Poštnina plačana ? gotovini. Cena 3*5,0 Din. DRAMA GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJAN11934/35 Blodni ognji Premijera 16. februarja 1935 IZHAJA ZA VSAKO PREMUERO UREDNIK: CIMI DEBEVEC SEZONA 1934/35 DRAMA ŠTEVILKA 13 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 16. februarja 1935 J. Vidmar: Dr. Ivo Šorli: „Bk>dni ognji“ Med literarnimi delavci, ki so stali slovenski modemi kot njeni vrstniki nekako ob strani, zavzema vidno mesto dr. Ivo Šorli, avtor »Človeka in pol«. Tuj zanosnemu, v globino in duhovnost stremečemu prizadevanju Cankarja in Župančiča, je preprostejši Šorli ostajal pri vnanji resničnosti meščanskega življenja, ki jo je razgrinjal pred svojimi bralci z živahnim pripovedovanjem, z veselim rezoniranjem in z veliko ljubeznijo do vsakršnega kramljanja. Tak se kaže v svojih novelah, pa tudi v daljših povestih, kakor so poleg »Človeka in pol«, »Pot za razpotjem«, »Na solnčnih višinah življenja«, »Romantiki življenja« »Štefan Zaplotnik«, »Disonance«. Nekako iz istih elementov je zgrajena tudi njegova zadnja drama »Blodni ognji«. Njen svet je takle: Skromni meščanski milje v družini višjega sodnega svetnika. Oče — napol samotar, napol čudak, morda tudi poet ali vsaj fantast. Mati — nerazumljena 401etna žena, ki še ni izsanjala svojih sanj o »življenju«. Sin — tip nekoliko dekadentnega, v samem sebi razdvojenega sodobnega mladeniča. Hči — nekoliko bolj čvrsto življenjsko dekle zdravih instinktov. Nad vso rodbino mora skoraj bednih gmotnih razmer in moment, ki sproži usodne dogodke — zapadla menica za skromno, toda vendarle nedosegljivo vsoto. V tem položaju, ki ga je kot upnik deloma sam ustvaril, se ženi in rodbini približa bogataš, ki za pretvezo snubi hčer, a ljubi ženo. Tudi njegova ljubezen je sorodna duhu meščanske sredine. Ljubi, a zavaja tudi z gmotnimi obljubami; išče v ljubezni usode, a je trezen in preračunljiv pri tem. In vendar se iz tega povprečnega, vsakdanjega življenjskega vozla razplete resna, očiščujoča drama, ki prinese v zatohlost tragično nevihto in z njo dih svežega, hladnega in čistega višinskega zraka. Šorli je zaveden, prepričan, skoraj fanatičen naturalist. Priznava samo življenje, kakršno je »v resnici« in se poslužuje samo človeških moči, ki žive v vsakdanjosti. Hotč in vedč se ogiba vsemu vzvišenemu, vznesenemu, zgolj duhovnemu, in odklanja v svojem pisa-teljstvu sleherni patos, zlasti na odru. Tako tudi v tej drami, dokler njeno življenje samo ne zavre in ne vzkipi nad gladino preproste resničnosti. Dogodke pripravlja v mimo in lagodno kramljajočem m •dialogu, spretno slika meščansko okolje in njegovo miselnost, kopiči neopazno neurne energije, dokler ne izbruhnejo, da pogube in rešijo. >Blodni ognji« so resen poizkus resne meščanske drame. Šorlije vo pisateljstvo je v njih prišlo do izraza v svoji najdostojneši obliki. Milan Skrbinšek: „Praznik cvetočih češenj"* Žrtev družinske trojice Matsuo, Chiyo in Kotaro ni pravljična. Kakor češnjev cvet je vonj raztresenega japonskega duha, kakor meč Japnski pa ostro zablisne, če se združi trdno! Toko. Češnjev cvet je eden bistvenih simbolov japonskega naroda. Jajponci goje češnjo v veliki meri, a nikakor ne radi njenega obilnega sadu, temveč predvsem radi cvetja, ki je simbol in pobuda njihove vedrosti in nepriklenjenosti na življenje. Češnjev cvet nima sladkega vonja vrtnic, a tudi ne umerjenosti potonike. Radi njegove vedre podobe in radi brezskrbnosti, s katero razsipava svoje cvetne liste, kakor zre samuraj, japonski vitez, z mirnim srcem smrti v oči, je Japoncu prav posebno drag — saj je simbol njegovega preprostega in obenem odločnega pogleda na življenje. Veliki japonski pesnik Motori Norinaga pravi v svoji, vsakemu Japoncu znani odi: >Če bi me kdo vprašal, čemu je nrav Japonca podobna, bi mu pokazal cvet divje češnje, ki se koplje v jutranjem solncu.c Kakor je veder češnjev cvet, tako je vedro življenje Japonca: a smrt njegova je lahka, kakor rahel