Printed in Yugoslavia VSEBINA Slovenci smo dobili svoj prvi skup-kioski dom France Sevnik: Več pšenice, koruze, krompirja Leopold Krete: Razdelitev dohodkov gospodarskih organizacij in plače delavcev M. S,: Domovi za upokojence v Sloveniji Peter Romanič: Malo po Dolenjski Iz dela naših društev v Franciji Leo Poljiak, Cleveland Počitniška farma društev SNPJ v Clevelandu ('v. A. K.: Petindvajset Jet organizacije Progresivnih Slovenk Amerike Igo Gruden: Matorina uspavunku (pesem) 4. julija — na svidenje oh Zbiljskem jezeru! I)r. Fr. Vatovec: Letošnje prireditve VIL ljubljanskega festivala Tomo Brejc: Nikoli več Franc Forstnerič: Osamljene žene v gorah Tone Sabec, Cleveland: Clasbena matica in njen učitelj Tone Šubelj Po domači deželi Franc Sikosek, Gladbeck: Tako je bil« nekoč v Westfaliji Jože Zupančič: Murska Sobota nekdaj in danes Ina Slokan: Dva pomembna kulturna dogodka Drobne kulturne vesti Domovina na tujih tleh Rojaki pišejo Mladi rod Franc Kosmač: Očka Orel Drobtinice Slika na naslovni strani: France Močnik: Pomlad nu Lkancu VII. LJUBLJANSKI FESTIVAL DRAMA M. Driič: BOTER ANDRAŽ Izvedba: Drama Slovenskega narodnega gledališču Ljubljana 1‘laton: POSLEDNJI DNEVI SOKRATA Izvedba: Eksperimentalno gledališče pri ljubljanskem festivalu OPERA G. Verdi: AIDA Izvedba: Opera Slovenskega narodnega gledališču Ljubljana S. Sutek: KORIOLAN Izvedba: Opera Hrvatskega narodnega gledališča Zagreb G. Biiel: CARMEN Izvedba: Opera llrvatskegu narodnega gledališča Zagreb KONCE RTI LONDONSKA FILHARMONIJA VEČER OPERNIH ARIJ Pojejo jugoslo\unski sokirtti. ki sodelujejo iiu inozemskih odrih. Spremlja orkester Rodin-Trlcviziijc Ljubljana SLOVENSKI SOLISTI BALET l.holka: VRAG NA VASI Izvedba: Balet opere Hrvatskega narodnega gledališča Zagrel» Papandopulo: ŽETEV Izvedba: Balet opere Hrvotskcgu narodnega gledališča Ki jeka FOLKLORA VEČER JUGOSLOVANSKE FOLKLORE Izvedba: Akademiki folklorni .uiMunbel »France Marolt . Ljubljana RAZSTAVE III. GRAFIČNA RAZSTAVA Moderna galerija Ljubljana SREDNJEVEŠKE FRESKE NA SLOVENSKEM Narodna galerija Ljubljunu PECA NA SLOVENSKEM Etnografski muzej Ljubljunu RAZVOJ SLOVENSKE DRAMATIKE Nnrodnu in umverzitetnu knjižnica Ljubljana £epu Uralu vsem, ki so nam r lem mesecu poslali naslore norih nuroenihor. 9>osnemuile jih! UREDNIŠTVO »RODNE GRUDEc Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 3 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgija letno 90 frankov, — Holandija letno 7 guld, — Nemčija letno 8 I)M, — Italija letno 1000 lir, — Avstrija letno 40 šilingov, — Anglija letno 1 funt, — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno 30 pezov, — Jugoslavija letno 730 dinarjev. —■ Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. — Rokopisov ne vračamo — Čekovni račun pri Komunalni banki 600-704/3-133 Ilustrirana reoija Slovenske izseljenske matice o Ljubljani ST. 3 MAREC 1939 LETO VI. SLOVENCI SMO »OIMLI SVOJ SKUPŠČINSKI DOJI Devetnajstega februarja so se ljudski poslanci Slovenije zbrali na svojem prvem letošnjem zasedanju republiške ljudske skupščine. S tem zasedanjem je bil povezan tudi pomemben zgodovinski dogodek — otvoritev novega skupščinskega doma. Otvoritev je bila prav na dan, ko je preti petnajstimi leti v srcu Bele krajine v Črnomlju prvič zasedal Slovenski narodnoosvobodilni svet — prvi slovenski parlament. Novi slovenski skupščinski dom v Ljubljani je predal svojemu namenu predsednik Ljudske skupščine Miha Marinko, ki je zaželel vsem poslancem mnogo uspeha pri letošnjem delu. Nato pa je prebral pozdravno brzojavko iz Črnomlja, v kateri so občani ob petnajsti obletnici zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta poslali čestitke slovenskemu parlamentu v novem domu. želeč jim uspehe pri usmerjanju, proučevanju in odločanju o političnih in gospodarskih zadevah naše republike. »Prijetno dolžnost imam,« je naglasil predsednik Ljudske skupščine, »da vas poslance in številne povabljene goste pozdravim v novem skupščinskem domu. Zdi se mi prav, da se pri tem spomnimo nekaterih okoliščin, ki opravičujejo današnjo skromno otvoritveno slovesnost. Slovenski narod v vsej svoji zgodovini, pod-jarmljevan in zatiran, kakor je bil, ni imel svojih suverenih pravic, zato tudi ni imel svojega predstavniškega doma. Suverene pravice in svobodo si je ramo ob rami z vsemi jugoslovanskimi narodi izbojeval šele v minuli vojni. Toda zaradi mnogih nadvse perečih potreb povojne gospodarske obnove, potreb razvoja proizvajalnih sil in sredstev ter zadovoljevanja raznih drugih akutnih socialnih in družbenih nalog, celo desetletje po osvoboditvi ni dovoljevalo uresničenja zamisli po lastni stavbi Ljudske skupščine slovenskega naroda. Vse do današnjega dne je Ljudska skupščina gostovala po zasilno adaptiranih prostorih. Zato je danes dejstvo, da ta nova hiša, taka kot je, predstavlja pomemben zgodovinski dogodek. Danes ob petnajstletnici prvega zasedanja SNOS v Črnomlju dobiva slovenski narod svojo prvo parlamentarno stavbo.« Novi skupščinski dom, ki bo odslej središče slovenskega gospodarsko-političnega delovanja in sedež našega najvišjega predstavništva, so okrasili najvidnejši slovenski umetniki. Slikar Slavko Pengov je v avli pred skupščinsko dvorano ustvaril veliko fresko, ki na vseh štirih stenah v širok pas niza podobe, ki prikazujejo zgodovino Slovencev od prvih dob priselitve do danes. Kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih pa sta pri vhodu postavila vrsto kipov, ki ponazarjajo različne dejavnosti gospodarstva, umetnosti in znanosti. Na prvem letošnjem zasedanju so poslanci predvsem proučili poročilo o delu izvršnega sveta (vlade) v preteklem letu. Po ustavnem zakonu mora namreč ta svet vsako leto poročati Ljudski skupščini (parlamentu), kaj in kako je delal, in jih opozoriti na probleme, ki so ostali nerešeni. Preteklo leto je pomenilo pomemben korak pri utrjevanju in razvoju občin. Obenem se je družbeno samoupravljanje poglobilo tako kot na področju gospodarstva tudi na področju drugih dejavnosti. Delavsko samoupravljanje v podjetjih postaja vedno pomembnejša družbeno-politična osnova naše socialistične demokracije. V lanskem letu je bilo izvoljenih v delavske svete, ki imajo nad 30 zaposlenih, 21.113 članov. V upravne odbore teh podjetij pa 7.143 članov. Anin pred skupščinsko dvorano, okrašena s freskami akademskega slikarja Slavka Pengova, ki predstavljajo prizore iz zgodovine Slovencev klubski prostori o novem skupščinskem domu. Slike na steni, delo akademskegu slikarja Franceta Miheliča, predstavljajo Kurentovunje, trgatev in zelenega Jurija France S e o nik : T)eč pšenice, koruze in krompirja V državnem tekmovanju za visoke hektarske donose je bila dodeljena kmetijskemu gospodarstvu Radvanje pri Mariboru nagrada milijon dinarjev za dosež.en velik uspeh v pridelovanju koruze. Na površini nekaj nad 2 ha je to posestvo doseglo povprečen hektarski donos 102.29 metrskega stota. Kmetijsko posestvo Rakičan pri Murski Soboti pa je na 20 hektarov pridelalo 58.9 metrskega stota italijanske pšenice na hektar. Kdo bi pred leti še verjel, da je mogoče na enem samem hektaru pridelati 100 metrskih sto- tov koruze in blizu 60 stotov pšenice in to celo v Sloveniji, ki nima tako ugodnih naravnih pogojev, kakor na primer Vojvodina, kjer danes dosež.ejo še višje donose. V lanskem tekmovanju je 10 posestev na tekmovalnih površinah doseglo donose nad 100 stotov koruze. Skoraj neverjetno se nam zdii, kar so dosegli v kmetijskem kombinatu »Beograd«, kjer so na površini 2 ha z namakanjem pridelali v povprečju 198.5 stota na hektar, brez namakanja pa na drugi površini 165.2 stota. Za ta izreden uspeh je kombinat »Beograd« prejel dvakrat nagrado po 10 milijonov dinarjev. Prav tako bi se nam pred leti zdeli fantastični donosi 70 do 90 stotov pšenice na hektar. V lanskem tekmovanju pa je 11 tekmovalnih posestev pridelalo nad 70 stotov. Nagrado 10 milijonov dinarjev za razpisan donos nad 90 stotov je prejelo kmetijsko posestvo Vinkovci, ki je na dveh ha pridelalo 91,5 metrskega stota na hektar. Po teh izrednih tekmovalnih uspehih, ki jih nameravajo posestva v letošnjem gospodarskem letu še prekositi, si moramo znova zastaviti vprašanje, ali so res tako nerealni in fantastični načrti tistih, ki vztrajno zatrjujejo, da bomo lahko tudi v rednem pridelovanju izven tekmovalnih pogojev prisilili zemljo, da nam ho dajala 40 do 50 stotov pšenice in 50 do 60 stotov koruze na hektar ter sorazmerno višje donose pri drugih pridelkih. Ce homo pravilno zagrabili in najsodobneje obdelovali zemljo na velikih površinah, bomo lahko na mnogo manjši skupni površini in ceneje kakor danes pridelali ne le tisto, kar danes pridelamo, marveč tudi tisto, kar moramo sedaj še uvažati, pa bomo poleg tega imeli še več pridelkov in mesa za izvoz. Od uresničenja takšnih načrtov nismo več tako daleč. Res gre pri tekmovanju le za vrhunske rezultate. za katerimi še danes zaostaja pridelovanje v rednih pogojih, vendar tudi na tej širši fronti kar lepo napredujemo, in to tudi v Sloveniji, kjer smo skoraj neopaženo zn široko javnost zadnja leta zaznamovali uspehe, ki zaslužijo vso pozornost. Na državnih posestvih smo predlanskim pridelali povprečno 23.2 stota pšenice na hektar, lani pa ob manj ugodnih naravnih pogojih 22,6 stota. Pri individualnem kmetu, ki lahko le deloma izkoristi sodobno agrotehniko, oziroma v mnogih primerih še dela po starem, so seveda ti povprečki manjši. Vendar smo dosegli v povprečju vseh pridelovalcev 15.3 stota pšenice na hektar že v letu 1957, lani pa 16 stotov, pri koruzi pa predlanskim 19,8 stota, lani 22,8 stota. Naj večji uspeh smo dosegli pri krompirju, saj smo predlanskim pridelali na hektar kar 166 stotov in lani celo 170 stotov. Ti hektarski donosi so precej večji kakor so bili pred vojno. Kar primerjajmo jih: hektarski donos pšenice v letu 1934 do 1936 je bil 9,4 metrskega stota, v letih 1956—57 pa že 15,7 stota, hektarski donos koruze v letu 1934—36 13,8 stota in v letih 1956—57 21.3 stota, krompirja pa v letih 1934 do 1936 62 stotov in v letih 1956—57 168 stotov. Z žitom posejano površino smo v primerjavi s predvojno dobo sicer nekoliko skrčili v korist drugih poljedelskih kultur, kljub temu pa je celotni pridelek ob večjih donosih obilnejši kakor pred vojno. Krompirja pa pridelamo zdaj že trikrat toliko kakor pred vojno. Zadnji dve leti smo samo v Sloveniji pospravili povprečno 970.000 ton krompirja nasproti 320 tisoč tonami pred vojno, čeprav smo za pridelovanje krompirja določili le malo »Imeli smo samo po sebi razumljivo edini cilj. da doprinesemo čim več h krepitvi tistih sil na svetli, ki se boje za mir, ki žele imeti mir in se mirno razvijati. Videli pa smo, da so te sile ogromne. Tu je 600 milijonov prebivalcev dežel, ki smo jih obiskali, poleg tistih izven teh dežel, ki tvorijo milijardo ljudi in ki danes teže k enotnemu cilju, da se prepreči človeštvu nova katastrofa. To je bila naša osnovna naloga na naši veliki in dolgotrajni poti,« je naglasil predsednik Jugoslavije, ko je po svojem povratku s trimesečnega potovanja jugoslovanske državne delegacije po azijskih in afriških deželah spregovoril milijonski množici Beograjčanov, ki ga je neprestano prisrčno pozdravljala, in obenem vsem ostalim državljanom, ki so ga poslušali po radiu. Slika s poti: V botaničnem ortu na Ceylonu je predsednik Jugoslavije zasadil drevo prijateljstva več zemlje. Potrojitev pridelka so nam omogočili mnogo večji hektarski donosi. Ob večjem pridelku krompirja se je hkrati močneje razvila tudi prašičereja. Tako smo imeli lani v začetku leta v Sloveniji 40 odstotkov več prašičev kakor pred vojno. Navedeni uspehi so tembolj presenetljivi, če vemo, kako primanjkuje danes ljudi v našem kmetijstvu. Mladina odhaja v industrijo in v druge poklice in tako je na deželi čedalje manj delovnih rok za kmetijska dela. Od celotnega prebivalstva Slovenije odpade sedaj na kmetijsko prebivalstvo le še 38 odstotkov, kar je polovico manj kakor pred vojno. Marsikje smo morali opustiti njivsko obdelovanje zemlje, tam kjer se nam to ne izplača, zato pa več pridelamo na drugi boljši zemlji, ki jo tudi bolje obdelujemo. Pri tem nam mnogo pomagajo tudi umetna gnojila, katerih potrošnja se je v naši državi silno povečala — od 31 tisoč ton v letu 1939 na 762 tisoč ton v preteklem letu. Še vedno pa potroši prav Slovenija sorazmerno največ umetnih gnojil, namreč 130 kg na hektar obdelovalne zemlje nasproti 120 leg na Hrvatskem, 82 kg v Srbiji. 