Župan Peter Ložar v intervjuju pojasnjuje: S posluhom vlade hitreje do trzinske obvoznice V Trzinu ni nikdar dolgcas Pisana bera prireditev za vse okuse Letošnja dobitnika obcinske srebrne plakete Maja Brozovic in Rajko Podobnik Odlicna mlada mojstra tona in luci Robin Kleindienst in Oliver Wagner Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo obcine Trzin . Na naslovnici Na pragu cvetocega trzinskega poletja Fotografija: Tanja Jankovic Glavna in odgovorna urednica: Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovic, Barbara Kopac, Nataša Pavšek, Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal Redni sodelavci, avtorji prispevkov: Matjaž Erculj, Milica Erculj, Andrej Grum, Saša Hudnik, Dušan Kosirnik, Zdenka Kopac, Brigita Ložar, Valentin Orešek, Marjetka Pajk, Katja Rebolj, Zoran Rink, Miha Šimnovec, Petra Šuštar, Jožica Trstenjak Avtorji fotografij: Tanja Bricelj, Tanja Jankovic, Barbara Kopac, Zinka Kosmac, Miha Pavšek Lektoriranje: Darja Tasic Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za septembrsko številko oddajte najkasneje do cetrtka, 5. septembra. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenarocenih prispevkov. Obcina Trzin Spletna stran: www.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.00 – 14.00 Sreda: 8.00 – 13.00 in 14.00 – 18.00 Petek: 8.00 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Privošcite si življenje na nižjih obratih Poznopomladni tedni so že pregovorno nabiti z vsemi možnimi ob-veznostmi in dogodki – pouk gre proti koncu, zato se šolarji šibijo pod težo testov in spraševanj, v službah se dela še bolj vrocicno, saj se zdi, da je treba pred dopusti postoriti še vec kot sicer, tu so še razlic­ne (pomladne) slovesnosti, od bolj uradnih do zasebnih praznovanj … Ce bi nas kdo gledal od dalec, bi se verjetno prijel za glavo in si mi-slil, pa kaj je s temi ljudmi?! Se sploh znajo ustaviti in zadihati s polni-mi pljuci?! Znajo svoj življenjski tek naravnati v nižjo prestavo in med vsemi dogodki in obveznostmi vendarle malo pocasneje vijugati?! »Zdi se, kot da je svet poblaznel,« mi je zadnjic rekla neka zelo mo-dra gospa, ki se je že davno tega odlocila, da bo raje živela skromne­je, s kakšno (navidezno nepogrešljivo) dobrino manj kot drugi, a zato mnogo bolj v skladu sama s seboj. »Kadar nam zacne odpovedovati avto, ga takoj peljemo k mehaniku, ta pa ga najprej ustavi. Nikdar ga ne popravlja ob delujocem oslabelem motorju! Pa mi?! Ali zmoremo izpreci, ko nas zacne telo opozarjati, da bi se bilo vendarle dobro ustaviti in se zavestno prestaviti na 'nižje obrate'?« Po navadi nas šele naceto zdravje opozori, da je bilo vsega prepro­sto prevec! Telo lahko sicer že dlje krici po pocitku, a mu tega odme­rimo šele, ko res ne gre vec naprej. Verjetno ima že omenjena modra žena prav – res ravnamo mnogo bolj v rokavicah s svojimi jeklenimi konjicki kot s samim seboj … Zato je, ce kdaj, zdaj, po obdobju vsega tega dežja in sivine, na pragu težko pricakovanega dehtecega poletja, cas, da se zavestno umirimo. Da prestavimo svoje življenje v nižje prestave in zadihamo globoko in sprošceno. Napolnjeni z novo energijo bomo nato mnogo lažje kos vsemu, kar nam bo prinesel vsakdan … Sprošceno cudovito poletje vam želim, od jeseni pa se boste na teh straneh srecevali z novo uredniško mocjo, za katero sem prepricana, da bo nadaljevala poslanstvo Odseva s srcem in predanostjo, kot smo ga opravljali vsi njeni predhodniki. Pa srecno vsem! Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice »Medobcinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.00 – 11.00 Sreda: 9.00 – 11.00 Obcinske novice Intervju z županom Petrom Ložarjem »Treba je prepricati vlado, da bo našla sredstva za trzinsko obvoznico!« Poletni tedni, ki so pred nami, so naceloma namenjeni pocitku in sprostitvi, a nacrti prvega moža Obcine Trzin Petra Ložarja in njegove ekipe so dalec od ležernih. Nasprotno, tudi poleti bo v Trzinu živahno in pestro, saj se v obcini med drugim nadaljuje prepotrebna prenova trzinske infrastrukture, za povrh pa je treba postoriti še obilo drugega, pojasnjuje župan v tem intervjuju. • V pomladnih tednih je bilo na cestah v središcu obcine kar nekaj delnih zapor, med drugim tudi na križišcu Ljubljanske in Mengeške ceste, in to zaradi pripravljalnih del za izvedbo prikljuckov za dom zašcite in reševanja. Kako dalec so zdaj ta dela? Oba prikljucka sta v fazi zakljucnih del, in tako bo normalen promet po plocnikih in kolesarski stezi predvidoma vzpostavljen spet že sredi junija. Dela na tem odseku pa so lahko potekala tako, da avtomobilski promet po državni cesti ni bil oviran. • Kar nekaj svetnikov je na pomladnih obcinskih sejah zanimalo, kako napreduje projekt gradnje tega doma, to pa zanima tudi številne obcane. Kaj je torej pricakovati v prihodnjih tednih na tem podrocju? Pridobili smo gradbeno dovoljenje, in tako zdaj usklajujemo zadnje podrobnosti glede razpisa za izvajalca del – razpis bo objavljen na por­talu javnih narocil še ta mesec. Naprej pa bo vse odvisno od prijavljenih ponudnikov in morebitnih pritožb, ki znajo v Sloveniji izvedbo projek­ta obcutno zavleci. Prav zato smo pri pripravi razpisa posvetili veliko pozornosti kakovostnemu podrobnemu popisu, da bi se tako izognili morebitnim pritožbam. • Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSi) je pred casom odobrila zamenjavo 174 oken ali okenskih stekel na objektih, postavljenih vzdolž Mengeške ceste, kjer je frekvenca prometa še vedno neznosna. Kako so to sprejeli obcani? Bodo nova okna res dovolj za preprecevanje hrupa od prometa v sta­novanjih ob tej cesti? Hrup na Mengeški cesti je res neznosen, zato je dobrodošel vsak tak ukrep. Govoril sem z nekaj obcani, in ti so zadovoljni, da se vsaj nekaj izboljšuje. Je pa to seveda samo zasilna rešitev, zato moramo vse moci usmeriti v cimprejšnjo zgraditev obvoznice, sploh, ker vemo, da se cas pri takih projektih meri v letih ali celo desetletjih. • Ali odlocitev za zamenjavo oken morda posredno sporoca, da se v povezavi z gradnjo tako težko pricakovane trzinske obvoznice še nekaj casa ne bo zgodilo nic drasticnega? Bo država obcanom zato olajšala življe­nje s temi novimi okni in jih tako vsaj malo »potolažila«? Treba je vedeti, da je to tek na dolge proge. Po eni strani ume-šcamo »državno obvoznico« v pro-stor kar tri obcine, po drugi strani pa na državni ravni za to nekako še ni podpore. Lahko smo zado­voljni vsaj s tem, da je Direkcija za infrastrukturo (DRSi) zaznala naš problem in da imamo izredno veliko podporo njihovih strokovnih služb. A na koncu je vseeno treba prepricati še vlado, da bo za obvo­znico našla sredstva. • Ko je ravno govor o cestah, me zanima, kako poteka prenova Mlakarjeve ulice ob NLB, ki se je zacela okrog velike noci in naj bi bila koncana že maja. Tudi tu je predvideno, da bo zakljucni sloj položen še sredi tega mese-ca, torej junija, in tako bodo ta dela, ko bodo obcani brali ta intervju, že koncana, seveda ce se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega. Treba pa je vedeti, da je Mlakarjeva ulica v Mlakah glavna prometna povezava in da so dela tu zato izredno zahtevna, saj se moramo truditi, da z njimi ne ohromimo prometa. Doslej se je izvajalec zelo potrudil, in je bil prehod ves cas mogoc, pri zakljucnem sloju pa bo potrebna predvidoma 24­urna popolna zapora obeh križišc na zacetku ulice. Obcanom se tako že zdaj priporocamo za potrpljenje. • V zacetku pomladi ste omenili, da se bo to poletje veliko delalo na nekaj koncih Trzina, denimo v Vegovi ulici, pa v Reboljevi in Prešernovi, kjer naj bi šlo za zamenjavo hišnih prikljuckov. Kakšni so torej konkretni nacrti, kje v Trzinu bo poleti najbolj delavno? Dela v Mlakarjevi ulici, na predelu okrog NLB, bodo koncana predvidoma še pred koncem pouka. Obcinske novice Dela v Vegovi že potekajo, in kot je pri nas v navadi, se vodovod zame­nja v celoti, tudi z vsemi hišnimi prikljucki, obnavlja se tudi kanalizacija, obenem pa se uredi tudi dele plinovoda in elektricnega in telekomunikacij­skega omrežja. Na koncu pride k temu še celotna nova asfaltna prevleka, zamenjali pa bomo tudi cestno razsvetljavo. Torej, kot je praksa zadnjih let, bomo ulico preuredili v celoti. ReboljevainPrešernovapabosta na vrstijeseni, kerjezadevatamveliko bolj kompleksna, saj je vsak individualni prikljucek tam zalogaj zase; pro-jekt je zato izredno zahteven, tako tehnicno kot casovno. • Na dnevu odprtih vrat Obcine Trzin ste novinarki Odseva v pogo-voru omenili tudi pomanjkanje financnih sredstev; naj jih ne bi bilo na razpolago toliko kot nekoc, in je zato treba zdaj bolj zategniti pas. Kaj konkretnega ste imeli v mislih s tem? Ima obcina kakr­šnekoli financne težave? Ne, nikakor. Trenutno imamo ob vseh tekocih projektih, za kar so sredstva že zagotovljena, tudi nekaj prihranjenega denarja, blizu dva milijona evrov, kar je rezultat zelo racionalnega poslovanja v preteklih letih. S tem sem hotel povedati le, da je sistem izravnav pri povprecnini na državni ravni nepravicen in nas kot najbolj razvito obcino pri sredstvih tudi najbolj prikrajša, saj gredo ta v manj razvite obcine. Ker pa je to del dohodnine naših obcanov, smo po mojem mnenju oškodovani. Pred leti smo kot ena petih obcin s podobnimi težavami vložilo tožbo, a je bila zavrnjena na vseh stopnjah. • Ali prinaša manj razpoložljivih sredstev s seboj tudi manj uresnice­nih nacrtov, zastavljenih ob zacetku vašega tokratnega mandata? S to težavo sem nastopil že prvi mandat, in tako sem se že takrat v ce­loti zavedal, da bo treba iskati še druge vire financiranja. Pri tem smo se usmerili na pridobivanje evropskih kohezijskih sredstev in smo bili v prete­klem mandatu pri tem zelo uspešni. Težava pa je v tem, da to zelo obreme­ni zaposlene na Obcini Trzin, ki se že brez tega spopadajo s pravo poplavo nove zakonodaje in razlicnih nalog, in da je v casu gospodarske rasti zelo težko dobiti usposobljen kader, ki bi bil pripravljen delati za placo na obcini, ki je zaradi placnega sistema v javnem sektorju nekonkurencna trenutnim placam strokovnjakov v gospodarstvu. Predvidevam, da bom za take pro-jekte imenoval svetnico Nušo Repše za podžupanjo, saj bo sicer na tako zahtevnih razpisih kohezijskih skladov težko pridobiti še kaj sredstev. • Bodo morali obcani zaradi obcinskega zategovanja pasu med dru­gim dlje cakati tudi na zelo zaželeno športno dvorano? Kako pa je s tem projektom, v kateri fazi je trenutno? Projekt nove vecnamenske športne dvorane je v fazi popisovanja potreb in možnosti. Že nekaj casa vemo, da trzinska osnovna šola nujno potrebuje vecjo telovadnico, s tako vecnamensko dvorano pa bi radi rešili še druge potrebe kraja, povezane z rekreacijo in družabnimi dogodki. Trenutno smo v fazi usklajevanja podrobnosti s podjetjem Taubi tenis, saj bi radi koncali najemno razmerje, da bi se tako ta lokacija sprostila za gradnjo nove špor­tne dvorane v prihodnosti. • Smo na pragu poletja; vreme se je naposled le izboljšalo, zaradi višjih temperatur pa bo delo v trzinski splošni ambulanti, ki za znosnejše delovne razmere krvavo potrebuje sencila, zdaj še tež­je. Na to so že veckrat opozorili tudi obcinski svetniki. Se je na tem podrocju že kaj ukrenilo? Našo ambulanto upravlja Zdravstveni dom Domžale, njihov skrbnik pa je že lani dobil narocilo, naj to zadevo reši. Zdaj koncno pripravljajo vse potrebno za montažo sencil. • Kljub pregovorni poletni ležernosti v obcini torej tudi poletje ne bo mrtvo. Se bo poleg vsega omenjenega dogajalo še kaj, na kar bi obcane radi opozorili pred zacetkom pocitnic? Kot receno, bodo še najvecje težave za obcane obnovitvena dela na ce­stah, pri cemer pa si, kot sem že omenil, prizadevamo, da je promet ven­darle cim bolj pretocen in da obcane vse skupaj cim manj obremenjuje. Upam pa, da je vsem jasno, da je Trzin zdaj pac v ciklusu obnovitvenih del, ki so bila glede na starost infrastrukture vec kot nujna. Sicer pa želim vsem obcanom kar se da lepe in predvsem sprošcajoce pocitnice. . Vesna Sivec Poljanšek, foto: Klemen Razinger, Miha Pavšek in arhiv Obcine Trzin 7. dobrodelni tek Tecem, da pomagam Za nami je še ena prav posebna prireditev! Lions klu­ba Domžale in Kamnik sta prvo junijsko soboto pri­vabila v Arboretum vec kot 170 tekacev in številne druge obiskovalce, ki so se udeležili 7. humanitarnega teka Tecem, da pomagam. Najprej so se na pot podali najmlajši, ki so tekli na razdalji 600 metrov, nato pa je bil skupni start za razdalji 5,9 in 11,5 kilometra. V odlicnih razmerah je vsem tekacem uspelo srecno priti na cilj. Za dobro razpoloženje je skrbela Mestna godba Kamnik s kamniškimi mažoretkami, pester spremljevalni program pa so dopolnili še Fol-klorna skupina Komenda in plesalci plesnega kluba Šin Šin. Kot pove že ime, je bil tek tudi letos dobrodelne narave – zbrana sredstva, kar 2.400 evrov, pa smo tokrat namenili otrokoma iz dom­žalske obcine, ki sta zaradi zelo omejenega vida potrebna operacije v tujini, in kamniški gorski reševalni službi, ki jo pesti velika prostor-ska stiska in ji bo ta denar prišel prav za ureditev novih prostorov. Za izroceni donaciji so starši teh otrok in predsednik GRS Kamnik izrazili veliko hvaležnost. Prav poseben pecat pa je dala prireditvi hoja z zavezanimi ocmi, in sicer so se tega udeležili viceguvernerka Zveze Lions klubov, distrik­ta 129, Slovenija, Nadja Pahor, predsednik Gorenjske cone Marko Kuliš, kamniški župan Matej Slapar, trzinski župan Peter Ložar in podžupani Domžal, Renata Kosec, Komende, Igor Štebe, in Kamnika, Jernej Markelj. Na 95,6 metra dolgo pot – ker je 95,6 frekvenca me-dijskega pokrovitelja Radia Hit – so jih, z zavezanimi ocmi, pospre-mile mažoretke. Vsi so povedali, da je izkušnja, ko se zaveš, kako je živeti z omejenimi cuti, res nekaj posebnega, in zato še toliko bolj srcno podpreš tiste, ki se s takimi izzivi srecujejo vsak dan. Iskrena hvala vsem sponzorjem in donatorjem, ki so na razlicne na-cine pomagali pri naši prireditvi, lepa hvala tudi vsem nastopajocim, posebej pa vsem tekacem, ki so tekli, da bo za dobitnike donacij svet lepši. . Besedilo in fotografija: Lions kluba Domžale in Kamnik Obcinske novice Slavnostna akademija ob dvajsetem obcinskem prazniku Letošnje, že dvajseto obcinsko slavje je spet ponudilo same presežke vecera, saj smo poleg glasbenih tock Glasbene šole Lartko, ki na kulturnih slavjih obcine Trzin pac ne smejo vec manjkati, dobili tudi nove obcinske nagrajence, ki so s svojim delom, trudom in energijo poskrbeli za napredek in ugled obcine. Med glasbenimi tockami smo se najprej naužili zvokov flavte, ki-tare in klavirja, nato pa smo zapluli v slovensko glasbeno zgodbo s pesmima ženskega pevskega zbora Trzinke, tudi tokrat pod taktirko Primoža Leskovca. Ob nagovoru župana Petra Ložarja smo se potopili v trzinsko zgo­dovinsko ozadje, v 15. maj davne preteklosti, ko je bilo to naselje prvic pisno omenjeno, v trzinske arheološke najdbe, ki izvirajo še iz kamene dobe, v živahnost naselja, ki se je vseskozi razvijalo, raslo in stremelo k izboljšanju, dokler ni obcina postala celo najbolj razvita slovenska obcina. Po podrobnem pregledu preteklosti se lahko Trzin danes po­nosno zazre v prihodnost, saj se lahko na tako trdnih zgodovinskih te­meljih zgradi le še trdnejša prihodnost. Ob vseskozi dejavnem Centru Ivana Hribarja, v katerem delujejo trzinska knjižnica, glasbena šola Lartko in tudi zdravstvena ambulanta, tu pa je tudi dobro izkorišce­na dvorana Marjance Rucigaj, je obcina med drugim poskrbela tudi za prenovo vrtcevskih in šolskih prostorov, za ureditev muzejskega objekta Jefacnikova domacija in za skrbno urejen Dom starejših ob­canov, ki je bil kot ena prvih tovrstnih ustanov zgrajen z obcinsko (ne državno) financno podporo. Po županovem nagovoru je predsednica obcinske Komisije za in-formiranje, obcinska priznanja, proslave in promocijo obcine Dunja Špendal razkrila imena letošnjih obcinskih nagrajencev, priznanja pa so ti obcani, ki so kakorkoli pripomogli k razvoju in ugledu obcine in k dvigu kakovost življenja v Trzinu, prejeli iz županovih rok. Denarne nagrade za dosežke so prejeli Anže Kosmac, trenutni dr­žavni prvak v dvigovanju uteži v kategoriji do 96 kilogramov in tudi petkratni državni rekorder, dejaven clan Športnega društva Trzin, Ma-tic Kociper, že dvajset let izredno aktiven clan Športnega društva Tr-zin in že šestnajst let organizator Valentinovega turnirja v malem no-gometu, in predani študent Tim Mušic, dejaven prostovoljni gasilec, ki