ne laže.
Petra
Pravi tovariš je tisti, ki ne krade.
Andreja
.

t i:
- 8 -
^ri učenju si moramo pomagati,
Damjan
Tovarišico in starše maramo ubogati. Slavko Vz or tovarištva je tovariš Tito.
Janko
Ce ja sošolka bolna, ji nesem bralni list.
Marija
To je tovarištvo, če sošolcu posodiš svinčnik.
Renata
Gremo k prijatelju na obisk.
JankH
Tovarištvo je to, da si pomagamo pri učenju*
Sandra
Gesel sem Lojzeku nalogo.
Sandi
Skupaj gremo v šobo.,
Bojan
Tovarištvo je tp., da se imamo med seboj radi.
Tanja -
Tovarištvo je to, da sošolcu posodim radirko.
Liljana
Sošolcu nesem pokazat nalogo.
Lo jzi

• '
'



'

















35 L S T
- D -
v SVOBODI
Svoboda. Ena sama velika beseda. Kaj nam pravzaprav ta beseda pomeni, se prav niti ne zavedamo. Redili smo se in odraščamo kot svobodni ljudje, živimo svobodni, člFveka vredno in dostojno življenje. Vemo le to f da nam je danes lepo, da imamo vse, kar hočemo, da živimo v miru.
Zavedati se moramo, da vsega tega ne bi bilo * če ne bi bilo velike zmage pred 35 leti, če ne bi bilo začetkov krvavega boja in če ne bi bilo velikega voditelja vseh naših bojev in našega sedanjega revolucionarnega dela, tovariša Tita j On, njegovi najožji sodelavci, delovni ljudje vseh naših narodov in narodnosti so edino poroštvo, da se boji za boljše in srečnejše dni ne bodo nikdar ustavili.
Zato moramo tudi mi mladi negovati in razvijati bratstvo in enotnost naših narodov, ki je ena naj dragocenejših pridobitev našega narodnoosvobodilnega boja. Biti moramo dobri učenci,da bomo nekoč čim bolje služili svoji domovini - .socialistični Jugoslaviji.
M	^	|	0	, m	Vk '
Srečni smo, da živimo v svobodni Jugoslaviji, penosni na tovariša Tita, ki nas je vedil delga štiri leta vojne, ki nas je vidil skoz i najtežja leta. Takšne srečo pa želimo tudi zatiranim, narodom, naj tudi pri njih zavlada mir, prijateljstve.
T* je želja vseh nas, ki danes svebodno uživamo sadove naše dfcbre zemlje. Tilda ta želja se be uresničila šele, ko si bSdd narodi med sebefj pifdali ril k o bratstva in prijateljstva.
Danica GL ODE Z, ,8.b
fr
10
SPOMIHI
Daleč tja v velika dolino, kjer raste polno resja, rož, poln upov, nad} želja, šel mlad je mož, a žena tam zavita je v črnino.
Ko siva megla pada na zemljo, iz leta v leto žena tja se vrača mrka, srce v prsih joka, bolečina trka, vrnila se domov z veliko bo skrbjo.
Ti mladi mož in hraber partizan, z akaj ne vidiš lune, sonca?
In svet svetal ti je neznan.
V meglenam dnevu tiho joka sveča~ ko mine leto, žena zopet se boji, da bolečina njena se poveča.
Irena FILIPAJA, 7.b
RAZMIŠLJAHJE OB SPOLSFIKU
Z godaj zjutraj je* Ura je šest. Zgnetemo se v avtobus, ki nas pelje proti Stubici, Pit je dolga in postaja nam dolgčas.
Za nameček je z ačelo še deževati.
Da bi se otresli moreče tišine in dolgočasja, smo se zapletli v živahen pogovor in marsikdo je poskušal zapeti. Pa je kaj hitro utihnil, ko je spoznal, da še ni pravega vzdušja za petje
Tovariš nas je opomnil, da se bomo ustavili, ker smo prispeli do cilja našega izleta.
Pred nami je stal spomenik Matije Gubca. Pritegnile so nas nazne podobe na spomeniku, ki so ponazarjale trpljenje in boj slovenskih ter hrvatskih kmetov. Gospoda jih je mučila z veliki mi davki, ki jih niso zmogli. Zato jih je doletela kazen, ki je bila zelo huda. Pogosto je pel bič, mnogim pa je grozila ječa. Graščaki so si izmišljali tudi druge načine mučenja. Življenje je bilo kratkomalo neznosno.
- 11 ~
Takšno trpljenje kmetov je postalo povod za kmečke upore. Na čelu teh uporov je h11 Hahlja Gubec, ki je pozval kmete, naj se berijoza svoje pravice in boljše življenje. Upor se je naglo širil in zajel skoraj vse hrvatske in slovenske kraje. Kmetje so se borili proti gosposki, "lilo je prelite mnogo krvi. Mnogo bojev So si izvojevali.. na koncu pa so doživeli poraz. Mnogo kmetov je plačalo ta upor s svojim življenjem, njihovega vodjo Matije Gubca pa so ujeli in ga strahovito mučili v lagrobu. Po glavo se mu dali šarečo kronr v roke vroče žezlo, umrl jr v nečloveških mukah. Matija Gubec je umrl, toda njegov lik j n pogum sta ostala v srci! lemotov, ki so nadaljevali z njeg' rim delam Kmetje so se potem še večkrat uprli ter se borili za svoje pravice.
Vz dramilo me jo brnenje avtobusa, ki se je pripravljal, da nas odpelje protidomui Š9 zadnjič sem s pogledom objel spomenik, ki je tako živo upodobil trpljenje, pogum in boj naših prednikev.
Mire METLIČAR, 8.b
PARTIZANSKI MITING
V torek, 3.4 1980, smo prinesli kurirčkovo pošto do naše šole. Učenci OŠ Hajdina so jo prevzeli od OS Kidričevo. IH so pidnir-ji prinesli kurirčkevo pošto, smo pričeli z mitingom.
Najprej so pionirji prebrali pisma, ki so jih napisali učenci doslej obiskanih sol. V teh pismih je bila velika želja pionirjev za oz dravitev tovariša Tita. Na mitingu so sodelovali tudi glasbeni, pevski in' folklorni krožek' zaveli in zaplesali a« nekaj partizanskih plesov. Na mitingu so biči tudi predstavniki krajevne skupnosti. Po mitingu se je tovas\s ravnatelj zahvalil vsem udeležencem in jim dovolil žarajati okrog kresa.
Naš program so popestrili tudi učenci iz drugih osnovnih šol. Kurirčkova torba je pri nas prenočila. Naslednji dan smo jo pre dali učencem osnovne šole Tone Žnidarič.
'Mislim, da ta vsakoletna proslava obuja spomin na težke boje med NOB in na tovariša Tita.