31 kg v Bosni in Hercegovini in 8 kg v Črni gori. Doseženi napredek je očiten. Vseeno pa predstavlja šele skromen začetek v primerjavi s tistim, kar lahko še dosežemo, če bomo izkoristili vse prednosti in možnosti modernega kmetijstva. Umrl je slovenski pisatelj Lojz Kraigher V spojem 82. letu je 25. februarja o Ljubljani umrl slovenski pisatelj, dramatik in publicist Lojz Kraigher, oče predsedniku slovenske vlade Borisa Kraigherja. Lojz Kraigher je bil vrstnik poetov slovenske moderne pesnikov Ketteja. Murna in Zupančiča ter pisatelja Ivana Cankarja. Posebno tesno prijateljstvo ga je vezalo z Ivanom Cankarjem, o katerem je v zadnjih letih svojega življenja napisal obširno študijo, katere prvi del je izšel l. 1954, drugi del pa lani. Kraigher je ves čas pripadal napredni inteligenci in o tem naprednem borbenem duhu vzgojil tudi svoje otroke. Njegova smrt je boleče prizadela vse Slovence. Leopold Krete, podpredsednik Republiškega snela Zoeze sindikatov za Slovenijo RAZDELITEV DOHODKOV GOSPODARSKIH ORGANIZACIJ IN PLAČE DELAVCEV Naše gospodarske organizacije* prav te dni izdelujejo zaključne račune. To pomeni, da pripravljajo bilanco gospodarjenja v letu 1958, ugotavljajo uspehe, odkrivajo vzroke, da uspehi niso bili še večji, ter pripravljajo programe za naprej. Pri tem je važno poudariti, da pri tem sodelujejo vsi delavci in nameščenci — celoten kolektiv. Glavne tehnične podatke pripravijo posebne komisije, ki jih imenujejo delavski sveti, nakar razpravljajo celotni kolektivi. Kolektivi tako prečistijo na podlagi rezultatov gospodarjenja v preteklem letu in osvojijo glavne smernice gospodarskega programa za bodoče leto. Tako pripravijo smernice za konkretno delo delavskih svetov, upravnih odborov in administracije. Tak način dela je nujen in obvezen, ker je to neobhodno povezano s sistemom delavskega samoupravljanja. Kajti z uveljavljanjem sistema kolektivnega upravljanja naš delavec ni več mezdni delavec, temveč upravljalec z družbenimi sredstvi — proizvajalec — gospodar. Delavci in uslužbenci sami odločajo o razdelitvi ustvarjenih sredstev, ki ostanejo podjetjem, potem ko odvedejo z zakoni predpisane dajatve višjim upravnim organom zvezi, republiki in ljudskim odborom (občinam). Višina sredstev, ki ostaja gospodarskim organizacijam za samostojno raz- * Podjetju, ki %e ukvarjajo •* proizvodnjo ali s potredovujijciii proizvodnje prebivalstvu. — Op. ur. polaganje, je toliko večja, kolikor raste celotna gospodarska moč Jugoslavije in kolikor bolj so izvršene osnovne gospodarske investicije, ki jih usmerja federacija, t. j. h id roče n t ra le, promet, rudarstvo itd. Podjetja in ljudski odbori pa morajo prvenstveno skrbeti za dvig lokalnega gospodarstva in za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi. Pri tem pa delovni kolektivi doprinašajo odločilni prispevek. Skladno z rastjo gospodarske moči se razvija in izpopolnjuje tudi demokratični sistem upravljanja in samoupravni organi dobivajo iz dneva v dan večje kompetence in tudi močnejša finančna sredstva. Tako bodo že v letošnjem letu razpolagali lokalni organi s preko 70 %> narodnega dohodka. V merilu lokalnih samouprav pa bodo podjetja razpolagala z 80#/o. Razumljivo je, da kolektivi vseh teh sredstev, ki jim ostanejo, ne morejo razdeliti vse na plače, temveč morajo kot dobri gospodarji misliti tudi o nadaljnji perspektivi podjetja, o modernizaciji obratov, o razširitvi zmogljivosti, ako je ekonomsko utemeljeno itd. Dalje s temi sredstvi rešujejo standard svojih ljudi v lastnem okviru ali v sodelovanju z občinami. Tako podjetja s svojimi sredstvi gradijo stanovanja, delavske menze, v katerih se člani delovnih kolektivov hranijo po nizkih cenah in izdatno. Manjša podjetja, kot so obrtna in manjše trgovine in podobno, ki sama ne ustvarjajo večjih jTOMOS*, tovarn a motornih koles o kopru je ponos naše industrije. Njenih kvalitetnih izdelkov — motornih koles >\loped< je vedno več na naših cestah, ker so tudi sorazmerno poceni. Letos ho tovarna prešla na povsem samostojno proizvodnjo na tekočem traku, tako da ho vsakih pet minut zapustilo tekoči trak po eno vozilo. Po planu bodo letos izdelali 24.000 motornih koles >Moped<, 2000 Galebov 150 ccm, 175 ccm in 1000 250 ccm motorjev dobičkov, pa združijo sredstva in tako skupno rešujejo probleme družbene življenjske ravni ob pomoči občinskih ljudskih odborov in raznih kreditnih skladov, ki so tem ugodnejši, čim večji so lastni prispevki podjetja ali skupnosti podjetij. V takih pogojih seveda tudi nihče od zunaj ne predpisuje plač posameznim delavcem, temveč je to stvar izključno kolektivov, njihovih delavskih svetov. Država določi le naj nižji obvezen zaslužek delavcev. Načelo za določanje plač pa je plačevanje po učinku dela. s tem je zajamčeno socialistično načelo pravičnosti, vsakemu po njegovih zaslugah. Doslednost na tem principu je nujna tembolj, ker naša socialistična zakonodaja v celoti ščiti delavce in uslužbence v bolezni, ob nesrečah, invalidnosti in podobno. Delavec v primeru bolezni dobiva ustrezno plačo. Vsaka zaposlena ženska v Jugoslaviji dobi pred porodom 6-tedenski do- pust in prav tako 6-tedenski dopust po porodu s polno plačo. Razen tega pa ima vsaka mati pravico na skrajšan delovni čas 4 ure, dnevno do 3 let starosti otroka. Tako široka in moderna zakonodaja omogoča, da se dosledno uveljavlja sistem nagrajevanja po učinku dela. Vloga sindikatov pri izdela vi zaključnih računov — razdelitvi sredstev in določanje plač je predvsem v tem, da zagotove, da se vse razpravlja javno pred vsemi delavci, ne pa samo na delavskih svetih, ker le tako je mogoče reševati vse probleme v zadovoljstvo kolektivov. Zaključni računi torej nikakor ne pomenijo samo formalni gospodarski akt, temveč z njimi in preko njih izvršujemo izredno važno družbeno politično nalogo. Z njimi usmerjamo naše gospodarstvo v splošno družbene koristi, ter nadalje razvijamo sistem družbenega upravljanja. Pomoti &a upokojence v Sloveniji Eden najlepših domov za upokojence je na Bokalcah blizu Ljubljane, ki ga vidite na sliki. Io je velika, večnadstropna stavba sredi zelenja, ki nudi streho več kot 300 oskrbovancem. Med njimi je veliko upokojencev, ki so Se odločili za življenje v domu, ker nimajo svojcev uli ker jim tu bolj ugaja kot v pretesnih stanovanjih z bližnjimi uli daljnimi sorodniki. Nekaj je takih, ki zaradi slabega zdravja potrebujejo stalno in skrbno nego. ki bi jo v družini težko dobili. Precej pa je na Bokal cah tildi starčkov in stark, ki nimajo svojih prejemkov, pokojnin, niti nikogar, ki bi zanje skrbel. Včasih je bila za take stare ljudi usoda kaj bridka. Morali so beračiti za košček kruha. V novi Jugoslaviji skrbijo zanje ljudski odbori - sveti za socialno varstvo. Ti jim plačujejo V počitku in prijetnem kramljanju jim potekajo dnevi Dom za upokojence na Bokalcali pri Ljubljani oskrbnino v domu, ki znaša okrog 6500 dinarjev mesečno, dajejo pa jim tudi malenkostno vsoto, s katero sami razpolagajo za drobne osebne potrebe. Tudi tistim, ki imajo premajhne pokojnine, pa bi bili potrebni domske oskrbe, plačuje socialno varstvo podporo, kolikor znaša razlika med pokojnino in oskrbovalnino v domu. Kako je v domu na Bokalcah? Obiskala sem njegove prebivalce že v vseh letnih časih. Najlepše je spomladi in poleti, ko jih izvabi na sprehod zelena okolica. Nekateri se še posebej zanimajo za rast in brstenje na vrtovih, svetujejo in pomagajo pri urejanju gredic, da jim čas hitreje mine. Toda, zdaj ko to pišem, je še zima in lepi sončni dnevi so bolj redki. Zato so prebivalci velikega doma radi v toplo zakurjenih dnevnih sobah, kjer tečejo zanimivi pomenki in ure hitro minevajo ob šahu, domini in drugih družabnih igrah. Podjetnejši se radi ukvarjajo tudi z raznimi ročnimi deli, kolikor jim pač moči dopuščajo, izdelujejo copate, pletejo, potrebovali pa bi v domu nekoga, ki bi tako dejavnost, katera bi nekaterim lahko dala dober zaslužek, vodil in usmerjal. Saj daje takšno drobno delo starim ljudem zadoščenje in jim lepo izpolnjuje prosti čas. V veliki sodobni kuhinji jim ta čas pripravljajo dnevne obroke. Čeprav oskrbovalnina ni draga, je hrana okusna in izdatna. V jedilniku, ki je sicer enoten, je možna tudi kakšna manjša izbira. Tako si nekateri izberejo mlečno hrano, drugi lahko solato, nekateri kompot itd. V domu imajo skupno jedilnico in le tisti, ki jih bolezen zadržuje v postelji, dobijo hrano v sobo. Najlepše pa je vsem v domu takrat, ko imajo kakšno prireditev. Zlasti pozimi jih pogosto obiskujejo pevski zbori, razni ansambli in igralske skupine. Imajo tudi svojo knjižnico in tisti oskrbovanec, ki zanjo skrbi, pravi, da v domu radi bero. Iz doma v mesto je približno eno uro hoda. Pred nedavnim so si nabavili večsedežni avtomobil, ki oskrbovance v nekaj minutah pripelje v me to in jih pride ob določeni uri spet iskat. V Sloveniji je 29 takih domov. Med najlepšimi so Bokalce, Dom upokojencev na Jesenicah, Vojnik pri Celju in v Planini pri Rakeku. Nekatere stavbe so že starejšega datuma, zato v večjih mestih mislijo na novogradnje. Svet za socialno varstvo v Ljubljani je predložil mestni upravi, naj bi v Ljubljani zgradili še en nov dom za stare ljudi. Ta bi bil namenjen upokojencem z nekoliko višjimi pokojninami, ki si želijo večjih udobnosti. Stvar bo zanimala tudi naše izseljence, kajti govora je bilo o tem. da si mnogi naši rojaki želijo, ko pride čas upokojitve, vrniti v domovino, a sedaj še težko najdejo v mestih stanovanja, če nimajo svojcev, pri katerih bi živeb. Ta novi dom bi bil delno namenjen tudi njim, saj so mnogi že izrazili željo, da naj bi se nekako poskrbelo, da bi imeli na razpolago primerne prostore in oskrbo. V domu bi bile garsonjere, klubski prostori itd., oskrba pa bi bila podobna hotelski. Oskrbovalnina bi bila nekoliko višja kot v dosedanjih domovih, zato pa bi bila večja tudi udobnost. Prav vsi želimo, da bi bila ta zamisel kmalu uresničena. M. N. V jeseni so pričeli z urejanjem ceste skozi Trebnje. Cesto bodo asfaltirali, da ne bo več prahu in ne blata. Urejena cesta je bila že dolgoletna želja prebivalcev, vendar preden niso zgradili kanalizacije, ni bilo mogoče urediti ceste. Z gradnjo kanalizacije so v glavnem končali že predlanskim, cesta pa bo urejena to pomlad. Zraven Trebnjega gre nova avtomobilska cesta Bratstva in enotnosti, s katero je Trebnje prav tako kot drugi kraji na Dolenjskem veliko pridobilo. S priključitvijo občin Mokronog in Mirna k občini Trebnje je sedaj Trebnje poslalo gospodarsko, politično in prometno središče mirenske in temeniške doline.. Na Dolenjskem us pena hmelj Lanski poskusi s hmeljem na Dolenjskem so dali prav dobre rezultate. Zasadili so ga v Beli krajini, v