se kot gasilec uri že od malega, s trdim delom pa je prišel do tega, da deluje danes celo že kot pomocnik poveljnika za radijske zveze. Poleg denarnih nagrad so bila podeljena tudi bronasta in srebrna priznanja. Bronasta so prejeli ravnateljica Osnovne šole Trzin Ma-tejka Chvatal, kot pobudnica projekta OBJEM – pomoc družini v vzgojnem procesu, pa tudi za svoje desetletno delovanje v Društvu prijateljev mladine in za izredno promocijo Trzina, Aleksander Ci­cerov za vsestransko dolgoletno udejstvovanje v Planinskem dru­štvu Onger, ki ga je pomagal ustanoviti, v njem pa je tudi vodil veliko planinskih taborov in raziskal izvor imena društva (poimenovano je po bližnjem gricu Onger) – kot zanimivost pa naj omenim, da je na dan podeljevanja teh priznanj praznoval sedemdesetletnico, zato mu v imenu celotne ekipe Odseva na tem mestu vošcim vse najbolj­še – ter Milica Erculj za aktivno delovanje v Društvu upokojencev Žerjavcki, za pomoc na kulturnem podrocju in za pripravo pohodov po obcini. Ob napovedi Dunje Špendal in njenem iskrenem vošcilu ter župa­novi predaji priznanj smo naposled zaploskali še srebrnima nagra­jencema obcine, Maji Brozovic, ki s svojim naravovarstvenim udej­stvovanjem vsako pomlad poskrbi za nemoteno potovanje trzinskih žabic, zaradi cesar je uvedla tudi posebne »žabje« vecere, in ki si že dvajset let prizadeva za delovanje evropskega omrežja posebnih varstvenih obmocij, Nature 2000, vseskozi pa opozarja tudi na inva­zivne tujerodne rastlinske vrste in na ogroženost nekaterih živalskih vrst ter tako vpliva na krepitev naravovarstvene zavesti v Trzinu, in Rajku Podobniku, visoko usposobljenemu prostovoljnemu ga­silcu z vec kot petdesetletnimi izkušnjami, nepogrešljivemu clanu reševalnih posredovanj in predvsem srcnemu cloveku, ki je, po opisu predlagateljev za to priznanje, vedno pripravljen pomagati. Vsem prejemnikom obcinskih priznanj iskreno cestitamo, obcini Trzin pa želimo še mnogo uspehov na vseh nivojih. . Besedilo in fotografiji: Barbara Kopac Obcinske novice Dan odprtih vrat Obcine Trzin V sredo, 15. maja, je Obcina Trzin je odprla svoja vrata vsem, ki jih zanimajo obcinsko delovanje, nacrti in cilji. V prostorih nek­danje šole danes potekajo obcinske dejavnosti in se sklepajo razlicni dogovori. Ker sem obcino obiskala na zacetku dneva odprtih vrat, ko še ni bilo gnece, sem imela priložnost spregovoriti nekaj besed tudi z županom, Petrom Ložarjem, ki mi je prijazno razkazal vse obcinske sobane in mi predstavil ideje in projekte, s katerimi se trenutno ukvarjajo oziroma ki jih še cakajo. Imela sem sreco v nesreci – ker je bil zaradi slabega vremena prestavljen obisk vrtca, sem lahko o obveznostih in dolžnostih obcinske uprave poizvedela (še) vec. Po predstavitvi oddelkov in dela zaposlenih sva se z županom pogovarjala o obcinskih nacrtih kar v njegovi pisarni, tu pa sva se dotaknila tudi izzivov županovanja. Župan je omenil predvsem pomanjkanje denarja. Tega danes namrec ni vec toliko, kolikor so ga bili vajeni, to pa seveda pomeni, da je treba pri uresnicevanju projektov kar precej zategniti pas oziroma se marsicemu tudi odreci. Se pa v Trzinu, kljub vsem oviram, vseskozi gradi, prenavlja in nasploh skrbi za urejeno in prijetno bivanjsko okolje. Tako so trzinske ceste opremljene z urejenimi bankinami in plocniki, urejajo se kolesarske poti, v prihodnosti pa se na-crtuje taka ureditev tudi v industrijski coni, ki je za sprehajalce trenutno manj privlacna, saj primanjkujepovršinsamo za pešceoziroma kolesarje. Župan je med pogovorom omenil tudi gradnjo novega gasilskega doma, o cemer se že dolgo govori. Projekt bo pocasi le uresnicen. Ker pa je to kljucnega pomena za ucinkovito delovanje trzinskih gasilcev, je za novi dom nedvomno vredno placati evro ali dva vec, da bo dolgo služil namenu, ne le zdajšnji, ampak tudi prihodnjim generacijam. Ko bo zgrajen, bodo lahko vsa gasilska oprema in vsa gasilska vozila spra­vljeni na enem mestu, hkrati pa bo Prostovoljno gasilsko društvo Trzin s tem pridobilo tudi še kako potrebne prostore, v katerih se bodo lahko gasilci ustrezno uredili pred posredovanjem in po akcijah. Dotaknila sva se še preurejanja cestišc – ta dela so v Trzinu zamišlje­na tako, da se posamezna ulica ali cesta vedno preuredi v celoti. Posto­pek je zato sicer dolgotrajnejši, a je tamkajšnje vozišce po koncanem projektu utrjeno in primerno za vožnjo še nadaljnjih toliko in toliko let, brez nepotrebnega dodatnega (ponovnega) obnavljanja. Za kakršnokoli ucinkovito delovanje obcinske uprave pa je vsekakor kljucno vzajemno delovanje vseh zaposlenih. Ce oddelki medsebojno sodelujejo in se povezujejo, hkrati pa, pod županovim vodstvom, uresni-cujejo zastavljene cilje, v dobro celotne skupnosti, se ucinek takšnega delovanja odraža tudi na lokalni skupnosti in njenih prebivalcih. . Besedilo in fotografija: Barbara Kopac V našem kraju Priprave na maturo iz slovenskega jezika Za mnoge ucence je maj eno najbolj stresnih obdobij v letu. Dogajajo se zadnja spraševanja in pišejo se zadnji testi, ki lahko odlocilno vplivajo na koncno oceno. Še posebej stre-sen pa je maj za številne dijake cetrtih letnikov, saj se po pozitivno zakljucenih ocenah zacnejo koncne priprave na naporno maturo. Spomladanski rok mature se je letos zacel 7. maja, s pisanjem eseja pri slovenšcini, in se bo koncal z ustnimi izpiti 22. junija. K opravljanju splošne mature se je prijavilo 6343 dijakov s 84 srednjih šol, k opravljanju po­ klicne mature pa 10.391 kandidatov s 142 srednjih šol in iz drugih organizacij. Kako uspešni so bili, bodo maturanti izvedeli šele 11. julija. Da bi trzinskim dijakom nekoliko olajšali pripravo na izpit iz sloven-šcine, so clani liste Odgovorni aktivni obcani Trzina (OAOT) organi­zirali pet srecanj v obliki delavnic za pripravo na splošno maturo iz slovenšcine, in to v obcinski sejni sobi. Priprave je vodila clanica te liste, profesorica slovenšcine Tanja Tomšic, tudi zunanja ocenjevalka za slovenšcino na splošni maturi. Delavnic se je udeleževalo pet dija­kov z razlicnih gimnazij (trije iz Ljubljane in dva iz Trzina). Srecevali so se vsakih štirinajst dni, ob torkih, in konzultacijsko pregledovali pred­pisano snov, zajeto na prvi in drugi izpitni poli. Na prvem srecanju, že 19. februarja, so dijaki poglabljali znanje o tem, kako se pišeta razpravljalni in razlagalni esej, in s slavistko raz­ Obdobje opravljanja maturitetnih izpitov je za dijake zelo stresno. Ocena je namrec lahko odlocilnega pomena za vpis na želeno fakulteto. pravljali o argumentaciji in slogovnih nacinih pisanja eseja. Na nasle­dnjih dveh srecanjih so podrobneje obdelali besedili Maje Haderlap Angel pozabe in Andreia Makina Francoski testament, o katerih so se morali pri maturi razpisati na prvem delu izpita, v eseju. Na cetrtem srecanju, konec aprila, so se intenzivno pripravljali na pisanje prve izpitne pole, na zadnjem srecanju pa še na pisanje druge izpitne pole, in to tako, da so najprej v obliki pisnega preizkusa preverili svoje zna­nje o jeziku, besedilnih vrstah in njihovih znacilnostih in da so sproti razcišcevali nejasnosti, ki so jih težile, v nadaljevanju pa so se pripra­vljali še na ustni del mature, pri cemer jih je slavistka opozarjala na pomembne posameznosti. In kaj so dijaki menili o takšnih pripravah? Poudarili so, da so vse do-datne priprave dobrodošle, všec pa jim je bil zlasti osebni stik in dej­stvo, da so bile priprave organizirane v obliki delavnic, na katerih lahko sprašuješ, prisluhneš drugim in si tako nekoliko lažje ustvariš mnenje. Uciteljica slovenšcine Tanja Tomšic, ki živi v Trzinu, vodi priprave na maturo iz slovenšcine tudi v bežigrajski knjižnici, in to že štiri leta; na letošnjih osmih takih srecanjih je sodelovalo od 20 do 55 dijakov in drugih udeležencev delavnic. Slavistka pri tem ugotavlja, da je znanje slovenšcine iz leta v leto slabše in da bi bilo treba za ohranitev našega maternega jezika doseci predvsem osebno motiviranost za znanje, bolj poudarjati pomen vseh znanj. Vsekakor pa je tako kot letos pri­pravljena pomagati dijakom pri pripravah na maturo iz slovenšcine tudi prihodnje leto, saj s tem nekoliko bolj »popularizira« tudi sloven-šcino in prispeva k vsaj malo višji ravni znanja maternega jezika. . Besedilo in fotografije: Tanja Jankovic Podoknica »železnima« zakoncema Pevec Marija in Milan Pevec sta do k sreci vse izteklo tako, kot je bilo pripovedovanju gospoda Mila-za domace, pac pa so pomenile zdaj že skoraj pozabila na svojo nacrtovano, Milan in Marija pa sta na pa je bilo glede ljubezni tudi praznik za celo vas. . 65. obletnico poroke, ki sta jo pra-bila ob znanih pesmih ganjena do v njihovih casih podobno, kot je Tanja Bricelj, znovala v zacetku leta, v minulih solz. S pevci sta ob kasnejšem danes, le ohceti niso bile samo foto: Štefka Prelc dneh pa so jima cerkveni pevci druženju delila tudi svojo porocno prišli zapet podoknico. Milanu, ki zgodbo. Porocila sta se neke zelo je dolga leta prepeval na koru, so mrzle zime. Na poroko sta se pe­namrec želeli tudi tako izkazati ljala s sanmi in se na poledenelem zahvalo za to. Sicer pa pravijo, da ovinku nesrecno prevrnila v sneg, ni za dobre želje nikoli prepozno. z njima pa je v sneg zletela tudi A presenecenje bi skoraj padlo torta. A zelo nizkim temperatu-v vodo, saj sta vitalna zakonca še ram sta se lahko zahvalila, da je nekaj minut pred njihovim priho-torta pred tem zmrznila, in tako dom hitela urejati vrt. Vendar se je svatje niso ostali brez sladice. Po V našem kraju Po Nepalu in Tibetu z Rokom Kofolom Potopisno predavanje, ki je tokrat potekalo v okviru najve-cjega trzinskega festivala, Trznfesta, nas je popeljalo na po­tep po slikoviti nepalski in tibetanski pokrajini, vodil pa nas je Rok Kofol, ki je te kraje obiskal že veckrat. Kot pravi, poti sploh ne šteje vec, niti držav, ki jih je že obiskal. Je pac eden tistih, ki se preprosto ne najdejo v pisarniškem delu. In tako se že skoraj dvajset let posveca potovanjem, saj je bila to od nekdaj njegova želja. In kljub izzivom in oviram, s katerimi se srecuje na poti, je lahko iskren, ko rece, da živi svoje sanje. Njegove potovalne izkušnje so se zacele že zgodaj, še v maminem tre­buhu, z obiskom Vzhodnega Berlina, cez ocean pa je šel prvic leta 1994. Od takrat potuje, raziskuje, odkriva odrocne predele sveta in deli svoje znanje in izkušnje. Na našem tokratnem potopisnem srecanju smo z njim odkrivali Nepal, hindujsko deželo, v kateri živi tudi velik odstotek Tibetan-cev. Tamkajšnje vasi in mesta izžarevajo pristno starodavno tradicijo, ki jo njihovi prebivalci castijo in spoštujejo še danes. Živobarvno pokrajino in burno zgodovino dežele lahko zaznamo na vsakem koraku, najsi je to na sprehodu po slikoviti nepalski prestolnici Katmanduju, kjer lahko najdemo številne templje, budisticne spomenike (stupe) in pisano nocno življenje, na trekingu po nepalskem visokogorju, od koder se nam ponuja cudovit pogled na osemtisocake, kot so Mount Everest, Co Oju (Cho Oyu), Lotse (Lhotse) in Makalu, ali ob oddihu ob prelepem jezeru Gokjo (Go­kyo), kjer se lahko naužijemo neponovljivega pogleda na lepote Himalaje. Od tu se lahko popotnikova pot nadaljuje na jug, proti Indiji, ali na sever, proti Tibetu. Z Rokom smo se podali proti Tibetu, ki pa zahteva pred »vstopom« prilagoditev njegovi nadmorski višini. Ker leži od tri tisoc petsto do pet tisoc dvesto metrov visoko, je namrec nujno, da se postopoma privajamo na redkejši zrak, sicer nas lahko poleg hu­dega glavobola doletijo tudi bruhanje, vrtoglavica in še marsikaj. Po nekajdnevnih pohodih ali kolesarjenju na ustrezni višini se popotnik lahko vzpne na tibetansko planoto, ki ponuja edinstvene razglede, z ustreznimi vozili pa lahko pride cez pušcavske predele tudi do bazne­ga tabora najvišjega vrha na svetu, Everesta. Z Rokom smo se spre­hodili po Lasi, upravnem središcu Avtonomne regije Tibet in hkrati pomembnem verskem in kulturnem središcu, in po obrežju prelepega jezera Nebeškega jezera (Nam Tso). Na Tibetu še vedno vzdržujejo tradicijo edinstvenih obredov pokopa, ti pogrebi pa so vsak dan, vse dni v letu, zato ima obiskovalec vedno možnost, da si jih ogleda. Po Rokovih besedah se takšno potovanje obicajno zakljuci na kitaj-ski strani, v Pekingu, še z ogledom Prepovedanega mesta in s spre­hodom po znamenitem Kitajskem zidu. Vtisi, ki jih ljudje zberejo na takšnih poteh, pa najsi gre za treking, kolesarske podvige ali rafting po visoko ležecih rekah, so vselej nepozabni. . Besedilo in fotografija: Barbara Kopac CAT-ovi tecajniki obiskali Dunaj V cetrtek, 30. maja smo udeleženci tecaja nemšcine, ki se ga udeležujemo v okviru Centra aktivnosti Trzin (CAT), obiskali Dunaj. Ob 5.30 smo se zbrali pred Domom upokojencev v Tr-zinu in se z minibusom podjetja Vrankar in odlicno vodicko Gabrijelo odpeljali proti Avstriji. Pot do avstrijskega glavnega mesta Dunaj nas je peljala cez mejni pre-hod Šentilj. Med vožnjo nam je vodicka Gabrijela predstavila zgodovin­ske in kulturne zanimivosti Avstrije in mesta Dunaj, ko smo prispeli tja, pa smo si najprej kar iz avtobusa, z vožnjo po ringu, ogledali glavne zna­menitosti – opero, parlament, mestno hišo, Uranio in druge znamenite stavbe. Vodicka nam je povedala, da je nacrte za Uranio izdelal slovenski arhitekt Maks Fabiani in da je nadzoroval tudi gradnjo. Poleg Maksa Fa-bianija je omenila še druge Slovence, ki so delovali na Dunaju in mestu pustili svoj pecat, kot denimo arhitekta Jože Plecnik in Boris Podrecca in prvi dunajski škof v katedrali svetega Štefana Jurij Slatkonja, med dru­gim ustanovitelj slovitega zbora Dunajski decki. Med ogledom dunajskih znamenitosti smo obcudovali mestni park, posvecen dunajskim glasbe­nikom, v katerem se bohoti pozlaceni kip Johana Straussa, pa gledališce Burgtheater in Trg Marije Terezije. Sprehodili smo se do palace Hofburg in videli njen stari in novi del. Nekdaj je bila ta palaca sedež habsburške dinastije, danes pa je uradna rezidenca avstrijskega predsednika. V cerkvi svetega Avguština so se porocali vsi Habsburžani, tu pa je tudi shranjenih 54 njihovih src. V parku Volksgarten smo videli enega naj­lepših kipov cesarice Elizabete, bolj znane kot Sissi. Uživali smo v parku Rosengarten z vec sto vrstami vrtnic, ki so zaradi svoje oblike in barve prava paša za oci in so bile prav takrat v polnem razcvetu. Med najbolj priljubljenimi tockami na Dunaja pa je palaca Schönbrunn s kompleksom stavb, ki predstavlja s svojimi 1400 sobami najboljši ohra­njen primer barocne umetnosti. Pravi barocni biser je tudi Karlova cerkev. Med našim ogledom smo šli še mimo muzeja Albertina, ki je, ob tem da gosti razlicne stalne in gostujoce razstave, najvecja evropska galerija grafike. V bližini je znani hotel Sacher in tu so si nekateri privošcili zna­menito Sacherjevo tortico. Na Grabnu smo videli še eno najlepših kužnih znamenj v Evropi in se ustavili pri cerkvi svetega Ruperta, to je na kraju, kjer je vdavnini zacelo nastajatidanašnje mesto Dunaj, nazadnje pa smo postali še pred znamenito stavbo Hundertwasserhaus, ki privablja števil­ne obiskovalce s svojo nenavadno obliko in barvo. Domov smo se vrnili v vecernih urah, zadovoljni in polni vtisov in novih spoznanj. . aBrovclGabrije :foto ,arlMajdaŠi V našem kraju Urbanisticni projekt bodocih arhitektov Od hiše do mesta V zacetku junija so na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pripravili tradicionalno razstavo urbanisticnih in arhitek­turnih del, ki so jih v študijskem letu 2018/2019 pripravili študentje vseh letnikov njihove fakultete. Tokrat so jo na­slovili Od hiše do mesta. Na njej smo lahko pobliže spoznali približno tisoc del, med njimi tudi projekte, pri katerih so študentje poskrbeli za rešitve nekaterih zahtevnejših pere- cih urbanisticnih izzivov. Poseben oddelek razstave, ki je nastajal pod okriljem in mentor-stvom docentke magistrice Polone Filipic, asistentov Sinana Mi­helcica in Primoža Hocevarja ter tehnicnih sodelavk Leje Ograjšek in Marine Lovric, je posvecen somestju Trzina, Mengša, Domžal in Kamnika. Gre za obmocje, ki spada v vmesno kategorijo, med mestom in podeželjem, in ga doloca preplet obmocij stanovanjske pozidave in odprte krajine. Kot so povedali avtorji teh izdelkov, se obravnavane lokacije soocajo s težavami dnevnih migracij v mesto in nazaj, teži jih vsakodnevna neucinkovitost javnega prevoza, skrbi jih pomanjkljiva javna gospodarska infrastruktura, hkrati pa je tu bolj skromen tudi nabor družbenih vsebin. S postavitvijo razstave so študentje in mentorji spoznali, da sta kljucna elementa, ki znižujeta kakovost bivanja, slabo vplivata na zdravje in omejujeta dostopnost Predstavitev projektov za celotno somestje Trzina, Mengša, Domžal in Kamnika javnih storitev v tej mikro regiji, razpršena pozidava in neucinkovita mobilnost. Na razstavi so poudarili: »Za obravnavane obcine je kljucno prav sodelovanje. Le na ta nacin se lahko vzpostavijo pogoji za trajnostni razvoj in kakovostno življenje ljudi.