ipodarskj in političen list za KprošK^ Slovence.
Izhaja vsako drugo soboto
v Krauju (tiska Iv. Pr. Lampreti izdaja konsorcij „Gorenjca“ ; odgovorni urednik Lavoslav Mikus).
Velja za celo leto 4 K iti se plačujejo naročnina in in-serati naprej. Vsi rokopisi, pisma in druge poäiljatve naj se pošiljajo na uredništvo in upravništvo .Korošca» v Kranju. Rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačuje za enostopno petit-vrsto za enkrat 12 v, za dvakrat 18 v, za trikrat 24 v, za večkrat po dogovoru.
Posamezne številke stanejo 10 vin.
V Celovcu, v soboto, dne 1. maja 1909.
Leto II.
Slovenščino izpodrivajo ! — j Slovenski poslanci, na noge! j
V torek se je zopet otvoril državni zbor in 1 naša dolžnost je, da ob tej priliki opozorimo slo- j venske, zlasti našega koroškega poslanca, da izpregovore pošteno besedo radi krivice, ki se godi nam koroškim Slovencem v najbližjem času.
Na Koroškem je vse polno odvetnikov nemškega pokoljenja, ki prav radi sprejemajo zastopstvo slovenskih strank, ki pa na drugi strani nimajo toliko takta in dostojnosti, da bi se tudi naučili občevalnega jezika strank, katere zastopajo. Prav mučni so prizori pri sodiščih na Koroškem, ko zastopa nemški odvetnik slovensko stranko, ne da bi se mogel ž njo natančno infor- j mirati brez tolmača. Kakšno je v takih slučajih zastopstvo, si lahko vsakdo sam predstavlja, saj se dostikrat zgodi, da mora nemški odvetnik naprositi sodnika, ki za silo lomi slovenščino, da posreduje med njim in njegovo stranko kot tolmač, cziroma, da mu prevaja slovenske izpovedbe prič v blaženo nemščino. Seveda izostanejo pri tem vse podrobnosti, ki so za pravdo čestokrat merodajne, vsled česar se mnogokrat zgodi, da slovenska stranka, zastopana po nemškem odvetniku, izgubi pravdo le vsled jezikovnih nezmožnosti nemškega odvetnika. Slovenskim odvetnikom na Koroškem je nazadnje lahko vseeno, kako zastopajo nemški advokati svoje stranke, saj trpe pri tem le narodno mlačne stranke, dočim stranke zastopane po slovenskem odvetniku, same uvi-devajo dobrote jezikovne usposobljenosti njihovega zastopnika. S to stvarjo bi se tudi ne bavili, ako bi v zadnjem času pod nemškonacijo-nalnim ministrom za pravosodje ne napravili Nemci zopet važen korak naprej do cilja, da iztrebijo slovenščino pri koroških sodiščih.
V narodnomešanih krajih se naseljujejo navadno le odvetniki, ki razumejo vse v deželi navadne jezike, vsled česar smatrajo pod svojo častjo, zaračunavati strankam prevod pravdnih
spisov, če slučajno niso pisani v njihovi materinščini. Tako n. pr. laški odvetniki v Gorici in Trstu nimaju poguma, pa tudi ne slabega ukusa, nakopavati svojim strankam večje troške za to, če so oni jezikovno manj usposobljeni, kakor bi pa bilo treba. Ni nam znan slučaj, da bi v tem oziru sodišča na Goriškem in Primorskem prišla v položaj presojati vprašanje, jeli je odvetnikom, ki ne razumejo drugega v deželi navadnega jezika, oziroma njihovim strankam prisoditi prevod pravdnih spisov v drug v deželi navadni jezik, ali ne.
Tudi sodišča na Koroškem doslej niso priznavala troškov za prevod slovenskih pravnih spisov v nemščino, marveč so vedno črtala tozadevne postavke, če je bil nemški advokat toliko predrzen, da je postavil take troške v svoj troškovnik.
Za časa uradovanja novega nemškonacijo-nalnega pravosodnega ministra se je pa pravkar opisana praksa koroških sodišč nenadoma izpre-menila. V neki prizivni zadevi pri okrajnem sodišču v Podkloštru je prizivatelj vložil svoj priziv proti sodbi okrajnega sodišča v Podkloštru v slovenskem jeziku. Njegov priziv je bil zavrnen, nasprotnik je pa postavil v svoj troškovnik tudi znesek 5 K za prevod prizivnega spisa iz slovenščine v nemščino, kar mu je prizivno sodišče tudi priznalo.
Pritožba na najviši sodni dvor na Dunaju v tem oziru ni imela uspeha, ker je najvišji sodni dvor smatral, da je bil prevod prizivnega spisa potreben, vsled česar je bilo pripoznati tozadevne pravdne troške.
Taka praksa je pa silno dalekosežnega pomena, kajti naši narodni nasprotniki si bodo dajali prevajati slovenske vloge tudi takrat, kadar slovensko razumejo, oziroma bodo kratko in malo zahtevali za prevod takih vlog plačilo primernega zneska. Če jim sodišča ugode in priznajo troške prevoda bo konec ta, da bodo za pravico, da smejo vlagati pri koroških sodiščih slovenske vloge, morali plačevati v slučaju, da izgube pravdo,
nasprotniku tudi pristojbine za prevod njihovih pravdnih spisov. Na ta način bo pravdanje za slovenske stranke postalo mnogo dražje, čisto naravna posledica pa bo, da bodo slovenske stranke enostavno vlagale nemške pravdne spise, da se le izognejo večjim troškom pravdanja. Na ta način bodo Nemci dosegli sčasoma, da bodo slovenščino popolnoma iztrebili pri koroških sodiščih, kar je že davno njih očitno izražena želja.
Zoper to nakano se moramo še pravočasno zavarovati, vsled česar poživljamo vso slovensko javnost, sosebno pa slovenske gg. državne poslance, da store svojo dolžnost in branijo pravice slovenščine pri sodiščih, ki so namenjena slovenskemu ljudstvu.
Šole v Bosni.
Bosna ima dandanes več sto cerkvenih šol turške vere in čez 200 pravih ljudskih šol. Cerkveno šolo imenujejo «Metkeb». V takih šolah poučuje turški duhoven in sicer skoro edinole branje. Branje pa zato, da morejo brati ljudje potem njih sveto pismo (koran). Po deset let hodijo otroci v šolo in se naučijo samo nekaj brati. Turški abecedniki ali začetnice (prve bukve), imajo črke drugače uvrštene, kot pa naše. Tam stoji na sredi b, okoli njega pa a, e, 1. Če bere učenec naprej, tedaj n. pr. dobi: ba, če bere navzgor: be in če bere navzdol: bi. če zna pa tudi brati koran, ga vendar ne razume, ker je pisan v arabskem jeziku. Proti takemu poučevanju so tudi Turki sami, kateri so bolj pametni, ker se s tem potrati mnogo časa, doseže se pa tako malo. Vendar bo pa trajalo še nekaj časa, preden se bo odpravilo tako poučevanje.