Andreja GC '"'RK, 4 a
- 12 ~
POGOVOR S PARTIZAKOM
Reko nedelj A smft se idp^avili k moji stari teti 4 Tam smo se dolgo pogovarjali in pogovor je nanesel na partizanske dnit Ker
sva z bratom bila radovedna # sva jo prAsilaf naj nama p4ve kakšno zgodbo* POvedala nama je, kako je neko zimskO noc nahranila sirup inO partizanov j	j
Zunaj je bil visok sneg in mraz je močno pritiskal* ha Ikno je potrkalO, teta se je prebudila in pogledala na uro | Billi, je nekaj čez pAlnoč* Takoj je pomislila, da sr to partizani* PM -časi je odprla vrata in pred vrati je stalo sedem premraŽenih partizanovi Povabila jih je v hiše, Sezuli so se in segreli pri peči. Teta jim je med tem časom skuhala žgance in mlele#. Ko so se najedli, jim je prinesla odeje, da so lahko polegli po pidu. Velik suh partizan je rekel, da gre na straže, a teta mu je rekla, da bo ona strašila, en pa si naj^edpočije. Preden je par-
tizan legel, ji je rekel, naj jitp -zbudi, preden se b* začelo daniti. Teta jih je zjutraj zbudila in vsi veseli so se ji lepo zahvalili in odšli v gezd. Ona pa je bila vesela, ker je po>« magala partizanom.
Natalija VOGRINEC, 5.b
V boju je mnogo borcev izgubilo življenje. Mn#go pa jih je, ki znajo povedati, kako hudo je biti borec.
Tudi moj stari ata je bil borec. Posledica vojne je izguba leve roke. On zna povedati, kako hudo je bilo• niso imeli hrane, reševali so ljudi pred hudobnimi nemškimi vojaki, ki so mučili žene in otroke ter požigali vasi. Mnogo ljudi so odpeljali v taborišča in jih tam mučili. Najhuje je bilo takrat, ko so se srečali s sovražnikom iz oči v oči. Odločiti se je.bilo treba, kdo bo koga ubil in kdo bo hitrejši. Mi se vedno posrečilo biti močnejši, zat# je padlo dieti bercev, ostalo mnogo ranjenih in invalidov. Bili so močnejši in zato nam je danes življenje lepše in vsi, ki so občutili vojno vihro, želijo, da je nikoli več ne bi bili.
S tem stavkom navadno moj stari ata zaključi pripovedovanje c* borcih ali vojni.
Mirka VERLEK, 5.b
- 13 -
ZA VSE JE S V E 'T DOVOLJ BOGAT
Bilo je prijetno nedeljsko jutro. Sonce je že poslalo svoje prve žarke, ki so naznanjali lep jesenski dan.
Prebirala sem knjigo, v kateri sem zasledila besede; vojna, lakota, zatiranje... Začela sem razmišljati.
Kaj. nam pravzaprav pomeni beseda svoboda? To.."si lahko predata, vi ja j o ljudje, ki so se med vojno borili, trpeli v izgnanstvu in pomanjkanju. Mi otroci vemo le to, da nam je danes lepo, da imamo vse, kar hočemo in da smo svobodni.
Toda šal, vsepovsod ni tako. V mnogih deželah še vedno divja vojna vihra, zatiranje, ljudje umirajo od lakote, Njihovi h-brazi niso nasmejani $ sproščeni. Iz njih je razbrati ..zaskrbljenost , željo po svobodi, po skorjici kruha, Lačen se ne vpraša, kaj bo jedel jutri, pojutrišnjem, temveč kaj bo jedel danes, kajti jutri bo lahko že umrl.
Otroci si ne morejo predstavljati, kaj je to svoboda, kaj pomeni biti sit. Njihovo otroštvo je posuto s težavami in s trpljenjem, njihovi mladostni spomini bodo kruti vse življenje.
Toda, zakaj? Ali ni svet za vse dovolj bogat? Na to vprašanje bi morali najti odgovor. Koliko denarja gre vsak dan za izdelavo orožja! Se ne zavedamo, da bomo s tem škodovali drugim in samemu sebi? Koliko kruha najde svojo pot v smetnjakih? Zakaj? Največkrat pravega odgovora na to ne najdemo. Premalo se zavedamo, , -kako dobrodošel bi bil ta denar lačnim množicam, ki umirajo od lakoto.
Želim si,, da bi nam bilo vedno tako lepo, da bi tudi zatirani narodi zaživeli v svobodi, in da bi tudi za njih začelo veljati geslo; uZa vse je svet dovolj bogat!15
Danica GLODEŽ, 8.b
SREČANJE Z ZAGAJEM
Bilo je lepo. ~ nČno popoldne. Vrnila s m se iz šole, jamica 'n ciz e"	j, sestrica Nada pa od so s J •vib. Po k-šilu smo
.pravili o teti v bolnišnico.
Beta nas je bila zel:.- vesela. Nekaj časa smo se pogovarjali, pečem pa smo odšli ven na sveži zrak. Sedli smo na klop in se pogovarjali.. Mimo pa pride deček. Bil je približno tako velik
- 14 -
knt jaz. Prigedel je in vprašal, kako mi je ime. Povedala aem mu in tako se je pričel pogovor, povedal nam je, da mu je ime Žagaj, je doma v Afriki, da je star 14 let in obiskuje dsnr<vno šolo. Prosila sem ga, naj mi pove nekaj » njihovem življenju. Žagaj je bil tega vesel, z ato nam je povedal odlomek iz njihovega življenja. Pripovedoval je takole:
"Doma sem v Afrikit Imam še dva brata in štiri sestre. Oce ne debi zaposlitve, zato pa se ukvarja z ribolovom. Uspeha ima bolj malo. Komaj preživlja družino. Pomagava mu moj starejši brat in jaz. Vsak dan greva v tiskarno, kjer nama razdele časopis, midva pa ga Razneseva po hišah. V nekaj urah je to d£lo opravljeno. Večkrat Pomagava tudi očetu pri ribolovu ali pa sesiram pri domači obrti, kjer tkejo preproge, nato pa jih predava. Seveda, pri vsem tem Ualo, premalo zaslužimo. Imamo dve sobi in kuhinjo', Z dola re vrneva domov utrujena ±n lačna. Tudi najine sestra in brat sc več-kra+ 1 ični kot si“l. Napraviva nalogo in grev . spat. Zjutraj pa ». Popoldar k**se vrneva iz šole, greva tiskarno. Mlajše 8estie in bra; m sij o obleke, ki sva jih midva prerasla. Tukaj se Otroci igrate zaigračkami, mi pa se zabavamo s palicami in kamenčki. Naša šola je ena soba. V njej je st«! in miza za učitelja,