ta cvet... * Ko gledamo dramo »Praznik cvetočih češenj«, nam je tako, kot da poslušamo pravljico, zakaj zdi se nam, da bi moral biti človek top za srčne bolesti in brez živcev, da bi bil zmožen takega stoičnega žrtvovanja, kakor ga kažejo Matsuo, Chiyo in Kotaro: oče, mati in njun otrok ... A ta drama ni niti pravljična, niti ne kaže brezčutnih ljudi, temveč je verna slika japonskega človeka ter bi nas prepričevala tudi tedaj, če bi ne bila odeta v za nas tak6 pravljično obleko eksotičnega okolja — če bi poznali nrav japonskega naroda; dušo, značaj in vzgojo japonskega človeka! Zakaj ima ta družina moč se žrtvovati tako odločno, čeprav z bolestjo. Že poldrugo tisočletje temelji vzgoja Japonca na takšnem etičnem nauku, ki ga usmerja na ono moralno pot in v ono dejanje in nedejanje proti enakemu, višjemu in Najvišjemu, ki izvira iz utrjenih srčnih lastnosti, ki so: ljubezen do bližnjega, s o -čuvstvovanje, usmiljenje, velikodušnost, poslušnost in — dolžnost! Moralna vzgoja japonskega človeka * 0 priliki 25. ponovitve. 94 se začenja tako v družini kakor tudi v šoli z n a a k o m e t i k e , ki izvira iz moralno filozofskega nauka Konfucija, ki je zavel koncem 3. stoletja p. Kr. preko Koreje na Japonsko in ki ga je pridigoval tudi njegov učenec Mencius. Dobrota srca, ki jo je postavil Konfucij na čelo vseh čednosti, usmiljenost in ljubezen do bližnjega, o kateri je Kristus toliko pridigoval, vse to je prav za prav eno in isto. A odkod ta p o g u m , ki se ž njim ta družina žrtvuje? — »S a m o ta je v resnici pogumen, ki mu je srce polno s o -čuvstvovanja !« tako govori med drugim nauk o ljubezni. Ta pogum japonskega človeka izvira iz vzgoje srca in volje; iz srca vzraste ljubezen, a iz volje moč; ta pogum je torej — pogum iz ljubezni! Vendar sta še dve tehtni komponenti tega psihološkega stanja, ki nam kaže tega otroka, deklico Kotaro in njene starše za nas tako pravljično pogumne. Ena je čut dolžnosti, ki je v Japoncu silno razvit; saj uči vsa orientalska morala, tako kakor zapadni svet, predvsem etiko dolžnosti. Na Japonskem pa se pridruži temu nauku še vzgoja k strogi poslušnosti ! In kako je z drugo komponento? Velika življenska dolžnost Japonca je, da časti svoje prednike, kakor jih časte ali so jih Častili njegovi starši in da skrbi zato, da se bo to čaščenje njegovih prednikov, ki žive še vedno na t e m svetu (dasi nevidno in nadnaravno življenje) nadaljevalo tudi po njegovi selitvi v nadnaravno življenje. Zato je njegova dolžnost, da rodi otroke. Ta kult prednikov se imenuje s k i n t o in po naših pojmih ni religija; je pa Japoncu močnejši etični impe-ratif kakor budizem. Koliko moči morata zbrati v sebi Matsuo in Chiyo, kako močan mora biti njun čut dolžnosti do Mikada, ko žrtvujeta otroka, če pomislimo, da je ljubezen (priklenjenost) staršev do otrok radi te dolžnosti čaščenja prednikov še toliko silnejša kot pri nas! Prav tako moramo občudovati duševno moč otroka, ki gre mirno v smrt, da se žrtvuje. Ali starša sta mu naložila to kot dolžnost. Kotaro je otrok japonskih staršev in kot takšen vzgojen v veliki spoštljivosti do očeta in matere. >3000 prestopkov se kaznuje s petimi različnimi kaznimi, a noben zločin ni večji od otroške nespoštljivosti do staršev!« pravi japonski etični nauk. Čim večja pa je spoštljivost do človeka, ki zahteva od tebe kakšno žrtev, tem več imaš moči svojo nalogo izvršiti, pa naj bo zate še tako kruta. Čut dolžnosti do mikadovega sina, božjega sinu, čut čisto človeškega sočuvstvovanja z njim in čut dolžnosti, spoštljivosti in ubogljivosti do staršev so torej glavne komponente psihološkega kompleksa, ki nas prepričuje, da je takšna velika žrtev otroka na Japonskem možna. Ali ta žrtev je zelo težka, zakaj čut hvaležnosti do staršev je v japonskem otrkou zelo razvit. Japonski etični nauk pravi: 95 »Celo ptice, tako vran kakor golob, poznajo hvaležnost in čuvstvo pietete. Če bi človek tega čuvstva ne imel, bi bile celo ptice, to je živali, vrednejša bitja!