« Predstavljeni projekti obravnavajo razlicna obmocja in posledicno tudi teme trajnostnega razvoja, od prenove posameznih stavb do oblikovanja celostnih sosesk, vse pa je odvisno od regije, kjer naj bi se dolocena gradnja ali prenova odvijala. Del razstave, ki je zasnovan kot celovit projekt prenove štirih obmocij in ga omenjene štiri obcine tudi financno podpirajo, bo jeseni dosegel tudi naše kraje, da si bo lahko tudi lokalno prebivalstvo podrobneje ogledalo predlagane spremembe. V Ljubljani je razstava na ogled do 21. junija. . Besedilo in fotografije: Barbara Kopac Pisano popotovanje od Trzina do Predmeje Center aktivnosti Trzin (CAT) skrbi v trzinskem Domu starejših obcanov, da preživljajo njihovi clani dneve cim bolj dejavno, in sicer z razlicnimi delavnicami, izobraževanji in usposabljanji. V okviru njihove pestre ponudbe programov deluje tudi geo­grafski krožek, ki ga vodi študent geografije in germanistike Haris Ljubijankic, in ta krožek je pred kratkim organiziral izlet po poucni poti, katere idejni oce je bil Marjan Likar. Udeleženci izleta so se najprej Posebnost izleta, ki so ga zaceli odpeljali do Vrhnike. Pred tem s pesmijo, je bilo med drugim to, prvim postankom jih je njihov vo-da je bila celotna pot skrbno nacr­dic Haris poducil o geografskih tovana do zadnje podrobnosti. Da znacilnostih krajev, ki jih bodo je bilo to mogoce, pa sta zaslu­obiskali, izvedeli pa so tudi nekaj žna Marjan Likar in zelo aktiven o zgodovinski vlogi Cankarjevega clan trzinskih Žerjavckov Štefan rojstnega kraja. Skocir, ki sta se že nekaj dni pred tem izletom sama popeljala po nacrtovani poti in tako poskrbela še za zadnje organizacijske po­drobnosti. Skupina je po obisku Vrhnike krenila naprej skozi Logatec, proti Godovicu in Crnemu Vrhu. Tu, na poti skozi Crni Vrh, so jim misli zapolnile zgodbe o bojih ob koncu druge svetovne vojne, od Cola do Sinjega vrha pa jih je navdihovala slikovita pokrajina. Po ovinkasti cesti so se vzpenjali do tocke, na kateri jih je pricaka-lo pravo presenecenje – razgled, ki bi še slepemu odprl oci. Dolina se je kopala v soncu, do koder je seglo oko, na levi prelepo gorovje Ucka, za katero marsikdo zmo­tno misli, da ima zgolj en vrh, v resnici pa gre za manjšo gorsko verigo, pred njimi prelestni Kras in Piranski zaliv, na zahodnem robu Krasa pa je bilo videti vse do Doberdoba. Nepozabni raz­gled je Marjan Likar pospremil z zanimivimi zgodbami in raz-licnimi podrobnostmi, zato so si udeleženci videno še laže in bolj zapomnili. V gostišcu, kjer so imeli posta­nek, so se poducili še o drugih posebnostih obmocja, nato pa jih je njihov voznik popeljal do Otli­ce, naselja na obrobju Trnovskega gozda, kjer se je marsikateri izle­tnik želel sprehoditi še do Otliške­ga okna. To namrec ponuja edin­stven pogled na razgibano kraško pokrajino z izstopajocimi cerkve­nimi zvoniki po vaseh v dolini. Ker je ura že davno odbila pol-dne, je bilo treba napolniti lacne želodcke, zato so obiskali slovito Koco Edmunda Cibeja na Pred­meji v Tihi dolini in tam uživali ob okusni domaci polenti z merja-šcevim golažem. Po obilnem kosilu so se trzinski popotniki odpravili do spomenika materi Gorjanki, postavljenega leta 2001, ki ga je ustvaril Zmago Posega. Spotoma so si ustavili še pri obeležju izumitelju ladijskega vijaka Jožefu Resslu, ki pa se je v spomin teh krajev zapisal pred­vsem kot gozdar. Na Predmeji so si ogledali tudi spomenik vodi, posvecen pomenu vode in štirim državam, ki so gradile vodovod do Gore, in rusko kapelico, posvece-no ruskim ujetnikom. Po vijugasti cesti, ki so jo nekdaj imenovali kar »mali Semmering«, so se nato postopoma spušca­li proti Ajdovšcini, na poti pa so nekaj kilometrov izven naselja ob-stali pri izviru Hublja. Kot pravijo, se ta deroca bistra voda steka iz skalnatih predelov in se nabira v drobovju Gore. Mimogrede pa so si ogledali še pravi speci zaklad, rimsko utrdbo Ad Pirum na Hru­šici, na najvišji tocki nekdanje rimske ceste, ki je vodila iz dana­šnjega Ogleja proti Ljubljani (te­daj Emoni), in vojaško utrdbo nad Kalcami. Polni vtisov in prav prijetno utru­jeni so se zvecer vrnili v domaci Trzin. Edinstveni izlet bo vsem udeležencem zagotovo ostal v spominu tudi zaradi prizadevnosti posebnega vodica Marjana Likar- V našem kraju Marjan Likar ob spomeniku materi Gorjanki ja, ki se je izkazal kot odlicen or-ganizator in izjemen poznavalec tega dela Slovenije. . Barbara Kopac, foto: Štefan Skocir Motec kanalizacijski jašek Pred kratkim se je na naše uredništvo obrnila starejša obcanka, ki jo že vec let moti približno meter visok betonski jašek ob robu njene parcele, njenega zelenjavnega vrta. Parcelo sta kupila z možem sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so krajani v bližnji okolici te parcele zakljucevali gradnjo svojih domov. Lastnika te parcele sta si med delom v tujini na tej parceli prav tako postopoma zgradila dom. Kot nam je povedal eden bližnjih sosedov, pa so pristojni na Obcini Domžale takrat nekoliko spreminjali meje, in je sporni jašek, ki je prvo­tno stal na drugi parceli, verjetno tako pristal na sedanji. Ker pa je jašek zadnja leta za gospo zelo motec, je postal jabolko spora med sosedi. Zanimalo nas je, ali lahko pri reševanju tega problema kakorkoli po­magajo na obcini. Župan Peter Ložar nam je pojasnil: »Jašek je del privatne kanalizacije, ki pa povezuje vec hiš. Tako na tem podrocju Obcina Trzin nima nobenih pristojnosti.» Na obcini pa hranijo zazi­dalni nacrt za Trzin Mlake, iz leta 1973, na katerem je vrisano tudi predvideno kanalizacijsko omrežje, in vsi današnji kanalizacijski vodi V jašek ob robu parcele sta speljani dve cevi. potekajo po predvidenih nacrtih (preverjali smo del, na katerem je tudi sporni jašek). Podatka o tem, kdaj so te vode dejansko položili, nimajo ne na obcini ne v javnem podjetju Prodnik, ki v našem kraju skrbi za kanalizacijsko omrežje: »Javna kanalizacija na tem obmocju je bila vnesena v kataster leta 1976. Kdaj tocno je bila grajena, ni znano, gradil pa jo je Sklad za urejanje stavbnih zemljišc pri Skupšcini obcine Domžale.« Kanalizacijsko problematiko so pred izdelavo omrežja oci­tno reševali krajani sami, kakor so vedeli in znali. Kaj pa menijo o tej obcankini težavi v podjetju Prodnik? Situacijo so si ogledali že konec oktobra 2017, pol leta zatem pa so obcanki poslali svojo obrazložitev. V njej so zapisali, da je ta jašek del interne kanalizacije za odpadno komunalno vodo in da sta vanj speljani dve cevi – en dotok je suh, po drugem pa priteka vanj samo padavinska odpadna voda, ki se nato steka v javno kanalizacijo. Podatka o tem, kdaj je bila ta interna kanalizacija zgrajena, nimajo, hkrati pa tudi ni vrisana v kataster kanalizacije. Po tem sklepajo, da je bila sanacija oziroma prestavitev tega kanalizacijskega voda predmet medseboj­nega dogovora med lastniki. Ker gospa z mejaši ne najde skupnega jezika, se je obrnila po pomoc tudi na odvetniško pisarno v Domžalah, a za zdaj še brez uspeha. Ali strokovnjaki s tega podrocja res ne morejo predlagati ali svetova-ti drugacne rešitve? Ob takem sodelovanju bi sosedje morda le našli skupni jezik in zadevo uspešno rešili. . Tanja Jankovic, foto: Osebni arhiv obcanke in Tanja Jankovic Portreta meseca Letošnja prejemnika srebrnega obcinskega priznanja Na letošnji slavnostni akademiji ob obcinskem prazniku niso podelili zlatih obcinskih plaket, razdelili pa so kar nekaj bronastih in dve srebrni. V tokratni rubriki vam zato predstavljamo oba dobitnika srebrnega obcinskega priznanja, naravovarstvenico Majo Brozovic in dolgoletnega gasilca Rajka Podobnika. Oba sta s svojim delom v obcini pustila neizbrisen pecat, pri svojem delu pa dosegata uspehe med drugim tudi zato, ker nista nikoli stavila le na svoje znanje, ampak sta se znala vedno odlicno povezati s celotno skupnostjo in iz tega pricarati kar se da najvec. Maja Brozovic Predana naravovarstvenica Ko je Maja Brozovic, ki živi v Trzinu od leta 2002, prejela vest osrebrnem obcinskempriznanju, sejenajprejvprašala, scim si je to pravzaprav zaslužila. Prepricana je namrec, da je za vsa naravovarstvena prizadevanja v obcini zaslužna celotna trzinska skupnost, ki vestno sodeluje pri naravovarstvenih podvigih, levji delež zaslug pa pripisuje Viki Kreca, ki deluje na obcini in se temu posveca že od leta 2010, zato bi si zlato priznanje po njenem zaslužila ona. Takšna je Maja Brozovic, skromna in vsa predana delu, ki ga opravlja s srcem. V Trzinu je opozorila nase najprej z dvema projektoma – z odstra­njevanjem tujerodnih invazivnih rastlin in s predavanji o ohranjeni naravi Trzina in njenih ogroženih mokrišcih. Pri obojem ji je priskocila na pomoc Vika Kreca z Obcine Trzin, ki je poskrbela tudi, da so bila v Majino delo vpeta vsa trzinska društva – Turisticno društvo Kanja, Strelsko društvo, Planinsko društvo Onger, Društvo Florijan, Društvo upokojencev Žerjavcki in druga. Zdaj pa Maja Brozovic že dve leti drži v rokah organizacijske niti akcije, katere pobudnica je bila mlada Trzinka Pina Verena Izda in s katero želijo trzinskim dvoživkam ob množicni spomladanski selitvi zagotoviti varen prehod. »To dejanje mi narekuje vest, ker živim na ob-mocju njihovega nekdanjega življenjskega prostora, ki smo ga zasedli mi, ljudje. Tako vzgajam tudi svoje otroke, ki so moji redni sopotniki na teh akcijah, predvsem najmlajši sin, Lan,« pojasnjuje Maja Brozovic. V slogi je moc Kot pravi, obcuti neizmerno veselje, ko ljudje tako sodelujejo in se poveže celotna trzinska skupnost, saj se zaveda, da pocnejo to za do-bro živih bitij, ki si delijo prostor z nami. »Vsaka rešena dvoživka šteje.« Do nedavnega je prejemnica srebrnega obcinskega priznanja delo­vala na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, potem pa se je, ob izdatni podpori življenjskega sopotnika Robija, pred tremi leti podala na pot, ki ji je bila pravzaprav vseskozi namenjena – na pot ohranjanja narave. »Žal sem bila prej, na delovnem mestu, tako vpeta v redne naloge in obveznosti, da mi je zmanjkovalo casa za oza­vešcanje o pomenu ohranjanja narave. Po mojem varstvo narave ne bo vec potrebno, ko bo priso­tna družbena zavest trajnostne­ga bivanja v sinergiji vseh živih bitij.« Trenutno poklicno sodeluje s tr-zinsko obcino in drugimi partnerji pa tudi Zavodom RS za varstvo narave, ki skrbno nadzoruje stro­kovno izvedbo dveh triletnih evropskih projektov ohranjanja mokrišc. Projekta sta usmerje­na predvsem v ozavešcanje vseh generacij o pomenu mokrišc, in to za nas in naše zanamce. Na tem mestu ne pozabi omeniti Planinskega društva Onger, ki že vse od zacetka sodeluje pri od­stranjevanju tujerodnih invaziv­nih rastlinskih vrst, letos pa so se njegovi clani zelo dejavno vkljucili tudi v akcijo reševanja dvoživk. Maja Brozovic sodeluje tudi z Osnovno šolo Trzin, in sicer z »ucilnico v naravi«, na kateri otroci spoznavajo gozdno ucno pot Onger. »V pri­hodnosti si želim še vec sodelovanja z vzgojitelji, ucitelji, pedagoškim kadrom in zavodom za gozdove, saj se tako ucimo drug od drugega in se dopolnjujemo. Želela bi si, da bi za vodenje po tej poti izobrazili vec strokovnih vodnikov, tudi mlajših sokrajanov in sokrajank, saj lahko ta pot postane tudi sestavni del turisticne prepoznavnosti Trzina.« Razmišlja globalno, deluje lokalno Moja sogovornica je ob koncu pogovora poudarila, da je vsak clovek kljucni delcek sestavljanke, saj lahko vsakdo – s svojim mnenjem, ide­jo ali kanckom nadarjenosti – pomembno pripomore k oblikovanju ce­lotne sestavljanke našega življe­nja. V Trzinu je po njenem mnogo dejavnih ljudi, ki so prepolni idej in navdiha, najpomembnejše vezi pa ustvarja sodelovanje, zato se lahko tako tudi najvec nare­di. »Živim v skladu z mislijo, da razmišljam globalno, delujem pa lokalno.« S temi besedami se je zahvalila tudi Trzincem, za to, da so jo tako toplo sprejeli medse in ji omogocili edinstveno življenj­sko okolje. . Barbara Kopac, foto: Tanja Jankovic Portreta meseca Rajko Podobnik Poklican, da pomaga ljudem Rajko Podobnik že vec kot petdeset let deluje kot prostovoljni gasilec, gasilcem pa se je najprej prikljucil zaradi oceta, ki je bil tedaj poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Trzin. Rajko Podobnik je bil tudi prvi poklicni gasilec v Trzinu, saj je kar petindvajset let deloval kot tovarniški gasilec v Leku. Danes pravi, da je bila odlocitev, da je stopil med gasilce, vse­kakor pravilna, saj cuti, da je poklican, da pomaga ljudem. Šola mu ni menda nikdar pre­vec dišala, poleg tega pa se je tudi težje ucil zaradi posledic me-nin-gitisa, ki ga je prebolel kar dvakrat, zato je že pri štirinajstih letih, po koncani osnovni šoli, za-cel delati. Najprej je bil zaposlen kot cistilec oken pri Mušicu v Tr-zinu, ki je imel tako dejavnost prvi v regiji. Pozneje je delal pri Jane-zu Grmeku, a zgolj eno leto, nato krajši cas še nekje drugje, sledilo je služenje vojaškega roka. Po vr­nitvi se je zaposlil pri svojem oce­tu in bil tu zaposlen dvajset let, zatem pa je odprl svoje podjetje, ki se je ukvarjalo s cišcenjem in napravami za cišcenje, in ga vodil petnajst let. Med tem casom se je tudi poškodoval, ko je padel z viši­ne, zato je bil tri leta doma, nato pa se je uradno upokojil, z dvain­štiridesetimi leti delovne dobe. Spremembe in razvoj gasilstva V vseh letih delovanja v gasilskem društvu si je pridobil mnogo iz­kušenj, ob tem pa je lahko spremljal tudi razvoj gasilskih tehnik in pristopov in spremembe na tem podrocju. Kot veteran opaža, da se je gasilstvo precej spremenilo in da ni vec takšno, kot je bilo nekdaj. Nekdaj so v primeru požara pac prišli in zaceli gasiti, danes pa veljajo stroga pravila. Nekoc so najprej delovali, nato razmišljali, pri tem pa je svoje opravil tudi adrenalin, danes pa so lahko za takšno delovanje hitro kaznovani. Brez opravljenih tecajev in usposabljanja se gasilec požaru ne sme niti približati. Rajko Podobnik še vedno pomaga, vendar zaradi poškodbe pred leti in zaradi spremenjenih pravil ne more kar steci v središce požara, saj opravijo vse gasilci s toplotnimi kamerami. Kot veteran lahko pomaga le pri zunanji obrambi požara. Letošnji prejemnik srebrnega obcinskega priznanja je med pogovorom ponosno poudaril, da ima Trzin mnogo mladih prostovoljnih gasilcev, ki so izredno dejavni v društvu in se udeležujejo društvenih tekmovanj, in da prihaja pri njih do najvecjega osipa ob zacetku pubertete, to je v casu, ko se zacnejo ponujati priložnosti za izpite in dodatno izobraževanje, cesar pa imajo mladi takrat dovolj že v šoli. Ob tem pa je zelo pohvalil vodstvo društva, ki da je nadvse dejavno in tudi ustrezno izobraženo. Poveljnik trzinskega prostovoljnega gasilskega društva Marko Kajfež je namrec visoko usposobljen poklicni gasilec. Dejaven tudi v kulturi in športu Rajko Podobnik je bil zelo dejaven tudi v kulturi, sodeloval je namrec pri kar nekaj gledaliških predstavah, dokler se mu ni zazdelo, da so postale pretirano sodobne, cesar pa on ni bil vajen oziroma mu to ni ustrezalo. Clan kulturnega društva je še vedno, na odru pa ne igra vec. Od nekdaj pa je tudi predan športnik. Nekoc se je posvecal teku, zaradi poškodbe pa se je moral temu odpovedati, in je danes njego­va strast kolesarjenje, v zimskem casu pa hoja. S prijateljem se tako pogosto podata po zanimivih poteh po gozdovih ali gricih, v toplejših mesecih pa s kolesarsko družbo raziskuje lepote Slovenije. Prejemnik mnogih obcinskih priznanj, nazadnje srebrnega, dobitnik srebrnega priznanja Gasilske zveze Slovenije ter bronastega priznanja Civilne zašcite upa, da bo Gasilsko društvo Trzin kmalu dobilo tudi nov gasilski dom. Tega namrec resnicno potrebujejo, saj je sedanji vseka­kor premajhen. Zapriseženi kleni gasilec Rajko Podobnik, vedno pripra­vljen priskociti na pomoc, je preprican, da bo novi dom odlicno služil ne le zdajšnjim, ampak tudi vsem prihodnjim rodovom. . Besedilo in fotografiji: Barbara Kopac Društva Mesecne novice trzinskih gasilcev Maja smo imeli kar pet intervencij 8. maja ob 16.53 smo dobili poziv v Mlakarjevo ulico, kjer so sumili na zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Hišo smo pregledali z detek­torjem za pline, vendar naprava nevarnih plinov ni zaznala, ker pa je ena oseba kazala znake zastrupitve, so jo reševalci odpeljali v Klinicni center Ljubljana. Osem ur zatem oziroma 9. maja ob 0.44 smo bili preko Regijskega centra za obvešcanje zaproše­ni za dobavo vode, ker je prišlo do velikega požara na obmocju Gasilske zveze Komenda. Šlo je za požar deponije Publikus v Su­hadolah. Poleg PGD Trzin in CPV Domžale iz Gasilske zveze Dom-žale sta bili aktivirani še Gasilski zvezi Mengeš in Kamnik. Ker je deponija na obmocju, kjer ni do-volj hidrantnega omrežja in kjer v bližini tudi ni potokov, je bilo treba vecino vode za gašenje pripeljati od drugod. Na intervenciji pa je poleg vode primanjkovalo tudi penila, jeklenk za dihalne aparate in nazadnje tudi spocitih gasilcev za gašenje. Sprva smo le dobavljali vodo, zatem pa tudi gasili in pomagali z opre-mo, ki smo jo pripeljali s seboj. Naša enota je intervencijo zakljucila ob 21.30. To je bila velika intervencija – gorelo naj bi bilo kar dva tisoc ton odpadkov, stisnjenih v kocke oziroma bale, pri tem pa je bila unicena tudi hala za sortiranje odpadkov. 