NOVA NADA.
ZBORNIK ZABAVE I POUKE.
Knjiga lil.	U Zagrebu, 1898.	j® Svezak 3.
Nejačak «am bio ...
Nejačak sam bio . . . u zipci me ljuljala majka Pojuž mi pjesmicu tihanu, svetu,
A ja sam joj gledo u duboke oži — i prvi Raj mi to bio na sv’jetu . . .
I tekla su ljeta ... i ja sam se skito i bježo Livadom, poljem sred šarena cv’ježa,
I pjevo i klico — gologlav bosonog seljačiž----
To mi bje posljedpja sreča! . . .
I tekla su ljeta ... i ja se odbih u svijet Od polja svoga i rodnoga kraja —
Oh zašto me dulje nije opajala pjesma Djetinstva prvoga maja? —
Oh zašto je jadan bolje slušao n’jesam ?
Zašto je n’jesam razumjeti htio?
Sad vedar bih bio uz plug i goveda svoja —
Srežu iz vrutka bih pio . . .
A ne bih se vlažio jadan po ovome prahu Pjevajuč pjesmu patnižke duše
I	gledao zlaćane snove i velike nade,
Kako se s užasom ruše.
Sad slomljene duše puste ruševine grlim,
Suzu mi oko nad njima lije,
A nada mnom pakleni urlaj se ori —
Vlastita nemoč se smije! — —
Oh da su mi silne titanske ruke il krila,
Narav što poda sokolu plahu —
II	zašto se barem i čežnja i miso ne vuče
S žovjekom jadnim po prahu?! . . .	Jandrin.

NOVA NADA
Patnje.
Od napora mu kionulo je fjelo I satrveno več na počin teži —
A namršteno gordo mu je čelo.
Sve gleda, kako val za valom bježi Uzburkane i ojadjene duše;
A s tajne strave kosa mu se ježi.
Dok poput more, smrti povijuše, Tajovna bol mu zadnju nadu skuči I oblačne se kule redom ruše . . .
Ko rika pakla stravni udes buči:
„U zlatnoj magli živjeti ne žudi — Ko čovjek, patnik — trpjeti se uči!“ ...
S tog zapisa mu ledene se grudi — A miso, s koje trudna glava gori, Razumjeti ga uzalud se trudi;
I beznadna i pusta dušu mori . . .
Sakupljao je istrošene sile
Da još se digne, leti, da se bori! . . .
Strjelovit digao se poput vile Visoko — tja do genijeva s’jela; Več eterne ga sjene oba vile, —
Al iznenada sunea zraka vrela Ko Ikaru mu uništila snagu —
I on je pado sa svog puta smjela
Kroz eter laki i oblačja vlagu,
U zemskom prahu opet da se gubi Ne pustiv traga na nebnome sagu.
I mozgom, što ga tašta miso ubi,
Prouji leden oblak tajne boli
Pa ko da s nekim ludilom se ljubi, —
Bez misli osta, on — mislila« holi 1 Bol divlja praznoj zagospari glavi —
A zemski crvak njojzi da odoli ?
Duh i fjelo mu u teške negve zavi,
I rinu ga u patnja uzu lednu Da polagano bije ga i davi.
I žučju poji dušu njegvu žednu,
Što zalud teži vječnu u visinu,
Kud nebo 1’jeva rajevinu mednu.
Gdje nekoč njemu bezbroj nada sinu, Tuj gleda sade patnja burno more,
U koje bol i duh i miso rinu.
Gdje vidje nekoč sjajne aleni dvore, Tuj sade b’jesno žarke munje biju,
Da sve u ništa, vječno ništa stvore!
On mora gledat, sve gdje tmine viju Neprozirnim i smrtonosnim velom,
I kako b’jesi grohotno se smiju
Nad nesvršenim jake duše djelom . . .
I kako tonu maglene mu ladje. —
A sve to ko da šapče črvu smjelom:
„I genij često do ludila sadje 1“	Dj. J.
Že
Prišel nek večer je županov France, Potrkal na okence Minke;
Odprlo se ni mu, tema je bilo — In gledal je zvezdne utrinke.
i n.
„Odpri mi, odpri mi, županov France, Te kliče, poljubit te hoče.
Ko teden pretekel bo, štirinajst dnij . . . čuj, Minka, dovolil je oče.“
„„Oj, beži, oj beži, županov France, Kako se ti lažeš grdo mi! Popoludne videla v mestu sem te — Ne laži, ker smeh me že lomi.““
„A vendar mi okence svoje odpri, Povedati imam Ti nekaj;
Če nočeš, po tem pa takoj grem naprej Potem pa po meni le vekaj!“
„„Počakaj, počakaj, županov France, Odprla ti okence bodem;
Pa pomni, pa pomni, obljubil si mi, Glej, da te pred pustom dobodem.
Preteklo že mesecev trikrat je tri, Zibali že hčerko so Minke,
Prišel je po noči županov France — In gledal je zvezdne utrinke.
„Orez mesec gotovo te, Minka, bom vzel, Vrjemi mi, al ne vrjemi!
Poročil bo naju naš župnik Martin,
Oj, Minka, oj vzemi, me vzemi!"'
In peljal je Minko k poroki France Spomladi, ko zima se loči;
Pred vozom so stali, bil v hiši je jok „Oj, Minkica, hčerka ne joČi!““
Aftmazij.
Gozdna, balada.
„In dalje in dalje ... To pot je Iz gozda, — a v snegu domov;
In nič ni gazi — oh, da skoro Že videl domači bi krov.“
„Da sam bi bil, gazil bi dalje —
A breme, to breme teži;
Za par dni lesa sem nasekal,
A ta me teži in tišči.
„Zapustil, oh ženo in deco Pred jutrom še ranim sem jaz.
Vsi lačni so reve, — a v bajti A v bajti kot zunaj je mraz.
„Zapustil sem jih še pred jutrom — Pač težka mi bila je pot;
Nazaj — hu, nazaj pa še breme . . . A dalje jaz moram odtod.
„In dalje in dalje ... To pot je Sneg sega mi skor do kolen.
To breme, to breme me trudi.
In glavo objemlje mi sen.
„Naj malo počijem. Tu drva,
Na nje naj glavb položim ....
Tako . . . hu, to mraz me pretresa . . . Le malo se naj naslonim.“
Zadremlje . . . zaspi ... In doma je, Pri peči že gorki sedi —
Pa greje otrple si ude Skoz okno se snegu smeji.
Zadremlje . . . zaspi . . . Glej jo deco, Kak smeja se njemu sladko;
Kos kruha, glej, vsak mu ponuja — In vsak se drži ga z roko ....
Na postelji zmrznjen leži on ln bled mu je mrtvi obraz.
Kroz njega vsa deca je lačna — A v bajti kot zunaj je mraz.
B. Potočan.
Idile.
IV.
Cvetice riše v okno mraz V sneženi noči in ledeni,
Z očesom tožnim zrem jih jaz. A drugi za nje se ne zmeni.
Prešlo je let od tega par, Ko sva pri okencu slonela, Ko je plamtel ljubezni žar, V cvetice take sva strmela.
Osamljena strmim zdaj v nje, Spomin pa v srcu se budi mi — — Nestalno njega je srce Kot te cvetice v ostri zimi.
Da namočim v žarkih sonca Ali v zor slikarski kist, Vstvaril večne pač krasote Bi odsev nebeško čist.
Tvoje bi naslikal lice In dražest očesec vso,
In s kopreno rajsko lepo Mehko bi odel telo.
V.
Ah, ti duša mi nesrečna, Kaj že zopet snivaš mil Zopet rane dnij nekdanjih Bolne še razkrivaš mi.
More smrtnika pač roka Vstvariti tolikšen kras,
Ki ga Večni z angelci je Vstvarjal vekovečni čas?
Živo nje podobo milo V srce bedno si zapri 1 To podobo moli, moli Kot božanstvo večne dni.
VI.
Oj, vedno oziram se v okenca, Da vzrl bi tvoj ljubi obraz,
Da vmirilo bi se spet mi srce, Ko vzrl bi nebeški kras.
In kakor v galeriji slik Oziram se naokrog;
Iz okenca radovedno vzpne Obrazek pač se mnog.
A ti za dehtečimi cvetkami Zakrivaš obraza čar,
Le malokedaj obseva svet Pogleda tvojega žar.
A kadar ozreš se iz okenca, Omami me tvoj pogled,
In trepetaje v stran hitim,
Otožni obraz mi je bled.
V. S. Fedorov.

Ciganka.
„Kaj deješ mi ciganka ti Na sen ta moj strašan? Pomen povej, — beliče tri Potisnem v tvojo dlan.
Po noči, kadar vse mirno Počiva, mirno spi,
Ta sen razburja me strašno, Da spati moč mi ni.

Obraza nje se jaz bojim,	„„Poišči dekle to ljubo,
Ko mi prikaže se;	Ki spanje jemlje ti;
Če truden ves zvečer zaspim	—	Poljubi v lioe jo srčno,
Obraz razburja tne.“	Odleglo bode ti.““
„Saj res, kar praviš, pojdi sem,
Daj žaren mi poljub!
Saj v sanjah videl tvoj le sem
Obraz krasan in ljub.“	B. F.
Po tebi se
Mamljivost bežne sreče Ponuja tuj mi svet . . . Lepote zrem mameče In čarobnost deklet.
Srce pa v prsih meni Radosti ne kipi . . .
Res — vrtje so zeleni,
A cvetke žlahtne ni.
mi toži . .
Po tebi se mi toži,
Oj, ti dehteči vrt!
Po tvoji divni roži — Ah, če ji kras je strt!
Če vmoril dih strupeni Življenje je mlado . . . Tedaj je tudi meni Otroval je smrtno.
1. B.
Pit će bolje . . .
Kisa je udarala o prozore, vani je hučila bura jesenska, vjetar lamao suho granje i vijao žuto lišče po zraku.
Kraj prozora u toploj sobi sjedio u naslonjaču inlad bolesnik. Upalo liee, grozničave oči, zažarene i upaljene jabučice odavahu tra-gove duge bolesti. Bio je mlad čovjek. Kraj njega je sjedjela majka, gladila mu crnu kosu drhtavom rukom i tješila ga:
— Bit če bolje, Milane; Bog če dati, pa češ ozdraviti ... A on je kašljao i bolovao i gledao, kako lagano odmiču zimski dani jedan za drugim. — I prošla je zima, a njega je tako i prolječe našlo . . .
Opet je sjedio kraj otvorena prozora i slušao, kako ptičice poju vesele svoje pjesme, gledao, kako je cviječe osulo poljane. I pod njegovim je prozorom procvao jorgovan.
— Bit če bolje, sinko; — eto prolječa — — opet ga tješila majka.
A on je samo šutio i razmišljao . . . Sve je oko njega dišalo životom, veselim, obijesnim životom, a proljetno povjetarce dona-šalo i njemu kroz otvoreni prozor miriš toga života.
A on je gledao sve to očajnim okom.
Sve je cvalo, a on je venuo, venuo iz dana u dan, dok nije i svenuo . . .
I još je jednom dugim, željnim pogledom pogledao u taj božji, veseli svijet, u prolječe i samo uzdahnuo:
Bit če bolje . . .	Ivan.
Podok n ioa.
Spisal Viktorjev.
Zvonko so doneli krepki glasovi Prešernove pesmi „Pod oknom1^ odmevali in se izgubljali v tiho, bajno razsvetljeno noč.
Zareče zvezdice na ažurnem nebeškem oboku so razsvetljevale nočno temo. Vsa narava je počivala v globokem snu. Od nikoder ni bilo čuti glasu, le pred visokim dvonadstropnim poslopjem je kipela devi na čast goreča pesem nalik srčni molitvi pobožnih zemljanov k Božjemu veličanstvu.
Gori v prvem nadstropju je ležala na mehki, snežnobeli postelji v vsej svoji krasoti Feodora
Vzbudila se je, odprla svoje velike oči z dolgimi gostimi trepalnicami in potegnila z drobno roko po alabastrovem čelu, na katero so se vsipali črni kodri.
Mnogokrat so ji že peli, a še nikoli se ni tako vzradostila vbranega petja svojih skrivnih častilcev.
Dobro je poznala zvonko doneči glas svojega skrivnega ljubljenca.
Zažarela so ji okrogla ličica, odtegnila je gorko odejo, stegnila nožiči in na lahno, tiho stopila z mehkega ležišča na mrzla tla k zastrtemu oknu.
Mraz jo je spreletaval po telesu, ko je stala pri oknu v beli, dolgi, prosojni srajci, skozi katero so se videli nerazločni obrisi lepo modelovanega telesa.
Neka tajna sila jo je tirala, da bi pokazala svojo črnolaso glavico, svoj krasni obrazek pri odprtem oknu.
Nagnila je roko, da bi vzdignila zagrinjalo; toda roka ji je omahnila, in pritisnila je svoje čeio ob mrzlo steklo. Slonela je tu nalik krasni, žalostni vili. Polotila se je je globoka melanholija; ožalostila se je. Iz onih velikih sanjavo zročih očij so ji rosile solze.
Ah, tako lepa, tako mlada, pa tako nesrečna!
Brez skrbnega očeta je, brez dobre matere. Vzela jo je k sebi bogata, a skopa in stroga teta
Ni se ji dobro godilo pri njej; kar je ta hotela, morala je storiti, bila je brez samostojne volje.
Ah, kaj je zadnjič rekla ta stroga starka, teta: „Feodora, čas je, da si poiščeš svojega soproga. “
NOVA N A I) A
Res, ljubko jo je takrat pobožala po gladkem licu in pristavila: „Kdo pa ugaja tvojemu srčku?"
Tesno ji je bilo pri srcu. Hotela je odgovoriti, imenovati svoj srčno ljubljeni vzor, a nekaj jo je notri v grlu tiščalo, peklo, da ni mogla govoriti. Zardela je nalik živo rdečemu maku in povesila kodrasto glavico.
„Poznaš Lokinsketa?" vprašala jo je ljubeznjivo teta.
Bil je to slok, na pol gluh starec a bogat črez mero. Prosil je teto za roko razcvitajoče se stričnice. Rada je privolila skopa teta v to družitev in pri tem mislila tudi na svoj dobiček.
Pokimala je na lahno in pobledela; razumela je ta vvod.
„Prosil je za tvojo roko" je nadaljevala teta in strogo opazovala Feodoro, ki se je bleda in tresoča še bolj sklonila.
„Moja volja je, da ga vzameš" pristavila je teta trdo.
Pokimala je zala deklica, ki se ni upala kljubovati trdi volji tetini.
Ah, koliko gorja je občutila!
1 zginila je njena prejšna veselost, saj so jo oropali njene sreče, njene mladosti.
Srečen, veselja poln je bil za njo trenotek, ko je zaslišala pod oknom petje svojih obožavateljev, a spomin na svoje gorje jo je zopet ožalostil.
Utihnilo je petje.
Vzbudila se je Feodora iz svoje melanholije.
Zazeblo jo je v golo nožico.
Skočila je v posteljo in jo rosila s solzami.
I Anka se okrene od velikoga žrtvenika i tjeskobna joj bude ova tiha osama Zagleda se u velikoga Krista na križu. Bio je silno grubo izradjen. Njegove su noge i ruke bile tanke a du-gačke, rebra mu bila izbočena kao u kostura; poškrapan je bio sav crvenom bojom, što je imalo znamenovati silnu krv. Na glavi sa strašnim ustima i očima bila je silna trnova kruna.