« Zato se loči japonski otrok zelo težko od staršev, ki bi jim bil rad v pomoč in uteho prav do njihove smrti. Če pa živi jenske prilike tako nanesejo, da se mora ločiti od njih, posebno če jih radi tega ne bo mogel več z vso skrbjo negovati, vzklika otrok v bridkih solzah: »Odpmstite mi, da vas zapuščam. Zelo mi je hudo, ljubi oče in ljuba mati, da vaju puščam s a in a prav zdaj, ko sta se postarala. 0, pogrešala me bosta prav posebno v svoji starosti, kajti šele zdaj bi vama mogel vse vračati, kar sta storila zame. A nebo ukaauje, zato moram odtod!« »Nebo ukazuje!« — tako čuti tudi tudi Kotaro; zato gre rade volje, čeprav z bolestjo, v smrt, ki pa je Japoncu le drugo življenje na istem svetu, čeprav nevidno, nadnaravno!... ,»Beneški trgovec" spet na ljubljanskem odru Sredi marca bo praznoval naš režiser in igralec gosp. Milan Skrbinšek petindvajsetletnico svojega btogatega in plodovitega gledališkega udejstvovanja. Za to svečano priliko si je izbral slavljenec vlogo Žida Shylocka v Shakespearejevem »Beneškem trgovcu«. Tako bo prišlo to svetovnoznano delo po daljšem presledku v novi zasedbi, inscenaciji in režiji ponovno na oder ljub-ljubljanske drame. Komedija se odlikuje predvsem po naravnost kipečem bogastvu dejanja, po resnični duševni globini, po pestrem, slikovitem okolju, po čudovito jasnih, pomembnih in zanimivih značajih, po pesniško nenadkriljivi lepoti jezika in neizčrpnem zakladu duhovitosti in večnoveljavnih resnic. Mogočna vloga Žida Schylocka (osrednje postave komedije in nasprotnega tečaja jasne in vedre Porcije), skopuha, oderuha, neizprosnega sovražnika kristjanov in lahkoživcev, pa tudi krutega maščevalca in brezobzirnega branilca svojih pravic in svojega rodu v vseh svojih majhnih in velikih strasteh, naskokih in zlomih zahteva igralca najmočnejših vsebinskih in tehničnih kvalitet in prepričani smo, da je ravno Milan Skrbinšek po vseh dosedanjih dokazih svoje darovitosti najbolj poklican, da nam to tragično podobo v vsej njeni resnobi in umetniški tehtnosti predstavi in oživi. S Skrbinškovim delom je tesno spojeno 25 let slovenskega gledališkega dela sploh in tako mora biti ta proslava praznovanje vsega našega gledališkega življa, našega dramskega ensembla in našega občinstva. Zato je dolžnost vseh nas sodelujočih in vse naše javnosti, da s poštenim sodelovanjem in odzivom dokažemo, da znamo dejansko ceniti zasluge tega našega dragocenega igralca in režiserja. Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Otnn župnnžič. Urednik: Ciril Debevec. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani. 96 C I KO P IIA KOLINSKA CIKORIJA je naš pravi domači izdelek Priporoča se Vam »SLAVIJA« Jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani za zavarovanje proti oškodovanju vsled požara, eksplozije, kraje, toče, nesreč itd_ na zgradbah, opremi, tvornicah, avtomobilih kot tudi na lastnem telesu in življenju Podružnice: Beograd, Sarajevo, Zagreb, Osijek, Novi Sad, Spl i Glavni sedež: Ljubljana, Gosposka ulica 12 Telefon štev. 2176 in 2276 Blagajna se odpre ob pol 20. ob 20. Konec ob 22. ReMapr: M. Skrbiušek. Sedeži 1. vrste . . . . Din 28- (| 11. - III. vrste . . 26’ •» IV. - VI. „ . . 24- it VII.- IX. .. . 22- X. *XL , . . ,, 20' •t XII. -XIII. „ . 18- Balkon I Sedeži 1. vrste „ n. Galerija t „ l. „ „ H. „ • „ Ul. „ • Galerijsko stojišče Dijaško stojišče . Din 20'— 16-- 14--12-10--2 50 5’- Lote m Dodatni ložni Predpisana taksa za Igra v treh dr. Ivo Šorli. Anton Brezovi)ik, sodni Melanija, njegova žena Dušan, njegov sin . . Vida* njegova hči . . Ivan Brezovnik 1 . Jakob Brezovnik / 1 Stojan Dolar, Vidin žaro# Kastelic, veletrgovec . • . Jerman • Medvedova • Kralj . Šaričeva . Potokar . Bratina . Gregorin . Levar 100--. 100-„ 70- , 20--„ 20-. 15'- i« vraiunana v canah E NIMAM DOBRE IGStt OObITC DNEVNO SVEŽE PRAŽENO LE nh rva B MCTCU IMJ6LU/U, VOOMKOV TStj S. „V. BIZJAK dvorni dobavitelj keksi in biskviti so prvovrstni!