i
i
m!
Wk
1. reduiitvo in uprav a : Gorica, Riva Piazzutta .štev. 18 Poštno ček. račun: štev. 24- 12 HO
Cena : Posamezna štev. L 25 Naročnina:	Mesečno	L	110
Za inozemstvo :	Mesečno	L	190
Leto VII. - Štev. 7
Gorica - 17. februarja 1955 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Kaj pravijo o deželni avtonomiji
V treh obmejnih pokrajinah Italije, Gorici, Trstu in Vidmu, se zadnja dva meseca razpravlja o deželni avtonomiji, se o njej piše in govori kot o vprašanju, ki je morda najbolj živo v tem trenutku, odkar se je rešilo vprašanje Trsta in tržaškega ozemlja. Določilo ital. ustave o ustanovitvi dežele Furlanija-Jlitijska Benečija s posebno avtonomijo bo prišlo kmalu na dnevni red pred parlamentom, ko bodo tam začeli razpravljati na splošno o ustanovitvi dežel, kot jih zahteva ustava. Predvideva se, da takrat ne bodo mogli več odgoditi ostva-ritev avtonomne dežele Furlanija-Julijska Benečija. Vsled tega razpravljajo zelo živahno o tej zadevi vse stranke in vse važnejše ustanove v omenjenih treh pokrajinah. Razpravlja se:
1. Ali naj se Furlaniji-Julijski Benečiji podeli deželna avtonomija s posebnim statutom ali z navadnim.
2. Ali naj omenjena dežela vključuje tudi Trst in njegovo ozemlje, kolikor ga upravlja Italija, ali samo goriško in videmsko provinco.
3. Kje naj bo upravno središče nove dežele, v Trstu ali v Vidmu ali v Ogleju?
4. Kako naj se izvede manjšinska zaščita za slovensko in nemško manjšino v tej deželi, ali naj se namreč izvede na podlagi državnega zakona, kot predvideva ustava v čl. 6, ki pravi: »Republika ščiti s posebnimi predpisi jezikovne manjšine« ali pa v okviru določil avtonomne dežele.
Stranke so do omenjenih vprašanj zavzele različna stališča. MIS in monarhisti so zoper ustanavljanje katerih koli deželnih avtonomij. Oni so bili centralisti in taki ostanejo: vse naj komandira Rim. Ostale stranke so nekatere bolj druge manj navdušene za deželno avtonomijo, vendar se v glavnem strinjajo, naj se ustanovi dežela Furlanija-Julijska Benečija, kakor predvideva zakon. Niso si pa na jasnem, ali naj bo v deželo vključen tudi Trst s svojim ozemljem, in če naj ho vključen, kako noj se to izvrši. Vsi se namreč zavedajo, da ima Trst poseben položaj, ker je veliko pristaniško mesto in ker juridično še vedno ni del suverene ital. republike. Prav tako so si v sporu, kje naj bo uradno središče dežele. Furlani so za Videm, Goričani in Tržačani so za Trst. Prof. De Castro je prišel še z enim predlogom, naj bo sedež dežele staroslavni Oglej, kjer naj zaseda deželna zbornica, sicer pa naj se vse ostale funkcije razdele med Videm in Trst. Prav tako ne vedo, kako naj izpeljejo zaščito narodnih manjšin, zlasti ker se nekatere stranke trmasto upirajo priznati, da obstajajo slovenske manjšine tudi v videmski pokrajini. Zanje so beneški Slovenci pristni Italijani. Deželna avtonomija se
Komunisti na
Tačenskih otokih
V šestili dneh je 132 ameriških in 27 nacionalističnih ladij izpraznilo Tachenske otoke. Skupno so prepeljalo le ladje no Formozn 18 tisoč civilistov in 15.000 nacionalističnih vojakov z vsem vojaškim materialom, ki ga je bilo mogoče odpeljati. Še predno so se umaknili z otokov, so razdejali vse obrambne naprave ter pognali v zrak vse važne objekte, ki bi utegnili služiti komunistom.
Po odhodu nacionalistov so kitajski komunisti zasedli takoj izpraznjene otoke ter razvili svojo rdečo zastavo s petimi zvezdami na vseh krajih, kjer so se izkrcali. Tiskovna agencija »Nova Kitajska« je še isti dan naznanilp, da je ljudska osvo-bodilnu vojska osvobodila Tachenske otoke ter da je ustvarila s tem ugodne pogoje za osvoboditev For-moze in raznih obalnih otokov.
Zadnji ponedeljek je začel Varnostni svet zopet razpravljati o vprašanju Formoze ter iskati pot, kako bi spravil to vprašanje z mrtve točke.
torej pripravlja, toda mnogi je ne marajo ter se je celo boje. Med temi so zlasti narodni nestrpneži na Tržaškem in Goriškem. »Patrie dal Friul«, glasilo furlanskih avtonomistov, piše o njih v svoji zadnji številki takole:
»Mi (furlanski avtonomisti) govorimo o Slovencih onstran meje, zato ker se hočemo razumeti tudi z njimi; Tržačani so jim pa nasprotni. Mi govorimo o Slovencih tostran meje, zato da povemo, da imajo vso pravico rabiti svoj jezik in misliti, kot se jim zdi prav; tržaški listi pa ravnajo s Slovenci okrog Trsta kot s sovražniki in beneški listi pišejo vsak dan, da v Furlaniji ni Slovencev, da oni, ki prebivajo ob Nadiži, nad Tarcentom in v Reziji gojijo italijanska čustva, kakor da bi čustva mogla spremeniti naravo, jezik, značaj, navade.«
Isti list v članku »Fašistična avtonomija tudi za Gorico« razčleni zadržanje goriških
voditeljev, župana dr. Bernardisa, predsednika province dr. Culota in predsednika trgovske zbornice g. Depieolzuana do deželne avtonomije ter na podlagi njih zadržanja zaključuje: »Jasno je, da v Gorici, in sicer pri provincialni upravi, na županstvu in pri trgovski zbornici težijo proti MIS; in v tem primeru ni mogoče težiti proti deželni avtonomiji zaradi notranjega nasprotja.«
Odločno za avtonomijo pa so Furlani včlanjeni v Furlanskem avtonomističnem gibanju in pa Slovenci. Na Tržaškem so za avtonomijo tudi vsi pristaši tržaške neodvisne fronte, vendar se ne ujemajo s Furlani v različnih točkah programa. Z eno besedo, ustanovitev avtonomne dežele Furlanija-Julijska Benečija je pred vrati, njeni bodoči prebivalci pa skoro ne vedo, kaj bi z njo počeli. Branijo se je kakor nezakonskega otroka, ki bo prišel, a bi bilo bolje, ko bi ne prišel. Mi Slovenci pa smo odločno za avtonomijo in za zaščito narodnih manjšin. V tem smislu je vodstvo SDZ poslalo v Rim svojo poslanico, ki jo objavljamo na drugem mestu.
Kdo je vrgel Nlalenkova
Padec Nlalenkova
Zvezda Jurija Maienkova, ki je po Stalinovi smrti blestela kot najsvetlejša zvezda skoro dve leti na sovjetskem nebu, je zdrknila nenadoma za nekaj zvezdnih vrst navzdol. Ni sicer popolnoma otemne-la, še vedno sveti, toda njen svit je medel in šibak in veliko vprašanje je, koliko časa bo mogla ohraniti svojo sedanjo svetlobo.
Odstop sovjetskega ministrskega predsednika Jurija Maienkova je bil vsaj za sedaj popolnoma nepričakovan. Zato je bilo tem večje iznena-denje, ko je v torek 8. februarja predsednik zveznega sveta* Volkov prebral na zasedanju Vrhovnega sovjeta izjavo ministrskega predsednika Maienkova, v kateri prosi Ma-lenkov, da bi ga razrešili predsedniškega mesta v vladi. Svojo prošnjo je utemeljil Malenkov z ugotovitvijo, da je treba imenovati na njegovo mesto tovariša, ki je v državnih poslih bolj izurjen od njega. V svoji izjavi priznava Malenkov svojo nesposobnost in svoje pogreške, ki jih je zakrivil v poljedelskem gospodarstvu; pri tem omenja tudi novi načrt, ki ga je izdelal Centralni komite komunistične partije in ki ima namen popraviti zamudo v poljedelski industriji. O tem načrtu pravi Malenkov, da sloni na edino pravem načelu, da je treba razviti težko industrijo do čim višje mere in da je edino ta zmožna pripomoči industriji za vsakdanje potrebščine do nadaljnega razvoja.
Malenkov pravi v svoji izjavi, da bodo razni histerični buržuji izrabljali njegovo izjavo v svoje spekulacije, toda sovjetski komunisti in državljani se ne bodo zmenili za te laži in obrekovanja. Končno zagotavlja Malenkov v svoji izjavi Vrhovnemu sovjetu, da bo na novem področju, ki mu ga bodo zaupali, izpolnil svojo dolžnost in obveznosti, ki jih bo prevzel.
Čitanje izjave predsednika vlade je trajalo skoro pet minut in ves ta čas je 1300 delegatov Vrhovnega sveta poslušalo z največjo napetostjo to nepričakovano odpoved sov-jetskega ministrskega predsednika Maienkova. Po končanem čitanju je povzel besedo predstavnik prezidija Vrhovnega sveta, ki je potrdil, da je prošnja tov. Maienkova dovolj utemeljena. nakar je Vrhovni svet potrdil z dvigom roke, da sprejema odstop lov. Maienkova.
