Ovitek: arh. Vombergar Jurij

SLOVENSKA BIRMA V „LETU VERE"
Okoli dvesto otrok slovenskih izseljencev v Argentini bo 29. oktobra prejelo zakrament sv. birme.
II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor je obred birmovanja nekoliko sPremenil in obenem dovolil rabo narodnega jezika. Zato bo letošnja birma prva pokoncilska in res slovenska birma med Slovenci v Argen-i-ini, saj bo popolnoma vse besedilo v slovenskem jeziku.
V duhu priprave vzemimo nekatere besede iz obnovljenega birm-skega besedila, ki govore posebej o botrih:
,,Botri se morajo zavedati, da so sklenili slovesno zvezo s svojimi 'lrmanci, da bodo zanje molili, in jih z zgledom in nasveti podpirali, da oodo resnični božji otroci v krščanskem ljudstvu.“
».Leto vere“ nas spomnja in koncil želi, da sv. birmo jemljemo bolj ^srsko in manj folklorno; bolj cerkveno in manj samo zunanje prazni-fn°; da botri mislimo bolj na darilo lepega zgleda v verskem življenju 'n manj na bogato obdarovanje birmanca; da birmanci in birmanke mislijo manj na zlato uro ali zapestnico in bolj na nalogo, ki jo birma na.aga: da morajo biti vedno in povsod pogumne priče Jezusove in d.i Niera v njih neprestano goreti ogenj božje milosti in ljubezni.
Z birmanci in birmankami, ki bodo na letošnji praznik Kristusa ^ralja prejeli zakrament sv. birme, rotimo Svetega Duha, da našemu kupnemu, družinskemu, zakonskemu in osebnemu življenju ohrani, in Sloblje zareže kjer je potrebno, jasno viden pečat odločne borbenosti Za obrambo živete vere, zdrave nravnosti in kljubovalne načelnosti.
J. Re.
51S
Ob obisku papeža Pavla VI pri patriarhu Atenagori v Carigradu se je mnogo ponavljala misel, da bi se glavni razgovori mogli sukati posebej okoli usode svetih krajev v Jeruzalemu. Po bliskoviti vojni v začetku junija 1967 med Izraelom in arabskimi državami in še po bolj presenetljivi nagli zmagi izraelskih vojska se je moralo računati z dejstvom, da se bo položaj Jeruzalema zelo zaostril, ker so Izraelci Jeruzalem ves takoj priključili izraelski državi in je Jeruzalem v nekem oziru že postal glavno mesto židovske države. Uradno se to še ni zgodilo, ker bo za tak korak treba le čakati do konca sovražnosti, ko se bo vse moralo urediti na mirovni konferenci ali pa s posebnim sklepom
CERKEV IN MEDNARODNI PROBLEMI
KORAK
NAPREJ
pred Organizacijo združenih narodov. Toda mesto svetih Jfrajev je že priključeno k Izraelu in prav usoda teh svetih krajev je vprašanje raztegnila daleč čez okvir zgolj spora med narodi na Bližnjem vzhodu. Res je, da zahtevajo sveti kraji Jeruzalema posebno mednarodno ureditev; enako so posvečeni za kristjane, muslimane in Izraelce, toda o uresničitvi tega cilja so se razvnele hude kon-trovenze in razpravljanja.
Nazori Pija XII in Janeza XXIII
Francoski jezuit p. Riquet je napisal več člankov in razlag, kjer poudarja, da za novo pogodbo o svetih krajih v Jeruzalemu ni prave potrebe. Ko je Izrael leta 1947 dosegel prvo zmago in se utrdil
kot država, je že bilo OZN v New Yorku predloženo, kako urediti po-ložaj Jeruzalema, ki je bi! razde-‘jen med Jordanijo in Izrael. Z e takrat je izraelska vlada v Tel Avi-vu prevzela obveznosti nad sveti' ®či v svojem delu Jeruza!ema, jih n&to tudi vsa leta v redu izpolnje-vala in bi sedaj kazalo, da bi se določbe tiste pogodbe raztegnile na celo mesto, ker je bila medtem raz-
glašena priključitev celega Jeruzalema k Izraelu. Listina o Jeruzalemu je bila pri OZN izdelana in sprejeta v letu 1950, vendar Pij XII z njeno vsebino ni bil popolnoma zadovoljen. Vzporedno s tem ja potem vatikanska diplomacija zagovarjala misel, da bi bilo treba mesto Jeruzalem internacionalizirati — posebna komisija OZN bi naj nadzirala svete kraje v mestu
t'avel Vi. na obi-. u Pri patriarhu ^tenagori v Cari-gradu, letos 25. in 26- julija
in še v drugih mestih, ki bi bila še v obeh državah — Izraelu in Jordaniji (Betlehem, Nazaret, Beta-nija).
Po letu 1956 se je spor med Arabci in Izraelci razvnel še globlje, ko je bilo treba še bolj upoštevati občutljivost arabskih vodi' teljev, ki so spet izgubili vojsko z Izraelom. Papež Janez XXIII je po Piju XII. mnenje cerkvene diplomacije o Izraelu spremenil v toliko, da se je spet izrekel za predlog, ki ga je zagovarjal že kot nuncij Roncalli v tistih letih, ko je Cerkev zastopal v Carigradu. Ko je nastopil pontifikat je menil, da ne bi bilo prav, če bi bila nad Jeruzalem raztegnjena kontrola ÖZN, to se pravi, da bi bilo nevarno, če bi bilo mesto internacionalizirano, ker so v OZN zastopa-ne države z brezverskim ali protiverskim razpoloženjem in bi bilo za vernike vseh treh glavnih veroizpovedi nespremenljivo, da bi bili v nadzorstveni komisiji 'OZN zastopani delegati brez slehernih vezi z verskim čustvovanjem tistih, ki svete kraje čutijo za svoje svetinje. To stališče se je potem pri njem razvilo v zagovarjanje potrebe popolne sprave z Židi in je pričakoval, da bo ravno židovska uprava nad mestom za varnost svetih krajev najprimernejša. Nekateri komentatorji so tako tolmačenje tudi razlagali kot povod za uvedbo nekaterih določb o Židih v sklepih II. Vatikanskega koncila. Ker je OZN že leta 1950 izdelala posebno pogodbo o
internacionalnem položaju svetih krajev za Jeruzalem in je tisto pogodbo Izrael sprejel ter jo spoštoval, meni p. Riquet, da bi mogla urejati položaj verskih skupnosti v Jeruzalemu tudi še danes ob vključitvi celega Jeluzalema v židovsko državo.
Vidiki ekumenizma
Doslej še niso bili nikjer objavljeni podatki o tem, kaj in kako sta o položaju svetih krajev v Pa-Jiastipi mogla sklepati Pavel VI in patriarh Atenagora. Vendar je bilo že nekoliko nakazano, kam bo šel razvoj, ko v Jeruzalemu v prvi polovici junija 1967 latinski patriarh ni smatral za primerno odrediti po katoliških svetiščih posebnih javnih molitev za mir ob zaključku sovražnosti in po izraelski zmagi. Vlada v Tel Avivu je bila močno prizadeta, ker so or' todoksni in anglikanski verski poglavarji v Jeruzalemu take molitve odredili in izvedli. Katoliški patriarh je nudil naslednjo razlago: ne moremo opravljati javnih molitev, ki bi v današnjih okoliščinah žalile nacionalno čustvovanje Arabcev — katoliških vernikov. Vse verske manifestacije v Jeruzalema terjajo močnejši izraz internacio' nalnosti — storiti bo torej treba korak naprej, če hočemo pomagati pri splošnem pomirjenju in cc-litvi ran, ki so se zasekale z nesrečnimi vojnimi dogodki na polotoku Sinaj in ob reki Jordan.
Ob takem tolmačenju so zaninn' vi komentarji nekaterih angleških
verskih časopisov in revij, saj so kili Angleži še pred nekaj deset-'etij glavni gospodarji in ureje^ v^vci razmer na Bližnjem vzhodu, ^a dopisnika londonskega „Table-^a“ v Carigradu bi pa mogli novi, širši razvoj v Palestini doumeti v zunanjih skupnih verskih manifestacijah papeža Pavla VI in patriarha Atenagore v Carigradu v dneh 25. in 26. julija. Oba sta po-^av*jala misel, da se je njuno sre-eanje postavilo na prag leta vere, ko obe Cerkvi vež6 enak spo-jnin na 19. stoletnico smrti aposto-‘°v Petra in Pavla v Rimu. Vendar ta jubilej ne pomeni spomin ln opozorilo samo za kristjane vseh konfesij, ampak mora zajeti ves svet, kakor je veljalo poslan-stvo prvih apostolov vsemu svetu 7~ vsemu človeštvu. Njuna misel Je izzvenela v resnico, da zajema ®naka, rekli bi mednarodna, usoda vse človeštvo in sleherni, tudi ferski ukrep, je v urejanju meddržavnih odnosov postaviti na glo-, ;J°i vse človeštvo zajemajočo vseeno duhovnosti.
naj darujejo del svoje plemenitosti pripadniki vseh narodov in mnenj po moči svoje notranje, srčne kulture in po moči vesti, brez katerih ni nobeno živo razumno bitje na svetu.
V čem je napredek
Sicer posebnih poročil ali odmevov o tem dogodku ni bilo, vendar je za vrednotenje mednarodnega sožitja v mislih in očeh Cerkve tako umevanje silno značilno. Spet se je nazorno ponovila resnica, da pri delu Cerkve na polju diplomacije nikdar ne gre za vprašanja prestiža ali utrditve kake oblasti, ki bi se vsaj le malo mogla tolmačiti kot usmerjena v korist temu ali onemu taboru v svetovni politiki. Cerkev so doslej odrivali iz javnih mednarodnih zborov in ustanov — toda izkazalo se je, da je bil njen odgovor vedno osnovan v še širšem delu za širše tolmačenje in globlje utemeljevanje duhovnih osnov za sožitja med narodi
Obisk Pavla VI v Carigradu je osegel višek v skupnem ekumen-j'kcm bogoslužju v cerkvi Sv. Du-a l papež Pavel VI in Atenagora “a povabila k slovesnim molitvam ne samo pripadnike katoliške, pra-v°slavne cerkve in drugih krščan-s skupin, ampak tudi Žide, mu-
. mane, zastopnike drugih religij ^ tudi nevernike, kajti pobožna I3el za lepšo in mirnejšo usodo veljala vsemu človeštvu in pri 8krbi za mir in 'spravo med narodi,
In danes: dogodki med obiskom v Carigradu so 1967 nakazali, kam se usmerja sodobno moderno urejanje mednarodnega miru v okviru Cerkve. Korak gre čvrsto v smer skrbi in službe v enaki meri za vse narode in ljudi vseh miselnih tokov po naukih in napotkih, ki so bili od zdavnaj vedno enako moderni, ker so res služili samo napredku vsega človeštva.
Ruda Jurbec
Mladini je treba idealov
Misijonski
poklici
Preprosto odprimo „Misijonski odlok“, v katerem je najbolj verodostojno zapisano mišljenje Cerkve.
„V skrbi za duše bedo duhovniki med verniki spodbujali in o-hranjali gorečnost za evangeliza-cijo sveta s tem, da jih bodo pri krščanskem nauku in pridigah poučevali, kako je Cerkev dolžna poganom oznaniti Kristusa; s tem, da bodo krščanske družine pouče-vali o tem, kako potrebno in častno je, če gojijo misijonske poklice med svojimi sinovi in hčerami; s tem, da bodo med mladino v šolah in v katoliških društvih tako pospeševali zavzetost za misijone, da bodo izmed njih prihajali bodoči glasniki evangelija.“
Ge kratko ponovimo koncilsko misel, potem je pred nami čisto konkretno vprašanje: koliko misijonarjev bodo dale naše družine, naše (katoliške) šole, naše organizacije. S tem bo podano merilo, koliko je bila v družinah, šolah in organizacijah vzgoja res krščanska.
V premislek staršem in vzgojiteljem samo tri misli.
Ge so brez njih, bodo ostali slabiči in koristolovci. Ge hočemo, da bo bodoči rod narodu v ponos, morajo iz njega jzaoreti kremeniti značaji. Dušeslovci so soglasni v tem, da je za utrjevanje volje treba močnih nagibov, velikih idealov.
Zato je že samo iz vzgojnega stališča misijonska misel čudovita šola. Ge naj bo ta vzgoja še krščanska, danes — po mnenju koncilskih očetov — brez misijonske zavzetosti ne more doseči cilja.
To velja brez izjeme za vsakega mladega človeka.
Izraziti poklici
se včasih pokažejo že zelo zgodaj-Če ne najdejo opore v starših in vzgojiteljih, počasi, zlasti v dora-ščajočih letih, ta poklis zamre.
Zato je posebej treba paziti na ta znamenja božja, ki se v kakem otroku razodevajo. Ne siljenje, pač pa skrbna nega, da se svobodno ščajočih letih, ta poklic zamre.
Razen „Baragovega misijonišča" v Buenos Airesu za misijonske poklice nimamo posebnih zavodov. Reševanje tega problema nas še čaka. A eno moremo storiti takoj-Ne smemo pustiti v nemar mladine, ki kakorkoli v sebi čuti nagnjenje do misijonskega dela v katerikoli obliki.
Dajati oporo takim fantom in dekletom, širiti jim o-bzorje, po' sredovati literaturo, jih navajati k praktičnemu delu za misijone,
to so obzirni pa učinkoviti načini, da se utrjuje v njih volja in pripravljenost. Odločitev mora biti njihova in popolnoma svobodna. Niti nagovarjanje ni 'na mestu. A zelo bi pogrešili, če ne bi nudili taki mladini vse možnosti, da notranje zori in se pripravlja za svoje bodoče poslanstvo.
Skupna miselnost
Vsega narodovega krščanskega občestva bo odločilna. Mi sami ne moremo izbirati, izbral bo Bog. A mi moremo in moramo ustvariti tako okolje, da bo mladina rasla v njem v pristnem krščanskem du-V njem je misijonska misel-n°st bistvena. Saj je koncil dokonča. pravdo, kaj so misijoni, s krepko idejo: Cerkev ne „opravlja mi-
sijonov“, ampak je „sama misijon“. To je njeno bistvo.
Vsak vzgojni zavod, vsaka župnija in vsa naša kulturno-narodno -verska skupnost mora dihati življenje Cerkve. Mi smo kot celota božje ljudstvo, ki nosi na svojih ramenih misijonsko odgovornost. Ko bo ta miselnost prodrla v meso in kri našega občestva, bodo po sebi oživeli med nami tudi miši-' jonski poklici.
Ideal naše vzgoje mora iti za tem, da vzgojimo vsakega mladega človeka v taki veri, prepričanem katolištvu in „misijonski zavzetosti“, kot pravi koncil, da bi vsak mogel sprejeti božji klic. S tem je zavarovana mladina pred nasilno propagando, ostaja popolnoma svobodna v izbiri poklica; a z druge strani ima v sebi toiiko zrelcsfj
disijoni ne potrebu-^aj° samo duhovni-^ov in misijonark, a>npak tudi misijon-^kih zdravnic, pro-*esoric, katehistinj velikodušnih mla-m src kateregakoli Poklica, ki čutijo .Jubezen do bratov ln sester, ki še ne Poznajo Ljubezni

in pripravljenosti, da ob primeru poklica ne bo odrekla.
To je tisti „obnovljeni duh“, ki prinaša rešitev. Nimb beračenja, eksotičnega športaštva in podobne okvare v misijonski miselnosti bodo izginile. Razumeli bomo, da je to vprašanje celotnega naroda in celo prvenstveno vprašanje katoliškega naroda.
„V tem obnovljenem duhu se bodo same od sebe Bogu darovale molitve in spokorna dela, zbujali se bodo misijomski poklici, pritekala bodo za misijone potrebna sredstva.“
Ko to v slovenskem narodu dosežemo, ne bo treba več „krošnja-riti“ z misijonsko mislijo po krožkih in posebnih sestankih, ker bo vedno pričujoča misel v našem vsakodnevnem življenju. Tedaj šele bo v temelju rešen naš problem misijonskih poklicev.
Fr. Sodja CM
MOLITVENI NAMEN:
Splošni: da bi napredek znanosti vodil ljudi k spoznavanju in češčenju Boga.
Misijonski:	za tiste krščanske
skupnosti v misijonskih deželah, ki se še oblikujejo.
Zai domovino: da bi Slovenci doma in po svetu napredovali ne samo v znanosti, ampak tudi v dobroti in krščanski popolnosti.
Okrožnica
„Sacerdotalis
coelibatiis“
Dne 24. junija, na svoj god, letos je sv. oče izdal svojo šesto okrožnico. Posvetil jo je perečemu vprašanju duhovniške čistosti (celibata). Trije naglasi s0 v njej posebno poudarjeni in vidni: jasnost, zahtevanje in upanje.
V	uvodu Pavel VI. podrobno in odkrito razloži vso obsežnost in važnost problemov, ki izhajajo iz duhovniškega celibata, in sicer pod naučnim, zgodovinskim, družbenim, psihološkim in dušnopastirskim vidikom.
V	prvem delu, ki ima troje poglavij: „razlogi za celibat“, „celibat v življenju Cerkve“ in „celibat in človeške vrednote“ razlaga papež na široko pozitivne vrednote celibata in znova ipotrjuje primernost celibata za cerkvene službe.
V	drugem delu ki ima pet poglavij: „duhovniška vzgoja“, „duhovniško življenje“, „žalostni pobegi“» „škofovo očetovstvo“ in „delež vernikov“ osvetljuje sv. oče na zelo praktičen način sredstva, ki so potrebna za vzgojo in izbiro bodočih duhovnikov.
Pavel VI. končuje z upanjem, da bo Cerkev z duhovno kakovostjo svetih služabnikov prišla tudi do povečanega števila duhovščine in redovniških poklicev.
Kako
fant
Postane
duhovnik?
7®
Ko smo že večkrat govorili o zakramentih na splošno in posebej ° zakramentih krščanske iniciaci-^e> je potrebno spregovoriti vsaj nekaj tudi o zakramentu, od kate-nega se prj obnovi Kristusove erkve zahtevajo silno važne na-°ge in vsak dan težje, to je o jnašniškem posvečenju. Kajti du-ovniki s0 povišani, da služijo Rn-3U> učitelju, duhovniku in kraji11; deležni so njegove službe, po ateri se tu na zemlji nenehno zi' a Cerkev v božje ljudstvo, v telo ristusovo in v tempelj Svetega uha (Prim. Odlok o službi in Zlvljenju duhovnikov 1).
Đočim je prvih pet zakramentov
namenjenih predvsem osebnemu °sve6enju prejemnikov, je namen
mašniškega posvečenja (podobno tudi zakona) zidanje Cerkve, posvečenje božjega ljudstva. Res da vsak novomašnik prejnte milosti zase, vendar ne samo zase, ampak še posebno za skupnost Kristusovega telesa.
Bistvo duhovništva
Gospod Jezus, ki ga je Oče po' svetil 'in poslal na svet, naredi vse svoje skrivnostno telo deležno maziljenja Duha, s katerim je bil maziljen. V njem namreč postanejo vsi verniki sveto in kraljevo du-hovstvo, darujejo po Jezusu Kristusu duhovne daritve Bogu ter oznanjajo mogočna dela tistega, ki jih je iz teme poklical v svojo čudovito luč (1 Petr 2, 5-9). No-
benega uda torej ni, ki ne bi ime’, ■deleža v poslanstvu celotnega telesa. Da bi verniki zrasli v eno telo, v katerem vsi udje nimajo istega opravila, je isti Gospod med njimi postavil nekatere za služabnike, ki naj bi v skupnosti vernikov imeli zaradi svetega reda oblast darovati sv. mašo in odpuščati grehe in naj bi v Kristusovem imenu za ljudi javno opravljali duhovniško službo. Zatorej je Kristus, kakor je ■bil sam poslan od Očeta, poslal apostole, po apostolih pa storil deležne svojega posvečenja in poslanstva tudi njihove naslednike škofe. Njihova služba je bila v podrejeni stopnji izročena duhovnikom, da bi v duhovniškem redu kot sodelavci škofovskega reda izvrševali od Kristusa poverjeno a-postolsko poslanstvo (Prim. Odlok o s. in ž. d. 2).