Svjetlo je padalo samo na lijevi bok tijela Kristova i ona je rana izgledala grozno. Anka se zagledala u velikoga mučenika. Kroz suze je gledala raspeto tijelo. I pričini joj se, da je počela da kapa iz onoga svetog bedra krv pomiješana s vodom. Svjetlo vječne luči titralo je ljenivo po drvenom tijelu Kristovu i sjene su plesale i talasale se po iskrivljenim bedrima i po glavi. Krist je oživljavao. Počeo je da drhturi, da se miče, da se trza; mišice
Pro deo!
Napisno Branislav Vinkov. (Svršetak.)
mu se napinjale i stezale, glava se nagibala sad na desno, sad na lijevo, žile postale ljubičaste, a iz rana kapala črna krv. Ta se krv sk rudi vala u velike komade, što su visjeli poput siga sa stropa špilje. a na kraju se naj vede te sige caklila kaplja jasnorumene krvi. Ta je kaplja titrala, njihala se, okretala se oko osi, kano da se igra, u veda vala so pa se spustila k zemlji.
Anka je bila spazila tu kaplju i pratila svaki njen kret. To je kaplja dragocjene krvi, što su je istisli ljudi i iz tijela drugoga Boga, hoji je došao, da ih pomiri s Očem. Oni nijesu htjeli mira. Užasne kazne čekaju ljude. Krv ih gospodnja pregoni svuda, ona de ih uništiti, ona vapije osvetu, osvetu. A grozna je osveta božja! I ona je — čovjek, i ona nosi krivnju na sebi. Koliko je zgrije-šilo to ljudstvo! Od Adama i Eve, do dana današnjega griješi svaki čovjek, — to se nagomilava i tišti ljudske duše. A Bog — on je grozno srdit. Pa to svi vele, da je srdit: i popovi prodiču i mudraci iz knjiga čitaju. Da — a mi se premalo trapimo ....
Kaplja je padala prema njoj i spustila se na njeno čelo. Tijelom joj je prošla i zima i vrudina; ta je kaplja bila sad silno hladna sad silno žarka. Anka digne ruku i pogladi čelo. Bilo je vlažno, znojno. Iz križa je strojilo neko blijedo, fosforno svjetlo. Ona se zagleda u lice Raspetoga; to je lice bivalo sve blaže i nagibalo se naprijed, a oči, velike plave oči tako su milo gledale, tako su bile pune ljubavi, tako su bile ugodno tople! Ta to ved nije Krist! Tako ne gleda onaj, komu su ljudi toliko sagriješili, onaj, koga su toliko zlostavljali. Tako ne gleda bog osvetnik! Ona osjeda u srcu neku milinu s tog pogleda, ona bi se rado utopila u tim očima, rado bi živjela za te oči i ljubila bi te oči. Ali to nisu oči velikega Suca, to su oči ....
Sta to znači ? Njoj je vrude po cijelom tijelu, tek je noge silno zebu; ali ona se ved sada i ne boji, ona je slobodnija, ona ne vjeruje, da bi joj ove oči odbile ikoju molbu. Njen otac de za cijelo ozdraviti, i djeca de sretno odrasti. I eto, crkva je odjedared napučena nekim blaženim dusiina, nekim sretnim licima; ona čuje divnu glazbu, ona osjeda najfinije mirise; ona vidi samu svjetlost. Zar da se tako rasplamsala vječna luč? I ona se ogleda. Ali ne, to svjetlo je neki zlatni prali, što je ispunio cijelu crkvu. Anka čuje odnekud glasove svili svojih poznanaca, čuje glas svoga oca, kako je zove, glas brade, ah, ona čuje eto i glas njegov, njegov, glas svoga zaručnika.
— Zar se vratio iz svetoga boja? Zar je gotov boj i on se vrada pobjednikom kudi! Jeli me ljubi još uvijek? Kako bih ljubila pobjednika, osloboditelja svetoga groba!
I Anka se digne, zatetura malko, podje par koraka prema vratima i nasloni se o stup. Da, ona je nešto slaba, ali on je blizu, ona de se stisnuti k njemu, on de je poduprijeti. I ona poljubi sama svoju ruku. Skoro de tu ruku on ljubiti. Ta on mora da je blizu, kad čuje njegov glas. Ona digne rukav i nasloni lice
na svoju put; bilo joj je to tako ugodno. Njegovo de milovanje biti još ugodnije. Anka podje k vratima i ulivati kvaku.
U to so dogodi nešto, Sto je prenulo Ankinu dušu od bolesnib sanjarija i strašno ju je porazilo. Vjetar je bio jače dunuo, otvorio širom vrata, oturio Anku na stranu, ona se srušila na hladan kamen. Tada se diže silni oblak prašine, omota nju i sve se gušče u velikim klupcima kotrljao prama žrtveniku. Ona je sve to s užasom gledala i Sekala čas, kad če se ona gomila vjetra, srnjega i prašine sasuti na žrtvenik. To su ušle sablasti, urlikale su te nočne sjene, bjesnile su te nemani, a križ se na crkvenom tornju njihao i tresao i cviljenje kano plač osudjene duše paralo je Ankino srce. A ona je tome kriva, ona je propustila sav taj pakleni kaos; več je vrata crkvena ne štite, oskvrnuta je sveta mirna kuča božja. I oblak se valjao dalje, zanjihala se vječna svjetiljka i žižak je zadrhtao. Anki je postalo hladno, znoj ju probio, tresla se je, protrnula je.
— Bože, ako svjetlo ugasne; ako bude mrak. To je svjetlo oživilo bilo Krista, ono joj je pokazalo ona dva oka, onu blagost, svu onu ljubav. Ono joj je bila nada, štit i život i jedina jakost. Ako ono ugasne! Ona je eto u crkvi smišljala griješne misli: ono za cijelo nijesu bile Kristove oči, ne ono se njoj pričinilo, ono su bile njegove oči, on je ušao u njenu dušu i sastavio je s Bogom. Ona se nije više bojala Boga; a osveta če Gospodinova biti još groznija.
1 oblak se pleo dalje u zavjese žrtvenika, a ove se uzlepršale kao krila nastrijeljena galeba. Očajno su se previjale te zavjese, očajno ih gledala Anka. I oblak se odbio ed žrtvenika. pa poletio k luči. Njen je plamen treptio, drlitao i previjao se.
— Nevrijednice, govorio je s oltara veliki sudac sudnjega dana, bit češ medju prokletnicima.
Ona se okrene prema raspelu prema onome raspelu, komu se prije molila, a Krist se okrenuo od nje, kano da ga nešto boli. kano da plače. Ona je gledala u njega kano u jedinu još nadu. On je bio dobar, dobar i ljubezan i milosti v. I ona je osjetila u srču ljubav za njega. Samo da bi se okrenuo, da je pogleda!
I eto, on je maknuo glavu, okreče se .... nastane mrak. Luč je zatreptala, gasne. Anka. nije vidjela Kristovih očiju. Zagleda se u žrtvenik: lice GospodinoVo je užasno gledalo, djavli se veselili novoj žrtvi. Luč zasja još jednom i — ugasne.
Mrak! Pakao se digo i urliču djavli. a Bog se sakrio ostavio je samu, samu, osudjenu. Osvetio joj se Bog
O bila je to badnja noč, imao se roditi Spas!
Anka dopuzala do vratin, izašla van i pala na snijeg. Kose joj posijedile, naježila se koža, meso joj se lupilo od kostiju. Za-turala je prste od ruku u usta i kopala noktima po nepcu, zadirala o grkljan, a zubima grizla članke. Ležala je skvrčena poput zgnječenog trupa, polumrtva, bez daha. Cekala je nešto još strašnije.
— To je preveč, ro je preveć! hripala je, a oči izbečila u križ na tornju.
— Kriste, ublaži gnjev Boga! Strašan je on!
1 otvorilo se nebo, i obasjalo suncem cio kraj, andjeli su nosili u jaslicama malo djetešce: u njega su bile one iste plave, velike oči, pune ljuba vi i milosti.
— Ja sam sin Božji i dolazim da donesem ljubav i mir. Moj me otac šalje, koji ljubi ljude, da ih spasim. Zašto (i ne ljubiš moga oca? On je dobar, onvprašta.
Anka je nešto šaptala. Šapat joj se gubio sve dublje i dublje u grlo, u prsi i prestao u srcu koje je zamiralo.
Zborovi su andjela pjevali „Slava, slava, slava!11
Anka više nije osječala sama sebe. Njena se duša opraštala od tijela.
Moj otac, brada! dahne nenadano. Djetič je božanski čudno pogledao.
— Zašto si ih ostavila — same?
Njoj se na te riječi pričini kano .da su joj popucale žile i srce da joj se pretrgalo Krv nije kolala žilama.
Snijeg je padao veličanstveno. Pahuljice se več nisu topile na rukama, jer su te ruke bile hladne; ni na licu, i ono se smrzlo. Dah što je prodirao na usta bivao je sve laganiji, slabiji, ledeniji i za čas se od njega stvorih mali ledci, koje je pokrio bijeli snijeg.
Bila je polnoč: rodio se Spas za ljude, na zemlji.
Anka je sada stajala pred njegovim prijestoljem, a on ju je gledao blagim očima, koje su govorile nešto, česa ona nije pravo razumjela. A na prijestolju je pisalo „Deus caritatis“.
III.
U to so doba i kastelan probudio oda sna i previjao se od muka u vručici po krevetu. Rana ga je jače pekla, krv mu šik-nula u glavu, vručina je brzo rasla. Na čelu mu i na vratu žile silno nabrekle, sav je bio sličan ludjaku. Mučio se tako jedan sat i više. Napokon zbaci sa sebe pokrivala, skoči sobi na sredinu pa silno krikne i zovne Anku.
Ali nje nije bilo. Ona je u to doba s užasom gledala vječnu luč, kako gasne i kako sve malo po malo biva grozni mrak!
— Zraka, zraka! — zavapi kastelan. Glas se njegov odbijao od stijena uspavana dvorca.
On pristupi k prozoru i otvori ga. Struja hladnoga zraka navali u zadušljivo sobu i udari u kastelanovo lice.
Njemu je to godilo. Stajao je mirno i sasvim se pustio čud-nomu tome užitku. Zbacio je sa sebe sve odijelo i gotovo gol uspravio se, kao da se kupa u ugodnoj vodi. Valovi se hladne struje točili od čela do nogu, osvježivali mu prša i glavu, a on bi se onda okrenuo natrag, da si rashladi ledja. Tr’o si je lcožu i smijao se, — smijao se kao malo dijete. Primicao se k oknu i opet ustajao i skakao.
No več izmučen kastelan na jednom poprimi ozbiljno lice. Zagleda se kroz prozor u noč. Onda se zamisli, pa se opet ozre oko sebe.
— Anko! — prošane u noč — svečenika amo! — Gdje je svečenik? — gdje je oružje?!
Onda podje k prozoru i zagleda se u križ što je crkvici navrh tornja škripao i previjao se. Kastelanu se pričinilo, da ga taj križ zove, da ga treba, — i njega obuhvati neka vrtoglavica, on skoči na prozor i hripaše:
— Ti me zoveš, gospodine! Ti plačeš. cviliš, tebe muče, go-spodine, ti nisi Slobodan, zarobili su te. Ti trebaš oslobodjenja, ti trebaš pomoči. Mi smo ti dužni pomoči; mi moramo biti tvoji za-štitnici pred dušmanima, što te progope; mi te moramo braniti. Ti nas očajno zoveš; a otac tvoj nam se grozi. Eto mene, ja do-lazim, da rastjeram bijesove i dušmane!
Kastelan se silno razmaliao rukama i htio da se zaleti u praznine. Njegov je pogled prodirao kroz tamu i zaustavljao se na križu.	A taj križ na jednoč kao da se je	potresao, kao	da	se
nečega poplašio i otrgnuo se	od tornja, lebdio	čas u zraku,	pa	se
stao bližati, bližati prozoru, na kojern je stajao kastelan i preplašeno zurio preda se. Taj je križ bivao sve vedi i veči, i potiskivao je nekom	neobičnom šilom	kastelana s prozora natrag u	sobu.
Kad je kastelan bio došao natraške do kreveta, zaustavio se križ na prozoru. Pozlata je zasinula (— slabo je svjetlo svjetiljke palo na križ —) i zasjenila kastelanove oči. One su se zaklopile, sve su mišice	na njegovu tijelu	oslabile, klonula	mu snaga i	on	se
svalio u krevet.
Kad je otvorio oči križa više nije bilo na prozoru, tek se za-lijetao snijeg unutra i vjetar i mrak, i zima. — —
Bila je ponoč, rodio se Spas. On je potisnuo s prozora kastelana. On nije trebao njegovih žrtava, on nije trebao njegove za-štite, on je samo trebao ljubavi, neizmjerne, nebesne ljubavi, jer je i on sama ljubav.
— Anka, gdje si Anka! — šane opet kastelan.
Ali nje još nije bilo nje više nije bilo .... Ona je letjela na nebesa pred sina Boga milosnika, ona je letjela k Spasu, koji se narodio.
Starac je drhtao od zime, no slabe mu se vjedje opet sklope i on usne onako nepokriven i nenamješten dobro, uz otvorene prozore. Spavao je tako i čudno se trzao u snu, kao da nešto strašno sanja — što li 'i . . .
*
U jutro je kastelan gotovo smrznut dozivao kčer i djecu, da ga pokriju, da ugriju čime sobu. On se nije inogao gotovo ni mi-cati, samo su mu zubi cvokotali. On je zvao, ali njegov je glas bio slab, da ga čuju djeca, i da ih probudi oda sna, a kči njegova Anka bila je daleko, daleko ... ili možda tako blizu, blizu, ali mu nije mogla pomoči.

Starac nije razabirao točno več svoje okoline — on je bio otupio od slabine i zime. A i duša mu je bila udrijemana, mutno je bilo njegovo obzorje. Njega je mučio jinaj čudni, nejasni san ; — on ga se još sječa kao kroz maglu. Sto Ii samo znači? ....
Kastelan je vidio ogromno polje i na torn polju hekatombe ljudskih tjelesa; vidio je piramide glava, vidio je ljude, kako se biju po golim tjelesima; vidio je one, što se muče gladom, što žr-tvuju svoje mile. Sto se sami ubijaju u nekom Čudnom bjesnilu. Na gomilama su bili postavljeni nad visokim dršcima križevi, na zastavama što su ih imali četovodje silnih vojska, poticanih i bo-drenih svečenioiina, sjajili se krstovi, na prsima krstovi, u ruci su stiskali umiruči krstove. A sva se ta svjetina motala u klupko, komešala, a polje je muklo tutnjelo i sve je to vapilo k nebu:
— Eto, Gospode, sluge tvoje! Dodji Gospode i smiluj nam se. Mi umiremo za tebe ... I onda se pojavilo u magli neko blago lice; a bolno je gledalo to lice . . .
— Ja sam Gospodin vaš — reče i stupi medju ljude.
— Ti? čudjahu se oni.
Nasta šutnja.
— Sta ste ušutjeli? reče On, — kazujte, što ste uradih za mene?
— Mi umiremo za tebe, — ponavljalni glasovi.
Te se oči ovlažile, nešto slično zvijezdi palo je s njih i pro-palo u zemlju. On je plakao. Duga je bila šutnja.