Bnlganin - naslednik Maienkova Žukov - obrambni minister
Popoldne je Vrhovni svet zopet zasedal in vse je z napetostjo pričakovalo, kdo bo imenovan za no-
vega predsednika sovjetske vlade. Mnogi so bili prepričani, da bo ta mož Nikita Hruščev, glavni tajnik komunistične stranke. Drugi so bili mnenja, da bi utegnil biti to Molotov, sovjetski zunanji minister. Toda ne eni ne drugi niso imeli prav, kajti na predlog Nikite Hru-ščeva je Vrhovni sovjet izvolil za predsednika vlade maršala Nikolaja Bulganina, dosedanjega ministra narodne obrambe. Hruščev je priporočil maršala Bulganina s temile besedami: »Imam zaupanje, da bo vlada pod predsedstvom Bulganina zagotovila razvoj težke industrije in na podlagi te industrije tudi razvoj lahke in živilske industrije in poljedelstva. Poleg tega bo ta vlada zagotovila blagostanje in kulturno ravan sovjetskega ljudstva.«
Toda sprememb v vladi s tem še ni bilo konec; zasesti je bilo treba namreč mesto obrambnega ministra, ki je postalo s povišanjem maršala Bulganina prazno. To se je zgodilo drugi dan popoldne, ko je Bulganin predlagal za novega obrambnega ministra maršala Jurija Žukova, slavnega osvoboditelja Berlina v zadnji svetovni vojni in nekdanjega prijatelja sedanjega predsednika Ei-senhotverja. Še isti dan je Vrhovni sovjet odobril imenovanje Maienkova za ministra električne proizvodnje; obenem je bil Malenkov imenovan za podpredsednika vlade, a ne za prvega podpredsednika vlade, kot sta Molotov in Kaganovič. To pomeni, da je zdrknil Malenkov na četrto, in če vzamemo še Hruščeva v poštev, na peto mesto v sovjetski hierarhični lestvici. Padec je precejšen in vendar ne tako hud, ako pomislimo, da bi se Malenkovu lahko kaj hujšega zgodilo. Totalitarni režimi ne poznajo usmiljenja; kdor pade pri njih v nemilost, postane v istem trenutku izdajalec domovine in sodelavec imperialističnega kapitalizma. Kaj je rešilo Maienkova pred procesom in smrtjo,’ je vprašanje, ki bo ostalo najbrže še dolgo nerešeno. Sicer pa, kar se Malenkovu še ni zgodilo, se lahko še vedno zgodi, kot se je zgodilo Trockiju, ki je bil po smrti Lenina odstavljen od vojnega komisariata ter postavljen za načelnika odbora za razvoj električne energije. Znano je, kako si je Trocki pozneje rešil z begom v tujino svoje življenje in kako ga je kljub temu dosegla v Mehiki tno-rilna roka povsod pričujoče sovjetske tajne policije.
.Katoliški glas*' v vsako slovensko družino I
Ves svobodni tisk se je bavil zadnji teden z odpustom Maienkova ter ugibal o vzrokih tega nenadnega odstopa. Da ni Malenkov sam od sebe odstopil, ampak da je bil k temu primoran, je več kot jasno. V diktatorskih državah se nihče ne odpove prostovoljno svojemu visokemu mestu, pač pa se skuša dokopati do njega, ako ga še nima. Ako bi na pr. slišali, da se je Tito odpovedal predsedništvu vlade ter da bo zanaprej skrbel za električne centrale, bi po pravici sklepali, da se je možu zmešalo, ali pa da je bil k temu prisiljen. Jasno je torej, da Malenkov ni prostovoljno odstopil, ampak da je bil k temu prisiljen. Toda kdo je bil tisti, ki ga je k temu prisilil? Dati na to vprašanje neizpodbiten odgovor je seveda skrajno težko, vendar prevladuje mnenje, da je Maienkova prisilila k temu sovjetska komun, stranka oziroma njen glavni tajnik Nikolaj Hruščev.
Nikolaj Hruščev je stopal v preteklem letu vedno bolj v ospredje ter potiskal pri tem, hote ali nehote, Maienkova vedno bolj v ozadje. Poznavalec sovjetskih političnih razmer Walter Kolartz smatra za zelo verjetno, da je odstavitev Maienkova sklenil Izvršni odbor kom. partije, ko se je sestal koncem januarja tekočega leta. Zanimivo je tudi dejstvo. da je Hruščev priznal, da je dobil nalog za imenovanje maršala Bulganina za predsednika sovjetske vlade od Centralnega komiteja kom. partije Sovjetske zveze in od »Sveta starešin«. O tem »Svetu starešin« ni bilo do sedaj še nikjer govora, zato ni tudi znano, kdo tvori članstvo tega odbora. Verjetno je to nekak »politbiro«, ki so ga ustanovili po Stalinovi smrti, a še to ni popolnoma gotovo.
Še težji je odgovor na vprašanje, zakaj je moral Malenkov odstopiti. Priznati je treba, da je bila samo-obtožba Maienkova več ali manj u-pravičena, kajti njegova poljedelska politika je dosegla baje popoln neuspeh. Toda poznavalci ruskih razmer pravijo, da to dejstvo ne razloži zadostno Malenkovljega odstopa. V Sovjetski zvezi se ni namreč še nikoli pripetilo, da bi kak ministrski predsednik odstopil zaradi poljedelske krize. Po Kolartzevem mnenju so vse take in podobne spremembe imele v Sovjetski zvezi vedno le politično in osebno ozadje.
In zdi se, da je tudi sedaj tako. Vse kaže, da je z Malenkovlm padla tudi njegova politika mirnega sožitja med Vzhodom in Zahodom ter da se Sovjetska zveza vrača zopet k Stalinovi politiki »hladne vojne«. To mnenje potrjujeta po našem tudi oba bojna govora, ki sta ju imela Molotov in Bulganin pred Vrhovnim sovjetom ob priliki zadnje vladne spremembe.
Molotov je zelo ostro kritiziral a-meriško politiko ter izrazil mnenje, g°jij° Združene države še vedno željo, da bi uposlavile kapitalizem v nekaterih državah, ki so si izbrale pot socializma. Grozil je nadalje, da bo Sovjetska zveza ustvarila skupno z deželami, ki so se udeležile moskovske- konference, enotno vojaško poveljstvo, ako bi prišlo do ratifikacije pariških sporazumov. Poudaril je nadalje, da so sovjetski znanstveniki dosegli na polju vodikovih bomb velike uspehe ter da je Sovjetska zveza prehitela na tem polju Združene države. Glede Formoze in ondotnih otokov je Molotov izjavil, da spadajo nesporno h Kitajski ter da je formoško vprašanje notranje vprašanje Kitajske ljudske republike.
Še bolj oster je bil govor novega predsednika sovjetske vlade maršala Bulganina ob priliki imenovanja maršala Žukova za obrambnega ministra in Maienkova za ministra e-lektrične proizvodnje. Bulganin je poudaril solidarnost Sovjetske zveze z rdečo Kitajsko, kritiziral je »napadalno« politiko zapadnih velesil, posebno pa Združenih držav, ter slovesno izjavil, da so sovjetske armade pripravljene izpolniti sleherni ukaz, ki bi jim prišel od strani komunistične partije in sovjetske vlade. Zagotovil je pri tem kitajski ljudski republiki, da bo podprl njene zahteve do Formoze, tako d« se Kitajci lahko povsem zanesejo na svojo prijateljico — Sovjetsko zvezo.
Ostre besede Molotova kakor tudi svoje lastne besede je poskušal maršal Bulganin nekaj dni pozneje v svojem razgovoru z ameriškimi poročevalci sicer omiliti, a zdi se, da se mu to ni posebno posrečilo. Ti poročevalci so se sicer izjavili, da imajo vtis, da zaradi spremembe v vladi ne bo prišlo do spremembe sovjetske politike, vendar se zdi, da je zavel v Kremlju nov veter, vse bolj mrzel in hladan, kot je pihal po Stalinovi smrti. To dokazuje tudi povratek Sovjetske zveze k težki industriji. Maršal Bulganin je sicer obljubil, da bo prva skrb njegove vlade zboljšanje poljedelstva, a obenem je tudi naznanil povratek k težki industriji, katero mislijo v novi petletki zvišati za 54 odstotkov in ki mora po Bulganinovih besedah o-stati »temelj nepremagljive obrambne zmožnosti Sovjetske zveze in njenih slavnih vojaških sil.«
A. P.
Francoska kriza
Po odstopu Mendes Franceove vlade je predsednik francoske republike Rene Coty poveril mandat za sestavo nove vlade neodvisnežu Antoineu Pinayu. Ta je že po nekaj dnevih vrnil mandat predsedniku republike, ko je iz razgovorov z voditelji raznih strank spoznal, da si ne bo jnogel zagotoviti dovolj močne večine v narodni zbornici. Njegov neuspeh je treba pripisati stališču ljudskih republikancev (demokristjanov), ki so zavrnili Pinav-evo ponudbo; pa tudi degolisti so stavili glede ratifikacije pariških sporazumov (v senatu) take pogoje, ki jih Pinay ni mogel sprejeti.
Predsednik republike je izročil nato mandat za sestavo vlade ljudskemu republikancu Petru Pflimli-nu, ki je eden izmed redkih demokristjanov, ki so glasovali za ratifikacijo pariških sporazumov.
Pierre Pflimliu je mandat sprejel in vse je kazalo, da se mu bo posrečilo sestaviti novo vlado ter da se bo že v začetku tega tedna predstavil zbornici, da bi sprejel tako zva-110 investituro. Za to iuvestituro zadostuje sedaj le navadna večina vseh glasujočih poslancev, medtem ko je bila potrebna prej večina vseh navzočih in nenavzočih poslancev. To spremembo glede investiture je dal izglasovati Mendes France, da bi olajšal stališče svojim naslednikom. Toda kljub temu se ni upal Pierre Pflimlin stopiti pred zbornico ter je vrnil svoj mandat predsedniku republike, ker ni dobil podpore pri delu radikalov. Predsednik republike je poveril nato mandat za sestavo vlade socialističnemu politiku Christianu Pinau-u.
Tretja predposina nedelja
Tisti čas je vzel Jezus dvanajstere ter jim rekel: 'Glejte, v Jeruzalem gremo in spolnilo se bo vse. kar je pisano po prerokih o Sinu človekovem. Izdan bo namreč vernikom in ga bodo zasmehovali in bičali in vanj pljuvali; in ko ga bodo bičali, ga bodo umorili in tretji dan bo vstal. — In oni niso nič tega umeli. Ta beseda jim je bila skrita in niso vedeli, kaj je govoril. Ko se je pa bližal Jerihi, je neki slepec sedel kraj pota in vbogajme prosil. In ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu. da gre mimo Jezus iz Nazareta.In zavpil je:	Jezus, Sin
Davidov, usmili se me! — Spredaj gredoči so ga svarili, da naj utihne. On pa je še mnogo bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me! — Jezus je torej obstal in velel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: Kaj hočeš, da naj ti storim? — On pa je rekel: Gospod, da spregledam. — In Jezus mu je rekel: Spreglej, tvoja vera te je ozdravila. — V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo. (Lk 18. 31-43).
*
Bližajo se tisti dnevi, ko se svet neovirano prepušča veselju, uživanju, ki se rado obrne v razbrzdanost in končuje v umazanostih.
Kot najbolj uspešno obrambo proti temu postavlja Cerkev, ki jo skrbi duhovno zdravje njenih otrok, misel na Kristusovo trpljenje.