Več kot 200 je, kakor smo zgoraj omenili, pravih ljudskih šol. V teh poučujejo kakor pri nas, učitelji in poučujejo se približno isti predmeti. Glavna stvar je pa, kakor po vseh šolah (razen slovenskega dela Koroškel Stavčeva pri-pomnja) materni jezik. Od začetka so jim hoteli vsiljevati tudi nemščino, ali ljudstvo iste ne
PODLISTEK.
Zvestoba in nezvestoba v ptičjem zakonn.
Po prof. dr. L. Biidinerju spisal M. Konec.
Težje kakor ta goljufana in potrta soproga, je pretrpela podobno usodo golobica, katera je gospod H. na nekem dvorišču opazoval. Njeno obnašanje kaže, da vsplamti od prave ljubezni neločljiva ljubosumnost tudi mirno golobjo dušo k divjemu maščevanju. Od dvojice pavovk (pavovka je golob, ki ima kakor pav razprostrt rep) je poginila samica, samec pa si je izvolil mesto nje navadno domačo golobico. Čez nekaj časa prinese gospod H. iz mesta samico pavovko, nakar se prejšnje razmerje posili raztrga in pavovka sta bila združena. Komaj je samica znesla dvoje jajc, se že prikaže zavržena drugam prenešena soproga zopet na posestvu. Zmuznila se je v golobnjak, skljuvala pavovko do krvi, vrgla ven jajca in raznesla gnezdo, pustila pa vsa druga gnezda in jajca pri miru. Potem je izginila. Toda še ni bilo dovolj maščevanja. Drugo leto, ko je bilo že vse pozabljeno in ko je pavovska dvojica zopet valila, se prikaže morilka drugič ter umori oba mladiča. Šele tretje leto jo je bilo možno vstreliti, ko je letala okrog golobnjaka.
Enak dogodek je opazoval tudi gosp. Jakobs. Med golobi je bil nek golob, kateri je zapustil
svojo soprogo in si poiskal drugo za ženo. Ko so bili že mladiči, zapustita nekega dne oba gnezdo.
Ta trenotek je porabila zapuščena, zletela je v golobnjak, umorila mladiča iu jih vrgla ven.
Slično je videl Trögel pri kanarčkih. Imel je samca in dve samici skupaj v enem ptičjaku. V začetku družitve je samec dvoril obema; naslednje pa se je le odločil za tisto, katera je bila njego-govemu okusu najbolj pogodu. Srečua soproga nanosi hitro gnezdo. A komaj je bilo dokončano in v njo položeno jajce, je druga od ljubosumnosti zbila jajce in razdrla gnezdice. Nasledne dni nanosita soproga novo gnezdo; Ijubosumnica jo razdere drugič kakor prvikrat, tako da je bil gospod Trögel prisiljen, jo odstraniti iz ptičjaka.
Hujše nego ljubosumne, goljufane samice, uganjajo gospodje soprogi sami, kadar se jim zdi, da so goljufani ali zavoljo drugega ljubimca v nevarnosti in sicer napovejo tekmecu boj ali pa kaznujejo nezvesto soprogo s smrtjo.
Tako opisuje G. S. Landbek v Lantragi smrt iz ljubosumnosti, povzročen od lepega, živega goloba, kateri je odvrnil srce neke pavovke od njenega pravega soproga z zmagonosnim bojem in vztrajno svatbo. Ubogi, zapuščeni samec pavovke je postal melanholičen, se skril v najtemnejši kot dvorišča ter jedel samo toliko, kolikor je bilo treba, da ni poginil od gladu; novi par pa je živel polno veselja. Nesreča pa je le hotela, da je vrgel veter l
pavovko- samico nekega dne na dvorišče soseda, kjer je bila vjeta in nekaj dni zaprta. Obupani soprog je preiskal brez vspeha dva dni vse kote okraja za svojo ljubljenko, tretji dan pa mu pride ua misel, da jo je mogoče odvedel zapuščeni soprog. Poišče ga v skritem kotu, ga napade z grozovito jezo ter ga umori, skluvavši mu luknjo v glavo. Ko se je pa čez nekaj dni izgubljena soproga zopet našla, je ni maral več, bržkone ker je mislil, da ga je goljufala; izvolil si je drugo družico.
O nekem golobu, ki ga je zapustila soproga, pripoveduje kapitan Brovn, da je postal tužen in si ni maral izbirati druge. Dve leti pozneje pride zopet nezvesta soproga, ki je porabila vso umetnost, da bi užaljenega zopet spravila. Ko se ji je to po tezkočah vendarle posrečilo, je kmalu potem poginila. Zdaj pa je odletel golob ter se kmalu vrnil z novo družico. Smrt je mogla šele pretrgati vezi med njima, katerih ni mogla nezvestoba. Bi-li človek ob enakem slučaju tudi tako čutil in storil?
Ti dogodki nam jasno kažejo, da je čustveno življenje živali veliko bogatejše, različnejše in glo-bokejše nego si to domišljujemo. Tudi se vjerna vobče z človeškim, te celo nadkriljuje ga v nekaterih slučajih glede moči in globočine občutkov.
mara ia se skoro v nobeni ljudski šoli več ne poučuje. Gotovo je (kakor pravi Nemec Hugo Plffl v št. 12 «Občega nemškega učiteljskega lista», leto 1909), da v nekaterih letih še v srednjih šolah ne bodo učili več nemškega jezika. V zadnjem času so izpremenili vendar tudi Turki njih verske šole («Metkeb»), o katerih smo zgoraj govorili, tako da se poučuje tudi tukaj materni jezik, nekaj računanja i. t. d. Bošnjaki so jako nadarjeni. Učijo se vse lahko in v šolah prekosijo daleč vse Nemce, čeravno so ti od doma bolj poučeni, ker so navadno sinovi uradnikov i. t. d. Pa tudi za vse drugo so Bošnjaki (spadajo k Srbom) jako spretni. Urarji imajo povsod radi Srbe in brivce celega sveta prekašajo Srbi, zato hočejo imeti po vseh boljših krajih le srbske brivce. (V Celovcu n. pr. so pa bili lansko leto hudi na Srbe; ki so bili nastavljeni po brivnicah. S tem so pa Celovčani pokazali, kako vedo spoštovati dobre delavce. Ali Srbom ne stori nič, če ne dobe zaslužka v Celovcu, drugod jih kaj radi sprejmejo.)
Bošnjak ljubi nad vse svoj jezik in svoje domače ljudstvo. Čeravno študirajo fantje po mestih in so včasih čisto med Nemci (n. pr. na Dunaju, kjer študira veliko Srbov), vendar ne pozabijo domovine in ko so izštudirali, gredo radi nazaj v gorsko vasico, kjer morajo pogrešati včasih vse, česar so se navadili v mestu in so pri domačinih za učitelja. Taki ljudje naj bodo za izgled tudi nam koroškim Slovencem.	J.