Srebrničah pri Novem mestu, v Kle-vevžu, Šentjerneju in Kostanjevici. Zlasti v Beli krajini je že prvo leto dal precejšen pridelek. Za sušenje hmelja so zgradili moderni sušilnici v Metliki in pri Šentjerneju. S suditvijo hmelja letos nadaljujejo in menijo, da bodo površine hmelja na Dolenjskem do konca leta pokrivale že okoli 300 hektarov. Hmeljišča so najtnodemeje urejena, tako da je mogoča strojna obdelava. Drage hmeljevke nadomeščajo žične opore. Vas bo treba preimenovati l ik pod Gorjanci na belokranjski strani je pod cesto vas Luža. To ime je dobila vas prav gotovo po veliki luži. ki je bila tam gotovo še prej kot vas. Zdaj pa te luže ni več. Kot pereč vaški problem so jo obravnavali že dolga leta. v stari Jugoslaviji zlasti ob vsakih volitvah. V njej je bilo namreč le malo umazane vode za živino, ljudje pa so bili brez pitne vode. S skupnimi napori vaščanov, okrajnega odl>ora RK in ljudskega odbora, ki je dal pomoč, so lužo sedaj zasuli. Na tem kraju so izkopali globok vodnjak, da so prišli do izvira vode. Vodnjak je zgrajen in urejen, kot to zahtevajo higienski predpisi. Zraven vodnjaka pa so zgradili še perišče in napajališče za živino. Tako ta vas sedaj nima več izvora svojega imena, zato pa ima najsodobneje urejene vodopreskrbne naprave, kar je bila dolga desetletja želja prebivalcev. Stoletnica rudnika Rudnik rjavega premoga v Kanižarici pri Črnomlju bo letos praznoval 100-letnico obstoja. Ta ju bi 1 e j bodo kanižarski rudarji praznovali s pomembno tehnično pridobitvijo, z dograditvijo novega vpadnika. Ta in pa nova separacija ter druge tehnične naprave, ki jih bo rudnik dobil letos in prihodnje leto, bodo omogočile trikratno povečanje pridobivanja premoga. Rudnik v Kanižarici je eden redkih partizanskih rudnikov. Partizani so namreč leta 1942 preprečili italijanskim okupatorjem, da bi izkoriščali rudno bogastvo belokranjske zemlje. Leta 1944. ko je bila Bela krajina osvobojena, pa so rudarji-partizani rudnik obnovili in kopali premog za potrebe partizanskih ustanov in za potrebe civilnega prebivalstva. Predzgodovinski grob so našli Keltski ali ilirski grob so našli v Črnomlju. Ko je posestnik Švajger kopal jame za nov sadovnjak. je naletel na veliko lončeno žaro s pepelom. Strokovnjaki, ki so prišli na kraj najdišča, so mnenja, da je to predzgodovinski grob, star nekaj tisoč let. Ko bodo sestavili žaro, ki je počila, bodo ugotovili, ali gre za ilirski ali keltski grob. Zraven žare so našli ogrlico iz rumenega stekla. Zanimivo je, da so med pepelom v žari še drobni koščki kosti in nekaj posameznih, dobro ohranjenih zob‘ P. Romanič viudo I-uinut: Skoc jun IZ DELA NAŠIH DRUŠTEV V FRANCIJI Občni zbor Jugoslovanskega pevskega podpornega društva ^Slavček* v Frei/ming-Merlebachu V nedeljo. 18. januarja se je precejšnje število članov našega društva zbralo v društvenem lokalu v Frevmingu na letnem občnem zboru. Zborovanje se je začelo ob 15.30. Predsednik tov. Stane Glogovšek je pozdravil navzoče in prebral dnevni red. Tajnik in blagajnik sta podala obširen obračun društvenega dela v preteklem letu. Predsednik pa se je zahvalil odbornikom in drugim članom za sodelovanje, predvsem se je zahvalil pevcem za njihovo požrtvovalno delo na kulturno-prosvetnem polju. Pred ra z resnico staremu odboru smo se v enominutnem molku spomnili članov, ki so nas lani za vedno zapustili. V novi odbor so bili izvoljeni: za častnega predsednika Tlija Kastelac. za predsednika Jože Cadej. za podpredsednika Franc Zagoda. za tajnika Mirko Višnikar. za podtajnika Joško Knaus mlajši, za blagajnika Karl Črnec, za podblagajnika Franc Jakič. Pregledniki računov: Ivan Jamnik, Jerko Velačič in Štefan Adamič. Dirigent pevskega zbora Avgust Rohr. Novoizvoljeni predsednik se je zahvalil članstvu za zaupanje in v imenu novega odbora obljubil, da si bodo s prizadevnim delom v korist društva to zaupanje skušali tudi izpolniti. Vinko Viinikar, tajnik Jugotloo. pevskega podpornega društva >Slavček< Freyming-Merlebach Društvo sv. Barbare v Jeanne d'Are lani Lani smo priredili štiri veselice. Tako smo na pustno nedeljo imeli nagradno tekmovanje mask. Na to prireditev jc prišlo toliko obiskovalcev, da je bila dvorana Luks v Jeanne d’Arc kar premajhna. Lepih mask je bilo nad trideset, da smo bili kar v zadregi pri razdelitvi 16 nagrad, ki jih je društvo v ta namen kupilo in zanje izdalo 15.000 frs. Tudi pustni torek smo prav veselo proslavili. Stari in mladi so se maskirali in se veselo vrteli do jutra — saj je pust samo enkrat v letu. Lepo vsoto je prispevala naši društveni blagajni tudi lanska poletna prireditev na prostem. Odlična godba na pihala je privabila ob tej priložnosti okrog 15.000 ljudi. Tudi naših lepih slovenskih pesmi ni manjkalo, da so še naslednji dan domačini govorili: »Si slišal Slovence, kako so včeraj lepo peli...« Slovenska pesem je pač priljubljena po vsem svetu. Pri nas veliko domačinov komaj čaka četrtkovih večerov ljubljanskega radia. Čeprav besedila ne razumejo, jim že napevi veliko povedo. — Tudi god naše patrone sv. Barbare 4. decembra smo primerno proslavili, tako da je bila dvorana spet nabito polna. Štiri dni kasneje nas je obiskal Miklavž in obdaroval 68 otrok naših članov. Letos je bil zelo imeniten, saj se je pripeljal iz 4 km oddaljenega Merlebacha. Miklavže-vali smo skupaj z društvom »Savo«, za kar je poskrbel neutrudni orgunizator član d rušiva »Save« rojak Jazbinšek. Ob tej priložnosti se novi odbor toplo zahvaljuje tov. Jazbinšku in vsem članom »Save« in trgovskim podjetjem iz Merlebacha. ki so pripomogli do tako lepega miklavže-vanja. Zadnja lepa prireditev v preteklem letu je bil Družinski večer, ki je potekel res prijetno. Za dobro razpoloženje jc poskrbel odbor. Vsak član in članica je dobil liter vina in zraven so mu postregli s pristnim kranjskim golažem. Ttneli smo seveda tudi harmonikarje, ki so neutrudno igrali, ter bogat srečolov z lepimi dobitki. 22 vdov in upokojencev je društvo obdarovalo — vsak je dobil 1000 frs. Tako smo zaključili leto 1958. 25. januarja letos smo pa na prvem društvenem sestanku pregledali obračun našega društvenega dela v preteklem letu in izvolili nov odbor. Občni zbor je začel tov. Budna, ki nas je pozval, da z enominutnim molkom počastimo spomin lani umrlih tovarišev. To sta bila Franc Bračun, ki ga je pobrala silikoza, in Franc Cigler, ki se je komaj 28-leten snrrtno ponesrečil. Z zanimanjem smo poslušali poročila, posebno blagajniško. Saj smo vsi vedeli, da je bilo izdatkov za naše število članstva (144) kar veliko. Izdali smo 120.662 frs., pa nas je blagajnik razveselil z novico, da je še lep znesek ostal v blagajni. V novi odbor so bili izvoljeni: prvi predsednik Johan Pribošek, drugi predsednik Matija Vipotnik, prvi tajnik Dominik Čufer. drugi tajnik Vili Krevl, prvi blagajnik Ivan Rebek, drugi blagajnik Martin Krevl ml. Preglednika računov: Henrik Kranjc in Anton Pribošek, zastavonoša Matija Vipotnik, njegova spremljevalca Ludvik Budna in Franc Drenovec, odborniki: Anton Medvešek, Franc Drenovec in Pavel Vodopivec. Novoizvoljeni odbor je prisotnim članom takoj predložil okvirni načrt letošnjega društvenega dela. predsednik pa se je zahvalil za zaupanje. Tudi letos bomo kakor vsa leta doslej priredili 28. junija veliko veselico na prostem pri Čarobnem hrastu (Hexen Eich) in na to prireditev že sedaj vabimo vsa slovenska društva iz sosednih kolonij. Podroben program bo še objavljen v tukajšnjih časopisih. Naslednja veselica našega društva bo 12. julija, 19. julija pa bo izlet za člane in svojce. Seveda bomo tudi letos proslavili s posebno prireditvijo 4. december god naše društvene patronein zaključili leto z veselim silvestrovanjem. Johann Pribošek prvi predsednik društva sv. barbare v Jeanne d'Are Še to iti ono o naših društoih Zdaj so za nami tudi občni zbori, ki so prinesli nekaj manjših sprememb v društvenih odborih. Društveni mešani pevski zbori »Triglav«, »Slavček«, »Sava« se pridno udejstvujejo in so še kar krepki kar se tiče števila pevcev. Prav tako slovenski cerkveni pevski zbor »Slomšek«, ki poje pri vsaki slovenski maši. Petje tega zbora in slovensko pridigo v cerkvi v Freymingu so posneli tudi na Radio Saarbrücken in kakor smo pozneje ugotovili, je prenos kar lepo uspel. Ista radio oddaja bo posnela tudd slovenske narodne pesmi, ki jih bo zapel pevski zbor društva »Slavček«. Res lepe so naše domače pesmi, to Slovenci vedno iznova ugotavljamo tudi ob oddajah Radia Ljubljana, ki jih poslušamo ob četrtkih in sobotah. Anton Grčar, Merlebach IZLETNIŠKA FARMA društev SNPJ v Clevelandu Kakor so naši narodni domovi naša skupna imovina, je tudi ta naš izletniški prostor skupna last, saj je v njem inkorporiranih osemindvajset različnih društev, kateri prirejajo tani svoje piknike, izlete ter ga po svojih zastopnikih zadružno upravljajo. Sedaj so v načelstvu: predsednik Blaž Novak, podpredsednika Andy Gorjanc in Ivanka Schiffrer, tajnik John Leskovec, blagajnik John Papež, zapisnikar Tereza Gorjanc. Nadzorstvo: Frank Šuštaršič, John Štrancar in Leo Poljšak. Z vodstvom pridno sodelujeta ženski odsek, ki mu na-čelujejo Tončka Tomšič, Josephine Vesel, Mary Zeman in Viki Poljšak. Ta izletniški prostor, ki mu pravijo Farma SNPJ, obsega 16 akrov zemljišča. To je pravi narodni park, obdan s potočki in senčnim drevjem, predvsem z orehi. V sredi je po zadnji vojni zgrajena lična dvorana, pokrita z aluminijasto streho. Zraven je prizidek, oskrbnikova hiša, prostori za balinanje, igrišča za otroke ter obširen prostor za parkiranje avtomobilov. Glavna sezonska prireditev je septembra vinska trgatev, ki ima tudi nad tri tisoč obiskovalcev, med temi veliko gostov od zunaj, ki se zberejo na tem tradicionalnem žegnanju vinske kapljice in seveda tudi vsega drugega, kar spada zraven. V tem prijetnem okolju, sredi zelene prirode še lepše zveni naša slovenska beseda in se pogosto glasi naša pesem... Že dvajseto leto se tu sestajamo — starejši in naša mladina, spoznavamo drug drugega, se družabno izživljamo in krepimo prijateljske vezi med seboj v dobrobit naše Jed-note in našega napredka. l.eo Poljiak, Cleveland Zgoraj: Ime in letnica izletniške farme društev SNPJ, vsekana v kamen — delo Josepha Frančeškina Spodaj: viničarke gredo na vinsko trSaten PETINDVAJSET LET organizacije Progresivnih Slovenk Amerike Letos 4. februarja je proslavljala 25-Qetnico svoje ustanovitve organizacija Progresivnih Slovenk Amerike, ki neprestano pomagajo našim kulturnim in socialnim ustanovam. Na pobudo Mary in Anne Grili je bila 4. februarja 1934 ustanovljena kot organizacija svobodomiselnih ameriških Slovenk. Sprva je obstajala le matična organizacija, zatem pa so pričeli ustanavljati še nadaljnje krožke, najprej v Clevelandu. potem pa tudi v drugih krajih. Ustanovljenih je bilo 18 krožkov (zadnji leta 1957 v Bellaireu, O.), od katerih pa jih deluje enajst. V ok viru organizacije delujejo razni odbori, tako zlasti prosvetni in relifni (pomožni). Ti odbori organizirajo razne akcije in vodijo jih neumorno članice kakor Viki Poljšakova in Josephine Tratnikova. Progresivne Slovenke so v letih svojega delovanja priredile že mnogo kulturnih, socialnih in drugih prireditev, vrsto iger. razstav in podobnega. Njihovo delovanje se v okviru društev naših rojakov zelo čuti in pogosto dajejo pobudo tudi za razne skupne akcije. Vsaka tri. v zadnjih letih vsaka štiri leta se PS sestajajo na svojih konvencijah, ki vedno rodijo kake nove koristne sklepe in pobude. Doslej jih je bilo že šest. sedma bo letos v Clevelandu, O. Glasilo organizacije je bil do svojega prenehanja