^i pa sedimo na tleh. Imamo en zvezek in svinčnik, To prinesemo v rokah. Mnogi izmed mojih prijateljev sploh ne hodijrsv šolo, ker doma nimajo denarja za kruh, kaj šele za zvezek. V šolo pri-s lemb . v srajci in hlačah, bosi in gologlavi. Vedno pa si •'-žarnem ca.s in grem k posebnemu učitelju, ki uči srbohrvaščine-. V to šo-l^hodim zato, ker je moj oče prijatelj z nekim Hrvatom, ki tu Sradi tovarno in imam. veselje do jez ika, Tam nas je samo pet. Učitelj nas ima zelo rad, Preko njega si dcrpisu^e.no z vrstniki 12 Jugeslavije. Nekega dne pa smo sprejeli pismo od neke šole. Povabili so nas k vam v Jugoslavijo. Napisali so tudi, da prid-zbirajo denar za letalo, ki nas je pripeljalo sem. Tako, vidite, sem se sedaj znašel tukaj. Moji sr učenci so tam v parku, daz pa sem se odpravil na sprehod m mn bolnice," Tako je pripovedoval. Lepo sem se mu hotela zahvaliti, on pa je dodal še :
"Dri nas mnogo Otrok, pa tudi odraslih, umre zaradi lakote ali bolezni. Zakaj, starši nu morejo priskrbeti zdravnika, ker ni -^djo dovolj denarja. Vi ste srečni, ker živite v izobilju. Vi Se tega sploh ne zavedate.’-! Žagaj me je sedaj prosil, naj mu še 3az kaj povem o našem življenju. Pripovedovala sem mu takole:
- 15 *-
"Doma sem v Skorbi pri Ptuju, to je v Sloveniji* Maša družina šteje štiri elane: očka, mamico, sestrico Mado in mene. Hodim v peti razred osnovne šole. Šola je zelo lepa; ima dsem učilnic, kabinete, zbornico, knjižnicn, kuhinje.*. Imam veli)co knjig in zvezkov, ki jih nosim v torbi. Doma imamo lepo hišo, T'o pridem iz šole, si naredim nalogo, pospravim, se učim, zvečer še malo gledam televizijo, nato pa grem spat. Očka in mamica hodita v službo. Doma imava s sestrico veliko igrač, od avtomobilčka do medvedka. Vedno sva siti, primerno oblečeni. Imamo tudi avtomobil in traktor, Nekateri ljudje, med njimi je. največ otrok,ipe-čejo kruh v koš za smeti, vi pa stradate in umirate, ker nimate kaj jesti."
Pogovor je pretrgal Zagajev učitelj* Poslovila sem se od njega.
Vrnili smo se domov. Zelo sem bila vesela, da sem tako lepo preživela ta dan.
Irena GOLOB, 5.a
60-L E T N I C A ŽELEZNI -A G S K E STAVKE ŽELEZNIČARJI V BOJU ZA SVOJE PRAVICE
S tem človekom, starim železničarskim mačkom, smo se o železnici, takratnih delovnih razmerah, o delavcih in še o marsičem pogovarjali povsem slučajno. Prišel je na obisk in z mojim dedkom sta se živo spominjala dogodkov iz prve in druge svetovne vojne. Bila sem prisotna, ko je reč nanesla na delavce in o takratnih borbah, v katerih je tudi sam sodeloval. Poslušala sem;
"Takrat je bil.vres nemogoče. Živeli smo v takšni revščini, da so otroci bili večkrat lačni. Pa tudi za šolo ni bilo denarja. Midva z ženo sva si zelo prizadevala, da bi vsaj malo izbolj šala naše razmero Takrat je tudi drugim ee" a 'cem prekipele.Na železnici smo ved u bolj 'negodovali, tiho Smo netili'upor. Tudi po vsej Jugoslaviji so se delavci in železničarji upiralm. Organizirali smo se in decembra 1918. leta ustanovili-.splošno železničarsko organizacijo za vso Jugoslavijo," Nato ga je prekinil dedek; !iTi, ali niso policisti in šandarji nič besneli?" "Oho, počakaj no! To še vse pride. Pogajali smo se z vlade. Za
- 16 -
tiste bedne čase smo s Protokolom sporazuma dosegli veliko, vendar ga niso niti delno izpolnjevali, saj nismo redno dobivali mezd Petem pašo ti gospodje še znižali že tako nizke osebne dohodke železničarjev. Takrat pa nam je bilo dovolj. 15. aprila 1920.leta je ponoči izbruhnila železničarska stavka po vsej Jugoslaviji. Tudi drugi delavci so imeli dovolj zatiranja. Seveda je gospoda takoj poslala nad stavkajoče orožnike, ki nas kljub žrtvam niso uklonili. Mas je vodil trden in svetel duh, vera v svobodo in boljše življenje. Strokovna komisija je nato določila 3- dnevno generalno stavko. Stavkali smo vsi zatirani. Takrat so pošiljali nad nas policijo in orožnike, vendar zaman, saj smo bili e -notni, složni v eni misli: “konec trpljenja”. Enotnosti in to -varištva pa nihče ne poruši. Tiste dni so tudi na Zaloški cesti v Ljubljani padle žrtve. Policija je streljala na mirno množico. Mislili so, da nas bodo strli s streljanjem, vendar je bilo to le prilivanje olja na ngenj.Ob vsaki žrtvi je bila naša zavest še trdnejša. Zdi se mi, da so nas ti klici umirajpčih vzpodbujali, nas hrabrili. Taicra* smo se železničarji povezali kot še nikoli!"
Tu je Jože za hip prenehal s pripovedovanjem. Pogledal je svoje žuljave in trde roke, njegov z gubami posejan obraz je prekril zasanjan nasmeh. Spominjal se je tistih težkih, s krvjo zapisanih dni v naši delavski zgodovini. "Veš, Jurij", je dejal dedku, "teh dni ne bom nikoli pozabil. Pikoli ne bom pozabil teh zavednih ljudi, ki so strdnim in odločnim obrazom šli v boj. To so bili ljudje.... Joj, kaj pa govorim?" se je prestrašil po ne kaj trenutkih, ko je zamišljeno zrl predse. Potem je nadaljeval: iipo, potem je prišla vojna. Seveda smo se vsi železničarji takoj vključili v organia iran odpor, saj se nam je v vseh teh dosedanjih neprestanih bojih utrdila narodna in razredna zavest. Središče upora slovenskega z atiranega ljudstva je bila eno leto Ljubljana. Dobro smo se organizirali in ustanovili železniški, partijski, frontovski in narodno zaščitni bataljon. Veliko aktivistov je odšlo v partizane in kljub aretacijam smo nadaljevali boj. Tako smo se borili in ne brez žrtev. Padla sta sekretarja na železnici Tine Rožanc in Romavh, v boju je padel Janez Demšar pa Klusov Joža. Mnogo jih je padlo v partizanih, mnogo z avednih življenj je zgorelo v krematorijih, v plinskih celicah... Ta vojna leta so bila najhujša. Raz dejanje je bilo po celi domovini. Od stare Jugoslavi, j e so ostale le ruševine.