Dopisi»
Podjuna. Na cesti, ki pelje iz Pliberka skozi Šmihel in Štebenj na Doberlo ves, vidiš v Strgav-nicah (vštric vasi Podjune) samonemške napise, kje se gre na Doberlo ves, Globasnico, Železno Kaplo in Pliberk. Vprašamo: ali prebivajo tu Nemci ali Slovenci? Cesta iz Šmihela (Pliberka) na Doberlo ves je deželna,! onedve na Globasnico in na Kaplo pa sta občinski. In vprašamo zopet: Kdo pa vzdržuje vse te ceste? Odločno zahtevamo samoslovenske napise! Podjunska dolina dandanes ni več to, kar je bila pred dvajsetimi ali magari še pred desetimi leti! Če ne bo zadostovalo to, storili bomo korak dalje.
Globasnica. Z velikim veseljem delamo letos v vinogradih, ker so nam lansko leto dali tako dobre kapljice in upamo, da tudi letos ne bo trud zastonj. Ker je Gusti Paar pri deželno-zborskih volitvah tako agitiral za Metnica, dejali so naši fantje: .Naj ga hodi tja pit Metnic" in sklenili so, da mora vsak plačati eno krono kazni za izobraževalno društvo, kateri bo šel v njegovo gostilno.
Celovec. .Kako je lep soldaški stan!" gotovo niso peli naši rezervisti domačega regimenta št. 7, ko so se morali potikati daleč doli v Bosni pred srbsko mejo. Čeravno ni prišlo do vojske in so tudi Srbi svoje rezerviste poslali domov, je vendar bilo bivanje v tistih skalnatih krajih precej težavno. Zato so gotovo vsi bili veseli, ko so dne 26. aprila zvečer zopet prišli na Koroško nazaj. Zdaj pa bodo gotovo pravili doma, kako strašanski so bili Srbi ono stran meje in kako so švigale krogle čez mejo. Mi smo pa veseli, da so prišli zopet zdravi domov.
Junska dolina. („Bodočnost je naša!*) tako bodeš vzkliknil, če prideš v našo lepo dolino in boš imel priložnost kramljati z našo odraslo mladino. To se pravi korenjaki in kore-njakinje! V šoli se jim je izkušal vcepiti stud do naše mile govorice, le nemške besede so se jim ubijale, ali vse zastonj! Osem let so hodili v šolo, pa se niso mogli naučiti domačega jezika, ali storili so to sami, naučili so se ga sami in lahko govoriš ž njimi v pismeni slovenščini. In kako se lepo vede ta naša mladina! V krajih, kjer procvita narodnost, ni več pretepa, ni več pijančevanja in olikana (ali manirlih) je ta naša mladina skozinskoz. To so vam pravi vojaki-korenjaki, ki gredo v ogenj za domovino! Nihče bi ne verjel, ko bi jih ne videl sam. Lahko rečemo: .Bodočnost je naša!* Ako nas niso zadušili spečih, nas ne bodo tudi budečih. Pallatova šola, vse njegovo početje, vse početje uradnikov, vse smo preboleli, vse smo premagali. J.
Kotmaraves. Naše nasprotnike, ki pravijo, da so za .Freiheit in Fortschritt“, strašansko jezi, da je dobil ljudski kandidat Grafenauer v splošni kuriji pri nas toliko glasov, človek bi mislil, da tisti, ki so za svobodo, privošči taisto tudi res vsakemu, da svobodno voli, kogar hoče.
Toda nemčurski svobodnjaki so čisto drugačni. Pod .Freiheit* razumejo „Kusch dich“, pod besedo „Fortschritt“ pa „Rückschritt“. Zato so že pri volitvah napadali tiste ljudi, od katerih so mislili, da volijo Grafenauerja. Zato pa tudi že marsikateri izprevidi, da pri tej stranki ni za biti, ker zatajuje svoj program in tudi sicer nič ne stori ne za kmeta, ne za obrtnika, ne za delavca. Dasiravno so naši hajlovci sami tako grdo postopali, so vendar vrhutega še nekatere naših kmetov zatožili pri državnem pravd-ništvu in pri žandarmeriji seveda iz same ljubezni do slovenskega kmeta in obrtnika. Zdaj pa tudi naši ljudje ne bodo molčali in povedali sodniji, kako so postopali hajlovci. Stran od take stranke, ki ima „Fortschritt* samo na jeziku!
Celovec. Skriptorjem za celovško študijsko knjižnico je imenovan dr. Teodor pl. Strastil, do-sedaj amanuensis na dunajski vseučiliški knjižnici.
Poreče ob vrbskem jezeru. Električno razsvetljavo iz celovške elektrarne dobita letovišči Poreče in Otok ob vrbskem jezeru.
Beljak. Pri nas zelo hite s prezidavanjern južnega in državnega kolodvora. Delali so tudi pozimi kljub silnemu mrazu. Upajo, da bodo do 1. julija, ko bodo otvorili turško železnico, gotovi s prezidavo.
Celovec. Winklerjevo zadevo, ki bi imela te dni priti pred sodišče, so že vdrugič preložili, in sicer zdaj zaradi njegove bolezni na sredo maj-nika. — Celovški konjski tramvaj bo. vozil iz mesta do vrbskega jezera od 1. maja naprej.
Železna Kapla. Železnica Sinča ves-Železna Kaplja je ena onih železnic, katere izdatno pripomorejo do zloglasne slave lokalnih železnic ter nudijo v svoji skromnosti obilo gradiva dobremu ljudskemu humorju. Tu vedno kaj poka, se lomi, kolje, zastaja i. t. d. Če gre vse drugo, se pokvari piščal, ali pa zmanjka drv. Nekaj podobnega je moralo biti tudi na velikonočni ponedeljek. Stroj je začel počasneje iti, a glasneje piskati, nekaj časa brcal in slednjič obstal na sredi pota. Šlo ni — in potnike so uljudno povabili, da gredo peš naprej. Neki kmet je sicer ponudil par volov priprege, da bi jih potegnil do Železne Kaple, a to pomoč so mu velikodušno odklonili.