V skrajno preprostih besedah napoveduje danes Kristus svoje trpljenje. Moral bo hudo trpeti. Ponižan bo in ranjen po vsem telesu, zadet bo v najplemenitejših čustvih. Umrl bo sramotne smrti na križu, sovražniki bodo pa slavili zmagoslavje nad njim. Nato bo pa on zmagovito vstal od smrti. V teh ubogih stavkih so razvrščeni dogodki najbolj znamenitega dela, ki ga pozna svetovna zgodovina, — dela božjega odrešenja. Zdaj pa preberi še enkrat v gornjem evangeliju to Kristusovo napoved in videl boš. da je tam isto razloženo še bolj preprosto. V' današnjem izražanju bi rekli morda tako: »Sovražnik dela zadnje priprave in sili na odločilen boj. Jaz ga sprejmem. Sovraštvo mu bo narekovalo najhujše krivice proti meni in ga gnalo do viška krvoločnosti. Ali na ta način dosežem jaz prav to, kar nameravan. Zmagam s tem, da u-
Poročali smo že o mučnem položaju, ki ga je ustvarila argentinska vlada s svojimi odloki v cerkvenem življenju. Nekatera dejstva bodo pokazala resnično stanje v Argentini.
PERON SPRVA »VZOREN« KATOLIČAN
Pred desetimi leti je sedanji predsednik Peron izjavil, da vidijo katoličani v njem uresničenje svojih teženj, posebno na področju šolstva. Res je bil leta 1947 uveden obvezen verski pouk.
Dve leti nato je Peron videl v katolištvu edino obrambo proti komunizmu. Leta 1953 je na prvem kongresu za verski pouk izjavil, da je katoličan služabnik Kristusovega nauka. V začetku svojega vladanja je javno prejel sveto obhajilo.
Leta 1953 je bil ponovno izvoljen za predsednika države, ker so katoličani podprli njegovo kandidaturo.
Zadnjo jesen pa so nekatera dejstva začela kazati na spremembo. Novembra je uradni komentator argentinskega poslaništva v Rimu zanikal nasprotje med Cerkvijo in državo. Trdil je, da so nekateri duhovniki nehote zašli pod vpliv gotovih politikov, a to je tako malega pomena, da ni možno govoriti o spremembi odnosov med Cerkvijo in državo.
Resnica je bila drugačna. Dejstva so tale:
CERKEV JE PERONU NAPOTI
Praznik dijaštva v Cordobi 21. septembra je privabil na tisoče katoliških dijakov, iloe.im je bilo peronističnih le nekaj stotin. To so nekateri napačno razlagali. Teden kasneje je Peron na delavskem kongresu namigaval, da je treba odstraniti prah iz oči in ta prah je bilo »vtikanje Cerkve v sindikate«. Uradni tisk je dajal tem besedam velik pomen. Katoliški list »El Pueblo«, ki je pisal proti, ni dobil več
mrjem in se potem vzdignem v novo, poveličano življenje..« Prizor nas spominja na vojskovodjo, ki ob mobilizaciji razlaga svojemu štabu bojni načrt z ono čudovito mirnostjo in gotovostjo, ki razodeva Gospodarja, odločenega, da stre peklenske moči in odreši človeštvo. Nič postavljanja, nič groženj, nobene propagande. Gospodova beseda našteva gole dogodke, ki so se potem vsi uresničili; vse ve On — in vse obvlada.
Kljub temu bo brezverstvo naprej govoričilo o verskem fanatiku in njegovih ponesrečenih načrtih, vera mu bo reakcionaren misticizem, s katerim naša doba tehničnega napredka ne ve, kaj začeti, in — »navsezadnje, kaj pa nas briga, kaj so pred 2000 leti Judje imeli med seboj ?« Vse v dokaz, da z Anom in Kajfom, Pilatom in Herodom njihov rod še ni izumrl.
Mi pa ne moremo pozabiti tega božjega žrtvovanja. Ne moremo pozabiti zato, ker se nekaj, — en del vsega tega, še vedno vrši pred našimi očmi.
Kristus, ki je nad časom in mu je prihodnost odkrita, je sprejel nase krivdo celotnega človeštva, od prvega do zadnjega človeškega bitja na zemlji, in le njemu je bilo znano, kako je velika. Mi vemo samo to, da ta krivda rase in se kopiči vpričo nas v nedogled in da imamo tudi mi sami svoj žalostni delež ob njej. Da Kristusovo grozotno breme postaja — tudi zaradi nas — vedno težje in težje. Ali naj nas to prav nič ne peče?
Dalje. S krstom je človek postal ud skrivnostnega Kristusovega telesa, v katerem je Kristus glava. To skrivnostno telo je pa v svojih udih tudi danes še vedno bičano in kronano s trnjem in pribito na križ. Ali niso verniki in cerkveni predstojniki v veliki meri preganjani, ovirani. premnogokrat naravnost kruto mučeni, v naši dobi še prav posebno? \ sa njih krivda je pa v tem, da so Kristusu zvesti. Niso torej posamezne osebe, ki jih božji sovražniki hočejo zadeti, vsi ti udarci so namenjeni Kristusu. \ svojih udih je preganjan torej On. ki jim je glava.
Mislimo v tem postu prav pogosto na cerkev v molku! Mislimo s sočutjem, saj je Kristus, ki tu v svojih udih trpi! Mislimo v molitvi na nje, ki so pozvani, da v trpljenju izpričajo sv'ojo vdanost Kristusu!
papirja in ker je list kljub temu izhajal na drugem papirju, sta morala v ječo tajnik in ravnatelj lista. Tiskarno 90 zaprli in stroje stavili naprodaj.
Ob priliki svojega govora narodu 17. oktobra je Peron govoril o ilegalnih in krivičnih strokovnih organizacijah. Dne 10. novembra je Peron razložil, katere so te organizacije: »Ne vem, zaikaj so organizacije katoliških zdravnikov, katoliških advokatov. Tudi mi smo katoliški in da smo lahko peronisti, ne govorimo, da smo katoliški peronisti. Smo samo peronisti in ne vprašujemo nikogar, ki hoče postati pero-nist, katerega Boga časti.« Ob tej priliki je Peron javno obsodil 3 škofe in 21 duhovnikov kot sovražnike vlade.
PROTEST ŠKOFOV
Škofje so 19. novembra poslali pismo predsedniku Peronu in poudarili naslednje: Argentinski narod je katoliški. Duhovniki, redovniki in redovnice se trudijo, da narod ostane katoliški. Katoliške ustanove so izpred leta 1943, ko je nastopil Peron. Predsednik naj ne povzroča trpljenja narodu in svetemu očetu, ki Argentino posebno ljubi. Obtožbe proti škofom in duhovnikom naj jasneje pove.
PREGANJANJE
Odgovora ni bilo, sledila pa 90 nova dejstva. Aretirali so nekatere duhovnike in tudi voditelje Katoliške akcije. V Cordobi je policija zaprla stolnico, ko je praznoval tamkajšnji škof svoj jubilej. V Santa Fe so prepovedali zahvalno pesem in odpustili uradnike, ki so člani Katoliške akcije. V Buenos Airesu so prepovedali procesijo na vigilijo Brezmadežne in na praznik sam slovesno sveto mašo za zaključek marijanskega leta. Za božič ni bil po radiu praznik Jezusovega rojstva niti 01111 »ven. Po cerkvah nadzorujejo pridige duhov. kov.
BOJ PROTI VERSKEMU POUKU NA ŠOLAH
V Cordobi so ukinili katoliško univerzo. Zasebnim šolam so odvzeli vsako državno podporo in končno so ukinili verski pouk v šolah in na njegovo mesto so uvedli telovadbo. Pri prosvetnem ministrstvu je vlada ukinila urad za verouk. V šolskih knjigah so spremenili tekst v verskem pogledu. Ukinili so plačo prostovoljnim u-čiteljem verouka.
BOJ KRŠČANSKI DRUŽINI
Istočasno se je začel boj proti družini. Hud udarec za katoličane pomeni uzakonitev prostitucije, ki so se proti njej borili. S presenetljivo naglico je bila odobrena civilna razporoka. Po enem letu civilne ločitve lahko ločeni sklenejo nov civilni zakon.
Papeški nuncij in kardinal Copello sta imela razgovore z zunanjim ministrom, a brez uspeha. Zunanji minister je bil pred kratkim tudi v Rimu, a v Vatikan ni šel. Ko so ga časnikarji v Parizu vprašali za vzrok te netaktnosti, je dejal, da je bil gost italijanske vlade in da ni razloga povečevati stvari. Zadnji odloki argentinske vlade so bili po njegovem potrebni, da se uredijo odnosi med Cerkvijo in državo.
Iz tega poročila je jasno razvidno, da Cerkev v Argentini ni več svobodna. Cerkev moli in čaka, da očiščena po trpljenju spet dobi pravice, ki ji gredo.
Vse kaže, da je bil Peron le toliko katoličan, kolikor mu je to služilo, da se je utrdil na oblasti. Hotel bi, naj bo Cerkev orodje njegove politike. V tem sijajno posnema diktatorje vseh časov, ki so hoteli, naj bo Cerkev njihova dekla. Vredno se postavlja ob strani Titu, pokojnemu Stalinu in drugim.
NOVE ŽRTVE NA KITAJSKEM
Komunistično glasilo »Dnevnik Jangtse-ja« objavlja, da so bili nedavno na Kitajskem usmrčeni en škof in 11 drugih katoličanov, med njimi 1 člani Marijine legije. škofa so obtožili, da je povzročal sabotažna dejanja, da je poslušal inozemske radijske postaje in da je prepovedal čitanje krajevnega komunističnega časopisja. Dnevnik pripominja, da se je usmrtitev izvršila v začetku decembra preteklega leta.
SLOVESNOSTI V BRAZILIJI
V noči 20. januarja je bila v Rio de Ja-neiru v Braziliji veličastna svečanost v pripravo na 36. mednarodni evharistični kongres. Na kongresnem trgu se je zbralo okrog 1 milijon vernikov. Prisoten je bil državni poglavar in vsa vlada. Ob devetih zvečer se je začela sveta maša na čast svetemu Boštjanu, ki je zavetnik brazilske prestolnice. Med sveto mašo je delilo sveto obhajilo 200 duhovnikov. Po končani sveti maši je vsa zbrana množica pela kongresno himno.
CERKVENA KOMISIJA ZA KINO. RADIO IN TELEVIZIJO
V zadnji številki vatikanskega uradnega lista je objavljen štatut papeške komisije za kino, radio in televizijo. To komisijo je organizirala sveta stolica za študij in proučevanje problemov, ki so v zvezi s kinom, radijem in televizijo, v kolikor ti problemi zadevajo vero in moralo. Z namenom, da pospešuje proizvodnjo dobrih filmov, je ta komisija v stiku z vsemi narodnimi odbori za kino in radio, pa tudi z mednarodnimi ustanovami, ki se bavijo s tem problemom.
NAOKROG
Redovnica predsednica državnega udruženja
Sestra Marija Gianuina, sekcijska ravnateljica sociološkega študija na Cardinal Stricht College v Miluaukee je bila izvoljena za predsednico Ameriške družbe za sociologijo na zadnjem kongresu v Chicagu.
Kdo bi si mislil?