17. maja ob 9.47 smo bili obvešceni, da je prišlo do prometne ne­srece pri Petrolu v IOC Trzin, v smeri proti Ljubljani. Skupaj s Centrom za zašcito in reševanje in Nujno medicinsko pomocjo Domžale smo oskrbeli dve poškodovani osebi, nato pa sta bili prepeljani v Klinicni center Ljubljana. 22. maja smo imeli spet dve intervenciji v kratkem casu. Ob 15.37 je prišlo do prometne nesrece v križišcu za IOC Trzin, in to med osebnim vozilom in manjšim kamionom. Poškodovanih oseb k sreci ni bilo. Kraj nesrece smo protinaletno zavarovali in cestišce posuli z absorben-tom. Ob 17.19 pa smo v stanovanjski hiši na Mengeški cesti izcrpavali vodo, potem ko so se zaradi mocnega naliva in toce zamašili odtoki meteorne vode in je zalilo celotno klet. Vaje, priznanja, tekmovanje in zakljucek krožka 17. maja smo imeli mesecne operativne vaje, 23. maja pa smo v objektu podjetja MAAR v IOC Trzin izvedli sektorsko vajo. Zaradi veli­kosti objekta in kolicine umetnih mas so na vaji sodelovala tudi druga društva iz Gasilske zveze Domžale (PGD Stop-Depala vas, PGD Študa, PGD Ihan in PGD Pšata). Scenarij vaje je vseboval evakuacijo zaposle­nih, reševanje ponesrecenih in gašenje požara. 15. maja imamo v Trzinu obcinski praznik. Na slavnostni prireditvi ob tej priložnosti so bila pode­ljena priznanja posameznikom in društvom. Cestitamo našima clanoma – Rajku Podobniku za srebrno priznanje in Timu Mušicu za denarno nagrado. 25. maja je bilo tekmovanje v regijski orientaciji v Veliki Štangi. Iz našega društva sta se na tek­movanje uvrstili ekipi mladink in pionirk. Pionirke Nika in Neža Ko­sirnik ter Klara Kolenc so dosegle deseto mesto. Mladinke Ema in Eva Nemec ter Lara Pevec pa so tokrat pometle z vso konkurenco in zmagale. Tako smo v društvo dobili tudi prehodni pokal, dekleta pa bodo septembra tekmovala na državnem tekmovanju v gasilski orientaciji. Dekleta, še enkrat cesti­tamo za odlicen dosežek! Mladina je imela 3. junija za­kljucek krožka. Pred gasilskim domom smo jim mentorji pri­pravili razlicne igre, na koncu pa smo se vsi skupaj še posladkali. Delo v krožku se ponovno zacne septembra, in sicer bo krožek ob ponedeljkih ob 17. uri. Pridružijo se nam lahko vsi otroci osnovno­šolci vseh starosti. 1. junija je bila organizirana vsakoletna gasilska veselica. Za glasbo je poskrbel Kvintet Sto-par, za jedaco in pijaco pa trzin-ski gasilci. Kljub popoldanskemu dežju smo veseli številnih obiskovalcev. Zahvaljujemo se vsem, ki ste pomagali na veselici, in vsem donatorjem in sponzorjem za dobitke, hvala pa tudi vsem obiskovalcem, ki ste se nam pridružili na veselici, saj ste s tem izrazili podporo in spoštovanje našemu delu in društvu. Z gasilskim pozdravom Na pomoc! . Dušan Kosirnik, foto: Nik Šuštar, Jože Kajfež in Andreja Kosirnik Aktivni trzinski rezbarji Iz tudi sicer bogate celoletne aktivnosti trzinskih rezbarjev, ki deluje­jo v okviru Turisticnega društva Kanja, meseca maj in junij še posebej izstopata. V hladnejšem delu leta nabirajo trzinski rezbarji znanje v ucilnici trzinskeosnovne šole in seveda razstavljajo, ko pa pridejo to-plejši meseci, ni lepšega od ustvarjanja in razstavljanja na prostem. Ena prvih takih razstav je bila sredi maja v okviru srecanja Pod li­pami v Grobljah pri Domžalah (utrinek na fotografiji), pred tem so razstavljali že na dnevih medgeneracijskega sožitja v Ljubljani, sledili pa so še rezbarska delavnica v Kungoti, Bergantovi dnevi v Kamniku in še marsikaj. Rezbarji bodo klesali v les pred ocmi obiskovalcev raz­licnih prireditev tudi cez poletje, in sicer na številnih sejmih in drugih srecanjih, na katera se vedno z veseljem odzovejo. . Jožica Valencak, foto: Miha Ulcar Društva 21. pohod po mejah obcine Trzinski pohodniki, vecinoma upokojenci, so se v soboto, 1. junija, zjutraj zbrali pred osnovno šolo in od tam ob osmih krenili na tradi­cionalni pohod po mejah naše obcine, ki ga je organiziralo trzinsko turisticno društvo Kanja. Med trinajstimi udeleženci so bili letos tudi trije otroci, stari od devet do dvanajst let. Vreme je bilo pohodnikom naklonjeno, saj je v soboto, po obilnem deževju med tednom, koncno le posijalo sonce, ni pa bilo prevroce, tako kot lani. Zacetno traso pohoda so letos nekoliko spremenili, ker je bila nižinska pot v vecjem delu prevec blatna. Pohodniki so se tako najprej usmerili proti trzinski obrtno-industrijski coni, na njenem za­hodnem robu pod daljnovodi zagrizli v strmi breg in osvojili Špruho (361 metrov), pot nadaljevali ob meji po gozdu mimo Straškega vrha (454 metrov), se mimogrede napasli na redkih borovnicah in po kraj­šem pocitku in okrepcilu ob spomeniku NOB zavili proti Dobenu, se spustili mimo smucarske brunarice in gradu Jable, potem pa ob prvih hišah in manjšem ribniku zavili na travnik in okoli 12. ure prispeli na koncni cilj – v gostilno Narobe. Tam je pohodnike pricakala Jožica Va­lencak in jim v knjižici Trzinska pešpot po mejah obcine Trzin potrdila udeležbo na pohodu. Tomaž Kralj je pohodnikom pokazal potek meje po južnem nižinskem delu in jim ob tem povedal še marsikatero zanimivost o našem kraju. Na okrogli sliki: Rumena sekira na deblih oznacuje mejo s sosednjo obcino. Prijetno utrujeni pohodniki so sklenili letošnje druženje ob okusnem kosilu in sprošcenem pogovoru, z upanjem, da se jim bo prihodnje leto na poti po mejah naše obcine na prvo junijsko soboto pridružilo še vec pohodnikov mlajše generacije. . Besedilo in fotografiji: Tanja Jankovic Potep po Dolenjski Kot že petkrat doslej smo se pohodniki Društva upokojencev Žer­javcki Trzin tudi letos prvi torek v juniju odpravili na avtobusni izlet. Prvi postanek smo imeli v Dolu, kjer smo imeli »izobraževanje« v podjetje Jub. Ob sotocju rek v Podgradu smo zaužili prve sponzorske dobrote in naredili nacrt za vzpone in spuste tega dne ter se pogovar­jali o reki Savi in njenih pritokih, o hidroelektrarnah na njej, umetnih jezerih, cistosti slovenskih voda ... V Višnji Gori smo si ogledali najvecji spomenik, postavljen kranjski cebeli, in nekaj malega spregovorili o Jurcicu in njegovem casu. V ob­cini Mirna Pec smo šli najprej v Šentjurij na Dolenjskem, kjer se je ro­dil Tone Pavcek. Ob Pavckovem spomeniku nam je Dragica obcuteno interpretirala Pavckovo pesem Jutranji angel. Kak kilometer od tam proti Novemu mestu pa smo v kraju Mali Kal, kjer je preživel otroštvo legendarni Lojze Slak, hodili po kamnitih gumbih frajtonarice in mo-drovali o slavnem Slakovem gumbu. V stari osnovni šoli v Mirni Peci je od lanskega oktobra na ogled muzej Toneta Pavcka in Lojzeta Slaka. V njem smo se zadržali dobri dve uri, saj nam je Lojzetova sestricna povedala veliko zanimivih zgodb o svojem slavnem bratrancu in nje­govem ansamblu. V muzeju je na ogled res veliko zanimivega, zato si je zanj treba vzeti cas, in vam gotovo ne bo žal, ce se boste kak konec tedna odpravili na izlet tja. Za zakljucek smo na odru zapeli še dve Slakovi pesmi, in ce ni bil na delu tehnicni škrat, dobimo s tega našega prelepega izleta kmalu še video posnetek. Pot smo nato nadaljevali do sirarne Radež. Tam nas je gospodarica Jožica »pocrkljala« s svojimi jabolcnimi jogurti, navdušeni pa smo bili tudi nad njenimi siri, in to tako zelo, da smo ji pokupili vso dnevno zalogo. V Racjem selu smo imeli odlicno kosilo, in kot se za Dolenjsko spodo-bi, ni manjkalo cvicka, za slovo pa smo gospodarju še zapeli in potem veseli nadaljevali naše potepanje po Dolenjski. V poznem popoldnevu smo prišli na Vrhtrebnje. Ustavili smo se pri cerkvi svetega Jakoba, povedali tu par besed o Alojziju Šuštarju (na njegovi rojstni hiši v Grmadi je spominska plošca, za katero ni vedel nihce od pohodnikov) in ob obeležju 15. poldnevnika modrovali o tem, kje poteka, cez katera vecja mesta gre in o podobnem. V spominskem parku na Medvedjeku, pri Velikem Gabru, našem za­dnjem postanku pred odhodom domov, smo zapeli še Zdravljico in zakljucili z mislijo, da ni treba iti dalec od doma, da se naužiješ lepot naše ljube državice. . Besedilo in fotografija: Milica Erculj Cestitke novi predsednici Društva citrarjev Slovenije Pevci pevskega zbora, ki deluje v okviru trzinskega upokojenskega društva Žerjavcki, navdušeno obiskujemo vsakotedenske vaje in ves cas vneto vadi za svoje nastope. Kako tudi ne, ko pa nas pri delu profesionalno usmerja in vodi naša odlicna zborovodkinja Neli Zidar Kos, ki nas pogosto tudi spremlja na citrah, vcasih pa se na naših nastopih predstavi tudi s solisticno tocko. Naša odlicna zborovodkinja Neli Zidar Kos pa je pred casom ob vseh številnih vlogah, ki jih ima, postala tudi predsednica Društva citrarjev Slovenije, za kar ji vsi skupaj iskreno cestitamo. Spoštovana Neli, želimo vam obilo uspehov tudi v vaši novi vlogi, ob tem pa naj vas še naprej spremlja veselje do igranja na citre in tudi do vodenja našega pevskega zbora. Pevski zbor Žerjavcki, foto: Arhiv Odseva Društva V soboto, 18. maja, smo se zbrali clani združenj borcev za vrednote NOB z nekdanjega domžalskega obmocja, pa tudi iz Kamnika, Komende, Crnuc in Vodic, skupaj z drugimi obcani na tradicionalnem srecanju, ki sovpada s praznovanjem praznika obcine Trzin. Srecanje smo zaceli s pozdravnimi bese­dami predsednika domacega združenja Jožeta Kosmaca in obcinskega svetnika Toneta Peršaka, ki je opravicil zadržanost župana Petra Ložarja in vsvojem govoru poudaril med drugim, da NOB po zaslugi takih srecanj ne bo utonil v pozabo in da on taka srecanja prav zato pozdravlja. Letošnji slavnostni govornik podpredsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije akademik dr. Matjaž Kmecl je pohvalil domace združenje za to, da že toliko let organizira srecanja v spomin na dogodke iz NOB, v katerem je padlo tudi 30 Trzincev. XXI. tradicionalno srecanje borcev Taka srecanja naj nas spominjajo na našo zgodovino in opominjajo in bodimo ponosni na naše prednike, ki so nam izborili ne samo svobodo, temvec naš obstanek, skupaj z jezikom in kulturo, ob cemer pa je dr. Kmecl omenil tudi dva naša velika trzinska rojaka, Ivana Hribarja in Ti-neta Orla. Na srecanju so bili tudi nekateri še živeci borci, neposredni udeleženci NOB, in tedanji aktivisti, domaci veterani in veterani Obmocnega zdru­ženja veteranov vojne za Slovenijo Domžale in Mengeš ter predstavniki Obmocnega združenja slovenskih castnikov Domžale. Da je srecanje potekalo v prijetnem svecanem vzdušju, je poskrbel voditelj vseh dosedanjih srecanj Boris Kopitar, ob njem pa še veterani Godbe, Moški pevski zbor Radomlje, recitatorki s trzinske osnovne šole Kleia Šiška in Živa Potocar ter harmonikarja Glasbene šole Lartko Blaž Klopcic in Matic Jeraj. Po koncanem programu je stekel marsikateri pogovor, nazadnje pa smo se poslovili z željo, da se tudi prihodnje leto snidemo v Trzinu. . Jože Kosmac, foto: Zinka Kosmac Srecanje starejših in bolnih Zadnjo majsko nedeljo smo clani Župnijske karitas Trzin s pomocniki pripravili vsakoletno srecanje starejših. Na naše veliko veselje se je nare­dilo lepo vreme, tako da so lahko prišli tudi tisti na vozickih in z rolatorji. Zbrali smo se v trzinski cerkvi, to pa je bilo za nekatere stanovalce doma, da so jo sploh prvic obiskali. Pri maši smo peli in poslušali lepe, vsem znane majniške pesmi. Poseben dogodek je bil prejem zakramenta sve­tega maziljenja, ki je, kot je poudaril naš župnik, zakrament tolažbe in upanja za dušo in telo bolnega cloveka. Po maši smo napolnili prostor v župnišcu in ob kavici in prigrizku pri-srcno poklepetali o lepih minulih casih, pa tudi o sedanjih težavah, ki pestijo starejše. Potrdila se je misel, da je vsaka težava lažja že, ce jo lahko komu zaupaš, obenem pa pogosto izveš, da imajo enake težave tudi drugi. Ampak srecanje ni minilo ob pogovoru samo o težavah, pac pa v veselem razpoloženju, za kar je poskrbela tudi Blaževa harmonika, ki nam je vsem dala korajžo, da smo prav veselo prepevali. Lepo se zahvaljujemo vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri tem srecanju. Veselje Srecanje gorenjskih pohodniških skupin Konec maja je Društvo upokojencev Motnik-Špitalic organiziralo sreca­nje gorenjskih pohodniških skupin. Med 220 udeleženci nas je bilo tudi 12 clanov trzinskega upokojenskega društva Žerjavcki, od 47 društev, vkljucenih v Pokrajinsko zvezo društev upokojencev Gorenjske, pa je so-delovalo 14 društev. Znamenitosti Motnika smo zaceli spoznavati malo po 8. uri zjutraj. Najprej smo se ustavili pri mogocnem Vrbanovcevem kozolcu »toplarju« in njegov lastnik nam je razkazal razlicne zbirke starega orodja. Vodni-ca Marija nam je opisala zgodovino Motnika, ki je bil nekoc pomembna tocka na prometni povezavi med Kranjsko in Štajersko in kjer so od leta 1855 do 1951 kopali rjavi premog in je vhodni rov v rudnik še vedno viden. V tem rudniku so našli fosilne ostanke celjusti pritlikavega nosoroga, v manjšem muzeju sredi vasi pa smo si ogledali njeno repliko. Na poti proti razvalinam gradu smo se ustavili še pri dveh cerkvah, pri farni, posvece­ni svetemu Juriju, in manjši cerkvici v njeni neposredni bližini, posveceni sveti Margareti. Od gradu oziroma tega, kar je od njega ostalo, je lep raz­gled po dolini potoka Motnišnica, ki je dal kraju ime. Sledilo je pocasno vzpenjanje do kraja Bela, s poslušanjem pripovedi o mogocnem polžu, o ljudeh iz Zgornjega in Spodnjega Motnika in o letih, ko je v Motniku še cvetela razlicna obrt. Naša pot se je koncala na trgu sredi kraja z enim najstarejših »prangerjev« na Slovenskem, sledilo pa je veselo druženje z ansamblom Ferme. Za jedaco in pijaco so poskrbeli motniški gasilci. V Trzin smo se vrnili pozno popoldne, zadovoljni, ker smo spet podrobneje spoznali košcek te naše lepe Slovenije. . Besedilo in fotografija: Milica Erculj Društva Bralni koticek knjižnicarke Zdenke Kopac Obiskovalci trzinske knjižnice jo dobro poznate – vedno nasmejana in energicna knjižnicarka Zdenka Kopac je prava zakladnica namigov za odlicno branje. Vsto­pite v njen bralni koticek, v katerem se vedno najde kaj zanimivega! Jure GODLER PREDSEDNIKOVA NOROST: Tragikomedija v dveh dejanjih Založba: Primus, 2019 Pižamaje vrecenzijitegadela zapisal: »Absurdisticnemu peresubreži­škega satirika je uspelo banalno abotnost sodobnega politicnega sveta spinaltapovsko naviti do enajstke in s protagonistom Božem Lampreh-tom Slovencem dati predsednika republike, kakršnega še nismo ime­li, bi si ga pa zaslužili.