Obredi pes večen ja
Vzvišenost in važnost duhovništva kaže že obred mašniškega posvečenja sam. Nove mašnike more posvečevati samo škof, nikoli navaden mašnik. Samo škof ima polnost duhovništva in ga tako more posredovati tudi drugim kot resnični duhovni oče. On izbira svoje sodelavce.
Ostali zakramenti se morejo veljavno deliti in prejemati tudi sami zase, dasi konstitucija o svetem bogoslužju zelo želi, da bi se tudi ti čim bolj povezali z evharistično daritvijo (posebno birma in sv. zakon čl. 71, 78). Mašniško posvečenje pa je tako povezano z ev-
haristijo, da ga more škof deliti samo v tesni zvezi s sv. mašo. Pri obeh je glavni delivec škof sam. To nam jasno pokaže, da je glavni namen mašniškega posvečenja ost" variti služabnike za evharistijo. Ali z drugo besedo, če ne bi bilo več mašnikov, bi prenehala tudi evharistija. Zato je Jezus mašni-štvo ustanovil istočasno z evharistijo: „To delajte v moj spomin'' (Lk 22, 19).
Ta zveza s sv. mašo razodeva tudi občestveni, javni značaj mašniškega posvečenja. Maša je daritev krščanske občine in z njo zvezano mašniško posvečenje je javen obred s prisotnostjo božjega ljudstva. Saj se novi mašnik zanj posveča. (Prim. Roguet: Los sacra-mentos signos de la vida 134-135).
Nadalje je za duhovništvo potreben poseben poklic. „Nobeden si ne prisvaja te časti, ampak ga kliče Bog kot Arona,“ beremo v pismu Hebrejcem (5, 4). Ta božji klic odseva iz obredov vseh stopenj do mašniškega posvečenja. Pri 4 nižjih (vratarja, bravca svetih beril, zarotovalea hudobnih duhov in oltarnega strežnika) in 3 višjih redovih (subdiakonat, diako* nat, mašniško posvečenje) začne škof obred s klicanjem kandidatov, ki se potem posamezno odzovejo. To pride posebno do izraza pri subdiakonatu, kjer škof kandidata resno opomni na velike dolžnosti, ki jih bo sprejel, ko bo stopil iz sveta v popolno in stalno službo Cerkve. Resnost in važnost trenutka poudarijo potem še litanije
vseh svetnikov, ki jih škof skupno 2 'božjim ljudstvom in z na obrazu ležečimi kandidati moli. Potem Sele podeli škof subdiakonom pravice in dolžnosti službe božjemu °ltarju in branju mašnih beril.
Posvečenje diakonov in končno n°vih mašnikov je še posebno slovesno. še bolj je poudarjena po* treba božjega poklica. Zato se škof obrne na zbrano ljudstvo, naj ono odloči, če so prisotni kandidat j e res poklicani v božji vinograd. Potem šele položi diakonom na glavo roke v znak prenosa oblasti nanje. Diakon je tako prejel pra-vico brati mašni evangelij in ga razlagati; krščevati in deliti sv. °bhajilo.
Pri mašniškem posvečenju pa Polože roke na glavo novomašni-k°v vsi prisotni duhovniki. Ta o’ ^red je glavni, najvažnejši. Novo-^šnik prejme isto mašništvo, ki ga deležni njegovi starejši so-“ratje. Od tega trenutka dalje no-votnašniki že skupno s škofom po-svečevavcem sodarujejo sv. mašo, «vojo resnično prvo mašo.
škof jih je sprejel za svoje naj-0zje -sodelavce z besedami: Odslej Vas ne imenujem več služabnike, arnpak prijatelje (Prim. Jan 15, Izroči jim oblast odpuščati grehe: „Prejmite Svetega Duha: aterim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim grehe zadr-'te, so jlm za(jržani“ (Jan 20, Z obljubo pokorščine novo-rna§nikov škofu in z njegovim °*Jubom miru na lice novomaš-nikov se zaključi slovesni obred
mašniškega posvečenja (Prim. Ro-guet o. c. 138-139).
Polnost mašništva pa prejme novi mašnik pri škofovskem posvečenju, ki mu ga podeli škof po-svečevavec skupno z dvema drugi-ma škofoma.
Duhovniška opravila
Duhovniki so vzeti izmed ljudi in postavljeni za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga (Prim. Hebr 5, 1). Njihova služba zahteva, da naj se ne ravnajo po tem svetu, vendar pa hkrati zahteva, da v svetu živijo med ljudmi kot dobri pastirji.
— Služabniki božje besede
Božje ljudstvo se najprej zbira po besedi živega Boga, in ta se
Sv. maša po koncilu: lomljenje kruha božje besede in telesa Kristusovega
vsekakor sme pričakovati iz ust duhovnikov. Ker se namreč ne more zveličati nihče, ki prej ni veroval, imajo duhovniki kot sodelavci škofov prvo dolžnost, da vsem oznanjajo božji evangelij, spolnjujoč Gospodovo naročilo: „Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evan' geli j vsemu stvarstvu“ (Mt 16, 15). Zveličavna beseda v srcih nevernikov vero zbudi, v srcih vernikov pa jo krepi. To velja še posebno za bogoslužje besede v mašnem obredju, kjer se neločljivo družijo oznanjevanje Gospodove smrti in nljegovega vstajenja ter odgovor poslušajočega ljudstva in daritev, 's katero je Kristus potrdil novo zavezo v svoji krvi (Prim. Odlok o s. in ž. d. 4).
— Delivec zakramentov in evharistije
Bog, ki je edini svet in posve* čevavec, si je hotel ljudi privzeti tako rekoč za sodelavce in pomočnike v ponižni službi pri delu posvečenja. Zaradi tega po škofu Bog posvečuje duhovnike, da na poseben način postanejo deležni njega, ki po svojem Duhu v bogoslužju vedno opravlja za nas duhovniško službo. Po krstu včlenijo ljudi v božje ljudstvo; v zakramentu pokore spravljajo grešnike z Bogom in Cerkvijo ; z bolniškim oljem bolne krepčajo; zlasti pa z daritvijo sv. maše zakramentalno daru* jejo Kristusovo daritev. Evharistična večerja je tako središče verskega občestva, katero vodi duhovnik (Odlok o s. in ž. d. 5).
Duhovnik je tako srednik med Bogom in ljudmi. Bogu izroča prošnje in zahvalne molitve ljudi in posreduje pri njem, da razlije obil' ne milosti na verno ljudstvo. Zato se duhovnik imenuje tudi most, ki veže dva bregova: božji in človeški (Prim: Yo soy la vida 177). Pripada torej istočasno ljudem in Bogu. Podobno kot Jezus, veliki duhovnik sam, ki je istočasno Bog, pa tudi pravi človek. Ker je Jezus svoje sredriištvo med človeškim rodom in nebeškim Očetom izvršil predvsem s svojo daritvijo na križu, je tudi duhovnikovo glavno opravilo obnavljati v Jezusovem imenu to daritev na nekrvavi način v daritvi svete maše. Tako na viden način izvršuje Jezusovo duhovništvo po njegovem vnebohodu, v korist ljudem, med katerimi živi (Prim.: Roguet o.c. 143).
Hvalo in zahvalo, ki jo izražajo pri' obhajanju sv. evharistije duhovniki, nadaljujejo ob različnih urah dneva, ko opravljajo duhovne dnevnice (brevir), v katerih v imenu Cerkve prosijo Boga za vse poverjeno jim ljudstvo in celo za ves svet (Odlok o s. in ž. d. 5).
— Voditelj božjega ljudstva
Duhovniki primerno svojemu deležu oblasti izvršujejo službo Kristusa, Glave in Pastirja, in zbi" rajo božjo družino kot brate enega duha in jih po Kristusu v Duhu vodijo k Bogu Očetu. Tega ne smejo delati, da bi ugajali ljudem, marveč kakor terjata nauk in krščansko življenje; učijo in tudi
svarijo naj jih kot svoje ljube °troke po apostolovih besedah: .»Vztrajaj, bodi prilično a’-i nepri-Hčno; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem“ (2 Tim 4, 2).
Ker so duhovniki vzgojitelji v Veri» je njihova dolžnost, da sa-mi ali po drugih skrbijo, da posamezne vernike v Svetem Duhu Privedejo do njihovega svojskega Poklica, čeprav so dolžni skrbeti za vse, naj se vendar zavedajo, da fo jim posebno priporočeni ubogi ln šibkejši, s katerimi se je Gospod sam pokazal povezanega (Od-bk o s. in ž. d. 6).
Dolžni Ut božjega ljudstva duhovskih poklicev
Vse kar smo omenili o katoli* 'kem duhovništvu, in omenili emo ,e na kratko glavne stvari, nam 'J6 Pokazalo, da je duhovništvo za ožje ljudstvo bistvenega pomena. °&, ki' je dober, svojemu ljudstvu a toliko in takšnih duhovnikov, akršnih je vredno. To se pravi z rugimi besedami, da se mora Judstvo resno truditi, da jim ne bi zmanjkalo dobrih duhovnikov.
Ker so božji dar, mora zanje l^nogo in goreče Boga prositi. Da-Je Wora s svojim zadržanjem do ®vojih duhovnikov mlademu rodu °kazovati, da duhovništvo res vi-soko cenj	nagjn jj0 p0tem
razmeroma lahko tudi v naših zma-crializiranih časih vzbuditi zado-1 duhovnih poklicev med nami.
Boris Koman
Reforma
rimske
kurije
Dne 15. avgusta letos je Pavel VI. podpisal dolgo pričakovani dokument o spremembi rimske kurije, apostolsko konstitucijo REGIMINI ECCLESIAE UNIVERSAE, v kateri so razložene določbe za to preo-snovo. Papeški dokument bo začel veljati 1. januarja 1968.
;Najv!ažlnejše novosti dokumenta, ki obsega 47 strani, so: Državno tajništvo, ki je doslej imelo tri oddelke, bo odslej razdeljen na „Državno ali papeško tajništvo“ in na „Svet za javne zadeve“, kar bo neke vrste zunanje ministrstvo. Obe tajništvi bo vodil isti kardinal. 'Na novo so nastali naslednji odbori: gospodarska prefektura svetega sedeža, ki bo v sebi združevala državno finančno ministrstvo in računski urad, dalje upravno sodišče in statistični urad-
Kongregacije so bile preurejene in poimenovane pod vidikom, da bi čimbolj ustrezale dušnopastirskim zahtevam časa- V teh kongregacijah bo odslej tudi po sedem krajevnih
škofov. Konstitucija določa, da bo poslovna doba tudi za kardinale samo pet let, seveda pa je možno to dob0 podaljšati.
Za koordinacijo kurijskega dela bodo odslej redni sestanki kardinalov prefektov vseh kongregacij, kar bo pi'edst’avljalo neke Vrste „svet ministrov“. Predsedoval bo kardinal državni tajnik. Papež sam ne 'bo več prefekt nobeni kongregaciji. To službo bodo opravljali samo kardinali. Tudi ime prefekt je izginilo.
O starostni meji članov kurije ni nobenega dogovora, kar je že Janez XXIII. določil za tajnike kongregacij najvišjo »tarostno dobo 75 let. Za posvetovalce bodo v bodoče lahko imenovani tudi laiki.
Nadalje določa konstitucija tudi novo razdelitev pristojnosti treh papeških sodišč.
V novem dokumentu je tudi poudarjeno, da se bo vzdrževala zveza mdfi svetim sedežem in posameznimi krajevnimi škofi v bodoče preko škofovskih konferenc.
Razičiščeno je tudi vprašanje, da so odslej tudi pred kratkim ustanovljena tri nova tajništva — za edinost kristjanov, za nekristjane in za neverne — pravi organi kurije. Prav tako sodi h kuriji tudi novo ustanovljeni svet za laike in študijska komisija za pravičnost in mir.
Konstitucija bo v kratkem dobila svoj poslovnik, ki bo prav tako začel veljati 1. januarja 1968.
Uradi spremenjene rimske kurije
Državno ali papeško tajništvo
Svet za javne cerkvene zadeve
Devet kongregacij:
1.	za verski nauk (do leta 1965 sv. oficij)
2.	za vzhodne Cerkve (doslej za vzhodno Cerkev)
3.	za škofe (doslej kozistorialna)
4.	za disciplino zakramentov
5.	za obrede
6.	za kler (doslej koncilska)
7.	za redovnike in svetne ustanove (doslej za redovnike)
8.	za katoliški pouk (prej za semenišča in univerze)
9.	za evangelizacijo narodov ali za širjenje vere (prej za širjenje vere)
Tri tajništva:
1.	za pospeševanje edinosti kristjanov
2.	za nekristjane
3.	za neverne
(Dva organa, ki sta ustanovljena
„ad experimentum“ (kot poizkus)
1.	svet za laike
2.	papeška študijska komisija „lustitia et pax“ (pravičnost in mir)
Tri sodišča:
1.	apostolska signatura
2.	sveta rimska rota
3.	apostolska penitenciarija
Mesec oktober je veljal doslej v cerkvenem letu kot mesec svetega rožnega venca. Letos pade prvi dan oktobra na nedeljo in je v cerkvenem bogoslužnem redu še dovoljena prazniška maša v čast rožnovenski Kraljici. Vendar so že med koncilom in tudi zdaj, ko je že zaključen, med nekim delom duhovnikov in redovnikov in
ALI NAJ ŠE MOLIMO ROŽNI VENEC?
tudi vernikov vstali pomisleki proti tej častitljivi pobožnosti. Pravijo, da rožni venec ni več sodoben, da je le nekak spomin na nekdanje čase, ki pa se je v našem modernem času preživel in izgubil svoj pomen, češčenje Matere božje, ki ga rožnovenska pobožnost ohranja in pospešuje, se zdi tem krogom v Cerkvi pretirano. Zahtevajo, da se temeljito reformira in omeji, da ne bo več motilo protestantov, ki jih ta naša pretirana pobožnost do Marije odbija.
Cerkev je na koncilu o Marijinem češčenju izrekla svojo modro in nezmotljivo sodbo, ko je Mariji posvetila poglavje svoje najvažnejše konstitucije o Cerkvi. Kakor je bilo to v lanskem letniku naše revije razloženo, govori koncil v tem poglavju o edinstvenem stališču Marije v skrivnosti našega
odrešenja. Na novo je potrjena njena vzvišena čast božje Matere, ki je v redu milosti tudi naša Mati. Dan ji je nov slovesni naslov: Mati svete Cerkve, katere podoba in začetek je in vsem vernikom zgled čednosti. Je naša pri-prošnjica, zagovornica, pomočnica in srednica, v vsem seveda podrejena Kristusu, edinem sredniku med Bogom in ljudmi. Ko poda koncil modre smernice glede pravilnega Marijinega češčenja. spodbuja vse vernike, naj Marijo še naprej velikodušno častijo, zlasti v okviru cerkvene liturgije, pa naj tudi visoko cenijo tiste pobožne vaje in navade, ki so bile v tem pogledu tekom stoletij priporočene po cerkvenem učiteljstvu. Med temi častitljivimi pobožnostmi v čast preblaženi Devici Mariji ni gotovo nobene, ki bi glede spoštovanja in oonovnih slovesnih potr-.dil in prinoročil cerkvenega vodstva presegla pobožnost sv. rožnega venca. Papež Pavel VI., gotovo najpristnejši in najzanesljivejši razlagalec cerkvenega nauka, je posebej izjavil, da spada med one tekom stoletij potrjene pobožnosti v čast Materi božji, ki jih koncil na novo priporoča tako duhovnikom in redovnikom kot vsem ver-nikom, prav sveti rožni venec (2. febr. 1965). V posebni okrožnici je lani rožnovensko pobožnost vsej Cerkvi na novo priporočil kot mogočno sredstvo posvečenja in zveličanja ter miru (15. 9. 1966).
Vsem zvestim častilcem božje Matere bodo omenjene ugotovitve
služile v pomirjenje in v novo potrjen j e ljubezni do starodavne molitve sv. rožnega venca, ki naj jo v novi luči, prav za naše čase in razmere, na novo osvetli naša oktobrska duhovna misel.
Na trdnem temelju
Cerkveno učiteljstvo ne potrdi in ne priporoči nobene pobožnosti, ako ni v skladu z izvirnim katoliškim naukom, utemeljenim na svetem pismu in ustnem izročilu.
V tem pogledu je pobožnost sv. rožnega venca v polnem pomenu besede pravoverna in zveličavna katoliška verska vaja. Sam njen početek pripisuje staro izročilo posebnemu razodetju preblažene Device Marije sv. Dominiku, ki mu je v težki borbi proti krivoverskim Albigencem priporočila molitev sv. rožnega venca kot poroštvo zmage nad nevernimi krivoverskimi zablodami.
Cerkveno vodstvo je rožnovensko molitev in pobožnost potrdilo, ker je njena vsebina sestavljena iz najlepših molitev, ki jih kristjani poznamo: apostolska vera, oče-naš, zdravamarija, slavospev sv. Trojici; v premišljevanje pa so podane bistvene evangeljske skrivnosti, tako da rožni venec po pravici imenujejo kratek povzetek celotnega evangelija. V teku več kot sedemstoletne zgodovine naštevajo cerkveni zgodovinarji nad dve sto petdeset papeških iz^av, okrožnic in priporočil in prav toliko pričevanj rimskih kongregacij v potrdilo rožnega venca, ki ga nazivajo
zakladnico božjih milosti, kras svete Cerkve, poroštvo božjega varstva in božje pomoči tako za posamezne vernike kot za vesoljno Cerkev in za ves človeški rod.
Prav zato, ker izvira iz tako čistih virov pravovernega nauka in je po cerkvenem učiteljstvu tolikokrat potrjen in priporočen, je rožni venec zajel dušo katoliških vernikov in postal nekako neločljiv del katoliške življenjske modrosti in vernosti. Kakor po nekem poseb-
nem navdihovanju ljubljene božje Matere gledamo katoliški kristjani v rožnem vencu svojega dragega prijatelja in zvestega življenjskega spremljevalca — od zorne mladosti do smrti. In še v smrti si želimo, da nam že mrzle roke z rožnim vencem ovijejo, v znamenje naše vere in ljubezni do Boga in do Marije in v poroštvo našega vstajenja in večnega življenja.
Marija sama nas v tej rožno-venski veri in ljubezni potrjuje.
ko od časa do časa prihaja na zemljo, da nas tolaži v naših bridkostih in nas v nevarnostih uči, katera je prava pot zveličanja. V Lurdu uči malo Bernardko, kako se lepo moli rožni venec in sama z njo ponavlja znamenje križa in slavospev sv. Trojici. V Fatimi se razodene nedolžnim otrokom kot Kraljica presvetega rožnega venca in jih vzpodbuja, naj ga pobožno in stanovitno molijo za spreobrnjenje grešnikov, za prostost in povišanje svete Cerkve, za veliki dar miru. Sveta Cerkev pa po svojih vrhovnih poglavarjih potrjuje ta Marijina prikazovanja in razodetja in razglaša njena naročila. Papeži sami so zvesti in stanovit' ni molilci rožnega venca in naj-dražji dar, ki ga poklanjajo vernikom, tudi onim iz najvišje družbe, je blagoslovljen rožni venec.