— Vi niste ništa učinili za mene, — šaptaše On.
— Mi umiremo za tebe, mi se borimo, ubijamo za tebe, da izbjegnemo kazni, da te ublažimo . . .
— Vi umirete, borite se, ubijate druge radi mene! — ah ništa nijeste time učinili za me! . . .
Glas mu je drhtao, lice mu se trzalo.
Oni su ga čudno gledali.
On se okrene od njih i tihano reče:
— Živite za mene! . . . i onda ga nestane.
Ona su lica bila očajna.
*
— Anka! vikne kastelan. — Živite za mene! Anka! ....
Gospodine! — govorio jedan sluga, što je bio stao do njegova kreveta.
— Gospodine! — ponavljao je drugi sluga, što je stao do vratiju.
Starac nešto promrsi jezikom i strese se samo.
— Gospodine! Eto, našli smo vašu Anku. Smrznula se. Dolje kod crkve smo je našli .... Sirotica!
Ankin je trup plavkast od zime i posut snijegom ležao na podu u sredini sobe.
— Anka, zahripa starac, — dodji amo!
Trup je bio ukočen i miran.
Kastelan sabrao sve sile i nagnuo se naprijed, zagledavši se mutnim okom u ono tijelo. U očima mu se odražavala ta grozna slika i prodirala je dalje, u mozag, ali mozag je nije shvatio, mozag je bio prazan, ishlapljen i kao smrznut. Pa je slika pošla dalje i usjekla se u srce, što je još kucalo, ono se ganulo, krv se uslco-mešala, nabrekla, ono je nekoliko puta strašno zadrhtalo, dok nije i puklo i vruča se krv točila po grudima kastelanovim . . .
Starac u zadnjem samrtnom trzaju skoči na noge i nakon dva koraka sruši se do trupa kčeri. Krv mu navre na usta i poškropi bijelu put Ankinu, poštrapa njeno odijelo, zalije bijele čiste pahuljice snijega i plava usta. Krv je na kastelanova usta šikala i točila se po Ankinu tijelu, kao da hoče da je privede životu, da joj otopi zamrzlo srce, da ju probudi iz toga užasnog sna. Ali taj je san bio vječan.
*
Sluge su čas gledali taj prizor, onda se pobožno prekrstili i otišli.
*
Več je bio dan, kad su se u drugoj sobi prebudila djeca.
I ona sn dozivala Anku i oca, no u kuči je bilo sve tiho, mrtvo.
— Danas je Božič! — dosjeti se jedno.
— Još je rano — spavajmo — od vrati drugo, i oni opet usnuše pokojno snivajuči dalje.
A sunce je za oblacima i maglama več bilo dosta visoko; no zemljom se još povlačile sumorne sjene. Vjetar je još fičukao i drmao pozlačenim križem na tornju; a debele pahuljice snijega motahu se zrakom i padahu na krajinu............
Zapi-iščena.
Spisal Viktorjev.
Na mehkem naslanjaču je sedela v svoji priprosti a čedno opravljeni sobici. Njeno kalno oko se je vprlo ob visoko steno, katero si je okrasila z različnimi razglednicami.
Neka globoka žalost ji je ležala na bledih licih; motne, globoko vdrto oči, tenka rmenkasta ušesca so pričala o njeni bolehnosti. Sem z visokega okna so duhteli klinčki in deviški rožmarin ter razširjali po sobi prijetno, opojno vonjavo. Skozi na pol zastrte žaluzije se je vkradel v sobo trop sončnih žarkov, svetlikal se na steklu okna, obseval podobo matere Božje, na pol razsvit-ljeval sliko lepe device, obdane s cvetjem in se odbijal na steklenih vratih velike omare. Od tu je preskočil na fotografijo postavnega mladeniča, ki je visela v pozlačenem okvirju nad ponočno mizico.
Mladi bolnici je obvisel pogled na tej sličici; bledi, brezkrvni ustnici ste se ji nabrali v zaničljiv smehljaj; nekako nejevoljno je obrnila svoji kalni očesci od fotografije. A zopet se je ozrla z žalostnim izrazom svojih očij na postavnega mladeniča ter globoko vzdihnila: „Zapustil me je“. Zakrila si je z roko bledi obraz; a ni več mogla jokati, saj so se ji oči že osušile vsled neprestanega plakanja. Peklo jo je notri v srcu. Odtegnila je suho roko in gledala doli na ulico skozi okno, katero si je na pol otvorila.
Lepo je bilo zunaj. Majhni oblački so plavali nalik čolničkom po modrikastem nebu; v bližnjem gozdiču je zelenelo vse, in krilati pevci so peli himne na čast nebeškemu stvarniku. Vse je bilo veselo naokoli, le ona je bila tako žalostna, tako potrta. Naslonila je glavico ob roko in se zamislila.
Bilo je v času, ko je vse zelenelo in se veselilo. Tudi ona je bila takrat vesela, ličica so ji bila rdeča, črni očesci sta ji žareli; bila je vesela in razposajena na strani lepega mladeniča, ko sta hitela po lepo pisanih livadah, trgala cvetlice nalik otročičem in se šalila med seboj.
Veseli in zadovoljni so bili tudi njuni stariši ter z veseljem privolili v to združitev. Lepe dneve sta preživela krasna Ivanka in leporasli Viktor. Kako nebeško prijetno je bilo, ko sta se približali cveteči ustni in se združili v dolgem poljubu. Kako lepo je bilo zvečer v njeni sobici, ko sta polegala po mehkem divanu, in ga je ona rahlo privila k svojemu gorkemu telescu.
A pripluli so črni oblaki nad njihovo srečo. Zapustil jo je srčno ljubljeni mladenič. Odšel je na Dunaj, da bi izvršil svoj zadnji rigorozum. „In potem“, ji je rekel, „se vzameva, Ivanka", in pritisnil jo je k sebi ter poljubil iskreno za slovo.
Ah, bil je to njegov zadnji poljub!
Izneveril se ji je. Na Dunaju ga je vjela v svoje mreže zapeljiva kača. Ah, koliko je takrat prejokala, ko je izvedela to novico. Vprav norela je.
Zbolela je hudo in nevarno. Ležala je potem dolgo. Zdravnik se je bal že za njeno življenje, ki je viselo na nitki. Danes je prvič vstala od dolgotrajne bolezni, ki je pustila na bledem licu svoje sledove. Strmo je zrla pred se v daljavo, kot bi hotela videti, kaj se godi tam za onimi sinjimi gorami. Nagnila je slednjič trudno glavo nazaj na mehki naslanjač.
Odprla so se visoka vrata in hipen prepih se je poigral z njenimi lasmi. V stopila je bolničina mati, majhna drobna ženica. V roki je nesla tenko, porcelanasto čašico zdravilnega čaja, katero je postavila na ponočno mizico pred hčerin naslanjač. Skrbno jo je opazovala, položila roko na njeno vroče čelo in zatvorila na pol odprto okno, rekoč:
„Ivanka, prevelika svetloba škoduje tvojim očem, rekel je zdravnik. Ali ti je kaj bolje?"
„Bolje, bolje, mamica” je dejala tiho Ivanka in hitela srebati čaj.
„Potem pa lezi v posteljo in si odpočij!"
„Ah, saj nisem trudna". Odrinila je prazno čašico od sebe in skušala vstati. Mati jo je začela varno slačiti. Snela ji je cipeli, odpela temno rdečkasto jopico, slekla ji vrhno obleko, spodnje belo krilo in ji pomagala obleči dolgo, spalno srajco. Hotela jo je nesti v posteljo, saj je bila lahka kot pero.
„Pusti me, mama, saj grem lahko saraa“.
Vstala je počasi in se težavno pomikala proti postelji. Razveselila se je bolnica svojih okornih korakov. Z materino pomočjo se je dvignila na posteljo, kjer jo je ta dobro zakopala v pernice in odela z mehkimi, finimi odejami.
„Mama, prevroče mi je“ zašepetala je Ivanka in hotela odstraniti odejo.
„Ne, Ivanka, dobro je zate, da se potiš“ je odgovorila mati in zastrla okno.
„Dobro spančkaj!" Pobožala jo je in odšla skozi vrata, mrmraje: „Koliko gorja ji je prizadel! Ubogo dete!"
Ležala je sama Bele roke je položila na odejo in vprla oči v strop. Razne misli so se ji podile po glavi Komaj se je otresla mislij na nekdaj tako ljubljenega Viktorja, in zopet ji je plaval vnovič pred očmi. Slednjič je zaspala.
Nahajala se je zopet na strani svojega ljubljenca, hitela ž njim po livadah in poljih, ga poljubovala ter mu pripenjala šopke.
Lici sta se ji pobarvali z motno slabo rdečico, srce ji je utripalo hitreje, in ustnici sta ji šepetali opojne ljubezenske glasove.
Plavala je v blaženosti in v morju radosti.
O varljive sanje!
,,Cyrano de Bergerac41.
(Glose.)
Znalično sam iščekivao večer, kad če se prvi put u staroin i solidnom „Burgtheatru" davati Rostandov „Cyrano de Bergerac" u prijevodu Ludwiga Fulde. U večer se jedva protiskah izmedju hiljada prolaznika kroz velegradske ulice, jedva izbjegoh silnim omnibusima, konjskim i električnim tramvajima, kočijama, kolima i biciklistima, kroz bečku sumornu zadimnjenu maglu i zaglušljiv šum i štropot do velikog „Burgtheatera". Mislio sam, da ču i tamo nači stisku, guranje i jagmu. No oko blagajne vladao je mir i red. Sasma sam komodno mogao uzeti kart.u i sjesti na svoje sje-dalo. Kazalište nije bilo puno. Zao znak. Zastor se dizao i spuštao i konačno spustio do sjutra ■— ali pljeska ni za lijek. „Cyrano" nije imao sreče, baš kao ni u Berlinu. U Beču pače još mnogo manje. Bečani regbi da nisu entuziaste. Onaj nesretni Cyranov nos — koliko mu je smetao za života, opet je morao da smeta i
Rostandu, kad je htio da na njem sazda svoju „romantičku komedij u“. Ona je radi toga nosa propala i ako je na njegovu vršku izvodio akrobatski brzi i spretni Francoz dosta vješte i blještave produkcije. Nijemci se nisu mogli da za to oduševe. Pa to je sasma razumljivo.
Rostandov „Cyreno‘£ je mirisni bouquet francuskog čarobnog cviječa, koji je pun pojedinih izvanredno lijepih i egzotičkih cvije-tova, no iz daleka naliči nekakom šarenom mozaiku bez jedinstve-nosti i koncentracije, bez sinteze. O „Cyranu “ nije nikakva misao ili motiv iscrpljen do kraja, nije snažno i duboko proveden. Osim toga je bilo siino teško prevesti na njemački i u opće na ikoji drugi, osobito neromanski, jezik, sve one finese stila, one igre riječi, one pointe u zgodnim srokovima i onu baroknost u jeziku, čim je u punoj mjeri Rostand snabdio svog „Cyrana“. Francuze je to moglo oduševiti, jer je njihova narav sklonija lijepoj formi nego dubokom sadržaju, jer paze neobično na svoj stil, jer plješču „espritu" kod pojedinih izreka, pikantnosti pojedinih riječi, „plein-airu“ pojedinih epizoda više nego li paze na cjelokupni sastav, na jazgru i bazu. U „Cyranu“ ima onoga prvoga na pune pregršti. Pa je razumljivo, zašto su toliko večeri punili kazalište, zašto su proglasili „Oyrana“ najboljom (bolje bi bilo „najfrancuskijomu) dramom zadnjeg decenija.
„Cyrano"1 je stvar pnna duhovitih epizoda, puna iznenadljivih kupleta i sječa me veoma na starije talijanske opere, bujne melodijama, prazne u orkestru, rastepene u cjelokupnosti, bez karakterizacije i bez jedinstvenog „stimmunga“. Od njih možeš baš kao i od „Cyrana“ izvaditi mnogo partija, mnogo arija, mnogo zborova i diviti im se kao cjelini, citirati ih, kad ti se prohtije, veoma ih lako naučiti i zabavljati društvo s njima ili fučkati sam sebi kad šečeš bez briga, bez teških misli.
Sve su to takove stvari, koje Nijemcima danas ne ugadjaju. Wagner se borio svom snagom proti nejedinstvu, proti lakoći i blještavosti u glazbi. On je uveo „Leitmotive11, on je uveo psiho-lošku analizu, koju ima da izvodi orkestar. Kod njega je sve vezano, sve ima vrijednost i djeluje samo u savezu sa cjelinom. Njegova je glazba uzvišena, duboka, teška, filozofska, on riješava obično velike probleme, zagovara mračnu ozbiljnost, iznaša unutarnje skrovite strane svoje duše i bojuje proti lakom, vanjskom, Veselom užitku u umjetnosti. Wagnerova je glazba misaona. A sve je to protivno lakoči francuskog dfamatičara. A mladji su Nijemci osim toga mnogo naučili od sjevernjaka, zavoljeli Ibsenovu mračnost, tvrdoču, raspravljanje duboke psihologije, debatiranja o soci-falnim problemima. Stali su da traže svoju umjetnost, svoj duh, svoju filozofiju; i tako je etn sasma jasno, da u njih Rostand nije našao aplausa, da ih nisu oduševile one zadružne scene, da su bili ozlovoljeni zbog toga, što je Rostand doveo na pozornicu ništa inanje nego pedeset i pet osoba osim stafaže, a što Fulda nije mogao da provinciaiizmima nadomjestv graciju francuske dikcije. Njima,
knji su naučeni da vide na pozorniei tek par osoba temeljito proučenih i prikazanih, njihove sukobe, boli i mukle trzaje, potresne nijeme prizore i prekinute jecaje, odjehte riječi, kratke izreke pune znamenovanja, prizore pune simbolike itd., njima nisu inponirale duge periode, slog šestnaestog stolječa, dvoboji, bečarsko-viteške dosjetke, sjajni kostimi i dekoracije. 1 tako je „Cyrano" — propan.
Jeli je to zbilja znak da ne valja?
Zanimljivo če biti, kako če kod nas uspjeti. Hoče li moči prijevod da poda bar nekakav refleks originala, ili če se izroditi u karikatura? Hoče li naši glumci moči podati komadu onu živahnost francuskog temperamenta, koju nisu mogli da podadu bečki glumci (osim jedine Devrient-Reinholdove, koja je igrala Roksanu)?
Kod „Cjrana" je potrebno, da bude cio ensemble skladan i izvanredno izvježban, da ne bude na pozorniei nespretnosti, dok često glumci, Sto igraju manje partije, ne znaju, kamo bi stali i Sto bi radili. Sve to djeluje na uspjeh ovakog komada, koji je napisan da djeluje formom i živošču prikazivanja s pozornice, pa o torn ovisi i literarni njegov uspjeh. Mislim tim reči, da su ovaki komadi tako spojeni s pozornicom, da se ne može uzeti za sebe njihova literarna sadržina i ocijeniti literarna vrijednost iz samog čitunja. Literarna je vrijednost „Cyrana“ relativna.
