Cesta. (Pesem.) (Josip Lovrenčič » ■ . ...... . . uemsijr.i inoiic (.•} • ^ mn 1. III. . . . H i f i • ■ sedni ho ..........164 ... 165 ... 165 -168 HH ■■■■ II III a priložil znino. - ■ na, stari trn 9 opiiinl zavod du nad Ljub dijake ne na ftlojslj Mark ti. Izhaja v i u sv. Ma dve kroni Tlak »Katollike ' Letnik IV. List za srednješolsko dijaštvo. Štev. 7. Josip LovrončiC: Cesta. Jutranja zarja iznad gor je vstala in vrgla v srebro megel zlat sijaj, da cesta, ki zapuščala je gorski kraj, se je mladostnoživo nasmejala in fanta potnika jo poprašala: Kaj še ti žalost v srcu je sedaj ? Ne več ? — Le lepim sanjam se udaj, v daljini sreča ti roko bo dala! — Verjame fant in v srcu je veselje, ki v vrisk in pesom rado bi vzkipelo, da zvedel svet bi, kam ga cesta pelje in bi stotero z njim jih vzhropenelo, ki jim življenje je končalo želje, ko skrb se jim začrtala je v čelo. II. V razbeljen poldan sope cesta bela, po njej vsa trudna težka misol roma, iz daljo zrel mož jo poslal do doma, da rodno zemljo vdano bi objela. Ko jo objame, ji bo razodela, kako mu jo pognalo cvetje dvoma, kako besedo slišal kot iz groma: Spoznanja čudeže tujina dela! 7a Če svoje bi moči dal rodnim tlem, aj kdaj že lepa sreča bi smehljaje ti s sestro zadovoljnostjo prišla v objem! A ker si iskat šel jo v daljne kraje, zaslutiš le jo še na svetu tem, ko v rodno zemljo vrneš se kesaje! — III. Večerno solnce rada cesta bi dosegla, v goro hiti, kot bi se ji mudilo, boji se, če bi prej se solnce skrilo, bi se v dolini ji smejala mčgla. Po njej gre mož. V srce mu žalost legla: v slovo je solnco borno kočo poljubilo in krvavečo za goro vtonilo in senca kakor smrt je svet prepregla. In koča kliče prišlecu naproti: Pozdravljen otrok, ki te dalja vrača v ljubezni le bogati materi siroti! O vem, moči izpila je tujina kača, a kar sem v mlado srce ti vsadila ni mogla uničiti — vse je vrnila! — IV. (Fr. Ks. MoSku.) 24. 1. 1912. Strmel si v rodno zemljice prelčsti in ker jo ljubiš, Ti srce je vzkrvavelo in pesem pesmi vdano ji zapelo, kako njo cvet proda so boli cesti, Kako se vrača uničen in bolesti s seboj pripelje uro neveselo, ki trpko ji groni življenje celo, kor v tem posmeh tujine je zločesti. Zapel si posom. In glej na poljano so zlati solnčni žarki so razlili in v mladih srcih so ljubav vzbudili, ki krepko moč rodi — dozdaj neznano in jo beseda nje: O domovina mati, voruj, jaz to pripeljom k dobi zlati! — Prof. Fr. Pengov: Vrana. (Dalje.) Želite li zvedeti za življenjski program tega hajduškega ljudstva? Evo vam ga! Zjutraj, še preden se je dan dobro zaznal, se je dvignila cela četa, ki se je bila dobro spočila v gostem smrečju beriške hoste in se odpravila na furažiranje. Cela vojska si je porazdelila okolico. Prva truma se je zabrnila proti jugozapadu na rojstni svet prvega slovenskega pesnika, da pregleda, kaj novega so pripeljali zopet Posavci za gnojilo svojim njivam iz mesta; drugi oddelek si je pridržal savsko in bistriško strugo, da jo premeri gori in doli, tretji pa jo je mahnil proti severozahodu v domžalsko okolico in na mengeško polje. Temu je načeloval Albin v lastni osebi; imen drugih dveh vodnikov nisem mogel pozvedeti. Dan za dnevom je letal glavni oddelek nad domačo mi streho ali vsaj preko domačega polja. Če je bilo vreme mirno, sem videl znance visoko v zraku nad višino stolpa sv. Petra v verigah, ki mu je posvečena domača podružnica, v črti tako ravni kot bi bila zažnorana. Kadar pa je pihal siten veter, so se držale vrane niže, da izkoristijo zatišje, ki jim ga nudijo na desni ihanski, na levi pa nadgorški hribi. Dospevši do cilja se porazdelijo vrane po širnem polju in celo dopoldne iščejo z vso pridnostjo hrane. Gravitetično se sprehajajo po njivah in travnikih, z glavo pokonci in nihajoč z njo, se pridružujejo pridnemu oraču, da pospravijo rejene ogrce, ki se vale iz sveže brazde; tam čaka ena tiho in oprezno ob luknji poljske miške, druge se spreletavajo po hrastovju, jeli ne bi našle sočnih jajec manjših ptic ali njihovih mladičev za zajutrek, še drugo preiskujejo reke in potoke, brskajo po vrtovih, z eno besedo, opraviti imajo vsepovsodi. Kadar se zgodi kaj posebnega, so vrane prve, ki opozorijo na to drugo tovarišice, ki so ž njimi v družbi: srake, škorce, kavke. Okoli poldneva zletijo v gosto drevje, kjer se vrši siesta, da bi mirneje prebavale dopoldansko hrano. Celo popoldne je zopet posvečeno želodcu. Zvečer pa se zbere celi oddelek na določenem prostoru, da si dopove dogodljaje preteklega dne; na to pa jo