Zares je težko najti kako drugo pobožnostno vajo v življenju svete katoliške Cerkve, ki bi imela toli-• ko potrdil in priporočil, tako od strani cerkvenega vodstva kot iz samih nebes. V tem pogledu se sveti rožni venec zaupno stavi na ■stran pobožnosti do presvetega Jezusovega Srca, razodete in priporočene človeštvu po samem bož* jem Odrešeniku, za poslednje čase.
Potrjen j e in obramba vere
Pravični živi iz vere — pravi sv. Pavel. S polno pravico lahko trdimo, da je vera življenje duše in trdni temelj urejene krščanske družbe. Kjer vera umira, tam umirajo duše, tam se končuje pot
zveličanja, odpira pa se pot pogubljenja. Sam Jezus pravi: „Kdor ne bo veroval, bo pogubljen“ (Mr 16, 16).
Kristjani verujemo, da je vera božja milost, božji dar. Zavedamo pa se tudi, da se moramo za vero prizadevati, jo v sebi z ukom in molitvijo poglabljati in jo tudi izžarevati v okolju, v katerem živimo.
Kakor nihče ne more moliti, ne da bi veroval, tako tudi nihče ne more v veri ostati stanoviten, ne da bi molil. Molitev se po pravici imenuje mati vere. Brezverci bodo nehali s svojo brezbožnostjo tisto uro, ko bodo .začeli moliti. Svet je zato brezveren in brezbožen, ker ne moli. Lepo je to izrazil cerkveni učitelj, ki je postavil naslednje načelo: Zakon verovanja je bil vpostavljen po zakonu molitve. Moli in boš veroval. Če vse božje darove prejmemo po> molitvi, ali ne bomo po njej prejeli tudi dar vere, najpotrebnejši, najnujnejš1', ki je temelj vsem drugim.
Če pa to trdimo o molitvi na splošno, velja to v posebni, po stoletni skušnji potrjeni meri o svetem rožnem vencu, tej stari, pa vedno živi molitvi, ki vero poživlja, ohranja, oplaja in utrjuje.
Slavna zgodovina rožnega venca pripoveduje o velikih zmagah krščanstva nad neverniki in krivoverci.
V našem času je mnogokje vera ogrožana. Ponekod po nasilju in preganjanju ter po brezbožni vzgoji in propagandi. Povsod pa
po modernem svetnem okolju, ki je vse potopljeno v materializem in počutnoat. Za vse, ki si hočejo veliki dar vere ohraniti, bo molitev rožnega venca tudi v teh novih časih stalni vir verskega obnavljanja in poglabljanja, božje orožje zmage v življenju posameznikov in družbe.
Po svoji preprosti sestavi je rožni venec dostopen vsem, otro* kom in odraslim. Po neizčrpni globini skrivnosti, ki nam jih nudi za premišljevanje, more zadostiti tudi najbolj učenim, ako s ponižnim srcem iščejo resnico in Boga. V tem je ona čudovita privlačnost rožnega venca, da ga kristjan, ki ga je vzljubil, ne more več pustiti. Dan za dnem ga moli in premišljuje, nikoli ga ne izčrpa, nikdar se ga ne naveliča. Je v resnici drag in zvest prijatelj, katerega družbe 'in dobre besede si človek vedno znova zaželi, ker se čuti po njej vedno znova obogatenega, prečiščenega, potrjenega v veri in zvestobi.
—	Je rožni venec samo še lep spomin na dom, na taborišča?
—- Imajo otroci svoje rožne vence?
—	Ga po možnosti molimo vsak dan ?
—	Verjemimo, da bo družinska molitev vnašala več sonca, sreče in ljubezni v naše življenje.
Sama preblažena Devica Marija je tista, ki nas kot dobra in ljubeča Mati po molitvi sv. rožnega venca vodi skozi nevarnosti in skušnjave življenja. Po pobožni in stanovitni molitvi rožnega venca obljublja zmago nad brezboštvom in mir Cerkvi in svetu. In mi verujemo, da je Marija srednica vseh božjih milosti, vsemogočna v svoji priprošnji pri Bogu, Kraljica sveta in Kraljica miru, predvsem pa neskončno dobra Mati usmiljenja, naše življenje, sladkost in upanje.
+
Bratje in sestre! Ne dajmo se begati po dvomljivcih in omahljivcih, ki jim sveti rožni venec nič več ne pomeni, ki iščejo tudi v verskem življenju novih in negotovih potov, zapuščajo pa stara in preizkušena — v žalost Cerkve in božje Matere. Na vprašanje: ali naj še molimo rožni venec? veselo in navdušeno odgovorimo: Se, še in še ga bomo molili, sami zase in v svojih družinah, iz vere v troedinega Boga, iz vere v Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, iz vere v presveto božjo in našo Mater Marijo, iz vere v večno življenje.
Naj nam prav verna molitev svetega rožnega venca v tem letu vere vero v dušah poglablja in utrjuje. Naj Marija po verni molitvi rožnega venca izprosi zmago nad vsemi božjimi sovražniki, Cerkvi in človeštvu pa blagodejni mir.
Alojzij Košmerlj
Odločno pismo jugoslovanskih Škofov
oh „LETU VERE“
(Nadaljevanje)
Vem, komu sem veroval
5.	Vena je prav tako naš ponižni jn velikodušni odgovor Jezusu Kristusu, božjemu Sinu, ki nam je vse razodel o Očetu. „Vem, komu sem veroval“ (2 Tim 1, 12), pravi sv. Pavel. Kadar koli bomo v letu vere molili vero, bomo storili to z istim globokim prepričanjem, vdanostjo in ljubeznijo kakor sv. Peter v kafarnaumski shodnici: „Gospod, kam naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja“ (Jan 6, 68).
Zares, dragi verniki, vsebina naše vere so besede večnega življenja. V njej so obsežene večne resnice o Bogu in človeku. V nji so dani odgovori na velika vprašanja, ki s-e jim človek kot razumno bitje nikoli ne more odtegniti, ker ga zmote, pa naj bodo še tako bleščeče, ne morejo trajno zadovoljiti. Lepo je rekel sv. Avguštin: „Nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi, Bog.“
Kjer ni Boga ni luči
Božji odgovor na ta vprašanja je zanesljiv in dokončen. Vera je resnica. Razlaga nam pomen človeka, sveta in zgodovine. Odkriva nam ves božji načrt s človekom, ki je ustvarjen po božji podobi in sličnosti, odrešen in poklican, da Boga spoznava in ljubi in „živi na tem svetu trezno, pravično in pobožno, pričakujoč blaženega upanja in veličastnega prihoda velikega Boga in zveličarja, našega Jezusa Kristusa“ (Tit 2, 12-13).
Z vero v Stvarnika priznamo absolutni temelj reda, pravice in miru. Nasprotno pa po besedah sv. očeta „tam, kjer ni Boga, tudi ni zadnjega pomena stvari, ni prave luči človeškemu razumu in neizpodbitne nravne norme, brez katere ni pravilno urejene človeške skupnosti“ (r. t.) Vera je poroštvo resnične prostosti in polnega dostojanstva človeške osebe.
Peter — Pavel VI.: Potrdi svoje
brate
6.	Naš VERUJEM v letu vera mora poleg tega biti tudi izraz našega popolnega zaupanja in posebne zvestobe sv. očetu, Petrovemu nasledniku. Papeštvo je tista božja ustanova, nad katero skozi vso zgodovino Cerkve posebej bedi Sv. Duh, da nezmotljivo varuje vero. Po Petru je Jezus Kristus papežu zaupal vsebino vere, da jo z oblastjo razlaga in uči. Samo Petru je rekel: „Ti si Peter in na to skalo bom sezidal svojo
Cerkev, in peklenska vrata je ne bodo premagala“ (Mt 16, 18)! Samo Petru je crekel: „Simon, Simon, glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico; j'az pa sem prosil zate, da ne omaga tvoja vera. In ko boš ti nekoč šel vase, potrdi svoje brate“ (Lk 22, 31-32). Samo Petru je po trikratnem vprašanju po ljubezni rekel: „Pasi moja jagnjeta... pasi moje ovce...“ (Jan 21, 15-17).
Kar je bilo rečeno Petru, je rečeno tudi Pavlu VI. On je postavni naslednik prvega rimskega škofa, ki je 'bil odveden na križ, da z mučen iško smrtjo poveliča Boga (Jan 21, 19). Od Boga postavljen učitelj vere je, razlagavec pravega koncilskega duha. Zato bomo zmeraj z veseljem hodili za njim! Uresničevali bomo pobude, ki nam prihajajo iz papeškega Rima, in Ue pojdemo za samovoljnimi učitelji in upornimi „reformatorji“ Cerkve, na kakršne je že sv. Pavel opozarjal svoje Kološane, ko jim je pisal; „Pazite, da vas kdo ne ujame z modrovanjem — in prazno prevaro, po človeškem izročilu, po prvinah sveta, in ne po Kristusu; kajti v njem prebiva vsa polnost božanstva“ (Kol 2, 8-9).
Pazite nanjo kakor na svetilko
V vseh viharjih zgodovine je Papeštvo ohranilo vero nepokvarjeno v vsej celoti izročil naprej Prihodnjim rodovom, dokler ne pride Gospod (1 Kor 11, 2) kot sodnik. Tudi Pavel VI. prenaša Pe-
trovo pričevanje: „Zakaj, nismo se oprijeli izmišljenih bajk, ko smo vam oznanili moč in prihod Gospoda našega Jezusa Kristusa, ampak smo na lastne oči videli njegovo veličino... In prav ravnate, če pazite nanjo kakor na svetilko, ki sveti na temnem kraju...“ (2 Pet 1, 16-19).
Papež je zares varen in zanesljiv svetilnik. Tudi takrat, kadar brani resnično navzočnost Jezusa v sv. Rešnjem telesu; tudi takrat, kadar varuje čast Matere božje; tudi takrat, kadar opominja ljudi, da bodo za dobra dela v večnosti poplačani, za hudobna pa kaznova-
Kardinal Angelo Dell’Acqua, imenovan za kardinala letos 29. junija, ob začetku „LETA VERE“ skupaj s 26 drugimi kardinali. Po vsem svetu je znan, ker je v papeževem imenu podpisoval izredno število ipisem
ni v peklu. Tudi takrat, kadar brani svetost družine, dostojanstvo človeka, socialno pravico in stvar miru. Papež je tudi močan temelj edinosti svete Cerkve. On je za nas zmeraj m povsod pravo znamenje živega Kristusa.
Vera = posliujnost Bogu
7.	Končno, dragi verniki, kaj nam mora še pomeniti naša vera? Tole, vidite: našo popolno poslušnost božjemu klicu in njegovi volji, ki ukazuje dobro in prepoveduje hudo. Po svoji veri moramo živeti. Kakšna nedoslednost in zabloda je, če kdo pravi: veren sem, verujem v Boga, pa kolne sveto ime Boga, skruni Gospodov dan, sovraži ljudi, jim dela krivico. Kako more kdo reči: verujem v Jezusa Kristusa, pa nedeljo za nedelja ne gre k maši in je daleč od Kristusove daritve na oltarju. Kako se more ujemati greh in Verujem? Mnogo jih je, ki govore: katoličani smo, verujemo, pa so že davno pozabili, kako se sklepajo roke k molitvi, se nočejo cerkveno poročiti in ne kličejo duhovnika k umirajočim. Kako je mogoče ubijati nerojeno življenje, teptati zakonsko zvestobo, obenem
V „LETU VERE“ premišljujmo vsebino apostolske vere: „Verujem v Boga... O,četa... vsemogočnega ... Stvarnika...
pa trditi: verni smo! ? Kaj bi rekel sv. Peter takim? Že davno je napisal hude besede: „Ti so studenci brez vode in po viharju gnani oblaki. Čaka jih črna tema“ (2 Pet 2, 17). „Živite, kakor je vredno Kristusovega evangelija!“ naroča sv. Pavel (Flp 1, 27).
Mi verniki moramo svoj Verujem moliti s tistim duhom in s tistim razpoloženjem duše, s katerim ga je molila presveta De' vica na dan oznanjenja. V tistem svetem trenutku je izrazila svojo vero z besedami: „Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!“ (Lk 1, 38).
Svoj Verujem moramo izpričevati in izpovedovati z vsem svojim življenjem. Vera naj prežema naš razum in naše srce, naj kaže pot naši vesti in sveti naši volji v vseh odločitvah v življenju.
Bodo otroci znali moliti?
Starši, ali bodo vaši otroci znali moliti in živeti po veri? To je odvisno v prvi vrsti od tega, kakšno mesto boste dali veri v svojem domu. Če bo vsak kotiček vašega doma obsevala luč vere in se bodo vaši otroci, ki žive z vami skupaj življenje vere, greli pri toplem o-gnjišču božje ljubezni, potem se vam za prihodnost ni treba bati.
Zato je vaša dolžnost, krščanski starši, da storite vse, da vaši otroci spoznajo in vzljubijo velike re-fcnice katoliške vere. Jezus Kristus nam jih je razodel, apostoli so nam jih izročili, Cerkev jih je
pod vodstvom Petra in njegovih naslednikov učila, zakaj ti so nezmotljivi učitelji vere. Resničnost naše vere so izpričali nešteti mučenci stare in nove zgodovine. O njihovi plodnosti govore cele vojske svetnikov, junakov krščanske dobrote in kreposti.
Pa še na nekaj naj vas opomni-nio, dragi verniki: nič se ne bojte in ne skrivajte svoje vere v dnu srca; izpovedujte jo glasno in očitno! Samo to je v skladu z božjo častjo in človeškim dostojanstvom. Vsem skušnjavam „se uprite močni v veri!“ nas opominja sv. Peter (1 Pet 5, 9). „Mi smo sinovi svetih in pričakujemo ono življenje, ki ga Bog daje tem, ki mu nikdar ne odtegnejo svoje zvestobe“ (Tob 2, 18).
Stojte/ v veri!
8.	Dragi Verniki! Vse slovesnosti, romanja in pobožnosti v tem letu vere naj navdihuje vera. Sv. °če zlasti želi, da se vsak dan moli Vera, posebno v naših krščanskih skupnostih. Molimo zlasti za svoje brate po svetu, ki trpe zaradi ve-re- Za leto vere bomo natisnili umetniško izdelano besedilo apostolske vere; priporočamo vsaki krščanski družini, da ima na čast-uem mestu poleg križa tudi besedilo vere v okviru. Naj bo ta Ve-ra življenjsko vodilo in vsakdanja toohtev vsake naše družine, da bo-®te „prepojeni z živo in večno bo-žJ'o 'besedo“ (1 Pet 1, 21) množili ®lavo otrok.
Zdi se nam, dragi bratje in se-
stre, da bi mogli vse, kar smo povedali v tem pastirskem pismu, strniti v krepke besede sv. Pavla v listu Korinčanom: „Čujte, stojte v veri, držite se moško, bodite močni. Vse naj se pri vas vrši v ljubezni“ (1 Kor 16, 13-14).
Na koncu vam vsi skupaj pošiljamo svoj pastirski blagoslov z besedami sv. Petra: „Bog vse milosti pa, ki vas je poklical k svoji večni slavi v Jezusu Kristusu, vas bo po kratkem trpljenju sam spo-polnil, utrdil, okrepi! in postavil na trden temelj. Njemu slava in moč na vekov veke. Amen“ (1 Pet 5, 10-11).
Vaši škofje
Kardinal Alfrink (Utrecht, Holandija je na II. vat. cerkvenem zboru, 5. novembra obsodil komunizem in njegovo brezboštvo
Sodobni umetniki in kopisti
ARH. JOŽE PLEČNIK
Po letu 1923 so postale Brezje vsakoletno zborovališče bojevnikov iz prve svetovne vojske. Tako je bilo leta 1929 tam zbranih deset tisoč bojevnikov. A prostor pred cerkvijo ni bil najboljše zbirališče za množična zborovanja. Zato so dali takrat pobudo za regulacijo tega proštom. Arhitekt Plečnik je res napravil načrt za preureditev tega prostora in parka pred cerkvijo, kar se je v najkrajšem času tudi dejansko napravilo.
Zadnjič smo brali, da je po sklepu škofa Vovka bila milostna podoba Marije Pomagaj na god sv. Vida 15. junija 1947 vrnjena na Brezje na svoje staro mesto. Vse je bilo lepo in čedno, a strop milostne kapele je postal preveč okajen in tudi oltar je pričel prepe-
revati. Poleg teh vidnih napak je bilo pa pri častilcih brezjanske Marije vedno glasneje slišati mnenje, da mora imeti milostna podoba sploh umetniško dovršenejše prebivališče kot je bila že deloma razpadajoča kapelica. Spet sta se za stvar zavzela že omenjena škof Vovk in tedaj brez dvoma najslavnejši slovenski arnitekt Jože Plečnik. Po njegovi zamisli je kapela ohranila isto velikost, kot jo je imela. Tlak je bil položen 'iz plošč iz bosenskega granita, ki se vse luči v njem odsevajo. Stene kapele so obložene z rumenkastim istrskim marmorjem. V kotih kapele stojijo kipi sv. Joahima in Ane ter sv. Valentina in Roka, ki so stali prej na oltarju. Strop je nekoliko višji kot prej, pozlačen in preluknjan, da se prostor zrači. Oltar je majhen kot prej, je iz be-
lega marmorja in stoji na stebričkih, ob njem stojita še dva stebrička z nevidnima svetilkama. Na pozlačenem novem tabernaklju je relief: na trti visi grozd in gro-zdove jagode so pristni rubini. Milostno podobo obdajajo trije okviri. Zunanji, izpod katerega sveti mehka luč, je posut z raznimi kamni iz vse slovenske domovine. Ob okviru sta dva pozlačena angela. Za okvirom je zlata mreža kot meglica, ki se nadaljuje na stropu: je to mehka tančica. Nad Podobo se nahaja mogočna pozlačena krona. Vsa kapela in posebej oltar Marije Pomagaj izražata prisrčno čistost.
Ta oltar je bil posvečen na praznik Brezmadežne 8. decembra 1954. Pod oltarjem je pa napis: Almae Reginae ara elegans dicata Labacen Piscatore 1954, kar se bi reklo po slovensko nekako: Krasni oltar je premilostni Kraljici posvetil škof, Ribičev (kar je domače ime škofove rojstne hiše).
Na vse obiskovalce Brezij napravi sedanja kapela in njena ureditev najveličastnejši in najvspod-tmdnejši vtis.
Skušal sem dobiti podatke in Popise še o raznih kopijah brezjan-ske Marije Pomagaj, a mi ni uspelo- Tako se morem naslanjati le na svoj nezanesljiv in samo na nekatere kraje omejen spomin.
V času med obema velikima svetovnima vojskama se je neki slovenski Amerikanec obrnil na
sorodnika ali znanca v Sloveniji, naj mu svetuje slovenskega slikarja, ki mu bi brezjansko Marijo posnel. Svetoval mu je ta človek tedaj brez dvoma najodličnejšega slovenskega slikarja
RIHARDA JAKOPIČA
in res mu je Amerikanec naročil kopijo brezjanske Marije. Mojster Jakopič je šel večkrat na Brezje in je posnel Marijo. A Jakopič je bil impresionist in kakor je delal na stvari z veliko ljubeznijo, je bila slika bolj vizualen vtis kot to, kar navadno pod pojmom kopije razumemo. To je sorodnik ali znanec tudi v Ameriko sporočil Amerikanec je imel sicer za Jakopičevo delo razumevanje, je sliko tudi v redu plačal, a jo vrnil, češ da njemu ni za impresionističen vizualni vtis, kajti on želi imeti pač resnično kopijo. Podpisani sem vrnjeno sliko videl, občudoval na njej vse odtenke vtisov, ki jih je napravila Bayer jeva slika na vodilnega slovenskega impresionista, a tudi razumel Amerikanca, ki mu takšna „kopija“ ni odgovarjala. Kje se Jakopičeva brezjanska Marija danes nahaja, ne vem.