« S tem je Godlerjevo tragikomedijo povzdignil na novo raven. Cetudi je delo izmišljeno, ceprav so njegovi liki posledica prebujne domišljije, se avtor ni zadrževal ob opisu vsakega po­sameznega lika. Kot je veckrat dejal, namen tega delanirazburkatipoliticnojavnost, kljub temu pa je jasno zapaziti »tisto, kar se pre­bira med vrsticami dela«. Že po prvih nekaj stranehje jasno,zakajjedelo podnaslovljeno Tragikomedija. Ki pa je v Godlerjevem prime-ru po vecini bolj komicna kot tragicna (vsaj v delu, medtem ko so morebitne povezave z resnicnimi pripetljaji morda bolj tragicne kot karkoli drugega). Stane PECEK NETOPIR Založba: Knjižnica Pavla Golie Trebnje, 2017 Vojna tematika je to, kar postavlja Stane Pecek v tem delu v ospredje. Redko slišimo kakšno pripoved o tem, da je vojna nekoga pravzaprav rešila. Lik, okoli katerega se odvija ta zgodba, zgodba, ki ta lik vseskozi postavlja v ospredje, pa je nekdo, ki mu je družbeni položaj popolno-ma spremenila bitka. Iz nebogljenega, družbeno ošibljenega decka se razvije v prvovrstnega moža. Ki pa kaj kmalu spozna, da je zanj primernejša intelektualna pot kot vojskovanje iz dneva v dan. In uvidi, da vzpon ne traja vecno, saj doživljamo v življenju vsi poleg vzponov tudi padce. Trzinke na tradicionalni ljubljanski prireditvi »Dost› ‹mamo vsega,« so dejale clanice pevskega zbora Trzinke in jo 11. maja mahnile v svet. No, saj ne, da so šle prav dalec, mahnile so jo pet le v belo oziroma po no-vem zeleno Ljubljano. Na povabilo Kmetijsko-gozdar­ske zbornice Slovenije pa so se po-leg njih odzvale še številne kme­tije, in tako so na Pogacarjevem trgu v Ljubljani v okviru tradi­cionalne prireditve Podeželje v mestu pripravili enkraten dan za pokušino, ogled in nakup številnih dobrot z naših kmetij. S pestro ponudbo mesnih, mlecnih in kru­šnih izdelkov, vina, olja, marmelad, sokov, zelenjave in še cesa je so-delovalo kar 35 slovenskih kmetij. Obisk tržnice smo lahko tokrat izkoristili tudi za prijeten klepet z gospodarji s teh kmetij, k prije­tnemu vzdušju na tej prireditvi pa so svoje dodale seveda še clanice ženskega pevskega zbora Trzinke s prepevanjem – zapele so nekaj znanih slovenskih ljudskih in po­narodelih pesmi, ob harmonikarski spremljavi Dominika Krta in pod taktirko Primoža Leskovca, nato pa so dale prostor še dvema Trzin­cema, Milanu Kuferšinu s cudovi­tim tenorjem in Blažu Klopcicu s harmoniko, a le za toliko casa, da so same zajele sapo in popile malo vode, in že so spet pele. In cetudi so domace dobrote nekaj poseb­nega že same po sebi, teknejo še bolj ob poslušanju prijetnega petja in glasbe. To se je poznalo tudi pri obisku stojnic. In ker se clovek uci vse življenje, smo se tokrat naucili tudi, kako narediti, da bo meso po pecenju mehkejše in okusnejše. Ta mala skrivnost velikih mojstrov je le košcek masla na pecenem mesu, to dela cudeže, so mi zago­tovili na stojnici Kmetijsko-gozdar­ske zbornice Slovenije. S Trzinkami smo nato pokušali božansko me-so, ki je še bolj teknilo skupaj s prav tako božanskim domacim kruhom. Še sreca, da so morale naše pevke nastopati, sicer bi zame zmanjkalo dobrot. . Besedilo in fotografija: Drago Juteršek Dadi Kultura Trznfest – festival, ki slovi po svoji pestrosti in edinstvenosti Letos je bil v Trzinu že devetnajsti festival Trznfest in popestril je sicer turoben in deževen maj. Barve in sonce so vnesli v kraj razlicni dogodki, ki so v casu od 17. do 25. maja privabili na festival razlicne generacije, saj je ponujal otroške delavnice, koncerte razlicnih zvrsti, potopisno predavanje, na katerem smo se navduševali nad predstavitvijo slikovite pokrajine, o življenju in smislu smo se zamislili na filozofsko obarvanem veceru, gromko pa smo ploskali tudi ob izboru miss Trznfesta. Dogajanja ni manjkalo in prav tako ne smeha in dobre volje obiskovalcev. Prvi so na Trznfestu navdušili Plužni filozofi. Skupina, ki postavlja v ospredje indie rock, je zacela delovati pred desetimi leti, v zasedbi Ivo Dovic na basu, Aljoša Dornik na kitari in Matija Kocevar na bobnih, lani pa se jim je prikljucila še vokalistka Mateja Zupancic. Navdih za poimenovanje so dobili v eni od prigod, ki jih v Slavi vojvodine Kranjske popisuje Janez Vajkard Valvasor. Nadaljevala je glasbena skupina Karsemreklasemrekla, ki je še povi­šala temperaturo na prizorišcu. Zase pravijo, da so najbolj emancipira­na rock-soul skupina v Evropi. Z edinstvenim nastopom z energicnimi gibi so takoj osvojili dvorano, ki se je navdušeno gibala v ritmu njihovih pesmi. Skupino sestavlja dvanajst clanov – Mariša Jagodic nastopa kot vokalistka, Igor Razpotnik mlajši igra klaviature, Dušan Škafar in Peter Hudnik blestita na elektricnih kitarah, Marko Vrbnjak na bas kitari, Jaka Šinko obvlada bobne, Nejc Razpotnik saksofon, Aleksandra Kmetic, Na-stja Levec, Nives Završnik, Maruša Završnik in Tim Loncar pa pripomo­rejo k pristnemu zvenu skupine kot back vokalisti. Navdušujoc nastop skupine Karsemreklasemrekla na odprtju Trznfesta Dan pozneje so bile v trzinskem kulturnem domu in v Centru Iva-na Hribarja zabave in slikovite delavnice za otroke. Pod mentorstvom bobnarja Aleša Korošca, ki je stopil na glasbeno pot že pri štirinaj­stih letih, so se otroci lahko naucili osnov bobnarske umetnosti. V nadaljevanju sta Kulturno društvo Trzin in trzinsko Društvo prijateljev mladine poskrbela tudi za ustvarjalne delavnice, na katerih so otroci umetniško ustvarjali. Festival pa je otrokom omogocil tudi nastop na Trzinskem talentu, kjer so lahko pokazali svojo nadarjenost na razlic­nih podrocjih in se hkrati neizmerno zabavali. Zvecer je potekal izbor za miss Trznfesta, in sicer so najprikupnejšo predstavnico letošnjega trzinskega festivala izbirali na podlagi zgo­vornosti, simpaticnosti in odprtosti, na voljo pa je bila tudi otroška predstava 1001 pravljica, po avtorskem delu Lile Prap, v izvedbi gle­dališca Skupina Bobek. Zapiko na i je bila obiskovalcem na voljoše stand-up komedija igral­ke, lutkarice, dramske pedagoginje in izredne komicarke Lucije Ciro­vic, ki je poskrbela za prave salve smeha. Prva festivalska sobota je bila izredno pestra, saj je poleg vsega navedenega ponudila tudi glasbeni vecer, na katerem so obcinstvo navdušili clani skupine HELP! A Beatles Tribute band, ki so se, kot pove že njihovo ime, s svojim nastopom poklonili vecni skupini The Beatles. Z izredno natancno izvedenimi skladbami so ustvarili obcutek, kot bi dejansko stali pred legendarno liverpoolsko skupino, po drugi strani pa vnašajo v glasbo tudi svojstveno izvirnost in so zaradi tega redni gostje ne le na slovenskih, marvec tudi na tujih odrih. Kultura Z Rokom Kofolom po Nepalu in Tibetu Tibetu in se seznanili s posebnostmi kulture, prebivalstva in podnebja. Svojo veckratno pot tja je podrobno opisal Rok Kofol, ki potuje prav­zaprav že vse življenje. Dva dni zatem smo iskali odgovore na življenjska vprašanja v pred­stavi O smislu življenja, vesolja in sploh vsega, v produkciji Gledeje – KUD Primož Trubar in Zavoda za razvijanje ustvarjalnosti. Zgodba je zasnovana na znamenitem znanstvenofantasticnem delu Douglasa Adamsa, Štoparski vodnik po galaksiji, v katerem dopisnik Štoparske­ga vodnika, Ford Perfect, obtici na Zemlji, od koder reši svojega prija­telja, Arthurja Denta, povsem obicajnega Zemljana, preden je njegov dom izravnan z zemljo. Bivanjska vprašanja dobijo odgovore morda prav v tej predstavi. Vsa obcutja, ki so se kopicila od prvega do zadnjega dne trzinske­ga festivala, so udarila na plan ob zakljucnem dogodku, Fuziji novih svetov, ko so na oder stopile tri izjemne mlade glasbene skupine, ki so poskrbele za nepozaben zakljucek Trznfesta 2019. Tako smo se naužili glasbenih lestvic skupine Didge, štiriclanske zasedbe iz Kranja, ki prisega na progresivni rock, oboževalce pa navdušuje od leta 2012, rokerskih ritmov skupine Kiwi Flash iz Ljubljane, ki pravi, da v svojo glasbo »podtika elemente funka, psihadelike in metala«, in »raztre­senih« ritmov trojice iz Kamnika, imenovane China Traffic, ki se še najlažje poistoveti z garage in indie ritmi. Po vsem doživetem lahko mirno zatrdim, da je Trznfest ponovno presenetil in navdušil! Prav zato se njegovi obiskovalci še toliko bolj veselimo prihodnjega festivala, ki bo prav poseben, saj bo dvajseti po vrsti. . Barbara Kopac, foto: Peter Hudnik/HoodFoto in Barbara Kopac Slovesen zakljucek bralne znacke za odrasle Knjižnica Domžale je letos že enajstic zapored pripravila bralni projekt za odrasle, tokrat z naslovom Okusimo be- sedo. Gre za projekt, katerega namen je spodbujati branje in ljubezen do zapisane besede pri odraslih, kar po koncu šolanja pri marsikom, žal, izgine. Projekt privabi vsako leto navdušene bralce, ki lahko tako segajo po skrbno izbranem leposlovnem in strokovnem gradivu, zakljucek pa je vedno organiziran v vecnamenski dvorani domžalske knjižnice, kjer poskrbijo za slovesno podelitev priznanj in knjižnih na-grad za udeležence, ob tem pa ne manjka glasbenega ali kulturno-literarnega programa. Program zakljucne slovesnosti vkljucuje vsako leto nagovor vodje projekta, letos je to vlogo prevzela Tadeja Rode Teran, in direktorice Knjižnice Domžale, mag. Barbare Zupanc Oberwalder, nato pa udele­žence razveselijo še s kulturno tocko; letos je bila to prava gledališka predstava v malem. Mag. Katarina Peterc, Barbara Ahacic Osterman in Kristina Galun so nam namrec pripravile predstavo japonske ume­tnosti kamišibaj. Katarina in Barbara sta se s to umetnostjo ukvarjali že pred tem, za Kristino pa je bila to prva uprizoritev, in to vrhunska. Pri tem gre za japonsko ulicno umetnost pripovedovanja zgodb ob slikah. Za uprizoritev se uporablja leseni oder »butaj«, na katerega so namešcene slike, ob katerih se pripoveduje. Nastopajoce so nam tako ob slikah z barvito pripovedjo na drugacen nacin predstavile nekaj klasicnih zgodb, med drugim tudi Cankarjevo Skodelico kave in Pre­šernovega Povodnega moža. Po odlicnih kamišibajskih uprizoritvah je prevzela povezovanje vod­ja trzinske knjižnice Zdenka Kopac in vsem udeležencem letošnjega bralnega projekta podelila zaslužena priznanja in knjižne nagrade, ki so jih letos prispevale založbe Beletrina, Desk, Forma 7, Karantanija, Lynx, Mladinska knjiga, Mohorjeva družba, Pivec, Primus, Sanje, Slo­venska matica in Ucila, vsi pa so prejeli še uporabne malenkosti, ki jih je prispevala Knjižnica Domžale. Na zakljucku so podelili sto štiriindvajset priznanj, zatem pa sta se dobra volja in pogovor preselila v sosednji prostor, kjer je zbrane caka-la okusna pogostitev v prijetnem sprošcenem bralnem okolju. . Besedilo in fotografija: Barbara Kopac Kultura Pojoca Trzinka prinesla za vsakogar nekaj Za vsakogar nekaj – tako bi lahko oznacili program 2. revije pevskih zborov, ki je potekala 19. maja, v tednu ljubiteljske kulture, v organizaciji Kulturnega društva Ivan Hribar in Žen-skega pevskega zbora Trzinke. Prireditev Trzinka poje je do-bila letos vec kot opazno razširitev, in to ne samo po številu sodelujocih, temvec predvsem po raznolikosti programa. Na to, kaj lahko obiskovalci pricakujejo, pa je nakazovalo že ime Trzinka poje, pleše in igra. In vse to so tudi dobili – pesem, ples in »show« v najbolj žlahtni izvedbi in obliki. Zdaj že vemo, da si pevke Trzinke upajo in da se vsakokrat spomnijo cesa novega. Tokrat so v program uvrstile res marsikaj, od otroškega pevskega zbora do kvarteta, od solisticnih tock do klapskega petja, od muzikalov do ljudskih in umetnih pesmi. Skoraj 150 nastopajocih je nav­duševalo polno dvorano v kulturnem domu Trzin skoraj dve uri in pol. Prireditev je odprl odlomek iz Verdijeve Traviate v izvedbi Ane Pusar Je­ric, ene najvidnejših slovenskih sopranistk svetovnega slovesa. V custve­nem uvodnem nagovoru je Pusar Jericeva, ki živi v Trzinu, obiskovalcem položila na srce: »Z radostjo in srcno privrženostjo poslušajte te pesmi. To bo naneslo nov sloj lepote v naša srca.« Kako veliko obiskovalcev je prišlo na to prireditev, je v svojem poz­dravnem govoru poudaril tudi župan Peter Ložar in ob tem dodal, da bo ocitno res treba zgraditi vecjo dvorano, sicer pa je poudaril, da so Trzinke v KD Ivan Hribar mocna pogonska sila, saj privabijo v Trzin pev­ske zbore od vsepovsod. »Verjamem, da bo prireditev postala tradicio­nalna,« je še dodal Ložar. Predsednica KD Ivan Hribar Štefka Prelc je potrdila, da bodo priredi­tev pripravili tudi maja prihodnje leto, zato že zdaj vabijo nanjo, omenila pa je tudi, da bo prihodnje leto sledil preobrat in nas spet caka nekaj posebnega. »Vsako leto želimo imeti na sporedu nekaj drugega, vedno pa bomo poskrbele, da bo program kakovosten in da bo navdušil lju­bitelje lepe pesmi. Ob tem se želim še enkrat zahvaliti vsem clanicam Ženskega pevskega zbora Trzinke in Kulturnemu domu Ivan Hribar, brez katerih organizacija takega dogodka ne bi bila mogoca. S tako cudovito ekipo se lahko v obcini lotimo katerekoli prireditve,« je povedala Prel-ceva in namenila dodatno pohvalo tudi voditelju prireditve Francetu Peternelu. Program za vse okuse Program prireditve Trzinka poje, pleše in igra je zacela prav tocka Trzink, vendar ne samih. Na oder so namrec stopile skupaj z Mešanim pevskim zborom Radomlje, ki ga prav tako kot Trzinke vodi Primož Le-skovec. Zatem je poslušalce navdušil otroški pevski zbor Osnovne šole Trzin pod vodstvom Mateje Košir. S pesmijo Svet je tvoj in raperskim vložkom so bili otroci dober uvod v hiphoperski nastop Plesne šole Miki, zatem pa so se zvrstili pevsko društvo Osti jarej iz Štor, ucenci Glas­bene šole Lartko, ženska klapa Kamelije z dalmatinskimi pesmimi in 10-letna Taja Jamnik s solisticnim nastopom. Moški pevski zbor Talum je prišel na trzinski oder iz Kidricevega, najdaljšo pot pa so opravili clani Mešanega pevskega zbora Cerkvenjak iz istoimenskega kraja pri Lenartu. Moška pevska klapa Komoto je zapela še en niz dalmatinskih viž, potem pa je za pravi vencek radomeljskih muzikalov poskrbel Nejc Lisjak s svojo ekipo KD Mlin – postregel nam je z nekaj najlepšimi od­lomki iz predstav Moje pesmi, moje sanje, Dolly, Pepelka in Nune. Tokratna prireditev Trzinka poje je bila priložnost za glasbeni debi ženske vokalne skupine Civke, ki deluje pod okriljem KUD Franc Kotar in pod strokovnim vodstvom Anje Strajnar. V svojem prepoznavnem »ku­dovskem« slogu so vec kot zgolj odcivkale Pa naj bo/Let it be in Zemlja pleše in požele gromek aplavz. Ce ste prireditev zamudili, si jo lahko ogledate na kanalu youtube Žen-skega pevskega zbora Trzinke ali preprosto tako, da v iskalnik na spletni strani youtube vpišete Trzinka poje, pleše in igra. . Besedilo in fotografije: Tanja Bricelj Iz vrtcev in šole Utrinki s posveta o delu s priseljenci V sredo, 15. maja, je Osnovna šola Trzin v okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja že tretje leto zapored orga­nizirala lokalni posvet, tokrat z naslovom Delo s priseljenci pri nas in v tujini. Na zacetku posveta sta zbrane pozdravila ravnateljica trzinske šole Ma-tejka Chvatal in obcinski svetnik Tone Peršak. Soglasna sta bila, da je tre­ba kljub relativno majhnemu številu priseljencev v Trzinu pozornost usmer­jati k hitremu, uspešnemu vkljucevanju otrok priseljencev v šolski sistem in družbo. Prva predavateljica je bila dr. Mihaela Knez iz Centra za slovenšci-no kot drugi tuji jezik. Dotaknila se je zelo velikega razkoraka med tem, kar ucenci priseljenci razumejo in zmorejo povedati ali napisati v slovenšcini, in jezikovnimi zahtevami pouka v slovenšcini. Ob tem pa nam je dala kar nekaj koristnih nasvetov s prakticnimi zgledi, kako lahko ucitelji ucencem pri tem pomagamo in jih opolnomocimo za samostojno izražanje. Ker pogosto slišimo, da je sistem vkljucevanja priseljencev v vzgojo in izobraževanje v tujini boljši kot pri nas, je bilo zelo zanimivo predavanje Alide Zagorc Šuligoj. Predstavila nam je jezikovno integracijo priseljencev na Švedskem, v državi, ki je med priseljenci zelo priljubljena, in poudarila, da se je tamkajšnja prej dokaj liberalna politika priseljevanja v zadnjem casu zaostrila. Po odmoru nas je razvedril otroški pevski zbor trzinske osnovne šole pod mentorstvom Mateje Košir in Barbare Karba, z izvedbo afriške in slovenske pesmi, nato pa smo nadaljevali s prakticnimi primeri vkljuce­vanja priseljencev v vrtec ter osnovno in srednjo šolo. Svetovalna delavka Andreja Crešnik iz vrtca Crnuce je predstavila njihove bogate izkušnje pri vkljucevanju otrok priseljencev v vrtec. Multiplikatorka na Osnovni šoli Livada Sladjana Jovic Mickovic je z nami delila izkušnjo, kako uci priseljene ucence slovenšcine kot drugi jezik, in nam pokazala tudi kar nekaj ucbenikov in razlicnega ucnega gradiva, ki ga pri tem uporablja. Profesorica s Srednje šole Domžale Nina Tramšek pa je predstavila njihove izkušnje in povedala, da so letos prvic izpeljali intenzivni tecaj slovenskega jezika v strnjeni obliki. Strokovna koordinatorica projekta Izzivi medkulturnega sobivanja Moj-ca Jelen Madruša nam je pripovedovala o svojem navdušenju nad tem, da je slovensko besedo slišati tudi na Dunaju, v Banji Luki in Sarajevu. Sledila je osebna izpoved, ki ni nikogar pustila ravnodušnega – Arbnore Avdylaj je zelo custveno podoživela begunsko pot svoje družine, z opisom njihovega bega zaradi vojnih razmer s Kosova proti Švici. Ko se je vojna na Kosovu koncala, so se na ocetovo željo vrnili v domovino, a so kmalu ugotovili, da si tam ne bodo mogli ustvariti varnega srecnega