Osoba samoga junaka Cyrana dosta je zanimljiva; u zadnjem ie činu pokazan Rostand, da bi mogao napisati nešto snažno, dra-matski. Cyrano je doista tragična ličnost; ali dugo ne možemo da uvidimo te njegove tragičnosti, previse smo odvrnuti od njegove duše i unutarnjih njegovih boli i borba živahnošču epizodnih prizora. Konflikt je u njegov oj duši zgodno i duboko skiciran, ali samo skiciran. A to je jedna od glavnih slabosti te drame ili — kako ju je pisac možda zbog veče ironije okrstio — te „komedije11. Kako bi potresnu dramu bio načinio od toga psihološkog konflikta kakvi sjevernjak!
U samom Cyranu ima dosta krvi Dumasovoga Keana. Ona črta umjetničkog nezadovoljstva, ona spoznaja, da mora biti svakoma na usluga, zabavljati publika, recitirati ili improvizirati Štihove, kad se komu prohtije, — neka ovisnost, posebni položaj u društvu, u koje ne spada — sve to djeluje na jednu ovakovu dušu. Cyrano očito nije tek pusti bečar, tek bezbrižni vitez, tek lakomisleni brbljavac. Njegove dosjetke, njegovo razbijaštvo ima nekaki prizvuk boli, očajnosti, kao i one vratolomije u Turgenjev-Ijevu „Očajniku". Ta črta jasno izbija u četvrtom činu, kad onako očajno srče u boj. U njega ima odvažnosti, ima ponosa, srdžbe na sve one pustahije oko njega; on odbrusi svakomu u brk, što misli, često naliči jadnik onim Shakespearovim dvorskim ludjaeima. Cyrano se često „producira11 pred drugima, on je izvrstan mačevalac, ubija markiza pjevajuči baladu, a opet pomogne, da mu se draga
Roksana uda za drugoga — jer zna, kakova je njegova vanjština, kako mu je dugačak — nos.
Roksana ljubi onoga, ko j i joj govori i piše tako lijepe Štihove, čarobne riječi (preinda je dosta nenaravno ishitren prizor, gdje on pod balkonom mjesto Le Breta govori ljubavne Štihove), a on mora da gleda, kako ona grli lijepoga i glupoga prijatelja i kako polazi za nj.
Ima u Cyrana velike tragike; ali je šteta, što je tek natuk-nuta, što su mnoga mjesta odviše ishitrena, što so duša junakova gubi u masi epizoda, što je sve nekaki „tableaux" rascjepkan i bučan, te izgloda, baš ko da bi lijepom grčkom golom kipu obukli rokoko odijelo.. .
No tko se bude dao zaslijepiti, tko bude razmišljao o Cyranu samom, tko bude svukao s njega sve ono, što je konvencionalno i paradno i zavirio mu u dušu, nači če tamo u dnu pod velom sarkazma, iza one bolne trzavice veliku jednu dušu, veliku jednu ranu, cio jaz izmedju vanjštine i nutrine, izmedju materije i duha, izmedju idealnog i realnog svijeta. Dakako, da če si takav čovjek onda sam trebati zamisliti drugu, dublju dramu, onu, koja je nekako u Rostandovoj komediji zabašurena. Možda če onda vidjeti, da sva ona vanjština, s kojom še spaja romanski duh, sva ona njegova glagoljiva društvenost, ono bježanje od samoče i uživanje u čarobnosti forme nije no laka trzavica, nekako opijanje, nekako velo, pod kojim ima jaz, koji sve više puca.
Beč, polovicom studenoga.
H. Vinkov.
Sodobni slikarji in kiparji slovenski.
Piše Fran Košak.
(Dalje.)
Meseca septembra t. 1. je priredil Josip Germ v deželnem muzeju Rudolfinumu razstavo svojih del. Slikar, o katerem se je čul le tu pa tam kak glas iz tujine, je stopil nepričakovano pred naše občinstvo kot pristen umetnik, ki ima poleg velike nadarjenosti tudi bogato strokovno naobrazbo.
Germ se je učil sprva na dunajski akademiji; odtod je šel v Prago, kjer se je izobraževal pri profesorjih Brožiku in Ženišku, dokler ni vstopil v atelijč Brožikov.
Cela Germova razstava je obsegala nekaj portretov .oljnatih in pastelnih, dolgo vrsto portretnih študij, nekatere žanr-slike, malo pokrajinsko sličico in 1 kopijo po Rembrandtu (Rembrandtova soproga Saskia). Germ se je pokazal v prvi vrsti portretista. Vse njegove glave so plastično modelovane, ostro karakterizovane in
polne življenja. Zanimiv je njegov lastni portret, ki ga je slikal še na Dunaji : slikar v naravni velikosti, s paleto in čopiči stoji pred stojalom, obrnjen je z obrazom proti gledalcu. Portret je slikan v claire-obscure-tehniki, in je posebno fino izdelan, samo sence so malo neprozorne. Sploh se mora Germu priznati, da ima tehniko v oblasti. O tem pričajo posebno portreti, katere je izvršil pozneje v Pragi, kjer se je do dobra seznanil z onim vzornim realizmom praške šole in se mu udal s celo dušo. Portret dr. M. je izreden umotvor, ki se odlikuje po krepki plastiki; posebno glava je izborno modelovana. Med pastelnimi portreti pristoja prvo mesto sliki primadone Stropnicke; tehnika je tu jako elegantna, mehka, inkarnat svež in čist, brez ostrih potez in trdih senc.
Germ je mojster v slikanju obrazov. Vse te portretne študije, najsibodo slikane v polni svetlosti ali pa v sobi, na nevtralnem ozadju, so slikane v jako virtuozni tehniki, s krepkimi potezami; incarnat je zlasti pri ženskih obrazih topel, kolorit pri nekaterih uprav živahen. Človek res ne ve, kateri študiji bi prisodil prvo mesto. Splošno je najbolj ugajala krasna slika molečega starca, ki je slikana s prav psihološko istinitostjo.
Izmed žanr-slik omenjam te-le: „Čitajoča deklica11, ki predstavlja mlado gospodično v budoarju, ko čita. Slika je izdelana jako natančno. „V atelijeju": mlada slikarica s paleto in čopiči pred stojalom. Skozi okno se odpira razgled na dolgo poslopje, pred katerim raste vrsta mladih akacij. Zračna perspektiva je pogojena izvrstno. „Prijatelj živalic11 je rejen pater, ki pestuje psička; to je prav nedolžno-humoristična slika, ki kar diha življenje. Nekatere druge žanr-slike so krasne svetlobne študije (n. pr. „Mati ob mrtvem detetu11).
Religijozno sliko je razstavil Germ samo jedno in ta je: „Študija k sliki sv. Aleša11. To je strogo realistična slika, — podobna onim svetnikom, kakoršne slika n. pr. fra Medovič, samo da nima kar nič religijoznega na sebi.
S to razstavo je pokazal Germ tako tehnično dovršenost, s kakoršno se ne more ponašati mnogo naših slikarjev. Akoravno nima od razstave gmotnega dobička,	kajti prodal je bore malo
slik, — vendar si je lahko v svesti, da je svoje rojake malo omajal in vzbudil v njih nekaj zanimanja za lepo umetnost. Na sliki, katero ima slikati za mestno dvorano („Mestni svet ljubljanski se klanja cesarju, ob potresu 1895.“) imel bode priliko, pokazati tudi svoj dar za večje historične kompozicije, kar mu na tej razstavi seveda ni bilo mogoče. Od učenca velikega Brožika smemo pričakovati, da bo svojo nalogo povoljno izvršil.
Tudi med našim ženstvoin imamo zastopnico slikarske umetnosti. Ivanka Kobilca, ki je nastopila še pred Germom, je edina slovenska slikarica, ki se je povdzignila do znatne visočine. Izobraževala se je na Dunaji in pozneje v Monakovem, kjer je imela za učitelja portretista A. Erdtelta. Predstavila se je prvič
našemu občinstvu 1. 1890. ko je razstavila v Ljubljani precejšno število svojih del, portretov in žanr-slik.
Med oljnatimi portreti se je odlikovala na razstavi slika umetničine sestre, ki je slikana v celi podobi v naravni velikosti. Daši jo predstavlja slikarica v jasni, rožnobarveni obleki na svetlem ozadju, v mehkih, lehkotno obsenčenih barvah, je vendar ves život jako plastično modelovan; obraz, ki je slikan en face, je izborno delo. Portret slikaričinega očeta je slikan s pastoznimi barvami, ki se vsled svoje plastičnosti same senčijo.
Kobilca se je izkazala tudi v pastelnem slikanju. Omenjam le portret gosp. Razingerjeve, ki je izdelan v jako mehkih obrisih in neizrečeno milih barvah.
Med žanr-slikami zavzema prvo mesto „Citrarica“, mlado dekle v gorenjske noši, ki sedi ob citrah in si podpira glavo. Prav krepko je modelovana glava in pa desna roka, ki se prav plastično dviga iznad temnega ozadja. Druge slike, kakor: „Mamica kavopivka“, „Holandsko dekle", „Pri vodnjaku" in dr so bile razstavljene že po mngih mestih, kjer je žela uinetniea zasluženo priznanje.
Poslej je slikarica mnogo potovala po Nemškem in Francoskem; bila je tudi v Parizu, kjer je razstavila nekaj svojih slik v „Salonu". Pred leti je risala ilustracije za Fischerjevo izdajo Jenkovih pesmij. Nedavno je bivala v Sarajevom, kjer je razstavila svoje nove slike. Bosenska „Nada" je prinesla tedaj 10 reprodukcij njenih slik in daljšo studijo, kjer jako pohvalno omenja posebno nekatere otročje žanr-slike. Sedaj se mudi Djakovem, kjer izdeluje portret Strossmayerjev za ljubljansko mestno zbornico.
Pečati se nam je še z našimi najmlajšimi talenti, kateri večinoma še študirajo na različnih akademijah Nekateri izmed njih so nam podali že (lokaj dokazov, da se krepko razvijajo. Tako na pr. je slikal Jakopič kapelico v trnovskem predmestju. Oni štirje angeli na stropu kažejo precej jasno upliv klasične italijanske šole in se odlikujejo po izborni anatomiji. Jakopič je poleg tega jako dober dekorativni slikar. Na monakovski akademiji študirata 1 v a n Vesel in Matija Jama. Prvi, ki žanje baje v Monakovem krasne uspehe, je znan pri nas samo po imenu, tembolj pa poznamo druzega po mnogih risarijah v „Dom in Svetu". Po njegovih dosedanjih poskusih se nam zdi, da Jama nima talenta za velike kompozicije, pač pa je mojster v risanju dobrih vinjet. Tudi kot portretist je znan po portretu literata Gorekarja, ki je dobra slika v moderni tehniki.
Na dunajski akademiji se izobražuje Anton Koželj, — srednje velik talent, — ki mnogo riše v „Dom in Svet". Drug naš akademik, Ivan Vavpotič, je prav individualen talent, ki je ubral povsem svojo pot. Njegovi simbolični risbi („Zavržena ljubezen" in „Do miru") izražata globoke, resne ideje; oblika je jako simpatična. Se kot gimnazijec v Novem Mestu je naslikal Mater Božjo v povsem moderni tehniki; namenjena je bila slika
za ondošnjo Frančiškansko cerkev, a ni ugajala vsled pregolih telesnih delov Marijinih, in ker so bili angelji naslikani brez perut, slučaj, ki seje primeril tudi pokojnemu J. Šubicu, in ki pač drastično osvetljuje naše slikarske razmere. Roman Fekonja je slikal portret Miklošičev za deželni muzej, Ceyler razstavil pred nekaj meseci Prešernovo sliko. Na Dunaju živi akademični slikar Stu rrn in v Benetkah Ferdinand Vesel, o katerih so mi podrobnosti neznane.
Kot je razvidno, naše slikarstvo krepko napreduje; umetnikov, ki bi dosegli svetovno slavo, med sodobnimi slikarji našimi še nimamo. Njihova imena so drugim narodom še večjidel neznana, toda upati smemo, da stopijo v kratkem nekateri izmed njih na svetovno pozornico. Umetnikov kakor sta bila brata Šubica zdaj še zastonj iščemo v vrstah naših slikarjev, — a Germ nam daje največ upanja, da jih doseže, to je pokazala njegova razstava v Ljubljani. Da je Germ po svetu še tako malo poznat, je gotovo vzrok ta. ker še ni nikjer drugje razstavil nobene svoje 'slike. Za Germom nam daje Grohar še skoro največ upati; ko je razstavil svojo prvo sliko „Sveta družina", sp jo kritike soglasno pohvalile in se izrekle, da po smrti bratov Šubicev Ljubljana še ni videla razstavljene boljše slike Izvanreden talent in izmej vseh slov. slikarjev gotovo najindividuvaljnejši je vsekakor 1. Vavpotič; toda, ker je še tako mlad, in ni dal v javnost doslej še več kot dve risbi in eno oljnato sliko, zato je sedaj še nemogoče izreči o njem kake sodbe.
Prav tako malo, kakor so n. pr. Grm, Grohar in dr poznani širjemu svetu, prav tako malo poznamo v domovini Iv. Vesela in I. Sturma; njihove slike so na Slovenskem povsem nepoznane, in le zdaj pa zdaj zaide kakšen glas o njihovem delovanju v naše kraje.	'	'	'(Dalje.)
Reforma srednje šlcole.
m.
Pošto je vec u prvoj sjednici primljen plan enquete — pri je toga je dr. Luthar u ime uredništva „Vage“ pozdravio prisutne — postopalo se zbil ja po osnovi; i tako su na prvo mjesto došla mnijenja zastopnika pojedinih struka na sveučilištu o torn, koliko zadovoljava gimnazija kao pripravna škola za sveučilište. Tek iza toga raspravljalo se o torn, koliko se u gimnaziji postizava opča naobrazba.
U pogledu prvoga dijela rasprave činilo se nekima, da sc čitavi smjer gimnazijalne naobrazbe posvema protivi onomu, Sto kasnije djak na sveučilištu uči, — pa to u velike pri ječi kasnije n a preda k. Jasno je, da se najviše tuže profesuri eksperimentalnih
znanosti; no ni zastupnici drugih struka nisu zadovoljni s današnjom srednjom školom.
Navest čemo redom, kako je tekla rasp ra va, važnija mnijenja učesnika.
Prof. llatschek kao naravoslovne izjavljuje, da se oh uka u naravoslovlju mnogo bolje goji u nižim nego u višim gimnazijama, jer tu djaci dobivaju sve više interesa za rijoč, a sve manje za smisao. Realka je u torn mnogo bolja. Hatschek usvaja mnijenje Haeekelovo: čovjek treba da naj pri je poznaje prirod u i svoj orga-nizam ; a poznavanje klasične starine (kojoj Haeckel priznaje, da da je „ein hoohst wichtiges und unentbehrliches Bestandtheil un-serer hoheren Bildung") i tako se ne stiče gramatikalnim znanjem, nego poznavanjem literature, duha. 1 tako je t. zv. „idealna" na-obrazba govorniku jedino zaostajanje za vremenom Gimnazija se razvila iz samostanskih škola, a bila je priprava za teologiji!; — danas to ne može da bude. Reforma bi trebala da u školu uvede modemu literaturu i smisao za umjetnost. Postiglo bi se to, kad bi škola imala jedan stupanj, osamgodišnja obuka smanjila na šest-godišnju — a uza to bi valjalo uvesti više škole, kao prelaz na univerzu. Hatschek se ne nada uspjehu, no ipak misli, da bi tre-balo na parlamenat upraviti molbu u torn smjeru.