17 -■
Vendar smo zgradili iep:'o In boljšo komunistično in samoupravno Jugoslavijo, kjer ni bogatašev in revežev, ampak smo vsi ljudje enaki in smo samoupravijalci. Tudi na železnici je bilo razdejanje popolno .Porušenih je bilo 230 km glavnih prog, 85 km po** j stajnih tirov, uničenih je bilo še mnogo kretnic, predorov, mostov, postaj... Vendar smo pri obnavljanju domovine, še posebej pa pri obnavljanju železnic , prijeli za lopate vsi in obnavljali vozni park. Ustanivili smo delovne odbore in tako s skupnimi močmi odstranili njahujše ovire. Kmalu se je promet spet ustalil in se normaliziral. Potem smo s pomočjo železnic obnavljali, še druge porušene objekte.11 Kalo je prenehal s pripovedovanjem.
'iTIja, zdaj sem vama pa vse povedal. Ampak prav je, da vemo za borbe med vojno, ki železničarji smo se borili v mestih pa v partizanih, vi kmetje, Jurij, pa ste se na deželi borili za svoje pravice. Vsak na svoji strani, skupaj pa smo si priborili to svobodo. No, potem smo s svojimi rokami zgradili to, kar imamo danes, Parno lokomotivo je zamenjala električna, sploh je zdaj potovanje z želoz nico mnogo udobnejše, Seveda smo železničarji tudi sedaj zeloaktivni. Prizadevamo si, da. bi čim. bolj sodelovali z drugimi prometnimi panogami.',! Nasmehnil seje, ''Ko, pa sem vama povedal tole krvavo železničarsko zgodovino! Vesta, čeprav sem sedaj že v z asluženem pokoju, še vedno rad obiščem svoje prijatelje iz železnice. Borba nas je združila in sme lobri prijatelji. Drug ob drugem smo šli v noj in sedaj smo drug ob drugem v svobodi. Ponosen sem, ko se peljem po železnici, ki smo jo s svojimi rokami z gradili." S temi besedami je Jože končal pripoved.
Letos praznujemo 60- letnico železničarske stavke na Zaloški cesti in 30- letnico osvoboditve. Veliko let je minilo od tistih krvavih dni, pa bodo vseeno ostali ti dnevi , tako pomambni za našo bodočnost, v naših srcih. i, mladi, vemo za velik doprinos železničarjev k osvoboditvi, z ato bodo padli in živi heroji želez niče vedno ostali v naših srcih.
Z njimi smo ob njihovem praznovanju!
Marija DREVENŠEK, 7.b
- 18 -
ŽELEZNIČARJI NEKOČ IN DANES
S prijateljem se peljeva v Ljubljano. Sama sediva v kupeju in brez besed zreva v pokrajino, ki hiti o drvi mimo naju. Iz zvočnika prihaja prijetna glasba, ki naju nekoliko poživi. Sicer pa še je zgodaj in zato se udobno namestim, na svojem sedežu. Trudne veke se mi kar same poklopijo in čakam samo še na spanec, vendar naju predrami voziček mladega dekleta, ki nama ponudi zajtrk. Pri detnemu vonju kave se res ne moreva odreči. Kot nalašč se zasliši iz zvočnika disco glasba, ki naju popolnoma prevzame. Malo manjka, da ne zajtrkujeva v ritmu glasben Nehote se zazrem v prijateljevo nog;), katere tis pot se ujema z ritmom glasbe. Po obilnem zalogaju se zopet vsak na svoji strani leno skobacava na sedež. Mehko usnje na sedežu se ubogljivo vda pod nama, kot da bi se zavedalo svoje vsakdanje in ponavljajoče se dolžnosti. Glavo naslonim na naslonjač in ob dotiku me postane aram nad samim seboj. Vozim se v vlaku, v kate-em mi prepeva disco pevec glasbo, ležim kot v domačem fotlju in se ne vprašam, od kod vse to. .Sramota mi preide v bes, katerega ne morem zadržatii Tako malo vem o življenju železničarjev nekoč, pa se brezbrižno vozim v vlaku in po železnici, ne zavedajoč se, da je vse to vendar sad njihovega truda in dela.. Te besede mi kar same pridejo nekontrolirano iz ust. Prijatelj, ki bere časopis, me začudeno pogleda izpod očal. Moje vedenje se mu zdi čudno. Razkrijem mu svoje razmišljanje, on pa spet kot stroj, katerega delo je vedno ponavljajoče in avtomatično, brezbrižno potegne dim iz cigarete ter nadaljuje branje svojih Sportskih novosti. Njegova brezbrižnost me še bolj raz -jezi. Toda to pot se premagam in trdno sklenem, da ob prvi priložnosti obiščem strica železničarja, ki mi bo vedel povedati vse o njihovem življenju rd 1. vsetovne vojne pa vse do danes. In zdaj mi ne verjamete, da imam strica, ki je bil nekoč železničar? To ste mi pravii Sicer pa, o tem vas bo prepričala njegova zgodba.
študijska knjižnica
Z željo, polno pričakovanja, hitim proti stričevemu stanovanju. Vem, da stric nerad govori o tem, zato se bojim, da pogovor ne bo stekel. Poz vonim. Na vratih se pokaže teta j ki se me zelo razveseli. Ob peči sedi stric in bere, Ker sem očitno v zadregi, začnem z običajnimi frazami; najprej pozdrav od domačih, potem pa:+Kako ste kaj? Kakšno je pri va.' -^eme? Kako gre z zdravjem?”
19 -
Opazim, da sem o tem, kako je z z dravjem^ zadel v črno. Ker je začetek lepo stekel, sem prepričan, da "ho vse dobro steklo. Ko sta stric in teta končala vprašanja o domačih, sen se odločil: "Veš, stric, pred nedavnim sem se peljal z modernim vlakom pa sem se spomnil nate. Prosim, bi mi lahko povedal zgodboo življenju želez ničarjev nekoč1"
nVeš, to je zmodba za celo knjigo”, mi nekam nezaupljivo odgovori stric. Spet me spreleti misel, da s pogovorom ne bo nič. Stric odloži časopis in se zamisli, Vidim, kako v mislih potuje v preteklost, hočem ga motiti. Ko se vrne do prve svetovne vojne, začne pripovedovati:
"Po prvi svetovni vojni so se za delavce v takratni državi pričeli hudi časi. Vsi delavci sm ' bili raz kropljeni, razmere so bile res neznosne. To lahko potrdi tudi teta. bisem se redno vračal domov, delali, smo ves dan, plač nismo dobivali redno. Položaj železničarjev je bil posebno nemogoč. Kot sem že rekel, smo bili slabo organizirani.,,. Vedeli smo, da lahko kaj dosežemo le enotni. Zato smo leta 191C ■-rganizirali železničarsko organizacijo za celo Jugoslavije, Tako sc se marca naslednjega leta z brali v Ljubljani naši delegati in zahtevali od vlade 8- urni delavnik za vse železničarske delavce ter ureditev mezd. Pogajanja so se zaradi zunanjih vzrokov zavlekle, in otežila.