življenja, zato so se kot migranti priselili v Slovenijo. Arbnore je lep zgled, da je s trudom mogoce doseci marsikaj, saj je pri nas koncala univerzitetni študij. Ob koncu pa je udeležence posveta dodobra nasmejal in razvedril ame­riški pisatelj, umetnostni zgodovinar in predavatelj dr. Noah Charney, ki že osem let živi in dela v Kamniku. Multiplikatorka Ana Podvršnik se je z njim pogovarjala o njegovi knjigi Slovenologija. Charney je naštel pred­nosti življenja v Sloveniji in še enkrat zatrdil, da je Slovenija najboljša dežela na svetu. Udeleženci posveta smo odšli domov s številnimi novimi idejami, kako lahko prispevamo k uspešnejšemu vkljucevanju priseljencev. . Ana Podvršnik, multiplikatorka, foto: Arhiv OŠ Trzin Navdušili z Zvezdico Zaspanko Otroci iz skupine Cmrlji, ki obiskujejo vrtec Trzin, oddelek Palcica, štejejo zgolj od 4 do 6 let, a so kljub rosni mladosti zelo uspešno uprizorili dramatizacijo dela Zvezdica Zaspan­ ka. V uprizoritvi nastopajo prav vsi otroci te skupine. Predstavo so premierno zaigrali že marca, za svoje stare starše, in ti so otroke nagradili z bucnim aplavzom in stojecimi ovacijami. Ker je bilo videti kar nekaj ganjenih obrazov, je predstava najbrž marsikoga popeljala nekaj desetletij nazaj. Zvezdica Zaspanka je prva slovenska radijska igra za otroke, njen avtor Frane Milcinski - Ježek pa je leta 1952 zanjo prejel Levstikovo nagrado. Vsekakor pa gre pri tem za eno najlepših slovenskih pravljic, pravljico, ki pritegne tako mlajšo kot malo zrelejšo publiko. Zgodba pripoveduje o zvezdici, ki je zaspala, kot že velikokrat, in je zato zamudila v službo na nebu, na Zemlji pa so se zaradi tega zacele dogajati cudne stvari. Boter Mesec se zato raz­jezi in zvezdico Zaspanko za kazen pošlje na Zemljo. Tam pa je med drugimi tudi strašni razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca ... Vrtcevski otroci so želeli z dramatizacijo tega legendarnega Jež­kovega dela razveseliti cim vec ljudi, zato so na njegov ogled poleg staršev in starih staršev povabili tudi otroke vrtca Žabica, upokojene vzgojiteljice, kuharice in tajnico vrtca, varovance doma starejših ob­canov, otroke prve triade trzinske šole, ravnateljico OŠ Trzin in vrtca Žabica Matejko Chvatal, pomocnico ravnateljice, odgovorno za vrtce, Olgo Bernik Zor, ucitelje in druge strokovne delavce šole in vrtca. Na ogled pa so se pripeljali tudi otroci iz sosednjih obcin, iz vrtcev Men-geš in Krtina. Tako so Cmrlji odigrali že vec kot deset predstav in se pri tem, kot pravijo, zelo zabavali, saj se radi preoblacijo v kostume, ki sta jih zanje pripravili njihovi vzgojiteljici Tina Lampreht in Mira Kregar, scenski del, ki se med predstavo kar trikrat spremeni, pa so pripravili skupaj z otroki. Poleg šestih zvezdic krojijo zgodbo še boter Mesec, komet Repatec, zvezdogled, dve cirkusantki, sedem plesalcev z dežniki in razbojnik Ceferin. V studiu Kališnik v Kamniku so posebej za njihovo predstavo posneli glas pripovedovalca, ki zgodbo lepo za­okroži. Glede na to, da traja njihova dramatizacija kar 40 minut, jih je obcasno skrbelo, ali bodo gledalci sploh zdržali do konca, zanje pa se je zdelo, da je to pravi macji kašelj. Njihova suverenost in zagnanost sta pustili marsikoga odprtih ust, vzgojiteljici Tina in Mira pa sta bili na otroke nadvse ponosni, saj sta z njimi dokazali, cesa vse so ob ustrezni motivaciji in spodbudi zmožni že predšolski otroci. . Tina Lampreht, foto: Arhiv vrtca Trzin, oddelek Palcica Trzin i - naš ponos Iz vrtc ev in šole Razgibano dogajanje v drugi polovici šolskega leta Tudi za ucence naše osnovne šole se koncuje še eno leto »guljenja« osnovnošolskih klopi. Vecina se bo septembra ponovno vrnila vanje, le spet nova generacija devetošolcev se poslavlja od njih za vedno. Ob koncu druge polovice tega šolskega leta smo zbrali nekaj zanimivosti iz letošnjega dogajanja na šoli, tistih ob vsakoletnih dnevih dejavnosti, kot so kulturni, športni, tehniški in naravoslovni dnevi, pa razlicnih taborih (naravoslovno-raziskovalni tabor cetrto­šolcev v Fari, tekaški tabor sedmošolcev na Pokljuki in tri­dnevni tabor drugošolcev v Dolenji vasi pri Catežu) in vsem drugem. Študentka razrednega pouka Neža Kompara, ki je opravljala prakso na Osnovni šoli Trzin, je sredi maja popeljala prvošolce na sprehod po domacem kraju, pri tem pa so spoznavali tudi poslanstvo gasilcev in domaco cerkev. Šolski eko vrt, radio in casopis delujejo s polno paro Ucenci izbirnega pred-meta Vzgoja za medije so z velikim zagonom nadaljevali delo in v dru­gi polovici šolskega leta pripravili še tri nove od­daje Radia Trzinka. Ena­ko prizadevno so delali ucenci v okviru novinar­ske interesne dejavnosti in izdali dve novi številki casopisa Skirca. Obe si lahko ogledate na spletnih straneh šole. Zelo zanimivo in pestro je bilo tudi dogajanje na šolskem eko vrtu, kjer so ucencem vedno voljno pomagali clani Zavoda AlterEko. Tako so zacetek leta izkoristili za skupno kovanje nacrtov za spomladanska opravila, pred zimskimi pocitnicami so opravili zimsko setev, te sadike pa so pozneje posadili na šolskem vrtu. Po pocitnicah so zavihali rokave in naprej preuredili skalnjak oz. zelišcno spiralo, oblikovali kompostnik in postorili še marsikaj. Aprila jih je cakala prva spomladanska setev, maja so se lotili sejanja v zelišcno spiralo. Marljivi šolski vrtickarji so pred casom na vrtu že pobrali prve pridelke (mlada cebulica, solata) in jih odnesli domov. Njihovo spoznavanje dela na vrtu pa se je nadaljevalo še s sajenjem sadik, katerih plodove bodo pobirali poleti in pozno jeseni. Koncala so se razlicna šolska tekmovanja Veliko ucencev se ob rednem šolskem delu med letom udeležuje tudi številnih šolskih tekmovanj. Najprej se preizkusijo na tekmovanju v okviru šole, najboljši pa se nato uvrstijo na obmocna in državna tek­movanja. V nadaljevanju izpostavljamo nekaj letošnjih trzinskih do-sežkov, ki smo jih izbrskali pred zakljuckom redakcije: -Ucenci 1. a so zmagali na slovenskem tekmovanju za najbolj ciste zobe, zato so se konec maja udeležili zakljucne prireditve v ljubljanskem Tivo­liju. Tam so obcudovali akrobacije skupine Dunking devils in se zabavali ob zvokih skupine Cuki. -Na državnem tekmovanju iz Vesele šole, v zacetku aprila na Osnovni šoli Rodica, sta se veselila srebrnega priznanja osmošolca David Kovacic in Živa Potocar. -Na državnem tekmovanju v znanju iz kemije, 30. marca na Osnovni šoli Frana Albretha v Kamniku, se je pomerilo tudi devet naših ucencev. Naj­bolj se je izkazala osmošolka Sara Zoja Trobec, dobitnica zlatega Pre­glovega priznanja, s srebrnim pa sta se vrnila njen vrstnik David Kovacic in devetošolec Jernej Ferjan. -20. marca je bilo na Osnovni šoli Janka Modra v Dolu pri Ljubljani držav-no tekmovanje v znanju anglešcine. Z esejem o izbrani angleški knjigi je komisijo preprical devetošolec Jernej Ferjan; osvojil je srebrno priznanje. Mladi raziskovalci Na regijskem srecanju mladih raziskovalcev na Osnovni šoli Dragomelj je konec marca devet mladih trzinskih razi­skovalcev predstavilo štiri raziskovalne nalo­ge s podrocja sociologi­je: petošolki Brina Lav-tar in Ula Supej nalogo Elektronske naprave in osnovnošolci; cetrtošolec David Maksimovic in petošolki Natalija Ma­ksimovic in Pina Pernuš nalogo Šolske torbe; petošolki Ana Hudnik in Trzinci - naš ponos Iz vrtcev in šole Doroteja Jurše nalogo Skrb za hišne ljubljencke ter šestošolki Elizave­ta Klochkova in Alisa Milicevic nalogo z naslovom Vpliv racunalniških igric na mladino. Trzinski osnovnošolci so bili odlicni tudi na podrocju športa - V Puconcih je bilo 29. maja šolsko državno prvenstvo v namiznem te­nisu, na njem pa je nastopil tudi naš petošolec Martin Gerkšic. V kate­goriji fantov od 1. do 5. razreda je odigral sedem izenacenih dvobojev, na koncu pa je osvojil naslov državnega prvaka. Namizni tenis trenira na šoli in tudi v klubu NTS Mengeš. Njegov mentor in tudi mentor namiznega tenisa na naši šoli je David Orešnik. - 27. maja je bilo v športnem parku v Domžalah podrocno tekmovanje v atletiki; našo šolo je zastopalo 23 ucencev, in sicer 12 deklet in 11 fantov. Vreme tekmovanju ni bilo naklonjeno, naši ucenci in ucenke pa so kljub temu dosegli veliko vrhunskih rezultatov. Devetošolec Izak Bogovic in sedmošolka Maruška Vuk sta osvojila prvi mesti v teku na 60 metrov. Odlicje sta osvojili tudi obe štafeti 4 x 100 me-trov – fantje so bili prvi, dekleta tretja –, med dobitniki medalj pa je bil tudi Alex Drobež, ki je v teku na 300 metrov presenetil prav vse in osvojil odlicno drugo mesto. - Mladi strelci so se 7. marca pomerili na državnem prvenstvu osnov­nih šol v streljanju z zracno puško v Ljubljani. Najuspešnejše so bile mlajše ucenke, v sestavi Vesna Vukadinovic, Hana Šinko in Mima Turšic, ki so s 548 zadetimi krogi osvojile med osmimi ekipami ucen­cev in ucenk prvo mesto. Posamezno je s 184 krogi Vesna osvoji-la srebro, Hana je za krog zgrešila bron (183 krogov), na sedmem mestu je bila Mima z dvema krogoma manj, sledili pa sta še Maša Urbancic na 12. mestu (176 krogov) in Lara Pevec na 18. mestu (171 krogov). Veselile so se tudi starejše ucenke, v sestavi Lana Prostran, Pika Pezdir in Nika Stjepanovic. Njihovi posamicni uspehi med 31 strelkami so jih namrec pripeljali na ekipno drugo mesto – Lana 177 (12. mesto), Pika 175 (14. mesto) in Nika 167 krogov (22. mesto). Na šoli je dobro razvita dobrodelnost Ob dobrodelnih prireditvah, ki jih šola organizira že vrsto let v sodelova­nju z domacimi društvi (dobrodelni novoletni koncert Zapojmo in zaigraj-mo skupaj, prireditev Zame, zate, za nas) in akcije zbiranja odpadnega papirja (v zadnji je bilo zbranega 20.370 kg starega papirja, za kar se je šolski sklad obogatil z 865,75 evra, polovico pa so dobile razredne skupnosti), sodeluje šola tudi v drugih dobrodelnih projektih. Že vec let se decembra zbirajo sredstva za socialno šibkejše družine v sklopu projekta Anina zvezdica. Na šoli se pod okriljem Slovenske Karitas zbira nove cr-taste zvezke za socialno ogrožene otroke, in sicer v akciji Pokloni zvezek, ki se je prav zdaj koncala. Letos pa so se odzvali tudi na dobrodelno akcijo Podarite nam modro srce, katere pokrovitelja sta podjetje Nivea in Zveza prijateljev mladine Slovenije. Akcija je potekala od 11. februarja do 11. marca, zaznamovala pa so jo dobra dela, ki nas povezujejo in osre-cujejo. V tem okviru je bila 20. februarja na naši šoli prireditev, na kateri je ustanoviteljica Anine zvezdice, Ana Lukner Roljic, z ucenci in ucitelji delila svojo zgodbo o dobrih delih in ob tem poudarila, kako pomembno si je pomagati med seboj. Ucenci so izdelali veliko modrih src z napisa­nimi mislimi, povezanimi z dobrimi deli, in tako podprli dobrodelno akcijo Podarite nam modro srce, s katero je podjetje Nivea letos že trinajstic zapored obogatilo ucni sklad Nivea z 20.000 evri, s cimer štipendirajo šolanje otrok iz socialno šibkejših družin. Posvet Delo s priseljenci pri nas in v tujini V okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja so na šoli 15. maja že tretje leto organizirali lokalni posvet, tokrat z naslovom Delo s pri­seljenci pri nas in v tujini. Vec o tem v posebnem clanku na strani 21. V okviru projekta Izzivi medkulturnega sobivanja so na šoli v zacet­ku februarja organizirali delavnice, na katerih so starši priseljenci iz Domžal, Crnuc in Ljubljane ucili udeležence projekta kuhanja, vezenja in pisanja v arabšcini. . Tanja Jankovic, foto: Arhiv OŠ Trzin Trzinci - n š ponosŠport in ša h Maruška Vuk znova na stopnickah Mlada trzinska atletinja Maruška Vuk še naprej nabira odlicja na atletskih tekmovanjih. Tokrat je svoji bogati zbirki medalj dodala še srebro z državnega posamicnega in zlato z ekipnega prvenstva U14 v mnogoboju, ki je bilo 19. maja na mestnem stadionu v Velenju. Zacela je odlicno. V prvi discipli­ni dneva, teku na 60 metrov, se je s casom 8,34 sekunde zavihtela na drugo mesto. Uspeh je dopol­nila s cetrtim mestom v skoku v daljino, pri cemer je s preskoceno daljavo 4,92 metra tretje mesto zgrešila le za piclih 6 centime-trov. Slabše se je odrezala v di­sciplini, ki ji ne leži najbolje, metu vorteksa. Tokrat ga je zalucala 28,54 metra dalec, to pa je zado­stovalo za šestindvajseto mesto. Tako je bila pred tekom na 600 metrov, pred zadnjo disciplino mnogoboja, na skupnem šestem mestu, potem pa sta jo pravilna razporeditev moci in hiter tek z rezultatom 1:45,80 privedla v teku na drugo mesto, v skupnem seštevku pa je mlada atletinja s tem dosežkom osvojila med 64 dekleti letnikov 2006 in 2007 srebr-no medaljo. Njen uspeh je s tretjim mestom dopolnila njena klubska vrstnica Kaja Supej, odlicna rezultata teh dveh mladih atletinj pa sta privedla Atletski klub Domžale med pionirkami U14 na ekipno prvo mesto. . Tanja Jankovic, foto: Damijan Vuk Novi uspehi odlicnega Anžeta Kosmaca Anže Kosmac iz Težkoatletskega kluba Domžale je na mednaro­dnem turnirju v olimpijskem dviganju uteži v San Marinu posta­vil nove državne rekorde. V San Marino je odpotoval kot pred­stavnik slovenske reprezentance olimpijskega dviganja uteži, na tekmi pa je dokazal, da je zaradi intenzivnih treningov res odlicno pripravljen. V potegu je v San Marinu zmogel 137 kilogramov, kar je kilogram vec od njegovega prejšnjega državnega rekorda, ki ga je postavil pre­tekli mesec. tako je letos že trikrat izboljšal državni rekord v potegu. V sunku je s 160 kilogrami izenacil državni rekord, ki ga je postavil nedavno. Odlocitev za 160 kilogramov se je izkazala za pravilno, saj je s tem, z 293 kilogrami, popravil tudi rekord v olimpijskem biatlonu. V pocepu je nekaj dni pred tekmo kar petkrat dvignil 200 kilogramov, pisec tega clanka, ki je bil temu prica, pa potrjuje, da je imel Anže rezervo za še vsaj eno, dve ponovitvi. Anže pa zdaj ne bo imel dosti casa za pocitek, saj bo že kmalu na sporedu eno najstarejših tekmovanj v olimpijskem dviganju uteži, Alpe Adria, in to letos v Bosni in Hercegovini. . Valentin Orešek Praznicni šahovski turnir Nekateri šahisti smo po svoje tudi tradicionalisti – imamo tudi svoj repertoar otvoritev, ki ga neradi izdamo nasprotnikom, saj nam vcasih že dobro poznavanje tega omogoca, da prido­bimo že v zacetku partije odlocilno prednost, ki jo lahko potem v nadaljevanju, ob dobri igri, pretvorimo v zmago, ki je seveda vedno cilj vsakega od nas. Tradicijo pa uveljavljamo tudi na drugih podrocjih in tako pripravljamo v Trzinu ob trzinskem obcinskem prazniku že vrsto let turnir v pospešenem šahu. Prizorišce turnirja je že vsa leta avla trzinske šole, kjer imamo odlicne razmere za igro, zato prejemamo za organizacijo nema­lokrat tudi pohvale udeležencev, to pa nas seveda zavezuje, da si prizadevamo obdržati to kakovostno raven turnirja. Letos smo se zbrali 12. maja, prijavilo se je 34 šahistov, od tega 12 Trzincev, za nekoliko nižjo udeležbo pa so »krivi« sosedje iz Komende, ki so pri­pravili svoj turnir na isti dan, a po številu za skoraj pol manj uspešen, saj so oni gostili le 18 šahistov. Upam, da se bomo prihodnje leto pravocasno uskladili, saj bi bilo to dobro za oba kluba. Naš turnir je s simbolicno prvo potezo odprl trzinski župan Peter Ložar, ki se vsakic rad odzove povabilu kot predstavnik našega naj­vecjega sponzorja. Sodniške »posle« smo tudi letos zaupali Andreju Kmeticu, ki nas že dobro pozna in ki vedno poskrbi, da poteka turnir brez zapletov. Po petem od devetih kol smo si šahisti nekoliko oddahnili ob obilni malici, ki sta jo za nas pripravila Andreja in Robert iz gostinstva ZLA­TA KUHNA, po tem pa se je bilo kar težko znova spraviti za šahovni­ce. A na koncu je le prevladala borbenost in okoli treh popoldne smo lahko s turnirske tabele razbrali, kdo so najboljši, in jim zaploskali. Med te se je uvrstil tudi naš clan. Posebej pa velja omeniti še do-sežek predsednika našega kluba Gregorja Banfija, ki je v lepi partiji edini premagal poznejšega zmagovalca turnirja. Zmagovalec: Marjan Kastelic (FM), ŠK Krka Drugouvršceni: Boris Skok (MK), ŠK Komenda Tretjeuvršceni: Igor Rojs (I. kat.), ŠK Trzin Najboljši z ratingom do 1800: Vojko Bogicevic, ŠD Podpec Najboljši z ratingom do 1600: Nik Dobnikar, brez kluba Najboljši domacin: Nesib Jukan, ŠK Trzin Najboljši osnovnošolec: Nikita Filippovsky, ŠK Ljubljana Po podelitvi nagrad smo organizatorji pospravili prostor in se od­pravili v bližnji lokal na pogovor o poteku turnirja. Vsi že vemo, da se vidimo na turnirju znova v nedeljo, 25. avgusta, ko bomo orga­nizirali vsakoletni šahovski turnir. O podrobnostih (ali bo znova