udarijo proti svojemu prenočišču ob Savi, ki združi vse znanke velikega okraja v sladkem snu. Prenočišču se bližajo vedno z veliko previdnostjo, odposlavši prod seboj nekoliko ogleduhov, da prešpijonirajo okolico. Šele ko napoči prava noč, priletijo na moč tiho in se vsedajo tako mirno, da ne čujcš drugega, nego vršenje kreljut. Ker sem imel priliko opazovati slavnega Albina in njegov zrakoplovni oddelek daljo Časa, slišati njegov markantni glas ne- 7a* štetokrat, so se mi kmalu odprle oči, da so vrane, četudi ne spoštovano, a vendar zelo inteligentno ljudstvo, ki ima svoj jezik in svojo družabno uredbo, ki se dade v marsičem primerjati s človeškimi socialnimi napravami. Nekega vetrovnega jutra stojim v domačem sadovnjaku sredi rodovitnih parmen in z zelenimi tepkami in črnevkami naobešenih hrušek, vranja vojska se od Beričevega sem ravno približuje v raztresenih skupinah. V razdalji nekaj sto metrov še dobro razločim zadovoljen glas vodnikov: „Vse v redu, le mirno naprej !“ Kra! kra! kakor bi dejali mi ali kakor se je izražal. Albin in je ponavljal njegov poročnik v ozadju. Ko so prileteli do vrta, me opazi takoj bistrovidi imperator, in me vzame za trenotek ostro na muho; ker pa mu menda nisem bil popolnoma povšeČi, prestriže svojo pot in se z vzklikom: „ Pozor!" ^ J—Ijl ^: Kro - o! dvigne naravnost navpik visoko nad mojo glavo in vsa verna četa naravnost za njim. Videč pa, da nimam orožja, so se kmalu zopet spustile niže in letele naprej. Bilo je drugi pot. Zopet čakam svojih znank sredi polja, a ko se mi približajo, dvignem palico in jim požugam. Takoj se zadere stari lisjak: fi£EE|?EEiia »Nevarnost!11 Kre! in švigne 30 metrov visoko. Toda spoznavši, da moja leskovka ni kaka risanica, ki pljuje skeleče svinčeno proso, preleti svojat drzno pot preko mene seveda v spoštljivi višavi. Nalašč si izposodim naslednji dan puško od revirskega lovca, da vidim, kaj poreče Albin k tej mahinaciji. A ta je hitel ta dan prestrašen in bled s svojim staccato: „ S m r t n a nevarnost ^5- — p u š k a ! “ Kva-kva - kva! Komaj ponovi pobočnik poziv, že se zažene cela druhal kvišku in se razprši v trenotku, dokler ni bila vsa četa izven strelne daljave. Boparsko ptico pozdravljajo vrane z groznim vriščem, jo pridno zasledujejo in ji osvobodijo dostikrat že zagotovljeni plen. To je našim Korvinom gotovo le v čast, da posnemajo viteškega kralja Matjaža, saj tudi nam s tem naravnost koristijo. Nekega lepega popoldne se sprehajam po dragomeljskih pašnikih, blizu tam, kjer je stala svoje dni prekrasna graščina Dra-gomil, ki jo opisuje in slika Valvazor v znanem svojem delu „Na čast naše Kranjske domovine11. Ravno se je preletaval tukaj Albin s svojimi kozaki, ko se spusti lep kragulj na hrast ob vranjem potu. Vrag! vrag! zakliče vodja, zastane v letu, kot bi okamenel ulanec na besnečem vrancu, isto stori vsaka naslednjica, ko prileti do sprednjice in v par sekundah je bila pred menoj nad hrastom gosta črna masa, pripravljena za bojni metež, ki je letela brez najmanjšega strahu mimo zakletega sovraga. Polagoma sem se seznanil še z mnogimi drugimi komando-klici našega junaka; danes mi je jasno, kako utegne imeti le majhna modulacija tona najvažnejše posledice in pomene. Poznam že klic, svareč pred sovragom, kakor tudi klic za smrtno nevarnost. Kombinacija obeh: -^-3 F-3-11 ST d i Proč! proč! - -----41 tja-tja-tja-tja! pa ima za osnovno misel veliko „nevarnost“ in v zadnjem delu nujen poziv „umaknite se!“ Seveda umejo modre vrane tudi temeljna pravila čednega obnašanja tovariša do tovarišice, ki si voščita svoj „dober dan!“ približno tako: Kra! kra! Če pa se približuje kak veljak vranje vojske prostaku, ga opozarja že od daleč na „spoštovanje“, ki mu pristuje, s klicem: Po - po - zor! Konec aprila nekako je bilo, ko se je godila v vranji družbi čudna sprememba. Mesto da bi šle na lov, so se preganjale sive družico cele poldneve semtertja med smrečjem. Po dve, po tri so se pojale, lovile in proizvajale najdrzovitejše letalne umetnosti. Na tleh sedi mirna vrana, kar sc spusti nalik orlu nanjo drug vran navpično kot kamen, a preden se je dotakne, se obrne in dvigne zopet nazaj v višavo prhutajoč s krili na ves glas, da se sliši kot daljno gromenje. Tam zopet se suče čudno napihnjen vran okoli sive tovarišice kot petelin krog domače pute in ji grgra v obraz čudno zategnjen Kaj to pomeni, sem zvedel kmalu. Začetek aprila je namreč čas parjenja; samci morajo pokazati samicam svoje umetnosti in si prizadevajo predočiti jim svojo