Gotovo je še pred Jakopičem kdo brezjansko Marijo kopiral, a ne vem imen. Ko je bila brezjanska Marija ob evharističnem kongresu v Ljubljani v stolnici, se je škof dr. Gregorij Rožman odločil, da naj ostane v stolnici vsaj njena kopija, katero je naročil izdelati akademskemu slikarju, absolventu
beograjske umetniške akademije in zlasti pozneje uvaževanemu slovenskemu umetniku
RIKU DEBENJAKU Ta je napravil natančno kopijo, zmeril je vse razsežnosti origi-naal in ustvaril posnetek, ki je bil na las takšen kot original. Mnogi Ljubljančani in gostje Ljubljane so molili pred to kopijo, ki je imela vedno svoje častilce.
Ko je častiti gospod
CIRIL MILAVEC postal župnik na Vrhniki in prevzel kot dekan tudi vrhniško dekanijo, si je omislil za veliki oltar vrhniške župnijske cerkve sliko Marije Pomagaj. Delo je izročil slikarju Riku Debenjaku, ki je tako verno posnel brezjansko Marijo že za ljubljansko stolnico. Razlika med stolniško Marijo Pomagaj in vrhniško sliko je bila v tem, da je ljubljanska kopija točno v merah posneta po brezjanskem originalu, dočim je za okvir za vrhniškim oltarjem potreben dosti večji format. Za tem oltarjem so že visele slike Kurza von Goldenstein Spreobrnjenje sv. Pavla, za majnik in Marijine praznike Ogrinova slika Brezmadežne, za post istega slikarja Križanje in za junij prav tako Ogrinovo Srce Je-
Na Brezjah stanuješ, v nebesih kraljuješ, pomagaj, Marija, pomagaj nam ti.
(Brezjanska pesem)
zusovo. Te slike so merile 193 x 406. Enako velika je morala biti zdaj slika Marije Pomagaj, kar je sporazumno z gospodom dekanom napravil slikar Debenjak tako, da plava lik brezjanske Marije na oblaku nad Vrhniko. Slika je tako ugajala, da je visela za oltarjem potem skoraj ves čas in ko smo odhajali v begunstvo, je brezjanska Marija Se vedno čuvala nad župnijo gospoda Milavca.
Zgoraj sem izrazil gotovost, da je kdo še pred Jakopičem brezjansko Marijo kopiral. Gospa slikarica
BARA REMEC,
ki živi med nami v Buenos Airesu, je pozneje napravila po 'brezjanski Mariji načrt za klekljano žensko ročno delo, ki so ga izročila leta 1939 slovenska dekleta sv. očetu papežu.
Ne morem pa danes povedati, ali so bili številni tiski delani po originalu ali tudi po kopijah. Mnogi begunci so nosili te tiskane Marije Pomagaj s seboj od doma in jih prinesli na končne postaje izseljenstva. A že v begunstvu so nastale nove kopije. Tako je neki begunec za kapelo v Traniju naslikal brezjansko podobo, za Bar-letto je pa napravil gospod
MILAN VOLOVŠEK
banderno sliko. Zgoraj na oblakih je lik brezijanskt Marije (podobno kot pri Debenjakovi sliki na Vrhniki), spodaj prihaja iziza tipično slovenskega ozadja (kmečka hiša in kozolec) v ospredju begunska
družina z dvema otrokoma. V zborniku Svobodne Slovenije za leto 1949 je slika glavnega oltarja iz Serviglian'a, ki ga krasi tudi slika brezjanske Marije. Prav tako je z oltarjem iz Spittala, a poročevalec Svobodne Slovenije piše, da so bili prav vsi begunski oltarji okrašeni s slikami Marije Pomagaj, še vedno visijo tiskani posnetki brezjanske Marije po mnogih hišah novonaseljencev v Argentini, pa tudi po drugih deželah sveta. Reči moram, da imajo tiskani posnetki isti mili Marijin izraz kot je lasten originalu. A povsod so slovenski umetniki in diletantje največ po takšnih tiskih delali tudi oljne kopije, da omenim v Argentini najprej rajnega
Koritnik: Marija Pomagaj v Adrogue
MARIJANA KORITNIKA ki se je na več svojih kopijah trudil za čim vernejši posnetek. Ena prvih njegovih kopij je bila napravljena za božjepotno cerkev v Lu-janu, kjer jo nosijo slovenski fantje v procesiji po obširnem trgu. Druga je v kapeli slovenske hiše in Koritnikove kopije ali po Koritniku napravljene so tudi po skoraj vseh cerkvah, v katerih so slovenske službe božje. Zlasti častijo Slovenci kopijo, ki ise nahaja v kapeli zavoda v Adrogueju. Mladi slikarji v velikem Buenos Airesu so skoraj vsi že delali posnetke brezjanske Marije Pomagaj. V Floridi je dal č. g.
ALBIN AVGUŠTIN, ko je bil tam kaplan, naslikati brezjansko Marijo na steklo za okno na evangeljski strani. Drugod po svetu, kjer prebivajo novo naseljeni Slovenci, razširjenost te slovenske milostne podobe najbrž za Argentino ne zaostaja. Naj omenim le Toronto v Kanadi, kjer je prva slovenska cerkev novo naseljenih Slovencev posvečena brezjanski Mariji in je na njenem pročelju njena reliefna podoba, ki jo je oblikoval največji v izseljenstvu živeči, naš kipar
FRANCE GORŠE.
Vsa ta pobožnost preseljenih Slovencev naj bo klic k sveti podobi za skorajšnjo milost, da bi raztreseni sinovi Slovenije čim-prej lahko spet častili prelepi in čudotvorni primerek na Brezjah.
Marijan Marolt
četrtek zvečer, 6. septembra (1900)
Danes je bil blagoslovljen •dan, ko sem mogel narediti vse tisto, kar je hotel moj dobri Gospod. Poslal mi je močan glavobol in sem moral^ čeprav se je moj drugi jaz upiral, opustiti študij, to je ubogi govor v čast svetemu Srcu, ki ga bom končal kadar bo Jezusu všeč, itd.
To je pač dobra kazen za mojo požrešnost, da bom končno prišel do kakega sklepa. Glede vdanosti se mi zdi da ni bilo slabo- Deo gratias — Bogu hvala! Pripravljen sem po njegovi dobroti, da pretrpim vse za mojega Jezusa, za tisto njegovo Srce, ki mi tako dobro hoče.
Seveda je pa to na kar obračam v teh dneh ipozornost in kar ni majhen pregrešek, ko gre za devetdnev-nico v .čast naši Gospe, tista zmedenost, da, včasih raztresenost pri opravljanju vseh mojih molitev.
O moj Jezus, kolikšna mora biti tvoja potrpežljivost, ko slišiš, da te tako prosim milosti! Toda, dragi moj, ali je to olika? Kaj bodo rekli angeli ki vse to opazujejo? Kaj bi
rekli ljudje, če bi talko govoril z njimi? Torej mirnost tudi tu! Molitev naj bo pač malo, pa naj bodo opravljene umirjene, vsaj tako, kot bi naredil če bi se pogovarjal z drugimi-Da bi to laže dosegel, bom bolj kot za vse drugo skrbel za notranjo zbranost. Gre vedno za navado: „Age quod agis — Delaj, kar delaš!“ Dalje naj bo jutri’ zadnji dan devet-dnevnice, dan zadoščevanja za vso preteklost. V Marijino čast se noben sadež ne bo dotaknil mojih ustnic-O Marija, sis mihi propitia — bodi mi milostljiva!
Na splošno ni slabo. Tudi mrtvi-čenje požrešnosti Mariji v čast sem natančno vršil. Toda kljub temu čutim neprestano obupanost in živo nevšečnost, kadar premišljujem sam sebe kakšen sem nasproti tistemu, kar bi moral biti, kakršna sta bila v moji starosti sveti Janez Berchmans in sveti Frančišek Šaleški.
O Gospod, ti vidiš moje srce z vsemi njegovimi željami. Jutri je dan ki je posvečen naši Gospe kot deklici; zato pa zbranost, molitev in tudi sveto veselje.
Posebni zapisek iz leta 1900
V zapuščini božjega islužabnika papeža Janeza XXIII- je ohranjen majhen zvežček (15,5 x 10 cm)( ki ga do leta 1949 ni uporabljal. Zvež-ček ima tale naslov: „Sv- maše, ki jih je opravljal duhovnik A- J. Ron-calli, naslovni nadškof mesembrijski, od 1. junija 1949 do 31- decembra 1952“. V tem «zvezku so pa tri strani, ki so bile napisane leta 1900. Naslov pa se glasi: „Raztreseni zapiski iz različnih časov. In omnibus Christus — V vsem Kristus“. Obsegajo pa načela sv. Frančiška Šaleškega glede razmerja do bližnjega; prevedena so natančno po izvirnem zapisniku.
Jesu, Maria et Joseph, amores mei dulcissimi pro vobis vivam, pro vobis patiar, pro vabiš moriar! Jezus, Marija in Jožef moja presladka ljubezen, za vas naj živim, za vas naj trpimj za vas naj urarjem! Pravila, ki jih je treba spolnjevati glede bližnjega, kakor jih je zapisal in izvrševal sveti Frančišek Šaleški, ko je bil star dvajset let in je študiral pravo na vseučilišču v «Padovi (1587).
I.	Ne bom preziral nobene osebe in ne bom «pokazal da se je izogibam; saj bi to bil znak naipuhnjene-Ka in kritičnega duha. Prav tako se bom varoval, da bi bil s komerkoli preveč prost; celo s svojimi najboljšimi «prijatelji ne; saj ‘bi to imeli za lahkomiselnost in včasih celo za nesramnost Ne «bom ne naredil, ne rekel ničesar, kar «ne bi bilo urejeno; zdržal se bom posebno tega da ne bom drugega dražil, zbadal in zasmehoval; toda vsakogar bom častil,
kakor zasluži in «kolikor zahteva njegovo dostojanstvo. Pazil bom na skromnost, ko bom govoril malo in dobro. Saj je «bolje da «bi družba, ki me posluša, še želela poslušati moj ipogovor, «kakor pa, da bi me bila naveličana. Če, se je treba le na kratko ustaviti in ni nikogarj ki bi zadostno poživljal pogovor, bo bolje, da se omejim na to, da družbo vljudno in skromno pozdravim da le ni v »
tem nič «rezkosti in muhavosti.
II.	Z vsemi bom prijatelj, domač pa le z malokaterimi. Saj je težko imeti korist od mnogih in so ne pogubiti s pokvarjenimi osebami. Skrbel bom za ljubeznivost, tako da ne bo v njej nič narejenega; za skromnost, 'ki naj preganja že vsakršen videz napuha; «za prijaznost ki naj odganja daleč stran strogost; za uslužnost, ki naj si naloži kot dolžnost, da ne bo nasprotovala «nikoli, razen takrat, kp bi vest to terjala; končno bom iskren «brez dvojnosti, ker ljudje radi poznajo tis«te, s «katerimi imajo opravka, vendar pa se bom na zunaj ravnal kolikor toliko glede na osebe, s katerimi bom prišel skupaj.
III.	Svoj način pogovora bom spreminjal glede na 'kakovost in značaj oseb. S svojimi predstojniki bom govoril tako, da bodo tako besede kakor vsebina bolj resne, ker tako zahteva spoštovanje, ki sem ga jim dolžan. Nasproti sebi enakim se bom izogibal vsakega videza pomembnosti in se bom zadovoljil s tem, da bom dober in vljuden v besedah in obnašanju.
Poslovenil dr. F. Žakelj
1.	Katoliška univerza v Lublinu
P. Quiles D.J. pravi: „Na Poljskem me je še posebej zanimala in sem želel od bližje poznati katoliško univerzo v Lublinu, starodavnem mestu, ki je oddaljeno od Varšave le 150 km.
Imel sem priložnost, da sem se vozil v avtomobilu argentinskega veleposlaništva. Med potjo sem opazoval podeželje.
Polja so bila še pokrita s snegom, zato malo znakov življenja.
Mogel sem tudi ugotoviti, da so majhne vasice povečini iz lesenih hišic in človek dobi vtis, da na podeželju ni nobenega napredka. Prav tako si človek lahko predstavlja iz tega, kar vidi, da se za obdelovanje polja še ne poslužujejo sodobnih tehničnih pripomočkov, in je še vse na primitivni stopnji.
To opazovanje je zelo skrajšalo
P. Ismael Quiles DJ, rektor univerze Salvador
ŽIVLJENJE IN VZGOJA ZA ŽELEZNO ZAVESO (Vlil.)
pot in smo kar naenkrat prispeli v Lublin. Katoliška univerza je na glavni mestni ulici. Lahko sem se razgovarjal z rektorjem in podrek-torjem univerze.“
Vztrajnost v veri, ki jo je pokazal poljski narod, je prisilila komunistični režim, da je dovolil, da se tudi v javnosti in organizirano pokažejo katoliške kulturne tradicije in življenje. Zato je ostala pri življenju katoliška univerza v Lublinu, ki je bila ustanovljena pred 40. leti.
Marsikoga zanima, kdo vzdržuje katoliško univerzo. Vse prispevajo katoliški verniki. Trikrat na leto je v ta namen nabirka v vseh cerkvah. Poleg tega obstaja še Zveza prijateljev univerze, ki prispevajo periodične prostovoljne prispevke. Značilno pri tem je, da nekateri redni podporniki univerze nočejo biti vpisani v Zvezo prijateljev
univerze, ker se bojijo posledic režima, posebej še, če so na vidnejših mestih.
Pred vojno je imela univerza tudi pravno fakulteto, a jo je komunistična 'vlada ukinila. Tako sedaj obstajajo samo tri fakulte’ te, to je teološka, filozofska in za literaturo dn umetnost. Pred vojno so obstajale na Poljskem štiri teološke fakultete, sedaj pa vlada dovoli samo to v Lublinu in Visoko bogoslovno šolo v Varšavi.
Profesorje imenujejo pristojni univerzitetni organi, mora pa ta imenovanja odobriti tudi pristojno ministrstvo.
Ena izmed največjih težav, ki jih povzroča vlada univerzi, so davki. Univerza mora plačevati državi predpisane davke, in jih je °h obisku P. Quilesa bila dolžna 2 milijona zlotov (približno 50.000 dolarjev).
Na filozofski fakulteti se predava tomistična filozofija. Glede Predavanj in pouka ima univerza enake težave kot vse druge katoliške vzgojne ustanove. Vlada Vsak dan bolj onemogoča krščan-sko vzgojo mladine in vsiljuje po-vsod marksistični materializem in ateizem.
Od številnih katoliških srednjih *°1 na Poljskem pred vojno obstajajo samo štiri ali pet, in te so v f-avnem za dekleta. V Lublinu pa še posebej prepovedan verski P°uk tudi v osnovnih katoliških s°lah, srednje šole so pa enostavno šinili.
2.	Razgovor na ministrstvu za vzgojo
Na ministrstvu za vzgojo je patra sprejel direktor Lavky, kot povsod, zelo prijazno. Bilo je navzočih še več višjih uradnikov ministrstva, in vsi so izrazili potrebo po poznanju različnih vzgojnih sistemov. Direktor Lavky je še posebej poudaril potrebo, da morajo učni načrti upoštevati gospodarske in socialne razmere v deželi in tudi tradicijo. Biti mora na razpolago tudi dovolj finančnih sredstev za vzgojo učiteljev in profesorjev, kakor tudi za organizacijo in opremo šol.
Osnovna šola traja od sedmega do štirinajstega leta starosti. Potem ima učenec štiri možnosti srednješolskega študija:	ali se
vpiše na licej, ki mu potem omogoči vpis na univerzo, ali na strokovno poklicno šolo, ali triletno tehnično šolo ali pa na tehnični inštitut, kjer traja študij pet let.
Nameravajo podaljšati osnovno šolo za eno leto, to je na osem let, manjka jim pa šolskih prostorov in učiteljev. Otrokom in staršem priporočajo, da se naj ne zadovoljijo samo z osnovno šolo, ampak naj nadaljujejo s srednješolskim študijem in univerzo. Sedaj že 80% osnovnošolskih otrok nadaljuje študij na srednjih šolah.
V načrtu imajo tudi, da mora biti v bližnji prihodnosti srednja šola enako obvezna za vse kot je sedaj osnovna šola. To zahteva gospodarski razvoj dežele. Gospo-
darski razvoj dežele potrebuje več tehnikov, specializiranih industrijskih in poljedelskih delavcev. Bodoča srednja šola bi naj trajala štiri leta, tako da bi naj imel vsak mlad človek v prihodnje dvanajst let obveznega šolanja.
Ker je gospodarstvo planirano, morata biti pouk in vzgoja enako planirana. Za vsak poklic se izberejo najboljši in najbolj primerni učenci. Obstaja psihološki laboratorij, ki pomaga staršem in učen* cem. Poklicna izbira mora biti vedno pcdrejena realnim potrebam.
Prevladuje tehnološka vzgoja pred humanistično v razmerju 1:2,6. Po končani srednji tehnični šoli se lahko absolvent vpiše na katero izmed tehničnih fakultet univerze ali gre na delo v tovarno.
Glede metode pouka se lahko reče, da prevladuje aktivna metoda, ki je nekako sredi med metodama discipline in pobude.
Na vprašanje, če vsi šoloobvezni otroci res obiskujejo osnovno šolo polnih sedem let, pater ni dobil konkretnega odgovora. Prav tako so se izognili konkretnemu odgovoru glede učnih načrtov, programov in metode za v bodoče.
V zadnjem času ustanavljajo tudi kmetijske šole, ki so pa od' visne od ministrstva za poljedelstvo.
3.	Poljska univerza
Pojasnila glede univerzitetnega študija je dal patru Quilesu direktor za višje šolstvo ministrstva za vzgojo. Takoj je pojasnil, da je
leta 1939 bilo na Poljskem 80.000 oseb z visokošolsko izobrazbo. Od teh jih je 30.000 bilo pobitih med drugo svetovno vojno.
Ker je bila pred vojno visokošolska izobrazba usmerjena predvsem v humanistične vede, se je po vojni usmerila v tehnične stro-ke, ker dežela potrebuje veliko tehnikov.
Tudi visokošolska vzgoja je planirana. Pripravijo plan za eno leto, za pet let in ga imajo tudi za daljšo dobo, do leta 1980. Plani predvidevajo izbiro študentov, stanovanje v domovih, štipendije, graditev novih poslopij, priprave učnih načrtov in raziskovalno delo.
Poljska šteje 70 učnih zavodov na univerzitetni ravni, ki imajo 250 fakultet za redni študij čez dan, 55 fakultet za nočni študij in 99 fakultet za tiste, ki se hočejo samo še izpopolniti.
Slušatelji so organizirani v Zvezi študentov, ki ima svoje zastopstvo tudi v vodstvu vsake univerze. Skrbi za disciplino in ideološko vzgojo študentov.
Na državnih univerzah ni več teoloških fakultet, kot je bilo pred vojno. Država podpira samo kato’ liško teološko akademijo v Varšavi in krščansko katoliško fakulteto za druge krščanske veroizpovedi.
Univerze so organizirane P° nemškem in italijanskem vzorcu-Pripravljajo pa reforme. Pravijo» da so nekatere stolice precej individualistične. Zdi se jim boljši severnoameriški sistem študija, k’ ne sloni toliko na tradiciji.