Krščanske žene iz Francije so lansko leto zbirale darove za nov zvon v lurški baziliki, kot spomin na sveto Marijino leto. Med številnimi darovi za ta zvon je došel odboru tudi bronast kip Emila Combes-a, ki je bil početkom tega stoletja večkrat ministrski predsednik Francije in kot tak naravnost surov borec zoper vero, Bogu in Cerkev v Franciji. Kip je za Marijin zvon darovala njegova nečakinja.
Rimsko prebivalstvo
Dne 31. oktobra lanskega leta je štel Rim 1,790.638 prebivalcev. V tisočletnem obstoju Rima je to največja številka. V svojem največjem razmahu v poganski dobi je štel Rim v 2. stoletju po Kr. največ
1.300.000 ljudi. Najniže je padlo število prebivalstva v 14. stoletju, ko je štel Rim
17.000 ljudi. Točno pred 100 leti pa je imel Rim 170.824 ljudi.
Trgovine v Italiji
Trgovsko štetje iz 1. 1951, ki je šele letos objavljeno našteva v celi Italiji 650.426 trgovin na drobno. Italijanska posebnost pa je, da je od teh bilo kar 156.665, potujočih trgovcev brez stalnega sedeža.
Thorez-ova vila
Poglavar francoskih komunistov Maurice Thorez še vedno ni popolnoma zdrav. Tovariši ne skoparijo s sredstvi, da bi ga spravili zopet na zdrave noge. Te dni so mu kupili vilo na letoviški obali v Cannes. Vila ima sedem soban, tri kopalnice in vse luksuriozne pritikline. Vilo obdaja mogočen park z eksotičnim drevjem in cvetjem in njen sosed je Aga Khan z drugimi svetovnimi milijardarji. Francoske komuniste je stala vila nekaj nad 40 milijonov lir.
Gina Lollobrigida in njen mož
Danes je ena najbolj znanih kinomato-grafskih umetnic na svetu Gina Lollobrigida. Ni pa vsem morda znano, da je njen mož Slovenec dr. Milko Škofič. Ta je, bežeč pred Nemci, študiral v Italiji medicino in se poročil s to kinomatografsko umetnico dne 15. 1. 1948. Njun zakon je srečen.
Draga slika
Lansko leto se je ameriška milijonarka Anna Woodward dala portretirati slikarju Salvatoriju Dali-ju. Ko je bila slika dovršena, se je milijonarka zgrozila nad »spako« te slike, jo vrnila umetniku in zanikala katerokoli plačilo. Slikar je ženo tožil za 7000 dolarjev odškodnine in pravdo dobil ter tako ohranil sliko in vtaknil v žep nad 4 milijone lir.
Kralj z dvema ženama
V Evropo je prišel iskat zdravja kralj iz Nepala. Država Nepal predstavlja važno postojanko med Indijo in Kino. Več državnikov je iskalo stikov s tem kraljem, pa nobeden ga ni mogel povabiti na obisk v svojo prestolico, ker ga spremljata dve ženi. katerih prisotnost pri obiskih in pojedinah ni predvidena v evropskih dvornih ceremonijah.
Razpis leposlovnih nagrad Slovenske kulturne akcije
Mecen, ki želi ostati neimenovan, je Slovenski kulturni akciji omogočil, da razpisuje za leto 1955 »BOŽIČNE LEPOSLOVNE NAGRADE« v skupnem znesku 10.000 argentinskih pesov z namenom, da se poživi slovensko knjižno ustvarjalno delo.
1. Nagrade so tri in sicer v zneskih: 5.000: 3.000 in 2.000 arg. pesov.
2. Prispevki morajo biti izvirna dela, ki še niso bila objavljena ali delno izvajana (roman, drama, zbirka novel ali pesmi).
3. Sodelovati more vsak kjerkoli živeči slovenski književnik.
4. Rokopis je treba poslati do 31. oktobra 1955 in sicer v dveh na'stroj pisanih izvodih na naslov: »Slovenska kulturna akcija - leposlovne nagrade - Granaderos 61, Buenos Aires. Argentina.
5. Rokopisi morajo biti opremljeni s šifro. Pravo ime ali psevdonim, katerega nosilec pa mora biti znan vsaj enemu članu razsodišča, je treba poslati v rokopisu priloženi zapečateni kuverti, ki nosi isto oznako kot rokopis. Kuverte se odpro na dan razglasitve, t. j. 22. decembra 1955. Objavljena bodo samo imena nagrajenih avtorjev, ostali rokopisi ostanejo na uporabo piscem. Slovenska kulturna akcija pa lahko z avtorjevim dovoljenjem objavi tudi nenagrajeno delo.
6. Pod psevdonimom poslano in nagrajeno delo se more tudi pod psevdonimom izdati, če avtor to želi.
7. Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu.
8. Sodelujoči pristanejo na to. da bodo nagrajena dela izdana v knjižnem programu Slovenske kulturne akcije za leto 1956 ali kasneje. Nagrajena dramska dela bodo po možnosti tudi uprizorjena. Za oboje bo avtor dobil še redni honorar založbe.
9. Materialistično usmerjena dela ne pridejo v poštev pri razpisu leposlovnih nagrad.	f
10. Žirijo tvorijo gg. Vinko Brumen. Tine Debeljak, Lojze Gerzinič. Ruda Jur-čec, Milan Komar in Zorko Simčič.
11. Glasovanje razsodišča je tajno. Če član razsodišča sam sodeluje pri natečaju, izgubi pravico glasovanja.
12. Razsodišče ima pravico razglasiti kakšno nagrado za nedoseženo, če, misli, da predložena dela ne ustrezajo potrebnemu merilu kakovosti. Prav tako si pridr-žuje pravico združiti dve ali več nagrad in jih razdeliti.
Spored Radia Trst II.
Poročila so vsak delavnik ob 7,30; 820; 12,45; 18,30; 19,45; 23,15.
Ob nedeljah pa: 8,20; 12,45; 19,45; 23,15. Športna poročila so vsak dan ob 20. — Radio Trst II oddaja na valu 306.1 m ali 980 kc/sek.
Iz življenja Cerkve
KATOLIČANI V AFRIKI
Število katoličanov v Afriki stalno narašča. Sedaj računajo, da je med Afričani 17 milijonov katoličanov. Med njimi poleg tujih misijonarjev deluje tudi 9 škofov in 1100 duhovnikov domačinov. Pri apostolatu jim pomaga še 4000 redovnic in 650 redovnih bratov, ki so vsi iz Afrike. Lepo število domačih duhovnikov in redovnikov daje utemeljeno upanje na uspešno rast katoliške Cerkve v Afriki.
PRAVICA CERKVE, DA PRESOJA FILME
Lastnik filmskega podjetja Diamant-Film v Miinchenu je tožil škofijsko kurijo za odškodnino, ker je negativno ocenila nek film omenjene tvrdke in je bil zato film slabo obiskan. Sodišče je tožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da ima cerkvena oblast pravico izrekati sodbo o moralni vrednosti zabav, ki se jih udeležujejo verniki, čeprav iz tega nastane gmotna škoda za prireditelje.
ŽALOSTNE ŠTEVILKE
Hrvaški letopis iz leta 1954, ki je bil objavljen v Čikagu, navaja, da je bilo v letih od 1941 do 1954 na Hrvatskem ubitih 382 katoliških duhovnikov. Statistika je najpopolnejša, kar jih je bilo doslej sestavljenih. Skoro za vse duhovnike je naveden čas in kraj njihove smrti. Mnogo pobitih duhovnikov je pripadalo raznim redovnim kongregacijam, zlasti frančiškanom.
SLOVENSKE ŽUPNIJE V ZDRUŽENIH DRŽAVAH
V Združenih državah imajo Slovenci 34 lastnih župnij in 8 mešanih. Vse tc župnije vodijo slovenski duhovniki.
PO SVETU
Poroka savojske princezlnje Marije Pije
V soboto 12. februarja se je v mali vasici blizu Lizbone poročila savojska prin-cezinja Marija Pija s princem Aleksandrom iz Jugoslavije. Kjub temu, da nobena izmed obeh kraljevskih dinastij ne vlada več, se je poroka izvršila z vsem sijajem. Računajo, da je bilo okrog 2500 povabljenih, med njimi 780 visokih osebnosti »pla-v ve krvi«.
Ker je ženin pravoslavne vere, se je obred poroke izvršil pred katoliškim duhovnikom brez sv. maše, kot predpisujejo cerkveni predpisi v takih primerih. Iz Italije se je poroke udeležilo nad tisoč povabljenih, med njimi tudi 40 italijanskih deklet v nošah raznih provinc.
Inozemski Študentje bodo obiskali Jugoslavijo
Pred nekaj dnevi je prispela v Beograd večja skupina turških študentov. Proti koncu marca je napovedan prihod 50 Študentov z univerze v Padovi, ki bodo obiskali Reko, Zader in Split ter zagrebško in ljubljansko univerzo. V začetku aprila pa bo prispela iz Francije večja skupina pariških študentov.
Koliko izobražencev je v Sloveniji
V letu 1953 je bilo v Sloveniji okrog
9.000	oseb z visokošolsko izobrazbo, zato je med republikami v Jugoslaviji Slovenija v tem oziru na prvem mestu. Ima približno 62 izobražencev na 10.000 oseb. Sledi Ilrvatska z 59 in Srbija z 52 osebami. Makedonija pa ima komaj 15 izobražencev na vsakih 10.000 prebivalcev.
Usodna pot diktatorjev
Leto VII - 1955 - Štev. 7
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3
Obvezno bolniško zavarovanje
neposrednih obdelovalcev zemlje in živinorejcev
ii.
Zadnjič smo pojasnili, kclo je dolžan se zavarovati po »Bonornijevem zakonu«., namreč vsi oni direktni obdelovalci zemlje, ki sami s polnočjo družine prispevajo nadpolo-vično delovno silo, ki je potrebna za obdelovanje njih posestva. Potem smo povedali, kako je z vpisi v občinske imenike direktnih obdelovalcev, ter končno smo pojasnili, kako bo z bolniško oskrbo in z vzajemnimi blagajnami po občinah.
Vzajemne blagajne po občinah bodo po določilih zakona postavljene pod direktno samoupravo zavarovancev. Vzajemna občinska blagajna bo nekako občutna zenica, ki bo morala takoj reagirati, čim se bodo zavarovanec in njegova družina zatekli k njej za pomoč. V sled tega je zelo važno, kakšni ljudje bodo občinske vzajemne blagajne vodili in upravljali.
Blagajne po občinah vodijo izvoljeni zastopniki zavarovancev. Člen 18 našega zakona določa, da vsi zavarovanci, vpisani v občinske imenike, izvolijo za dobo treh let na občinskem zborovanju vodstveni svet občinske vzajemne blagajne. Svet sestoji iz 15 članov. Volitve se morajo prvič vršiti v teku treh mesecev po stopitvi v veljavo Bonomije-vega zakona. Ker je ta zakon stopil v veljavo dne 14. decembra 1954, se morajo povsod izvršiti volitve v svete vzajemnih občinskih blagajn do 14. marca. Volitve so tajne in neposredne.