naklonjenost s kolikor mogoče ljubkim in očarujočim glasom (primerjaj le gorenji erotični spev v naj lepših trilčkih!). Uspeh ni mogel izostati. Sredi aprila je večina že šla na ženitovansko potovanje, kmalu na to pa si lahko našel v visokih zmašilih na obsavskem smrečju po 3 do 5 modrozelen-kastih jajec z olivnimi ali zamolklopepelnatimi pikami, na katerih so samice pridno valile, samci pa donašali hrane. Naše opazovanje družabnega življenja vran pa je s tem za nekaj tednov prekinjeno. črt: Literarna zamera. Koren in Točnik sta bila neločljiva prijatelja. Tičala sta vedno skupaj; kjer je bil eden, tam je bil tudi drugi. V najlepši luči se je pokazalo to prijateljstvo pri šolskih nalogah, zlasti pri grških. Korenu je bila namreč grščina Ahilejeva peta, dočim je bil Točnik eden najboljših Grkov v razredu. „Tempora mutantur," je rekel izkušen Rimljan. O kako prav je imel! Razumete, kaj mislim? In kaj je bilo vzrok? Oh, občutljivost mladih pesnikov! Koren je bil pesnik. Ob lepih dneh je opazoval nemirno trepetajoče breze in topole ter poslušal ljubko popevunjc ptičic-pevčic, ob tajnostnih, čarobnih večerih pa je občudoval svetle zvezdice ter kraljico med njimi — oh! — bledo luno. Poezija je bila Korenu vse; v poeziji je iskal tolažbe in razvedrila, k poeziji se je zatekel v žalosti in veselju, v poeziji je dajal duška svojim srčnim čustvom. S prvakom pesnikov je hotel Kr - r - r - r-vav! s poezijo „Izl>risat’ ’z spomina nekdanje dni, Brezup prihodnjih odvzet’ spred oči, Praznoti vhežati, ki zdanje mori.“ Koren je bil pesnik „incognito“; proizvode svoje muze je imel skrite na dnu najbolj skritega predalčka in jih ni pokazal živi Točnik pa j c bil že pri oknu in je radovedno uprl oči v kali-grafično lepo popisani papir. „Kdo ve — kdo uči — kdo zna NoC temno razjasnit’, ki taro duha?" Prešeren. To je bil šele motto, a naprej ni mogel brati — Koren mu je iztrgal papir iz rok. Točnik pa se je jel smejati. „Ne bi bil verjel, carissime, da si tudi ti sanjač! Ilaha! Amice, ali res nimaš pametnejšega opravila V!“ Koren je kar onemel, ko je čul prijatelja tako govoriti. „Etiam tu, mi fili!“ bi bil gotovo vzkliknil s premagalcem germanskega medveda — če bi mu bilo prišlo na misel. duši, da celo — Točniku ne. „Vse drugo, samo tega ne!“ se je opravičeval sam pred seboj. Toda nič ni tako skrito ... Nekega dne je Koren sedel za mizo in „delal“. Kar se vrata nalahko odpro, Točnik vstopi, se po prstih približa prijatelju in mu pogleda čez ramo. „Kaj imaš, amice?0 pravi in mu potegne popisan listek iz rok. Da bi bili videli Korena! Skočil je na noge, oči so se mu zabliskale, ustnice zadrhtele, žile na čelu napele, obraz zardel.' ^ y „Točnik, papir nazaj! Pri priči nazaj — če ne .. Na brzoparniku: Obednica I. razreda. „Sanjač, si rekel — ti? Od tega trenotka je najinega prijateljstva konec!“ Točnik si je na vse načine prizadeval, da bi pogovoril in potolažil razžaljenega prijatelja. Bob v steno, Koren ga še pogledal ni. Točnik je odšel. „Jutri bo že dober,“ se je tolažil v svoji preprostosti. Prozaičen človek — vedel pač ni, kaj je to: pesnik! »Nisem mislil hudo, Koren, verjemi mi,“ se je izgovarjal drugi dan v šoli; Jaz sem se le šalil!“ Vse zastonj! Točniku je bilo hudo po prijatelju in mnogokrat je pogrešal njegove druščine. Še nekaterikrat je ponudil Korenu roko v spravo, a ta se je držal trdo. „Spozna naj, koga je razžalil!“ je mislil Koren sam pri sebi in sklenil, da se ne poda. „Če ne, pa ne!“ Do tega zaključka je naposled prišel Točnik in čakal, kaj prinese čas, ki je na glasu kot najboljši zdravnik. — „Danes teden bomo pisali grško nalogo!“ je nekega dne slovesno naznanil profesor. Pri teh besedah se je nekaj zganilo v Korenovem srcu. Ali je bila skrb, ali bojazen, ali kesanje — kdo ve? „Oh!“ ga je slišal Točnik vzdihniti. In to — bodisi že skrb, ali bojazen, ali kesanje, ali vse skupaj — je rastlo tembolj, čimbolj se je bližal napovedani dan. Kmalu — prekmalu — je napočil „dies irae et calamitatis“. Glave so se sklonile, peresa zaškripala. Korenu se je godilo kakor ptiču, ki mu je lovec prestrelil peruti. Nekaj časa je šlo, potem pa se je ustavilo; vsi napori zastonj — ni šlo in ni šlo naprej. Poleg njega je mirno pisal Točnik. Beseda je sledila za besedo, stavek za stavkom, vrste so se polnile. Koren se je milo oziral okrog — od nikoder pomoči! In tedaj se je bridko pokesal, da se je sprl s Točnikom. Sila kola lomi — Korenov komolec se je zadel ob Točnikovega; Točnik se ni ozrl. Koren je stopil „prijatelju“ na nogo; Točnik jo pisal dalje. Koren bi se bil najrajši v zemljo vdrl; trdno je sklenil, da več ne poskuša. A kmalu si je premislil. „Točnik!