Šmarjeta v Rožni dolini. (Laž ima kratke noge.) To je spoznal Plaznik v Šmarjeti, znani priganjalec „Štajerca“, pred katerim so se pri nas ljudje že bali, ker so mislili, da sme storiti vse, kar hoče. Zdaj mu je pa enkrat pošteno izpodletelo. Nekemu kmetu pri nas ni hotel izplačati zaslužka pri kuhanju oglja in za očiščenje gozda. Namesto da bi mu izplačal težko zasluženi denar, ga je še Plaznik tožil in zahteval visoko odškodnino, čeravno bi bil revež kmet pri tem hudem delu pustil skoraj svoje življenje in je moral več mesecev težko bolan ležati, ker ga je podrlo drevo. No, Plaznik pa je obe pravdi, ki so šle na višjo sodnijo v Gradec, v Celovcu in v Gradcu izgubil. To mu pa Še ni bilo zadosti. Dobil je nekega pastirja, mladega potepača, ki je okradel celo že cerkev na Macni. Ta mladi potepuh je menda pravil Plazniku, da naš kmet pri kuhanju oglja ni ravnal pošteno, in Plaznik je šel brž k žandarmeriji, tako, da so se začele proti našemu kmetu dolge preiskave in na koncu še obtožba pred deželno sodnijo. Že je mislil Plaznik: „sedaj ga pa imam“. Vendar pa je zopet pravica zmagala, ker se tudi Plazniku in pa tistemu potepuhu, ki se je hvalil okrog, da mu je Plaznik nekaj obljubil, nič ni verjelo. Tako se je stvar zopet dobro končala, in smo bili vsi veseli. Če je Plaznik vesel, tega pa ne vemo. Našega kmeta je ves čas zastopal g. dr. Müller v Celovcu.
Od nekod. Čujemo, da se dela potovalnemu učitelju Ante Begu od gotove strani precej težav pri snovanju novih podružnic Ciril-Metodo ve družbe, kljub temu, da je ta opetovano izrazila, da dela za občni blagor celokupnega slovenskega naroda, ne oziraje se na to, so li nje podporniki pristaši te ali one politične stranke, Baš s tem, da je razpisala mesto potovalnega učitelja, katerega naloga bi bila v prvi vrsti: buditi narodno zavest na Koroškem, je pokazala, da so njene trditve resnične. Tembolj preseneti rodoljuba vest, da se delovanje g. Ante Bega ne podpira v toliki meri, kakor je bilo to pričakovati. — Skoraj neverjetno je, da bi voditelji koroških Slovencev ne bili vedeli za namero družbe v času, ko so osnovali koroško šolsko
družbo. Bi li ne bilt noljše, če bi združili vse tukaj obstoječe podružnice r večjo skupino — podrejeno centralnemu vodstvu a Ljubljani in tako pokazali njih delavnost in skrb ^ varstvo našega šolstva. Na ta način bi si ustvarihirospodje najlepši delokrog in njih delo bi obrodilo s pomočjo potovalnega učitelja mnogo sadu, ker noznajo tukajšnje razmere. Družba bi s tem mm > pridobila in bilo bi ji mogoče nas še izdatneje idpirati. Gotovo bi prevzela potem tudi Št. Jake ko šolo v oskrbo. Tako se je pa zasejal hote ali hote nekak razdor v vrste naših rodoljubov. Vsak mora vprašati, čemu je nam potrebno posebno -»olsko društvo», ki obstoji poleg C'ril-Metodove t be, ko pa ta itak skrbi za nas, zakaj se že obs ča organizacija ne podpira? Ako se gospodje ali «Koroškega šslskega društva» res tako nar. kakor je povzeti iz njih Izjav, naj se vdajo poziva 'Jiril-Me-todove družbe in nam omogočijo složno postopanje napram našemu skupnemu ‘sovražniku. V nasprotnem slučaju pa oni ne smejo računati na našo podporo, ostali bomo zanaprej zvesti pristaši Ciril-Metodove družbe in zaprosimo vodstvo, da nam nikar ne odtegne svoje pomoči in nikakor ne odpokliče potovalnega učitelja, ki se ima izkazati že s tako lepim uspehom. Ljudstvo pri nas je dosti prebujeno ia se bo z veseljem zavzelo zanjo.
Šmarjeta v Rožu. Naši nemškutarji so proti nam Slovencem agitirali še vedno le z lažojivim obrekovanjem, z največjimi lumparijami in slepa-rijanv. Da so nemčurski agitatorji čisto navadni politični ščurki in lažniki, o tem je vsak zaveden in samostojno misleč Slovonec prav dobro prepričan. Med našimi nemškutarji je dosedaj najbolj regljal učitelj Gabrou, letos pa se mu je pridružila še druga taka žaba, kateri pravimo v Šmarjeti navadno poštarica. To nečedno in ostudno babše je pred zadnjimi dcželnozborskimi volitvami širilo v Šmarjeti grdo laž, da so slovenske posojilnice poslale v Srbijo več tisočakov za vojsko. V Šmarjeti že davno, davno ni več «gimpelnov», ki bi se vsedli na tako debele limanice in zato se bo poštarica od jeze raznesla, ker je bila njena «muja» čisto zastonj. Cisto zastonj pa pravzaprav njen trud ni bil; kajti naši zavedni možje in mladeniči in naše vsega spoštovanja vredne ženske se zdaj poštarjeve gostilne in prodajalne prav pridno ogibljejo tako, da pride poštarica s Slovenci, ki so ji tako zoprni, prav redko v dotiku. Našo pošta-rico pa bomo tako dolgo smatrali za nesramno lažnico in obrekovaiko, dokler svojih trditev oslovenskih posojilnicah ne prekliče, oziroma dokaže. Zivednim Šmarječanom pa pravimo: cigan se drži cigana, Nemec se drži Nemca, Slovenci pa se držimo domačinov, Slovencev, izogibajmo pa se pritepenih nemškutarjev.
Št. Vid. (Prememba posesti.) Princ Friderik pl. Schönburg-Waldenburg je prodal baronu Vivenotu svojo graščino Stadlhof pri Št. Vidu.
Celovec. „Schulvereinsgau“ so si te dni osnovali kerroški Nemci v Celovcu za celo Koroško. Predsednikom je izvoljen ravnatelj Stein-lechner.
Prevalje. (Požari in nesreča.) V Breznici je pogorela dne 21. aprila Hermanova kmetija Franceta Kolstnika. Začelo je goreti opoldne, ko so bili vsi ravno pri jedi. Ogenj se je razširil tako hitro, da so komaj rešili živino in nekaj pohištva, dasiravno je požarna hramba iz Prevalj bila kmalu na mestu. Dan poprej je gorel neki gozd v Lešah in ima posestnik jako veliko škodo. Povsod je bilo gašenje težko, ker je vse strašansko suho in voda primanjkuje. Zato smo vsi veseli, da se obrača proti dežju. — Tudi pri Fari se je zgodila nesreča. Neka mati je pustila svojega, šele nekaj mesecev starega otroka doma v zibeli, je zaprla stanovanje in šla stran. Ubogi otrok pa je padel iz zibeli, in sicer tako močno, da se je na glavi poškodoval in kmalu umrl. Zdravniki so sicer rekli, da je bil hudo bolan in da ne bi bil dolgo živel, vendar je priporočati našim ljudem večje pazljivosti pri otrokih.