4.	Akademija za znanost in umetnost
Ob obisku te akademije je p. Quiles imel priložnost spoznati tudi akademike Dr. Schaffa, enega največjih kulturnih delavcev na Poljskem. Je star in izkušen marksist, izšolan v Švici, Franciji in Nemčiji.
Poljska akademija znanosti in umetnosti ni ustanova „nesmrtnikov“, ampak ima praktično in aktivno funkcijo pri graditvi socialistične družbe. Je predvsem ustanova za raziskavanje, neke vrste skupščina kulturnih delavcev. Deli se na pet inštitutov in sedem sekcij.
Dr. Schaff vodi inštitut za filozofijo in socialne vede, ki se deli v dve sekciji in šteje 110 znanstvenih delavcev. Socialna sekcija se bavi predvsem s socialnimi vprašanji sodobne poljske družbe, na filozofski se pa pripravlja monografija krakovske univerze, biografski slovar iz filozofske zgodovine.
Obstajajo različne filozofske struje, tako katoliška, pozitivistična, fenomenološka in marksistična. Katoliško filozofijo predavajo samo na katoliški univerzi v Lublinu in na teoloških akademijah. Nä državnih univerzah predavajo samo marksistično filozofijo.
V marksizmu samem obstajata dve struji: materialistična ali neo-pozitivistična, in marksizem Heglovega tipa, ki je bolj spekulativnega in metafizičnega značaja.
Veliko študirajo tudi srednjeve-
ške rokopise, ki so jih našli v frančiškanskih in dominikanskih samostanih. Pri tem delu sodeluje tudi katoliška univerza. Uradni krogi tudi pri tem študiju aplicirajo svojo „marksistično metodo“, ki pa ne more voditi do pozitivnih rezultatov.
Priredil A. Horvat
Od doma
Srečanja ministrantov. Ob koncu šolskega leta so se zvrstila po Sloveniji številna srečanja ministrantov. V frančiškanski cerkvi v Ljubljani so se zbrali ministranti iz mesta in bližnje okolice. Ministranti iz dekanije Kranj so se zbrali na planini Kofce nad Tržičem. 193 strežnikov se je pripeljalo z avtobusi. Za ministranti je kmalu prišel na Kofce ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik in zanje opravil v obnovljeni kapeli sv. Janeza Krstnika mašo. 'Pri maši so ministranti skupaj molili mašne speve in navdušeno prepevali. Nadškof jim je v pridigi povedal zgodbo o živalih, ki ikljub svoji moči in lepoti niso bile srečne, ker niso znale moliti. Mašni strežnik mora znati moliti, se domače pogovarjati z Bogom. Sonce je grelo z vso močjo, ko so vsi prejeli sv. obhajilo. — Po maši so ministranti pripravili oder, da bodo pokazali, kaj znajo. Cerkljanski ministranti so zapeli Marijino pesem, ministrant iz Šenčurja je prebral svojo pesem, kranjski ministranti so se predstavili s Finžgar-jevo igrico Vedež.
—	Želja po razgovoru
—	Iz očetovih zapiskov
—	Družina v krizi
—	Dopisujemo si: Ušli so mi
Želja po razgovoru
Reševati človekovo notranjo bridkost in stiske, razočaranje in obup
—	vsa ta teženja stopajo znova v ospredje in odpirajo sodobnim sociologom in psihologom nove naloge, prodreti čim globlje v človekovo notranjo stisko: spoznati smisel njegovega trpljenja, ki bi se dal verjetno v še tako težkih razmerah lahko razrešiti. Pa tudi se brez skladnosti sožitja samo veča prepad v človeški družbi — ne zadošča samo prehoden trenutek sporazumevanja v odnosu do sočloveka, med enim in drugim slojem, med skupinami — kajti, s tem se pripravlja razdor r človekovem srcu.
Na tem področju se opaža nova veja delovanja, ko je začela moderna družbena veda navezovati stike s človekom v popolnoma drugi smeri. Tako je npr. ena izmed kalifornijskih univerz poslala slušateljico sociologije, da v počitniških mesecih proučuje življenje moških, v neki zakotni pivnici v New Yorku, s sledečo nalogo: raziskati in utemeljiti, zakaj imajo nekateri moški željo obiskovati in posedati v
nočnih urah po teh mizernih pivnicah? Da bi se čim bolj poglobila v njen določeni študij, je nastopila službo barske natakarice.
Kot taka je imela dovolj priložnosti stopiti v neposredni stik z obiskovavci te pivnice, govoriti z njimi in tako odkriti rešitev njej nakazane naloge v baru, ki je bil na najbolj razvpitem delu New Yorka. Njegovi 'obiskovavci so bili družabno nemogoči. Uspeh v njenem delovanju jo je presenečal iz dneva v dan z vedno večjimi doživetji. Že samo njen prirojen čut in ljubezen do bližnjega ji je pomagal, da si je ob vsem velikem fizičnem naporu ustvarila o teh „zapitih moških“ zelo značilno podobo. Skoro vsi gosti so bili do nje povsem dostojni. Le redke, neprimerne opazke je pač preslišala. Mnogi med njimi so bili resno zaskrbljeni zanjo: kaj vendar išče tako lepa, mlada in vsekakor poštena mladenka v tej nedostojni okolici? Kakorkoli so bili ti moški ubogi in nepomembni, so ji želeli preskrbeti boljšo službo v njej primerni okolici.
Omenjena slušateljica je ugotovila v teku počitniških mesecev, da so marsikateri nazori v teh zakotnih nočnih krčmah in njihovih nočnih obiskovavcih zelo pristranski in nepravilni. Tudi v tem temnem okolju obstaja neka svojevrstna „morala“. Zelo malo obiskovavcev je prihajalo z namenom, da bi se v večji meri posluževali opojnih pijač, ali, da bi tam preživeli noč. Kar največ gostov je želelo: svojo brezupno osamljenost premagati, pogovarjati se s sočlovekom, razkriti mu svojo notranjo razdvojenost z željo, da bi njegovo razglabljanje našlo odmeva. Zato so si tam našli tovariša, ki jih je razumel in znal tudi poslušati. In ta nočna, borna pivnica jim je to posredovala in nudila. Kajti mladenka, slušatelj ica univerze, je imela dar kramljanja in jih
je znala vneto poslušati. Nikjer doslej še ni našla tolike človekove osamljenosti, kakor v New Yorku, v najbolj zakotnem delu mesta, tolike človeške hladnosti in mrzkosti med ljudmi, ki stanujejo v isti ulici, še celo v isti hiši. Gosti so se po razgovorih z njo čjuftili potolaženi, pomirjeni, srečnejši in njihova stiska se je umaknila vsaj za nekaj nočnih ur. Vse okrog nje je izpovedovalo, da je življenje v tej utrujajoči enoličnosti tako bedno, da zlahka, brez žrtev ni najti izhoda.
V	središču vsega dogajanja pa je osamljen človek, od Boga ustvarjeno bitje, ki se ni znal vključiti v družino in kateremu manjka v trušču modernega sveta notranje zbranosti. Morda išče poti nazaj v pravo življenje in goji v svoji, še ne popolnoma odtujeni duši, željo po razgovoru, željo po stiku z dobrim človekom.
V	smislu koncilskega odloka o laiškem apostolatu naj bi laiki usmerjali svoje prizadevanje za preoblikovanje človeka tudi na to smer družbenega okolja in sicer: „z bratsko ljubeznijo, v kateri delijo z brati življenjske razmere, napore, bolečine in s takim ravnanjem bodo polagoma preoblikovali svoje življenjsko in delovno okolje.“
Tilda E.
Pavla smo krstili kar v sanatoriju. Nisva hotela čakati, da bi prišli domov; žena je še precej šibka.
Zakaj nekateri starši toliko odlašajo s krstom?
Jaz sem bil že kar nestrpen. Medtem ko je najin veliki prijatelj in odlični duhovnik g. Jože oblival Pavlovo glavo, sem doživel novo srečanje z Bogom. Da. Novega kristjana sva dala Očetu in tako obogatila zaklade najine zakonske milosti. A zdaj... še toliko manjka! Zrasti mora, biti močan, dober in pameten. Pripraviti ga bo treba za prvo sv. obhajilo in birmo; ga naučiti branja, računanja in pisanja. Postati mora možak, se poročiti in imeti otroke... Bova li poznala z ženo Pavlove otroke, najine vnuke? Ne bom kak
nadležen ded, morda prav slepo zaljubljen v svoje vnuke?
Potem je duhovnik priporočil našega Pavla Materi božji. Tudi jaz sem jo prosil, naj ga ohrani čistega srca v svojem posebnem varstvu; in naj mu nakloni tudi tiste prisrčnosti, ki je je bil deležen njen Sin in jo po Njem s Cerkvijo uživam tudi jaz.
Slavje je poteklo prav preprosto. Nekaj peciva in steklenic belega vina. Deset, dvanajst oseb. Mnogi sorodniki so bili na počit' nicah.
In danes smo se vrnili v dragi
dom. Dolg čas nam je že bilo po njem. Našli smo ga v najlepšem redu in čistoči. Zadnje dni sem le malo časa prebil v njem. Tako prazno je bilo vse brez nje. Tako nepotrebno vse udobje, tako hladni prostori...
Med povratkom se mi je sprostila misel:
„Odšla sva dva. Vračamo se trije.“
„Kako dober je Bog!“ je odgovorila tiho. Opazil sem, da je imela vlažne oči.
(Jose M. Perez Lozano:
„Diario de un padre de familia“)
Družina v hrizi
Oče Laburu je ime! v mesecu juliju po televiziji ciklus predavanj pod naslovom „Družina, osnovni steber družbe“. Vedno znova je poudarjal pomen družine v današnjem družbenem redu. Toda tudi on je ugotavljal, da je zakon v krizi in da je ta kriza najgloblja in najbolj razširjena socialna bolezen sedanje dobe.
Pri tem sem se spomnila na dva primera, katera imamo pravzaprav vsi priložnost večkrat videti in doživeti.
Prvi: otroci so se „igrali družino“. Nežika je bila mamica, Franci očka, ostali otroci pa „otroci“. Všeč jim je bila ta igra. Ves popoldan ao se igrali in imeli pri tem mnogo zabave.
Dnigi: starejši, dorasli, so se prav tako igrai „poroko“. Ženin in nevesta sta resna sedela na hlodu ob tabornem ognju, ostali pa so prepevali pesmi, kakor se na „ohceti“ spodobi. Tudi oni so se zabavali.
Otroci se torej radi igrajo poroko in družino in to v vsaki dobi. Zato se mi je pri branju statistike nesrečnih zakonov in družin nehote vrinila misel, da mladi ljudje tudi pravi zakon vzamejo igraje. Ste-
vilo ločenih zakonov je zadnja leta izredno narastlo. V Severni Ameriki se letno razide 34% zakoncev, v Boliviji 30% v Braziliji 20% itd. Edi' no v Franciji je število ločitev zadnja leta padlo. Nismo lahko upravičeno vznemirjeni?
Kje je vzrok temu pojavu ?
Mislimi, da je vzrok tako visokemu številu nesrečnih zakonov v tem, da je mladina vse premalo pripravljena za tako važen korak. Premalo resnosti, premalo pogleda in prevelika naglica pri izbiri zakonskega druga ne more privesti do drugega, kot do krize, ki je včasih večja, včasih manjša.
Tudi zunanji vplivi, kakor knjige, gledališče, filmi in televizija gotovo izpodkopavajo mladostniku tla, kadar nima svojega značaja pripravljenega za vstop v sedanjo družbo. Prosta ljubezen, — od marsikaterega zdravnika in psihologa zagovarjana — zaneti nemir v dušah teh mladih ljudi. Zato nekateri od njih podležejo napačnemu sloganu kot „življenje je tre'ba uživati“ ali „zakaj naj si naprtimo odgovornost, če si je ni treba“ itd.
že v sklenjenem zakonu pa je pogost vzrok krize predvsem nerazumevanje med zakoncema, ali pa slabo, nevljudno ali celo grobo medsebojno obnašanje.
Ali starši lahko našim otrokom pomagamo, da jih obvarujemo teh težkih doživetij ? Mislim da.
Najprej si moramo predočiti, da je zakon poklic in ne igra. Zakon ne sme biti pustolovščina, v katero se mož in žena vržeta, da preizkusita svojo srečo. Ker je torej zakon poklic, se moramo nanj prav
tako pripravljati kakor na vsak drug poklic. Ce zdravniški, inženirski ali katerikoli drugi poklic zahteva toliko in toliko ur intenzivnega študija, zakaj posvetimo potem zakonu, ki je vendar najvažnejši poklic za vsakega posameznika, tako malo časa?
Kakor se nam čudno zdi, je vendarle res, 'da otroka za zakon pričnemo pripravljati že v zgodnji mladosti, ko v njem pričnemo vzbujati ljubezen do bližnjega, plemenitost, potrpežljivost, trdno voljo in odpoved. Nadaljujemo v kasnejših letih, ko ga spremljamo po njegovi razvojni poti, ko mu nakazujemo pravi pomen in vrednost ljubezni. Posebno važna doba je zopet od 14—18 leta, ko moramo mladostniku odpreti pravi pogled v življenje, njegov začetek in njegov smisel. Vendar pa moramo tedaj naš pouk prilagoditi vsakemu posebej, upoštevajoč družbo, v kateri se giblje, spol, starost itd.
Ko naši otroci prekoračijo 20. leto, si navadno žc izberejo poklic in si prično iskati življenjskega druga. Starši jim lahko radi svoje izkušenosti pravilno predstavimo, kako ogromne važnosti je pravilna izbira za zakon, kako veliko poslanstvo ima zakon in zato tudi tako velike odgovornosti. Predvsem pa jim moramo dopovedati, da zakon ni družba dveh mladih ljudi za omejeno dobo, temveč, je zveza dveh oseb za vse življenje, kljub neprijetnostim, nepredvidenim težavam ali celo nesrečam. Mladi človek mora poznati dolžnosti, katere si naloži ob vstopu v zakon, poznati pa mora tudi lepote in zadoščenje, katere prinaša lepo urejeno družinsko življenje.
P. Jose M. Miranda lepo pove v svoji knjigi Trije za zakon: „Posebno materin nasvet je potreben. Ona je učiteljica in zdravnica življenja, ki že od daleč začuti probleme svojega otroka. Za vsak primer najde rešitev, ki je vedno najboljša za njenega otroka.“
Torej — sreča naših otrok je v veliki meri odvisna od nas. Sm: pa starši vedno zmožni pomagati jim? Kadar ne najdemo poti, ali pa kadar naš otrok noče slediti našim nasvetom — ne smemo popustiti. Vztrajajmo z željo, da prične s temeljito pripravo za zakon, katero lahko dobi v raznih organizacijah. Me matere pa ga moramo izročiti božjemu varstvu.
P. D-ova.
Dopisujemo si
Deževen nedeljski popoldan. Po kosilu, medtem, ko je pospravljanje, sem b\ml časopis. Pa me je premagal spcunec. Ko sem se čez ppl utre prebudil sloneč na mizi, je vladala v hiši tišina.
So šli) v spalnico? — Mi jih. Na verandi tudi ne. Nikjer. Žena je odšla na obisk k sorodnici.
Sam?
Da, sam!
Dolgčas mi je. Hotel sem jim pripovedovati o Krvavcu, o Grintovcu, o naših vaseh, o življenju tam doma.
Tako se mi godi: mpd tednom služba, ob sobotnih večerih sama z ženo), vi nedeljo1 popoldne sam. Oh, tako strašno sam...!
In pilav nič ne vem, kam so šli. Zdi se mi, da sem kakor Bog, ki jel zaspal in se zbudil bi tez stvari.
V uho mi zabrni: starši morajo vedfti, kje so> otroci! Kako boš pa vedkl, ko nihče nič ne pope! Gredo in pridejo kdaj ponoči. Če jih trdo primem, je joj v hiši. Vsi so bolj gostobesedni kot jaz in vsi so bolj' „vivo“. Tisoč opravičil in resnih potov, ki so „mdrali biti iz vršeni." Prepričal sem se, da lažejo.
Kaj storiti? Za njimi ne morem; utrujem sem in tudi pametno ne bi bilo. Domstli in napol dorastli 80.
Naj samevam še nadalje in premišljam, kako je včasih bilo tam doma? Z očetom smo šli po polju
UŠLI SO MI
in gledali, kako z>ori pšenica, kako cvete krompir, kako otava odganja. .. Bilo je lepo. Tu pa nimam pšenice... tu nimam ničesar!
Nazadnje šle otrok ne.
Zakaj) s\em se gnal za hišo, zakaj sem stradal, zakaj se mi ključi telo od naporov? Kaj mi danes koristi lepa hiša, kaj konfort, ko pa sem sam?!
Kje so? Kje hodijo? Kaj delajo?
Spat pojdem.
Oh, zakaj so odšli... ? Kdo je kriv... ? Svet? Cesta? Mati? Jaz? Oba?
Prigovarjala sva jim, naj gredo v Slovensko' hišo ali v krajevni dom. Niso marali.
Ko) so bili še otročji in so se drli po hiši, jih je mati spodila na cesto, da so se ji ušesa ohladila. Zdi se, da jim je cesta kmalu postala Všeč. Začeli so govoriti po tukajšnje in lep slovenski jezik jim je bil prav malo mar. Moje besede' o lepoti naše zemlje, o našem lepem življenju tam doma so začela padati v prazno. Smejali so se mi. Takrat sem rahla občutil neki nered, toda menil sem: otroci so in ko dorastejo, bo drugače. Drugače? Seveda je, pa še kako!
In mnni je dolgčas, oi, tako silna dolgčas!
Povej mi, prijatelj, kaj storiti? V tem me Vendar ne boš pustil! Svetuj mi!
-ov.
12. Poglavje: Dotatek k „PovesM duše" Male Cvetke
(Po spominih napisale redovne sestre po smrti redovnice)
„Za dušo je zelo važno, da se v tem življenju močno vadi v ljubezni do Boga; tako se hitro použije. Ne bo ji treba biti dolgo tu doli, prav kmalu bo odšla gledat Boga iz obličja v obličje.“ — Sv. Janez od Križa.1
„Premnoge strani te povesti se ne bodo nikdar brale na tej zemlji...“ Te besede je izrekla sveta Terezija Deteta Jezusa in mi jih moremo za njo le ponavljati. Na zemlji je namreč trpljenje, ki se ne sme razodeti, že tu, kajti Bog sam si je ljubosumno pridržal pravico, da razodene njega vrednost in veličino v nezastrtem gledanju v nebesih, ki bo odgrnilo vsa zagrinjala.
Skoraj vse trpljenje, ki ga je moralo nositi rahločutno srce božje služabnice, je bilo trpljenje te vrste. Mnogim se morda zdi, da je bilo njeno življenje na zemlji obdano od smehljajev in tople nežnosti, da je bila deležna le prijetnih žarkov pomladnega sonca, nikoli pa ni doživela jesenskega deževja in ledenih zimskih sap.
Sveta Terezija Deteta Jezusa je na zemlji veliko trpela. Nekaj dni pred smrtjo je sama želela, da se to po njeni smrti pove dušam. Prepričana je bila, da bo prav pečat križa v njenem življenju za mnoge dokaz, da je njeno poslanstvo pristno.