“ je zašepetal tovarišu na uho. „No ?“ „Lepo te prosim, prijatelj, samo par besed mi povej!“ „A-a?“ „Samo par besed!“ „Kdo ve — kilo ud — kdo zna NoC temno razjasnit’, ki turo duha9“ Koren je obupno vzdihnil; Točnik je čul ta vzdih in prijatelja potolažil: „Stanu — se svojega spomni, trpi brez miru!“ Drugi dan so dobili naloge nazaj. Slovesno je Koren odprl zvezek, počasi — vrstico za vrstico — odmikal pivnik, roka se mu je tresla. — Dvojka! „Nesrečni prepir!" je vzdihnil polglasno. „Aha — zdravilo je pomagalo," si je mislil Točnik in rekel tiho: „Kaj praviš, Koren ?“ „Norec sem bil!“ Prijatelja sta si stisnila desnici. Dr. Jos. Demšar: Na brzoparniku. (K slikam.) (Konec.) Zagledal si se v morje, da ti začne domišljija kazati čudovite predmete v tej skrivnostni globini, kar te zbudi glas zvončka in te iz kraljestva poezije hipoma prestavi v prozo vsakdanjega življenja. K obedu te kličejo. Umerjeno stopa elegantna gospoda v obodni c o, podolmo veliki koncertni dvorani. Ni čuda, da se načelnik kuhinje I. razreda zavoda svojo velike odgovornosti, v kateri mora skrbeti, da se večkrat na dan zadovolji kakih 500 razvajenih želodcev. Z vsem veličastvom svoje postave, ki kaže, da ima njo lastnik veliko opraviti v izborni kuhinji, se ti oblastno postavi na kraj, od koder more pregledati četo udanih mu podložnikov. Ko se drugi ali tretji dan po odhodu iz pristanišča priplazi na parnik morska bolezen in začne kar odkraja popotnikom viti možgane in uboge človeške stvari daviti, da kašljajo, bljujejo in vzdihujejo, tedaj je pregnana' s parnika slast do jedi in tedaj se tudi kuhinji olajšajo njene skrb'. Ribe niso izbirčne; s hvalevredno hvaležnostjo použijejo okusne jedi, pripravljene čmerni gospodi. Pa morska bolezen, kot je tihotapsko prišla, tako se tudi natihoma umakne. V dveh, treh dneh ima kuhinja spot dela čez glavo; z novim veseljem do življenja je prišla na parnik nova slast do jedi. Najprijazneje jo na parniku po glavnem obedu, ki je navadno proti večeru. Popotniki se sprehajajo na krovu, se pogovarjajo in smejejo, pojejo in pušijo. Prijatelji mirnih iger posedejo v salonu 7. a kadilce okoli igralnih miz. Zdaj še le uvidiš, da se na tem malem, okrog in okrog od Širnega morja obdanem prostoru steka svet. Da si Slovenec, na to kar pozabil Torej z nemščino na dan! Pa tudi ta ti na parniku ne pomaga vselej. Če stopiš v Trstu na ladjo, poglej malo okrog sebe, že je pri tebi postrežljivi Italijan s „Parla italiano, signore (Ali govorite italijansko) ?“ Maščevalno ti stopijo pred oči vse lepe priložnosti, ki si jih kdaj imel, da bi se naučil italijanščine, in ti očitajo tvojo nekdanjo brezbrižno malo- Ntt brzoparniku: Kuhinja I. razi oda, marnost. „Si, signore, lo parlo un poco (I)a, nekoliko)41, odgovoriš tako malodušno, da iz odgovora zveni slaba vest, ki je tudi vljudno Italijanovo zatrjevanje ne utolaži: „Mi pare, che Lei sa bene 1’ italiano (Meni se vidi, da znate dobro italijansko).11 Drugič te želi z nagovorom razveseliti Francoz. Toda zopet isto usodepolno vprašanje: JParlez vous fran^ais, mon-sieur (Ali govorite francosko) ?“ Italijanski „un poco“ (malo) se spremeni v francoski „trčs peu“ (zelo malo). Pred pristnim Francozom stojiš, ki s kritičnim ušesom posluša, kako boš zadel vse fineso v izgovarjavi njegovega blago* glasnega maternega jezika. Ni čuda, da ne upaš prav na dan a Na brzoparniku: Salon I. razroda za kadilce. svojim skromnim zakladom francoskih izrazov. Toda če izprego-vori Francoz tebi na ljubo v nemščini, ali če ti svojo prijaznost želi izraziti v latinščini, ki se je v Francozovih ustih tako izpremenila, da so ti tudi najnavadnejše besede nerazumljive, se glede svojega okornega jezika nehote potolažiš. Res je, kar se splošno trdi: Slovenci imamo za tuje jezike dar, kakoršnega ima malokateri narod; le žal, da ta dar splošno tako malo porabimo. Morda se bojiš, da te še Anglež ne povpraša, če se moreš z njim pogovoriti v njegovem domačem jeziku. Le pomiri se! Anglež je sam s seboj zadovoljen. Brezobzirno se sprehaja po parniku, kot bi bil ves prostor le njemu odmenjen. Celo med svojimi domačini je redkih besed. Tisti kratki, čudovito malomarno izgovorjeni „yčs“ (da), je največkrat ves odgovor, ki ga je zmožen hladen Anglež. Lepo si na parniku okrajšaš čas med dolgotrajno vožnjo, če v prostorni čitalnici posežeš po knjigah, ki ti v mičnih besedah in jasnih