stvar samega avtorja, temveč gre bolj na račun koncepta zbirke, ki se mu avtor prilagaja. Sprašujemo se namreč, ali je zunanja oblika bio­ grafije, ki je seveda v glavnih pote­ zah kronološko urejena, najprimer­ nejša za prikaz osebnosti, katere življenje je tako nerazburljivo in daje tako malo fabulativno privlač­ ne snovi, po drugi strani pa tudi na­ rava njenega dela ne dopušča, da bi špekulirali z morebitnimi opisi in­ tuitivnega, celo iracionalnega umet­ niškega ustvarjanja in jih povezpva- li z emocionalnim doživljanjem ust­ varjalca, kar pogosto srečujemo v umetniških biografijah. Gre skratka za težave z življenjepisom kabinet­ nega učenjaka, kjer mora biti teža prikaza na umskem, duhovnem delu. Načelno sicer govorijo dobri razlogi v prid življenjepisnega kon­ cepta, kije laže dojemljiv in bolj pri­ vlačen za kar najširše občinstvo, h kakršnemu se očitno želi obračati zbirka Znameniti Slovenci. Stvar bi bila pač dosti lažja, ko bi se zaželena popularizacija lahko zmeraj opirala na že opravljeno in svojim lastnim kriterijem zvesto, a zato pač teže berljivo znanstveno obravnavo. V našem primeru skuša knjiga ustreči obema zahtevama. Vendar bi bilo za znanstveno zainteresiranega bralca najbrž bolje, ko bi bila tudi po svoji zunanji obliki bolj prilago­ jena temu, kar po svojem jedru ne­ dvomno je - namreč prva znanstvena monografija o Matiju Čopu. D. Dolinar Jože Pogačnik: PARAMETRI IN PARALELE Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978. V knjigi zbrane študije so na­ stajale v prvi polovici 70. let in bile prvotno prebrane kot referati na različnih znanstvenih srečanjih, del­ no pa tudi že objavljene v strokov­ nem tisku. Obravnavajo nekatera vprašanja slovenske književnosti 19. stoletja, ki so povezana z njeni­ mi glavnimi smermi in osrednjimi osebnostmi od Kopitarja in Prešer­ na, do Cankarja. V celoto jih druži prizadevanje, najti vzporednice med slovensko literarno problema­ tiko in podobnimi pojavi drugje, pri čemer naj bi to iskanje razkrivalo osrednji predmet - slovensko knji­ ževnost- prav v njeni »neponovljivi enkratnosti in nezamenljivi vero­ dostojnosti«. Avtor povezuje kon­ kretne literarne pojave z estetskimi in svetovnonazorskimi pogledi ust­ varjalcev, jih tipološko razvršča gle­ de na sorodnosti in razlike ali jim išče vire v skupnem idejnem oziro­ ma duhovno- in družbenozgodovin­ skem položaju. Gre torej za svojevr­ stno aplikacijo primerjalne metode na območje, ki v glavnem zajema razmeija med slovensko in drugimi jugoslovanskimi, delno pa tudi ne­ katerimi evropskimi književnostmi. Avtor poskuša svoja izhodišča, opredelitev predmetnega območja in izbor postopkov obravnave vsaj deloma tudi metodološko tematizi­ rati in načelno utemeljiti, zlasti v uvodnem tekstu - kratkem shema­ tičnem pregledu slovenske povojne literature in literarne vede - in pa v študiji o primerjalnem načelu pri Ivanu Prijatelju. Največ pozornosti zbuja s tem, da ponovno uvaja ana- logične in antitetične paralelizme, torej vzporejanje v ožjem pomenu besede, ki gaje teorija naše literarne vede nekoč že zavrnila. Ta poskus se zdi na prvi pogled dokaj proble­ matičen in bi ga bilo vsekakor treba podrobneje pretresti. Isto velja za kategorijo tipologije. Marsikatera študija bolj zastavlja ali nakazuje teze, kakor da bi jih izčrpno in pre­ pričljivo izvajala in utemeljevala; to se sicer da razložiti, če pomislimo na nastanek in prvotni namen teh spisov. Knjiga seveda prinaša vrsto avtorjevih ugotovitev in pogledov na posamezne obravnavane oseb­ nosti in probleme, kijih bo strokov­ na kritika nemara še podrobneje ocenila. Toda ne glede na dognanja takšnega pretresa je mogoče s po­ sebnega vidika naše stroke imeti knjigo za svojevrsten izziv k po­ drobnejšemu kritičnemu razmišlja­ nju o večji ali manjši ustreznosti teoretičnih zamisli primerjalne lite­ rarne vede, ki se ta čas pojavljajo v našem