Tako je nezadovoljstvo raslo. Vsi naši predstavniki so si zelo močno prizadevali, da bi pogajanja stekla. Medtem pa je prevzel mesto v želez ničarskem ministrstvu nam. železničarjem dobro znan reakcionak dr. Anton Korošec. ! .i.to sc se cene v deželi zelo dvignile. Kljub temu pa mara niso zvišali ža tako nizkih plač, prejemke so nam. celo znižali .Vzeli so nam tudi vse pravice, ob-u ljubljene v "Protokolu sporazuma". Takrat sva se s teto ravno preselila v revolucionarno Ljubljano, nezadovoljstvo je med delavstvom v Ljubljani bilo še večje. Plamen, ki je do sedaj tlil, je zagorel. Med ljudmi se je govorilo, da bo 3- dnevna generalna stavka železničarjev Začeli se je 15. aprila 1920 točno o-polnoči. Misliš, da smo bili takrat železničarji sami! Prav tu se je pokazalo bratstvo in enotnosvJ X siavki so pristopili še železarji, rudarji in drugi delavci- Vlada, ki ni vedela, kako naj zaduši stavko, je bila z medena Ukazala je aretacijo železničarskih zaupnikov, vendar mo n ismo nckorno gledali tega!
20
Vladi smo odgovorili z zborovanji in manifestacijami. Živo se še spominjam takega zborovanja na Zaloški cesti v Ljubljani. Bilo je 24. aprila. Ha ulici so se zbrali delavci, med njimi tudi jaz z veliko rdečo kravato, ki mi jo je sešila teta na stari Singerici ter tudi ona, z velikim rdečim cvetom na prsih. Nameravali smo v središče mesta. Pot so nam zaustavili žandarji, ki so zaprli vse prihode v center. Hoteli smo se jim izogniti po cesti za Ljubljanico. Nepričakovano so padli streli na goloroke delavce. S ppgledi.sem iskal teto, a je med množico nisem našel. Še danes ne vem, kako mi je uspelo uiti iz svinčene toče. Rezultat stavke na tej cesti je bil znan že nslednji dan: 13 mrtvih, več kot 75 nanjenih, z apori polni jetnikov, več tisoč železničarjev odpuščenih,. Toda delavstvo je postalo ne bolj enotno in organizirano. No, med dimgimi so odslovili tudi mene. S teto sva odšla na deželo. Vendar sem se čez nekaj let spet zaposlil na železnici. To so bila moja najtežja leta, ki sem jih preživel kot že -lezničar. S pričetkom druge svetovne vojne se je vse spet spremenilo. Toda IZ. april je ostal v naših srcih. Kot vidiš, je ta dan tudi dan vseh jugoslovanskih železničarjev.1'
Tu se pa z ačne spet druga zgodba. nAli hočeš, da ti jo po -vem?1’ Nisem pričakoval vprašanja, zato me je presenetil. :,Da, da, seveda,” sem brezglavo odgovoril. ”No, če ti je že toliko do tega, pa poslušaj!
Okupatorji, torej Nemca, so nas železničarje razmestili po celem rajhu. Toda naše revolucionarno delo, kljub strogemu očesu tujca ni zamrlo4 Kot veš, so se v vseh delih Slovenije začeli formirati protifašistični odbori in drugi ilegalni odbori OP. Vsi pa so imeli namen zadati tujcu čim več udarcev. Mi, takrat Že nekoliko starejši želez ničarji, ki smo bili zaposleni, res nismo šli v partizane. Zato pa smo jim hoteli pomagati na drug način. Na terenu smo vneto zbirali vse podatke, ki bi koristili partizanom,ali pa celo zaveznikom. Pokazalo se je, da so ti podatki v pomoč OP, Zato je bilo med železničarji zelo veliko mož, na na katere sme ponosni. Med njimi so najbolj znani: Tine Rožanc in Peter Romavh, dva sekretarja vp -n-n-*	^-n-;d, pa AntOn
Sušterič - Tone Železnik, moj dober prijatelj in predvojni komunist, in nazadnje seveda vsem znan borec, ustvarjalec, tovariš Bogo Plander - Klusov Joža.
21 V
Spominjam se, kako so njegovi tovariši po vojni pripovedovali,da se je kljub odsvetu zdravnika udeležil napada na Bosiljevo. Bosiljevo je padlo, padel je tudi on.
Prišla je pomlad 1. 1945 in demovina je bila osvobojena. Partizani so poganjali še zadnje ostanke fašizma. Obetali so se nam boljši časi. Čeprav je bila vojna končana, česar smo se vsi veselili, nismo z delom končali» Sovražnik je pustil domovino razdejano, porušeno, raz orano,.. Med drugim je bilo tudi mnogo porušenih prog, uničenih lokomotiv, kretnic in drugih železniških signalov. To, kar si videl, ko si se peljal z vlakom, smo zgradili mi s prostovoljnimi delovnimi urami» Pomagala nam je tudi mladina in drugi. Sicer pa tako niso počivali nikjer. Povsod se je gradilo.. Vidi se, kako sem star, a ponosen sem na predvojne in povojne železničarje in seveda tudi nase
Ča pa pogledam v sedanjost, vidim, da se železničarji trudijo sodelovati z vsemi prometnimi panogami. To pa zato, ker so naše ceste zelo obremenjene z raznim tovorom. Zato si naša družba prizadeva, da bi čim več tega tovora preusmerila na železniške tire. S tem bi olajšali breme cest in bi pri tem prevozu porabili manj energije, katere tako in tako primanjkuje. Zavedati se moramo, da je železniški promet mnogo cenejši od drugih, varnejši kot cestni, zahteva manj prostora, s prevozom tujih tovorov pa prinaša tako potrebne devize.
Samo STRELEC, 7.b
I
— 22 —
USTVARJALI SMO VSE LETO
JESEN NAS JE BOGATO OBDARILA
23. septembra se je pričela jesen,, Jesen je najlepši letni čas Posebno se je veselijo kmet,je. saj jih je narava poplačala za nji hovo delo čez vse leto -
Najlepše jesensko opravilo je trgatev. Takrat oberemo sladko grozdje, ga zmeljem ■ in stiskamo,, da priteče sladek mošt.
Jeseni kmetje pospravljajo oe krompiry koruzo in druge pridelke , n j j.ve pa preorjejo .in jih p -sejejo s pšenico.
Jeseni odpada listje z dreves, živali debije daljša in gostejšo dlaki-'. Ptice selivke ■ dleti jo v tople kraj e c Vse se priprav -1jajo na zimo
Narava se pripravlja za zimski počitek, nao pa sili, da se top leje ooJaoimoc.