clevelandski dnevnik Enakopravnost; od maja 1957 dalje pa je to chicaška Prosveta, ki objavlja vsak mesec v določeni številki (na dveh do treh straneh) poročila o delu, sejah in sklepih osrednjega odbora in krožkov PS. Progresivne Slovenke stalno sodelujejo z naprednimi organizacijami ameriških rojakov in so tudi med vojno sodelovale v vseh organizacijah za pomoč stari domovini. Njene zastopnice so bile uradno v domovini leta 1949 in 1954. letu 1952 pa so organizirale velik izlet Progresivnih Slovenk v stari kraj. Dejansko pa je vsako leto vrsta članic PS med nami. Veliko je število njenih akcij za domovino. Ker smo o njih pisali v našem listu sproti in ker bo tudi v letošnjem Slovenskem izseljenskem koledarju daljše poročilo o delu PS, bomo tu samo našteli te akcije: 1940 za nakup Peruškove slike za Narodno galerijo v Ljubljani, od 1944 dalje pa za ambulančni sklad, za nabavo orglic za slepo mladino, za nabavo učnih in tehničnih knjig za slovenske šole. univerze in knjižnice obenem z naročilom znanstvenih revij, akcija za nabavo šolskih potrebščin raznim šolam v Sloveniji, nakup aparatov za Zavod za gluho mladino v Ljubljani, nabava aparatov za Bolnišnico za duševno bolne v Polju, nabava pralnega stroja in pritiklin ter aparata za zdravljenje sterilnosti za porodnišnico v Ljubljani, akcija za nabavo aparatu electroder-matom za ljubljansko kliniko za plastično kirurgijo itd. V letih 1956 in 1957 pa so Progresivne Slovenke zbrale še več kakor 5000 dolarjev kot slovenski prispevek za ameriški izseljenski muzej, kar zagotavlja Slovencem poseben kotiček v tem muzeju narodov. Sedanji glavni odbor PS je sestavljen m. dr. takole: predsednica Anna Grill iz Clevelanda, O., I. podpredsednica Marion Basliel iz Collinwooda. O., II. podpredsednica Tončka Urbanz iz Chicaga, III., III. podpredsednica Ann Chernich iz Clevelanda. glavna tajnica Josie Zakrajšek, blagajničarka Ivanka Sluffrer, urednica uradnega glasilu Mary Ivanush. predsednica relifnega odljora Josephine Tratnik, predsednica prosvetnega odbora pa Viki Poljšak. Nadzorni odbor ima pet članic, prosvetni in relifni pa po tri. Co. a. k. Igo C r u d e n S/As ////S/ SO///7/ 'Y///A Y/ Luč življenja sem prižgala, sin moj, ti o soobodi zlati: o nji te zdaj bom pestovala, vanjo stekel boš po trati. V mračnih dneh smo nanjo zrli kot na daljno, svetlo sanjo: tisoči so zanjo mrli, osi smo verovali vanjo. Kaj brez nje bi, ni najmlajši? Če bi o suženjstvu ostala, znaj, moj sin, da bi ti rajši lučke nikdar ne prižgala. 4. JULIJA NA SVIDENJE OB ZBILJSKEM JEZERU Letošnji ameriški piknik o starem kraju o počastitev ameriškega (Inena neodvisnosti 4. julija bo pa ob romantičnem 7A)iljskem jezeru pri Medvodah. Priprave so n ¡rolnem teku in kakor kaže. bo letošnja prireditev prekosila ose dosedanje. Za vse bo preskrbljeno tako. da bo vsak prišel na svoj račun. ¡Va razpolago bo vrsta okusnih domačih specialitet od zbiljske ribe, pujskov na ražnju do špeliovke, godci bodo pridno igrali, da ne bodo nikogar zastonj srbele pete. Tisti, ki bodo posebno romantično razpoloženi, se bodo lahko s čolni vozili po jezeru, ribiči bodo lahko poskušali srečo pri ribolovu itd., itd. Zato bo letošnji ameriški piknik v starem kraju ena najlepših, najbolj veselili in prijetnih prireditev. Več o prireditvi bomo poročali v prihodnji številki. Vsem ameriškim rojakom, ki nas letos obiščejo, pa že zdaj kličemo — 4. julija na veselo svidenje ob Zbiljskem jezeru! Letošnje prireditve Ljubljanskega festivala Ljubljanski festivali imajo svojo tradicijo. Zasloveli so tudi čez meje jugoslovanske domovine. Zopet vabijo slikovite Plečnikove Križanke s svojim arhitektonsko zaključenim preddverjem in z amfi-teatralnim letnim gledališčem. Tukaj, v tem lepotnem okolju bodo v času od 30. junija do 12. julija 1959 prireditve VII. Ljubljanskega festivala. Letošnji dramski festivalni program zajema dve predstavi M. Drž ičevega »Botra Andraža« n izvedbi ljubljanskega dramskega gledališča in predstavo Platonovih ■»Poslednjih dni Sokrata« v izvedbi Eksperimentalnega gledališča. Predstave bodo v preddverju. Lani je »Sokratu sijajno uspel: blesteč festivalni biser. Operni program predvideva po eno predstavo Sulekovega »C o r i o 1 a n a«, ki je doživel v letošnji gledališki sezoni svojo krstno predstavo na odru zagrebške opere, in Bizetove »C a r m e n«. Obe predstavi bo izvedlu zagrebška opera. Ljubljanska opera pa bo uprizorila dve predstavi sloveče Verdijeve opere »A i d a<. Baletni festivalni spored nas opozarja na l.hotkov balet »Vrag na v a s i« v podajanju baleta zagrebške opere in na novi Papanclopulov balet »Žetev* v prikazu baleta reškega opernega gledališča. Razen tega bosta še dva koncertna večera. Na prvem bo nastopil sijajno vigrani ansambel slovenskih solistov, v okviru večera opernih arij pa bosta med drugim sodelovala Cvetka Ahlinov a, ki poje na odru hamburške opere, in Rudolf Franci, ki je angažiran v diissehlorfski operi. Pogajamo se še za nastop Londonske filharmonije. Najtežje je vprašanje termina. Če pojde po sreči, bo dalo njeno sodelovanje letošnjim ljubljanskim festivalnim prireditvam poseben sijaj. Dr. Fran Valoveč V jeseni leta 1954 je na republiški zavod za socialno zavarovanje v Ljubljani prišla postarna drobna ženica. Načelniku oddelka za pokojnine in invalidnine je izročila svojo prošnjo za invalidsko pokojnino in predložila nekaj dokumentov, med katerimi je bila tudi invalidska knjižica črne barve, kakršne so dobivali v stari Jugoslaviji 100°/# invalidi iz prve svetovne vojne. Nameščenci socialnega zavarovanja, ki rešujejo prošnje za pokojnine, imajo bogate življenjske izkušnje. Kajti skoraj sleherni dan berejo te prošnje, ki so včasih obširne kakor knjiga življenja. Proučujejo predložene dokumente. Tudi dokumenti so vedno po svoje zanimivi in včasih celo več povedo kot je napisano v prošnji. Načelnik je pazljivo bral prošnjo, v kateri je stalo, da Debevec Marija iz Kamnika, vdova po bi všem avstrijskem vojnem invalidu, prosi za invalidsko pokojnino, ker je dosegla predpisano starostno dobo in prilaga dokumente, ki potrjujejo njeno upravičenost do te vrste dajatev iz socialnega zavarovanja. Bral je tragično povest življenja drobne ženice, ki je tiho sedela na klopi pred njim in se od časa do časa ozrla na njega. In bolj ko je bral, bolj je celo njemu, navajenemu težkih zgodb, ta povest pretresala dušo. Malo pred prvo svetovno vojno se je komaj dvajsetletna Marija poročila s trideset let starim delavcem Debevc Ivanom. Toda njena sreča v skupnem življenju je bila kratkotrajna. Avgusta 1914 je njen Ivan z drugimi mobiliziranci odšel v vojsko. Štiri leta se je pehal sem in tja na različnih frontah. Že je upal, da se bo zdrav vrnil domov, ko je septembra 1918 na italijanski fronti ob reki Piavi baterijo, kateri je bil dodeljen, v polno zadela italijanska granata. Ivan je zadet od drobcev granate obležal nezavesten na tleh. Ko se je zavedel v vojaški bolnici, je bila pred njegovimi očmd tema. Drobci granate so težko ranili obe očesi. Vojaški zdravniki niso prikrivali skrbi, da mu vida ne bodo več mogli vrniti. Rane so se zacelile, toda Ivan se je vrnil domov skoraj slep. Vendar ni obupal. Tipajoč pred sabo, je obšel vse zdravnike-specialiste, jih prosil in rotil, naj mu pomagajo. Toda ne samo, da mu — čeprav so se trudili — niso mogli rešiti tisto malo vida, ki ga je še imel, temveč so mu težkega srca morali povedati, da bo sčasoma popolnoma oslepel. Po se je zgodilo leta 1950. Stoodstotni vojni invalid je romal po vseh uradih v stari Jugoslaviji do ministrstva v Beogradu in prosil, naj mu odobrijo vsaj skromno invalidnino. Zaman! Navsezadnje so mu izročili v črne platnice vezano invalidsko knjižico, v katero so oblastniki stare Jugoslavije — brez srca in duše napisali, s pečatom in podpisom načelnika ministrstva potrdili, da sme beračiti po vsej Jugoslaviji. 6. marca 1935 je dnevnik »Slovenec« pod naslovom »Smrt berača na cesti« prinesel naslednjo kratko vest: Smrt berača na cesti Kamnik, 6. marca 554etii, popolooma slepi Dobcvec Janez t* Sel stanujoč na Sutni, oče treh mladoletni otrok, je v ponedeljek prosjačil po Nevljah. Vodil ga je njegov sinček lož ek. Ko je prišel v vaa Poreber, mu je 2ajci postalo slabo. »Tema se mi je napravila v glavi,« je še rekel sinčku. 90 seaedd In takoj umrl. Truplo so prepeljali v mrtvašnico v Nevljah Sama se je vdova Marija v brezupnih letih gospodarske krize borila za življenje svojih otrok, preživela drugo svetovno vojno in dočakala osvoboditev. Sedaj že nekaj let prejema invalidsko pokojnino. Živi pri poročenem sinu, kii jo ima rad in neguje svoje vnučke. Bolehna je sicer, pa ji poteka življenje brezskrbno in mirno. Toda včasih se zamisli. Kaj bi bilo. da je v Jugoslaviji ostalo vse pri starem? Njeni otroci bi bili brezpravni delovni ljudje in kdo ve, če bi sploh imeli delo in zaslužek? Morda bi bili med tistimi brezposelnimi siromaki, ki so pred vojno v dolgih vrstah tavali po cestah in prosjačili za ostanke obedov v bogatih hišah. In ona? Beračila bi od hiše do hiše, kakor pokojni Ivan. Ce njemu slepcu niso dali najmanjše pokojnine, njegovi vdovi bi jo še manj. Kakšna sreča, da se je vse obrnilo na bolje. Beračev ni več, celo beseda pomeni le še grenko preteklost. Socialno šibki starejši ljudje so vsi preskrbljeni. Nekateri so pri svojih otrocih, kakor Marija, drugi žive v številnih domovih za upokojence. Nikomur več ni treba od hiše do hiše prositi za življenje. Toda boljše življenje zanjo in za milijone delovnih ljudi Jugoslavije ni prišlo samo od sebe. Sto tisoči so v narodnoosvobodilni borbi žrtvovali svoja življenja za to, da ne bi bilo več brezposelnih delovnih ljudi in siromakov. Pega se babica Marija dobro zaveda. Pega se zaveda ogromna večina delovnih ljudi Jugoslavije. Zavedajo se tudi, da se nekdanja stara oblast, ki je delovne ljudi samo izkoriščala, ni pa imela nobenega razumevanja za njihove težave in potrebe — ne sme več vrnili. In se tudi ne bo vrnila. Nikoli več! Prav zato ne, ker se milijoni zavedajo, da se ne sme več vrniti! Tomo Brejc 1 Osamljene žene v gorahL Visoko o hribih nu zahodni strani Julijcev, kakšne tri kilometre pod gorskim prelazom Pre-dilom leži vasica Strmec. Jata sivih hiš je posedla na strmo pobočje ob cesti, ki se iz idiličnega Bovca skozi Log pod Mangartom vije v planine in se na 1156 metrov visokem prelazu požene čez vrli ter steče potem navzdol proti Trbižu. Lepa so zahodna pobočja naših Alp. Med strmimi vrhovi sanjarijo doline s šumečimi modrozele-nimi potoki na dnu. Smrekovi gozdovi preraščajo pobočja, dokler jih nekje pod vrhovi ne zaduši večna zima. Trmasti so bili pradedje, ki so si nekoč postavili vas Strmec v tej gorski samoti. Daleč naokoli ni nobene vasi. Hiše o Strmcu strmijo s svojimi majhnimi okni kljubovalno o dolino. Okoli njih je nekaj obdelanih krpic zemlje, planine dajejo pašo ovcam in kozam. Zato so s Strmca že od nekdaj odhajali možje v svet iskat kruha. Največ pa jih je delalo v rudnikih v Rablju. Življenje poje v dolini pesem dela in napredka, Strmec pa je tih in samoten in tak bo ostal, dokler ne bo tu zrasel nov rod in bodo gore in osamljene žene-odove pozabile na tisti bridki dan. Enajstega oktobra leta 1945 so v slovenskih gorah storili nemški vojaki enega najtežjih zločinov v drugi svetovni vojni. V enem dnevu so postrelili do zadnjega ose odrasle moške o Strmcu. Šestnajst jih je bilo. Najmlajši med njimi je bil še skoraj otrok, star sedemnajst let, najstarejši pa je bil 84-letni starec. Osem žena je o enem dnevu ovdovelo. Otroci so izgubili svoje