slikah opisujejo pot, po kateri hiti parnik, in deželo, proti kateri hiti. Tudi pisalnega in risalnega orodja dobiš v lepi dvorani na izbiro. Le sedi v udoben naslonjač! Piši znancem razglednice! Brzoparnik jih odda v prvem pristanišču, da odnesejo nazaj v domovino tvoje pozdrave. Zaznamuj si v dnevnik popotne vtise, da se ti ne izbrišejo za vedno, ko stopiš na suhi zemlji med vsakdanji svet. Morda te je sveži morski zrak tako razvnel, da ti besede silijo v rime; bojiš se, da ti lepa misel ne uide; hitro jo je treba zadržati na papirju; stopi k enemu pisalnih strojev, ki so ti na razpolago po mizah tam ob steni. Poglejmo enkrat še nekoliko niže doli v nadstropje, v katerem smo na brzoparnik stopili. V medkrovu smo. Tukaj ni mehkih postelj; po tleh si pogrne popotnik borno ogrinjalo in skuša zaspati na trdem ležišču, če mu otožni spomini na preteklost in moreče skrbi za prihodnost sploh dajo spati. Popotniki v medkrovu se ne zbirajo v salonih okoli glasovirjev; brez spremljevanja godbe vlivajo v domačo pesem svoja srčna čustva. Brez bogato opremljenih obednic je medkrov; popotnik si tukaj postreže z mrzlimi jedili, ki jih je prinesel s seboj v svojem revnem svežnju, če ni bil tako srečen, da bi dobil v kuhinji za mal denar ostanke z gosposkih miz. Dnevnika popotniku v medkrovu ni treba, bridkost mu je popotovanje dosti globoko v spomin začrtala. Parnik, z mladeniško navdušenostjo smo te pozdravljali, ko smo te zagledali v pristanišču! Zdaj zremo v daljavo, da še s pri-srčnejšimi čuvstvi pozdravimo zemljo. Vleče nas gori na most, odmenjen poveljništvu parnika; od tam se more zemlja opaziti najprej. Toda napis: „Prepovedan dohod11 ti brani na most. Poprosi častnika, ki opravlja službo na mostu, da ti dohod dovoli! Molče mož prikima. Vsaka beseda bi motila resnobo njegove službe. Magnetna igla, daljnogled, toplomer in tlakomer, telefon do kapitana in do strojnikov, kolesu podobna priprava, ki obrača krmilo, to je orožje, s katerim možje tu gori na mostičku bijejo boj z morjem in nebom, z valovi in pečinami, z meglo in viharjem. Molče, kot ti je dovolil, da smeš na most, ti službujoči častnik poda daljnogled. Na obzorju vstaja iz morja dolga proga. Zemlja! Pozdravljam te z veseljem, s presrčnim veseljem otroka, ki je zagledal ljubljeni materin obraz. Lepo je morje, toda mati naša si vendarle, ti, zemljaI <8-— =—g> Fr. Trdan: Spomini na staro Recifo. m. Abusina. Dno 11. in 12. julija. Iz Monakova nas je peljala pot proti Donavi. Pogovor in dovtipi, šala in narodne popevke so krajšale čas. Doli izza alpskih grebenov je pogledalo julijevo solnce, valovito gričevje se je polagoma odte-galo očem in mislim, pred nami je vstala nepregledna ravan, prepletena z neštevilnimi potoki, pokrita z bogatim klasjem. Oko se znova in znova naslaja nad to neomadeževano lepoto narave, duh pa hiti nazaj v domovino. Tik ob železni progi leži Freising. Ob pogledu na to, sedaj neznatno mestno panoramo, more obnoviti fantazija tisto veličastno sliko, ki jo hrani zgodovina preteklosti o mogočni freisinški škofijski stolici. Slovenec se s čustvom zadovoljstva in hvaležnosti spominja freisinške cerkve, ki je presajala mladostno svežo krščansko kulturo na kranjska in koroška tla ter tako rešila naš mili rod pred pretečim poginom. O škofa Abrahama (957—994) delovanju med Slovenci še danes pričajo sloveči „freisinški spomeniki11. Donava! Kolikokrat sem jo že zrl in vendar ni bilo naše navdušenje in pozdrav njenim zelenim valovom nič manjše kakor Ksenofonta in njegovih vojakov, ko se je odgrnilo morje njihovim očem. In to prvo navdušenje se je spremenilo v občudovanje, ko smo kmalu zatem prestopili prag rimskega šotora v stari Abusini -- v novem Einingu. Castellum Abusina je bilo nad dvesto let glavno oporišče rimsko moči na severu. Na podlagi nekaterih izkopanin sklepajo arheologi, da je stala trdnjava najbrž že za vlade Domiciana (81—90), gotovo pa za Trajana (98—117). Vsled neprestanih vpadov severnih sosedov, llermundurov in Katov, Markomanov in Alamanov je bila Abusina trikrat razrušena, a zopet na novo zgrajena. Šele naval Hunov je vtisnil smrtni pečat cvetoči rimski koloniji. Ko je bila trdnjava napojena s krvjo hrabrih Britancev, so pometali Huni peščico ostalih borivcev raz zidovje v Donavo, ki je tekla takrat še nepo- sredno pod obzidjem. Tako je tretjo britansko kohorto (cohors III. Britannorum) vzela v svoje naročje Donava, ki so jo ščitili orjaški britoni nad dvesto let; Abusino pa je najbrž zadela enaka usoda kot svoje dni ponosno Kartago. Ko so prišli okrog 1. 