Jože VAUDA, 4.a
OBRAT,BIT DAN • NIČ NAS NE SME PRESENETITI
Obrambni dan na temo s Nio nas ne sme presenetiti smo imeli v soboto.
Zbrali smo se v šoli.. Najprej nam j e naša tovarišica razred -ničarka povedala v nekaj besedah potek obrambnega dne. Naenkrat smo zaslišali zavijajočo sireno, kar je pomenilo - v čim kraj -šem času izprazniti šolo., N,, Urezali smo se še kar dobro, šolo smo namreč izpraznili v eni minuti in petintridesetih sekundah.
Po alarmu smo seubrali v 3Jo razredu, kjer so nam učenci osmega razreda prikazali nekaj vaj prve pomoči.. Višja stopnja pa je medtem gledala vaje C Z c Ko srn- si mi gledali prvo pomoč, .»so se učenci od petega dv osmega razreda seznanili s prvo pomočj% Mi smo si medtem ogledali vaje CZ,, Jaz se tega ogleda nisem udeležila, ker sem morala v gramozno jamo„
Po vaji CZ so prišli v gramoz no jamo še drugi učenci. Naj -prej. so pionirji - gasilci GD Hajdina z vodo prikazali Triglav. Tudi mladi gasilci GD Hajdoše, GD Slovenja vas in GD Gerečja vas smo hoteli prikazati *"! o ven s kr zan+avo, kar pa je žal zaradi obupnega vremo-np odpartlOo
... 23 •
Ker je močno deževalo, amo .imeli proslavo v šoli, Hajprej smo ^peli himno„ Nato sta pevska zbora zapela nekaj pesmi. Sledila je Recitacija, nato sem jaz prebrala spis«
Po proslavi smo imeli ralicot
Ker smosi izpopolnjevali znanje za vojne razmere, smo morali PMti v šolo s posebnimi d,-volilnicamio
Tako smo z aključili.obrambni dan, ki je bil izveden v okviru ckcije MHMPo Bogatejši in ,posobnejši pomagati sočloveku v ne-areči smo se vrnili domovc
Majda ERLAČ, 4«a
POSTALA SEM MLADINKA
25. maj je praznik mladosti in rojstni dan tovariša Tita. Za Rojstni dan je tovaiiš Tito vsako leto prejel štafetno palico s Čestitkami ia puzdravi, petem ko je prepotovala vso Jugoslavijo.
Mladina ta dan pripravlja raz na tekmovanja v športu in znanju. Tovariš Trto je bil vedno ponosen na svojo mladino, ki mu je tudi v najtežjih trnutkih ostala zvesta;.
V predvojnih časih je bilo mladini mnogo teže;. Spoznavali so krivice, ki so se godile način narodom, zato so 10» oktobra 1919 Ustanovili SKOJ, SKOJ je bila enotna, revolucionarna organizacija Uapredne mladine naše države, katera tradicije nadaljuje v sodobnih raz merah bc,_:	za razvoj m napredek socialistične samouprav-
ne družbe. 10,10,1919 je datum, ki označuje začetek organiziranega boja mladih komunistov.v surovih družbeno- političnih okoli -Š Činah stare Jugoslavij e o
Fantje m dekleta vseh naših narodnosti in narodov so delili Usodo KP in ostajali v prvih vrstah boja za svobodo, neodvisnost, srečo in socialistični napredek svojega ljudstva« Žrtvovali so se. Čeprav niso še niti začeli živeti, za srečo in svobodo bodočih generacij t
Po osvoboditvi je bila naša mladina tista, ki se je odločila, da bo pomagala graditi, novo Jugoslavijo., Ha ruševinah, na uničenih želez nicah in estah so se oglasili krampi, lopate, vmes pa vesela mladinska brigadirska pesem, ki je vzpodbujala k delu.
Mladi borci za svobodo so se spremenili v mladince brigadirje.
Letos smo bili v Z SMJ sprejeti tudi mi- sedmtššo.lci. Kakor vsa prejšnja leta je bila tudi letos proslavaInevu mladosti-
~ 24 -
rojstnem dnevu tovariša Tita„ Letošnja proslava se je zelo razlikovala od prejšnjih. Med nami ni bilo vec. tovariša Tita, njega, ki je imelmladino najraje ni ji je neizmerno zaupal. Velikokrat je tosvojo ljubezen potrdil z besedami: "I-Tar^du, ki ima takšno mladino, se ni treba bati prihodnosti,”
Proslava je bila skromna in slovesna. Spomin na umrlega tovariša Tita smo počastili z enominutnim molkom, sledile so recitacije in govori, na koncu pa smo bili slovesno sprejeti v vrste Titove mladine. Bili smo žalostni in ponosni hkrati. Ponosni zato, ker smo potali člani ZSHJ, ki jo je vrst let vodil tovariš Tito, žalostni pa zato, ker smo se s avedali, da smo prva gene -racija pionirjev, ki stopa v vrste Titove mladine, ne da bi zato vedel on, ki je vedno z velikim ponosom gledal na svojo bodočo mladino.
Še bolj smo sklenili, da bomo šli po njegovi jasno začrtani prti in vestno izpolnjevali vse naloge, ki nam bodo zadane, saj dobro vemo, da smo svetla bodočnost naše domovine in da je tudi nd nas odvisno življenje poznejših generacij«
Karolina TEMENT, 7.a
NEKOGA MORAŠ IMETI RAD
Rada imam sošolko in sošolce,Med potjo iz šole se pogovarjam z njimi. Ko se namalicamo, gremo na igrišče, Tam se igram s sošolci. Ko zvoni, se vrnemo v razred. Potem nadaljujemo z učenjem.
Natalija MARKOVIČ, l.a
Moji sošolci in sošolke so doma iz raznih krajev« Sošolci in sošolke si pomagamo pri učenju« Imamo se radi
Franci FRIDL, i.b
Rada imam sošolko Barbar;-, Spoznala sem jo na začetku drugega razreda.
Nekaj časa je mislila, da se pišem Pesek. Ni natančno vedela, kako se pišem, z ato me je vprašala. Tako sva se spraševali in pogovarjali. Postali sva dobri prijateljici
Barbara je doma v Hajdini. Ima dve sestri« Je zelo živahna.
Rada se igra z dek"Mc-ami k4 u tak~ 'e11 ke ko+ ona. Rada komu
- 25
kaj podari ali posodi-,. Lepo .poje, zate• -hodi. k pevskemu zboru.Kadar jaz naredim kaj dobrega ali slabega, je ':udi ona zraven. Pri igri tudi malo goljufa. Kadar ima kaj novega, se rada malo pobaha.