očete, sestre brate, nečakinje strice. Od tistega dne je Strmec zavit v žalost. Strmške vdove še danes niso odložile črnih rut. Niti ena od njih se ni iznova poročila. Ostale so same s svojimi otroki in s svojim delom. V vasi živijo le štirje moški. Šestinštiridesetletni rudar, ki dela o Rablju, njegov 16-letni sin Slavko, 20-letni Nande, ki je nedavno odslužil vojaški rok in 14-letni Marjan, ki še hodi v šolo ... Vdova Zofija Valas pri vaškem vodnjaku Težek spomin na tisti dan, kakor skeleča, nenehno odprta rana. Moške so postrelili za vaško gostilno, druge preživele vaščane pa skozi gorečo vas in mimo mrtvili mož odvlekli v dolino. Ubiti so ležali tri dni. Potem je prišel neki fant s Predila in jih pokopal. V februarju 1944 so jih domačini prekopali na pokopališče v Logu. Strmške vdove žive daleč od hrupa in življenja. V Log v dolini hodijo le nakupovat in obiskat svoje može na pokopališču. Iz turobnih misli me je vzdramil šele pogled na sedemnajstletno dekle na hišnem pragu. Gledala je o dolino. Je tudi njo zagrenil spomin, sem pomislil. Najbrž ne. Bila je še premajhna takrat leta 1945. Premajhna, da bi se mogla česarkoli spominjati. Njene misli, ko je gledala o dolino, pa sem najbrž uganil. Čakala je. Čakala, kdaj bo prišel iz doline vesel, mlad fant, ki mu bo nekoč žena ... Nekoč, ko se bo med temi hišami oglasil vriše otrok, bo d Strmcu spet lepo. In spomin na može, ki so umrli enajstega oktobra 1945, in spomin na žene, ki so se dolga leta zavijale v molk in črnino, bo pravljica o junakih. Franc Forstnerič Vas Strmec pod Predilom, ki je še danes vas osamljenih žena Tone Šabec Slovenski pevski zbor Glasbene matice v Clevelandu je dobro znan tudi Slovencem v domovini, saj sta o njem pisala že >Rodna grudat in Slovenski izseljenski koledar ter drugi slovenski listi. Ta zbor stoji danes nad povprečno višino naših pevskih zborov, kar dokazuje s svojim vsakoletnim glasbenim programom, ki obsega poleg koncertov, ki so glasbeni dogodek prve vrste, veličastne oratorije in opere svetovnih glasbenih mojstrov. Zbor je dvignil na njegovo sedanjo višino njegov dolgoletni učitelj in pevovodja rojak Tone Subelj, bivši član ljubljanske Opere in nato Metropolitan opere o Nem Yorku, ki je prispel o Združene države leta 1928. Kako plodna so bita ta tri desetletja, oMoč teme«... Toda dramatika ni prinesla izpolnitve njegovih hotenj... Sestra Johana iz Nem Yorka mu je pomagala z denarjem, da je šel nadaljeval študij glasbe v Berlin... Sledila je pevska turneja po Primorski, nato sprejem o članstvo ljubljanske Opere, njegov prvi nastop o Gorenjskem slavčku. Nato pa je prišel med nas o Ameriko ... Kmalu po svojem prihodu je začel prirejati koncerte, s katerimi je osvajal srca slovenske in 's/. j/'f ? ? /? /s/rr/f &rr IN NJEN UČITELJ TONE S I It E I .1 ameriške publike kjer koli je nastopal. S svojo koncertno turnejo je začel v Nem Yorku na obali Atlantika, končal pa na drugem koncu te velike dežele, ob obali Tihega morja o San Franciscu, mestu Zlatih vrat. Slovencem je prepeval po narodnih domovih, ameriški publiki v velikih znanih gledališčih in glasbenih dvoranah, akademikom na ameriških univerzah, kamor je bil dostikrat povabljen. Leta 1934 je organiziral o Clevelandu mladinski pevski zbor. Nastop tega zbora, kjer je pelo 300 otrok, je bil eden najveličastnejših dogodkov v zgodovini slovenske kulture na tujih tleh. Iz tega zbora se je pozneje razvilo več mladinskih pevskih zborov. Dirigent Tone Subelj Povsod, kjer koli je nastopal, je žel velike uspehe, ki jih je zabeležilo vse tukajšnje slovensko časopisje kakor tudi ves ameriški tisk v mestih, kjer je koncertiral. O Sub!jenih koncertih pa so obširno poročali tudi slovenski listi v stari domovini. Med številnimi ocenami v slonensko-ameriških listih je bila tudi v čikaškem >Prole-tarcu* z dne 10. maja 1928, o kateri je pisec tega pregleda med drugim dejal: »Umetnik nus je osvojil v trenutku, ko se je pojavil na odru. S svojim naravnim neprisiljenim Solisti Glasbene matice od leve: Junne Priče, Arina Safred, neumorna pianistka Vera Slejko s soprogom in Frank Bradacli o ologi Rigoletta nastopom, ljubeznivim smehljajem si je namah pridobil srca navzočih. In ko nam je zapel našo lepo pesem, narodno in umetno, je zajel navzočo publiko Dal vzhičenja, ki se je ponovno in ponovno razbijal ob silnih aplavzih. Nehote in nevede smo odmrli svetu, ki nas je obdajal in kakor na čarobni preprogi nas je umetnik prenesel čez morje n prelepo deželico — >gor čez izaro, gor čez gmajnico, kjer so me zibali mamica moja ...« — Umetnik, ti si več kot pevec... Saj veš, da Slovencem ne zaigra rada solza v očesu, tudi če se mu srce topi v solzah! Ti pa si nam pričaral z lepoto svojega glasu in slovenske pesmi solze v oči. — Naj bi bile te solze žlahtni biseri skromnih in pohlevnih ljudi o lovorovem vencu tvojih bodočih triumfov! ...« Tako jc bilo že v začetku njegove umetniške poti. S temi izkušnjami za seboj je postal učitelj in pevovodja zbora, kateremu je sam dal ime Glasbena matica. Za zbor je postal v Ameriški Sloveniji to, kar je bila Hubadova Glasbena matica v Sloveniji. Glasbena matica je med vsemi pevskimi zbori n Ameriki edina, katere člani in članice pojo tudi najtežje solistične vloge o znanih operah poleg svojega sodelovanja v zboru, dočim druge amaterske skupine za solistične nastope najamejo profesionalne pevce. Plodovita je bila pot in lepi uspehi, ki jih je dosegla doslej Glasbena matica pod vodstvom svojega požrtvovalnega učitelja in dirigenta Toneta Sublja. Med njene uspešne nastope lahko naštejemo vrsto znanih oper, kakor: Seviljskega brivca, Traviato, Rigoletto, Mignon, Pagliacci, Cavallerio rusticano, Carmen, Figarovo svatbo. Marijo Magdaleno itd., ter odlomke iz oper Faust, Trubadur, Tosca, operete Netopir, Cigan baron, Mamzell Nitouche, Mascot. Dalje je pel ta zbor Rossinijevo Stabat Mater, Sattnerjevo Vnebovzetje, Jeftejeoo prisego itd. ter dal veliko število koncertov slo- venskih narodnih in umetnih pesmi. In kar je še posebej pomembno: Vse opere in operete so bile izvajane v slovenščini. Ameriški Slovenci se zavedamo, da v dobi, v kateri živimo, druga za drugo ugašajo luči, ki so včasih svetlo sijale. Strune src so počasi izzvenele. Poletu misli so strte peruti. Ni več vzgona, ki bi jih prešerno gnal pod sinje nebo, soncu nasproti. Naše vrste so vedno redkejše. Znanci, prijatelji odhajajo drug za drugim in mi vemo, da jih ne bo več nazaj, ker gredo po poti, ki je nam vsem namenjena in od koder ni vrnitve... Mi, ki srno ostali, smo utrujeni. Delo, skrbi, leta in razočaranja, vse to je pustilo svoj pečat. Oziroma se nazaj na delo, ki smo ga tu v novi domovini izvršili — in mislimo na potomce, ki so kri naše krvi in od katerih upamo, da bomo še malo živeli, kljub temu, da se zavedamo, da naše sonce tone, nezadržno tone... Delo naših kulturnih društev, predvsem naše vodilne Glasbene matice pa je večerna zarja, ki s svojim zlatom ožarja počasni, toda nezadržni zaton našega kulturnega in narodnostnega življenja na ameriških tleh. Tone šabec, Cleveland PRISPEVKI ZA TISKOVNI SKLAD >RODNE GRUDE» Društvo Lunder-Adamič 5 dol., John Peternel 1 dol., Josephine Mahnič 0.50 dol., Ivan Zemlik 2 dol., Joseph Oblak 1.5 dol., Joseph Glavan 4 dol., Louis Prijatelj 0.50 dol., Jennie Dolence 0.50 dol., Mathew Karnely 1 dol., Jennie Troha 2 dol., Fani Sališnik 400 frs, Lia Menton >00 din. Lepa hvala! P O I) O M A Č I n E Ž E L I — I^etos bo jugoslovanska mladina nadaljevala z gradnjo avtomobilske ceste in sicer jo bo gradila na odseku v Makedoniji. Pri gradnji bo sodelovalo okrog 70.000 mladincev in mladink iz vse države. Na tem odseku ceste, ki gre ob desnem bregu Vardarja, bodo mladinske delovne brigade izkopale in vgradile nad 550.000 kubi kov zemlje, kamenja in drugega materiala ter asfaltirale nad 120.000 kvadratnih metrov ceste. Zgradili bodo tudi šest večjih objektov, med temi most čez reko Bošavo in nadvoz pri Negotinu. Prve štiri mladinske brigade so začele z delom 1. marca. — Slovenski lovci so dobili v Ljubljani svoj dom. Zanj so začeli skupaj s Slovensko ribiško in Planinsko zvezo zbirati sredstva že pred štirimi leti. Doslej so samo lovci zbrali že 25 milijonov dinarjev. S tem denarjem so kupili in adaptirali palačo v Župančičevi ul. 9. Lovski dom »Zlatorog« kakor so ga krstili, je bil slovesno odprt konec februarja. V njem bodo imele svoje prostore Ix>vska, Ribiška in Kinološka zveza Slovenije, poleg tega pa so v zgradbi tudi prehodna prenočišča za lovce. — Televizija je tudi v medicini velikega pomena. Kakor v drugih naprednih deželah po svetu so jo začeli uporabljati tudi na Ginekološko-porod n iški kliniki v Ljubljani in je to prvi primer uporabe televizije v medicinske namene v Jugoslaviji. — Nad 60 milijonov znašajo letošnje investicije za kmetijstvo v ornomeljski občini. Ta sredstva bodo predvsem uporabljali za obnovo hmeljskih nasadov, gradnjo sušilnice za hmelj in nabavo kmetijskih strojev. — Kočevski premogovnik izpopolnjujejo tako. da se bo prihodnje leto njegova zmogljivost lahko zelo povečala. Letos bo dograjena separacija, druga dela pa bodo končana prihodnje leto. Gradijo tudi več stanovanjskih hiš za rudarje. — Umetna jeklena pljuča, ki omogočajo dihanje bolnikom, obolelim za nekaterimi nevarnimi boleznimi, doslej v Jugoslaviji nismo izdelovali. Zdaj pa jih bo začel izdelovati elektrostrojniški klub Mariborske tovarne avtomobilov. — Trinajstih velesejmov se bodo iletos udeležila jugoslovamska industrijska in druga podjetja. Lani so jugoslovanska podjetja na velesejmih prodala za 8 milijonov dolarjev raznega blaga. — Dolino Mirne, ki je najrodovitnejši del Istre, bodo meliolirali in tako pridobili nova prostrana polja. Ustanovili bodo tudi eno največjih kmetijsko-industrijskih podjetij, ki bo imelo okrog 5000 ha zemljišč. Precej zemlje bodo namakali ali zavarovali pred povodnjimi. Preračunali so, da bodo velika posestva v dolini Mirne lahko zalagula s povrtnino vsa večja mesta v Sloveniji. — V Sodražici na Dolenjskem so lani razširili in asfaltirali ceste. V Ribnici so asfaltirali hodnike za pešce. V jeseniški železarni že nekaj let nagrajujejo preti loge za tehnične izboljšave. Lani so nugradili dvanajst železarjev za njihove predloge, ki bodo veliko koristili proizvodnji podjetja. - V Tržiču bodo uredili muzej, ki bo prikazoval zgodovinski razvoj tržiških obrti, in sicer pletarstva. usnjarstva, čevljarstva in kovaštva. Poseben oddelek bo namenjen narodnoosvobodilni borbi. Motio iz boošhe doline — Iz Trente — Soča noda je šumela... Konec prihodnjega leta bo v Prahovem ob bregu Donave začela obratovati velika tovarna superfosfata, ki bo proizvajala letno 575.000 ton umetnih gnojil. To bo tudi prva tovarna v Jugoslaviji, ki bo proizvajala kriolit, ki je zelo važen za industrijo aluminija. - Jugoslovanska elektroindustrija bo letos izvozila precej več svojih izdelkov kakor lani. Tako bodo letos izvozili okrog 150.000 elektromotorjev, od tega 100.000 majhnih elektromotorjev za šivalne stroje v Ameriko. — Nad 1000 stanovanj gradijo v Mariboru, ki je v zadnjih letih popolnoma spremenil videz. Postal je moderno mesto, kjer poleg lepih nasadov vsepovsod srečuješ nove stavbe — moderne stolpnice in manjše stanovanjske hiše. V Studencih nameravajo zgraditi novo osemletko in kulturni dom. - Bogata dediča sta postala siromašna brata ZoTan in Ste-van Nevič iz vasi Korjenica v Bosni. V Ameriki je umrl oče in jima zapustil ogromno premoženje. Oseminsedeindeset milijonov sta že dobila, pa sta ostali še dve dobro opremljeni farmi in tovarna