pod šotorom ali bo pod streho) boste obvešceni na spletnem portalu Šahovske zveze Slovenije. Vabljeni! . Besedilo in fotografija: Andrej Grum Trzinska otroška olimpijada Otroška olimpijada je športno-rekreativna in predvsem za­bavna prireditev, namenjena najmanjšim Trzincem. Letos je bila organizirana drugi teden v maju, zaradi dežja pa je pote­kala v balonu Taubi kluba, ponovno v organizaciji Športnega društva Trzin in pod pokroviteljstvom Obcine Trzin. Otroci, stari od 3 do 6 let, so se po otvoritvenem krogu, na katerem so nosile predstavitvene table v spremstvu otrok vzgojiteljice, preizku­sili v razlicnih vajah. Poligon je vkljuceval od tehnicno zahtevnih pre­skakovanja ovir, meta na koš in razlicnih ovir do skupinskega vlecenja vrvi, na vsaki tocki pa je clan športnega društva najprej vajo predstavil in potem otroke spremljal pri njenem izvajanju. Otroci so pokazali ve­liko borbenost in vztrajnost, bilo je veliko smeha, nekaj tudi joka, vse skupaj je bilo zacinjeno z navijanjem staršev in drugih obiskovalcev, to pa je male olimpijce še dodatno motiviralo, da so dali res vse od sebe. Namen prireditve je predvsem navdušiti otroke za šport in jim pri­kazati delo v ekipi, ker pa je olimpijada netekmovalnega znacaja, prejme cisto vsak otrok spominsko majcko in tudi medaljo. Te jim je ob koncu prireditve podelil trzinski župan Peter Ložar skupaj s predsednikom Športnega društva Trzin Roberta Matijevica. Letošnje olimpijade se je predvsem zaradi slabega vremena ude­ležilo nekaj manj otrok kot po navadi, kljub temu pa lahko recemo, da so bile to najboljše trzinske otroške olimpijske igre doslej. . Besedilo in fotografija: Matjaž Erculj Šport Pohod ob reki povezal pohodnike z vseh vetrov Že cetrti Pohod ob reki, prireditev, za katero je poskrbela eki-pa Modrih novic v sodelovanju z Zavodom za turizem, šport in kulturo Kamnik in Zavodom za šport in rekreacijo Domžale in ki vsako leto privabi tudi veliko Trzincev, je potekal v cudovitem ju­nijskem vremenu, to pa je botrovalo še vecji udeležbi pohodnikov kot lani. Tokrat se je pohoda namrec udeležilo približno dva tisoc petsto pohodnikov razlicnih starosti, nekateri pa so na pot kreni­li že pred sedmo uro zjutraj, da bi se tako izognili najvecji vrocini. Po skrbno urejeni sprehajalni poti ob Kamniški Bistrici se je množica podala proti Domžalam oziroma proti Kamniku, odvisno od tega, kje je kdo vzel pot pod noge, zacetna oziroma koncna tocka pa sta bili letos v parku Martina Krpana v Domžalah in na Glavnem trgu v Kamniku. Nekateri pohodniki so prehodili le krajšo razdaljo, mnogo pa se jih je tudi letos podalo po celotni poti, dolgi štirinajst kilometrov. Med potjo je pohodnike pricakalo dvajset postojank, na katerih so se predstavljala lokalna podjetja, pridružili pa so se jim tudi posamezniki, društva in druge organizacije, ki so poskrbeli za osvežitev, okrepcila in športno udejstvovanje. Na stojnici ekipe Modrih novic so se pohodniki lahko osvežili s hladno vodo in se pomerili v metanju balinckov. Poleg razlicnih kulturnih, športnih in turisticnih društev je sprehajalce zaba­vala tudi glasbena skupina Bojsi, v Kamniku pa so se že tradicionalno predstavili tudi rezbarji, ki so za svoje delo prejeli posebna priznanja. Pohod ob reki, ki povezuje, pa ne združuje zgolj udeležencev, tem­vec povezuje tudi obcini Domžale in Kamnik, kar je kljucnega pomena za ucinkovito (vzajemno) delovanje. In namen te prireditve je ob vsem drugem prav utrjevanje mocne povezave, ki skrbi za trajnostno sode­lovanje teh dveh obcin na številnih podrocjih. Ekipa Modrih novic je ob koncu poudarila, da so ponosni na veliko udeležbo in na pozitiven odziv pohodnikov. Mi pa smo prepricani, da bo zdaj že tradicionalna rekrea­tivna prireditev prav zaradi njihove brezhibne organizacije h Kamniški Bistrici tudi prihodnje leto privabila veliko pohodnikov, željnih rekreacije in prijetnega druženja v cudovitem okolju. . Besedilo in fotografije: Barbara Kopac Modre novice so na svoji postojanki poskrbele za osvežitev in športno zabavo. Na mladih svet stoji Robin Kleindienst in Oliver Wagner, mojstra tona in luci »Ceprav sva na balkonu, sva z igralci na odru.« Stara sta 17 in 16 let, eden gimnazijec na bežigrajski, drugi na Vegovi gimnaziji. Robin Kleindienst in Oliver Wagner sta mladenica, ki na predstavah trzinskega KUD-a Franc Kotar skrbita za ton in luc. Samostojna, odgovorna in pronicljiva sta, zato ju kljub njunim rosnim letom ne moremo predsta­viti zgolj kot obetavna najstnika, pac pa jima moramo pri­znati mesto, ki jima pripada – sta mojstra tona in luci. Robin in Oliver sta razvijajoci se osebnosti, ki še kako spadata v našo rubriko Na mladih svet stoji. Svojim vrstnikom svetujeta: »Išcite to, kar vas zanima. Nic ne bo prišlo kar samo od sebe. Brskajte tudi zunaj šol­skih vsebin, brcnite se v rit, izpostavite se, odkrivajte, kaj vam je všec. Zdaj je pravi cas, da najdete to, kar vas izpolnjuje.« Oliver in Robin sta zgled za vse to. Robin Kleindienst samostojno skrbi Oliver Wagner je prišel v trzinski za zvocno in svetlobno opremo KUD na Robinovo povabilo, potem gledaliških predstav v KUD-u in ko sta se kot dober tehniški tandem priznava, da si ni nikoli mislil, da izkazala že v osnovni šoli, je pa bo iz njegovega sodelovanja pri tudi on dokaz, da so lahko mladi šolskih predstavah zraslo nekaj tako njegove starosti zelo samostojni in velikega. odgovorni. Vprašanje o vajinih zacetkih je precej neinovativen zacetek intervjuja, a v vajinem primeru je to v resnici zelo pomembno vprašanje. Torej – kako sta prišla do dela tehnikov v KUD-u in od kod veselje do tega? Robin: Tehnika naju je od nekdaj zanimala. Na trzinski osnovni šoli uci tehniko ucitelj tehnike in matematike Aleš Šporn, ki ucence, ki jih to za­nima, uvaja tudi v ozvocenje šolskih prireditev. Najprej sem ga pri njego­vem delu le opazoval, potem se mi je pridružil še Oliver, nazadnje pa sva midva zacela že samostojno skrbeti za ozvocenje prireditev. Tako sem samostojno vodil, na primer, ozvocenje valete 2016/2017. Maja lani, tik pred koncem prvega letnika, pa sem dobil telefonski klic župana Petra Ložarja. Videl me je na šolskih prireditvah, zato mi je predlagal, da bi kot tonski tehnik sodeloval tudi v KUD-u. Povabilo sem sprejel, po pol leta pa sem prosil, ali se nam lahko pridruži še Oliver, da ne bi bil za to delo sam in da se lahko izmenjujeva. Na kaj pomisli 16-letnik, ko ga poklice župan? Robin: Ko sem slišal, kdo je na drugi strani, sem v hipu spremenil ton (smeh). Dobro se mi je zdelo in bil sem pocašcen, da so me poiskali. Drugace je, ce ti išceš, ce se ponujaš ... Vse skupaj je zelo prijetna izku­šnja. Pred dobrim letom sploh nisem vedel, da v Trzinu obstaja kultur­no-umetniško društvo. Poznal sem le kulturni dom, kamor sem prihajal kot otrok na miklavževanja. V zacetku sem bil morda malo zaskrbljen, mi pa ni niti malo žal, saj sem v tem casu spoznal, kako odlicne predstave nastajajo tukaj … Oliver: … in tudi uspešne, take, da se že nekaj let zapored uvršcajo na Linhartovo tekmovanje, recimo, Grenki sadeži pravice in lanska Alica, zadnji tak dokaz pa je predstava Blaznost igre. Predstava KUD a Franc Kotar Trzin Blaznost igre v izvedbi skupine Hlodi je ena od dveh predstav, ki sta bili po izboru selektorjev uvršceni na regijsko tekmovanje ljubiteljskih gle dališc Gorenjske v Radovljici. Dobitnika nagrade za najboljšo žensko in najboljšo moško vlogo Gorenjske pa sta Tina Lipo vec in Anže Zupanc, oba clana ansambla Hlodi, in to za vlogi prav v omenjeni predstavi. Kaj vaju je najbolj presenetilo, ko sta se pridružila ekipi KUD-a? Oliver: Mene je najbolj navdušil njihov sprošceni odnos. In to, kako dobro so naju sprejeli in kako so sprejeli najine ideje, pobude. Najina predhodnika, tehnika Domen in Simon, pa sta najin prihod, kolikor vem, doživela kot veliko olajšanje. Robin: Domen in Simon sta bila v društvu dejavna vec kot deset let in sta me tudi uvajala, pri predstavi Alica. Po navadi je tako, da želi vsak, ki pride v društvo, igrati in biti na odru, zdaj pa so prvic imeli situacijo, da je nekdo dejansko hotel biti zadaj, na balkonu, in ne na odru. Naju res zanima le tehnika. Oliver: Pa zgoraj, na balkonu je boljši razgled (smeh). In ceprav imaš odgovornost, lahko predstavo drugace spremljaš in v njej tudi uživaš. Robin: Morda lahko uživaš še celo bolj kot igralci, ki so res pod stre­som. In ceprav sva zadaj, sva v resnici z njimi, na odru. Oliver: Mene je najbolj navdušila avtonomnost tega dela, to, da imam proste roke glede tehnike in da se najino mnenje res upošteva, in to, da so vsi v tem društvu kot ena velika kudovska družina. Robin: Med njimi je veliko Trzincev, nekdanjih sošolcev, ki vzdržujejo dolgotrajno prijateljstvo, in se prav cuti, da se razumejo, enako pa so sprejeli tudi naju. Malo sem bil skepticen glede tega, kako se bom kot 16-letnik ujel na primer s 25-letniki, a sem se že po pol leta pocutil povsem domace. Oliver: Ker sem bil že prej dejaven pri tabornikih, vem, da je sodelo­vanje razlicnih generacij cisto mogoce in da je osnova vsega prav prija­teljski odnos, ki se kaže pri nas zunaj odra. Menda sta že kmalu po prihodu v društvo zacela dajati po­bude in predloge glede tehnicne opremljenosti in urejenosti. Robin: Drži. Kupili smo že štiri nove luci, reflektorje, ker smo jih res potrebovali. Oliver: Za neko opremo pa sva prebrala navodila in naredila tako, kot je pravilno. Robin: Predlagala sva urejevalno akcijo, da se oprema razporedi tako, da se tocno ve, kje je kaj. Z veseljem sem sodeloval na cistilni akciji, saj je bilo cišcenje kar terapevtsko (smeh). Pri katerih predstavah sta v tem casu sodelovala kot teh­nika? Robin: Zacela sva s predstavo Alica, v kateri sva skrbela za luci, nada­ljevala pa z Blaznostjo igre, v kateri skrbiva za zvok in luc. Oliver: Vcasih pomagava samo postaviti tehniko, predstave pa ne vodiva. Robin: Pri eni od gostujocih predstav sva se morala v nekaj urah na-uciti potek predstave in jo potem tudi tehnicno voditi. Na mladih svet stoji Imata v zalogi še kakšno anekdoto s predstav? Robin: Na javni vaji za predstavo Alica je na vrhuncu dogajanja na oder prišel kuža, ampak ker je že celotna predstava nonsens, je bil tudi ta pes cisto v kontekstu. Oliver: Sploh ni bilo videti cudno. Pac: »Pes je prišel. OK.« (smeh) Sodelujeta tudi na vajah. Kako bi »zapravljala« prosti cas, ce ne bi delala v društvu? Robin: Zame pomeni delo v KUD-u sprostitev, delo za dušo. Saj je na predstavah tudi stresno, ampak to je drugacen stres kot, na primer, šola. Oliver: Res je, tu se lahko popolnoma odklopiš. Poleg tega imam jaz še tabornike, oboje pa je super, samo da ne ždiš doma. Robin: Vcasih naju vrstniki vprašajo, koliko sva placana za to delo. Pa jim razloživa, da gre za prostovoljno delo oziroma da clani društva pravzaprav celo placujejo clanarino. To težko razumejo. Zakaj potem to pocneta? Kaj je za vaju »placilo«? Oliver: Si v dobri družbi, delaš nekaj koristnega, nekaj dejansko na­rediš, ne sediš ure in ure za racunalnikom, izobražuješ se, uriš se v soci­alnih vešcinah, uciš se discipline … Vse to je pomembno za samorazvoj. Robin: Tukaj sem zato, ker se imam fajn. Širim si znanje, ne le tehnic­no, ampak tudi sicer. Pred enim letom sem bil zelo drugacen. Veliko tega me je zanimalo, znanje pa je bilo pac še bolj osnovnošolsko. Zdaj vem veliko vec in sem bolj samozavesten. Oliver: Tu spoznaš tudi, kako predstava nastaja, koliko tehnik, priprav, vaj, treninga, discipline je potrebne, da nekaj nastane. Od prevalov do ogrevanja glasilk ... In spoznavaš zanimive ljudi. Po koncani predstavi je nagrada tudi obcutek, da nam je uspelo, da so bili gledalci zadovoljni. Kaj bi rekla svojim vrstnikom, zakaj se je dobro vkljuciti v delovanje takih društev in zakaj sploh priti na predstave v kulturnem domu? Robin: To je nekaj, kar narediš zase. Ne zato, ker tako recejo v šoli ali ker nekaj moraš, ampak zato, ker se tukaj veliko nauciš za življenje. Šola ti sicer da znanje, ne nauci pa te, kako se obnašati v družbi. Lahko si izbereš družbo, s katero boš zunaj popival, ali pa tako, da boš raje naredil nekaj ko­ristnega v društvu. Oliver: Na predstavo naj mladi pridejo zato, da podprejo dogaja­nje v svojem kraju. Mogoce bodo preseneceni, ko bodo videli, koliko vsega se tu dogaja. To tudi niso neke zastarele predstave, ampak moderne, drugacne, posebne ... Pred nosom jih imamo. In mogoce te spodbudijo k razmišljanju. Robin: Ni vse na televiziji, v gle­dališcu pa si bliže dogajanju, kot bi bil na snemanju v Hollywoodu. Po-sebno dobra predstava pa ti lahko pride cisto blizu, vendar je res, da se je tega, da uživaš v predstavah, treba nauciti. Kdaj bo prvi »live-stream«, da bomo lahko kakšno predstavo ali morda celo vajo Hlodov, odrasle skupine ali Civk spremljali v živo tudi na daljavo? Oliver: Tehnicno lahko to narediva takoj, dokupiti bi morali le še eno komponento. Ne gre pa za velik znesek. Robin: Samo vprašanje casa je. . Besedilo in fotografije: Tanja Bricelj Vremenska sekir(i)ca Veliki traven – hladen, moker in odet v sivino Kdo se zdaj sploh še spominja prejšnjega, vremensko nic kaj navadnega meseca, ko pa smo te dni stopili tudi že v astronomsko poletje (to se bo zgodilo 21. junija popoldne)?! Nihce ali pac, saj tako hladnega in povrhu vsega še sivega in mokrega maja ni bilo že vec desetletij! Zadnji tako hladen veliki traven smo imeli leta 1991, pred letom dni (2018) pa je bila povprecna majska temperatura zraka v Trzinu za skoraj 5 stopinj Celzija višja (12,5 proti 17,4 stopinje Celzija)! Letos smo imeli maja kar pet dni, v katerih povprecna temperatura zraka ni presegla 10 °C (najbolj mrzlo je bilo jutro v torek, 7. maja), in samo šest takih, ko je presegla 15 °C. In, pozor, posledicno smo imeli maja le dva topla dneva! Si lahko predstavljate, v mesecu ljubezni, pa samo dva topla dneva, preostalih 29 pa smo morali iskati toploto drugje oziroma na drug na-cin?! Bog si ga vedi, morda so se pa zaljubljenci na ta racun stiskali še bolj mocno in pogosteje kot v »normalnem« maju. Na širšem obmocju Trzina, obmocju, ki mu pravimo po navadi kar »severni del Ljubljanske kotline«, je padlo od 150 pa vse do vec kot 230 milimetrov padavin. To res ni malo, je pa maja padlo kdaj tudi že vec. Pa saj za to ni bilo treba biti strokovnjak za iskanje padavinskih podatkov, dovolj je bilo, da ste v minulih tednih pogledali okrog sebe in uživali v zeleni barvi, ki že dolgo ni bila tako prevladujoca in vseobsegajoca kot letos! Izrazita ohladitev in celo prva toca Povprecna temperatura zraka v zadnjem mesecu letošnje meteoro­loške pomladi je bila nižja od dolgoletnega povprecja za od dve do tri stopinje Celzija. V torek, 7. maja, je bilo najhladnejše majsko jutro po letu 1985 – po Sloveniji smo imeli zjutraj temperature v glavnem okoli ledišca, predvsem na Notranjskem, Gorenjskem in Koroškem pa so se spustile tudi pod ledišce. V Ljubljanski kotlini, kjer je nastala megla, so ostale temperature nad ledišcem, enako tudi v vecjem delu Dolenjske in Štajerske. Tako izrazite ohladitve se v maju resda ne zgodijo vsako leto, niso pa nic nenavadnega. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je mi-nuli mesec prekinil niz kar trinajstih zaporednih nadpovprecno toplih mesecev, izstopal pa je tudi po zelo majhnem številu soncnih ur – na nekaterihmeteorološkihpostajahpo Slovenijisojihzabeležilicelonaj­manj, odkar zbirajo te podatke –, in zato torej je bil tudi rekordno siv. Padavin je bilo vec, kot je povprecje, posebej na Primorskem. Obilen padavinski izkupicek je pripomogel k temu, da je bilo mokroto mogoce opisati s tisto velikoplaninsko modrostjo, ki jo je nekoc izrekla tamkaj­šnja pastirica – vode je bilo toliko, da je še blato gnilo. 22. maja pa smo bili ponekod že deležni tudi prve letošnje toce – po­škodovala je predvsem zelenjavne vrtove in mocno razredcila pridelek cešenj. Ta dan med 17.05 in 17.10 smo imeli v Trzinu mocan naliv s 190 milimetri padavin na uro. Od zacetka leta 2016 do danes je bil to drugi najmocnejši naliv; mocnejšega (210 mm/h) smo imeli le septembra 2017. Nekateri smo bili takrat prica prizoru, ko se je pešcica potnikov sti­skala pod slabo vzdrževanim nadstreškom železniške postaje Trzin Mlake, na katerem manjka tudi del prozorne zašcitne stene. A Sloven-skih železnic to ne zanima, saj je sistem tega našega javnega prometa na kratko tak, da ga nimamo. Ce ne verjamete, preberite enega od prispevkov v rubriki Zapisi iz mocvirja, ki jih pripravlja eno naših proni­cljivejših novinarskih peres za Val 202. Vendar ne smemo biti prestrogi, saj imamo vsaj vlak, ki vozi sorazmerno tocno. Pri tem je poudarek na sorazmerno, saj tocnost že dolgo ni lepa cednost našega ekskluzivne- Vremenska postaja OŠ Trzin maj 2019 Kazalec Podatek Datum/Niz Ura/Obdobje Povprecna temperatura zraka (°C) 12,5 1.