Spodnji Dravograd. Ker je vladala pred kakimi 14 dnevi na Spodnjem Koroškem velika suša, začelo je goreti v Gnojevem gozdu pri Labudu in je pogorelo blizu 6 johov lepega lesa, dasiravno je bila žandarmerija z več kot 40 delavci na delu. Tudi blizu Št. Jurija v Lavantinski dolini gori neki gozd, ki menda še do danes ni popolnoma pogašen. Mnogo nesreče se pripeti, ker moški kadijo pri delu in stran
mečejo še goreče vžigalice. Prej, ko so imeli gobo in kresni kamen, je bilo menda boljše.
Smarjeta v Rožu. Znano je, da se je oddal naš obCicski lov pnd roko. Znano je tudi, da so naši naj večji posestniki s tem nezadovoljni in da so vložili proti tej oddaji dobro podkovan rekurs. Ni pa morda še znano, da je slavno c. kr. okrajno glavarstvo v Celovcu dobro utemeljeni rekurs naših najvefijih posestnikov in davkoplačevalčev kratko-mhlo zavrnilo in oddajo lova potrdilo, akoravno so rekurirali največji interesentje, kakor Bolto, Li-skernik, Vovk Zavrhom, Petrič in Pintar na Kočuhi. Beženj na Dobravi, Završnik, Rup, Krošelj i. t. d. Mi se le čudimo, kako si upa slavno c. kr. okrajno glavarstvo v Celovcu v vprašanjih, kjer gre za žepe največjih davkoplačevalcev, prezirati njih opravičene želje in zahteve in potrditi sklope, ki naravnost netijo nezadovoljnost in širijo nezaupanje do oblasti in njenih organov med našim mirnim ljudstvom. Sicer bomo s c. kr. okrajnim glavarstvom v Celovcu pri priložnosti o tej zadevi še malo bolj jasno in natanko govorili. Danes pa lahko rečemo, da s tako krivičnimi in nam škodljivimi razsodbami naših predpostavljenih organov in oblasti ne bomo in tudi ne moremo biti zadovoljni.
Mllnarše. Tu se je ustanovila tovarna za testenine.
^odgora v Rožni dolini. Pred par dnevi je umrl tukaj povsod spoštovani mož stare korenine gospod Rupert Janc, star 69 let, prejšnji lastnik gostilne „pri pošti“, katero je njegov sin g. Jožef Janc prenovil v lepo restavracijo in hotel. K pogrebu so prišli ljudje od vseh strani, in je ravno veličastni pogreb tudi pokazal, kako je starega Janca vse spoštovalo. Kdor pa pride v Podgoro, naj ne pozabi okrepčati se na „pošti“, ker je tukaj stara in ena najboljših gostiln, katero kar najboljše priporočamo vsem Slovencem.
Pliberk. Dne 18. aprila je bilo tukaj zborovanje podružnice kmetijske družbe. Gospod Metniz je opominjal, naj se kmetje bolj poprimejo živinoreje. Gospod učitelj Šumi pa je govoril o svinjereji. Mi pa smo mnenja, da sami govori nič ne pomagajo, in da bi morala kmetijska družba tudi z dejanji iti kmetom na roko.
Celovec. „Freie Stimmen“ se zopet jezijo, da je vlada dala slovenskemu planinskemu društvu podpore 5000 kron. „Freie Stimmen“ je list dr. Metnitza in drugih velikih Nemcev v Celovcu, ki se hvalijo posebno za časa volitev, kako prijazni so Slovencem. Kadar pa dobijo Slovenci kako najmanjšo stvar od vlade, pa se oglasi najprej ta list in zmerja čez vlado in čez Slovence. Zakaj pa je dobilo slovensko planinsko društvo to podporo? Samo zato, ker vlada spozna, kako pridno in vspešno povsod deluje. Planinsko društvo ne štr ha in ne nasekava najlepših smrek in drugih dreves brez dovoljenja lastnikov. Slovensko planinsko društvo se prej z lastniki-kmetipošteno pogodi in plača vsakemu za najmanjši pot. Zato so pa tudi poti slovenskega planinskega društva tako dobro in lepo napravljeni, da se lahko porabijo za slučaj kake vojske tudi od strani vojakov. Slovensko planinsko društvo se ne ustraši ne nevarnosti in pelje pota v najlepše in pa v take kraje, ki so za splošni promet in za posameznike važne. Če torej „Freie Stimmen“ zmerjajo čez slovensko planinsko društvo in če mu da celo država nagrado in pohvalo, potem je še bolj naša narodna dolžnost, da tudi mi pristopimo temu društvu, da se bo moglo tudi na Koroškem bolj brigati za naše lepe planine!
Narodne zadeve.
Koroški Slovenci, pozor! Schonererjanci na Koroškem so si ustanovili lastao „društvo volil-cev za Koroško“ s sedežem v Celovcu. 25. m. m. so nameravali v Borovljah imeti shod, kjer bi imel govoriti tudi Malik staro pesem, kako silno pritiskajo Nemce v Avstriji in da se morajo temu ubraniti le, če se tesno združijo. Borovčiči pa so odpisali, da ne kaže zborovati v Borovljah, kjer stanujejo i Slovenci, i nemški socialni demo-kratje, i krščanski socialci. V takih razmerah treba biti previden, sicer si več škodujejo kot koristijo. Tose pravi podomače: treba se je delati malo drugačne, kot so ti gospodje v resnici, kajti če bi začeli svojim „deutschfreundlich“ Slo-
vencem naravnost pridigovati o svojih vsenem-ških idealih, bi nemara ta ali oni izpregledal.
Slovenščina je vendar le potrebna in celo pismena slovenščina. To misel je zastopal, kakor posnamemo iz poročila celovške trgovske zbornice, zborniški svetnik Franc Wirth, znani lesni trgovec iz Beljaka, ki si je navzlic svoji nacionalni zagrizenosti ohranil še nekaj masla v glavi. Govorilo se je namreč o trgovskih nadaljevalnih (večernih) šolah za vajence. Pri tej priliki se je svetnik in celovški trgovec Zier izkazal pravega sebičneža. Vajenci naj bi se temmanj kot mogoče učili, da bi jih trgovec lahko malo bolj izrabil doma, tako pa zamudi vajenec toliko časa za šolo. Češ, mi trgovci smo itak taki reveži! Seveda celovški trgovci bi radi v vajencih imeli delavce brez plačila, drugega pa nič. Samo haj-lati bi smeli, sicer pa čim neomikanejši tem bolje. Wirth pa je pripomnil: „Znanje slovenščine je pač enkrat koroškim komijemneob-hodno potrebno. In če se Nemci ne odločijo, da se učijo slovenskega jezika, bodo pač povsod Slovenci vajenci in pomočniki vzeli Nemcem službe. Radi tega je potrebno, da bi se v nadaljevalnih šolah poučevala tudi slovenščina, in sicer ne samo koroško narečje, ker to ne zadostuje ; dandanes mora trgovski pomočnik že tudi malo pismene slovenščine razumeti in govoriti." Wirth je sicer s svojim predlogom propadel v zbornici, ker so bili vsi drugi, kot nacionalni pre-napeteži, proti njemu, češ, da se potrebuje kvečjemu narečje slovensko. Za nas je pa to vendar veliko zadoščenje. Ja, ja, diese Malefiz-Krainerische Kunstsprache, die ein Kärntner gar nicht versteht!!