prostoru, in o možnostih za praktično aplikacijo takšnih (ali pa tudi čisto drugačnih) izhodišč na na­ šem konkretnem literarnozgodo­ vinskem gradivu. D. Dolinar Jan Mukarovsky: ESTETSKE RAZPRAVE Slovenska Matica, Ljubljana, 1978. Zanimanje za strukturalizem jc bilo pred leti tudi pri nas precej močno. Šlo je za zahodnoevropski, predvsem francoski strukturalizem, ki je poleg svojih lastnih dosežkov v filozofiji, sociologiji, antropologiji, teoriji umetnosti in lingvistiki ust­ varjalno posredoval tudi izsledke starejših in novejših strukturalnih metod raziskovanja. Tako so prav v Franciji popularizirali dosežke že­ nevske (de Saussurove) šole, ruske formalistične šole, češkega funkcio­ nalizma itd. Največ informacij o ruski formalistični šoli je npr. prišlo k nam prek spisov T. Todorova in J. Kristeve. Dosti manj poročil je bilo o anglo-ameriških strukturalnih po­ skusih ali o danski (kobenhavnski) lingvistični šoli. Šele pozneje so se v slovenski znanstveni publicistiki za­ čela pojavljati tudi imena vzhod­ noevropskega strukturalizma, na prvem mestu ime profesorja tartuj- ske univerze Jurija Lotmana, pa Us- penskega, Proppa, Revzina, Kon- dratova, Segala, Slovaka Bakoša, Poljaka Slavviriskega idr. Članki so bili s področja literarne vede, esteti­ ke in filozofije ter sociologije, manj pa so zadevali lingvistiko ali folklo­ ristiko. Pojavili so se tudi prvi pre­ vodi del, čeprav še vedno lahko na prste ene roke preštejemo njihove knjižne izdaje. Ena zadnjih so Estet­ ske razprave Jana Mukarovskega, ki so v prevodu dr. Franeta Jermana izšle ob koncu lanskega leta pri Slo­ venski matici v Ljubljani. Jan Mukarovsky (1891-1975) je bil osrednji estet in literarni teore­ tik praškega lingvističnega krožka. T aje uradno nastal na prvem med­ narodnem kongresu za fonetiko leta 1932 v Amsterdamu, čeprav je svo­ je teze objavil že 1929. leta, ko seje na prvem mednarodnem kongresu slavistov v Pragi formirala skupina z imenom Praški lingvistični krožek. Teze krožka so bile zasnovane že leto poprej (1928) na prvem medna­ rodnem kongresu lingvistov v Haa­ gu. V obdobju 1928-38 je krožek redno* izdajal Dela (Travaux du Cercle Linguistique de Prague), ki so izhajala tudi pozneje, zlasti redno v drugem obdobju delovanja, po letu 1948. Jedro krožka so sestavlja­ li Čehi; njegov »patriarh« je bil Vi- lem Mathesius, vodilni člani pa B. Havranek, J. Korinek, J. Vachek, K. Horalek, J. Mukarovsky, V. Ska- lička, B. Trnka, P. Trost. V zborni­ kih krožka so redno sodelovali tudi nečeški znanstveniki, predvsem A. Isačenko, N.Trubeckoj, R.Ja- kobson in S. Karcevski. V lingvistiki je praški lingvistič­ ni krožek razvil Saussurove teorije in omogočil nadaljnji razvoj struk­ turalnega jezikoslovja. V literarni znanosti pa so nekateri člani krožka nadaljevali delo skupine OPOJAZ in ruskih formalistov, zlasti Toma- ševskega, Tinjanova in Vinokura. Zvezni člen med obema skupinama je bil Roman Jakobson, kije živel v Pragi. Četudi je poglavitno delo krožka potekalo na področju lin­ gvistike, so se nekateri člani - Hav­ ranek, Korinek, Vachek in Mathe­ sius občasno, Mukarovsky pa redno - lotevali problemov estetike, lite­ rarne teorije, poetike, stilistike in je- zikovno-literarne kulture. Skušali so razmejiti temeljne kategorije, kot so jezik in govor, jezik in stil, pis­ menstvo, literarni jezik in poetični jezik, ter definirati jezikovno funk­ cijo, vrednoto in normo, funkcio­ nalne plasti jezika in zvrstne stile ipd. Mukarovsky je bil filozofsko iz­ obražen estet in literarni teoretik praškega krožka, ki je po vojni naj­ več vplival na razvoj češkoslovaške, poljske in sovjetske literarne vede, četudi njegovi znanstveni dosežki danes še niso tako jasno razvidni kot dosežki drugih članov krožka, zlasti lingvistov (gl. npr. Slovar praške lingvistične šole, ki ga je leta 1960 izdal Josef Vachek). Izsledke češ­ koslovaškega funkcionalizma je