510. Bavarci v deželo, so našli na mestu stare rimske kolonije kup kamenja; porabili so ga zvečine za zgradbo Eininga, ki leži dober kilometer severovzhodno od Abusine. Tragiko vneboštrlečili razvalin je kmalu zakrila zelena trava; na mestu, kjer so zažigali kadila Martu, je že kakih sto let pozneje držal za plug dobrovoljni Bavarec. Spomin na Abusino so po stoletjih znova oživili nemški humanisti. Abusino omenja v svojih spisih polihistor 10. stoletja, Na brzoparniku: Pisalna in bralna soba. sloveči Aventin. Za njegove dobe je počival kastel pod zemljo in ostal tako do 1. 187!)., ko se je začel zanimati za zakopane razvaline. W. Schrciner, takratni župnik v Einingu. Z lopato v roki se je lotil blagi starček težavnega dela. Eni so se mu posmehovali, drugi, bolj trezno misleči, pa so občudovali njegovo navdušenje in nesebično požrtvovalnost. Tako navadno sodi svet vsak nov poskus. Toda nad Einingom so vremena so zjasnila. Že 1. 1882. so pričeli s sistematičnim odkopavanjem in odkrivanjem. Na čelu podjetja je stal do 1. 1898. že imenovani župnik, „dobri oče“, kakor ga danes nazivajo Eininčani. Po tem kratkem, zgolj historičnem opisu Abusine, bi rad seznanil mladega bravca z notranjščino kastcla. Morebiti bo pripo- mogla ta ali ona opazka k lažjemu umevanju podobnih vojnih zgradeb, ki jih opisuje Cezar na mnogih mestih, v knjigi „de bello Gallico14. Kastel Abusina je zidan po vzorcu rimskih naselnih taborov (Standlager) in ima obliko pravega kota z zaokroženimi ogli. Manjša stran meri 85 korakov = 125 m, daljša pa 100 korakov = 147 m. Zunanji obzid se je vzpenjal 4‘5 m visoko in meril v premeru 1-2 m. Njegovo orjaško moč so podvojili 4 stolpi, ki so ščitili posamezne ogle. Obzid je obkrožal na severni, vzhodni in južni strani visok nasip, zapadno stran je branila Donava. Glavni vhod, porta praetoria imenovan, je bil obrnjen proti vzhodu in je v spodnjem delu še danes ohranjen. Levo stran vhoda so varovali težki topovi, desno navaden stolp. V sredini šotora je stala prostrana posvetovalna dvorana, principia, o kateri že rimski poročevavci pripovedujejo, da ni bila nikdar zakurjena. Glavno cesto kastela, via praetoria, je križala via principalis, kije vodila do dveh stranskih vrat. Ob njenih straneh so se dvigala 40 m dolga, 18 m široka poslopja, exercitia, kjer so imeli vojaki ob slabem vremenu vaje. Na poveljniško posvetovalnico se je naslanjalo s stebri obdano dvorišče, atrium. Nekako v sredi atrija je bil izkopan vodnjak, 3 do 4 m globok. Eden najvažnejših prostorov v kastelu je bilo svetišče, sacel-lum. Njegovo notranjščino so polnili žrtveniki in sohe rimskih cesarjev. Steno so zakrivale bojne zastave, signa. Na levi in desni svetišča so bila stanovanja poveljnika, praefectus, njegovega adjutanta, cornicularis in oskrbnika orožja, armorum custos. K ponovnim zmagam rimskih legij ni pripomoglo samo na-brušeno orožje, ampak tudi dobro spoznanje terena. Z izgotavljanjem kart so se ukvarjali tabularii; danes bi jih imenovali vojaške kartografe iz vojnega štaba. Njih odlično mesto v armadi označujejo tabularia, ki so se dotikala svetišča in poslopja poveljniškega. Žarki zahajajočega solnca so se odbijali na dekumanskih vratih, porta decumana, ki so vezala kastel in Donavo z velikanskimi stopnicami. Na južno-zapadnem oglu kastela sc je dvigal burgus; utrdili so ga šele 1. 358. Državljanske vojske v Italiji in neprestani boji na mejah Dacije in Panonije so zahtevali vedno novih vojaških sil. Posadke ob llenu in Donavi so se krčile; stari, obširni knsteli so postali preveliki, za pičlo število obmejnih brambovcev je zadostoval mali burgus — znamenja brzega propadanja rimske moči. V Einingu je odzvonilo poldne. Telesno utrujeni toda duševno okrepčani smo stopali po via praetoria proti vhodu. Tako zamišljeni niso bili niti rimski vojaki, kadar je zaplapolala v kastelu zastava rimskega orla. Nad razvalinami je počival sveti pokoj, le julijevo solnce, ki je štelo srečne dneve mlade Abusine, je ogrevalo tudi prepereli peščenec starih razvalin. Monotonsko tišino je pretrgala zdaj pa zdaj rahla sapica, pomešana z napol razumljivim šepetanjem. V senci košatih eininskih lip je kmalu pozabljena utrujenost in rešeno vprašanje, ki je igralo glavno vlogo o velikem preseljevanju narodov. Ko je solnce prekoračilo Donavo, se je od burgusa sem vračal odmev: „Gaudeamus igitur, iuvenes dum sumus.. Vale, Abusina. Dr. V. Šarabon. Domovina in potovanje nekaterih kulturnih rastlin.1 