Prepričana pa je bila tudi, da ni bila sprejeta za žrtev usmiljene božje ljubezni zaradi tega duhovnega muičeništva, ampak ker je čutila, , kako njeno dušo preplavlja morje neskončne nežnosti božjega srca." Svetnica je sicer resda glede na nekatera, v božji službi ne ravno velikodušna srca dejala, da pomeni dati se Ljubezni kot žrtev, pripraviti se na vsakovrstno trpljenje,2 ker pravi, da „ljubezen ne more živeti brez žrtev“. 3 Vendar pa je neko drugo po popolnosti hrepenečo dušo, ki je trepetala pred križem, bodrila: ,.Zakaj se bojite dati usmiljeni Ljubezni za žrtev ? če bi se dali božji pravičnosti za žrtev, bi bil vaš strah upravičen. Usmiljena ljubezen pa bo imela sočutje z vašo slabostjo, ravnala bo z vami nežno in usmiljeno.“
„Kraljična“ brez očeta
Vemo, koliko je Terezijo stala ločitev od očeta, ki jo je tako nežno ljubil, in od doma, kjer ji je življenje potekalo tako srečno. Morda bi kdo mislil, da ji je bila ta žrtev zelo olajšana, ker je v Karmelu našla svoji dve starejši sestri, zaupnici svojega srca. A bilo je ravno nasprotno! To dejstvo je bilo za mlado ipostulantko priložnost za najob-čutnejša samopremagovanja.
Ker sta v samostanih samota in molk, je mogla biti s svojima se-
strama samo v urah razvedrila. Ko ne bi tako ljubila samopremagovanja, bi lahko pogosto prisedla k njima. Toda „ona je iskala najrajši družbo tistih sester, ki so ji bile najmanj všeč.“ Tako se je moglo reči, da se ni vedelo, če ima svoji dve sestri rajši kot ostale.
S Pavlino ni mogla ne hotela govoriti
Kmalu po vstopu je bila dodeljena kot pomočnica sestri Agnezi Jezusovi — svoji nežno ljubljeni Pavlini —, za delo v obednici. To je bilo zanjo vir novih žrtev. Terezija je dobro vedela, da je bila prepovedana vsaka nepotrebna beseda, zato si ni nikdar dovolila najmanjše izjeme. „O mati moja,“ je dejala nekoč pozneje, „koliko sem tedaj prestala!... Nisem vam smela zaupati svojega srca in mislila sem, da me ne poznate več...“
Pet let je trajal ta junaški molk. Tedaj pa je bila sestra Agneza Jezusova izvoljena za samostansko predstojnico. Tisti večer po izvolitvi je Tereziji verjetno srce igralo od sreče ob misli, kako bo odslej z vso prostodušnostjo lahko govorila s svojo „mamico“ in ji kot nekoč zaupala svoje srce. A Bog je dopustil, da je bila od vseh redovnic prav sestra Terezija najmanjkrat pri materi priorici.
Njen nadnaravno usmerjeni duh ji je nekaj let pozneje narekoval besede, da se čuti „srečna, ker umira v rokah druge predstojnice, ker se tako lahko bolj vadi v duhu vere v avtoriteto.“
Kaji naj še čakam?
Mala svetnica je hotela živeti Karmelsko življenje z, vso tisto popolnostjo, ki jo je zahtevala sveta reformatorka. Pri opravkih, ki niso zaposlila vse njene pozornosti, je zato kar nagonsko hitela z mislijo k Bogu. Ko je nekoč neka novinka stopila v njeno celico, je vsa začudena obstala ob nebeškem izrazu na Terezijinem obrazu- Bila je pri šivanju in vendar je bila hkrati kot potopljena v globoko zamanknjenje.
„Na kaj mislite?“ jo je vprašala mlada sestra. „Premišljujem oče-naš,“ je bil njen odgovor. „Kako sladko je vendar klicati Boga z imenom Oče naš.“ In pri teh besedah so se ji v očeh zalesketale solze.
„Ne vem, 'kaj bom imela v nebesih, .česar nimam že sedaj na zemlji,“ je dejala nekoč. „Videla bom Boga, to je res- A da bom pri njem, to sem že tudi na zemlji neprestano.“
V ognju ljubezni
Použival jo je plamen ljubezni. Takole pripoveduje sama:
„Bilo je nekaj dni potem, ko sem se darovpla lusmiljeni Ljubezni.4 Prav sem začela v koru moliti križev pot, sem se nenadoma začutila ranjeno od silnega ognja. Mislila sem, da bom umrla. Ne znam si razložiti tega dogodka. Ne najdem primere, da bi pokazala silo tega plamena. Bilo mi je, kot da me neka silna moč vso potaplja v ogenj. O, kakšen ogenj, kakšna sladkost!“
K0 jo je predstojnica vprašala, če je bilo to njeno prvo zamaknjenje v življenju, je preprosto odgovo-
rila: „Mati, to se mi je zgodilo že večkrat. Zlasti v noviciatu sem bila nekoč cel teden kot odmaknjena svetu. Ne znam prav povedati, kako je bilo. Zdelo se mi je, kot bi živela v izposojenem telesu. Vse stvari na zemlji so se mi zdele pokrite s tančico. Ni me žgal naravni ogenj. Lahko sem prenašala njegovo sladkost in zato tudi nisem upala, da se bodo moje! telesne vezi strgale pod njegovo silo. Tokrat je bilo pa drugače. Če bi trajalo zamaknjenje le minuto dlje, da, le še sekundo, bi se moja duša ločila od telesa- A žal sem se spet znašla na zemlji in že v istem trenutku mi je tudi duhovna suhota spet zajela dušo.“
Še malo, nežna žrtev ljubezni! Božja roka je sicer odmaknila ognjeno kopje, a rana je smrtna!
Zaradi tega tesnega združenja z Bogom si je sveta Terezija Deteta Jezusa pridobila veliko gospodstvo nad svojimi dejanji. Na vrtu njene duše so se razcvetele vse kreposti.
Ne smemo pa misliti, da je bilo to veličastno razcvetanje nadnaravnih lepot kar brez naporov.
„Mala cvetka“ sad ostrega trnja
„Na zemlji ni rodovitnosti brez trpljenja, brez telesnega trpljenja, notranjih muk in preizkušenj, poznanih le Bogu ali pa znanih tudi ljudem, če se nam ob branju življenja svetnikov zbude pobožne misli ali pa velikodušni sklepi, ni zadosti, če na kakršenkoli način izrazimo svoje občudovanje do pisatelja, kot to storimo ob branju posvetnih knjig. Storiti moramo več.
Pomisliti moramo, kako drago so ti svetniki morali plačati nadnaravno dobro, ki ga v nas pobude.“ 5
Če torej danes naša „mala svetnica“ tako čudovito preobraža srca, če dela takšna čuda na zemlji, potem upravičeno sodimo, da je vse to morala kupiti za isto ceno, za kakršno je Jezus odkupil naše duše — za ceno križa in trpljenja.
Njen boj same s seboj gotovo ni bil njeno najmanjše trpljenje. V ničemer ni popustila zahtevam svoje močne in ognjevite narave. Že kot otrok se je navadila, da se ni nikdar pritoževala ali opravičevala. V Karmelu pa je hotela biti naravnost dekla svojim sosestram.
Ubogala je vse brez razlike
V tem duhu ponižnosti si je prizadevala biti pokorna vsem brez razločka.
Bila je že bolana, ko se je samostanska družina nekega večera zbrala v kapelici Srca Jezusovega k petju. Čeprav je bila služabnica božja od vročice že vsa oslabela, se je kljub temu privlekla do kapelice. To jo je tako zmučilo, da je morala takoj sesti. Neka sestra ji je namignila, naj vstane. Ubogala je in kljub utrujenosti in težavnemu dihanju stala do konca pobožnosti.
Sestra bolničarka ji je svetovala, naj bi se vsakdan četrt ure sprehajala po vrtu. Ta nasvet ji je bil kot ukaz. Ko jo je nekoč neka sestra videla, kako težko hodi, ji je rekla: „Za vas bi bilo vsekakor boljše, če bi počivali. V takšnem stanju vam sprehajanje gotovo ne koristi.
Samo utrudite se, to je pa tudi vse!“ „Res je“, je odgovoril ta otrok pokorščine, „toda veste, kaj mi daje moč ? Sprehajam se za nekega misijonarja. Mislim si, kako je tam daleč kje kak misijonar ves izčrpan od apostolskih poti. Da lajšam njegovo utrujenost, darujem Bogu svojo.“
Ponižanja je cel* iskala
Svojim novinkam je dajala čudovite zglede samoodpovedi.
Ob smrti matere Genovefe svete Terezije, ustanoviteljice Karmela v Lisieuxu, so nam naše družine in samostanski delavci poslali lepe šopke cvetlic Terezija jih je lepo razmestila. Kar ji neka laična sestra pravi: „Se pozna, da so tile veliki šopki dar vaše družine; cvetlice revnih ljudi se pa komaj vidijo.“ Prijazen smehljaj je bil edini odgovor svete karmeličanke. Takoj je šopke revežev postavila v prvo vrsto, čeprav bi zdrav okus zahteval vse kaj drugega.
1)	Živi plamen ljubezni, I, 34.
2)	Celotna misel svetnice je zadostno razložena v delcu: „Petit Catechisme de l’Acte d’Of-frande de Sainte Therese de 1’Enfant-Jesus a 1’Amour mi-sericordieux.“
3)	Hoja za Kristusom, III. pogl. 5, 7.
4)	14. junija 1895.
') Dom Gueranger, Anne litur-gique:	praznik svetega Av-
guština, 28- avgusta.
Bo še	Prevedel p. L.
Kukoviča DJ
Anketa se bliža koncu.
Pred nami so anketni listi zadnje skupine ki jo sestavljajo fantje med 25. in 29. letom in dekleta med 21. in 25. Ibtom starosti. Ta sku Pina je označena s črko E. in je številčno najšibkejiša; sega pač v leta ko se večji del že poslavlja od samskega stanu in tudi od prijetne pravice, stati pod zavetjem, ki ga mladini daje ravno mladost, lepo ob strani in motriti delo drugih. Vstopajo hote ali nehote v dobo dejanj in odgovornosti.
Skupina E obsega odgovore:	5 fantov (36%)
9 deklet (64%)
14 skupno (100%)
Od vseh stanuje sam zase le 1 anketar, vsi ostali žive še pri starših; družina pa ima lastno hišo v 12 primerih.
V šolo hodita 2 anketarja; akademski naslov imata 2 anketarja; v službi je 11 anketarjev. Slovensko govore doma v 13 primerih in mešano v 1.
Znajo pa tele jezike;
Slovensko bere in piše:	14	odgovorov
Špansko	„	„	„■	13	99
Angleško	„	„	„	2	99
Niemško	„	„	„	1	99
Italijansko „	„	„	1	•9
Med Slovenci si je izbralo prijatelja 11 anketarjev, 1 ima za prr jatelja Argentinca in 1 Danca.
K nedeljski maši hodi redno 13 anketarjev te skupine, spoveduje pa se v slovenščini 10 fantov in deklet.
Da moli zjutraj jih jel izjavilo 9, zveoer jih moli rbdno 13 od teh 10 rožni venec. Pri 'jedi moli 11 anketarjev.
K slovenski sv. maši hodijo takole:			Heloviziji posvete	naslednje ure:
1 krat na mesec		5	Ne gleda TV	8 anketarjev
2 krat na mesec		2	1-5 ur tedensko	3
3-4 krat na mesec		3	6-10 „ ,,	1
nikoli		4	ni odgovoril	1
skupno		14	skupno	14
V kino zahajarjo takole:			Na vprašanje, koliko slovenskih	
Ne hodi v kino	3	anketarji	knjig si prebral lani, odgovarjajo:	
1 krat mesečno	7	99	3 knjige je prebral	1	
2 ,> >>	2	99	do 6 knjig je prebralo	6	
večkrat	2	*9	do 10 knjig sta prebrala	2	
skupno	14	99	več kot 10 knjig je prebral 1	
			niso odgovorili	4
			skupno	14
Berejo pa naslednje slovenske in argentinske revije in dnsvpise:
Slovenske
Svobodna Slovenija	6
Duhovno življenje	4
Oznanilo	4
Kat. misijoni	2
Vestnik	2
Tabor	1
Mladinska Vez	1
Glas kult. Akcije	1
*) Dnevniki so označeni z zvezdico.
Argentinske
*	darin	4
Selecciones	3
*	La Nacion	2
Criterio	1
daudia	1
*	La Razön	1
Nuestro hijos	1
Esquiü	1
Patoruzü	1
Oruz del Sur	1
Meridiano	1
Trije anketarji omenjajo, da berejo poleg naštetih še: Tehnične revije (1), medicinske revije (1), angleški časopis „Herald“ (1).
Ob gornjih odgovorih ima človek neprijeten vtis, da približno polovica naše mladine ne vidi ne take ne drugačne revije ali časopisa po vse leto, da o izbiri čtiva niti ne govorimo. Vendar; ue kdo, zaslužijo tukaj opomin naše mladinske organizacije ki bi morale skrbeti z nasvetom in vzgojo, da bi mladina brfala več in bolje.
Žarko
MICHEL QUOIST
Dnevnik Ane Marije
Četrtek, 16. novembra
Neverjetno. Skoraj ne morem verjeti. Končno sem le storila ta korak. Danes popoldne sem opravila življenjsko sv. spoved. Sla sem h gospodu župniku, da bi ga prosila kdaj lahko pridem.
„Kar takoj,“ mi je odgovoril.
Ustrašila sem se in se začela umikati. „Nisem pripravljena,“ sem zašepetala.
Nasmehnil se je in mi odgovoril:
„Nič zato, pomagal ti bom.“
Zmolila sem spovedno molitev. Premišljevala 'sem, kje naj bi začela, pa ni bilo potrebno. On me je spraševal, jaz sem odgovarjala. Dolgo časa sem iskala samo sebe in pozabljala druge. Vse kar je motnega in nečistega v meni, proti čemur se borim. Svoje delo, ki sem ga slabo opravljala, za Gospoda, za katerega sem se tako malo trudila.
Bolj pogosto se moram spovedati. Obtožiti se moram dejanj, ne le sku-Snjav in teženj. Prej sem mislila: Greh je greh zato, ker je nekaj, kar je prepovedano. Sedaj vem, da je greh pomanjkanje ljubezni. Ko mi je duhovnik dal odvezo sem iskreno prosila Gospoda, naj mi pomaga spremeniti moje življenje. Srečna sem.
Sobota, 25. novembra
Mama mi je dovolila, da sem šla v Mladinski dom, ker je Tone obljubil, da me bo zvečer spremil domov. Predvajali so skioptične slike iz več dežel, posebno še iz zaostalih, da bomo spoznali revščino. Tukaj ni bilo kakor v turistični propagandi. Se mlada privlačna učiteljica nam je predvajala in razlagala diapozitive. Najprej nam je govorila o zaostalosti in revščini na splošno. Groza mfe je, če pomislim, da sta dve tretjini človeštva preslabo hranjeni, da milijoni ljudi nimajo zadostne obleke, so nepismeni in umirajo mladi za različnimi boleznimi. Kar me je najbolj pretreslo so bile fotografije, posebno tista, na kateri so se videla zasilna bivališča v Limi. Najznačilnejše med njimi je „Kup“ ali „Gora smeti.“ Na velikanskem kupu odpadkov živi 4000 ljudi. Hranijo se s tem kar najdejo po zabojih za odpadke. Brskajo po smeteh in prodajajo kar se pač prodati da. Zdelo se mi je, da je ta fotografija podoba današnjega gnusnega sveta. Tako kakor teh 4000 ljudi, ki se hranijo z odpadki so na svetu milijoni in milijoni ljudi, ki se morajo zadovoljiti s tem, kar odvržtejo priviligirani. Tudi jaz sem med temi.
Ta večer sem odprla oči in spoznala pošastno krivico. Nikoli ne bom pozabila pogleda na uboge, ki žive na kupu smeti. Skupina iz Emausa, kakor jih ustanavlja „oče Pierre“ sfc je naselila na „Kupu“, da deli življenje in trpljenje z najbednejšimi, da vzbuja vest in priča. Te skupine so sestavljene iz brezdomcev, potepuhov in postopačev, ki večkrat najdejo veselje do življenja, ko se dajejo drugim. „Oče Pierre“ pravi: „Človek se more odrešiti le, če je sam drugim odrešenik.“ Da jim pomagajo živijo med temi ljudmi prostovoljci, ki so razumeli, da je najgloblja ljubezen lajšati trpljenje drugih. V predmestju Lime živijo tudi „Lastovke.“ To so švedska dekleta, prostovoljke, ki so odprle zavetišče za družine, da jim pomagajo. Same so izprosile denar za potovanje. Na Švedskem organizirane skupine zbirajo smeti, prodajajo star papir, krpe, žel^Ene odpadke in jiin pošiljajo izkupiček.
Še dobro, da je tudi mnogo ljubezni, ki stoji nasproti strašni sebičnosti ljudi.
Ko so prižgali luč, sem imela solzne oči, vendar me takrat ni bilo sram, da sem jokala. Vsi, celo fantje so molčali Bila sem vesela, ker me je Tone spremljal domov, vendar skoro nisva govorila. Tudi on je bil
pretresen. Zvečer sem se morala premagati', da nisem sanjarila o „Lastovkah“ in si predstavljala, da sem med njimi. Z Aleksandrom sva se pogovarjala o fotografijah iz Peruja. Rekel mi je: „Zakaj ne postaneš potepuhinja kakor one, ti ki imaš take človekoljubne ideje.“
„Zakaj pa ne,“ sem mu, odgovorila. „Delala bi za ubožne, živela med njimi, lajšala bi njih trpljenje.“
„Preveč ceniš svojo udobnost. Ti bi postala lahko le salonska potepuhinja.“ Izraz „salonska potepuhinja“ me je ranil. Potem sem premislila, ni' se motil. Preveč zahtevam zase, čeprav imam vsega dovolj.
Gospod pomagaj mi, Ti veš, da hočem da bi bilo moje življenje lepo in koristno. Naredi me radodarno. Zmanjšaj mojo sebičnost, ki kljub moji dobri volji in navdušenju priraste na površje. To noč,' Gospod, te prosim za svet, za vse človeštvo, posebej še za trpeče. Očka, varuj me! Hočem, da si ponosen na svojo hčerko.
Bo še	Priredila M. M.
MICHEL QU01 ST
Danijelove zgodbe
1.	MAREC. Počitnice. A v tej puščavi ne najdem nikakega razvedrila.
Pravkar sem se potepal s Petrom. Srečala sva Andreja, ki je šel k nekemu duhovniku po gramofonske plošče. Spremila sva ga. Ta duhovnik je nekaj posebnega. Navihano me je pogledal in dejal: „Ti si iz posebnega testa, zato si mi všeč.“ Tudi on je meni všeč.
PUSTNI TOREK. Po vsej hiši 'diši po cvrtju. Sijajno. Krofov ne bo manjkalo.
Peter in Punčka sta se našemila. Peter za cow-boya, Punčka pa za ciganko.
Jasno sem videi, a le za hip. Ni se našemila, isaj bi ne bila več moja Jasna.	r
3.	MARCA. Ker od Jasne nimam nobenih novic, sem sklenil poslati ji pismo. Spisal sem ga že štirikrat a ga vsakokrat strgal. Bojim se, da bi me imela za neumnega. Mnogokrat sem jo srečal s trdnim na* menom, da jo ogovorim in sem imel vse dobro premišljeno; a ko sem bil pred njo, se je vse podrlo v meni. Navsezadnje sem pravi tepec. A nihče ne ve, koliko trpim. Rad bi se zjokal, a ne morem...!
O Jasni bom govoril z Jožetom.