Podružnice družbe sv. Cirila in Metoda, pozor! Vsaka podružnica skliči, ako še tega ni storila, zanesljivo saj do konca maja svoj občni zbor, kateri bodi, kjor mogoče združen s kakim poučnim govorom in z malo veselico družbi v corist. Družbine blagajniške knjige izkazujejo lepe dohodke nekaterih podružnic, tajništvo pa ne dobi izkaza odbora in članov. Prosimo!
Vabilo. Veliko pevsko slavnost v Ljubljani dne 27.-29. junija t. 1. priredi ob priliki petindvajsetletnice „Slov. del. pevsko društvo „Slavec“, znano tudi po Koroškem, kjer je v raznih krogih že večkrat nastopilo.
Listnica uredništva.
Koroški učitelj : Članek: «Kdo je» — — — je morda opravičen, toda za zdaj preoste-! Zbirajte še tozadevnega gradiva, posvetu te se s tovariši in napišite skupen članek ! Pa brez zamere! Priporočamo se za druge dopise. Hvala in pozdrav!
:: Našim rodbinam priporočamo ::
Kolinskp cikorijo!
Šolsko poslopje
v Ivojili no Dravi, 10 minut poleg železniške postaje «S vetna vosa v Rožni dolini, enonadstropna močna hiša, tik farne cerkve, ki obsega 5 sob, 1 kuhinjo, 1 klet, 1 drvarnico in 1 majhen vrt zazderjad, seproda dražbenim potom
dne 16. majnika 1909.
Več pove g. Oaslxar Itocla, šolski načelnik v Kožentavri, pošta Podgora.
Svetovna politika.
Novi mltan proglašen. Carigrad, 28. aprila. Včeraj popoldne ob Vs3- uri je naznanil 101 strel iz topov, da se je izvršila izprememba na prestolu.
Abdnl Hamid je odstavljen in bo interniran v nekem gradu pri Carigradu. Novi mltan Rešad-efendi ai je nadel ime Mohamed V. Izpremembo na prestoln splošno pozdravljajo.
#
Zaradi saniranja deželnih financ je bila y
soboto pri fnančnem ministru seja, katere so se udeležili zastopniki vseh deželnih odborov. Finančni minister jim je predložil nov načrt, po katerem bi se dežele tudi zanaprej — in sicer od 1. januarija 1910 do konca 1917 — odrekle doklad na osebni dohodninski davek, nadalje pa tudi od začetka prihodnjega leta deželnih doklad na pivo. Pivua doklada bi se imela podržaviti in prišteti pivnemu davku. Deželam bi se pa odkazaii prebitki iz osebnega dohodninskega davka. Državni davek na žganje bi se zvišal; za sedaj misli fin. minister ostati pri tistem zvišanju, ki ga je predložil Korytowiki, namreč 50 vin. pri litru; toda v finančnem mi-
nistrstvu se izdelujejo načrti, po katerih bi se ta davek zvišal celo za 90 vinarjev, to je za 100 odstotkov ter bi se vpeljal tudi državni monopol na žganje. Tudi državni davek na pivo bi se zvišal za več kakor za deželno doklado, namreč od 34 na 70 vinarjev. Iz teh dohodkov bi se deželam odkazaio 105 milionov, ki bi se razdelili tako: Polovica po prebivalstvu, četrtina po konzumu piva. četrtina pa po konzumu špirita. Po tem načrtu bi dobile posamezne dežele:
Nižja Avstrija .... 18,372.500 K Gornja Avstrija ....	3,431.000 „
Salcburško................. 1,277.500	„
Štajersko ................. 5,221.500	„
Koroško................. 1,854 500 „
Kranjsko................... 1,986.000	„
Trst....................... 7,740.000	„
Istra........................ 671.000	„
Goriško...................... 555.000	„
Tirolsko................... 2,547.500	„
Predarlbeiško ....	405.000	„
Češko .................... 31,114.000	„
Moravsko.................. 11,890.000	„
Slezko..................... 3,361.500	„
Gališko................... 18,664.000	„
Bukovina................... 1,986.500	„
Dalmacija.................... 826.500	„
Ker bi pa Moravska, Šiezija in Koroška manj dobili, kakor po Korytowskijevem in ker potrebuje tudi Kranjska večjo subvencijo, bi finančni minister dovolil za te dežele še 1 railion, ki bi se razdelil. Skupni odkaz deželam, ki bi zdaj znašal 105 milionov, bi se vsako drugo leto zvišal za 2 miliona in sicer do leta 1917, tako da bi skupno zvišanje znašalo 18 milionov kron. Tudi zvišani znesek bi se razdelil deželam po enakem ključu. Zastopniki deželnih odborov niso kaj preveč navdušeni za ta načrt, Zastopniki Češke in Moravske so ga celo odločno odklonili. Finančni minister ga pa hoče na vsak način v sredo vložiti v zbornico.
Gospodarska vprašanja.
Gnojenje krompirju.
Prepričanje, da zahteva krompir od zemlje veliko več, kakor razna žita, je staro, v nasprotju z drugimi kmetijskimi resnicami, katere krožijo v ekonomiji od desetletja do desetlotja. Vsled tega je večina kmetovalcev mnenja, da spada hlevski gnoj v prvi vrsti na njivo za krompir in če je to polje že zadostno preskrbljeno z gnojem, tedaj šele misli na gnojitev ostalega polja. Pripeti se pa zelo pogosto, da je gnojišče že spraznjeno in imamo še veliko polja, ki še ni dobilo nič gnoja. — Kaj potem — če hlevskega gnoja ne zadostuje; vse pa hoče imeti in je potrebno hrane.
Kar marsikateri kmetovalec bode sedaj že opazil, da so naperjene te vrstice na umetna gnojila in pričakuje natančnih pravil, po katerih bi se naj vedno ravnali pri gnojenju za krompir. Kakor dolgo pa mora rasti krompir v tako različnih zemljah, kakor dandanes, v lahkih in težkih tleh, v ravninah in bregih, v ostrem gorskem podnebju, kakor v solnčnih ravninah, tako dolgo pač nikomur ne bo mogoče sestaviti takšnega pravila za gnojenje. Le približno je mogoče navesti, kar krompirju tupatam ugaja, vendar slepo se naj ne uda noben kmetovalec, in stari pregovor, da najneumnejšemu kmetu raste največji krompir, ne sme biti vedno resničen. Vsak kmetovalec naj sam poskusi gnojiti iu se naj po lastni izkušnji prepriča, kakšne koristi so umetna guojila za krompir na njegovih poljih.