VOLITVE V SVETE VZAJEMNIH BLAGAJN
Voli se po listah. Določeno je, da morajo biti predložene volilne liste v roke občinskega tajnika vsai do 12. ure petega dne pred volitvami. Občinski tajnik mora izdati predlagatelju tozadevno potrdilo. Tajnik je nadalje dolžan sklicati najmanj dva dni pred volitvami po enega zastopnika vsake liste zalo, da se določijo volilni sedeži.
F. BARCATA:	^
Škipetarjev POVEST - 7
Maša se je končala. Ta pestra množica, ki je ves čas ostala mirna, ki ni dala. plašil od sebe, se je začela gibati, premikati, zbirati v večje ali manjše skupine, {Tovoriti, klicati, zato se je zdelo Palu bolj pametno, da izgine iz svojega skrivališča, p red no ga bodo vsi opazili.
Polagoma so »e začeli ljudje razhajati, pa ne domov. Domov so šli satno prebivalci Kryezeza za kosilo. Vsak je vzel s seboj domov po tri ali štiri druge osebe, da jim da kosilo, kakor določa albanska gostoljubnost.
Po kosilu so se začeli spet zbirati k drugi točki praznika — ljudski zabavi.
Na južnem delu Rubiga, med vasjo in potokom, ki se zliva v reko Fandi, je precej velik prostor, na katerem sc vršijo ljudske zabave.
Druga točka prazničnega sporeda je bilo streljanje v cilj. Na mali višini onstran reke so postavili trideset tnalib, okroglih, belili kamnov, oddaljeni eno stopinjo drug
Po končanih volitvah se predsedniki volilnih sedežev zberejo v volilnem uradu, kjer sestavijo zapisnik o poteku volitev in proglasijo izvoljene kandidate. Pri enakem številu glasov bo izvoljen tisti, ki je starejši po letih. Tisti, ki je bil izvoljen z največjim številom glasov, mora poskrbeti, da se v teku osem dni po volitvah skličejo izvoljeni svetovalci zato, da se določijo funkcionarji vodstvenega sveta; ti tvorijo izvršni svet in so:
predsednik, podpredsednik ter trije člani. Ta odbor bo vodil krajevno farmacevtsko in zdravniško poslovanje, bo sestavljal proračune in obračune, bo določeval v upravnih zadevah, ki se tičejo vzajemne UTagaJ-ne tudi v odnosih do vpisanih članov; razsojal bo v prvi stopnji o pritožbah članov, na kratko, sklepal bo o vseh stvareh, ki mu jih predloži predsednik.
Izvršni odbor bo pod kontrolo nadzorstvenega odbora, ki sestoji iz treh rednih članov in dveh namestnikov. Enega nadzornika imenuje pokrajinski izvršni odbor, dva člana in oba namestnika pa izvoli vodstveni svet.
V goriški pokrajini se bodo vršile volitve v svete vzajemnih občinskih blagajn, kakor smo jih zgoraj opisali, po naslednjem redu:
V nedeljo 13. marca v občinah: Gorica, Števerjan, Sovodnje, Dolenje, Krmin. Doberdob in Gradiška. Dne 14. marca bodo v Tržiču, Sta-ranzanu, Turjaku, Ronkah in v San Canzianu. Dne 3. marca bodo v Ka-privi in v Fari. 12. marca v Villesse, Romansu, Foglianu, San Pier d'I-sonzo, Gradežu.
Dolžnost volilcev je sedaj, da pomislijo, koga bodo volili v te občinske svete. Na volilne liste morajo priti vsekakor zanesljivi, delavni in za splošno korist požrtvovalni možje. Saj bo od njih dela v nemajhni meri odvisno, ali bodo vzajemne blagajne mogle vršiti svoje človekoljubno nalogo, ali ne.
(Konec prihodnjič)
od drugega. Najbližji je dve sto korakov proč od ljudi, najbolj oddaljeni štiri sto. Oče Anastazij je določil za vsak kamen po eno nagrado. Vsaka družina, kakor tudi vsak posameznik hoče imeti čast, da bi zadel najoddaljenejši kamen in hoče pokazati na ta način svojo spretnost v streljanju. Potrebno pa je bilo zadeti vse kamne; ako ostane tudi samo eden nezadet, je to sramota za ves rod, o kateri še dolgo potem govorijo.
Prvi, ki je zadel v cilj, je bil oče Ma-vrieij. Njegova krogla je zadela najbolj oddaljeni kamen ter ga zdrobila na drobne kose. Vsi navzoči so mu klicali: Srečna puška, srečna roka! Sledili so drugi, ki so skoraj vsi pokazali, da 'so najboljši strelci, vendar se ni vsem posrečilo. Med najboljšimi, če ne najboljši, je bil Mark Dode. Tudi njegov oče, stari Doda je znal še dobro rabiti svojo staro dolgo puško na kresilo, katero je počasi in nekam slovesno pripravljal, medtem ko je imel njegov sin Mark lepo novo in moderno.
bele ko je bil zadet zadnji kamen in oddana zadnja nagrada, je streljanje prenehalo.
Oče Anastazij je na nujvišjem v z določenega prostora z daljnogledom., opazo-
0DG0V0R:
1. Družinske doklade tičejo vašim sinovom in hčeram do dopolnjenega 14. leta, če so po tem letu brezposelni jim pritiče doklada do 18. leta. Po 18. letu so deležni te doklade samo otroci, kateri so pravno priznani za dela nezmožne.
2. Pravico do te doklade ima vsaka družina, katere poglavar ima dolžnost vzdrževanja, je zaposlen in v redu zavarovan.
3. Družinske doklade se razlikujejo po
V ponedeljek, dne 14. februarja je prof. in skladatelj Emil Komel ves čil in zdrav praznoval svojo osemdesetletnico. Ko sem šel s svojimi prijatelji k njemu na dom, da bi mu izrazili svoje čestitke k izrednemu dnevu, smo ga našli pri mizici v študijski sobici kakor navadno. Ves nasmejan nas je sprejel ter se prijazno zahvalil za naša iskrena voščila in darilo. Zavihal si je svoje znamenite brke, nas povabil k mizici, da smo skupaj veselo izpili kozarček dobrega na zdravje. Bil je židaue volje, kot vedno. Če ga znate prijeti za pravo struno, boste spoznali v njem moža zdravega humorja in vam bo povedal marsikaj, kar ne slišite vsaki dan. Z veseljem nas je poslušal, ko smo mu omenili, da nešteti duhovniki, ki smo ga imeli v svoji sredi v naših študentovskih letih v Malem semenišču in pozneje v teologiji, ga smatramo za svojega vodnika, ki nas je popeljal v glasbeni svet. Povedal nam je še marsikaj veselega in značilnega iz svojega življenja kot to, da je vedno ljubil red in priprosto hrano. »To je bil način življenja, ki sem se ga vedno držal,« je dejal. Ob koncu, ko smo videli, da prihajajo še drugi prijatelji, smo se poslovili in ponovno želeli našemu dragemu jubilantu še mnogo zdravih let.
Prvikrat sem srečal g. prof. E. Komela v tretji gimnaziji, ko se je prikazal v razred v Malem semenišču kot profesor petja. Še danes smo hvaležni pok. prevzvišenemu nadškofu Fr. B. Sedeju, ki je uvideval potrebo, da mora vsaik duhovnik znati peti, da nam je dal možnost, da smo se vadili v glasbeni teoriji in v petju. Toda takrat nismo tako globoko razumevali važnost tega učenja in še sedaj me je sram. ko se spomnim, da smo prav pri prvi uri teorije tako razjezili g. prof. Komela s svojim nespoštljivim obnašanjem — bili smo polni vroče, neukročene mladosti — da nam je ves razburjen zabrusil v obraz »ver... Kerl«. Moram to poudariti, ker pozneje v vsem svojem življenju ga nisem nikdar več videl jeznega ali odurnega. Smo morali biti res neukročeni pobalini, da smo mu že pri prvem srečanju »zagodli« tako muziko. Pozneje smo ga vzljubili in smo ga naprosili, da bi nas poučeval tudi igranja na klavir. Spominjam se, kako je bil vesel, če je zaslutil v nas resnično ljubezen do študija in napredka v igranju na klavir. Tedaj ti je tudi prof. Komel pokazal še več ljubezni in skrbnega zanimanja, da si zmogel še uspešneje napredovati v glasbenem študiju. Navadno te je le resno poslušal in popravljal notne pomanjkljivosti v igranju. Kadar je pa zaslutil tvojo pridno gorečnost, tedaj se je raznežil ter te ie s svojo vzhičeno izbrano občutljivostjo zajel, da si moral slediti ves prevzet njegovemu dirigiranju. Nepozabljivi so bili taki trenutki!
val, da je vse šlo po starih pravilih v najlepšem redu.
Bil je pa tudi nekdo drug, ki je z veliko pazljivostjo opazoval potek streljanja ter preciznost pušk in spretnost strelcev.
Na visoki smreki, skrit med vejami, je čepel nekdo, ki je z jezo v srcu in iskrami v očeh gledal ves prizor. Z levico si je držal veje, da je lepše videl, v desnici je stiskal ročaj svetlega bodala, privezanega na svilenem traku, ki ga je imel okoli vratu. Ta človek je bil Pal Gjoka.
Kaj je iskal tam? Kakšen namen je imelo njegovo orožje ?
Kaj je iskal, je njegova stvar — z orožjem je pa stvar taka: Zgoraj, na cerkvenem dvorišču je videl starega znanca očetovega, ki je imel pri sel« precej orožja, med katerim je opazil lepo bodalo, gotovo nekje ukradeno ali uropano. Pal je našel, kar je zastonj iskal toliko časa, in mislil, da sploh ne bo mogel dobiti. Po maši se je skril na samem v grmovju in čakal. K sreči je stari znanec prihujal sam. Ko se je. približal, je skočil Pal iz skrivališča, rekoč: »Zef Kola, ali me poznaš?«
Starec je takoj dvignil roko z revolverjem, pa tudi zopet nagto spustil, ko je
kategoriji, h kateri spada delavec (industrija, trgovina, obrt) in h kateri spadajo družinski člani, katere vzdržuje (sinovi, nečaki, starši).
4.	Družinske doklade izplačuje delodajalec, kadar mu je potrdil urad za javno skrbstvo. Od 1. avgusta 1954. znašajo za vsakega sina (v industriji in trgovini) dnevno 160 lir, tedensko 960 lir, štirinajstdnevno 2080 lir, mesečno 4160 lir, Za ženo v isti vrsti 108; 648; 1296; 2808. Za starše, dede in nečake: 55; 330; 660; 1430 lir.