8.	MARCA. To pot so me pa ujeli. Od drugega trimestra sem sam
podpisoval spričevala. Doma sem pa rekel, da jih zadnja dva trimestra ne dobimo. Nadzornik je to odkril in sedaj bodo klicali očeta. Cela polomija.	i >
9.	MARCA. Ko sem prišel domov, sem že po obrazihl spoznal, da je prispelo pismo iz šole. Pri kosilu je bilo še vse mirno. Kar naenkrat pa se je začelo. Na vprašanje sem zafrkljivo odgovoril in prejel od ata mojstrsko zaušnico.
Mama je jokala, oče je vpil in tolkel po mizi: „Tega je konec. Pošljem ga, naj gre delat.“
Da je bila slika popolna, sta začela jokati še Janez in Punčka. Jaz se sprašujem: Je treba toliko zdrahe zaradi stvari, ki jo dela večina fantov ?
Tukaj, dragi Danijel, se ne strinjam s tabo. „Večina“ fantov ne ponahk{h očetovih podpisom. Tudi to> ni prav nič junaško.
11. MARCA. Kazen v šoli. Zaradi ponarejanja podpisov tri dni ne smem v šolo.
15. MARCA. Te tri dni je bil doma popoln mir. Ko sem se vrnil v šolo, so me tovariši sprejeli kot junaka.
17. MARCA. S Pavlom in Petrom smo pri Andreju poslušali jazz glasbo Sidney Becheta. Pavel se je kar tresel, skakal in se zviral, tako ga je prevzel ritem. Andrejeva babica je vsa prestrašena prišla mi rit, pa ji je Andrej rekel: „Nič se ne boj, saj smo vsi potomci opice.“ Obrnila se je in še zamrmrala: „Saj menda res...“
28. MARCA. Ravnokar sem na radiu hotel poslušati jazz, ata pa “Carmen”. Rezultat: prepir in pridiga o „glasbi, ki razbija ušesa in pamet.“
A,ta me ponovno ne razume. Mi, mladi, potrebujemo na nek način izraziti našo mlado moč. Kako je vendar sijajno prepustiti se ritmu. A on? Nekaj časa spremlja svojo “Carmen” in si požvižgava, nato se negibno v naslonjaču preda užitku. Priznam. Za zaspati je njegova glasba odlična.
Gotovo si že opazil, kako pogosti so Danvjficlvi) prepiri s starši. Njegova mama je preplašena: „To ni več moj fant.“ Res Ije. Danijel odrašča in se uči živeti samostojno. Ne presodi pa pravilno svojega položaja. Stmvr, ima za „stare" in jim vedno nasprotiijle.
Kasneje mu bo mnogokrat žal, da je tolikokrat spravil mamo v jok.
Priredil A. M.	^	Se bo nadaljevalo
Trije za zakon
(On, ona in Bog)
So ljudje, ki denar preklinjajo, drugi pa časte; nekateri ga iščejo, drugi se ga pa izogibajo. Francoski jezuit in jezikoslovec D. Bohours je dejal: „Denar je odličen služabnik in slab gospodar.“
Kaj tebi pomeni denar? Bi bil rad bogat? Zakaj? Zase ali da bi drugim pomagal? Jane Serrod Singer je sestavil tole anketo:
TEST ŠT. 10 — ALI JE DENAR TVO PRIJATELJ ALI SOVRAŽNIK?
DA NE
A — 1. Ce imaš nekaj denarja odveč — ali ga uporabiš
za kaj res potrebnega, ali ga zapraviš tjavdan? —
2.	Ali večino stvari kupuješ na upanje in plačuješ po
obrokih ? ........................................... —
3.	Zavidaš milijonarja? Bi bil rad milijonar? ....... —
4.	Ce bi podedoval veliko bogastvo — bi začel drugače
živeti in misliti, bi bil drugačen (slabši) v verskem življenju in	do drugih? ...........................   —
5.	Bi ti bilo všeč, če bi se mogel ponašati z velikim
šopom bankovcev, z drago zlatnino in z dragimi oblekami ?	  —
DA NE
B — 1. Ali v gostilni najprej avtomatično skrbno pregledaš cenik in si potem izbereš najcenejšo jed? (iz ljubezni do denarja!) ...................................... —	—
2.	Se ti zdi, da je za pomoč potrebnim odgovorna
samo vlada, ne da bi moral tudi sam osebno pomagati bližnjemu? ......................—........... —	—
3.	Se ti zdi škoda denarja za novo obleko ali čevlje,
[čeprav je skrajno potrebno? ...................... —	—
4.	Ali rad z žalostjo pripoveduješ prijateljem o svojih
izdatkih? ........................................ —	—
5.	Misliš, da je otročje ali nepotrebno obdarovanje za
god, božič, poroko in ob drugih priložnostih ? ...	—	—
Opomba: Prvih pet vprašanj odkriva zapravljiv značaj, človeka z luknjo v žepu. Naslednjih pet (B) pa kažejo poteze, ki so pogosto pri skopem človeku.
Važno:	Kot vsaka anketa, tako tudi zgornje kratko izpraševanje ni
popolno. Pri prvih petih je zelo pogosto pridružena krepost radodarnosti, velikodušnosti; pri drugih petih pa celo mora biti vključena neka mera smisla za varčevanje.
Ocena:	Štej si v dobro po eno točko za vsak pritrdilni odgovor (DA)
bodisi pri skupini A ali B. Potem manjše število odštej od večjega.
| Ce si na vsa vprašanja odgovoril Ne — nimaš nobene točke. A prav to je znamenje zelo zdravega in pravilnega odnosa do denarja.
Ce si na eno vprašanje pri skupini A odgovoril DA in enako pri B, spet nimaš nobene točke. Ker je v tem primeru tvoja radodarnost izenačena s skopostjo, je zelo verjetno, da boš glede denarja lahko našel prijatelje.
V ostalih primerih pa:
1 do 2 točke, pri A ali pri B: še zadovoljivo (razmerje do denarja);
3 do 4 točke, pri A ali pri B: si v resni tekmi (in nevarnosti) z denarjem za to, kdo bi imel v tvojem življenju odločilno besedo, ti ali denar?;
5 točk, bodisi pri A ali pri B: v tem primeru je zelo verjetno, da je denar tvoj gospod, ti pa njegov služabnik.
Gospodu Janezu Kalanu v spomin
V četrtek, 10. avgusta 1967 je v 59. letu starosti umrl zadet od kapi č. g. Janez Kalan, slovenski dušni pastir v Ramos Mejia v Argentini.
Rajni gospod je bil rojen 22. oktobra 1908 v Puštalu pri Škofji Loki. Devetnajstleten je po odlično opravljeni maturi na škofijski klasični gimnaziji v St. Vidu nad Ljubljano vstopil v bogoslovje. V duhovnika je bii posvečen 3. julija leta 1932.
Kaplanoval je v St. Janžu, v Zagorju ob Savi in v Cerknici. Vmes Pa je okusil izgnanstvo. Nemški Nacisti so ga leta 1941 pregnali iz Slovenije na Hrvaško.
Leta 1945 je odšel v tujino. Po bivanju v raznih taboriščih na Koroškem je prišel v Argentino. Bii jo nastavljen v Ramos Mejiji pri Luenos Airesu, kjer se je pričela
nova doba njegovega življenja in dela.
V Ramos Mejiji je poleg dela na argentinski župniji skrbel tudi za Slovence v tem delu Velikega Buenos Airesa. Organiziral je versko skupnost. Vernikom je bil zvest pastir. Do podrobnosti je poznal svoje ovce. Vsakomur je pomagal, kjer je le mogel. Globoko vero je združeval z dobrohotnotno iskrenostjo.
Rajni g. Kalan je precej tudi pisal. V begunskih taboriščih je urejal ,,Bogoljub“. V Argentini pa je sodeloval pri reviji „Duhovno življenje“. Prva leta je zlasti prispeval literarne črtice, katere so naročniki revije z veseljem prebirali.
Novica o nenadni smrti je vse močno pretresla. V četrtek zvečer je ležal na mrtvaškem odru v Ramos Mejiji, v cerkvi, kjer je bil toliko let maševal, oznanjal božjo
besedo in deli’ druge zakramente. Maševal je krajevni župnik msgr. Basän.
Po sv. maši so truplo pripeljali v Siomškov dom. Tam je ležal do naslednjega dne. Ves čas so ga kropili, številni rojaki in molili za pokoj njegove duše.
V petek popoldne je bila najprej sv. maša, katero je v prisotnosti 25 duhovnikov daroval g. dr. Aloj-
zij Starc v imenu odsotnega direktorja Slov. dušnih pastirjev.
Po sv. maši se je razvil pogrebni sprevod. Pogrebne obrede je opravil sošolec g. Boris Koman. Ob grobu so se od rajnega g. J. poslovili: g. Boris Koman, msgr. Basan in g. Zupan Herman ml. predsednik Slomškovega doma.
Naj se spočije v Bogu zvesti slovenski duhovnik v tujem svetu!
MED NAMI V ARGENTINI
Slovensko romanje v Lourdes. Lourdes, verna podoba francoskega Lurda, kjer se je pred dobrimi 100 leti Marija prikazala sv. Bernardki, je tisti kraj, ki poleg Bujana privabi največ rojakov.
2e nad 30 let romamo Slovenci v Lourdes. Prva romanja je vodil k lurški votlini rajni g. msgr. Janez Hladnik. Ko je po drugi svetovni vojni prišlo v Argentino več tisoč rojakov, so se z veseljem pridružili vsakoletnemu romanju v Lourdes. Danes pomeni Lourdes zbirališče starih in novih naseljencev, tistih, ki so prišli iz Slovenije, in onih, ki so že tu rojeni. Kot lujansko romanje, tako ima tudi vsakoletno romanje v Lourdes poseben namen. Letos smo se pri lurški Mariji v nedeljo 20. avgusta spomnili dveh pomembnih jubilejev: 60-letnice kronanja brezjanske Marije in 250-!etnice kronanja Svetogorske Gospe.
Zbralo se je okoli 1500 rojakov. Najprej je bil skupni rožni venec pri lurški votlini, nato pa se je razvila procesija, ki jo je vodil g. župnik Gregor Mali. Ob vhodu v cerkev so vsi romarji prejeli spominske podobice brezjanske Marije, katero je izdela! g. Franci Ho-losan. V zgornji cerkvi je bila romarska sv. maša z nagovorom g. dr. Alojzija Starca. Vse romanje je bilo' povezano s petjem vedno lepih Marijinih pesmi. Sloves" nost je povzdignila vrsta ministrantov in številne narodne noše.
Petnajsti socialni dan. Bil je v nedeljo 13. avgusta v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Razpravljal je o slovenskem narodnem občestvu.
Za udeležence socialnega dne je daroval sv. mašo ob 8 uri g. dr. Alojzij Starc. V cerkvenem nagovoru je razvijal misli o idealu ob-
čestvenosti kot jo je nakazal II. Vatikanski cerkveni zbor. Po sv. maši je udeležence pozdravil stal' ni predsednik za socialne dni g. Avgust Horvat.
V predsedstvo socialnega dne so bili predlagani: g. Rudolf Smersu, g. Božo Fink, predsednik Zedinjene Slovenije, in zastopniki slovenskih domov (gg. Ivan Lužovec, zastopnik društva Slovenska vas, Franc Pernišek, predsednik društva Slovenska Pristava v Caste-larju, Herman Zupan ml., predsednik Slomškovega doma). Tajnik je bil g. Stane Žužek.
Na XV. socialnem dnevu sta bili predavanji g. dr. Vinka Brumna in č. g. dr. Franca Gnidovca.
Na osnovi obeh referatov so bile sestavljene resolucije. Predsednik socialnega dne g. Smersu jih je dal v debato in izglasovanje.
Glase se takole:
1.	Človek je po svoji naravi družno bitje in se more dovolj in Prav razviti le v družbi. Življenje v občestvu je zanj zato naravna Potreba. Toda poudariti je treba, da je občestvo zaradi človeka in ne obratno.
2.	Iztrgani iz svojih naravnih °bČestev (domovine in naroda, soseske in morda družine) in še ne Vrastli v nova, potrebujemo v zdomstvu domačega občestva. Nu-
mlajšim more to pomagati do Pnavilnejše vključitve v nova.
3.	Redno se človek rodi v občemu, a mora vanj tudi vrasti, da
more rasti iz njega, a zato je treba, da se tudi dejavno zanima za svoje občestvo; za njegovo rast in izpopolnjevanje. Ne smemo le od njega jemati; moramo mu tudi dajati.
4.	Kot ideološko-politična emigracija imamo važno narodno poslanstvo. Izvrševati ga moremo le v strnjenem občestvu. S pomočjo tega občestva lahko ostanemo Slovenci.
5.	Kot kristjani moramo biti povezani v zmedi današnjega časa po istem svetovnem nazoru, na vseh področjih udejstvovanja. Hvaležnost zaslužijo vsi, ki se za to trudijo med nami, često z velikimi žrtvami.
6.	Odpravimo v našem občestvu vse, kar nas razkraja ter slabi. V živi zavesti svoje narodnosti, storimo vse, da se naša zavest ohrani tudi v bodočih rodovih.
7.	Ker smo vsi odgovorni za zdravje, rast in izpopolnjevanje občestva, imamo tudi zato vsi pravico, da pri urejanju občestva sodelujemo po svoji vesti in vednosti in da skušamo uveljaviti svoje različne zamisli ter se trudimo, da jih vskladimo v delo za skupno dobro.
P»c<slava šolskih aliiok na čast škofu Antonu Martinu Slomšku, očetu slovenske šole. Bila je v nedeljo 3. septembra v Slovenski hiši v Buenos Airesu.
Najprej je bila sv. maša, katero je daroval č. g. dr. Alojzij Starc. V nagovoru je pokazal na Slom-
škov zgled v štirih važnih življenjskih dogodkih: Krst, birma, maš-niško posvečenje in zadnji trenutki življenja.
Po sv. maši, kateri je prisostvovalo poleg otrok in vseh slovenskih šol tudi veliko staršev in prijate-
ljev mladine, je sledila igra Josipa Ribičiča: Palčki. Pripravili so jo v režiji g. nadzornika Albina Petelina otroci slovenske šole iz Ca-rapachaya. Sceno je izdelal g. Jože Korošec. Ves mladi svet je bil zasanjan v kraljestvo palčkov.
Igralci in sodelavci 'pri uprizoritvi Martina Krpana, satirične komedije v petih dejanjih (devetih slikah), ki jo je napisal Joža Vombergar in režiral Maks Borštnik; scenografija Maks Borštnik in slikar Ivan Bukovec. Nastopili so: Stanko Jerebič (Martin Krpan), Joža Vombergar (cesar), Frančiška Reja (cesarica), Angelca Bavdek, Ciril Markež, Lojze Rezelj, Ludvik Štancer, Maks Nose, Tine Debeljak ml., Tone Mežnar, Maks Borštnik, Franc Gerkman, Janez Perharič (Brdavs), Frido Beznik, Jože Žakelj, Tone Rode, Stanko Novak, Ludvik Pikee, Marjana Marn, France Hribovšek, Andrej Mele, Bogo Rozina, Jožejka Debeljak, Lučka Bajec, Andrej Fink, Marija Mehle, Tinka Urbančič, Franci Willempart, Maruška Batagelj, Jurij Fajdiga, Pavel Fajdiga ml-, Alenka Pograjc, Joško Repovž, Marija Repovž, Janez Rode. — Igro je uprizorilo Slovensko gledališče v Buenos Airesu v dvorani Slovenske hiše. Bilo je pet predstav: 29. in 30. julija, 5. avgusta dvakrat (enkrat posebej za šolske otroke — te se je udeležilo okoli 600 otrok!) in zadnja predstava 6. avgusta. Igro je videlo doslej rekordno število rojakov — okoli 1600 (z otroki). Vsem sodelujočim (na odru in za kulisami) smo iskreno hvaležni!
Dem molitve in vo'kove za slovensko mladino. Na vigilijo Marijinega vnebovzetja smo tudi letos imeli dan molitve in pokore za slovensko mladino. Namen tega dne je bila prošnja k Bogu, da bi slovenska mladina v domovini in v tujini živela iz vere in po veri.
Nova knjiga: Iskanja. Sloven-ska kulturna akcija je kot prvo Publikacijo X. letnika svojih knjižnih izdaj izdala delo dr. Vinka Brumna:	„Iskanja“. Knjigo je
°premil arh. Božidar Bajuk. Ima 281 strani. Razdeljena je na uvod in pet poglavij: Brez vodnikov in *uči, Od načel do dejanj, Misli o kritiki. Naseljenci in narodnost, Največja pa je ljubezen. Knjigo, ° kateri bomo še poročali, vsem rojakom toplo priporočamo.
Mladinski dnevi. Kot prejšnja lota tako tudi letos mladina, združena v SDO in SPZ, prireja Mladinske dneve.
V	nedeljo 13. avgusta je bil II. Mladinski dan v Carapachayu. Na ta dan so poleg mladine iz Vel. Buenos Airesa prišli tudi 'fantje m dekleta iz oddaljene Mendoze, ki so Bi izbrali prav te dni za obisk Prijateljev v Buenos Airesu.
V	nedeljo 10. septembra je bil Mladinski dan v San Justo, v ne-doljo 24. septembra pa je bil M'a-dinski dan v Slovenski vasi.
Mladinski dnevi so se pričenjali a sv. mašo, nato so bila mladinska zborovanja in športna tekmovanja.
Novice
iz
Slovenije
Pregled ljubljanske nadškofije. V letošnjem letopisu beremo, da je bilo 'stanje ljubljanske škofije 1. maja 1967 tako-le:
„Nadškofija ima 6 arhidiakona-tov, 19 dekanij in 287 župnij. Od leta 1959 so bile ustanovljene nove župnije: v Ljubljani: Kodeljevo, Stepanja vas, Koseze, Dravlje, Sveti Križ, Sveta Trojica, Primskovo v Kranju, Grosuplje in Izlake.
Vseh duhovnikov ljubljanske nadškofije je na ozemlju Jugoslavije 300 in 1 diakon, in sicer 294 v ljubljanski nadškofiji, 1 v mariborski škofiji, 4 v apostolski administraturi za slovensko Primorje in 1 v beograjski nadškofiji. Na ozemlju ljubljanske nadškofije živi in dela 23 duhovnikov iz tujih škofij.
Mnogo duhovnikov ljubljanske nadškofije je v inozemstvu, in sicer: v Angliji 1, v Avstriji 19, v Belgiji 4, v Franciji 3, v Italiji 16, v Zahodni Nemčiji 5, v Španiji 1,' v Argentini 48, v Braziliji 3, v Čile 6, v Ekvadorju 6, v Venezueli 1, v Kanadi 2, v USA 20. Vseh skupaj 134. Temu številu je treba prišteti še 34 duhovnikov, ki so bili na lastno prošnjo ekskar-
dinirani iz ljubljanske nadškofije. Po drugi svetovni vojni je v tujini umrlo 41 duhovnikov ljubljanske nadškofije.
Redovnih duhovnikov je na ozemlju ljubljanske nadškofije 121. Vseh duhovnikov je torej 421, rc dovnic 714, število prebivalcev pa znaša 634.500, cd teh je katoličanov 604.227; ozemlje meri 8.549 kvadratnih km."
Slovensko romanje na Trsat. V nedeljo, 27. avgusta je okoli 2.000 Slovencev romalo na Trsat. Romarji so bili iz Kranja, iz Ljubljane, iz škofje Loke, iz Črnuč, iz Kamnika in od drugod.
Romarje je vodil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. Ob 10 uri se je začel pomikati iz samosta-na sprevod duhovščine z nadškofom. V cerkvi pred milostnim oltarjem je kustoz frančiškanske province v Zagrebu p. Tomislav Tomiša z izbranimi besedami pozdravil nadškofa, slovenske duhovnike in romarje. Izrazil je veliko veselje nad prihodom, spomnil se je slovenskih romarjev, ki že stoletVi obiskujejo Kraljico Jadrana. „Te stene so prepojene z molitvami in prošnjami slovenskega ljudstva." Omenil je slovensko proslavo 1200 letnice pokristjanjenja in poudaril, da smo Slovenci ves čas ostali neomajno trdni v veri in vneti Marijini častilci.