Medicinar prof. Schnabel veli, da ne traži mnogo znanja od svojih slušatelja, no oni nemaju upravo nikakvoga. Kriva je metoda, kojom se ne stiče nikakva spretnost, pa su zato mladi ljudi pri bolestniku baš u neprilici. „Es handelt sich jetzt nieht mehr blos um die Analyse des Gedachten, sondern vornehmlich um die Synthese des Angeschauten". Ali te sinteze nema, jer djaci gube u školi sposobnost, da promatraju i razlučuju objekat. Schnabel veli pače, da bi volio, da ima za slušatelje ljude, koji nemaju ni-kakvih škola, nego absolvirane gimnazijalce 1 Medicinam ne treba latinskoga, nego moderni jezici.
Njegov drug po zvanju dr. Herz žali takodjer. što se djaci nikako ne znaju orientirati u smještaju pojedinih organa, i za to treba vježbe več u gimnaziji. Djak bi trebao da sam eksperimen-tuje. „Das hochste Vernunftvermogen ist ja die Vernunft „kat’ exochen" — die Vernunft als das Vermčgen Schlttsse zu ziehen". To se u opče u gimnaziji ne goji, u njoj se talentu pretpostavlja marljivost. „Man miige individualisiren!“ Više zorne obuke htio bi i dr. Schiff
Dr. Postelbex’g ( jurista) naglasuje vrijednost deduktivne metode za jus. On shvača dublje cijelo pitanje: njemu se čini, da se iza te deduktivne i induktivne metode sakrivaju dva različna nazora o svijetu: jedan apstraktan, drugi empirički. U novom je vijeku pobjedio empirički nazor — no za školu dugo če još vremena tre-bati apstraktan nazor. Za to baš nije moguča do kraja induktivna metoda.
Matematičar dr. Lampe nije zadovoljan sa sadašnjim uredje-njem gimnazije. Matematika se dosta predaje; no uspjesi su slabi.
Kao profesor ne traži mnogo matematičnega znanja; no ne nalazi ni to. Želi, da se mjesto nekili teških dijelova algebre (n. pr. kvadratnih jednadžbi II. stupnja) uvedu prvi principi više matematike (integrali). Predlaže, da se gornja gimnazija razdijeli u dva dijela: u naravosloven i filološki.
Dr. Menzel kao pravnik želio bi znanje latinskega jezika, —-no zbiljsko znanje, kojega za sada nema Pravnici bi trebali da znaju više latinski, više povjesti; grčki mu se za njili čini suvišnim.
Glavna pogrješka današnje gimnazije čini se dru. Bernatziku to, što se ne pazi dosta na talenat. „Man konnte fast, sagen, ^ class unser Gymnasium den Cultus der 'falentlosigkeit bestrebt“. lako dolaze na sveučilište nesposobni individni, koje čovjek ipak ne može uništiti tim, da ih natrag pošalje — i cini kasnije tvore velika ve-činu ljudi, nesposobnih za društvo. Gramatikalno učenje dobro je školovanje za pravnika; no žalosno je, da se klasici gdjegdje smatraju jedino primjerima za sintaktička pravila. Povjest se ta-kodjer uči zlo; ne valja učiti date, nego kulturni razvoj društva, duh vijekova. Grčki je suvišno. Mjesto toga francoski i engleski, što je danas za obrazovana čovjeka apsolutno potrebno. Valjalo bi više paziti na to, da se djaci nauče izrazivati svoje misli.
Pravnik dr Philippovich tuži se takodjer, što djaci iz gimnazije ne donose na sveučilište sposobnosti, da shvataju realne prilike. Jer iz klasika nauče se mladi ljudi svijet shvatati pjesnički, idealno. Inače ima apsolvirani gimnazijalac priličnu pripravu za pravne nauke. No cijelo pitanje o reformi, čini se govorniku, da je krivo shvačeno: mi danas nemarno jedinstvenoga nazora o svijetu, pa prema torne niti jedinstvene kulture i naobrazbe. Svi pokušaj! o reformi radi toga su tehničke naravi; na samoj stvari ne mijenja se mnogo. Reforma gimnazije traži i reformu univerze. Govornik žali, što se danas od mladih ljudi niti traži niti im se daje dosta zrelosti.
Od strane tehničara govori prvi dr. Mayredner, kao arhitekt i profesor tehnike, i izjavljuje, da je realka dogtatna priprava za tehniku; samo da se uvede i poznavanje ldasičkoga vremena, koje je graditelju nužno.
Dr. Kadinger, takodjer prof. tehnike, tuži se najviše na ne-samostalnost djaka i misli, daje tomu mnogo kriva slaba naobrazba profesora. (klviše se vjeruje u auktoritete. U pučkoj su školi djeca spretnija i lakše shvaćaju nego kasnije. Predlaže jedinstvenu srednja školu, obuku od 6 godina i reduciranje vremena učenja. Skoki ne proizvadja vedre i zdrave ljude — to je osnovna njegova misao.
I od strane klera prisutni evangelik dr. Witz-Stober žali, što se u gimnaziji ne nauče djaci razumijevati klasičnu starinu. Za-boravlja se kod učenja kulturno historijski momenat. Skola ne postrzava svoje svrhe, jer se uči za notu i stvaraju ,,štreberi“.
Dr. Oehvein (tehničar) razlaže povjest gimnazije i realke i konstatuje, da danas graditelju nije potrebno znanje klasičnih jezika, no priznaje u ostalom. da se i moderni jezici na realci jed-
nako slabo uče, kao što se na gimnazijama klasički. Za jedinstvenu njemačku srednju školu predlaže o ve predmete: religij u, njemačku slovnicu i literaturu, geograiiju i povjest, tiziku, naravoslovlje, matematiku i „die zweite Landessprache11 (!). Osim toga moglo bi se gojiti poznavanje svjetske literature, risanje, deskriptivna geometrija i filozofska propedevtika. Predlaže, neka se u nižoj gimnaziji uče jezici (gramatičko školanje). a u višoj neka se učeniei razdijele u dvije grupe. Tako bi djak tek s 15 ili 16 godina imao odluči-vati o svojoj budučnosti, a ne, kao sada, u desetoj.
Od ovili napadaja branili su gimnaziju dr. Waniek i prof. Bass. Oni se plaše samostalnosti djačke, plaše empirične metode, jer ne vjeruju u njenu korist. Vrijedno je spomenuti riječi Wa-niekove: „Der grosse Fehler liegt darin, dass man das Ziel im-Auge behiilt., aber nicbt den Ausgangspunkt der Gymnasialbildung. Das Ziel mag sein, den jungen Mann im Leben geschickt zu inachen. Aber bedenken sie, dass \vir Knaben von zehn Jahren haben, deren Grundstructur die psychisehe Einfachheit. ist, und dass vvir angewiesen sind. fiir unsere Bildung ein Mittel zu schaffen, welches wirklich den Charakter der Einfachheit bat. Das ist das Leben der classichen Včilker, die Oultur des classischen Altorthums".
Karakterističan je ovaj mali intermezzo iz njegova govora! „Was die Kritik anbelangt, so kommt es bei der Erziehung und beim Unterricht auf das Object der Kritik an. Wo hort die Kritik auf und wo fkngt sie an? Soli der junge Mann das Kleid der Mama kritisiren? (Zwisehenruf: Gewiss!) Er wird weiter auch die Handlungsvveise des Vaters kritisiren11.	(Svršit če se.)
budu izvještaji o našem radii i uapretku, moramo se eto tužiti na nemar, koji je baš pogledom na ovaj dio našeg pokreta u djaštvu zavladao. „Nova Nada“ htjela je da se od stare „Nade“ osobito u torn razlikuje, što če literarni dio pustiti s vida i nastojati što više, da se u djaštvu budi interes za socijalni dio ovoga našega pokreta t. j. za to, da se okupimo oko jednoga lista ne kao literati iii literarni početnici, nego kao djaci — kao mladež, koja se sprema da u svim granatna hrvatskoga života dostojno zapremi mjesto inteligencije.
Pisali smo več u prvim brojevima opaske o današnjem stanju hrvatskoga i slovenskega djaštva, budili smo na rad, zvali na okup. Radili smo polagano pismima i dogovorima s bračom po svim hrvatskim i slovenskim zavodima. U I. svesku druge knjige još smo jasnije istakli našu misao, pri-klopivši poziv na „braču i drogove" i odredivši u glavnim črtama ciljeve, koji nas vode. .loš opširnije obrazložili smo sredstva našem radu u članeima
0	„mladom naraštaju“ — a osobito u našem drugom proglasu, koji se ima shvatiti kao precizirani naš program. Ved za školske gedine nastojali smo, da se zajednidka naša misao proširi po svim zavodima, gdje ima domoljubne mladeži, — a to smo još više postizavali n praznicima na nekim manjim i vedi m sastancima, n dem su osobito brada Slovenci prednjačili. Tijekom toga vremena razbistrile »n se mnoge nejasnode, izravnale neke sitne nesuglasice, koje su izbile na javu — i tako smo mogli na podetku ove godine stopiti na rad s ozbiljnom voljom i nadom, da de iskre, zapretane dosadašnjim radom, ogrijati srca cijeloga djaštva na novo požrtvovno i uztrajno nastojanje, po kojem demo još bolje dospjeti do našega cilja. Pozvali smo vas, brado djaci, da se okupitc opot oko „Nove Nade-*, kao jedinoga svoga glasila, a da i u djadkim prilikama na pojediuim zavodima nastojite uvesti poboljšanja i pokazati uspjehe. Pismima bodrili smo, da se ne date smesti u torn, što je gdje-gdje bilo nemogude provadjati naš program u onom smislu i opsegu, u kojem je to bilo izraženo u našem proglasu; pa da, ako ved uije mogude djelovati u društvima i sastancima tijekom godine, to više nastojite, da se to okupljanje, medjusobno poznavanje i unapredjivanje ogleda u „Novoj Nadi“. Molili smo vas, da nam sa svili zavoda šaljete potanka izvješda, što se gdje-radi i je li se što uopde radi oko našega cilja. Htjeli smo, da u rubrici „Mlada Hrvatska" i „Mlada Slovenska11, podamo jasnu sliku svega, što bi trebalo da se u djaštvu popravi.
S nekih zavoda dobili smo pisma i upute; s nekih pak na žalost do danas nemarno nikakvih todnijih vijesti, po kojima bismo mogli bar približno znati, što nam je diniti. Ne zovemo samo povjerenike, da za volju našega zajednidkoga rada izvješduju o prilikama na zavodima, gdje za „Novu Nadu“ rade, nego uopde sve naše prijatelje, pretplatnike i »uradnike. Upotrebit demo svaku makar i main vijest, pa demo onda nastojati, da prema tome predložimo, kako bi se gdje mogla izabrati što bolja sredstva za izvedenje našega programa. Ako to do sada nije bilo, molimo, da bude od sada, — jer to, što se ne možemo sakupljati, moramo nadoknaditi medjusobnim dopisivanjem
1	ovakim javnim iznašanjem naših. potreba. A i medju se trebalo bi da si do-pisuju prijatelji našega pokreta. Zao nam je, što moramo konstatovali, da smo veoma malo pisarna prhnili, u kojima bi se od nas tražile adrese prijatelja „Nove Nade ", za medjusobno dopisivanje. Ne zaboravimo na to! Molimo vas, brado djaci, da nastojite, kako ne bi ovo ostao glas vapijudega u pustinji, da se ne ostane kod i i jedi, nego pristupi k djelu!
Ne demo ovaj put da se dalje tužimo na neke neprilike. Ne demo da na ovom rnjestu izbrajamo sve, s dim se imamo boriti. Članak na omotu jasno pokazuje, kakovih sve elemenata ima u djaštvu — kakovih sve neprija-telja ima „Nova Nada“ i naš pokret. No jedno pitanje bodemo da opet po-taknemo, jer se bojimo i žalimo, da ne bi zaspalo, da se ne bi zaboravilo. To je pitanje o djadkom sastanku. U samom našem glasilu, u privatnim pismima i razgovorima budili smo se, brado, medjusobno, da uznastojimo oko ostvarenja te ideje, koja je na žalost ved eto tri godine zabcravljena. Znamo, da demo o svim djadkim pitanjima najbolje modi povesti rijed na djadkom sastanku; a spljetski sastanak pokazao je, da u hrvatskog djaštva ima snage i volje, da se što ozbiljno zapodne. No sve to treba mnogo priprave: treba odrediti mjesto, uadin, kako da se sastanemo, treba da u glavnom zuamo, o
čem čem o raspravljati na sastanku Sastanak bi imao biti u glavnom sastanak abiturijenata; je li bi i ostali djaci imali pristup, je li bi se odlučivalo i o stvarima, koje se ne tiču abiturijenata — o svem tom treba još razmišljati i viječati. Pozivamo vas dakle, bračo djaci, da nam javite Ato o tom mislite — pa če se onda pristupiti k poslu, da se uredi sve, Sto je potrebno za sastanak. Za nas najbliže oko „Nove Nade11, koji ne čemo da budemo kakvi vodje ili zakoDodavci, — nego da jedino izrnzujemo mišljenje cijeloga hrv. i slov. djaštva — odlučno je znati, Sto misle djaci u večini. Po tom mogao bi se ravnati centralni odbor, koji bi se ustanovio u Zagrebu. Ne krzmajmo bračo t Za one, koji ostavljaju ove godine naše škole, nije dugo vrijeme od tih par rajeseci, što još ima do mature: a željeti bi bilo, da se ne radi brzo i nepremišljeno, nego da prvim ovim sastankom, koji bi nastao pod utjecajem i inicijativom „Nove Nade“, posvjedočimo, da smo ozbiljno shvatili našu zadaču i da imamo sila, da joj zadovoljimo.
Kračo djaci 1 Pozivamo vas dakle, da u privatnim razgovoriina, na po-jedinim zavodima, razbistrite i ispitate ovu stvar, pa da onda rezultate toga javite „Novo.j Nadi“. Mi čemo onda predložiti, kako da se čitava stvar uredi, da bude zbil.ja odgovarala svrsi. Red je, da pokažemo, da nismo uzalud radili tri godine, nego da je taj rad donio zrela ploda nama i narodu, koji ljubimo i za koji radiino.
Vil ad a Slovenska.
Prežalostno je, da bi trezen človek mogel mirno poslušati pogovore naših dijakov. Komaj sta dva ali trije skupaj, že se začne premlevanje fraz o „izvoljenkah, lepoticah11 in Bog ve o čem še, samo o pametnem ničem; ali pa teče govorica o tem ali onem „kroku“, resničnem ali iluzoričnem, da imajo le kilj govoričiti in si preženo do skrajnosti dolgi čas; če pa vse to ne, zbere se jih dvojica, trojica ali več, in — hej ,,kara, pik“ — — — kako se to strastno igra, kakor bi se šlo za večno izveličanje! Tovariši, ali ni to otročje, škodljivo? Ali res mora tako živeti, tako razvijati se mladenič, ki hrepeni po možatosti? Koliko zlatega časa se umori! — — — In kaj so nasledki tega?