Po njegovi pobudi smo vzljubili petje in igranje. Ustanovili smo svoj študentovski zbor in radi lepo prepevali v cerkvi ter tudi narodne pesmi ob prostem času.
Ko smo vstopili kot abiturienti v teologijo, smo takoj sklenili, da mora priti tudi g. prof. Komel z nami. In prišel je ves vesel. Nadaljevali smo z učenjem klavirja, harmonija in harmonije. Vsi smo bili
Koledar Svobodne Slovevije 1955
Koledar Svobodne Slovenije vzamem vsako leto rad v roke. Okoli njega je uredništvo zbralo lep krog solidnih sodelavcev, ki se spoznajo na pojave v sodobni družbi in se potrudijo, da jih pokažejo bralcu poljudno in splošno zastopno. Le poglejte v letošnjem koledarju Ahčinovo razpravo o »Nauku o razvoju v luči znanosti in vere«. Krščanska vera uči, da je človeka ustvaril Bog. V komunističnih državah pa razlagajo v šoli mladini, da se je človek razvil iz opice. Nauk o razvoju človeškega rodu iz opice je učil angleški prirodoslo-vec Darwin; po njem se imenuje darvinizem. Kdo ima prav? Dr. Ahčin, ki je bogoslovni profesor in te stvari pozna, ker jih je dolgo študiral, navaja razne učenjake zadnjega stoletja. Njihova mnenja gredo zelo narazen. Eni pravijo, da človek nima več gobca kot opice, iz katerih da ise je razvil; drugi pa trdijo narobe, da človek gobca še nima, ker da se je opica razvila iz človeka. So pa zopet učenjaki, ki zagovarjajo mnenje, da se človek ni razvil iz nobene živali, da ni nobene vmesne stopnje med opico in človekom, kajti že v ledeni dobi da je živel človek (homo sapiens) današnje oblike in postave istočasno , kot bitja, o katerih pravijo, da so vmesne oblike med opico in človekom. Ahčin dobro pravi, da more krščanski človek mirno sprejeti vse, kar prava znanost odkrije in dokaže. Nauk o razvoju pa danes znanstveno še ni dokazan. Pa tudi če bi bil, bi to veri nič ne nasprotovalo, kajti razvoj bi veljal le za telo; dušo pa ustvari neposredno Bog.
Osrednja misel letošnjega koledarja je. spomin na tragedijo slovenske narodne vojske v maju 1945, ko se je umaknila pred silno premočjo čez Karavanke na Koroško in stopila pod varstvo angleških čet. Te pa so v nekaj dneh vrnile nad 12.000 vojakov in. civilistov v Jugoslavijo, kjer so v nekaj dneh skoraj vse pobili. Tej žalo-igri je posvečenih več prispevkov, katere so napisali dr. Miha Krek, škof dr. Rožman, Janez Goričan, Janez Martinc, Jeremija Kalin, Ivan Korošec in drugi. Poleg
spoznal v fantu sina nekdanjega svojega prijatelja, kateremu je bil tako podoben.
»Ali si ti sin Gjoke Marka?«
»Seveda sem! Poslušaj Zef, moraš mi napraviti neko uslugo. Potrebujem dobro bodalo, ti mi moraš prodati svoje!«
Po kratkem barantanju je Zef privolil v kupčijo. Fant je ravnal po navadi svojega očeta, kateri ni bil vajen, da bi mu kdo odbil željo, saj je vsaka njegova želja veljala kot ukaz. Tako je Zef vzel deset napoleonov (Napoleon = zlat denar, 20 frankov v zlatu), kar je zahteval za svoje orožje, ter naglo odšel.
Pal je z nožem naglo izginil v gozd. Doma je potegnil bodalo iz toka, ga ogledoval od vseh strani, potehtaval v roki. Bil je zadovoljen s kupčijo. Večkrat je bodalo spustil na tla, da bi po zvoku spoznal tr-dine jekla, vrgel ga je v zrak, ga lovil ter se, z njim poigraval, kur je kazalo, da ni bil novinec v rabi tega orožja.
Prvi učitelj v tej stroki mu je bil oče. Pa tudi pozneje v Carigradu se je ob prostem času uril in spopolnjeval v tej očetovi spretnosti. V vseh krožkih in družbah so ga poznali kot veščaka. ki se ga je treba bati.
srečni, ko smo mu pokazali svojo prvo skladbico. Tudi on je bil vesel z nami in ponosen, da njegov trud ni bil zastonj.
Z velikim zanimanjem smo zasledovali njegovo glasbeno ustvarjalnost na cerkvenem polju. Našli smo njegove kompozicije v zbirkab: »Božji Spevi«, »Gospodov dan«, »Zdrava Marija«. Bili so to pesmi za mešane zbore. Pa tudi za moške zbore najdeš njegove skladbe v zbirkah »Adventne in božične« ter »Postne in velikonočne«. Še mnogo drugih skladb je zložil zdaj za enega ali drugega lemenatarja in res potrebno bi bilo, da bi nekdo vse te »leteče« skladbe zbral skupaj v dostojno zbirko. Upam, da bo prišel čas tudi za to.
Končali smo teologijo ter šli v svoje novo duhovniško življenje in nesli s seboj kot doto vse glasbeno znanje, kar ga nam je nudil g. prof. Komel. V dušnem pastirstvu smo dokončno doumeli, kako nam je bilo vsestransko koristno, da smo poznali glasbeno umetnost. In če zmoremo kot duhovniki s tem doseči kaj dobrega v večjo božjo čast in v večji blagor naroda, smo in bomo vedno hvaležni našemu jubilantu prof. Emilu Komelu. Bog naj ga živi čilega, vedrega in zdravega še mnogo let!
• M. FILEJ
tega, da je to silna žaloigra za Slovence, je to tudi tragedija vsega zapada, ki ni do časa spoznal poslanstva protikomunističnih borcev ter je svoje najboljše in najzanesljivejše zaveznike izročil skupnemu sovražniku — komunizmu. Ko je Napoleon na višku svoje moči dal zajeti na nevtralnih tleh vojvodo d'Enghien in ga prepeljati v Pariz; kjer so ga še isto noč brez dokazov obsodili na smrt in ustrelili, je minister Talleyrand ob vzkliku nekega razburjenega plemiča:	»Kakšen zločin!« re-
kel: »Ne, to ni samo zločin! To je nekaj več, nekaj slabšega! To je napaka!« Tako »napako« so tedaj napravili Angleži.
Goričani in Tržačani srečamo v koledarju več starih znancev in naših ljudi. Dr. Tine Debeljak je napisal spomine na go-riškega pisatelja Narteja Velikonja z Otlice, katerega so v juniju 1915 obsodili na smrt in ustrelili neznano kje. Debeljak je orisal sijajen lik Velikonjev: bil je do mučeništva trden katoličan, pobornik krščansko dobrodelnosti, odličen slovenski pisatelj. Navedimo dva odlomka njegovih izjav: »Jaz sem se postavil v službo za dobre, vredne in potrebne ljudi. Naj pove, kaj hoče, in naj pazi On, da ne bo nič zoper Njega. Če me je pahnilo nekam, ne da bi prosil, potem sem spoznal v tem božji namig... Zahvaljen bodi Bog za to veliko milost, da mi je dal spoznanje... Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik; nimam pa nič proti temu. če zgorim na grmadi v Njegovi službi.« Drugje pa pTavi: »Slovesno izjavljam: take svobode ne maram. Z zločinom nimam nič skupnega in te svobode ne maram, kajti zločina ne maram. Jaz še enkrat in nedvoumno povem: Svobode, kjer bi mi zločinci krojili pojme o raznih moralnih in etičnih načelih, ne maram! Zame bi bilo najhujše, če bi moral na svoje oči gledati, da so na oblasti tisti, ki so priklicali na naš narod takšno nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja.« Krepke in vedno veljavne besede!
Prav stari Goričani se bodo še spominjali časnikarja Franca Kremžarja; bil je sicer doma s Kranjskega, a je pred prvo sve-
Po končani strelski zabavi so se začeli ljudje zbirati v posameznih gručah za druge igre.
Moški so začeli z »Raqi, raqi kvpe zbrite« (naglo, naglo skoči, padi. Moški se postavijo v dve vrsti, ena nasproti drugi. Ena stopi drugi na rame, nato se začnejo ti »jezdeci« boriti. Kdor je vrgel svojega nasprotnika na tla, je zmagal).
Druga skupina je tekmovala v moči: kdo vrže za to pripravljen težak kamen najdlje.
Ženske so stale ob strani, gledale igre, prepevale ali spodbujale moške k tekmi.
Ko se je končalo vse to razveseljevanje, se je začel ples. Plesale so ženske same zase, ali tudi skupaj z moškimi. Po štiri skupaj so se držale za roke ter plesale »kolo«: Enako skupina moških. En korak naprej, eden nazaj, eden na levo, drugi na desno, vedno v enaki razdalji med obema skupinama. Obenem so peli sproti zmišljene verze za smešenje ali oponašanje drug drugega.
Komaj za tem se je začel pravi ples.
Udeležili so se ga vsi. Zbrali so se v en sam velik krog. Moški so sedli na tla, ženske so stale za njimi. Vodja igre, kak star veseljak je vodil ženske na ples. Po dolgih
SDZ zahteva izvršni zakon k 6. členu ustave
Vodstvo Slovenske demokratske zveze v Italiji je na seji 12. februarja 1955 razpravljalo o vprašanju narodnostne zaščite Slovencev v Italiji. Ugotovilo je, da takšno zaščito predpisuje ustava italijanske repub- , like v 6. členu in v X. točki prehodnih in končnih določil. Ta točka le začasno odlaga samoizvedbo posebne deželne avtonomije, katero določa 16. člen ustave, ne pa tudi zaščite jezikovnih manjšin.
Glede na razmere na Goriškem, ki so za slovensko jezikovno skupino neugodne in ki zgovorno pričajo. da bi se morebitne določbe o narodnostni zaščiti, katere bi vseboval bodoči posebni deželni statut, utegnile izvajati neobjektivno in z zapostavljanjem, je vodstvo Slovenske demokratske zveze sklenilo, da bo s peticijo na parlament zahteva-
lo, da se začne obravnavati in da se sprejme zakon za narodnostno zaščito Slovencev kot izvršni zakon k 6. členu ustave. Statut posebne deželne avtonomije pa naj temelji na tem zaščitnem zakonu, kar se tiče spoštovanja jezikovnih pravic slovenskega življa.