športnih avtomobilov. Brata se dediščine nista nič nadejala, saj za očeta niso slišali dolgih 50 let. Neda vno pa sta prejela obvestilo od odvetnika dr. Leona Golterja iz Nev Yor-ka, da sta edina dediča po neda vno umrlem bogatašu Milošu Neviču. Nova milijonarja sta si denar bratovsko razdelila. Eden se bo v kratkem oženil in si kupil stanovanje v Beogradu, kamor se bosta oba preselila z materjo. Svojo kmetijo, njive din čredo bosta darovala siromašnim domačinom, milijon dinarjev sta obljubila zadrugi v vasi l.ipari, bogato darilo pa tudi otrokom padlih borcev. Škofja Loka-Puital s Ilribcem Žiri — stari Damó, domó, o slovenski kraj, me oleče njegoo krasni maj. Tam rože 'majo lepši diš, lam ptički znajo dosti viž. Lepi si slovenski kraj, si moj zemeljski raji* Domačini iz te pokrajine imenujejo ves okoliš Slovenska krajina, ta dežela pa je znana pri nas zdaj tudi pod novim imenom: Prekmurje. Prekmurje zato, ker leži preko reke Mure. Ob Muri je potekala državna meja med Avstrijo in Ogrsko vse do 4. julija 1920, ko je bila Slovenska krajina priključena s trianonsko pogodbo Jugoslaviji. V Petanjcih pri Radencih, v bližini mejne reke Mure, vidiš še danes star hrast z dvema debloma, državna meja je potekala prav skozi sredino tega zgodovinskega drevesa: en del je pripadal še avstrijskemu ozemlju, drugi vrhač pa ije rasel žc na madžarskih tleh. Danes je to drevo le še zgodovinska zanimivost, ogleda pa si ga vsakdo, ki ga privede pot v Radence ob Muri. Odpravili smo se v središče Prekmurja, v Mursko Soboto. Pot nas vodi po taki ravnini, kakor bi jo poravnal težak likalnik. Plodna je ta zemlja in jo štejemo za žitnico slovenske republike. Murska Sobota ima danes povsem drugačno zunanjost, kakor v nekdanjih časih, ko si moral z avstrijske strani pri Petanjcih čez vodo z bnodom. Danes je tam dolg, lep, zidan most. Nekdaj je imela Murska Sobota blatne ulice in ceste, danes ima podobo modernega mesta: ceste so asfaltirane ali koclkane. Nove stavbe gradijo .na vseli koncih in krajih. Iz nekdanjega odročnega, provincialnega mesta «nastaja tu pomembno kulturno, upravno in industrijsko središče z živahno trgovino kmečkih pridelkov. Murska Sobota je danes središče velike komune, pa tudi okraja, prav zadnje dneve pa je dobila tudi okrožno sodišče, do nedavnega je spadala .Murska Sobota pod mariborsko okrožno sodišče. Celotni pomurski okraj s sedežem v Murski Soboti meri 1400 kvadratnih kilometrov (=140.000 ha) in šteje nad 140.000 prebivalcev. Domačini se ukvarjajo največ s kmetijstvom, ker je obdelovalne zemlje največ. «Gozdov je ena četrtina od celotne površine, okrog 54.000 ha, ki dajejo letno 75.000 kubičnih metrov prirastka. Naj omenim, da je Prekmurje domovina topolov, ki so med najbolj značilnimi drevesi prekmurskih ravnic. Topolovi drevoredi Središče mesta s spomenikom zmage so prirodna značilnost tega pestrega sveta ob reki Muri. Ljudska oblast skrbi za pogozdovanje prekmurskih gozdov, saj oskrbuje gozdarska uprava v Murski 'Soboti 20 gozdnih drevesnic, ki imajo 7 na površini. Prekmurje je najdlje od vseh slovenskih pokrajin trpelo pod fevdalnim suženjstvom. Medtem ko so na Kranjskem, štajerskem in v drugih tedanjih avstrijskih pokrajinah odpravili kmečko podložništvo že 'leta 1848, so to doživeli prekmurski kmetje šele 111 let kasneje, sai so v Prekmurju šele leta. 1922 začeli odpravljati veleposestva madžarskih grofov in drugih veljakov, ki so imeli v rokah pretežno večino zemlje v svojih rokah. Po zakonu o agrarni reformi so obdržali madžarski magnati le še po 75 ha obdelovalne zemlje in po 200 ha gozdov, medtem ko so imeli proj nekateri tudi po tisoč in še več hektarov zemlje. Nova Jugoslavija pa je izročila zemljo kmetom in državnim posestvom in je povsem odpravila in strla stare fevdalne okove. Starejši rod izseljencev se gotovo še spominja nekdanjih madžarskih grofov Szaparvjev, Szesenijev in drugih, ki so živeli na račun podložnih kmetov, kakor v pravljičnem svetu. Grof Szaparv je stoloval v imenitnem dvorcu sredi Murske Sobote, kjer je danes muzej, ki nam govori o nedavnih, težkih časih, za kmeta težkih, za grajskega gospoda zlatili časih. Grof Szaparv si je zbral z žulji svojih podložnikov veliko premoženje. Bil je zapravljivec, ki je imel celo lastno jahto, na njej je prirejal izlete in gostije tudi večjih družb. Nazadnje je pognal vso veliko bogatijo in postul revež, berač ... V muzeju vidiš še biraški rog. narejen iz volovskega roga. Z njim ije nekoč pozival grajski valpet podložne kmete na tlako in k dajatvi desetine, da je grajski gospod lahko veseljačil. Ker je vabil grajski valpet podložnike na biro. so dejali temu rogu »biraški rog,-. Danes je ta rog samo še eden grenkih spominov na davne, bedne čase. V nekdanjem Szaparvjevem gradu, ki je bil zgrajen že v XVI. stoletju, je danes razen muzeja tudi študijska knjižnica in vrsta uradov ljudske oblasti. Pred vhodom v grad pa stoji veličasten spomenik narodnega heroja Štefanu Kovača, ki je začel med prvimi buditi prekmursko ljudstvo k uporu proti nasilstvu in boju za svobodo. Dolga in krvava je bila pot za osvoboditev prekmurske zemlje, ki so jo zasedili madžarski fašisti ob razsulu predaprilske Jugoslavije v letu 1941. V spomin na borbe za osvoboditev praznuje murskosoboška občina svoj krajevni praznik narodnoosvobodilne borbe dne 17. oktobra, v spomin na ta dan leta 1944, ko so madžarski okupatorji zaprli več zavednih domačinov, Murska Sobota njihove družine pa izselili. Madžarski okupatorji so zdivjali nad zavednimi prekmurskimi domačini že ob vdoru v Jugoslavijo, ko so leta 19+1 zaprli in postrelili več domačinov, med njimi tudi narodnega heroja Stefana Kovača, začetnika uporniškega gibanja v Prekmurju. Murska Sobota je izgubila v bojih za osvobojenje za časa okupacije 230 občanov, od tega lilO Slovencev, 120 žrtev pa je bilo židovskega porekla. V svobodi se Murska Sobota spreminja v napredno, industrijsko mesto. Med naijvečje mestne stavbe štejemo novo gimnazijsko poslopje, ki ima povsem videz moderne šolske stavbe. Ravnatelj Ernest Kučan je sestavil ob desetletnici osvoboditve zanimivo spominsko knjigo o delu za razvoj te važne učne ustanove. Danes ima Murska Sobota že tudi nekaj strokovnih šol. V vsem pomurskem okraju, kamor štejemo tudi Beltince, Gornjo Radgono z Radenci, Lendavo in Ljutomer, ije nad 21.000 šolarjev in dijakov, vse učilnice pa zavzemajo nad 20.000 m2 površine. V Murski Soboti imajo zelo moderno tiskarno. Ko sem si ogledoval njihove stavne in tiskarske stroje, so člani kolektiva žareli od ponosa. V tej tiskarni tiskajo tudi prekmursko glasilo: Pomurski vestnik in razne druge knjige. Delovni ljudje Murske Sobote in okolice so zaposleni v raznih tovarnah in podjetjih. Kur vzredi kmeč- ki živinorejec našega Prekmurja, inn odkupi tovarna mesnih izdelkov, ki predela letno okrog 4600 ton najrazličnejših mesnih izdelkov, nekaj za domači trg, konserve in predelane bekone pa izvažajo tudi čez mejo, zlasti v Anglijo. Zaradi napredne živinoreje je število živine precejšnje. Trudijo se. da bi letno odkupili po 7000 goved, 15.000 telet in 35.000 svinj. Vse to vzredijo plodne prekmurske ravnice in delovne roke prekmurskega kmeta. V Murski Soboti pa deluje še vrsta drugih tovarn, talko tovarna perila Mura. tovarna mlečnega prahu, ki izdeluje tudi surovo maslo in razne vrste sirov. Spotoma smo obiskali še sekretanja okrajnega sindikata tov. Rudija Rnplu. ki nam je dal nekaj podatkov o zaposlenosti prebivalcev. Dejali je: poletju je za [K» lenih nekaj več ljudi, kakor v zimskih mesecih, ko počivajo sezonska delu. Povprečno je zaposlenih zdaij že okrog 15.000 ljudi. Največ zaposlenih je v proizvodnji nafte, kjer ima ¡kruli okrog tisoč ljudi. Nad vse lepo se razvija tovarna perila »Mura«, ki ima 600 delavcev in nameščencev. Pri podjetjih sezonskega značaja pa so nekatera kmetijska in vinogradniška posestva, opekarne, gradbena podjetju in druga podjetja.« Murska Sobotu, središče 'Pomurja se tako razvija, du te ob vsakem obisku preseneti. In teli nuprcdkov si od vsega srca vesel. ]oie ?Mpanili DVA POMEMBNA KULTURNA DOGODKA Pred štiridesetimi leti — 6. februarja t919 — se je o Ljubljani s predstavo Levstik- Jurčičeve ga ^Tugomerja« začela pot slovenskega narodnega gledališča. Komaj trije meseci so takrat minili od konca vojne, komaj nekaj tednov pa, kar je na odločno zahtevo slovenskih rodoljubov zamenjal nemškega gledališkega ravnatelja Slovenec. To je bil obenem tudi začetek poti mnogih poznejših pomembnih slovenskih dramskih umetnikov, ki jih je za novo slovensko gledališče angažiral prizadevni gledališki umetnik in režiser Hinko Nučič. V Tugomer ju so nastopili poleg Hinka Nučiča, ki je igral naslovno vlogo, še takrat že znana velika tragedinja Zofija Borštnik-Zvonarjeva, mlada Mila Saričeva, Anton Danilo, katerega žena Avgusta je bila prav tedaj med našimi rojaki v Ameriki, Lojze Drenovec, Edvard Gregorin in drugi. V skopih treh tednih so morali naštudirati in pripraviti predstavo. Ni bilo ne kulis ne kostumov, niti denarja niti časa. Toda zavest, da bodo prvi, ki bodo Tugomer*. In ko je ob zaključku umirajoči Tugomer-Hinko Nučič govoril svojo veliko oporoko: >Trd boili, neizprosen mož jeklen, kadar braniti ti je čast in pravdo narodu in jeziku svojemu,« se je v dvorani, kjer se je prej vedno glasila le nemška beseda, dvignil pravcati orkan ploskanja. Gledalci so od navdušenja jokali ter oder in igralce zasuli z venci in šopki, ki so bili oviti s slovenskimi trakovi. S tem se je pred štirimi desetletji začela velika, lepa, pa tudi težka pot slovenskega narodnega gledališča. Na njegovih deskah so se nato vrstila kvalitetna in zahtevna dela, v katerih so zoreli in dozoreli mnogi veliki umetniki. Pesnik Oton Zupančič je skrbel s svojimi dognanimi prevodi, da je bil gledališki repertoar vedno na tekočem z deli, ki so jih igrala druga sodobna gledališča o svetu. Vendar pa ni bilo lahko življenje naših igralcev v dobi med obema vojnama. Težak in trd je bil njihov vsakdanji kruh. Sedem let so dobivali plačo samo po obrokih. Gledališke predstave so bile slabo obiskane. Med ljudmi ni bilo pravega zanimanja za dramsko umetnost. Posamezna dela so zato dosegla komaj pet do šest ponovitev, medtem ko jih dosežejo danes petindvajset do trideset. To je zelo bremenilo tudi igralce, saj so morali tako rekoč obenem študirati vloge kar za dve deli. Leta 1922 je Združenje gledaliških igralcev za vzgojo naraščaja ustanovilo Dramatično šolo, ki pa se je obdržala le dve leti, ker je združenje ni moglo del j samo vzdrževati. Toda ta leta so bila polna zanosne, res idealne ljubezni do gledališke umetnosti, ki je nujno morala dati in je tudi dala vrsto velikih umetnikov — igralcev in režiserjev, ki so bili deležni lepih priznanj tudi v tu jini. Sele po osvoboditvi je Slovenska Drama doživela pravi vzpon, ko so se njena vrata odprla Prizor iz B. Kreftovih »Kranjskih komedijantovi o ljubljanski Drami širokim ljudskim množicam. Zdaj na njenih deskah uspešno nastopa že noo igralski rod. ki ga je vzgojila Akademija za igralsko umetnost p Ljubljani, ki smo jo, kakor številne druge visoke šole, dobili po vojni. V teh letih si je Slovensko narodno gledališče z lepimi uspehi utrlo pot tudi v tujino. Kakor smo v »Rodni grudi« (letnik 195?) že pisali, je naša Drama leta 1956 na mednarodnem gledališkem festivalu dosegla s Cankarjevimi »Hlapci« pred mednarodno publiko probojen uspeh. Prav tako se je tudi nadvse častno uveljavila leto pozneje na gostovanju po Poljski. Ob štiridesetletnici so o gledališki avli odkrili doprsni kip najstarejše slovenske igralke Avguste Danilove, ki so jo dobro poznali tudi naši rojaki v Ameriki, saj je nekaj let delovala med njimi kot gledališka umetnica in režiserka. Popoldne je bil o Drami pomenek z občinstvom, v katerem so sodelovali igralci, kritiki in drugi, ki so v teh štirih desetletjih sodelovali in spremljali razvojno pot našega osrednjega dramskega gledališča. Zvečer pa je bila jubilejna predstava Cankarjevih *Hlap-ceo«. * Osmi februar, obletnica smrti pesnika Franceta Prešerna je naš kulturni praznik že iz časov narodnoosvobodilne borbe. Tradicija Prešernovega dneva je iz leta v leto bolj živa, kakor je iz leta o leto bolj živo pričujoč pesnik sam in njegova preroška beseda, ki jo je uglasil prav za današnji rod in naš čas. Letos smo se spominjali 110-letnice pesnikove smrti in kakor prejšnja leta so bili tudi letos na ta dan razglašeni najboljši rezultati slovenske kulturne dejavnosti o preteklem letu. Prešernove nagrade in diplome so prejeli pisatelji, likovniki, gledališki umetniki in muziki, slušatelji umetniških akademij in študenti ljubljanske univerze. ¡na Slokan DROBNE KELTE UNE VESTI Izgubili smo velikega umetnika, slikarja Franceta Pavlovca V četrtek, 12. februarja je o Sto-žicah pri Ljubljani umrl akademski slikar France Pavlovec, eden najboljših slovenskih krajinarjev, ki je na neštetih platnih upodobil lepote slovenske zemlje. Vsaka teh podob govori o veliki ljubezni, o prekipevajočem zanosu, ki sta vodila Francetov čopič, da je o njem upravičeno zapisal njegov prijatelj umetnostni zgodovinar Stane Mikuž, da >po Ivanu Groharju Slovenci še nismo imeli o slikarstvu tako velikega liričnega pesnika kakor je bil pokojni Pavlovec.