Bombaž. Vsako leto ga pridelajo za 5\5 milijard kron, najmanj 25 milijonov ljudi ima svoj zaslužek pri pridelovanju in izdelovanju bombaža. Prvič nam poročajo o tej rastlini 800 let pred Kristom, in sicer v Indiji; v Prednjo Azijo je prišla šele okoli Kri-stovega rojstva, na Kitajsko pa cel6 šele v 11. stoletju po Kristu. Peruanski grobovi nam pričajo, da so poznali bombaž tudi v Ameriki že pred prihodom Špancev, a tozadevna visoko razvita domača industrija se je bila ohranila samo v nekaterih skritih andskih dolinah. Domovino njegovo imamo iskati v deželah okoli Indika, Če se oziramo na divje vrste. Sedaj uporabljajo dvanajst vrst, osem amerikanskih in štiri azijatske, ki se pa vedno bolj umikajo prvim; amerikanske vladajo izključno že v Afriki in prodirajo vedno dalje v Aziji. V Evropi nimamo skoro nič bombaža, tudi v Avstraliji so ga domalega zatrli. (Vzrok je delavska stranka, ki ne dovoli naseljevanja Polinezijcev i. dr., ker se ti zadovolijo z manjšo plačo; beli delavci pa ne morejo tam vztrajati, kjer raste bombaž, n. pr. v severnem Uueensland.) V Afriki uspeva najbolj v angleških kolonijah; v Egiptu n. pr. je danes bombaž glavni pridelek. Afrika ima boljše vrste, a pridela ga Azija več, zlasti veliko v Indiji; Indijo prekosi glede množine samo še Amerika. Raste pa bombaž približno na površini 200.000 km2 = dvajset kranjskih dežel. Tobak. Najbrže so se že Traki, Skiti in Babilonci omotili z vsrkavanjem dima različnih zelišč, tudi na Kitajskem kadijo že dolgo časa. A prva zanesljiva poročila prihajajo iz Amerike; že Kolumbov spremljevalec, mornar Sancho (ch = č), se je navadil kaditi. Razširila se je ta navada iz Španske po celi Evropi, a dolgo časa so kadilce nekako zaničevali, tako n. pr. Friderik II. Pred sto leti jo bilo bolj v navadi nosljanje, nosljal je Napoleon, ki je bil 1 VoC v knjigi: Kulturpflanzon iler VVeltvvirtschaft, XIV und 411 S., Leipzig, 1001), Voigtiiindor; horausgegebon von O. Warburg und I. E. Someron Brand. znan kot tat lepih tobačnic. V Evropi raste sedaj tobak na 180.000 ha, zlasti na Francoskem, Nemškem, Ruskem in v Avstriji; na Švedskem raste do 60° severne širine, v Ameriki na 270.000 ha, največ v državi Konnektikut v Zedinjenih državah. Tudi po drugih celinah ga je dosti, v celi Afriki, v Aziji pa zlasti v Perziji, Indiji, Prednji Aziji, na Kitajskem in Japonskem. Pšenica. Najstarejša pisna poročila govorijo že o tem preko-ristnem sadežu. Na celi zemlji pridelajo pšenice okoli 900 milijonov stotov (stot — 100 kg), največ na Ruskem in v Zedinjenih državah, relativno največ pa Holandska; zelo veliko tudi Nemčija in Belgija, če vzamemo vpoštev število ha, posejanih s pšenico (ha = hektar). V Evropi in Ameriki uspeva čez 02° severne širine. V Severno Ameriko so jo prinesli Angleži (1002). ** . l / v' v /J i / r L: * Na brzoparnilui: Most za povoljništvo. Koruza. Ko 90 prvi Španci prišli v Ameriko, so dobili koruzo v katakombah Peru-a, starih na tisoče let; v Mehiki so častili posebno boginjo koruze. Koruza potrebuje za rast 50 do 100 dni, ravna se po podnebju. V Turčiji primešajo koruzni moki tretjino pšenične, če pečejo kruh, ker sama ne vzhaja. Največ koruze pridelajo v Ameriki, zlasti v Zedinjenih Državah, Severna Amerika n. pr. 750 milijonov stotov. A tudi iz Južne Amerike jo sedaj izvažajo v velikih množinah, posebno iz Ruenos Aires (izg. Bvenos Ajres). Najvišjo gre ob jezeru Titicaca, do .'5900 m Ker zahteva visoko temperaturo poleti, raste v Evropi samo do 52° severne širine. Riž. Že okoli leta 2700. pred Kristom ga štejejo na Kitajskem med svete poljske pridelke, šo preje morebiti jo služil za hrano Indijcem. Doma je v vročih in močvirnih krajih. Iz Indije je prišel v Babilonijo in Sirijo, Arabci so ga prinesli v srednjem veku v Egipt, na Sicilijo in na Špansko. Ker so pa močvirja vzrok mnogih bolezni, je iz južne Evrope precej izginil, vendar ga dobimo še na Španskem, v Banatu, v nižini Pada, Rodana itd.; v Afriki raste skoro povsod, v Avstraliji v New South Wales in na Queenslandu, dalje na Havajskih otokih, v Ameriki ga producirajo zlasti Brazilija, Kolumbija, Peru, Mehika in Karolina (Združene Države). Največ ga pridelajo pa v Aziji, kjer služi več sto milijonom ljudi skoro v izključno hrano. Tri četrtine vsega riža pride na Britansko Indijo. Kakao. Kakao je doma v Ameriki od Mehike do Brazilije. Ko so prišli Španci v Mehiko in Peru, so ga imeli domačini v velikih čislih; uporabljali so sad tega drevesa tako kot ga uporabljajo dandanes, a sladkorja niso poznali, namesto tega jim je služila paprika. Leta 1520. so že poslali čokolado na Španskotu in na Portugalskem so kmalu pili kakao tako kot pri nas sedaj kavo. Na Nemško je prišel leta 1079. Sedaj je ta rastlina posebno razširjena v Ekvadorju, Kolumbiji, Pard (prov. v Braziliji), Venezueli, Osrednji Ameriki, Zahodni Indiji, pa tudi že v Aziji, tako na Cey-lonu, Javi in Filipinih, v Afriki pa zlasti na otoku S. Thom<§ in v nemških kolonijah. Dobi se tudi na otočju Samoa in Nova Gvineja. (Konec.) 