Kakor vsaka druga rastlina, tako mora tudi krompir najti v zemlji posamezne hranilne snovi, katere potrebuje za svoj razvoj in te že mnogokrat imenovane hranilne snovi so: kalij, fosforova kislina in dušik. Te tri hranilne snovi pa spravimo na polje ravnotako s hlevskim gnojem, kakor umetnimi gnojili, vendar z vsako od teb dveh oblik v različni množini — živinorejec bi rekel — s hlevskim gnojem v širšem, z umetnimi gnojili v ožjem razmerju. Preiskave kemikov so dokazale, da je v enem vozu (10 q) dobro prekrojenega hlevskega gnoja približno 4 kg kalija, 1'8 kg fos-forove kisline in 4 kg dušika. Ce hočemo gnojiti primerno tej množini hranilnih snovij, z umetnimi gnojili, tedaj je treba vzeti teh približno 10 kg 40% kalijeve soli, 10 kg 18% superfosfata iu 26 kg 15% čilskega solitra. Potemtakem je torej treba, če hočemo enako množino hranilnih snovi □a polje spraviti, enega voza hlevskega gnoja, dočim ko zadostuje umetnih gnojil le ena vreča, v kateri je približno 50 kg mešanih umetnih gnojil. Na en hektar -- 1 V« orala se je skoro povsod sledeča gnojitev obnesla prav dobro:
200 do 300 kg 40 % kalijeve soli 300 » 400 > superfosfata in 100 • 200 » čilskega solitra.
Na lahki zemlji se namesto superfosfata vzame 350 do 450 kg Tomasove žlindre. Če pa hoče kdo gnojiti obenem tudi s hlevskim gnojem, tedaj zadostuje približno polovica imenovanih gnojil.
Nikakor pa se ne sme misliti, da se mora umetnemu gnojenju pustiti vsa prednost in da hlevski gnoj ni kakšne posebne vrednosti. Vsak kmetovalec prideluje v svojem gospodarstvu hlevski gnoj in je ta že vsled tega posebne vrednosti in se mora zopet hasnovito porabiti. V hlevskem gnoju živi preštevilno majhnih bitij, ki neutrudno delujejo in povzročijo v zemlji ono gibanje, ki je za plodovitost polja neizogibno potrebno, kar pa pri umetnih gnojilih nikdar ni. Seveda mora biti hlevski gnoj dobre kakovosti, če naj vspešno deluje in je treba, da se s tem že na gnojišču pravilno ravna; podorati se ne sme pregloboko, da morejo ona živa bitja rešiti svojo nalogo brez ovire.	M.
Raznoterosti.
Štiri tedne živi pokopani. Pred dobrimi tremi tedni je zasulo v rudniku Alpha v Nevadi tri rudarje. Dasi delajo tovariši noč in dan, da odkopljejo zasuti vhod, vendar bodo minuli najmanj še trije tedni, preden bodo mogli prikopati do ponesrečencev, kar se je ponesrečencem tudi sporočilo. Posrečilo se je namreč prebiti skozi zasipe precej debelo cev do ponesrečencev in po cevi se je speljala teletonska žica, da je mogoče govoriti s podsutimi. Skozi cev jim spuščajo jedila, pijače, smodke i. t. d. in sicer toliko, da podsutim vsega preostaja ter sporočajo na svet, da se jim godi bolje, kakor komurkoli na zemlji. Vkljub strašnemu položaju so možje celo dobrega humorja ter so te dni sporočili na .gornji svet*, ako ne bo telefon bolje funkcioniral in ako ne dobe tople vode za kopanje, bodo šli. S telefonom je zvezan tudi gramofon, ki jim svira vesele pesmi.
Čuden doživljaj. Neki Anglež je potoval dolgo vrsto let po Indiji in je napisal v svojih potopisih sledeči doživljaj: Na vrtu male indijske koče je sedel majhen Indijanček, ki je veselo z žlico srebal iz sldedice mleko in sam seboj govoril. Kar sem zapazil, da je prišla kača k detetu in začela piti mleko iz skledice. Dete je nežno udarjalo z žlico po glavi kačini in smejoč se govorilo: .boberi, boberi* (nepriljudna, nepriljudna). Kača se zato ni brigala, ampak mimo jedla naprej in ko je vse posrkala, se je odplazila. Šele zdaj sem odšel iz svojega skrivališča in povedal domačim, kar sem videl. Pohiteli so za kačo in jo ubili. Ko je mali Indijanček videl ubito kačo, je začel glasno jokati in govoriti: .Kaj ste storili, že par tednov je prihajala k meni in mi pomagala posrebati mleko.*
Morilec, ki zbada z nožem ženske, še ni vjet. Že 30 mladeničev so zaprli, toda pravega ne morejo najti. 28 žensk je že ranil, večinoma lahko, ker jih je obvarovala debela zimska obleka. Že dva tedna vznemirja berlinske žene. Gotovo je umobolen. Ker so bile v enem dnevu v treh različnih okrajih napadene ženske, se domneva, da ni le eden, ampak da jih je več; ker je ta blaznost nalezljiva. Berlinke se ne upajo več na cesto, celo pred svoja stanovanja ne, ker je napadel morilec že več žena in deklet v hišah na stopnjicah. Navadno nagovori dekleta: Kam pa tako hitro? Ali smem malo z vami? Potem jih pa hitro sune z nožem, najrajši v trebuh.
Anarhističen napad. V Hoboknu so poizkusili anarhisti pognati most v zrak. Pok je bil tak, da so popokale tipe dva kilometra daleč. Viadukt je le malo poškodovan. Napad je izvršilo 40 odpuščenih delavcev.
Revolta v prisilni delavnici. V prisilni delavnici za ženske v Lankovicu na Štajerskem je v zadnjič prišlo do pravcate revolte. Zenske, ki so delale na vrtu, so najprvo razbile okna na gredicah. To je bil znak za splošno revolto. Zenske, ki so
bile na poslu v drugem nadstropju, so razbile, kar jim je prišlopod roko: šipe, stole, mize, podobe itd. Ko so vse rabile, so razbite in zlomljene stvari metale skozi okno. Posredovati so morali orožniki iz Lankovica in Koilacha. Vzrok revolti je baje slaba brana.
Hrvaška vlada je prepovedala nositi orožje in hraniti streljivo vsem osebam, ki nis« v javni službi, v kateri orožje neobhodno rabijo in celo omejila prodajanje orežja in streljiva. V osmih dneh se mora vse orožje ia vse municije izročiti oblastim, ki jih bodo shranile. Tujci, pri katerih se bo našlo orožja, bodo izgnani. Orožni listi ne veljajo. Vlada je izdala tudi ostre odredbe glede oglašanja tujcev. Gospodarji morajo tudi takoj, ako na tujčevem obnašanju opazijo kaj «sumljivega», to javiti oblasti.