« Pol milijona za najboljši roman o sodobnih mladih ljudeh Uredništvo jugoslovanskega mladinskega tednika tMladostt v Beogradu je razpisalo knjižno nagrado pol milijona dinarjev za najboljši objavljeni jugoslovanski roman, ki obravnava temo o sodobnem mladem človeku. Nagrada bo podeljena vsako leto 25. maja na dan mladosti. Letos bo nagrada podeljena prvič. Chopinov večer v Trbovljah Gojenci Glasbene šole o Trbovljah so v soboto, 10. januarja in v torek. 17. januarja v svoji domači dvorani priredili Chopinov večer. Na sporedu so bili preludiji, mazurke, valčki in nokturni. Nova domača gledališka dela Delavski oder v Ljubljani je lani razpisal nagradni natečaj za izvirno slovensko dramo. V natečaj je bilo predloženih 64 del, katerih avtorji so večinoma preprosti ljudje. Žirija je nagradila šest del, dve nadaljnji pa je predložila za odkup. 16 m i I i j o.n o v za izobraževanje Naše tovarne posvečajo vedno večjo skrb tudi strokovni izobrazbi delavcev. Tako je Center za izobrazbo kadrov o tovarni konstrukcij in strojnih naprav > Metalna* v Mariboru določil 16 milijonov za izobraževanje. S temi sredstvi bodo štipendirali 10? slušateljev. In sicer 14 na tehniški fakulteti, 19 na Tehniški srednji šoli, 25 v mojstrski šoli itd. V juliju, avgustu in septembru bo 80 študentov prakticiralo o domačem podjetju, 14 pa jih bo šlo na prakso o tujino. Turistična serija znamk 16. februarja je izšla nova serija jugoslovanskih priložnostnih znamk, imenovana turistična. Njen namen je, opozoriti na tiste turistične kraje pri nas. ki imajo poleg turistične privlačnosti tudi zadostno hotelsko in gostinsko zmogljivost. V seriji je devet znamk. Znamke o vrednosti 10, 17. 20 in 70 din so po dve o različnih barvali in z različno vinjeto (sliko), znamka po 70 din pa je ena, tako da je imenska vrednost serije 220 din. Na znamkah po 10 din sta prikazuna Dubrovnik in Bled, na znamkah po 15 din Postojna in Ohrid, na znamkah po 20 din Opatija in Plitvice, na znamkah po 70 din Split in Sveti Stevan, na znamki za 70 din pa je beograjsko sejmišče. Znamke so izšle v velikih nakladah, tako da bodo na razpolago tudi med turistično sezono. Dva izseljenska koledarja Poleg Slovenskega izseljenskega koledarja so dobili jugoslovanski izseljenci še dva izseljenska koledarja za 1959. M at ič in iseljenički k a -lend ar izdaja Matica iseljenika Hrvatske o Zagrebu že vrsto let. Letošnji koledar ima na 224 straneh zbranega mnogo zanimivega in pestrega gradiva. Bogat je del, ki govori o življenju in razvoju o domovini, manj številni pa so prispevki o naših izseljencih oziroma od naših izseljencev. Trije prispevki so v angleščini. Besedilo izpopolnjujejo številne lepe ilustracije, predvsem iz domovine. Koledar je uredil kakor že prejšnje Sime Bal e n in je gotovo razveselil hrvaške izseljence po vsem svetu. Naš kal end ar 1959 (Yugoslav-Canadian Year Book) je že peti letnik koledarja, ki ga izdajata list »Jedinstvo* in Savez jugoslaoenskih Kanatijana o Torontu, Ont. Na 160 straneh prinaša koledarske podatke, članke, črtice, ¡lesmi, šale, drobiž in precej slik. Zanimivi so predvsem članki iz zgodovine kanadskih Jugoslovanov. Koledar pomeni zlasti zaradi večletnega izhajanju lepo pridobitev za lirvuške rojake v Kanadi. Co. A. K. Težko lian je prizadela vest. tla se je spel zrušil eden od stebroo našega slonenstoa na tujem — /3. februarja je o Clevelandu umrl, zadel od srčne kapi. Joseph Dum. dolgoletni tajnik društoa 51 SNPJ in dolgoletni član glavnega odbora SNPJ. Pokojni je bil doma iz Vipave in bi letos v marcu izpolnil 65 let. Bil je vztrajen, požrtvovalen društveni delavec in je s svojimi prizadevanji veliko doprinesel k napredku clevelandske slovenske naselbine. Zvestemu naročniku in sodelavcu > Rodne grude< bomo ohranili časten spomin. Iskreno sočustvujemo z njegovo težko prizadeto družino! Slovenska izseljenska matica PRIREDITEV »ANTONA VEROVSKA« V CLEVELANDU Po daljšem odmoru je uprizoril dramski zbor »Anton Verovšek« v Clevelandu 8. februarja v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. v Collinwoodu komično igro »Vozel« (»Oj ta vražji fant«). Po igri so člani društva priredili v spodnji dvorani družabni večer z večerjo. SLOVENSKI SOLAR -DOBER RISAR Kenny Zakrajšek iz Clevelanda, O. je dosegel no risarsko-slikar-skem tekmovanju, ki ga je organiziral clevelandski dnevnik »Plain Dealer«, drugo mesto. Za nagrado je dobil električen vlak. Tekmovanja se je udeležilo več kakor 5600 otrok. ZLATA POROKA Dne 6. decembra 1958 sta proslavljalo John in Anna Sankar iz Detroita. Midi. 50-letnico poroke. Imata ličer in dva sina, ki so jima priredili lepo proslavo. 30 LET DRUŠTVA SŽZ 12. oktobra 1958 je proslavljala podružnica Slovenske ženske zveze (SŽZ) št. 25. v Clevelandu, ki je največja podružnica te ženske organizacije, svojo 30-letnico. To društvo je med prvimi društvi SZZ, ki je bila ustanovljena 19. decembra 1926 ter je imela lani 32-letnico. Proslave se je udeležilo 400 rojakinj in rojakov. Imeli so slavnostni banket v novi šolski dvorani pri Sv. Vidu v Clevelandu. ROJAK - ŽE V EC KAKOR 30 LET SODNIK Krajevni listi v Pittsburghu. Kans. so nedavno objavili daljša poročila o rojaku Johnu Shularju, ki stanuje v predmestju Pittsburgha Arca-dii in opravlja že od leta 1926 službo mirovnega sodnika. Shular je dolga leta delal v premogovniku, zdaj pa je v pokoju. S požrtvovalnim in trdim delom je vzorno vzgojil svojo družino. Sin John ml. je letalski oficir v Južni Dakoti, sin Felix je učitelj, hčerka Mary por. Logan je učiteljica v Witchiti. najmlajša hčerka Rose pa je učiteljica v Ottawi v Kanadi. John Shular je dolgoletni tajnik društva SNPJ št. 206 v bližnjem Grossu. Vsa družina je včlanjena v jednoti in vsi njegovi otroci govorijo in pišejo slovenski, kar je zasluga njegove zavedne žene Mary, ki je svoje otroke naučila materinega jezika. Nai prejme John Shular tudi naše čestitke! 90-LETNICA AMERIŠKEGA ROJAKA Dne 9. januarja je proslavljal v Pittsburghu, Pa. na domu hčere in številnih vnukov ter pravnukov čil in zdrav 90-letnico življenja rojak Frank Colarich, eden izmed pionirjev tamkajšnje slovenske naselbine. Colarich je bil rojen na Slinovcah pri Kostanjevici na Dolenjskem ter je prišel v Ameriko leta 1893 v Chicago, kjer je živel že njegov brat Martin. Žena mu je umrla že leta 1913 in mu je pustila šest majhnih otrok, ki so danes vsi poročeni in živijo v Pittsburghu, dva pa v Kaliforniji. Za njegov devetdeseti rojstni dan ga je obiskal njegov nečak, slovenski slikar in akademik Božidar Jakac, ki je zdaj na obisku v Združenih državah. SLOVENCI V CHICA5KEM MUZEJU V chicaškem muzeju znanosti in industrije so imeli v decembru božične predstave in razstave raznih narodov sveta. Zastopani so bili tudi Slovenci. Postavljeno je bilo 22 čevljev visoko (ameriški čevelj je 0,3048 m, torej več kakor 6.5 m) božično drevo, okrašeno na slovenski način, z velikim zemljevidom Slovenije. Drevo je vzbujalo veliko pozornost obiskovalcev, ki so se zanimali za našo domovino. V FONTANI SO ŽE KUPILI ZEMLJIŠČE ZA DOM Odbor za zgraditev zavetišča za stare slovenske rojake v Fontani, Californija. je kupil zemljišče v velikosti 4 in pol akra (1 acre — oral — je približno 404? kvadratnih metrov, torej skupno približno 18.200 kv. m). To zemljišče leži v bližini Društvenega doma SNPJ v Fontani, ki je na 8334 Cypress St. Mestni načrtni odsek je že odobril, da se lahko na tem zemljišču zgradi slovensko zavetišče za stare rojake. Ker pa je za pričetek graditve doma potrebnih še mnogo sredstev, je bil dne 1. februarja v Društvenem domu SNPJ v Fontani velik bazar, čigar celotni prebitek je šel v sklad za gradnjo. NAS ROJAK HMELJARSKI STROKOVNJAK V ARGENTINI Slovenski rojak ing. agr. Leopold Leskovar je že več let zaposlen kot hmeljarski strokovnjak pri argentinski vladi. Pod njegovim vodstvom so bili v Argentini zasajeni veliki hmeljski nasadi. Argentinska vlada ga je zdaj poslala v Evropo, da nakupi moderne stroje za obiranje hmelja. Ing. Leskovar je napisal tudi prvo knjigo o hmelju in hmeljarstvu, ki je izšla v Argentini. ŽE TRETJA UPRIZORITEV LECTOVEGA SRCA« Pevski zbor »Zarja« iz Clevelanda je ponovil Gregorčevo spevoigro »Oj to leetovo srce« 11. januarja v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. v Collinwoodu. To je že tretja predstava te igre v tej sezoni. 9. novembra 1958 so jo Zarjani prikazali v Waukeganu, 30. novembra pa v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu. Cisti prebitek te tretje predstave je v celoti določen za povečanje sklada za zgraditev zavetišča za onemogle rojake v Clevelandu. OBVESTILO Predvsem zopet prisrčna hvala za tako lepa in tako številna pisma. Posebna zahvala pa še tistim cenjenim naročnikom, ki so se naših publikacij spomnili s prispevki za tiskovni sklad. »Rodna gruda« se je letos zelo polepšala in povečala. Nova zunanja oprema, fin domač umetniški papir, na katerem je tiskana, večji obseg in zato tudi več lepih slik in raznih novic — pa mali besednjak v treh jezikih na mladinski strani. Vse te izboljšave in dopolnitve so bile seveda zvezane z novimi stroški. Tudi »Slovenski izseljenski koledar« je vsako leto lepši in bogatejši. Ker pa cene za papir in storitve na svetovnem tržišču nenehno rastejo, smo primorani dvigniti ceno tudi našim publikacijam, če hočemo zagotoviti njihovo nadaljnje redno izhajanje. Zato obveščamo noše naročnike v prekomorskih državah, da smo primorani že s prvim junijem letos dvigniti naročnino »Rodne grude«, ki bo poslej znašala 4 dolarje letno, cena »Slovenskemu izseljenskemu koledarju« pa bo od leta 1960 dalje 3 dolarje. Z novo ceno še vedno ne bodo v celoti kriti naši stroški in bodo naše publikacije še vedno cenejše, kakor podobne revije po svetu. Trudimo se, da čimbolj ustrežemo okusu in željam naših naročnikov in pričakujemo, da nam boste tudi v bodoče dajali svoje nasvete, ki jih borno v okviru možnosti radi upoštevali. Prosimo vas torej, da ta naš ukrep razumete in upoštevate! Ker nam »Rodne grude« vsak mesec hitro zmanjka in marsikateremu novemu naročniku ne moremo ustreči s številkami iz prejšnjih mesecev, ponovno prosimo vse, ki prejemajo revijo na ogled, pa te iz kakršnega koli razloga ne berejo (morda je že kdo od njihove družine naročen), da nam isto takoj vrnejo ali pa jo dajo kakšnemu sosedu, ki je še nima. Slovenska izseljenska matica PRVA LETOŠNJA ŠTEVILKA »RODNE GRUDE. -ME JE ZELO RAZVESELILA Homberg, Westf. Prva letošnja številka >Rodne grude* nas je zelo razveselila, posebno stran 29, >\lali besednjaki v štirih jezikih. Škoda, da ni večji. Ta bi veliko pomagal starim in še več pa mladini. Prosim, le nadaljujte ga! Franz Čebin V SRCU JE VEDNO PESEM: NAZAJ V PLANINSKI RAJ.. . Adelaide, Avstralija Po poštni nakaznici sem Vam poslal naročnino za koledar in sRodno grudo*. ¡Rodna gruda* mi je zelo všeč in jo prečitatm od prve do zadnje strani. Najbolj so mi všeč novice iz Jugoslavije, kakor tudi iz življenja naših ljudi po svetu. Koledar 1959 je zelo lep in bogat po fotografijah in čtivu. Pri fotografijah človek ne more dalje, ko vidim kraje, kjer sem živel in se rodil. To me kar dvigne nad oblake, pa se hitro spet znajdem na tleh o tem našem pustem kraju — v srcu pa mi vedno odmeva pesem — »Nazaj, nazaj v planinski raj...