Zaključna slovesnost ob 250 letnici kronanja Marijine podobe na Sv. Gori pri Gorici. V soboto in v nedeljo 16. in 17. septembra je
bila zaključna pobožnost ob 250 letnici kronanja. V soboto zvečer je bila peta maša s sodelovanjem in pridigo domačega župnika prelata Andreja Simčiča. Ob avemariji je po vseh župnijskih cerkvah slovenskega Primorja nekaj minut slovesno zvonilo. Opolnoči je bila maša s sodelovanjem in govorom mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika. V nedeljo ob 8 zjutraj je maševal škof dr. Janez Jenko. Ob 10 uri pa je bila ponti-fikalna maša in govor ljubljanskega nadškofa dr. Jožeta Pogačnika. Po govoru je bila še posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
N':, vi vizitator jugoslovanske pbOvince lazaristov. Za novega vi-•zitatorja jugoslovanske province lazaristov je bil imenovan dr. Stanko Žakelj CM, ravnatelj usmiljenih sester sv. Vincencija.
Slovenski kapucinski komisariat. Z odlokom kongregacije za redovnike je bila dne 12. julija 1967 odpravljena dosedanja kapucinska ilirska provinca, v kateri so bili združeni vsi kapucinski samostani v Sloveniji in na Hrvaškem. Z istim odlokom sta bila ustanovljena dva samostojna komisariata, eden za Slovenijo, drugi za Hrvaško. Slovenski kapucinski komisariat bo imel svoj sedež v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Za prvega komisarja je bil imenovan p. Boleslav Polanski, definitorja pa sta p. Jože Kunšek in p. Avguštin Cijan.
teološka fakulteta. Za honorarnega predavatelja za cerkveno pravo na bogoslovni fakulteti v Ljubljani je bil imenovan dr. Stanko Ojnik, do sedaj tajnik na Škofijskem ordinariatu v Mariboru.
Janko Oražem, župnik na Trebelnem, umrl. 15. avgusta 1967 je v 70 letu starosti umrl g. Janko Oražem, župnik na Trebelnem. Rodil se je 1897 v Nemški vasi, župnija Ribnica. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1922. Kaplan je bil v Tinjah, v Starem logu, Crmošnjicah in Cerkljah ob Krki. Leta 1937 je bil umeščen za župnika v Strugah, kjer je ostal 10 let. Župnijo Trebelno je upravljal 12 let, vmes pa je moral 8 let biti cdscten. Na praznik Marijinega Vnebovzetja je zjutraj svojim faranom predstavil kaplana, ki mu je bil zaradi bolezni dan v pomoč, Se isti večer pa je nenadoma umrl. K njegovemu pogrebu na Trebelnem se je zbralo 33 duhovnikov in vsa njegova župnija, ki se mu je ^ grobu prisrčno zahvalila za njegovo delo in trpljenje.
Anton Gornik se je odpovedal ^npniji Šmartno pri Litiji in je bil imenovan za upravitelja župnije Sela pri Kamniku. Razrešen jg bil tudi službe dekana litijske dekanije, ostane pa mu naslov „zaslužnega dekana.“
Duhovniške spi'cmiembe. Msgr. Anton Smerkolj, župnik in dekan v Zagorju ob Savi, je bil imeno-Van za stolnega kanonika v Lju-
bljani, župnika stolne župnije, ar-hidiakona prvega arhidiakonata in konzistorialnega svetnika; Alfonz Grojzdek, župnijski upravitelj v Sodražici in soupravitelj Gore, za župnijskega upravitelja v Zagorju ob Savi, za dekana zagorske dekanije in duhovnega svetnika; Anton Copar, upravitelj na Robu, za upravitelja v Sodražici in soupra-vitelja Gore; Franc Dolžan, upravitelj na Savi, za upravitelja na Robu; Ivan Sitar, upravitelj v Cemšeniku, za župnika na Brezovici pri Ljubljani; dr. Ftanc Rozman za upravitelja v Naklem; Franc Hotar za upravitelja v Cemšeniku, Melhijor Skoda za upravitelja na Savi; Ciril Merzelj. za u-pravitelja v Stangi, Vinko Sega, župnik in dekan v Šmartnem pri Litiji, za soupravitelja Javorja pri Litiji.
Novo bogoslovce v Mariboru. V Mariboru so se odločili dvigniti mariborsko stolno župnišče, kjer bodo dobili prostora za GO bogoslovcev. Z delom bodo pričeli v septembru. V pastirskem pismu, ki so ga avgusta prebrali po vseh cerkvah škofije, piše škof dr. Maksimilijan Držečnik tudi tole: „Letos bodo dela trajala predvidoma tri mesece. Najprej bomo dvignili streho 'stolnega župnišča za dve nadstropji, nato se bo zidalo. Stavba v surovem stanju bo letos dovršena. V zimskih mesecih bomo izvršili inštalacije, v prihodnjem poletju naj bi zgradbo dovršili. Na-
•lednjo jesen bodo mogli bogoslovci že priti v Maribor.
Leta 1959 je b. sl. Slomšek ustanovil v Mariboru bogoslovno semenišče, ki je uspešno delovalo do leta 1941, do začetka druge svetovne vojne. Vršilo je izredno važno poslanstvo na naši severni meji ne le v verskem temveč tudi v narodnem pogledu.
Sedaj želimo Slomškovo ustanovo vsaj delno obnoviti. Prepričan sem, da se vsi častiti sobratje in dragi verniki zavedate, da gre zares za veliko in važno zadevo. Zato trdno pričakujem, da 'boste vsi z veselim srcem po svojih močeh pomagali pri tem delu. „Veselega darovalca Bog ljubi“ pravi Sv. Pismo. Narodni pregovor pa pravi: „Dvakrat da, kdor hitro da."
Ob koncu izročamo to veliko delo v varstvo Matere božje, kraljice duhovnikov. Obenem prosim b. sl. Slomška naj nas s svojo priprošnjo pri Bogu podpira, da bomo to veliko delo srečno dovršili v čast božjo in zveličanje duš."
Slovenci po svetu
Kanade,
V Tii 'ontu je 4. julija tega leta umrla sestra Marija Hočevar, ki je komaj pred desetimi meseci napravila redovne obljube v cerkvi sv. Vladimirja. S. Marija Hočevar je v zadnjem letu poučevala v sobotni slovenski šoli. Naj počiva v miru!
Gorica
Novi goriški nadškof, msgr. Pe-te>r Cocolin, je prejet škofovsko posvečenje v nedeljo, 3. septembra v starodavni baziliki v Ogleju. Škof posvetitelj je bil beneški patriarh kardinal Urbani, soposve-titelja pa sta bila nadškof msgr. Santin iz Trsta in videmski pomožni škof msgr. Pizzoni. Slovenci so se slovesnosti udeležili v velikem številu ter svojemu nadškofu izrazili željo, da bi ga spremljal božji blagoslov ter njihova vdanost in ljubezen.
Trst
Tečaj zamejskih duhovnikov. V
Domu duhovnih vaj v Trstu se je zbralo veliko število zamejskih duhovnikov na vsakoletni pastoralni tečaj, ki je bil letos sedmič in sicer 29. in 30. avgusta. Duhovniki so v torek somaševali s škofom dr. Janezom Jenkom, v sredo pa s tržaškim nadškofom msgr. Santr nom. Predavali so: škof dr. Jenko, prof. dr. Alojzij Ambrožič iz Kanade, dr. Matej Poštovan in Bojan Ravbar, kaplan koprske stolnice. V sredo popoldne so udeleženci obiskali Marijino svetišče na Vejni, kjer je bila zaključna pobožnost. Med navzočimi so bili tudi msgr. A. Orehar iz Argentine, msgr. I. Kunstelj iz Anglije, kanonik Zechner iz Celovca, dr. J-Mikula iz Avstralije in veliko dru-drugih izseljenskih ter zamejskih duhovnikov.
Spomini
poročevalca
iz
Kristusovih
časov
p. Heredia DJ — Fr. Kremžar
Bila je že trda noč in nisem več upal, da bi nas Janez obiskal. Tedaj pa je nenadno stal pred nami.
Njegova postava je ob svitu tabornega ognja — na eni strani vsa temna, na drugi pa ožarjena od ognja — bila videti nad vse mogočna.
„Mir z vami!“ nas je pozdravil, ipotem pa po domače prisedel na skalo. Iz malhe za pasom je privlekel nekaj v palmine liste zavitega; ko je razvil, se je prikazala črna snov, ki jo je mirno začel jesti.
„Kobilice so!“ mi je počepnil Samuel. „Pražene so in stlačene ko sardine...“
Janez je mirno pojedel to jed, po kateri se mi res niso sline cedile. Potem je vzel bučko, iz katere je po malem srkal neko gosti jato tekočino. Samuel mi je povedal, da je to med divjih čebel. Končno je vzel drugo, večjo bučo z vodo in pil. Ostanek si je prihranil, da si je umil noke, kakor veleva obred.
Med Janezovo skromno večerjo je izza Moabskih gora vzšel mesec. Jakob je vneto risal to izredno postavo. Samuel je gledal Janeza z očetovskim občudovanjem in ljubeznijo. Služabniki so se v spoštljivem strahu odmaknili. Jaz pa sem se
kakor zamaknjen zazrl v tega čudovitega moža, čigar postava je ob svitu mesečine bila videti še skriv-nostnejša.
Po opravljenem predpisanem umivanju in kratki molitvi se je Krstnik obrnil k meni in uprl vame svoje oči. Molče me je gledal nekaj hipov, ki so se mi zdeli stoletja dolgi. A njegov pogled se zdaj ni iskril kakor takrat, ko je pogledal farizeje. Bil je dobrohotnejši in milejši, vendar strašno vzvišen. Čcsprav mi je bil videti naklonjen, sem se zdaj vpričo njega sam sebi zazdel tako neznaten, da sem nehote pobesil oči.
„Rad bi vedel, kdo sem?“ je slednjič prekinil molk. Glas mu je ubrano zvenel.
Niti besedice mu nisem odgovoril. Namesto odgovora sem se sklonil in se mu do tal priklonil... A me je rahlo prijel za roko, me dvignil in posadil nazaj. Sam pa je Obstal. Za njim se je zmeraj više dvigal mesec. ..
„Bil sem v puščavi,“ je spregovoril. „Zaslišal sem Gospodov glas, ki mi je govoril: ‘Vbij!’ Jaz pa sem odgovoril: ‘Kaj naj vpijem, Gospod?' — ‘Kar je napovedal Izaija!’ mi je velel glas. Nato sem začel: ‘Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze, vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj še zniža in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, maj postane gladka pot!’“
Z roko je pokazal že dokončano pot, ki vodi s hriba.
Potem je nadaljeval: „Skoro su bo razodela slava Gospodova, in takrat
bodo vsi ljudje hkrati videli, da so usta Gospodova govorila po prerokih ... In stoipil sem na visoko goro oznanjat Sijonu veselo vest in sem močno povzdignil svoj glais, ko sem govoril Jeruzalemu. Rekel sem mestom Judovim: Ne bojte se, tukaj je vaš Bog. Naglo pride Gospod, vaš Bog, z neskončno močjo in bo vladal z vso silo svoje besede in svoje roke; zakaj pred njim je vse meso kakor seno in slava sveta kakor travniški cvet, ker seno Se posuši in cvet se ospe, kakor hitro ga zadene Gospodov dih. Seno se posuši in cvet se ospe, Gospodova beseda pa vekomaj ostane.“
Tedaj se je iz bližnje staje oglasilo blejanje jagnjet. Janez je prisluhnil. In kakor bi v njem vstala preroška misel, je zaklical: „On, ki pride za menoj, Izvoljenec Gotepodov, bo kot pastir pasel svojo čredo, dvignil bo v svoje roke jagnjeta in jih vzel v svoje naročje, in on bo nosil na svojih ramah izgubljene ovce, kakor je prerokoval Izaija.“
Kakor navdihnjen je s povzdignjenim glasom nadaljeval:
„KUot je, ki je izmeril vode morja s prgiščem svoje roke in je steg-gnil roko in stehtal nebes? Kdo je, ki je samo s tremi prsti držal težo 'sveta in tehtal doline in gore kakor tehtnica? Kdo je pomagal Duhu Gospodovem, ali kdo mii je bil svetovalec in mu dal kakšno misel?... Glej, vsa ljudstva so pred njim kakor kapljice vode in največji otoki kakor granitni prah. . .
Bo še
Zlato
večnega
Juda
Hugo Wast
III.
Zavzetje sveta brez vojska
Ko so si ljudje opomogli od poloma, 'ki ga je povzročila paraguajska vojna, so nastopila leta velikega blagostanja. V Argentincih se je razvila ljubezen do razkošja. Posledica te ljubezni je bilo neomejeno poželenje po svili, poželenje, ki ga je vlada skušala brzdati s tem, da je naložila na svilo visoke carinske davke.
Zaharija Blumen se je postavil proti vladi in se zavzel za potrebe Argentincev. Ves se je posvetil nalogi, da jim je preskrboval dragocene tkanine brez državnih davkov.
Kupoval je svilo na Japonskem in v Italiji ter jo skrival v svojih skladiščih v Bandi Oriental med Montevideom in Colonio.
Tu so jo prevzele njegove ladje, hitrejše in s sposobnejšimi ljudmi na krovu kakor ladje carinske policije.
Ponoči so njegove ladje vozile blago čez Rio de la Plata in ga izkrcavale na skritih krajih po Delti v Tigre ali po zakotjih San Isidra.
Med stroške za trgovino je Blumen vedno pisal tudi nagrado za okrožnega policijskega ravnatelja ali za načelnika varnostne straže. Te-
tnu pravijo Argentinci coima (izg. kojma). V tehničnem jeziku se temu pravi „mazilo, mastna, tekoča snov( s katero mažejo osi in kolesno zobovje, da se prepreči cviljenje.“
Včasih se pa kakega zobovja maža ni prijela in ubogi mornarji na Zaharijevih barkah so se morali streljati s financerji po pretokih, na obrežju in po vodnih kolenih v ustju reke.
Toda taki pripetljaji so promet Ustavili komaj za kak teden. Zaha-r'ja je ranjene pozdravil, mrtve pozabil in mazal še mastneje ali skrbel, da so spravili s poti kaka manjša kolesa, ki se niso dala mazati, kakor je bilo treba.
Pri vseh teh stroških bi Blumenovo svilo v Buenos Airesu lahko prodajali za tretjino cene, katero je imelo blago, ki je prišlo v mesto skozi zakonito pristanišče.
Toda Zaharija se je varoval, da bi svojo svilo prodajal po taki ceni, da ae bi uničil poštenih tekmecev. Znižal je ceno svojemu blagu samo Ua pol.vico, zaradi česar je lahko Ubil dve muhi na mah: ni zaslužil Več kakor dvajset odstotkov in ni do kraja uničil vseh poštenih trgov-Cev- Skušnja ga je bila naučila, da Morajo sleparji trgovati samo zaradi poštenih ljudi.
Od svile je prešel na cigare, na mpke in 'na morfij.
In tako je s pomočjo spretnih in 'UoKSečih ljudi, ki so spravljali v Promet njegove strupe, odkrival no-Ve zlate poti.
Zapazil je, da prihaja med stoti-soče priseljencev, ki jih na nezavarovana argentinska obrežja bruhajo evropske ladje, veliko odličnih go-spal baronic in grofic z imeni, ki jih je težko izgovoriti, in ki žele izkoristiti premoženje svojih oblik in svoja zveneča imena: grofica Kozlovska, baronica Zytnizka-
Opazil je pa tudi — kajti Zaha-riju ni ušla nobena podrobnost — da prestolniški gospodje prav radi puščajo svoj denar v rokavičarnah in dišavnicah in slaščičarnah, kamor zahajajo mlade tujjke s sanjavimi imeni.
če so se tiste čase kake Eve ali Olge ali Abigaile odločile, da si spremene ime, so se zatekle k operam in se prekrščevale v Gilde, Norme, Aide-
Zdaj so opere padle v pozabljenje in so dekletom bolj všeč angleško zveneča imena filmskih igralk.
Zaharija je bil prvi v Buenos Airesu, ki je spravil v zvezo ti na videz neumni in vsakdanji dejstvi: sanjavo nagnjenje prestolniških gospodičev, zaradi katerih so mlade dame menjale imena in pa zvok nekaterih priimkov med priseljenimi damami.
Še tisti dan, ko sta se izkrcali baronica Fanny Chmielnicka in grofica Ida Gliickova, ki sta odpotovali iz Amsterdama v tretjem razredu, ju je Zaharija Blumen poiskal v „Priseljenskem hotelu”, kamor ju je spravila državna radodarnost.
Bo še
OKTOBER (Octubre) 1967 Štev. 10 — LETO XXXIV.
dž
UVODNIK_____________513__Slovenska birma v „LETU VERET__________
MISEL TEGA MESECA 527 Ali naj še molimo rožni venec ?	______
BOGOSLUŽJE	521	Kako	fant postane	duhovnik ?__________
VZORI IN DOGODKI	536	Ob 60-letnici kronanja
540 Iz dnevnika Janeza XXIIL
553	12. poglavje: Dodatek k „Povesti duše“
CERKEV V SVETU	514	Korak	naprej
518 Misijonski poklici
520, 525 Iz Vatikana
525 Reforma rimske kurije
532 Odločno pismo jugoslovanskih škofov (II.)
542 Življenje in vzgoja za železno zaveso (VIII.)
V DRUŽINI	546
548
549 552
FANTJE IN DEKLETA 557
559 561 563
573	Poročevalec iz Kristusovih časov
574	Zlato večnega Juda
656 Gosipodu Janezu Kalanu v spomin 566 Med nami v Argentini 545, 569 Novice iz Slovenije 572 Slovenci po svetu
SPOMINI
ROMAN
NOVICE-
Želja po razgovoru Iz o,četovih zapiskov Družina v krizi Ušli so mi
Anketa XX.
Dnevnik Ane Marije Danijelove zgodbe Trije za zakon
NAROČNINA: Celoletna maroCnina v Argentini in obmejnih državah 1.601).— pesov; v ZDA in v Kanadi 7 dolarjev; v Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800.— lir* drugje protivrednost dolarja.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:	Antonio Orehar, Ramön Falcön 4153,
Bulenots Aires, Argentina.
POVERJENIKI:
Argentina: Dušnopastiraka pisarna, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapsak, 6019 Glaes Avo., Cleveland, Ohio 44103, USA.
Slovenska pi*s., Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland S, Ohio 44103, USA. Kanada: Ivan Marn, 131 Treeview Drive, Toronto 14, Ont., Canada.
Trst: Mariiiaa družba, Via Risorta 3, Trfreste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Italia.
Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovoc.
..Duhovno življenje“ je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (ni£gr* Anton 'Orehar); urejujeta dr. Starc Alojzij in Rodo Jurij. — Editor reap.: Antonio Orehar, Ramön F’alcön 4158, Bs Aires. Reg. de la Prop. Intel. No. 8*2.906'
Tiska Vilko SRD, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina.

Slovo od g- župni-ika Janeza Kalana
Župnik v Ramos Mejiji moli v farni cerkvi za pokoj njegove duše
f
Pogrebna sv. maša v Slomškovem domu v Ramos Mejiji — tu je bil g- Kalan vsa leta slov- dušni pastir
Pogrebni sprevod na pokopališču v San Justo