Ako povprašamo koga izmed ogromne večine naših abiturijentov, kaj misli o tem ali onem znamenitem pesniku, pisatelju, dramatiku, kako sodi o tem ali onem svetovnem vprašanju, te bo učeno pogledal, kakor bi ti hotel zameriti, da moreš še dvomiti o njega vsestranski izobrazbi, ko je vendar v zavodu, ki neguje toliko hvaljeno „allgemeine Bildung“, potem pa bo začel stokati in kašljati ia mencati, kakor bi betežnost vseh nervoznih ljudij prešla na	njega, reveža! Ali pa	ti bo	kar prosto	povedal, da se za take
„oslarije11	on, materijalist, niti ne	briga.	Pa če bi ga	vprašal, zakaj je mate-
rijalist, in kaj je pravzaprav materijalizem, oh, to bi bil spet križ 1
De	malo je dijakov, ki bi	z paznim očesom	opazovali razvoj svetske
literature,	in ki bi se zanimali za	idejo,	ki vejejo v spisih modernih pisateljev.
Toda kako moremo zahtevati, naj se npoznajo s sodobnimi pisatelji in njihovimi idejami, ko so jim še celo klasiki, nemški ali ruski, da ne govorim

o francoskih ali angleških, skoro povsem nepo/.nani. V šoli se sicer mora znati n. pr. o Goethe-ju natanko dan njegovega rojstva ali smrti, kdaj so se porodila njegova dela, in dr., toda, da bi se upoznali z duhom, z onimi globokimi mislimi njegovih del, — kar je gotovo glavno, — tega šola ne zahteva.
Le malo dijakov se najde, ki hi se bavili z razinotrivanjem socijalnih in drugih vprašanj, ki so zdaj na dnevnem redu; in vendar bi bilo jako želeti, da bi sedaj v dijaških letih se malo poučili o vseh teh vprašanjih saj pozneje bodo imeli za vse to še menj dobre volje in časa. Toda pustimo za danes ta žalostna premišljevanja, in bodi nam dovoljeno par besed o nečem drugem, ne manj važnejšim za razvoj našega dijaštva.
Preteklo je že nekaj mesecev več kakor eno leto, odkara se družimo v skupnem listu in delimo mej seboj iste težnje in ideale, odkar se trudimo skupno za svoj napredek in se pripravljamo za bodočnost.
Spoznali smo dosedaj medsebojne naše razmere in glavne potrebe, izvedeli smo, bodisi v listu samem, bodisi v zasebnih pismih, po čem nam hrepeni srcei Toda, ker smo se dosedaj mogli upozuati samo dopisojoči si, nastaje velika potreba, da so spoznamo še bolje, in da z živo besedo razpravljamo o vseh dijaških vprašanjih in potrebah. Kje se pa to zgodi lažje kot vprav na dijaških sestankih, kjer se zbero dijaki od vseh stranij, in poroča lahko vsak, kaj ga teži; tudi ima, kot znano, beseda večjo moč do človeških src, kot pa pisani govori do čitateljev. Zato bi bilo jako potrebno, da se priredi eden obči dijaški sestenek, na katerega bi se zbrali vsi slovenski in hrvatski dijaki, naši privrženci, da se spoznamo tudi po obličju, da se bratski pozdravimo in da se še tesneje združimo v eden krog. Umestno bi bilo, da bi trajal ta sestanek malo dalje, kjer bi mogli vsi dijaki izreči svoje misli; zakaj težko je prirediti takšen obči sastauek, zato pa je bolje, da se tedaj zadržimo malo dalje, saj Bog zna, če se nam bo nudila še kdaj pozneje podobna prilika. Na tem sestanku bi se ne popivalo črez mero, ne pevalo o slavi in slobodi ter napivalo idealom in domovini, temveč tu bi se govorilo trezno in premišljeno, kako bi se dala še spopolniti naša organizacija, česa nam še nedostaje, in kako bi se moglo še uspešneje delovati za naš napredek in dr. To bi bilo za vse dijaštvo od ogromne koristi. Kot posebna točka vseobčnega dijaškega shoda pa bi bil maturantski sestauek, kjer bi se maturantje med seboj dogovorili o nadaljnem svojem delevanju, in kako bi mogli še nadalje najuspešneje podpirati naš pokret, da vsaj na ta način ostanejo z nami v zvezi.
Kje bi se dal shod prirediti, to še ni nič gotovega, o tem naj premišljujejo naši sodrugi; morebiti bi bilo letos primerno, da pridejo Slovenci zopet enkrat na Hrvatsko stran, da se upoznajo nekoliko z bratsko zemljo in s toliko slavljeno hrvatsko gostoljubnostjo.
7,ato vabimo vse naše sodruge, naj nam v privatnih pismih naznanijo svoje mnenje o nameravanem sastanku, kje naj bi se priredil, kdaj, in naj nam sporoče svoje nasvete o vseh drugih okolnostih, ki bi se tikali shoda.
Literarna kronika.
Vjerne sluge. Spjevao Osman beg Štafii. Preštampano iz ,,Vienca“. 1898. Dionidka tiskara 11 Zagrebu. Cijena 75 nd.
Najnoviji spjev Osman bega Štafiđa, Sto je dugo vremena izlazio u „Vijencu",	leži	eto preda mnorn preStatnpan u	knjižici	od	345 strana. Tko
je Osman	beg	Štafid (pjeva pod pseudonimom) — ne	zna	se; no iz ovoga
spjeva vidi	se,	da je to dovjek, koji bi u epici	mogao	joS	mnogo lij epa da
nam poda.	Istina je danas više nije vrijeme	za ep;	pa	bit de, da je i u
nas rijetko tko pratio „Vjerne sluge“, dok su izlazile u „Vijencu". Ipak — pisac je to zaslužio. Jer u epu o Zrinjskome bilo je teško stvoriti uešto nova i dobra. Od Karnarutida do Trnskoga ima toliko varijacija te iste teme, — te sam se zbilja bojao, da je i najnoviji opjevad slave Zrinjskoga, ponavljao staru gradju. On to nije učinio: on je na cijelu sigetsku katastrofo gledao drugim odima. I baš taj njegov pogled dini, te bih ga nazvao jednim od prvih naših epidara. Ideja je djela u samom naslovu. „Vjerne sluge" ! Šta-fidu nije Zrinjski patnik „za krst dasni itd.“, on je njemu tek jedan akter u onoj velikoj tragediji vjednoga službovanja, koju smo igrali kroz stotine godina. U sigetskoj katastrofi vidi pjesuik jedan novi i žalosni primjer naše vjernosti, našega poniženja. Pa pored te doista velidajne ideje, koja provijava cijeli ovaj ep, nije mogao da Zrinjski jedini budi naš interes. Štafid je otvorio i drugo stranu, koja se jednako bori za tudje dobro: našu bradu Mohamedove vjere. Tu je pendat Zrinjskome: — Mehmed Sokolovid. Jednako junak kao i on, jednako pošten i vjeran — sluga. Ta sinovi su istoga naroda! I tako se kod Sigeta sastaju ova dva predstavnika naših jaha — da se bore i da se krvare. 1 jedan i drugi vide, da su brada po krvi i jeziku, vide, da je ditava ta borba samo propast njihova: no oni — kano da ih je koban usud prikovao za to — ostaju kod borbe. Zrinjski vidi svoju propast — no ne de da popušta: on je idealista i vjeruje, da je dužnost preda od svega. Na drugoj ja strani Mehmed — patriota, koji ljubi svoju hrvatsku zemlju tako, te bi svu vjernost i sve ideale dužnosti i dasti zaboravio, samo da n j oj stekne slobodu. On preko čara Sulejmana nudi Zrinjskome krunu hrvatsku i nada se, da de je Zrinjski primiti, — nu ovaj ne de da se iznevjeri čaru. Ovako zahvatiti cijelu sigetsku katastrofo mogao je samo genijalan pjesuik; a samo dovjek, koji se je zbilja uzvisio nad predrasude obiju stranaka i s patnjom gledao u tom cijelom trvenju veliki ideal domovine i naroda, koji pri torn pada i trpi. mogao je otkriti u Zrinjskoga taj veliki, nepraktični idealizam — tu crtn, koja uas je tako strašno uništavala u svakom vijeku naše povijesti. Mehmed Sokolovid izišao je veliki patriota; Zrinjski plemenit dovjek. No oba su Hrvati, oba su jednako junadki i jednako veliki u svojim boliina. A to, što se izmedju ta dva junaka dogadja, ta tragedija vjernosti tudjincu, koji ih na cjedilu pušta, — to varira u mnogo epizoda Štafideva epa.
Mehmed Sokolovid bubi kder Zrinjskoga, Anku — i ona njega, dok s druge Strane pogiba za njom Juranid — u tom je takodjer jedan, ako i manje uspjeli, dio tragike „vjernih sluga" — koje dijeli vjera i tudji gospodar. Prekrasno je to izvedeno u epizodi o Oršidu i Hasanu, koja je upravo biser eijele pjesme. A u skrajnjem prizoru, u kom pogiba Zrinjski i propada Siget, pjesnik se je upravo zanio svojom mišlju i nanizao nekoliko duboko pjesnidkih
scena. Nije tako sretau u opisivauju ratovanja, premda ima tu nekoliko epizoda, koje podsječaju na homerske „monomahije". Vrijedno je, da spomenem smrt topnika Mate, koja je tako dirljivo orisana, pa pohod Mebumedov k Zriujskome, u kojem probija bttj Štafič. Kažu, da je on samo po pseudo-nimu Muhamedanac, — u istimi je dapače katolički svečenik. Ovaj ep ne može da to potvrdi, jer u njem su Muhamedanci orisani bez predsuda i mržnje — s pravom nekom ljubavlju za jednpkrvnu braču, s nekom dubokom tngom, Sto ih pjesnik mora opisati kao borce protiv Zrinjskoga. Ova tuga lebdi nad cijelim epom; a svoj vrhunac postigla je u oooj krvavoj ironiji, gdje Sokolovič kliče:
„Baš Hrvata Turčin ne pokori,
Car Sulejman Zrinjskoga ne svlada — Sokolovič Zrinjskog če pobiedit!
Te če Hrvat Hrvatu dohrvat" . . .
U tehnici samoj moglo se je gdješto skratiti (n. pr. pismo Zrinjskoga Maksimilijanu), a ima i dosta hrapavih stihova, koji su se lasno mogli ispraviti. Dobro te je pjesnik svom desetercu dodao srok; inače bi ep umarao. U mnogo prispodoba, antiteza, epiteta i inih u krasa pjesnik je pokazan svoj veliki naravni talenat, jer to nije tražeuo ni naučeno, nego je upravo iz duše poteklo.
A i eijela ova tmurna slika našeg službovanja tudjinu, opjevaua u epu nije no jedna velika lirska pjesma, nije no uzdah potekao duboko iz patriotske i misaone duše. I ako danas več ne bismo mogli citati epa, koji bi nas za-bavljao pustim reproduciranjem historijskog čina u deseteroima, nego tražimo od pisca njegovu dušu i njegovo shvatanje — „Vjerne sluge" moči čemo ipak čitati s uživanjem. Jer ideja epa, a i sama izvedba tako ogromnog materijala pokazuju, da se u Osman begu Štafiču skriva jedna pjesnička individualnost, koja mi je to milija, što se u ovako zamamnoj prilici, kao što je opisivanje sigetske katastrofe, nije dala zavesti i ugušiti tiradama, nego je iznijela pred nas novi i veliki pogled na teški dio naše hrvatske sudbine. Preporučujem ep osobito mladeži najsrdačnije, jer on joj ne če samo podati pjesničkoga uživanja, nego dati i gradje za mnoge misli o čudnoj našoj prošlosti . . .
M. Nehujev.
*
Slovanska knjižnica. — Izšlo je že 81 snopičev te knjižnice, katera prinaša, kot že ime kaže, prevode iz vseh slovanskih jezikov, pa tudi izvirne slovenske spise. Njen urednik A. Gabršček je zasitil kod podjeten človek, kakršnih imamo mi malo, ker izide v njegovi tiskarni poleg „Slovanske knjižnice" in političnih listov še mnogo drugih slov. knjig. Toda škoda, da Gabršček poleg svoje podjetnosti ne združuje v sebi tudi drugih lastnostij dobrega knjigarja; pomaujkuje mu v prvi vrsti finega okusa in natančnosti, kar lahko najbolje opažamo vprav pri „Slov. knjižnici". Da mu primanjkuje dobrega okusa, no morebi ima tega dovolj, toda potem je kaj drugega vzrok, da prihajajo v „Slov. knjižnici" brez izbire na vrsto spisi, ki nimajo prav nikake umetniške vrednosti. Morebiti je temu vzrok njegova — ne vemo, kako bi se dostojneje izrazili — njegova nepremišljenost, s katero vzprejema in objavlja vse prevode, katere mu kdo cenejše ponudi; zakaj edino na ta način si moremo razlagati, kako pridejo nekateri spisi v „Slov. knjižnico.
Toda Gabršček ne pomisli, kako se la nepremišljenost maščuje na njem samem, ne pomisli, da s tem jako slabo skrbi za svoj žep. Skoro vsi slov. časopisi, kateri so se kedaj pečali s „Slov. knjižnico11, so mu vedno nasvetovali, naj bode pri izbiranju prevodov izbirčen ter naj gleda nato, da nam poda prevode samo najboljših del ogromne literature slovanske, katerih so se že davno polastili vsi večji Evropski narodi. Toda Gabršček se malo meni za vse nasvete; on hodi mirno svojo pot, ne oziraje se na kritike, podaje svojim čitateljem vse, kar mu pride pod roko, zdaj kako romantično neverjetnost brez vrednosti, zdaj zopet pride kaj boljšega na vrsto, kot za zabelo. In po tem se ravna tudi občinstvo, ker z nenaročanjem kaže, da se ne vjema z izdajateljevim postopanjem; ako pa se kdo naroči, tedaj plačuje le prisiljen, ali pa še tedaj ne, ker s knjižnico ni zadovoljen.
Ako pregledamo dosedanje delovanje „Slov. knjižnice11, vidimo, da večino prostora v njej zavzemajo spisi, ki sicer niso brez vsake vrednosti, a vendar niso toliko epohalni, da bi kazali jih posloveniti, nekateri pa celo zaostajajo daleko za leposlovnimi deli srednje vrednosti, in kakršnih imamo v slov. književnosti na preostajanje.
Od ruskih literarnih velikanov ima „Slov. knjižnica" bore malo prevodov; od Tolstoja dve drobni sličici, in vender bi bilo jako primerno letos ob njegovi sedemdesetletnici seznaniti slov. občinstvo, s kakim večjim njegovim delom, nadalje od Puškina poleg krasne povesti „Kapetanova hči“ še poves-tico „Rakvar11, in to je vse; od Lermontova nič, od Dostojevskega nič, od Gogolja nič, od novejših poglavitejših ruskih pisateljev — niti pičice. Od čeških, Sv. Ceha eno novelico, več stvarij od čeških pisateljic, od Vrhlickega, Neruda: — nič, in več prevodov od drugih pisateljev, ki si niso stekli svetovnega glasa. Isto tako je s Poljskim "slovstvom: od H. Sienkiewiecza dve povestici, od Kraševskega nič, in več prevodov od manj znanih pisateljev. Iz hrvatskega slovstva je zastopan Šenoa z eno, a Šandor Gjalski, ki je sedaj med prvim hrvatskimi književniki, in ki si je pridobil svetovno slavo, z dvema. Slednjič je izšlo precej izvirno slovenskih del, in sicer, kar je jako hvalevredno: Zbrani spisi Josipa Pagliaruzzija, Pesmi Fantkove, Zamejskega, S. Gregorčič-eve, spomenica osmošolcev „Na Razstanku11, in še nekaj drugih manj važnejših stvarij.