Z Barbaro sva dobri prijateljici, nisva se še skregali«
Darja DREVENŠEK, 3*b
Najraje se igram s punčko, ki ji je ime Kriscencija. Kupila mi jA je mamica, ko e : bila stara tri letac To je moja najljubša i-grača, s katero se igram v prostem času. Moja punčka je tako velika kot dojenček. Kadar se z njo igram, povabim tudi sosedove deklice. Najbolj mi je všeo? ker zna jokati, Moja punčka je zelo lepa
Nataša KRANER, 2.b
Moj psiček je kodrav in zelo zabaven. Za prijatelja ima so -sedovega Bobija. Bobi ni kodroglav, Rika imam zelo rada.
Brigita ZUPANIČ, l.b
Imamo zajčke. Včasih jih spustim na travo« Dajemo jim hrano. Zajčke imam zelo"rada, ker so pridni« Dam jim koruze, krompir inzelje. So pisanih barv, Radi jedo deteljico« Kladi zajčki pijejo mleko.
Petra URNIK, l.a
Moj dedek je star 83 let. Ima rad otroke, posebno pa manjše* Ukvarja se z živinorejo in s poljedelstvom«,
Nekega dne, ko sem bila pri njem na počitnicah, sem mu brala knjigo. Bil mi je zelo hvaležen«, Moj dedek je že siv. zato pa nima nobene gube na obrazu. Moja sestrična Milena rada jezi dedka.
Nekega večera ga je začela boleti glava«. Takrat sva se midve z Mileno zbudili im poklicali sosedove, naj gredo po zdravnika. Ko je prišel zdravnik, mu je dal injekcijo' takrat je bilo bolje.
Dedek je bil vesel, da sva poklicali sosedove. Dedek ne gre rad v bolnišnico, ker je enkrat šel in mu nič ni pomagalo. Dedka imam rada.
Še večkrat bom šla na počitnice k dedku,
‘	Marta ŠIROVNIK, 4.a
22. DECEnBEfl
26 -
KAJ MI POMENI KNJIGA
Knjige sem spoznavala že zelo zgodaj« Najprej sta mi ati in mamica kupovala slikanice in barvanke„ Zelo rada sem jih prelistavala. Pozneje pa so mi kupili knjige s pravljicami«, Ker pa nisem zna la citati, mi jih je mamica0 Najraje sem poslušala pravljico o Rdeči kapici„ Kar naprej bi jo poslušala, pa čeprav sem jo znala že skoraj na pametc Včasih som tudi popravljala mamico, če ni bila pri pripovedovanju dovolj natančna, Piavi svet knjige pa sem začela spoznavati šele, ko sem se naučila brati, kajti mamica ni imela dovolj časa za čitanje pravljic in j j ih je rada skrajšala. Sprva sem čitala le pravljice * Ob različnih priložnostih sem dobivala vedno več knjig«.
Knjige so postale moje vsakodnevne spremljevalke. Vedno raje sem jih brala« Berem jih zjutraj, med odmori v soli, zvečer v postelji in ves prosti Čas« Borna imam svojo majhno knjižnico, v kateri je približno dvesto različnih knjig« Iz njih sem zvedela mnogo zanimivega, V njih sem prebrala o raznih pokrajinah, o njihovih prebivalcih in običajih.
Z vedela sem, da je bila pri nas in tudi v drugih državah vojna da še živijo ljudožerci,, kakšno je življenje v deželah, kjer še vedno divja vojna, da so Slovani naseljevali dosti več ozemlja kot ga danes, da so se prva živa bitja r z vila v morju in so živele na semlji ogro mne ž1 va1i
Vse knjige sem prebrala 7 zanimanjem* Branje po končani domači nalogi j e zame k o t o 1 a č o t,, 3 z.:, aladk s ne dne že T K branju me ne pode starši. ravno m ..rut v •. kregajo rm ker preveč berem.
Otroci, ki ne p< sna, knj:	ne ve !o, 1	: . ž: ;ek je to ;
leči na postelj - Im jig< pred seboj ter pozabiti na vse okrog sebe c Užitek je žive k: :/ gona ki iz knjig, doživljati z njimi ve -šele in težki trenutke, se smejati in jokati z njimi ter prestajata. nevarnosti, da ne ti kar lasje na glavi ježijo, Od knjig se žele težko ločim. Še na letovanje vzamem eno ali dve.
V šoli obiskuji r. tudi 1 j linico. Prebrala sem jih že mnogo. Letos je v šoli prvič organizirano tekmovanj e v branju knjig. Vsi se trudimo, Vsi pridni brale! bi radi prebrali čim več knjig.
Vsak bi rad prekosil tovariša; součenoa in si pričital prvo mesto. Vendar jo to te Sko, saj je veliko pridnih bralcev.
- 27 -
Seveda pa pri tem ne smemo pozabiti na učenje, to je naša prva dolžnost. Za vse lepe trenutke pa se maramo zahvaliti učiteljem, ki v nas vzbujajo radovednost za čim večjim znanjem ter nam dajejo napotke, kaj naj berem* in seveda pisateljem, ki nam napišejo toliko zanimivih knjig*
Čuvaj knjigo, saj je kot človek, ki nam pove marsikaj zanimivega !
Evgenija PULKO, 5 ta MOJ MJBRIDKEJŠI SPOMIN
Jaz sem imela več težkih trenutkov* Ta moj spomin je najbrid-kejši.
Bilo je 3o. avgusta 1975. leta. Nebo so prekrivali temni oblaki. Igrala sem se pred hišo. Oče in dedek sta pripravila trktor ter nabrusila koso. Hitela sta. Hotela sta namreč pred burjo pokositi travnik. Oče me je večkrat pogledal. Bil je simpatičen moški. Mama jima je rekla; nNikar ne hodita, burja se pripravlja. A oče in dedek sta vztrajala. Oče mi je rekel« "Sivilija, odpri les»!n Z veseljem sem jima odpral leso tar za njima pomahala.
Čez nekaj časa je začelo deževati. Hitro sem pospravila svoje stvari ter odhitela v kuhinjo. Začelo je bliskati in grmeti. Sta-i*a mama reče; "Menda kje vedrita^" Moj obraz je postal otožen.
Ko je nehalo deževati, sva šli z babico proti travniku. Pri °graji je stala ženska in rekla; "Sina vam. je strela ubila." Planila sem v jok ter odhitela proti domu. Na vasi sem videla lju di, ki so me radovedno "zijali".
Me morem vam opisati, kaj sem. doživela v tistem trenutku, ko Sem slišala; "Ubilo ga je," Za našo družino je bila to velika bolečina, težki trenutek.
Milena CESTNIK, 7.a
- 30 -
PRI LOVCU
V	torek, 4. 12.1979 smo se zbrali skupaj s- 4.a razredom pred šolo. Odpravili smo se k Zupaničevemu lovcu v Hajdini. Ko smo prišli k njemu, nas je prijazno pospremil do lovske sobe.