3 ..-=^==&Q5^nZ~-, . Dr. A. Breznik: Besedni homunkulus. III. Obraz. Vsakemu človeku se d& kaj z obraza brati, našim starim dedom pa še prav posebno, zlasti ker imajo za vse dele obraza svoja posebna imena. Kdo bi jim torej ne pogledal zvedavo v obraz, posebno pa še tisti, kdor se za tako branje bolj zanima! Nas zanima najbolj to, so li bili oni lepega ali pustega obraza, so li imeli inteligenten ali neumen obraz. Kar se tiče Slovanov, lahko rečemo, da so imeli prav čedno obrazke. To se vidi iz tega, ker se jim je zdel obraz v primeri z ostalim telesom prava krasota, in so mu dali zato tudi ime, ki je ostalemu telesu naravnost v sramoto. Telo se jim jo zdelo v primeri z obrazom prava klada — zato so dali telesu ime od tistega korena, s katerim so poznamenovali besedo: tla (Boden), Latinci svojo: tellus in Nemci svoje deske, t. j. Diele! Obraz pa se jim jo zdel pravo nasprotje temu: čudovito lepo oblikovan del, kakor da bi gabil izrezal in obrezal naj večji umetnik — zato obraz! To je res ime, ki izrazi lepoto bolje, kakor če bi kdo cole knjige o nji načečkal. Pa naši dedje niso imeli samo lepega obraza, tamveč tudi nekaj pameti, kar se da brati iz visokega čela! Če je čelo visoko — ali pa še široko zraven — mora biti tudi kaj pameti v glavi. Naša beseda pove, da so nosili naši stari visoko čelo, nemška beseda Štirn pa kaže, da so bila nemška čela tudi široka. Beseda čelo je enakega korena kakor latinski celsus, visok, kvišku štrleč; beseda Štirn pa je v sorodu z našim razpro-stran ter grškim arigvov, kar pomenja tam prsi, t. j. široke prsi, široki del telesa. Toda ne zamerite, zašli smo že čisto v šolski vzduh! Potolaži naj vas Stritar, ki nam tako všeč poje: Sijaj, sijaj solnce gorko, Mračno, mož, razvfidri čelo, Dušo mi ogrej in ude; Sape se nasrkaj Ciste; Vetrič pihaj in odpihaj Vetrom daj „korene“ svoje Šolski prah in misli hude. In nevkretne „aoriste“. Na lepem obrazu je dal Bog našim starim tudi lepa lica. So imeli li tudi drugi rodovi lepa in rdeča lička, se ne d& vedeti, ker imena kakor nemško Wange, latinsko gena in grška beseda enakega korena o tem trdovratno molče. Toda naša beseda pa molče trobenta, da so bila lica starih Slovanov silo lič-na, lepe ob-like, zato to ime za lice; lepa beseda! Vendar se Slovani zaradi zunanje lepote nikar ne povišujmo nad drugimi narodi, ker ta lepota — hitro izgine. Kako resnično poje Stritar: Zemlja stara vsako leto Pomladi se spet spomladi; Ko človeku se zgubanči Lice, več se no ugladi. Zhr. sp. VII, 46. Dasi je primerjalno jezikoslovje vsega vpoštevanja vredno, nas vendar mnogokrat pusti čisto na cedilu. Tako se nam godi precej zdajle, ko bi Vam moral povedati kaj iz zgodovine naših in različnih drugih nosov! Jezikoslovje mora tu popolnoma molčati, zakaj najsi bo naš nos, ali nemški Nase ali latinski nasus — nobeden ne ve ničesar povedati — enako je z grško besedo »l|sU X** Dlfllu LOLtlSl MiUBii£iiieesii4,fl3spr. jat. Pripiati a prst iitiovseial m mm 1 vsaim m bil priznan mu Mita. Knjigoveznica „Katol. tiskovnega draltoa" o Ljubljani n priporoCa ? Izvršite? vsakovrstnih knjtgovešklh del. 3(njiin.e«m »altu popust. — — Solidna dilo. im«m« etn*. Kopitarjeva Dlica sle? mfeitni ovščini verlžko, uhan«, zapestnic# Ivan Vronar mr izdeiovateu cerkvenega orodja m IVdll ni egal posode, Ljubljano, lllzabetna cesta m 3 cerkvene posode In orodja ■II po lailnrm načrtov poljab- url In prenovi, poarabrt to poilatl »»e po prUnano najnitji teol. prtpoi lovanjc vaahovratoa acm al gu. Staro posodo popravi Nicka oana! Pdponii M Velika zaloga V zalogi ima tudi trgovina s hlobnhl In CeulJI I hlada, Bralca, it- Ivan Podlesnik ml, Ljubljana. Start tu St. 10. j 'sTu&^l : Prodajalna Jat tisk. Itita" I iin) ? MoOljani priporo im m)« bogat« ulogo ♦ šolskih in pisarniških potrebščin, ▲ kokon ntnovntaJ papit, xv«ak«, »atasa, rasna saplaoika, kopirna knllga, iolaka la piamliko napo, pisala, radirka, Amile, garal, tintalka, ravnila, trikota, lastila, barva, topli«, luaomtn rasgladnlo« la dorocijonalije.