Ako pa nasproti temu premislimo, kaj bi nam lahko bila „Slov. knjižnica11, s kolikimi krasnimi deli svetovno znanih pisateljev bi nas bila lahko seznanila, uvidimo lahko, da se je g. izdajatelj mnogo zagrešil na kvar slov. slovstva Mogoče, da so bili tu pa tam prizanesljivi in dobrohotni kritiki, ki so s Čim rahlejšimi izrazi nezadovoljstva ocenjavali posamezne snopiče, tudi nekoliko vzrok tej nekorektnosti. Toda, ko so pozneje krititiki izprevideli, da g. Gabršček njihovo dobrohotnost zlorablja, in so svojo taktiko izpre-menili v toliko, da so z molkom, namesto z ostrimi ocenami. — edino le zato, da bi podjetje ne trpelo škode, — skušali preokreniti smer „Slov. knjižnice, se vkljub temu s „Slov. knjižnico11 ni obrnilo na bolje.
Zadnji čas so izšli zopet trije novi snopiči, namreč 75—76, „N a Bojišču11. Češki spisal Jan Klecanja, poslovenil Ivan Rejec, in pa snopič 77, „Beračica-1, ruski spisal Vinko Zorič, poslovenil Podravski.
Slikam iz bojišča nimamo kaj očitati; to je zopet dobro zrno mej plevami. Tu so v resnici krasno orisane epizode iz laš :e ustaje leta 1848, ko
se je vzdignil narod in pričel boj za združeno Italijo. 8 krepkimi in plastičnimi barvami so orisane vse vojskiue grozote, in jasno se nam stavijo pred oči pojedini prizori iz bojišča. Simpatično je opisana žarko plamteča domovinska ljubezen in navdušenost Italijank za svobodno in zjedinjeno domovino, njihova hladnokrvnost napram nevarnostim in celo napram očiti smrti.
Zato pa bi mi preporočili ta dva snopiča posebno našemu ženstvu, ki je v narodnih stvareh še večjidelj jako mlačno; naj bi jih ti jasni vzgledi o rodoljnbju Italijank prebudili k čim večji narodni požrtvovalnosti!
V svetli luči se nam prikazuje zvestoba in ndanost vojakov do svojega cesarja, kateremu so se s prisego zavezali, njihova požrtvovalnost, kljubovanje vsem vojskinim neprilikam in težavam, bojaželjnost, nevkročen pogum, nasproti temu pa podlo izdajstvo in zanemarjanje vojaške dolžnosti.
Prevod ni povsem dober, temveč je na mnogih mestih precej neokreten in trd, razredba besed večkrat nekako tuja in nerodna. Kot v dokaz temu in v dokaz premale natančnosti izdajateljeve, katero smo mu prej očitali, naj služijo sledeče primere; „Si izvržek družbe,“ „bil bi se rad vrge.“, „razven tuljenje'1, „sem gost pod vašo streho", „katero se mu je branilo zagledati", „sta stala iznenajena proti sebi". Navesti bi jih mogli še več, toda že samo te dokazujejo jasno našo trditev. Na mnogih mestih rabi prevodilec „kadar ‘, namesto „ko", kar se glasi jako nerodno in kar znači, da ni natančno upoznat z vsemi finesami našega jezika. To dokazujejo tudi izreke: „je pravila" mesto „je rekla", (str. 1153), „je pravil" m. „je govoril" (str. 157).
G. Gabršček naj bi si preskrbel, ali kot pravimo, angažoval za vsak jezik posebnega prevajalca, kateri naj bi prevajal edino le iz dotičnega jezika, in pa, ki bi popravlal prevode drugih prevajalcev. Saj se je v novejšem času, kar se tiče znanja drugih slovanskih jezikov, obrnilo precej na bolje, in imamo gotovo za vsak jezik po več prevajalcev, n. pr. za ruščino bi bil J. Kogej ali Semen Semenovič, za poljščino M. Hostnik, ali Podravski itd.
Pri tem snopiču jako pogrešamo majhnega životopisa pisateljevega, ki bi nas pobližje sezanil z J. Klecando, z njegovimi glavnimi deli, kakšno stališče zavzema v češki knjiženosti in dr. Nemška Reclam-ova biblijoteka je lahko v marsičem v vzgled naši „Slov. knjižnici".
Mnogo m an j e kot s tem smo zadovoljni s sledečim 77. snopičem, ki prinaša rusko povest „Beračica". Kaj je dovedlo g. Podravskega, da je šel prevajati to povest, to naj Bog zna, mi si tega ne moremo tolmačiti. Ko se vendar pri izboru ruskih povestij vsakemu prevodilcu krasni romani Tolstojevi, Turgenjevljevi, Dostojevskega in dr. tako rekoč ponujajo vsled svoje izbornosti in mu kličejo „prevedi mene, pomisli, kakšeu velikeu sem jaz, mene še nimaš", se vkljub temu g. Podravski za nje ne zmeni, pusti vse te ne-prekosljive povesti lepo na strani in si izbere nekako romantično zmašilo, kot je vprav „Beračica," ki se v ničemer ne odlikuje od naših povestij za prosto ljudstvo, kot so n. pr. „Pod turškim jarmom" „črni bratje" in dr. Sploh se nam zdi to eden najslabših spisov, kar jih je izšlo v „Slov. knjižnici." Tu se pripovedujejo strahoviti dogodki in čudovite neverjetnosti iz Bosne, o turški beračici, ki je bila baje v Meki, in ki igra v povesti ulogo tajinstvenega bitja, a na koncu izvemo, da to ni bila beračica, temveč avstrijski desetnik, kateremu su Bošnjaki porezali nos in ušesa, pa se je vsled tega hotel maščevati nad svojimi krvniki, kar se mu je tudi imenitno posrečilo. Pripoveduje
se o ljubezni nekega inženirja do krasne Bošnjakinje, katere mu pa njeni sorodniki nečejo dati v zakon, temveč ga hočejo umoriti; a slednjič se vendar vse srečno izteče, in dve poroki ua koncu morati gotovo zadovoljiti vsakega čitatelja. Po prečitani povesti mora gotovo vsak pameten čitatelj vzklikniti: „Kaj pa je tebe treba biki?11
Morebiti je zašla zato ta povest s „Slov. knjižnico, ker je to podjetje namenjeno v prvi vrsti srednjemu občinstvu; toda mi smo tega mnenja, da bi bilo ono, mnogo bolj zadovoljno z deli kakega svetovno znanega pisatelja, kot pa je zadovoljno s to povestjo, in ker je „Salonska knjižnica", katero je Gabršček namenil izobraženejšemu občinstvu, in katera ima namen, seznanjati je z najglavnejšimi deli svetovnega slovstva, še le enkrat izšla, in do sedaj še ni bilo niakakega glasu, kdaj izide vdrugo, zato bi moral gledati izdajatelj na to, da nadomesti s „81ov.“ tudi „Salonsko knjižnico" in da vstreže vsemu čitajočemu občinstvu.
V kolikem številu je dijaštvo naročeno na to knjižnico, nam je pobližje neznano, a zdi se nam. da ni baš častno zastopano med njenimi naročniki. Jako lepo je bilo slišati pred par leti, da se je sto Mariborskih dijakov na-naročilo nanjo, da bi ji pomagali gmotno in ji po svojih močeh omogočili nadaljno izhajanje ; to je bil vsekakor lep znak dijaške požrtvovalnosti. Mi jim priporočamo, naj se le v obilnem številu naroče na to knjižnico, ki jih seznani s književnostjo drugih slovanskih narodov; ako tudi ni bila vsebina doslej povsem izabrana, vendar upajmo, da bo vedno boljša!
G. Gabrščeku pa nujno svetujemo, naj bo v bodoče malo bolj izbirčen pri izbiranju prevodov in naj malo večjo pozornost obrača spisom, pripravnim za knjižnico, kar se tiče jezika. Ako bode občinstvo uvidelo, da se „Slov. kujižnica vedno bolj spopolujuje, se bo gotovo tudi v večjem številu naročalo nanjo in ji tako zagotovilo dobro gmotno podporo.
Izpregovorili smo par odkritih besed o tem podjetju in njenem izdajatelju; sicer smo dobili od neke strani strog ukor, ker si upamo kritikovati dela zaslužnih mož, ali jim celo nasvete dajati, ker se nečemo zadovoljiti z delovanjem naših prvakov, vendar vkljub temu svoje sodbe in svojega mnenja ne bomo nikdar zatajevali. Napisali smo te vrstice edino le zato, da bi koristili dobri stvari; ako nam bo kdo podtikal kake postranske namene, nas bo tolažila zavest, da so nas vodili pri tem najčistejši nameni.
*
Čuvaj se senjske roke! Zgodovinska povest. Hrvatski spisal A. hienoa. Poslovenil F. Š. Cvetkov. V Trstu 1898. Natisnila, izdala in založila tiskarna konsorcija lista „Edinost1'. Cena 35 kr. — Ta povest je izšla najprej v listkih „Edinosti", a odtod je ponatisnjena v posebno knjigo. Sicer ni posebno hvalevredno prevajati iz hrvatskega jezika, kar se je že tolikrat poudarjalo, ker lahko vsak količkaj izobraženi Slovenec, ako se hoče le malo potruditi, lahko čila povesti v izvirniku, smo vendar s to knjižico precej zadovoljni, ker je povest jako krasna, in ker je tudi prevod lep, nikakor pa še ni dovršen. Tako rabi prevajalec na enem mestu „za prozorom", m. „za „oknom" ; „dirati" bi se reklo po naše „drezati11, „ne nameri se plemiča', m. „ne nameri se na plemiča", „stolica" m. „stol", „lasi" acc. pl. m. „lase", nedovršnik „kradejo po kojo ladijco", m. dovršnika „vkradejo po kojo ladijco" in še več takih rnalenkostij.
Dijakom, ki bi se radi v kratkem času in na lahek način privadili hrvaščini, bi mi priporočili, naj si omislijo in čitajo poleg prevoda tudi izvirnik, — izdala ga je „Hrvatska Matica" v zbranih spisih A Šenoe, III. zvezek, cena 1.20 fl. — in potem primerjajo mej seboj prevod in izvirnik.
V „Edinosti11 je izšlo že več povestij istega pisatelja, kot n. pr. „Karnmfil s pesnikovega groba", „Zlatarjevo Zlato", in dr.; sedaj pa izhaja njegov „Baron Ivica", kjer pa je prevod, — vsaj kolikor ga je doslej izšlo — precej pomanjkljiv. Ako se namerja tudi to povest izdati v posebni knjižici, potem bi kazalo prevod tu pa tam popraviti.
Mnogo bolj hvalevredno pa bi bilo, ako bi tiskarna konzorcija lista „Edinosti" ponatisnila v posebni knjižici krasno povest francoskega pisatelja A. Daudet-a „Fromont mlajši & Risler starši", katera je izšla lani v listkih „Edinosti". Ta povest je prevedena gotovo v vse jezike večjih kulturnih narodov, in bi bilo torej le želeti, da bi tudi pri nas prišla pred oči širšemu občinstvu. Tiskarna „Edinosti" bi to gotovo rada storila, toda gmotna podpora, to je ona Ahilova peta, ob katero se vedno zadevamo.
Isto bi želeli tudi za poljsko povest „Prednja straža", toda, kakor že rečeno, ako se naše občinstvo ne bo bolje zanimalo za slovstvo, tedaj je tudi večji slovstveni procvit nemogoč.	F. G.
*
Dr. A. Tresič-Pavičič kao liričar. Študija. Piše Vladaje Slovaiii. Zagreb 1898.
Gosp. je Slovačič ponosnu čelenku stavio svojoj brošurici. — Študija? Što je svrha študiji 'o kojem pjesniku? T)a ga izvrgne ruglu ili da nam ga rastumnči? Ovo posljednje zaista je poznato i gosp. Slovačiču; no on se držao onoga prvoga. On hoče, da svojom brošurom razbistri stanovište naše kritike prema Tresiču; a ipak su u n j oj samo „glose" k Tresičevim pjesmama, bolje reči k Tresičevim zlim pjesmama. No par puta bio je g. Slovačič pače tako zaslijepljen, te je naveo i ne baš zle stvari i htio ih prikazati zlima. Iz onoga, što se on izrugava prispodobi junaka sa zvijezdom ili onom stihu, gdje guslar šara „Tamnu prošlost sjajnoj budučnosti" vidi se najbolje, da je Slovačič gledao samo na riječi i njihove kontraste, a pustio s vida smisao i vrijednost prispodobe. No kad bih isticao samo zle strane Slovačičeve študije, postupao bih kao što je i on postupao, imajuči valjada samo to na umu, da ugodi nekim ljudima, kpji nikako ne trpe Tresiča; — treba da za to upozorim i na neke rijetke dobre črte u njoj. Zgodno je mjesto, u kojem se obara na Tre-sičevu megalomaniji! — no to je staro, ako i istinito. Da je Tresič imitator nar. poezije — i to nije nepoznato; no piscu „študije" moglo bi biti poznato i to, da Tresič gdjekada uspijeva svojim imitacijama. Kao uvod u kritiku napisao je Slovačič razjašnjenje pojma „moderno" i istaknuo motto toga „modernoga" — koji je, kako mi se čini, u očitoj opreci s onim, što kasnije pisac priznaje modernim. „Produkt izmorenih mozgova i razdrtih živaca!“ Ako je tako — izmoreni se mozgovi oslanjaju o druge, jer sami nijesu dosta jaki, da budu samostalni, kako se to razabire iz motta. Cernu onda tolika graja protiv Tresičeve imitacije? — Da sam kritičar hoče da bude moderan, dokazuje i oblik brošure. On hoče da bude i kozmopolita, — pa otuda ono silno fraziranje protiv patriotizma.
Sto se pak aaraoga pisanja tiče, to gosp. Slovačič, vidi ae jasno, hoče da hude Sto ujedljiviji i smjeSniji; tako n. pr. piSe za cijeln hrv. kritiku, a opet Treaiča pila n četiri oka!
Gosp. je Slovačič obečao napisati još ovakovih študija" o aavremenim književnioinm, da razbistri mnijenje kritike. Lijep ii čemo imati pojam o našim književnicima, ako imde svaka študija takova kao ova. .Jer svaki piaae ima napokou zlih strana, a čini se, da če g. Slovačič najviše nastojati, da njih otkrije . . .
Študija Slovačičeva nit je kritici nit puhlici od koristi. Kritici je več poznate, što on o Tresiču iznaša; a publika ne če dobiti prave slike Tresi-čeve iz njegove študije, jer je ona iednostrana i strančarska.
Valjds se radi toga i sarajevska „Nada“uopče nije ni upustila u kakovo kritizovanje Slovačičeve „študije11, ali je zgodno dometnula, da je ona „turnirsko džilitanje". No i na turnir dolazili sn tek ljudi, lcpji su več dobro baratali džilitom.	K. K. Uragntinov.
*
Vladimir Jelovšek; Simfoniji. Tiskamo u 333 egzemplara. Prvih 9 egzem-plara ima sliku autorovu. Knjiga, posvečena Zofki, dijeli se na dva dijela : Ex i In. Ne prodaje se.