V	predsobi je bila nad vrati glava divje svinje, Na steni so bili ptiči in majhne živali ter rogovje. Videli smo žolno, veverico, jelenovo rogovje in srnjakovo rogovje. Na peči sta čepela lisica in petelin ruševec. Potem smo šli v lovsko sobo. Tam smo videli nagačenega medveda. Lovec nam je povedal, kdaj se medved strlja in kje živi. Videli smo še njegove trofeje, pokale, naboje puške.
Odšli smo v sosednjo 'sobo. Tam je bil nagačen srnjak in dve mali srni, hermelin in gams. Tudi o teh živalih je lovec nekaj povedal. Videli smo divjega petelina, košuto in še mnogo malih šivali. Potem, ko smo si vse ogledali, smo odšli ven. Zunaj smo videli pravega srnjaka. Tudi igrali smo se z njim.
Ko smo odhajali, smo se lepo zahvalili in odšli v šolo,
Vida FILIPAJA, 4,b ČE BI BIL ATA
Zgodaj zjutraj me z budi budilka.. Godrnjam, zakaj tako zgodaj toda nič ne pomaga. Hitro se umijem, oblečem, pozajtrkujem in grem v službo.
V	službi sem v šoli. To je nelahko delo.
Po službi pridem domov in zakurim peč centralnega ogrevanja, Za tem se najem in sin me začne vsevprek spraševati. Nekaj odgovorov vem, nekaj pa ne. Reče mi tudi, naj mu grem delat domačo nalogo, vendar ga odločno zavrnem: "Če ne razumeš, ti bom razložil", mu pojasnjujem, a sin še vedno trmari svojo. Naposled mo vse raz ložim in sina se za nekaj časa znebim. Vzamem časopis in ga berem. Vidim nekaj zanimivih novic in o njih začnem razmišljati. Čez čas z ženo debatirava o njih in se prepirava, kateri ima prav. Jaz popustim in zmaga je n j ena c Zmagoslavno s., vrne v kuhinjo ter dokonča večerjo.
Po večerji grem gledat prenos nogometne tekme, Sin se dere; "Gol! Gol!"pa čeprav je že bil v prvem polčasu. Preklopim na
31 -
drug program in prikaže se umirjena glasba. Meni je zelo ugajala, sinu in hčerki pa ne. Preklopita na neko divjo glasbo,,kjer se še zvijajo zraven. Otrokoma to strašno ugaja, meni pa ne, Pn nekaj minutnem poslušanju me že bolijo ušesa in odidem ven.
Ko je oddaje konec, se pogovorim z njima o gledanju televizijskih oddaj. Ves pomirjen grem spat.
Ponoči ne spim prav dobro e Po kakšnem napetem romanu imam hude sanje, vendar to ne traja dolgoy približno dve- uri. Potem mirno zaspim.
Samo EKART9 5 * a
ŽIVLJENJE NA KMETIH NEKOČ IN DANES
Če bi se vrnili 200 let nazaj v zgodovino; hi videli, da je kmet v tistih časih tako rekoč garal. Dodal je od zore do mraka.. Kmet je s svojimi žuljavim! rokami opravljal vsa dela, V tistih časih ni bilo strojev,. Vsa dela je opravljal s preprostimi orodji. Takrat je kmet imel hrapavo roko, kajti vsa dela so opravljali ročno. Če se je kmet poškodoval, ni mogel poklicati doktorja, ker ni imel denarja, s katerim bi plačal zdravljenje. Ko se je kmet postaral in ni mogel več delati, ni dobil pokojnice ali kakšnega drugega nadomestila. Takrat jo 011 'dvlsen od sinov ir. hčera. Če je imel kaj zemlje, je ni rad dal iz roks ker je imel v starosti le še to.
Ne morem sl predstavljati, od kod so odrasli fantje in kmetje vzeli toliko moči, da so po cel"dnevnem, težkem in napornem de^u še prepevali in plesali. To je bilo največkrat jeseni, ko e,, bili pridelki že pospravljeni *
Gospodinja j eimela v tistih časih res težko nalogo = V slabo o-premijeni kuhinji, če sploh lahko rečemo sobi ki je bila oprem. -1jena z nekaj stoli, mizo, polico za posodo in krušno pečjo; je morala gospodinja opravljati gospodinjska dela„ Časa za dolgotrajno delo ni imela,Zraven gospodinjskih del je morala gospodinja hoditi tudi na dnino k bogatejšim družinam.
Danes kmet res nima težkega dela. S traktorjem in mn gimi drugimi pripomočki preorje, prebrana, pognoji in opravi vsa druga dela. Vse to opravi v zelo kratkem času v primerjavi z nekoč.. Sedaj je kmet tudi socialno zavarovan... Če se pripeti nesreča, pride z dr a vnik in ga pozdravi; seveda brezplačno Kmet debive danes tudi po-
- 32 -
kojnino.
Tudi gospodinja danes nima težkega dela. V sodobno opremljeni kuhinji z elementi, štedilnikom, hladilnikom, električnimi pripomočki in aparpti ima godpodinja tudi čas za druga opravila. Ko Pristavi vodo za juho, lahko medtem, ko voda zavre, pospravi sobo ali pripravi in sortira perilo za pralni stroj on opravi še mnoga druga majhna opravila.
Vidimo torej, da smo naredili velik korak v razvoju kmetijstva, gospodinjstva in v drugih panogah gospodarstva.
Boris VIDOVIČ, 7.a
Ilustracij e so izdelali;
Nasi: vna stran -» Janez Šmig c, o.b Ostale :
Silv. PERNAT o.b Mira FRIDL u.b Bojan KUREŽ G.b Marjana VORIIi G.b.
Dark TOMNIČ G.a Brigita KRAJNC'o,a Mir slav MIKLAVŽIČ G.b Magda K L- -S INC G. a Silva FILIPaJA G.b1 J že NALBERGER G.b Stank.. VIDOVIČ G.a Ivanka KOLARIČ G.b Brank > CESTNIK o.a B ris KOSENBURGER o.a Srečk GLODEŽ u.b Danica GLODEZ u.b Jože JEK.UT ~ ravnatelj
Tisk ovitka in ilustracij nam je brezplačno mg.čil nag patr;)nat Ptujska tiskarna, za kar se jim iskrenj zahval j u-
Izdaja
Osnovna šola Hajdina Uredniki
dlani literarnega krožka
Likovne priloge člani likovnega krožka
Mentorji
Rozina Širovnik, Anica Kotar, Jože Ekart, Marija Polko
Tisk likovnih prispevkov in ovitka:
Ptujska tiskarna Ptuj, 1980
'C‘ ^
,c°' Studijski
I
Domoznanski oddelek
371
NAJDIHOJCA
1980
373.3(497.12 Hajdina)
0217914,1

) •


»z-

cta-GrttftVdnr**,
/H j£(
/ c
Z
ž'
I^Trv(jT/r^sa7~ v^J /
c/®	"	^
/