« Inan Zeg orc SČASOMA BOSTE IMELI AMERIKO DOMA Somerset. Colo. Pošiljam Vam ponovno naročnino za >Rodno grudo* in 1 dolar za tiskovni sklad. Tudi koledar je zelo lepe vsebine v vseh ozirih in vreden pohvale. Slike nam prikazujejo, kako se je razvila naša stara domovina o industrijsko državo. Sčasoma bodo imeli naši ljudje doma Ameriko in jim ne bo treba na tuje za kruhom, kakor sem šel jaz pred 49 teti' Mathew kameli/ »RODNA GRUDA. JE MOJA NAJBOLJŠA PRIJATELJICA New York. N. Y. tRodna gruda*, ki me obiskuje redno vsak mesec, odkar je izšla prva številka, je res moja najboljša prijateljica. Letošnja je dobila novo zunanjo obleko, ki nas še bolj spominja na ose, kar je povezano z življenjem slovenskega naroda. Proti koncu meseca komaj čakam, da o poštnem predalu zagledam »Rodno grudo*. Vedno bolj sem je vesel, saj je vedno lepša in bogatejša po slikah in drugi vsebini. Po poštni nakaznici Vam pošiljam 6 dolarjev za naročnino na >Rodno grudo* za I. 1959 zame in mojo prijateljico. 2 dolarja pa pošiljam za tiskovni sklad. Fred Sartori (iPi-Mno «no prejeli že lani, pa ga žal zaradi pomanjkanja prostora kakor mnoge druge objav-Ijamo z zakasnitvijo. Medtem je naša revija spet menjala ubloko. Tudi ta je lepa — vsa domača in smo prepričani, da bo ugajala. Rojaka S arterija pa lepo prosim» oproščenja za pozno objavo njegovega pismu. (Op. uredništva.) Naš zvesti naročnik Fred Sartori iz Nem Torka .RODNO GRUDO. RAD BEREM Springfield, III. »Rodno grudo* rad berem, ker prinaša zanimive novice in krasne slike, čeprav sem v tej deželi že čez 50 let. Potresa, ki ga Podlimbarski opisuje v svoji povesti, se dobro spominjam. Takrat sem bil star 16 let. Tudi na Limbarski gori sem večkrat bil, saj je bila to takrat edina zabava za nas kmečke fante, če je bil kje kakšen shod. Moja rojstna vas so Jelše pri Blagovici in smo bili tako rekoč sosedje s pisateljem Maselj-Podlim-barskim, ki je bil doma iz Spodnjih Lok. Jottph Ooca KOLEDAR JE LETOS ZELO /\MMIY. PRAV TAKO »RODNA GRUDA« Linton, Indiana Ne marala bi biti brez nje, je toliko raznih slik in drugih zanimivosti o njej. Pošiljam naročnino za >Rodno grudo* in koledar, kar je več, naj bo o podporo >Rodni grudi*. Seveda ima-|7io tudi tukaj dosti listov, ki jih prebiram in to slovenske in angleške, vendar zelo rada dobim pošto iz moje rojstne domovine. Posebno Škofja Loka mi je pri srcu, ker je tam moj rojstni kraj- Jenrtie Dolence .OPOZORITE IZLETNIKE IZ. AMERIKE. DA Sl OGLEDAJO LEPO KRŠKO DOLINO...« Cleveland, O. Prejel sem nekaj številk ¡Rodne grude* na ogled in se nanjo naročam. List je zanimiv, ker tako lepo opisuje razne kraje lepe Slovenije. Ko pridejo letos izletniki iz Amerike, spomnite jih, da si ogledajo lepo krško dolino. V prejšnjih časih je bila tam sloveča božja pot v cerkvi So. Koz-me in Damjana. Ogledajo si lahko tudi rojstno hišo pisatelja Josipu Jurčiča, dobre pol ure hoda od Krke. Starejšim rojakom je znana tudi Kršku podzemeljska jama, znana tudi iz Jurčičeve ponesti ¡-Jurij Kozjak*. Torej dosti zanimivosti za izletnike. Lepi so kraji v domovini! 43 let je že minilo, odkar sem zadnjič gledal krasoto domače zemlje, pa jo imam še vedno živo v spominu. Ne mine dan, Rojak George Verčič s svojo nečakinjo Marijo iz Saivyeriville lil. pozdravlja ose prijatelje, tudi tiste iz Nove Zelandije ko mi ne bi misli poromale v lepe kraje ob izviru Krke, kjer sem preživel srečna otroška leta. Za naročnino >Rodne grude* pošiljam 5 dolarjev... Frank Perko TUDI TU ROJENA MLADINA OBČUDUJE NAPREDEK PRELEPE SLOVENSKE DEŽELE Donvcr, Colorado Prejela sem dva koledarja in >Rodno grudo*, pran lepa hvala, tudi v imenu hčerke, ker je en koledar zanjo. Koledar je zelo lep. Kako krasne so slike iz naše prelepe slovenske dežele, katere napredek občuduje tudi tu rojena mladina. In »Rodna gruda*, brez nje bi ne mogla več biti, ker jo tudi moj mož tako rad bere. Komaj čaka, da pride pošta in jo prinese. Obnavljam naročnino in pošiljam še 2 dolarja za tiskovni sklad. Ivana Zemlik KOLEDAR JE VREDEN TEGA DENARJA Kcsport, Pa. Koledar je zares lep z imenitno vsebino in je vreden tega denarja, ker ima toliko lepili slik skoraj iz cele naše lepe domovine Slovenije. Moram reči, da mi je prav o zadovoljstvo ta lepi Izseljenski koledar in se vsem lepo zahvaljujem. ker ste ga tako lepo uredili. V soseščini žive še tri slovenske družine, ki sem jim dala prebrati >Rodno grudo* in so obljubili, da se bodo nanjo naročili. Josephine Raniinger 20-LETNJCA IZLETNIŠKIH PROSTOROV SNPJ Wicliffc, Ohio Koledar je izvrstno urejen. Letos obhajamo pri nas 20-letnico obstoja naših izletniških prostorov SNPJ. Nekaj o njihovi zgodovini bomo skušali napisati za prihodnji koledar. Theresa Gorjanc .POŠILJAM VAM ŠTIRI NAROČNINE ZA .RODNO GRUDO . . .« llihbiiig, Mimi. Pozdravljeni v novem letu, ki ste ga gotovo dobro praznovali. Po bančni nakaznici Vam pošiljam štiri naročnine za >Rodno grudo*. Oprostite, da nisem poslala prej. Zadnji čas je tukaj hud mraz, do banke imam pa precej dolgo pot. Mary Kolar MRS. FRANCES SMRDEL AVTORICA SPEVOIGRE »VRNJTEV« Barberton, Ohio V 12. številki sRodne grude* lani ste objavili članek >Vseslovenski dan v Bar-bertonu*, ki ga želim dopolniti z naslednjimi podatki. Predvsem odgovarjam na Vaše vprašanje, kdo je avtor spevoigre sVrnitev*, ki je bila ob tej priložnosti uprizorjena. To je mrs. Frances Smrdel, rojena v Ameriki, ki je šla s starši pozneje o njihov rojstni kraj Dolenjo vas pri Cerknici, kjer je dorasla o mlado dekle in se potem spet vrnila v Ameriko. Spevoigro > Vrnitev* je napisala na pobudo tukajšnje mladine. Dejanje se dogaja v Sloveniji in je igrica vsa prepletena s slovenskimi narodnimi pesmimi. Seveda je imela avtorica s to igrico mnogo dela in potem tudi osi sodelujoči zato, ker je bila igrica o slovenščini. Mnogo laže bi bilo, če bi bila o angleščini, ki jo zna naša mladina mnogo bolje kakor pa slovensko. Poleg mrs. Frances Smrdel se je mnogo trudil tudi Edvard Ga-brosek, ki je sedaj na vseučilišču o Ljubljani. Izmed tistih, ki smo pri igri sodelovali. nas je bilo samo šest, ki smo bili rojeni o Sloveniji. No. prepevali smo pran dobro, ker smo imeli izvrstne pevce. Mrs. Frances Bailey (prej miss Tanja) nam vedno pomaga kot naš pevovodja. Je zelo nadarjena in nam rada pomaga. Na sliki pri članku, objavljenem v >Rodni grudi*, sta v narodnih nošah miss Agnes Smrdel, hčerka direktorice igre in mlad navdušen fant Joseph Cliik. Jennie Okotisli POŠILJAM VAM 500 FRANKOV ZA KRASNO NOVO OBLEKO .RODNE GRUDE« Dotiui. Nonl Fra»l*t* Sporočam Vam. da >Rodno grudo* redno prejemam in da sem se zelo razveselila članka iz moje rojstne zagorske doline, ki je danes spremenjena. Iz Zagorja sem šla 1903. Obiskala sem ga pa potem po dolgih letih samo dvakrat, in sicer leta 1918 in 1956. Ko sem bila drugič na obisku tam z mojim možem, ki je doma iz Mokronoga, sem se od gin jeli ja razjokala. Večkrat bi bila rada obiskala dragi domači kraj, toda dohodki nama tega niso dopuščali, ker sva imela 8 otrok. Zdaj jih živi še pet, so osi poročeni. Po moževi smrti sem zadnja leta trikrat zaporedoma obiskala lepo Slovenijo in če bom zdrava, pridem tudi letos. Februarja sem dopolnila že 72. leto, spomin imam pa še kar dober. Dobro se spominjam, ko nam je otrokom naš učitelj Čerin rekel: Prelepa Ljubljana je s hribi clbdana, najibolj je lepa, ‘ko polna je cveta. Kadar pa zima na vrata trklja, njeni so hribi polni snega. Prepotovala sem že veliko dežel, a tako ni nikjer lepo, kakor domače gnezdo. Ko je človek mlad. tega ne čuti tako kakor zdaj, ko si star in se ti v srcu oglasi domotožje. Pošiljam Vam 500 frankov za krasno novo obleko *Rodne erude*. HVALA ZA LEPO REVIJO Helena, Mont. Po denarni nakaznici sem Vam poslala naročnino za Rodno grudo za letos in za prihodnje leto ter znesek za novi koledar. Pošiljam lep pozdrav uredništvu in osem bralcem lepe Rodne grude. Anna Mnla OBNAVLJA NAROČNINO ZA SEST NAROČNIKOV .RODNE GRUDE« Barberton, Ohio Prejela sem Vaše pismo, o katerem ste mi potrdili prejem nakazila za mojo naročnino na >Rodno grudo* in za dva koledarja ter 2 dolarja za tiskovni sklad. Skupaj sem prejela tri koledarje in Vam za tretjega in za 6 »Rodnih grud* pošiljam bančni ček. Naročnino za >Rodno grudo* obnavljam za naslednje naročnike: Josephine Porok, Julia Knause, George Lauter, Frank Zupec, Jack Zalar. Mary Virant. Vsebina koledarja je letos zelo zanimiva, poleg izbranega čtiva ga krasijo tudi številne slike, kar še poveča privlačnost. Jennie Troha Bodoči šolar če k Miranček se vsak dan zna kar sam umiti, letos pa začel bo o šolo že hoditi. Očka mu je kupil čisto nooo torbo, saj bo fant se spustil z učenostjo o borbo. Kaj bo oanjo spravil? No, še mi poglejmo in lepo po orsti ose stvari naštejmo: Čitanko, peresnik, svinčnik in radirko, risanko, ravnilo, barvic celo zbirko. V žep si bo pa vtaknil prav debelo hruško, a doma bo pustil tisto staro puško. Na jesen bo Miran si oprtal torbo, kot junak se spustil z učenostjo v borbo. UGANKE Po travniku rase, jo krava popase, pozimi pa suha je kravi kos kruha. »cjhjjt Orjem, sejem in kosim, ose z motorjem naredim. JOf.^VJJ^ To je velik učenjak, ki vsako stvar napiše, če napravi kaj napak, mu jih pa sestra zbriše. otjjjpoj mi ¡¡tuoutag Vsak me pahne skozi luknjo, kadar si oblači suknjo. at?yo.i ui t>.y>ji Iz gline je žgana, na mizi stoji, iz nje pa kup žgancev se toplih kadi. *PWS Trojčke iz Dornberka na Primorskem: Rafaela. V.orka in Boženka Stubelj. ki so lani o decembru praznovale svojo prvo obletnico, pošiljajo tople poljubčke sorodnikom v Argentino in tetki Angeli v Avstralijo Pet junakov zleze v luknjo, vsak obleče svojo suknjo. noianyoj ut i)njj Kmet jo v zemljo zasadi, pa, čeprav ne da mu kruha, saj ne raste, ne rodi in je dan za dnem bolj suha. mojd Pet junakov — pet imen, vsak mesen je in koščen, primejo za delo vsako, delajo človeku tlako. n**d Nima glave, ne jezika, govori, prepeva, vzklika, vse glasove on posnema, brez elektrike pa drema. oipvfl MALI BESEDNJAK Fnglish in the house kittens black grey mhite Slovensko o hiši muce črna sioa bela miške o podstrešju o kleti na /od jeseni tla na dvorišču blatno se lovile igrale po blatu se uimazale po veži spalnice mama o sobo pod mizo pod stoli p