Gosp. pisac nije bio sretan ni u izboru naslova ni oblika svoje knjige. Čudne su to „Simfonije11, u kojima vlada tako užasna disharmonija, te se napokon, iščitavši cijelu zbirku od 14 lirskih pjesmica štampanih na 38272 kvadratna centimetra, uvjeriš, da je bio zbil ju istinit prvi dojam, pod knji m si, prvi puta dobivši u ruke knjigu, pomislio, da je piscu bila glavna svrha da zaplaši, imponira. „Epater les bons bourgeois11 . . . Čitaš tu knjigu s veoma čudnim osječajima tako, te poslije svake pjesme „dementiraš11 sam svoje nazore
0	prvašnjoj. Najprije misliš, da je pisac socijalista, onda je anarhista, onda je opet sentimentalno, onda prost itd. Na posljetku se pitaš, kakva je sveža izmedju tih dogadjaja, o kojima pjeva, pa se uvjeriš, da pisac govori u zagonetkama i opjevava same zagonetke. Tu ima govora o inkarnaciji duševne supremaeije čovjeka (mislio sam, da če reči mjesto „čovjeka“ : ,,genusa homo sapiens!“) o simbolu ,,plomenitog steriliteta,11 o ,,studenom usudu'1 itd.
Ako tu knjigu od srditosti ili umornosti no baciš, izgubit češ pamet, ideje ti na jednom nestanu, ne možeš se snači, po glavi ti šumi kao na karnevalu.
Od uzvišena do prosta, od patetička do groteskna .Telovšeku je samo jedan korak. U isto vrijeme dotiče se dvaju ekstrema. On ne može da ostane miran, da se bavi na jedan put samo jednom stvari ili da se drži jednake staže bar u jednoj pjesmi. Skače ovamo i imamo. Miješa biblijske reminiscence sa sOcijalističkim izrekama, tehničke izraze, matematiku, fiziologiji!, arhaizme
1	neologizme, a najmanje češ nači u svemu poezije.
Jelovšek je impresionista, hoče da pjeva po svojoj volji, hoče da hude originalan. A baš tim lovom za originalnošču najviše se gubi njegova iskrenosti istinitost njegovih čuvstava. Lz svakog se retka vidi, da je ispravljajuč i, svoje pjesme u trijeznom stanju (jer pjesme je sigurno ispjevao, pošto je „apsintom i konjakom draškao i škakljao nemočne živce11) tražio sve više degenerirane izraze. Nikakav smrad mu nije dosta odurau, da bi se ga klonilo.
NOVA NADA
m
Samo na taka v način moglo se dogoditi da čovjek napiše nešto takova. To se još dade nekako shvatiti.
Ali da je ikoji živi stvor takove vicove išao i pisati, pak ih onda prepisati, slali ih u tiskaru, pregledati korekturo i napokon ih poslati u svijet, to nas nužno dovadja do toga, da hismo se morali stiditi pred bračom na Marsu, ako bi im slučajno jedan egzemplar, i to sa stikom antorovora, pao n ruke. Najdraže bi nam dakako bilo, da je pisac ostao ondje gore u ,,čistim eterskim višinama11, pak „pjevao ondje ko tiha glasba eolove harfe'1 ali samo „za tihe noči11, „kad lavež pasa sablasno se krili11. Uit če i za njega bolje, jer ondje če mu sunce bar s večorn „slašču ogrijavati široke nozdrve, velike uši11, ondje če biti sjeguran, da mu ne če podražiti estetskoga čuvstva „onaj dječak s pločom i spužvom šmrknuvši častito punim nosom11. Ondje neka pravi svoje grimase i poze, ondje neka protokolira svoje sne i vizije, ondje neka maže svoj tanini smoking, i neka broji kaplje krvi, što mu iz nosa cure i što mu ih muhe suše svojim rilom, ondje neka u postelji „leži i sniva o dnevim prešlima, stoječi nijem ko obelisk faraonov11.
Je li on sam razumio svoje pjesme? Ja iskreno priznajem, da se ne znam snači u čitavoin toni kaosu i onda se hvatnin motta na kraju knjige. A u njem nalazim diametralnu opreku svim čuvstvima i frazama n „Simfonijama11. Htio bili, da je autor mjesto slike priklopio komentar; no u torn bi jamačno bila opet tolika konfuzija u nazorima, da bi sve postalo još nejasnije.
Napokon su s vi moji dojmovi koncentrirani u želji, da pisac uopče više ne izdaje svojih „pjesama11.	NaiHć.
Od individualnosti mlade njemačke, specijalno pak bečke škole, naj-simpatičniji mi je Arthur Schnitzler. On ni je mnogo napisao do sad: poznamo od njega dvije tri drame i nekoliko novela (medju njima jedna oveča: „Sterben'1 — prikazana u ovogodišujem „Viencu11); baš pred malo vremena davala se najnovija njegova stvar „Das Vermiichtnis“. Sve njegove stvari nose na sebi neki lirski dah, neki mili, blagi ton običnih familijarnih i prijateljskih prizora. Jer baš je u torn za Schhitzlera riješenje svega onoga, što ga muči: Erholung! — Odmor! On zna, da ti časovi, dok možeš hezbrižno čavrljati i veselo se smješkati, ne traju dugo; no baš za to, što su bez svakog naučenog patosa, bez velikih riječi i dubokih zamašaja baš za to on ih voli. Odviše mu se žalostan pričinja život, a da bi htio da u nj zaroni; baš za to vidi držati se površine. N jegov je pravi junak, perzonifikacija svih Schnitzlerovih težnja — Anatol. On je našao ono, u čem se najviše može uživati svježa vedrina života Ženu, djevojku. Anatol leti od jedne do druge, sprovadja sa svakom par sretnih časova, doživljaje mala razočaranja, no nikada velike scene. Anatol se zabavlja. Život njegov ispunjen je ženskim smijehom i to je dosta.
IvaxaliKiia kronika
fjjubalcanje.
No dok Anatol u svorn traženju vedrine nalazi žene, koje mu bez veli-koga kajanja, bez bojazni, da bi ga mogle zaljubiti, pružaju taj odmor Fric u „Liebelein“ nalazi — Kristinu. On je trpio radi ljubavi — radi lju-bavi žene, koja ga je ubijala demonskom svojom naravi i on je htio uadi „Erholung!" u Kristine. Uz nju je tako prijatno, te Fric zaboravlja na sve. Oni se ue de medju se ni za što pitati: časovi, što ih skupa provadjaju, bit de dijelovi Fricova života, u kojima je on samo svoj — miran. No Kristini nije trebalo takva melema: ona još nikoga nije ljubila, nit ju je izmučila ljubav. Živjela je mirno u domu sa svojim očem, starcem muzikantom. Ona ne nalazi života samo za ono vrijeme, dok je uz njega — ona de na nj misliti cijeli dan, cijeli život. Ta mala dušica izgara od želje za njim. A dotle — njega ubija do kraja prva ljubav:	Fric pada u dvoboju s mužern one
prve žene, koja ga je zanosila pOHve protivnom, demonskom naturom. Sva užasna bijeda, sva razlika medju njenom ljubavlju i njegovim ljubakanjem, medju onim, što je on njoj, i onim, što je ona njemu bila, prodre u užasnoj katastrofi. Iza svib krasnih časova uz njega, ona mora čnti, da je on pao za
drogu ..... „Je li razumiješ, ode, što je to?---------------Što sam ja njemu
bila?“ — I ona u užasnoj boli bježi iz kude — — —
A mi ostajemo zapanjeni i sve nam se stežu grudi od samilosti za torn dušom, koja je taka jednostavna i taka bolna u isti mah. Al ne možemo da prokunemo Fricu —- ne, jer on je samo jedan dio od otioga velikog tipa, koji se zove moderan čovjek. I on bi htio živjeti — pa i ljubio bi možda tu dobru Kristinu, da nije tako užasna baština prošlosti. Je li Schnitzler htio redi, da dušama, koje su trpile, nije mogude nadi trajnega mira? Za to je možda kao pendant Fricu i Kristini stavio Teodora i Micu, njihove prijatelje — par, koji de se rastati bez boli, jer ima cijeli život u tim lahkim dasima . . .
Igralo se izvršno; pa ako smo u jednu ruku zahvalni dramaturgu, što je imao smjelosti, da jednom stupi na javu s modemom dramom, — treba da se sjedamo i glumača, koji su u nas mnogo doprinijeli uspjehu „Liebeleia11. Gosp Fijan bio je izvrstan Fric; isto gg. Dimitrijevid i Anid, koji je Teodora igrao pravom živahnošdu. Od gospoja istakla se gdja Borštnik u zadnjem činu, gdje je izvršno pogodila Kristinin plač — dok nije mogla da nadje izraza njeuoj naivnoj, djevičanskoj duši u prva dva čina.	H.
Ola Hansson. U Skandinaviji je nastala reakcija protiv Brandesa. Mladji su pisci našli Bratidesjanizam odveč siromašnim i plitkim. Oni traže u dovjeku još nešto drugo, nego samu inteligeueu. Za njih čovjek nije individuelan stvor, nego neki dio naravi, dio čitavog univerzama, neki organizam, koji nema samo razum, nego osim toga i neki instinkt; u tom instinktu, koji se izrazuje u simpatijama i antipatijama, u slutnjama i težujama, jednom riječi u krajnjem subjektivizmu, izrazuje se uajdublje i najstarije u čovjeku, ono,
Pabirci.
Sto gn veže s familijom, narodom, čitavim čovječanstvom. Na njemu mora da čovjek gradi avoju egzistenciju i svoju budučnost; hladnomu razboru, kao nečemu sekundarnemu mora samo ostati kontrola i tumačeuje instinkta. Tek na takav način, vele oni, može nastati trajna i organska kultura, kultura ne kao Brandesova racionalistiČka, nego naprotiv kultura čuvstva, fantazije Oni zabacuju socijalne probleme, a interesiraju ih samo problemi psihološki. Njihov moral isključuje samo dvoje: utilitarizam (princip koristi) i epikureizam. Njihova su nastajanja više kulturna, nego li gospodarstvena i politička. Vodja te mladje škole je Ola Haussou (rodj. u Švedskoj I860.) pjesnik, novelista, ro-manoier i kritičar. Več u njegovim prvim pjesmama („Notturno11) nalazi se neko antropomorfsko promatranje naravi i vegetativno shvačanje čovjeka i on veli, da su oba samo varianta jednakoga života. Njega su več od rana intere-sirale tamne prikaze u duševnom životu i on je pokušao da protumači sve ono, što se i na nama samima čini nerazumljivo i neshvatljivo. I tražeči tako najsakrivenije dogadjaje u duši, našao je, da su ljudi sasma drugi, nego li ih večina sebi predstavlja. On je uvidio, da i neznatni mali utjeoaji, časovita igra fantazije, instinktivni osječaj u živcima mogu proizvesti čitav preokret u duši čovjeka, mogu ga zavesti, da počini djela, koja su, kako se činilo, ležala izvan svili medja mogočnosti. Otkrivao je, da u čovjeka nema slobodne volje, da se mogu počrniti umorstva i samoubojst.va bez sudjelovanja volje (u „Pa-rias“), jer „ljudi nijesu gospodari nad izvanjim utjeoajima, nad dojmovima, koji se hude nenadano, činilo bi se ničim izazvani, i koji rastu i rastu, dok jedini ne zavladajo u nama". No poglavito Ola Hansson študira: ljubav. Više nego isto drugo odlučuje ona nad audbinom čovjeka i baš ona nastaje i pre-staje uslijed najmanjih bagatela. Zato on i ne vjeruje u trajnost čuvstava, zato i radije študira iščezavanje ljubavnog osječanja, nego li njegovo nastajanje. Rezultat tih študija objelodanio je u ciklusu novela „Sensitiva amorosa“, S izvanredno finom umjetnošču pokušao je ovdje prikazati ona duševna stanja, iz kojih nastaje i prestaje ljubav. Tu nam prikazuje parove, koji hu se združili u ljubavnoj sreči, ali nenadano nastaje spoznaja u duši jednoga o naj-dubljoj osebini drugoga i to, malo p rije još tako jako osječanje, iščezava i pretvara se pače u mržnju, u bojazan. Ali ima još nešto osobita kod Ole Hanssona: u njegovoj duši leži nešto kao strašljivo drhtanje, čuvstvo, koje on označuje kao „strah živolni11 (Lebensangst), koje ga prekida u najdubljem duševnom rado i koje ga tjera do gotova ludila. Njegov strah pred životom poprimio je goleme forme. Hansson je naime rodom seljak i prvi je od svoje porodice, koji je pošao u svijet, da študira. No doskora He našao kao sasvim bez doma. Nije se mogao snači ni medju seljacima, ni medju gradjanima. Trpio je, jer se nigdje nije mogao udomiti i trpin je to više, jer je bio željan boja, a ipak nije podnosio rana, što mu ih je zadavao svijet (u njegovu auto-biografskome romanu „Povratak"). On napusti ljude i pobjegne n samoču. I tu mu dodje pomagalac: upozuao se s Nietzscheom. 1 studirajuči Nietzsehea stvorio je svoj vlastiti individualni svijet, koji je bio osobit, ali ipak proizašao iz. naroda, aristokratski, ali ipak ujedno i pučki svijet. Ne sreča i život bez boli, nego polagano podizanje čovjeka belima, koje se moraju svladati i koje treba podnositi bez smiješka, ali i bez tužaba na nj: tako je glasio njegov program.
Ne bourgeoisu niti proletarcu, nego seljaku morala je pripasti bu clućnost. Samo se seljak mora odgojiti za to, da bude sposoban stvoriti trajno kulturu, koju de modi stv »riti samo onda, ako pusti, da narav u njem gospoduje i to zato, da kultura, koju de on stvoriti, ne potjeČe iz teorija, ne postane kulturom razuma bez korena, bez soka, nego kultura, proizašla iz duv-stva domovine i instinkta narodnosti ...	• Tako je Ola Hansson sve više
prianjao uz onaj komadid zemlje, iz kojega je nikao. I „što se više u svojem ditavom bidu s torn odinskom zemljom ideutificirao, što je više u njemu postajalo živo, što je tisudgodišnja povjest evolucije u dovjeku ostavila traga, to se više približavao unutarnjemu miru, plinom produktivne toplote i „vitalnog mira“ (,,l’ovratak“). O torn nam svjedode njegova djela u zadnjim godinama. On je u svojim pripovijestima „Trije braka", „Povratak", „Odgojitelj" stvorio kulturne i umjetnidke slike od velike vrijednosti; on je u „Esther Bruce", u „Morskim pticama", u „lluldrebrannu" ocrtao erotiko u svim odajanjima, od nujfinije individualiziranih duševnih nuanca do najvedih strasti On jen „Točki Arhimedovoj", u „O smrti" napisan pripovijesti, u kojima se ništa ne dogadja, koje su samo „promještanje izvanjih slika u unutarnja raspoloženja, iz kojili se kristalizirajo simboli života'. Njegova psihologija ima u sebi više znanosti, nego li i kojega modernog pisca, on je iz duše vadio nove stvari i našao oso-bitu forinu u svojoj umjetnosti. „Ou“, k,ko veli znameniti norveški kritičar Hjalmar Christensen, „spada k onim još rijedkim duhovima, u kojima je moderna duša opet našla svoje jedinstvo“.	Našit.
Izdaje Andrija Milčinovid.
Tisak Dionidke tiskare.