Zakopani milijoni predsednika Castra. Kakor «Petit Parisien» piše, je poprejšnji predsednik Ijudo-vlade Venezuele, Castro, zakopal svoje premoženje na jako varnem mestu, predno je odšel v Evropo. To premoženje znaša več milijonov. Zdaj pa, ko ne sme več prestopiti venezolanskega ozemlja, je pa poslal svojo soprogo, da dvigne dragocenosti. Sedanji predsednik G o m e z je za to nakano Castrovo izvedel in bo dal njegovo soprogo strogo nadzorovati.
Don Romolo Murrl ekskomuniciran. Iz Italije je došla vest, da je izrekel papež Pij X. veliko cerkveno prokletstvo nad znanim izredno nadarjenim vodjem kršč. socijalistov v Italiji, ki je bil zadnjič tudi izvoljen v drž. zbor, don Romolom Murrijem. — Murrijev «greh* se da kratko značiti tako, da se ni hotel in ni mogel navdušiti za tisti glasoviti «demokratizem», čegar duševni očetje in javni voditelji so škofje in-drugi enaki «demokratje». Oficijelno dolže Murrija, da se nagiba k socijalistom in republikancem.
Ribič — milijonar. Te dni se je vračal 18 letni ribič Lejabertia iz San Sebastiana na Španskem od lova. Na potu ga srečata dva gospoda, katera sta ga že cel dan iskala, in ko sta se prepričala, da je res Lejabertia, ga vprašata, če pozna svoje starše. — On to zanika, nakar mu gospoda povesta, da je njegova mati — neka ameriška milijonarka — pred kratkim umrla in zapustila njemu okrog tri milijone dolarjev. — Gospoda sta bila sodna izvrševatelja oporoke. Lejabertia je bil kot najdenček med ribiči vzgojen, za kar je vedela edino njegova mati.
V mrtvašnici se je zbudila neka 40 letna ženska, mati štirih otrok, ki je živela v Tausu na Češkem v oudotui sirotišnici. Zadila jo je kap in odnesli so jo takoj v mrtvašnico, da bi drug dan truplo preiskali. Ponoči pa pokliče nekdo grobarja, češ, da naj gre nemudoma na pokopališče, kjer je v resnici našel žensko, ki je vsa obupana in prestrašena trgala pokopališka vrata. Odprl je in jo peljal domov, kjer se zopet prav dobro počuti.
Največja mesta v Avstriji, Koncem I. 1908 je štel Dunaj 2,042.426 prebivalcev, Praga s predmestji 470.906, Trst 218.Ö72, Lvov 184.036, Gradec 158.357, Brno 120 612 in Krakov 106.961.
Princ Išče nevesto. V «N. W. Tagblattu» je bil priobčen inserat, v katerem išče neki princ (kraljeva visokosl) nevesto v bogati patricijski rodbini, kateri jamči, da dobi naslov princezinja. Za doto zahteva najmanj 30 milijonov.
S svedrom rešil kravo. Zelo lepa, dnga krava mizarja Gintrrja v Hajncdorfu je požrla repo in bi se bila kmalu zadušila. Telefonsko pozvanega živinozdravnika ni bilo doma. Ginter je vzel sveder, ga zavrtal v repo in izpulil repo iz vratu, kakor se izpuli zamašek.
Kuharica v finskem deželnem zboru. Izmed 25 poslank finskega deželnega zbora je 12 poročenih. 3 zakonski pari sede skupaj. Najbolj zanimiva oseba pa je nekdanja kuharica Mina Silanpavo, ki je na čelu gibanja ženskih poslov in izdaja tudi časopis za služkinje.
Zadnji postlljon na Češkem g. I. Seiner je stopil v pokoj po 40 letnem službovanju. Pred dvema letoma je prejel častno uniformo. Od cesarja bo dobil podporo vsako leto do smrti.
Epilepsija.
i\aor irpi na Dozjasti, krču in drugih nervoznih boleznih, zah-y******* teva naj knjigo o tem. 52- 28 Dobi jo zastonj in poštama prosto v 8
Labudovi lekarni, Frankobrod o. m.
(Privil. Schwanen-Apotheke .Frankfurt a. M).
Lovske paške
it vseh sestav, priznano delo prve vrste,
z najboljšim strelnim učinkom priporoča 52-18 Prva borovslca tovarna orožja
PETER WERAIIG
c. in kr. dvorni založnik ir Borovljah ::: Koroško. Slovenski ceniki brezplačno in poštnine prosto.
Varstvena znamka:
Cincmeiit Capsici cotnp
nadomestek za
sidrov - pain - expeller
je vobJe priznan kot Izvrstno, boleAlne tolažeče in odvajalno vmetenje pri prelila jenju i. t. d. Dobi se ga v vseh lekarnah za 80 v, K 1'40 in 2 K. Pri nakupu tega povsod priljubljenega domačega zdravila, naj se vzame le izvirne steklenice in škailje z našo varstveno znamko „sidro", kajti potem je gotovo, da se je dobil izvirni izdelek
Dr Milerja lekarna pri „zlatem levu"
Ellzabetna ulica žtev. S, nova.
Razpošiljateirmktlai.
Tiskarna Iv. Pr. Lampret
Inlfčfl
Krap] :: Gorenjsko :: Kranj
JB
«e priporoča p. n. občinstvu v vsakovrstno izvrševanje tiska od navadne do najmodernejše oblike. Ker je bogato založena z modernimi črkami in okraski ter opremljena z najnovejšimi stroji in električnim obratom, lahko izvršuje največja dela v vsaki množini, in sicer: uradne tiskovine, kuverte, račune, pismene papirje, cenike, etikete, bolele, časopise, knjige, brošurice, cirkularje, reklamne liste, lepake, opomine, vabila, mrtvaška naznanila, razglednice, hranilne in zadružne knjižice, poročna naznanila, vizitke, vstopnice, zavitke, dopisnice, jedilne liste, vignete i. t. d., sploh izvršuje vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela okusno in ceno.
mili
KT
; do naj- I
podružnica Cjubljanske kreditne banke v Celovcu.
Akcijski kapital K 2,000.000.
Denarne vloge obrestujemo po
- 4U =
N Kolodvorska cesta št. 27. M
Zamenjavajo eskomptuje,
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone. Daje predujme na vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurznl izgubi.
Vinkuluje In devlnkuluje vojaške In ženltninske kavcije.
Centrala V Cjnbljani. Podružnica V Sptjetn.
Turške srečke. Šest žrebanj na leto. Olavnl dobitek 300.000 frankov. Na mesečno odplačevanje po K 8'— za komad.	1 62—28
Tiske srečke s 4% obrestmi. Dve žrebanji na leto. Glavni dobitek K 180.000. Na mesečno vplačevanje po K lO— za komad.