Vodstvo SDZ v Italiji
GOSPODARSTVO
Rad bi čital v Vašem cenjenem listu odgovore na sledeča vprašanja;
1. Do katere starosti družinskih članov mi pritičejo družinske doklade?
2. Ali imajo to pravico vse družine?
3. Koliko znašajo družinske doklade?
4. Kdo jih izplačuje?
CERKVENI GLASBENIK
Prof. Emil Komel 80-letnik
KULTURA
lovno vojno urejeval v Gorici razne katoliške liste. Umrl je v Buenos Airesu 26. junija 1954. Koledar objavlja njegov življenjepis in iz njegove zapuščine obširno razmišljanje o »Jugoslaviji v preteklosti in prihodnosti«. Med zadnjo vojno se jc v Gorici mudil dr. Milan Komar, ki je za ta kok^dar napisal članek »Z nezanimanjem potuje smrt ineognito«, poln globokih misli o tem, kako se današnji ljudje nič ne zanimajo za javno delo in kakšne škodljive posledice rastejo iz tega. Samoljubje, specializacija, shizofrenija (bolezen razkosanega duha), verska brezbrižnost, želja postaviti se »nad okolje«, »nad dogodke < ali po naše: »biti nad strankami« itd. to so bolezni današnjega človeka. Koledar prinaša slavospev umrlemu msgr. Ivanu Trinku. Veliko lepih misli je v »Pismu Jkaterikoli ženi«, katere je objavila Anica Kralj eva. Goriški pesnik Slavko Srebrnič ima dve refleksivni pesmi. Poleg tega priobčuje koledar še poročilo o slovenskih šolah na Tržaškem in še več drugega gradiva iz primorskega življenja in kulture.
S tem pa bogata vsebina koledarja nikakor še ni izčrpana. Prof. Pavlovčič piše o postanku slovenske narodne zastave. Dr. Al. Kuhar objavlja svoje predavanje »Molčeča Cerkev v Jugoslaviji«, katero je imel v katoliškem klubu vseučiHške mladine v New Yorku. Zanimivo je poročilo o »Prebivalstvu Slovenije v številkah« in Maroltova razprava »0 slovenski narodni no-ii«. Več prispevkov je iz argentinskega življenja. V koledarju najdeš več življenjepisov. Tudi pripovednega slovstva in pesmi ne manjka. Zelo sočna je Mauserjeva črtica »Potokar je v Tonček«.
Koledar Svob. Slovenije že sedem let vestno spremlja življenje Slovencev v svobodnem svetu. Postal je verno ogledalo današnjega časa in zvest letopis naporov za vse tisto, kar je na svetu lepega, dobrega in pravega, brez česar^ bi življenje bilo ena sama nepregledna in negibljiva gluha loza.
n. n.
Revija »Vera in dom"
Novi letnik revije »Vera in dpm« se nam je predstavil v novi opremi in tudi vsebinsko izboljšan. List je opremil slikar Tone Mihelič, ki živi v Trstu in tudi sicer je revija posvetila njegovemu delu precej pozornosti: prof. Jože Peterlin je napisal o njem članek, številka pa ima kar štiri reprodukcije njegovih slik.
V leposlovnem delu je dobro pisana proza »Križ« Janka Polanca in pa »Na pragu« tržaške 'pisateljice Vijolice Fondove. Nadaljuje se povest »Pastir Ciril«, ki pa morda traja le predolgo. Bolje bi bilo objaviti več besedila, da bi bila povest v enem letniku vendar zaključena. Zanimiva je tudi črtica »Materina zmota« Marije Klinarjeve in »Očetova dedovina« Jelisave Pl.
Od pesnikov so zastopani: Ljubka Šorli-jeva, Milka Hartmanova in tudi mlajši sodelavci kot je Tržačanka Bruna Pertotova, ki je objavila ljubko pesmico »Na Krasu« in drugi mlajši Tržačan Emil Čuk, ki je prispeval balado »Nehvaležnost«. Tudi z Danske se je oglasila pesnica Jerica So-rensen s pesmijo »Novo leto«.
V poglavju Kulturna obzorja je več poročil o kulturnih pojavih in ljudsko prosvetnih nastopih, posebno bogat pa je ženski kotiček. Že zaradi tega dela revije je vredno imeti ta družinski list v vsaki naši slovenski hiši. Poleg vzgojnih člankov je tu tudi mnogo praktičnih gospodinjskih nasvetov.
Zadnje poglavje Zanimivosti in še kaj pa nam nudi tudi nekaj zanimivih sporočil z vseh področij in z vsega sveta.
Vera in dom je revija koroških, goriških in tržaških Slovencev. V njej sodelujejo mnogi tržaški in goriški kulturni delavci. To je glasilo našega življenja in delovanja, zato spada list res v vsako slovensko hišo. Vsaka številka stane samo 60 lir. Dobite jo pri prodajalcih katoliškega časopisja in v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici.
V Ljubljani so razdelili Prešernove nagrade
Svet za prosveto in kulturo je razdelil letošnje Prešernove nagrade za najboljša znanstvena in umetniška dela med sledeče osebe:
Prvo nagrado in 300.000 din je dobil univerzitetni profesor dr. Milko Kos za
znanstveno zgodovinsko delo »Urbarji Slovenskega Primorja«. Nagradi po 150.000 din sta prejela univ. prof. dr. Anton Peterlin za raziskovanje na področju molekularne fizike in prof. medicinske fakultete dr. Fran Novak za nov način operacije raka.
Za umetniška dela so prejeli nagrade književnik Ivan Potrč za roman »Na kmetih«, članica Ljubljanske drame Mira Danilova ter akademski slikar France Mihelič.
Predsednik komisije za kulturne zveze z inozemstvom Marko Ristič je izjavil, da bo Jugoslavija okrepila kulturro sodelovanje s Francijo, Italijo in Avstrijo, Indijo in Burmo ter pričela s kulturnim sodelovanjem z Norveško in Belgijo.
S TRŽAŠKEGA
Protestna povorka delavcev tovarne Kozman
Delavci tovarne Kozman so že nad mesec dni, odkar se je tovarna zaprla, brez dela in brez zaslužka. V petek so ti delavci imeli svojo skupščino, nakar so se v povorki podali na Trg Unita in demonstrirali z zahtevo, naj se tovarna Kozman končno odpre. Zahtevali so tudi. naj njihovo delegacijo sprejme dr. Palamara, kar pa se ni zgodilo. Delegacijo delavcev je sprejel funkcionar tajništva dr. Santini, ki jim je obljubil, da bo prvo delo nove komisije preučitev prošnje za dodelitev posojila novim lastnikom tovarne Kozman. Isto je delegaciji obljubil tudi zastopnik župana Bartolija.
Tudi podjetje Sartori, ki dela za rafinerijo Aqnila, je pretekli teden odpustilo 50 delavcev z motivacijo, da nima naročil. Ker so bili ti delavci najeti za določen rok, jih sindikati ne morejo vzeti v zaščito.
DRAMSKI ODSEK MAR. DRUŽBE V ROJANU
priredi na pustno nedeljo 20. februarja dve šaloigri:
KAZNOVANA OŠABNOST enodejanka
SRČNOST NA PREIZKUŠNJI dvodejanka
Začetek ob 17.15.
Med odmori srečolov.
Vabljeni!
življenja. Pohvaliti je treba vestnost, s katero je bila burka naštudirana v vseh podrobnostih tako, da je morala uspeti. Gledalci smo zelo hvaležni rojanskim dekletom in upamo, da jih bomo še videli na našem odru. Povedali so nam, da bodo z istim sporedom nastopile v Rojanu na zadnjo predpustno nedeljo. Tisti, ki jih niso videli pri nas, naj stopijo v nedeljo v Rojan in bodo videli, da jim ne bo žal.
Bazovci hodijo radi v kino
Zakaj bi ne hodili? Ali je to samo na sebi kaj slabega? Gotovo ne! Kdor bi ljudem branil hoditi v kino, bi bil zelo nazadnjaški. Kino, kakor vsako drugo stvar, je treba prav uporabljati. Nočemo umazanosti v filmih, nočemo, da bi s pomočjo filma prihajal materialistični duh v množice in kvaril zlasti mladino. Zato slabe filme odklanjamo; otrokom se priporoča, naj ne zahajajo pogostoma v kino, da si ne kvarijo oči in živcev in da se jim domišljija preveč ne razbohoti. Dober film pa sprejmemo, ga priporočamo in ga vpre-
žemo v službo lepote in dobrote. Lansko leto smo vpeljali v našo dvorano filme z razlago, prekrstili smo jih v kinoforuin. To je namenjeno predvsem odraslim. V ta namen se izbere film z bogato vsebino, ki nam hoče prikazati kako plodovito življenjsko misel ali nam predlaga kak važen problem. Po končanem filmu se ljudje ne razidejo, temveč ostanejo v dvorani, da se o filmu pogovorijo: o vsebini, namenu, umetniški vrednosti itd. Na tak način se v ljudeh bistri umetniški čut, se prinaša luč v življenjske probleme in se ustvarja poštena miselnost. Naše občinstvo je hvaležno sprejelo te kulturne večere in izra-zilo željo, da bi še večkrat kaj takega priredili.
Prejšnji teden smo predvajali film: »Odpusti mi, če me ljubiš«. V četrtek za može in fante in v petek za žene in dekleta. Udeležba je bila zelo velika. V debato, ki jo je zelo lepo vodil g. prof. Vinko Suhadolc, so možje radi posegli in sami doprinesli veliko k pojasnitvi. Film je prikazal ženo, ki se je v mladosti vrgla v roke prvemu, ki jo je obsipaval z najmodernejšimi oblekami, zlatimi prstani, omamljal s plesom. Radi njegovega protizakonskega delovanja je morala še ona v ječo. Po prestani ječi se je poročila z drugim. Ker je možu o prejšnjem življenju zamolčala, fe imela velike težave v zakonskem življenju, Razgovor je obravnaval pripravo na zakon. Iz tega je prišlo do ugotovitve, da se je treba pred poroko dobro spoznati, si biti v vsem odkritosrčni, da poteka poznejše življenje v najlepšem miru in medsebojnem spoštovanju. Žene in dekleta niso nič ugovarjale, saj tudi niso mogle, kajti prof. Krasulja Suhadolčeva je tako prepričevalno, priljubljeno in jasno pokazala na pravo pot zakonskega življenja, da so morale vse navzoče samo odobravati njeno izvajanje. Še in še bi jo poslušale, če bi ura na zvoniku ne odbila enajst in pol. Hvaležni smo obema cenjenima predavateljema in si želimo, da bi jih kmalu spet imeli v svoji sredi. V postnem času bomo pripravili več takih večerov. Upamo, da bodo tudi ti lepo uspeli in obrodili svoj dober sad.