–31. 5. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 25,7 24. 5. 16.14 Najnižja temperatura zraka (°C) 1,6 7. 5. 3.40 Najvecja dnevna Tamplituda (razlika maks./min. T, v °C) 16,1 (21,4/5,3) 2. 5. 0.00–24.00 Število dni s padavinami = 0,3 (= 1 mm) 17 (23) 1.–31. 5. mesec Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 33,3 22. 5. 0.00–24.00 Najvecja intenzivnost padavin (mm/h) 190 22. 5. 17.05–17.10 Mesecna kolicina padavin (mm/h) 203 1.–31. 5. mesec Skupna kolicina padavin v letu 2019 459 1. 1. – 31. 5. štirimesecje Najvišja hitrost vetra (km/h)/smer 45,1/JJV 8. 5. 14.06 Št. toplih dni z maksimalno dnevno T zraka = 25 °C) 2 1.–31. 5. mesec Izbrani meteorološki podatki za Trzin za maj 2019; celoten arhiv je dostopen na spletnem naslovu trzin.zevs.si. Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin). 28 | Odsev — Glasilo obcine Trzin Trzin‘c vas gleda ga železniškega prevoznika. Zamujanja jutranjih vlakov pa so bili mi-nule tedne »zelo veseli« naši maturantje, saj tako niso trepetali samo pred maturitetnimi polami, temvec tudi, ali bodo sploh pravocasno prišli na preverjanje. Obcutna spremenljivost vremena Pa se vrnimo k vremenu. Zdaj smo v precepu, kateri od naslednjih pregovorov bo veljal za naprej, ali »veliki traven moker, rožnik pa mla-cen, kmet bo to leto žejen in lacen« oziroma »ce je velikega travna dosti dežja, bo jeseni tudi dosti blaga«. Bomo videli. Glede velikotravenskega sonca pa – skupno število soncnih ur je bilo vecinoma od 110 do 140, to pa je le polovica pricakovane vrednosti in obenem toliko, kot imamo sonca v povprecju februarja ali marca; torej smo imeli maja februarsko/marcevsko sonce! Manj sonca smo imeli letos doslej le januarja, najbolj soncen pa je bil marec. Kot že omenjeno, smo imeli tudi padavin vec od povprecja, vendar najdemo v dolgoletnem nizu meritev tudi še bistveno bolj namocene maje. Bolj kot po kolicini padavin pa izstopa letošnji maj predvsem po številu dni s padavinami (23!), razen ponekod na Primorskem, kjer je bil to tudi eden najbolj namocenih majev v zadnjih sto letih. Hladna sta bila predvsem prva polovica meseca in zadnji teden. Vremenske in snežne razmere v visokogorju pa so zadnje dni maja poskrbele, da smo geografi, ki spremljamo razmere na Triglavskem ledeniku (med te spadam tudi avtor teh vrstic), zabeležili najvecjo skupno letno debe-lino snežne odeje 320 centimetrov, in to zadnji dan maja. Praviloma zabeležijo to v prvi dekadi aprila, in to na bližnji Kredarici, naši najvišji meteorološki postaji. Izmerjena najvecja celoletna višina snega je bila glede na dolgoletno povprecje (380 cm) podpovprecna, preseneca pa njen vec kot poldrugi mesec »zamude«. Podatki o snežni odeji kažejo, kako spremenljivo je podnebje na naši geografski širini. Medtem ko se je debelina snežne odeje na Kredarici od zacetka aprila do sredine maja letos povecala, in to za skoraj pol-drugi meter, se je lani v istem obdobju zmanjšala, in to za vec kot tri metre. Spremenljivost podnebja zmernih geografskih širin je torej tudi naša stalnica, pa ceprav smo konec maja dobili nov EUosmerec, ki nas bo zastopal v Bruslju. Ampak, verjemite, še vedno je lažje napovedo­vati in analizirati vreme, kot pa ugotavljati, kako in kje se bo izvoljena osmerica sukala ob koncu svojega mandata. Mi že vemo, kje bomo letos poleti – na dopustu – in nikar ne pustite, da vam ta propade, še manj, da vam ga vzamejo ali ne dajo. Niti najmanj pa tega ne dovolite vremenu … . Miha Pavšek, foto: Tanja Jankovic Trzin’c vas gleda Med najmanjšimi obcinami, a z eno najdaljših zeber Ceprav je Trzin tretja najmanjša obcina v Sloveniji, saj meri le 8,6 km˛ površine (manjši sta le obcini Ankaran in Odranci), spada med razvite, bogatejše in gospo­darsko pomembnejše v naši državi. Zaradi ugodne ge­ografske lege je Trzin med tistimi slovenskimi naselji, ki so se v zadnjem desetletju najbolj razvijala in v ka­terih število prebivalstva najhitreje narašca. V nekaj desetletjih samostojnosti, prej je bila naša obcina del obcine Domžale, se je Trzin iz umirjene predmestne vasice s približno 700 prebivalci prelevil v živahno, hitro se razvijajoce naselje s skoraj 4000 prebivalci (v zacetku leta 2018 je imel 3869 prebivalcev) in bogato podjetniško in obrtno dejavnostjo. K temu je morda najbolj pripomogla njegova naselbinska funkcionalnost, saj ima Trzin tri sestavne dele: stari Trzin z veliko novimi hišami in blokovskim naseljem T3 (tu je tudi upravno-trgovsko središce obcine), novejše stanovanjsko naselje Mlake (z nekaj obrti in trgovino) in obrtno-industrijsko cono (OIC Trzin). Prednjacimo tudi po povprecni stopnji izobrazbe in še marsicem drugem, denimo po enem najdaljših prehodov za pešce, po zelo dolgi zebri. V slovenskem jeziku imamo tudi to krajše ime za prehod za pešce, ker nas ta po svojem barvnem vzorcu spominja na to žival, vendar je primerno za rabo zlasti v pogovornem jeziku. Prehodi za pešce pa niso izum moderne dobe, saj obstajajo že zelo dolgo – prve so imeli že Rimljani pred vec kot 2000 leti, prehod v obliki, kot jo poznamo danes, pa so prvic uporabili leta 1948. Tako imenovane zebre imajo danes še kultni status (spomnite se naslovnice enega od albumov skupine Beatles), bile so že »orodje protesta« … Vsi prometni znaki so na cestah zato, da bi nas na nekaj opozorili. Tako pravi teorija, praksa pa pravi, da so tam zato, da jih ignoriramo ali pa vsaj spregledamo. In zakaj bi potemtakem upoštevali oznake, narisane na cestah, ki so, pogojno receno, manj opazne od drugih, ce ne upoštevamo tistih, ki jih imamo pred nosom? Talne oznake veljajo za eno najcenejših rešitev za to, da se voznike opozori na ureditev za red na cesti. V resnici pa jih zanesljivo opazimo le, ko srecamo na cesti marljive delavce, ki jih barvajo, in se na te praviloma jezimo, ker so »ovira na cesti«. No, zavemo pa se jih tudi takrat, ko je barva, ki se še ni posušila, razmazana po cestišcu, ker se nekateri vozniki niso držali opozoril, da je barva še sveža (tudi v Trzinu je precej takih). Talnih oznak pa se lahko navsezadnje zavemo tudi, ce so zelo markantne, kot je, denimo, trzinska zebra med CIH-om in plošcadjo soseske T3. To zlahka opazimo na ortofoto posnetkih (na primer na Geopedii in Atlasu okolja) in lahko tu tudi izmerimo njeno dolžino. Trzinci lahko to naredimo sicer tudi v naravi, a to sploh ni potrebno, saj se vec kot 30metrov dolgi prehod za pešce lepo vidi tudi iz vesolja, to je na satelitskih posnetkih, katerih najboljša locljivost sega že pod meter, kar pomeni, da lahko na njih razberemo tudi manj kot meter velike objekte in predmete. Ne verjamete, da imamo prav v Trzinu najdaljšo zebro pri nas? Potem pa se o tem prepricajte naslednjic, ko vas bo pot zanesla v trzinsko knjižnico ali po drugih opravkih v Centru Ivana Hribarja (CIH); morda pa si ogledate omenjeno »zebrasto dolginko«, ko boste prišli v poletnih dneh prisluhnit zvokom fontane, ki že vec kot desetletje krasi vhod v ta naš center. . Besedilo in fotografija: Miha Pavšek Razno Agrokulturna konferenca mladih v Rusiji Odkar pomnim, sem si želel obiskati Rusijo, želja pa se mi je koncno izpolnila letos, 23. aprila, ko smo se tja odpravili gimnazijci iz vse Slo­venije, deset nas je bilo, pod vodstvom profesorice Darje Silan. In kam smo šli? V Moskvo, seveda, na turisticni ogled, boste morda pomislili. Res smo šli v Moskvo, ampak samo za sedem ur, kolikor smo tam cakali na let v Magnitogorsk, ki je bil naš koncni cilj in kjer je najvecja in skoraj edina turisticna znamenitost reka Ural. Po naporni poti smo naposled prispeli v mesto, za katero smo prvic slišali, pa ceprav ima skoraj pol milijona prebivalcev. Pricakali so nas gostitelji, pri katerih smo bivali pet dni. Zadnjo noc sem bil skoraj ves cas na nogah, kljub temu pa nisem mogel zavrniti povabila dobrosrcne mame in polne mize tradicionalne ruske hrane, ki jo je z navdušenjem ponudila. Sledil je zaslužen poci­tek, pa spet hrana in seznanjanje z gostitelji ter ogled mesta. Naslednji dan se je uradno zacela prireditev, ki je bila razlog našega potovanja, Agro-Sphera, agrokulturna konferenca za mlade. Njen glavni namen je bil izmenjavanje idej o kmetijstvu in druženje mladih z vsega sveta. Za-cele so se predstavitve, sledil je ogled tovarne Sitno, zvecer pa smo se vsi zbrali na spoznavni zabavi, na kateri ni manjkalo petja in plesa. Naslednji dan smo se navsezgodaj odpravili v Celjabinsk, središce Juž­nega Urala. Naj vas beseda »najbližje« ne zavede, saj bi lahko med tema mestoma postavili celo Slovenijo, zaradi slabih cest pa smo se tja vozili celih šest ur. Tam smo si ogledali njihovo kmetijsko šolo in se preizkusi­li v vožnji kombajnov in traktorjev na simulatorjih ter spoznali, kako se orje ledino, ogledali pa smo si tudi napredno kmetovanje v steklenjakih. Dolgo vožnjo nazaj smo si krajšali s petjem. Po vsem tem Rusi zdaj naše Zdravljice mogoce nimajo za ravno lepo pesem, vendar je bilo nam cisto vseeno, glavno, da smo se imeli dobro. Nov dan z novimi predavanji, idejami, vprašanji in razpravami je hitro minil. Še prekmalu je prišel zadnji dan konference. Predstavniki vseh držav udeleženk so se pomerili na debatnem tekmovanju MUN (Model United Nations) o svetovnem pomanjkanju hrane, pri tem pa smo Slovenci po­brali vecino nagrad. Sledili so še zakljucni govori in konferenca je bila ura­dno koncana. Zadnji vecer smo šli še nabavljat spominke. Iz trgovin smo se vrnili bogatejši za kucme in nekaj vodke (za starše, seveda). Na dan slovesa smo odšli s težkim srcem, in to šele po obljubi gostite­ljev, da nas pridejo obiskat v Slovenijo. Leteli smo do Moskve, tokrat pa smo imeli za ogled ruske prestolnice na razpolago cel dan in izkoristili smo ga, kolikor se je dalo. S podzemno železnico smo se peljali do vseh najvecjih znamenitosti, od Rdecega trga do Velikega gledališca (Bolšoj teater). Zvecer smo preživeli še nekaj lepih trenutkov, natlaceni v majhni sobici v hostlu, ko smo ob pogovoru podoživljali vse lepo, kar se nam je zgodilo v tako kratkem casu. Po prihodu letala v Ljubljano je sledilo slovo, ob katerem smo se vsi strinjali, da nam bo Rusija zagotovo ostala v prelepem spominu, slovenski udeleženci konference pa smo se dogovorili, da se kmalu spet vidimo. . Brin Tomc, 2. e, Gimnazija Ledina, foto: Arhiv slovenske odprave mednarodne agrokulturne konference Društvo Pot srca vabi na razlicne vadbe Poletna joga v Trzinu - Tudi v poletnih mesecih bomo pridno vadili, zato vabimo v juliju in avgustu k vadbi joge – vsako sredo od 20.00 do 21.30. Ob lepem vremenu bomo vadili zunaj. Prijava na posamezno vadbo je možna vsak teden do torka, do 20. ure, na 041 821 401. Joga, biodanza in trebušni ples – redna vadba- (od jeseni) Joga za zacetnike in izkušene - Vadba joge, pranajame in me-ditacije je vadba za gibcno in mocno telo, bister in umirjen um, sprostitev, zmanjšanje stresa in izboljšanje pocutja. Regenerativna aroma joga pa omogoca še dodatno globinsko sprostitev in odklop od vsakdana. Regenerativna aroma joga – ob ponedeljkih, od 19.00 do 20.30 Pranajama in meditacija – ob cetrtkih, od 19.30 do 21.00 Hatha joga – ob petkih, od 19.00 do 20.30 Biodanza - Gibalno-plesna metoda za prebuditev radosti, srcnosti in navdušenja nad življenjem – ob sredah, od 20.00 do 21.30 Trebušni ples - Vadba trebušnega plesa za prebuditev ženskosti in obcutenje svojega telesa – ob torkih, od 20.30 do 22.00. Vse te redne vadbe se zacnejo septembra! Poletne in jesenske delavnice Poletna delavnica joge – 31. 8., od 19.00 do 21.00 Delavnica biodanze Ponovno povezani – 4. 9., od 20.00 do 21.30 Regenerativna aroma joga – 19. 10., od 19.00 do 21.00 Prijave za vse vadbe na 041 821 401, drustvopotsrca@gmail.com ali www.potsrca.si. . Mag. Mojca Tavcar, Društvo Pot srca Napovednik Aktualne dejavnosti Društva upokojencev Žerjavcki Dejavnosti društva upokojencev bodo cez poletje rahlo okrnjene, a se bo pri nas vseeno dogajalo marsikaj zanimivega: Pohodniki se bodo še naprej srecevali na krajših izletih po okolici, ob torkih; zbor je ob 7. uri pred Mercatorjem v Trzinu. Septembra pa je pred njimi 733 metrov visoka gora Oljka v Savinjski dolini, kamor se bodo povzpeli iz okolice Polzele. Kolesarji rekreativno kolesarijo vsak teden; na vožnjo krenejo vsa­kic ob 8. uri, izpred Centra Ivana Hribarja. 19. septembra se bodo podali na krožno pot Od Hribarja k Hribar­ju, start bo ob 8. uri zjutraj pred Jefacnikovo domacijo. Krožek rocnih spretnosti bo po dogovoru deloval tudi poleti, in sicer v Jefacnikovi domaciji, clani pa bodo poleti sodelovali tudi na razstavah teh izdelkov – 31. avgusta v Trzinu, na trzinskem sejmu, ter 12. in 13. oktobra v Kranju. Strelci streljajo prav tako tudi poleti, ob ponedeljkih in petkih, od 17. do 18. ure, na strelišcu v osnovni šoli, septembra pa bodo še organiza­torjidržavnegastrelskega tekmovanja društevupokojencev Slovenije. Balinarji še naprej »mecejo« svoje krogle v trzinskem športnem parku, tu pa so jim zaradi domacih ljubljenckov dogradili balinišce z ograjo, saj lastniki psov žal ne pospravljajo iztrebkov za svojimi štiri­nožnimi prijatelji. Z izleti smo imeli zaradi neugodnih vremenskih razmer kar smolo, in tako smo morali naš napovedani izlet na Kras odpovedati. Upamo, da bo lahko realiziran vsaj za septembra nacrtovani izlet na Gradi-šcansko. Naj bo vreme! Pestro je tudi na podrocju kulture: pevci, recitatorji in literarni ustvarjalci se srecujejo dokaj redno, 20. septembra pa se bodo ude­ležili literarnega srecanja Pokrajinske zveze društev upokojencev Go-renjske. 25. junija letos smo Žerjavcki organizatorji proslave ob dnevu državnosti; pricakujemo veliko udeležbo. Ponosni, veseli in srecni smo lahko, da smo Slovenci in da živimo v tako lepi deželi, državi Sloveniji. . Janez Florjanc, podpredsednik Društva upokojencev Žerjavcki Trzin VABILO V soboto, 31. avgusta, in nedeljo, 1. septembra, vas vabimo k trzinski osnovni šoli na • 20. sejem v Trzinu, • 18. mednarodni folklorni festival • praznovanje 20. obletnice Turisticnega društva Kanja Trzin. PREDSTAVLJAMO NOVI RANGE ROVER EVOQUE NOVI RR EVOQUE ŽE ZA 349,00 € NA MESEC Z 1,99% OBRESTNO MERO Namen novega Range Rover Evoquea ni zgolj biti dodaten SUV v zgošcenem prometu. Zasnovan je za privabljanje pogledov in za nezgrešljivo prepoznavnost s svojimi usklajenimi linijami in edinstveno obliko. Njegovo elegantnost vidite in obcutite v prestižni in sofisticirani notranjosti, opremljeni z vrhunsko in intuitivno tehnologijo. Vsakic ko se pojavi, v mesto prinaša pridih elegance, moci in stila! Avto Aktiv Intermercatus d.o.o. Ljubljanska cesta 24 1236 Trzin landrover.si Povprecna poraba goriva: 5,4 - 8,2 l/100km. Emisije CO2: 143 - 188 g/km. Uradna vrednost emisijske stopnje: EURO 6b. Specificne emisije NOx: 3,1 - 75 g/km. Vrednost specificne emisije trdnih delcev pri dizelskih motorjih: 0,11 - 0,29 g/km. Število delcev pri dizelskih motorjih: 0,03E11 – 1.06E11. Ogljikov dioksid (CO2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroca globalno segrevanje. Emisije onesnaževalcev zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k cezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PMin PMter dušikovih oksidov. Slika je simbolna. 10 2,5 Reprezentativni primer izracuna za Range Rover Evoque Base 2.0d 150KM 2WD M6 ; vrsta financiranja: financni leasing; predracunska vrednost predmeta financiranja: 36.990,00 EUR; lastna udeležba (polog): 10.059,00 EUR; znesek financiranja: 26.931,00 EUR ; število obrokov: 84- mesecno odplacevanje; obrok: 349,00 EUR; skupni znesek placil: 39.375,00EUR; Letna efektivna obrestna mera znaša na dan priprave izracuna 22.5.2019 znaša 2,46%. Izracunan obrok in efektivna obrestna mera temeljijo na trenutni vrednosti indeksa obresti (EURIBOR 3M) in v kolikor je ta manj kot 0, se upošteva, da je 0. V primeru povišanja indeksa obrestne mere se lahko mesecna obveznost in s tem skupni znesek leasinga povecata. Slika vozila je simbolicna, zato je informativni izracun odvisen od prodajne cene vozila v skladu s predracunom dobavitelja. Ponudnik storitve financnega leasinga je GB Leasing d.o.o., ki si pridružuje pravico, da financiranje brez obrazložitve zavrne.