Vsi dopisi iz Trsta naj se pošiljajo na naše tržaško pod-uredništvo: Vicolo delle Rose 7 Didaktične vaje na učiteljišču
Kandidatom privalistom, ki se nameravajo priglasiti k letošnji učiteljski maturi, je ministrstvo za vzgojo izjemoma podaljšalo rok za vlaganje prošenj za pripustitev k predpisanim didaktičnim vajam do 28. februarja. Prošnje na kolekovanem papirju za 100 lir se naslavljajo na Šol-iko skrbništvo (Provveditorato).
PRI RADIJSKI ODDAJI »VERA IN NAŠ ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 20. FEBRUARJA OB 11.30 PREČ: G. DR. LOJZE ŠKERL O PAPEŽEVI BOŽIČNI PO-SLANICI.
SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO V GORICI
priredi
dne 22. februarja 1955. ob 20.45 v dvorani na Plaeuti
Suslnc zabave
pri pogrnjenih mizah s pestrim programom :
burka
srečolov
nagrajene uganke
šaljivi prizori sploh — za vsakega nekaj. Vstop samo z vabili.
Marijin vrtec - Mladeniški krožek podgora
Z GORIŠKEGA
Sv. Ivan - Trst
V nedeljo 13. februarja je gostovala na odru našega Marijinega doma rojanska Marijina družba. Prireditev je privabila zelo veliko število gledalcev; dvorana je bila natlačena do zadnjega kotička. Saj se je tudi izplačalo. Predstava je nudila obilo zabave in bučnega smeha. Prvi del — prizor deklic, ki se igrajo v prosti naravi. — je imel tudi apologetično misel: na duhovit način je zavrnil materialistično razlago vseh nadnaravnih pojavov. Igralke so ga zelo dovršeno odigrale. Čestitati je tudi treba družbi, ki more toliko mladine pokazati na odru. — Nato je sledil ples »dečka«, ki je radi svoje bliskovite mimike in petja v nekem neindoevropskem jeziku žel viharno odobravanje.
Drugi del je bilu burka v dveh .dejanjih (»Srčnost na preizkušnji«), zelo posrečena za predpustni čas. Odra rojanske Marijine družbe ni treba hvaliti, ker ga že itak pozna tržaška javnost. V lej burki pa je pokazal, da zna prikazati tudi šaljivo stran
Odpustno pismo uslužbencem mestnih avtobusov
Podjetje ATA, ki je prevzelo mestne av-toibuse od prejšnjega podjetja Ribi, je pk>slalo vsem prejšnjim uslužbencem odpustno pismo in odpravnino. S to potezo bi hotelo sedanje podjetje postopati z u-službenci kot z novinci, ne da bi jim štelo vsa dosedanja leta službe.
Državna federacija avtoprevoznih uslužbencev je opozorila obe podjetji, kakor tudi goriško županstvo in prefekturo na zakon, p>o katerem mora novo podjetje prevzeti vse pogoje prejšnjega podjetja.
Goriška gospodarska kriza
Za Lacijem je goriška pokrajina na prvem mestu glede števila meničnih protestov. Po podatkih trgovinske zbornice je bilo v naši pokrajini od lanskega julija do novembra 4.180 meničnih protestov za skupno vsoto 103,811.290 lir. Največ meničnih protestov odpade na mesNi samo, za njim pridejo Tržič, Gradož in Ronki.
Prav tako se kaže slabo gospodarsko stanje goriške pokrajine 'v nenehni odpovedi trgovinskih obratov. Od lanskega avgusta do decembra je 127 podjetij prenehalo s poslovanjem.
Goriška bolnica je dobila novo napravo za zatiranje raka
Mestna bolnica pri Rdeči hiši je dobila v dar od komisariata za javno zdravstvo no.vo napravo za roentgen-terapijo za zatiranje raka, ki predstavlja eno najmodernejših vrst mednarodne proirvodnje.
rVabilo na veselo prireditev
v nedeljo 20. t. m. ob 4.30 popoldne in na pustni torek 22. t. m. ob 7. zvečer
SPORED:
1) V. Vodopivec: „Ob potoku* (prizorček
s petjem mladih deklic peric v narodnih nošah).
2) »Gospa Barbara* (veseloigra v 1 dej.).
3) „Zamorček“ (burka v 1 dejanju).
4) V. Vodopivec: „Snubači“ (dramski prizor iz narodnih pesmi). Vmes: Veseli srečolov.
Prispevki za vstopnico in srečolov: ^	za	Marijino kapelico.
DARILNE POŠILJKE
razpošilja še vedno
TVRDKA IHIPORT & E X P O R T
—	Lastnik: Aleksander Goljevšček
TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67
Obračajte se na nas s polnim zaupanjem
in najsolidneje Vam bomo postregli!
prošnjah se je vendar neka mlada žena odločila ter prišla na sredo kroga. Klici in streli iz samokresa so pozdravili plesalko. Njen ples naj bi predstavljal letanje metulja, ki hoče zbežati ptiču, pa se na koncu vendar pusti ujeti.
Plesalka je s pisano ruto v rokah napravila nekaj krogov, posnemajoč letanje metulja; nato je skočil v krog moški, ki se je z enakimi kretnjami vedno bolj bližal metulju in ga slednjič ujel. Možje in ženske so ju obkrožili, objeli in poljubili; nato sta šla vsak na svoj prostor.
Sledili so še drugi plesi, katerih je vsak ■predstavljal neko žival, katero je druga premagala.
Na koncu teh plesov se je zaslišal glas, ki so ga začeli vsii ponavljati:
»Golobico! Golobico! — Lulo, golobico!«
Lula je bila najboljša plesalka vsega okraja, ki ji ni bilo para v lepoti, spretnosti, naglosti in prijetnosti gibov.
Zardela je do ušes, ko je zaslišala svoje ime; komaj po dolgih prošnjah se je opogumila in prišla v krog na plesišče.
Bil je krasen pogled na belo oblečeno mladenko, z dvema belima rutama v rokah, » kako očarljivimi kretnjami je plesala, kako naglo je švigala z majhnimi nogami, kako se je dvigala, padala, krilila z rokami
po zraku, zdaj v večjih krogih, nato spet v manjših, kakor dela golobica v strahu pred sovražnikom. Naenkrat skoči na plesišče fant — jastreb, ki začne plesati, ne meneč se za družico. Tudi on se dviga, pada, lovi po zraku, toda brez rut. Čez nekoliko časa zagleda golobico. Prvi hip obstane, ves prevzet. Telo mu je trepetalo v želji, da bi jo ugrabil. Začel jo jc dražiti. Tudi golobica je opazila sovražnika. Nekaj hipov je preplašena obstala, potem je začela letati v vedno bolj naglih in vedno ožjih krogih.
Tudi nasprotnikovi gibi so začeli postajati vedno bolj gosti, letanje bolj naglo; poskušal je od vseh strani ujeti golobico. Ta je postajala vedno manj gotova in počasnejša, dokler ji niso od strahu odpovedale moči in padle peroti. Jastreb se ji je približal in jo ulovil. Poljubila sta se ter odšla z roko v roki s plesišča.
Z močnim ploskanjem in streli iz pušk, samokresov in pištol se je končal ta prizor.
Iz svojega skrivališča je Pal Gjoka vse videl. Njegove oči sd nepremično strmele v lepo postavo Lulino. Sedaj je vedel, kako se imenuje: Lula! Spominjal se je male deklice, katero je poznal pred toliko leti; zdi se, da je ena in ista z lepim imenom. Bila je hči čmernega Dode, sestra Palovega
močnega nasprotnika Marka. Hujših in skrbnejših varuhov kot sta ta dva, bi gotovo ne moglo imeti nobeno dekle. Zato se mu je še bolj vnela želja po maščevanju.
Težko je dihal, omotica bi ga bila skoraj premagala; srce mu je močno bilo in gnalo kri v glavo.
Ples se je končal, prostor spraznil. Zaslišali so se vedno močnejši glasovi: »Naj se začne ples z nožem!«
Vodja zabave je vabil moške, naj se udeležijo, da pokažejo svoje junaštvo.
Po dolgih prošnjah in razpravah je vendar prišel na pozorišče neki moški. Imel je za usnjatim pasom bodalo, to grozno, vendar najljubše orožje v prejšnjih časih. Izdrl je iz toka nož, parkrat zaplesal, ga vrgel oh tla, da se je zapičil v zemljo ter začel znova plesati, čakajoč svojega nasprotnika. Ko se je predstavil drugi, je napravil isto kakor prvi. Nato sta oba naenkrat izrula bodali iz zemlje in borba se je pričela. Rezili sta se bliskovito križali, obkrožali telesa, napadali, odbijali. Potrebna je bila velika spretnost, moč, prožnost in posebno znanje, da se igra ni končala krvavo.
Dvoboj se je končal. Borca sta vrgla o-
rožje od sebe, se objela in poljubila. Nato sta zopet pobrala orožje, ga vtaknila za pas ter odšla med odobravanjem množice. Pripomniti je treba, da vzbuja ta, že v starih časih tako priljubljena nevarna igra, posebno zanimanje in pozornost gledalcev. Vsi, moški in ženske, ji sledijo z največjim zanimanjem in skrbijo, da se ne hi končala slabo. Komaj jc končal prvi par, se je že zaslišal glas:
»še dva druga, še dva druga!« »Pokoncu, vi moški, jastrebi, sokoli« — je kričal vodja — »pokažite vaše junaštvo !«
»Tri sto vragov, Marko naj pride« se je neikdo oglasil. Kmalu so začeli to vsi ponavljati in iskati z očmi Marka.
Mladi Marko je ostal ves čas resen zraven svojega očeta. Ljudsko povabilo ga je zadelo. Zadovoljen je bil, ker so ga imeli za najboljšega plesalca in borca.
Počakal je, da so ga še nekoliko poprosili in nekako prisilili, da je sprejel. Doda je ponovno rekel:
»Pojdi, Marko!«
Marko se je dvignil in odšel s ponosnim korakom na bojišče: potegnil je nož in začel plesati.	'
( Ntulaljevanje )
ŠIRI TE NAS UST !
DAROVI
ZA »KEMPERLOV SKLAD«
Trgovec iz Gorice 1500; M. M., Milan 680; N. N., Švica 500 lir.
Za SLOVENSKO ALOJZIJ E VIS CE
M. M., Milan 1000 lir.
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
M. M., Milan 1000; Makuc Rafaela 500; N. N., Ronki 1000; gdč. Orel 1000; N. N. 1000; Anica Lutman namesto cvetja na grob pok. Pepce Marvin 1000 lir.
Iskren Bog plačaj!
ZA REVNE DIJAKE N. N. Gorica 1000; N. N. Ronki 1000 lir.
LISTNICA UREDNIŠTVA
V upravi »Katoliškega glasa« je na razpolago še nekaj izvodov Koledarja Svob. Slovenije 1955. Cena je 1300 lir za izvod.
-.................-	1	—l==rS=S
Odgovorni urednik: Slunko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici