ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 1 • 13-32 13 
A n d r e j Mor i t sch 
»SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 1850-1940 
Izdelano v okviru projekta o negospodujočih etničnih skupinah v Evropi, ki ga 
je organizirala in vodila European Science Foundation. Angleško besedilo 
je izšlo v publikaciji Comparative Studies on Governments and Nondominant 
Ethnic Groups in Europe 1850-1940 (Darthmouth Publishing Company / 
Gower Publishing Group, Aldershot, England) in sicer v 8. knjigi (Ethnic 
Identity in Urban Europe), 1992. 
I. Problematika 
Odločilno pomanjkanje dosedanjih zgodovinopisnih razlag narodnostne problematike na 
Koroškem se izraža v nediferencirani nezgodovinski uporabi pojmov »Slovenci« in »Nemci«. 
Šele proces narodnostne diferenciacije v drugi polovici 19. stoletja je pričel ustvarjati iz širšega 
slovensko govorečega prebivalstva južne Koroške narodnostno zavedne Slovence in iz nemško 
govorečih Korošcev množico Nemcev. Zgodovinsko tehtna analiza mora upoštevati, da je 
narodnostna zavest rezultat procesa omejitve in razmejitve med prehodom k moderni, komu­
nikativni in z državnostjo prežeti družbi. Socialni in politični faktorji so tisti, ki se polastijo 
etničnih, jezikovnih, verskih in drugih kriterijev, da bi uveljavili svoje interese nad procesom 
narodnostne diferenciacije. Pri tem pa je nacionalna integracija posamezne družbene skupine 
zajela v različnem času, z različno intenzivnostjo in tudi z različnimi motivi. Biti Slovenec je 
na Koroškem leta 1850 pomenilo nekaj drugega kot leta 1920 ali 1940 in za nemško govorečega 
kmeta je bila nemška identiteta nekaj drugega kot za državnega uradnika ali podjetnika. 
Ravno na južnem Koroškem lahko posebno dobro sledimo problematiki procesa narod­
nostne diferenciacije, ker pomembnega dela slovensko govorečega prebivalstva tudi na višku 
narodnostne prisilne solidarizacije po priključitvi Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji 1938 ni bilo 
mogoče vključiti niti v nemštvo niti v slovenstvo. Za to »nedognano narodnost«1, ki so jo ozna­
čevali tudi kot »Nemcem naklonjene Slovence«, so iz zadrege iznašli v času, ko si posameznika 
niso mogli več predstavljati izven nacionalnih kategorij, ker je vsakdo moral pripadati eni 
narodnosti, novo narodnost, vindišarje. Pod tem pojmom so razumeli tiste, ki so sicer govorili 
slovensko narečje, ampak iz kakršnihkoli razlogov niso hoteli biti »nacionalni Slovenci«. 
Prikazovanje v tem prispevku ne bi bilo ustrezno, če bi ostalo omejeno na ravnanje »Slo­
vencev« in »Nemcev« v preiskanih urbanih koroških centrih. Pomembneje je ugotoviti, kako 
je potekal proces narodnostne diferenciacije in kakšen vpliv so nanj imele institucije oblasti. 
Poprej je treba opozoriti na težave s terminologijo, ki so se pokazale pri tem načinu opazo­
vanja. Vsebina pojmov »Slovenci« in »Nemci« se je v obravnavanem času večkrat spremenila. 
Iz časa narodnostnih bojev izvirajoča, narodnost absolutizirajoča terminologija je kaj malo 
primerna, da bi se približala procesu nacionalizacije širšega ljudstva. 
II. Raziskovalna metoda 
Pričujoči prispevek je povzetek najpomembnejših izsledkov več posameznih raziskav, ki 
so bile narejene v treh urbanih koroških naseljih.2 Načrtujemo obsežno publikacijo teh razi-
1 Ta pojem, ki se neredko pojavlja v strokovni literaturi, je tipičen za nacionalistično mnenje, da je pripadnost narodu oz. 
narodnosti neizogibna. 
2 H. Rumpier, Katholische Kirche und Nationalitätenfrage in Kärnten - das Klagenfurter Priesterseminar als zentrale Aus­
bildungsstätte für die slowenische Intelligenz. W. Drobesch. Das slowenische Vereinswesen in Klagenfurt 1848-1938. Vereine als 
Träger der nationalen Selbstbehauptung bzw. Assimilation der Slowenen. E. Polte, Die Bedeutung des mittleren Fachschulwesens 
der Stadt Klagenfurt: Lehrerbildungsanstalt, Ackerbau-, Handels- und Gewerbeschule. B. Tomaschek, Die politische und sprach­
lich-ethnische Entwicklung Ferlachs 1840-1945. P. Oberdammer, Die wirtschaftliche Entwicklung Ferlachs 1840-1945. T. Wilt-
ner. Die Stadt-Umland-Beziehungen Ferlachs zu den benachbarten Gemeinden 1840-1945. B. Kuhar, Die politische und sprach­
lich-ethnische Entwicklung Eisenkappeis 1840-1945. - Študija o Železni Kapli še ni toliko napredovala, da bi lahko rezultate 
zbrali v tem prispevku. Pač pa smo v splošnem delu upoštevali predhodna spoznanja. V obširnejši publikaciji (Vom Ethnos zur 
Nationalität. Der nationale Differenzierungsprozeß am Beispiel ausgewählter Orte in Kärnten und im Burgenland. Hrsg. Andreas 
Moritsch. (=Wiener Beiträge zur Geschichte der Neuzeit, 18/1991) je zanimiv predvsem politični faktor v procesu narodnostne 
diferenciacije na primeru Železne Kaple. 
14 A. MORITSCH: »SLOVENCI.. IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
skav. Tukaj lahko podamo le najvažnejše izsledke raziskave o Celovcu in Borovljah. Ti dve 
mesti sta bili izbrani zato, ker sta po velikosti, funkcijah in urbanem razvoju čisto različni. 
Celovec leži ob robu slovensko govorečega ozemlja, vendar je bil še 1850 skoraj popolnoma 
obdan s slovensko govorečimi vasmi. Ker je število prebivalcev v deželnem glavnem mestu 
preveliko, ni bilo mogoče izvesti diferencialne analize na podlagi gospodinjstev kot v Borov­
ljah. Raziskava se je zožila na dva vidika: jezikovno-etnično zadržanje priseljencev iz slo­
vensko govorečih področij in funkcije, ki naj bi jih Celovec kot deželno glavno mesto dvoje­
zične dežele izpolnil za slovensko narodnostno gibanje. Zelo podrobno smo lahko proučili 
Borovlje, edini razvijajoči se obrtno-industrijski center na slovensko govorečem ozemlju. Za 
vsako gospodinjstvo od leta 1830 naprej smo nastavili kartotečno kartico. Na to smo potem 
vnesli iz različnih virov socialnogospodarske, politične in jezikovno-etnične podatke o članih 
gospodinjstva3. Podatke smo obdelali v Centru EDV dunajske univerze na velikem računalniku 
IBM s pomočjo statističnega programskega paketa SPSSX (Statistical package for Social Scien­
ces X). Ker smo v raziskavo vključili tudi podeželsko-agrarne občine iz soseščine Borovelj4, 
smo tako pridobili nova spoznanja glede odnosov med mestom in okolico v procesu narod­
nostne diferenciacije. 
III. Okvirni pogoji 
Če se je na južnem Koroškem do druge polovice 19. stoletja govorilo o Slovencih in Nem­
cih, potem so bili Slovenci zmeraj podeželsko in Nemci mestno prebivalstvo. To je osupljivo 
že zaradi tega, ker je dobršen del prebivalcev mest in trgov, vključno z deželnim glavnim 
mestom Celovcem, prihajal iz slovensko govoreče okolice. Dejstvo je, da je bil jezik trgovine, 
obrti, uprave, sodstva in predvsem celotne pismenosti že stoletja nemški. Tudi je slovenski 
knjižni jezik, primeren za omenjena posvetna področja, do sredine 19. stoletja šele nastajal. 
To je potekalo s težavo zaradi tega, ker so se slovenska narečja precej razlikovala eno od dru­
gega in posebno na Koroškem imela številne nemške izposojenke, ki jih tudi očiščevalni napori 
ob ustvarjanju knjižnega jezika niso mogli izpodriniti. Ker so bila slovenska narečja sposobna 
pokriti le kmečko in religiozno življenjsko področje, je razumljivo, da so slovensko govoreče 
osebe, ki so prišle v mestno okolje, hitro prevzele temu okolju primeren nemški jezik. Vendar 
je narobe, če nacionalistično zgodovinopisje govori o »nemških« mestih na »slovenskem« 
ozemlju. Meščani mest in trgov so pač znotraj svojega življenjskega področja uporabljali 
nemški jezik, so pa morali obvladati krajevno slovensko narečje, da bi lahko kot trgovci, roko­
delci in obrtniki komunicirali s samo slovensko govorečim prebivalstvom okolice in da bi lahko 
preživeli. Isto velja za plemstvo, napačno označeno kot »nemško«, katerih simbioza s slo­
vensko govorečimi kmeti je zahtevala poznavanje njihovega jezika. Meščanstvo in plemstvo je 
bilo v veliki meri dvojezično in je šele med procesom narodnostne diferenciacije prevzelo 
nemško narodnostno zavest. 
Do revolucije 1848 je bil začetek procesa narodnostne diferenciacije na Koroškem pre­
težno brez konfliktov. Nemško govoreče meščanstvo je videlo v začetkih slovenskega narod­
nostnega gibanja zaveznika v boju proti absolutizmu in plemstvo je podpiralo slovenski jezik, 
da bi s tem podprlo svoje stanovsko—federalistične interese proti dunajskemu centralizmu. Že 
v predmarcu pa so se kazala tista osnovna nasprotja, ki so vodila k ostri konfrontaciji med 
nemškim in slovenskim narodnostnim gibanjem, kakor je trajala vse obdobje, zajeto v razi­
skavi. Katoliška duhovščina, ki je izhajala iz slovensko govorečega kmečkega prebivalstva, z 
njim komunicirala v njegovem jeziku in bila prežeta z romantičnim narodnim in jezikovnim 
navdušenjem, je pričela gledati v slovenskem knjižnem jeziku orodje, s katerim bi lahko zava-
3 V 1830-tih letih so na Koroškem uvedli franciscejski kataster zaradi odmere zemljiškega in hišnega davka. Prvič so bili 
nekoliko natančneje zajeti gospodarski in socialni podatki glede na površine. Prim. A Moritsch, Der Franziszeische Kataster und 
die dazugehörigen Steuerschätzungsoperate als wirtschafts- und sozialhistorische Quellen. East European Quarterly 3 (1969) 
438-448. 
4 Spodnje Borovlje in posebno kraj Glinje. Prim. A Moritsch, G. Baumgartner: The Process of National Différenciation 
within Rural Communities in Southern Carinthia and Southern Burgenland 1850-1940. Delo bo izšlo v Angliji (Dartmouth Publi­
shing Company / Gower Publishing Group, Aldershot) v Vol. 7 (Roots of Rural Ethnic Mobilisation) publikacije Comparative Stu­
dies on Governments and Non-dominant Ethnic Groups in Europe (1850-1940), ki so jo pripravili v okviru European Science 
Foundation. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 1 LË 
rovala zelo verno, dinastiji zvesto, katoliško slovensko govoreče prebivalstvo pred revolucio­
narnimi, demokratičnimi in cerkvi sovražnimi vplivi, kakor so bili razširjeni v nemškem jezi­
ku.5 S tem je seveda mogla imeti uspeh le pri kmečkem prebivalstvu. Meščani mest in trgov, 
inteligenca in tudi del vaške buržoazije, ki so stremeli po emancipaciji in politični participaciji, 
niso bili dovzetni za to vrsto slovenstva. Zametki liberalnega slovenskega narodnostnega gi­
banja, ki bi narodno identiteto instrumentaliziralo za socialno in politično emancipatorske 
namene in jih ne bi podrejalo konservativni ohranitvi sistema, so bili na Koroškem le leta 1848 
in 1869/71 v taborskem gibanju.6 Dvojezično meščansko prebivalstvo se je zato v procesu 
narodnostne diferenciacije lažje obrnilo k »napredni« nemški kot h »konservativni« slovenski 
strani. 
Prvič so bile kretnice za implantacijo narodnostne zavesti v široke ljudske kroge narav­
nane z revolucijo 1848. Že v maju 1848 je bila materinščina razglašena v šolah kot učni jezik 
in v ustavi so bile narodom (Volksstämme) zagotovljene narodnostne pravice. V eri neoabso-
lutizma je režim ugodil narodnim željam prebujajočih se narodnosti, ki so 1848 v nasprotju z 
Madžari in Nemci pokazale svoj interes za obstoj Donavske monarhije. "Za Slovence in 
posebno za južno Koroško je bilo bistveno, da je bila katoliška cerkev do 1867/68 tesno pove­
zana z državo. Že 1852 so v Celovcu ustanovili Mohorjevo društvo, pozneje Mohorjevo druž­
bo. V preskrbi slovensko govorečega prebivalstva z ljudskim leposlovjem, v katerem sta bili 
glavni temi katoliška pobožnost in habsburški patriotizem, je dosegla skoraj monopol. V zad­
njih dveh desetletjih habsburške monarhije je bilo vsako tretje do četrto gospodinjstvo na juž­
nem Koroškem član Mohorjeve družbe, ki je po katoliških duhovnikih prinašala ljudem letni 
knjižni dar.7 Enako pomembno je bilo cerkveno šolsko nadzorstvo do leta 1868. Učni jezik je 
bil tisti jezik, ki se je uporabljal tudi v cerkvi, torej na deželi kot tudi v manjših urbanih nasel­
jih večinoma slovenski. Učitelji so bili v veliki meri odvisni od cerkve. Večinoma so opravljali 
tudi službo mežnarja in organista, bili skrajno slabo plačani in njihovo poučevanje je kontro­
lirala duhovščina. 
Vedno močnejša tendenca slovenske katoliške duhovščine, da bi uveljavila slovenski 
knjižni jezik, je morala najprej naleteti na odpor meščanov v mestih in trgih. Tu je prišlo že 
pred liberalnim prevzemom oblasti 1867 do narodnostnih navzkrižij, ker so bile oblastvene 
funkcije, ki jih je prej imela zemljiška gosposka, koncentrirane v mestih in trgih. Naraščajoče 
število uradnikov in inteligence svobodnih poklicev, katerih jezik je bil nemški, se je naselilo 
v osrednjih krajih. Ko je z liberalno volilno zmago 1867 decembrska ustava vpeljala meščanske 
svoboščine, se je postavila organizacija političnega življenja na široko osnovo. Ustanovljena so 
bila številna društva z naraščajočo narodnostno naravnanostjo, cerkev je bila ločena od države 
in je izgubila predvsem svoj vpliv na šolo in učitelje. Ti so dobili bistveno boljšo izobrazbo, zvi­
šali so jim plačo in liberalci so jih zavestno emancipirali od duhovščine. Do dokončne politične 
izgube moči cerkve po priključitvi Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji sta si na južnem Koroškem 
stala nasproti slovenski katoliški duhovnik in nemški učitelj. Šola in cerkev sta postala poli­
tična in nacionalna antagonista. Slovenska katoliška duhovščina se je vedno bolj obračala h 
kmečkemu prebivalstvu, ki ga je od konca 1880-ih let organizirala socialnogospodarsko v 
zadruge, versko in kulturno v društva in politično v 1890 ustanovljeno »Katoliško politično in 
gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem«. Ta edina politična organizacija koroških Slo­
vencev je bila svetovnonazorsko preveč konservativno-klerikalna in socialno preveč pode­
želska in usmerjena k majhnim in srednjim kmetom, da bi lahko prodrla v meščanske in 
delavske sloje. Slovensko-nemško nasprotje je s tem postalo tudi nasprotje med vasjo in 
mestom. Posebno ko so se slovenske organizacije od preloma stoletja priključile vsesloven­
skim krovnim združenjem v Ljubljani in s tem zastavile integracijo podeželskega prostora 
južne Koroške v slovensko narodnostno ozemlje, se je prebivalstvo mest čutilo zadeto v živo 
in je reagiralo z močnim nemškim nacionalizmom. 
5 Prim. A. Moritsch, Zgodovinsko ozadje ustanovitve Družbe sv. Mohorja v Celovcu. 130 let Družbe sv. Mohorja v 
Celovcu. Zbornik, Celovec 1983, str. 151 s. . ,_• , , t 
* J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem. Narodna zavest in politična orientacija prebivalstva slovenske 
Koroške v letih 1848-1914. Ljubljana 1965, str. 29-36, 164-204. 
7 A. Moritsch, Deutsche und Slowenen in Kärnten. Das nationale Bewußtsein in Kärnten in der zweiten Hälfte des 19. Jahr­
hunderts. Österreichische Osthefte 18, (1970), 240. 
16 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
Narodnostno trenje je doseglo višek po razpadu habsburške monarhije, ko je prebivalstvo 
1920 v plebiscitu moralo odločiti, ali naj južna Koroška pripade Republiki Avstriji ali Kralje­
vini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Čeprav so v glasovalni coni 1910 ugotovili le pri 33% pre­
bivalstva nemščino kot občevalni jezik, se je 60% odločilo za Republiko Avstrijo. Zanimivo 
je, da je bil v mestih in trgih delež glasov za Kraljevino SHS deloma eklatantno višji kot delež 
slovenskega občevalnega jezika pri ljudskem štetju 1910. Nasprotno pa je bilo v podeželskih 
občinah.8 
Prva avstrijska republika se je imela za nemško nacionalno državo. Kot v vseh državah, 
temelječih narodnem principu, so narodnostno manjšino čutili kot nezdružljivo z državotvor­
nim »narodnim telesom« (Volkskörper). Da bi tuj narodnostni element naredili neškodljiv, so 
ga z vsem poudarkom asimilirali, in v kolikor se ga ni dalo asimilirati, so ga izolirali.9 Med tem 
ko je na podeželju število tistih, ki so 1923 navedli slovenščino kot jezik, v katerem mislijo, ali 
so se 1934 čutili kot pripadniki slovenskega kulturnega kroga, naglo upadlo, je ostal delež Slo­
vencev v mestih in trgih, kjer je bil že vedno majhen, razmeroma stalen. Ker so bile zaradi 
državne meje odrezane od vsenarodnih združenj, so se morale slovenske organizacije na 
Koroškem na novo organizirati. Na vseh področjih je ostalo vodstvo v rokah katoliških duhov­
nikov. To je bil tudi vzrok za zmanjšanje pritiska v dobi klerikalnega avtoritativnega režima 
1934-1938. Nemškonacionalistične končne rešitve slovenskega vprašanja na Koroškem so se 
z vso doslednostjo lotili nacionalsocialisti šele 1941, ko so odpadli zunanjepolitični oziri glede 
Jugoslavije kot možnega zaveznika. V eni prvih izselitvenih akcij so 1942 pregnali okoli 1000 
»zavednih Slovencev«. 
IV. Primerjalni študiji: Celovec in Borovlje 
1. CELOVEC 
Za mikrostrukturalno analizo je bilo za to raziskavo koroško deželno glavno mesto pre­
veliko, ne glede na to, da zanjo ni bilo na razpolago potrebnih virov. Na prvo vprašanje po 
obstoju oziroma formiranju Slovencev kot narodnostne skupine v Celovcu zato ni bilo mogoče 
podrobneje odgovoriti. 
Že na začetku je bilo rečeno, da je bil Celovec v sredini 19. stoletja še v veliki večini 
obdan s slovensko govorečimi naselbinami in da je precejšen del priseljencev prihajal iz slo­
vensko govorečega področja. Nekateri dokumenti iz tega časa dokazujejo tudi visok delež slo­
vensko govorečega prebivalstva v mestu. V nekem prepisu originalnih podatkov leta 1846 izve­
dene raziskave K. Czoerniga o jezikih v Habsburški monarhiji je bilo tako o 12054 prebivalcih 
mesta kot 1219 prebivalcih štirih predmestij rečeno da govorijo vindišarsko (windisch), 
nemško in kranjsko (slovensko).10 Napačno bi bilo iz tega sklepati, da sta bili dve tretjini 
Celovčanov Slovenci. Drži pa, da je bil pretežni del prebivalcev Celovca dvojezičen in da jih 
ni malo obvladalo tudi slovenski knjižni jezik (kranjščino). V istem viru je podrobneje rečeno, 
da je bilo v vseh štirih celovških predmestjih služeče in revnejše prebivalstvo skoraj v celoti 
»slovensko« in da so bili tudi nekateri predeli mesta naseljeni s »Slovenci«, »seveda spet v niž­
jem razredu, ki ne šteje«." Kot za Slovence tipične obrti so omenjeni izvoščki, trgovina z 
moko, mesarska in špeharska obrt ter točenje piva.121867 je nemški liberalec D. Spitzer zapi­
sal: »Celovec je docela nemško mesto, ampak že pred mestnimi vrati postane jezik težak in 
daje le še slovenske glasove.«123 
Prva podrobnejša statistična raziskava jezikovnih razmer je bila leta 1880. Do zadnjega 
štetja prebivalstva v Avstroogrski 1910 so vpraševali po »občevalnem jeziku«, to je jeziku, 
katerega se oseba »v vsakdanjem občevanju« poslužuje. Čeprav je po previdni oceni 1880 še 
vsaj polovica prebivalcev Celovca s predmestji govorila slovenski jezik oziroma enega njegovih 
8 A. Moritsch, Die wirtschaftliche und soziale Lage der Kärntner Slowenen und deren Einfluß auf die Volksabstimmung 
1920. H. Rumpier (Hrsg.), »Kärntens Volksabstimmung 1920«. Klagenfurt 1981. str. 215-231. 
9 A. Moritsch, Die Kärntner Slowenen von 1918 bis 1945. Integratio 11-12, (1979), 89-98. 
10 B. Grafenauer, Czörnigova etnografska statistika in njena metoda. Razprave SAZU I, str. 130. 
" Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Zapuščina Kozler. Te podatke, ki dopolnjujejo Čzornigovo štetje, je okrog 
1850 posredoval duhovnik Andrej Einspieler, eden takratnih nosilcev slovenskega narodnega gibanja na Koroškem, kartografu P. 
Kozlerju. 
1 2 Ibid. 
I2a D. Spitzer, Wiener Spaziergänge 2. Hrsg. W. Obermaier. Wien 1987, str. 59. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 17 
narečij, je navedlo v sodnem okraju Celovec mesto samo 629 (3,4%) od 18747 oseb sloven­
ščino kot občevalni jezik.13 Pri naslednjih ljudskih štetjih jih je bilo 1890 3,7% (723 od 19756), 
1900 6,9% z vojaštvom (1671 od 24284) in 1910 2,1% brez vojaštva in 6,1% z vojaštvom (1761 
od 28911). Ti podatki nikakor niso dokaz za vedno znova poudarjeni »nemški značaj«14 mesta, 
temveč samo izražajo, da so njegovi številni dvojezični prebivalci popolnoma po pravici nava­
jali nemščino kot jezik svojega »vsakdanjega občevanja«. Za osebe, ki so navedle slovenščino 
kot občevalni jezik, lahko vsekakor domnevamo, da so bile narodno zavedni Slovenci. To so 
bili predvsem v Celovcu stanujoči funkcionarji slovenski kultrurnih, političnih in gospodarskih 
organizacij. Dalje je to bila najverjetneje večina duhovščine, ki je v pretežni meri prišla iz slo­
vensko govorečega področja in je bila narodno zavedna v klerikalnokonservativnem smislu. 
1900 in 1910 ugotovljen visok delež slovensko govorečih vojaških oseb pove, da so bile v pre­
cejšnjem delu rekrutirane iz slovensko govorečih področij. 
Če se je tudi prebivalstvo Celovca posluževalo nemškega občevalnega jezika, je vendarle 
izdajala uporaba slovenskega jezika na verskem področju, da so številni mestni prebivalci prej 
ko slej slovensko govorili. Škofijski šematizmi izkazujejo pred I. svetovno vojno od štirih 
celovških župnij samo stolno in mestno župnijo kot nemško govoreči. Nasprotno pa sta bili fari 
Sv. Ruperta in velikovškega predmestja vodeni kot dvojezični in stanovska cerkev Sv. Duha 
(uršulinska cerkev) je imela tudi slovenskega pridigarja.15 
Čeprav je še 1910 31,8% prebivalcev Celovca izhajalo iz slovesko govorečih področij16, je 
po letu 1918 upadal delež tistih, ki so se izrekli za slovenski jezik. 1923, ko so popisovali naj­
bolj tekoče govorjeni jezik, v katerem se navadno tudi misli, je le še 1,6% Celovčanov govo­
rilo slovensko in 1934 jih je še 1,3% pripadalo slovenskemu »kulturnemu krogu«. Skupine teh 
oseb najbrž niso bile druge kot pred 1918. 
Temeljno vprašanje, ki ga moramo postaviti spričo teh podatkov, se mora glasiti: Kako 
to, da slovenskemu nacionalnemu gibanju v teku procesa narodnostne diferenciacije ni uspelo 
večjemu delu slovensko govorečega oziroma dvojezičnega prebivalsvtva Celovca vzbuditi 
močno narodnostno zavest tako, da bi se pri štetjih po jeziku, ki so vse bolj postajala štetja 
narodnostne pripadnosti, izreklo slovensko narodnost? 
Prebivalstveni 
Leto 
1846 
1880 
1890 
1900 
1910 
1923 
1934 
in jezikovni razvo. 
prisotno 
12054 
18747 
19756 
24284b) 
21630c) 
2891 l b ) 
25823e» 
27343d) 
27423 
29671 
Celovca 1846-1934'" 
prebivalstvo 
vindiš-nemški-kranjski 
nemški 
17119 
18134 
21503 
20344 
25582 
24241 
20582 
26803 
občevalni jezik 
slovenski 
629 (3,4%) 
723 (3,7%) 
1671 (6,9%) 
438 (2%) 
1761 (6,1%) 
595 (2,3%) 
6761 (24,7%) 
najbolj tekoč jezik 
428 (1,6%) 
pripadnost kulturnemu krogu 
29110 429 (1,4%) 
a) Podatki vzeti iz del: B Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem, Koroški zbornik, Ljubljana 
1946, str. 167, 178, 199; Gemeindelexikon von Kärnten, Wien 1905, str. 2; Spezialortsrepertorium der 
österreichischen Länder. Bd. Kärnten. Wien 1917, str. 1. 
b) z vojaštvom 
c) brez vojaštva 
d) Privatno štetje Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. 
13 B. Grafenauer, Narodnostni razvoj na Koroškem od srede 19. stoletja do danes. Koroški zbornik. Ljubljana 1946, str. 
167, 178. 
14 Npr. E. Nußbaumer, Geistiges Karaten. Klagenfurt 1956, str. 454. 
15 Cit. po H. Rumplerju — Podatki iz škofijskih šematizmov. 
16 Grafenauer, Narodnostni, str. 174. 
^18 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
Treba je povedati, da se v celovških osnovnih šolah ni bilo mogoče učiti slovenščine. V že 
citiranem poročilu Kozlerju je Einspieler izrazil svoje začudenje ob preživetju slovenskega 
jezika v celovških predmestjih, ker so otroci obiskovali izključno nemške šole v mestu.1 7 Od 
državnega zakona o osnovni šoli leta 1869, ko so v slovensko govoreče področje uvedli tako 
imenovane »utrakvistične šole«18, katerih cilj je bil posredovanje nemškega jezika, se je tudi 
na deželi dvojezičnost hitro razširila. Priseljenci v Celovec so torej bolj ali manj obvladali 
nemški jezik. Ker so v veliki večini pripadali od mezde odvisnim socialnim spodnjim slojem, 
se niso prilagodili le jezikovno, temveč, če je bilo potrebno, tudi po narodnostni usmeritvi 
neprostovoljno ali prostovoljno nemškemu gornjemu sloju. V kolikor so bili politično organi­
zirani v socialni demokraciji, so bili od te strani, posebno, ko je 1918-1920 šlo za državno pri­
padnost južne Koroške k Republiki Avstriji ali h Kraljevini SHS, usmerjeni v nemško 
avstrijsko smer. Predvsem pa je bila - v nasprotju z mesti na spodnjem Štajerskem, na Kranj­
skem in posebno v Trstu — množica slovensko govorečih priseljencev v gospodarsko le malo 
razvijajoči se Celovec premajhna, da bi se lahko oblikoval slovenski proletariat. 
V kolikor je šlo pri slovensko govorečih priseljencih za socialne povzpetnike, so dobili izo­
brazbo v nemškem jeziku, so bili vseskozi liberalno naravnani in se že zaradi tega niso mogli 
vključiti na Koroškem v popolnoma klerikalnokonservativno slovensko narodno gibanje. Ta­
ko so, z majhnimi izjemami, preostali za konstituiranje narodno zavedne slovenske skupine 
samo slovenski duhovniki, številni pripadniki redov in osebje slovenskih organizacij. 
Naraščajoča dvojezičnost podeželskega prebivalstva, ki je obiskovalo mesto, je prihranila 
meščanom znanje slovenskega jezika. Nepotrebno ga je bilo negovati in že potomci slovensko 
govorečih priseljencev ga niso več obvladali. 
Kot deželna prestolnica je bil Celovec center dvojezične dežele. Ustava je zagotavljala 
enakopravnost vseh »narodnosti« v monarhiji. Torej bi moral tudi Celovec izpolnjevati naloge 
središča za koroške Slovence. Tukaj so izobraževali tiste uradnike, učitelje in duhovnike, ki bi 
naj prevzeli službo v slovensko govorečih področjih. Tukaj je bil oziroma bi naj bil sedež slo­
venskih centralnih gospodarskih, političnih in kulturnih organizacij. Odgovor na vprašanje, 
kako je koroško deželno glavno mesto to funkcijo izpolnilo, nam dovoljuje vpogled v odnos 
oblasti do etničnih manjšin. 
Ker sta šola in učitelj poleg duhovščine igrala v procesu narodnostne diferenciacije na 
Koroškem glavno vlogo, zasluži izobraževanje učiteljev posebno pozornost. Do državnega 
osnovnošolskega zakona 1869 učitelji niso bili le slabo plačani, temveč tudi slabo izobraženi. 
Vendar pa so bili v slovensko govorečih področjih pod cerkvenim nadzorstvom sposobni po­
sredovati otrokom tudi slovenski knjižni jezik. 1869 so v Celovcu ustanovili štiriletno učite­
ljišče. V njem je bilo sicer tedensko šest ur slovenskega jezikovnega pouka, vendar pa niti za 
slovensko govoreče učence ni bil obvezen." Včasih je sicer bilo več prijav tudi nemško govo­
rečih učencev za pouk slovenščine, toda zanimanje je bilo kratkotrajno. V 1880. letih je zapu­
stilo učiteljišče letno le štiri do šest absolventov z zadovoljivim znanjem slovenščine.20 Na 
interpelacijo slovenskega deželnega poslanca Franca Grafenauerja v letu 1898 je koroški 
deželni šolski nadzornik odgovoril, da bi bilo v utrakvističnih šolah potrebnih 170 učiteljev z 
znanjem slovenščine, na razpolago pa jih je samo 100.2l Deželni šolski nazdornik ni povedal, 
da tudi od teh 100 samo del obvlada slovenski knjižni jezik zadovoljivo za pouk. 1906 je pisano 
v poročilu koroškega deželnega šolskega sveta ministrstvu za bogačastje in uk na Dunaju: 
»Podmladek učiteljev, veščih slovenskega jezika, ni zadosten. Celo Slovenci po rojstvu (sic!) 
tajijo svojo narodnost in si pridobivajo učno usposobljenost za nemški učni jezik, da jih ne bi 
poslali na utrakvistične šole, ki ležijo praviloma vstran od prometa in razen tega zahtevajo 
večje napore.«2 2 Če je Nemški Schulverein dal na razpolago 6 štipendij in koroška deželna 
vlada 2 štipendiji za »Nemce«, da bi dosegli učno usposobljenost v slovenskem jeziku, potem 
17 NUK, zapuščina Kozler. 
I!f Na prvi in drugi stopnji bi naj bita slovenščina učni jezik, naučil naj bi se tudi nemški jezik, ki je postal na tretji stopnji 
učni jezik. 
19 L. Ude, Zgodovina slovenskega pouka na koroških osnovnih šolah od leta 1869 do danes. Osnovna šola na Slovenskem 
1869-1969. Ljubljana 1970, str. 202 s. 
20 Ibid., str. 200-204. 
21 Ibid., str. 202. 
2 2 Cit. po E. Polteju - Poročilo deželnega šolskega sveta za Koroško ministrstvu za bogočastje in uk 26. 4. 1906. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 19 
se to nedvomno ni zgodilo v podporo slovenskega narodnostnega gibanja. Koroška se je sma­
trala za nemško kronovino in jezikovna ter personalna politika koroškega deželnega šolskega 
sveta je bila dosledno protislovenska. Samo ustanovitev posebnega učiteljišča za učitelje na 
utrakvističnih šolah z zadovoljivim in obveznim poukom slovenskega jezika - morda tudi 
posebnega oddelka znotraj učiteljišča - bi rešila pomanjkanje primernih učiteljev. Vendar o 
tem niso nikoli razmišljali. 
Kako zelo se je situacija po letu 1918 razvijala v škodo Slovencev, je razvidno iz doku­
menta, ki ga je vredno citirati. Direktorja celovškega učiteljišča so 1938 nacionalsocialisti raz­
rešili. Z naslednjo utemeljitvijo je prosil, da bi ostal v službi: »Glede na moje razmerje do 
(nemške) narodne skupnosti bi pokazal na svoje delovanje pri sprejemu gojencev s slovenskim 
materinim jezikom, katerih sprejem bi lahko izostal samo takrat, če bi odprli poseben slo­
venski oddelek na učiteljišču. Da bi se izognili tej nevarnosti, smo morali vsako leto sprejeti 
določen odstotek slovenskih gojencev. Gospod deželni svetnik Maier-Kaibitsch23 lahko 
potrdi, da sem mu pred vsako sprejemno konferenco poslal imena vseh, ki so prosili za spre­
jem in ki bi jih lahko imeli za Slovence, ter ga prosil za ugotovitev, ali so zvesti Koroški ali 
nacionalni Slovenci.. Ta poročila smo pri sprejemnih konferencah upoštevali in lahko trdim, da 
sem s tem služil nemštvu na Koroškem.«24 Taisti mož je bil po letu 1945 deželni šolski inšpek­
tor za srednje šole na Koroškem. 
V celotnem tukaj obravnavanem odbobju državno učiteljišče, odkar je obstojalo, ni bilo 
v stanju, niti ni hotelo dati na razpolago dovolj učiteljev, usposobljenih za poučevanje v slo­
venskem jeziku. Pri oblasti ugotovljena tendenca, ne pospeševati širjenja slovenskega knjiž­
nega jezika, temveč ga prej ovirati, se je odražala pri učiteljstvu z zelo splošnim odporom proti 
slovenskemu konservativnoklerikalriemu nacionalnemu gibanju. Upravičen strah, da bi z 
državnim šolskim zakonom pridobljeni socialni status izgubili in ponovno prišli pod kontrolo 
cerkve, je vzpodbudil celo slovensko govoreče učitelje, da so se pridružili nemškoliberalni 
strani. 
Popolnoma drugačna je bila situacija v celovškem semenišču, kjer so se izobraževali 
duhovniki za krško škofijo in do 1857 tudi za pretežno slovensko govorečo lavantinsko škofijo. 
Kakor je naraščala pomembnost nemškega jezika kot jezika v deželo vedno bolj prodirajočih 
uradov in oblasti in jezika modernizirajočega se gospodarskega in javnega življenja, tako je 
ostala komunikacija v družini, na vasi in na verskem področju slovenska. Za duhovnike je bilo 
torej potrebno, da so obvladali jezk intimnejših življenjskih področij svojih faranov, posebno, 
ker je vse do časa med vojnama ne majhen del slovensko govorečih Korošcev le s težavo govo­
ril nemško. V celovškem semenišču so zato imeli slovenske jezikovne tečaje, ki so bili dobro 
obiskani. Pozornost vzbuja, da je nesorazmerno velik delež semeniščnikov prihajal iz slo­
vensko govorečih področij. Vzrok je tako v globoki vernosti kmečkega slovensko govorečega 
prebivalstva kot tudi v njihovem skromnejšem premoženju, premajhen, da bi lahko nadarje­
nim otrokom omogočili dražjo posvetno izobrazbo. Neredko so vsi v župniji prispevali za 
šolanje iz svoje srede. 
Da izobrazba celovških semeniščnikov v slovenskem jeziku vendar najbrž ni bila zadovo­
ljiva, izhaja iz utemeljevanja za ustanovitev lastnega semenišča za duhovniške kandidate la-
vantinske škofije: »da bi se naučili pridiganja in učenja verouka v materinščini«.25 Šele ko je 
bil na nacionalno raven transportirani spopad med katoliškimi slovenskimi duhovniki in libe­
ralnimi nemškimi učitelji že v polnem razmahu, je pričelo v 80. letih tudi vodstvo škofije s 
krškim škofom na čelu zavzemati prononsirano proslovensko držo. Ta se je še stopnjevala v eri 
bojevitega katolicizma. Sedaj so prevzeli angažirani slovenski duhovniki vodilna mesta v krški 
škofiji in v semenišču. 1917 je bilo 41% svetnih duhovnikov na Koroškem narodnostno uvr­
ščenih na slovensko stran.26 
23 Predsednik centralne protislovenske organizacije, koroškega Heimatdiensta (od 1924 Kärntner Heimatbund, od 1957 
zopet Kärntner Heimatdienst), SS-Obersturmbannführer, vodja »Volkstumspolitische Stelle« v Celovcu in pristojen za izseljevanje 
koroških Slovencev. 
24 Cit. po E. Polteju - Koroški deželni arhiv, Fase. IV -1 - 34198 -e. 
25 Cit. po H. Rumplerju - Pismo lavantinskega škofa A. M. Slomška z dne 12. 4. 1850 ministrstvu za bogočastje in uk. All-
getn. Verwaltungsarchiv MCU 53/206. 
26 H. Rumpler, op. 2. 
20 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI.. V KOROŠKIH MESTIH 
Po plebiscitu 1920 se je situacija bistveno spremenila. Slovenski duhovniki na deželi, ki so 
ostali - del je Koroško bolj ali manj prostovoljno zapustil - so v omiljeni obliki nadaljevali 
boj proti naraščajoče agresivnemu nemškemu nacionalizmu, vendar je podpora s strani 
vodstva škofije izostala. Sicer je bil na semenišču pouk slovenskega jezika obvezen za vse, toda 
okoliščina, da je stroške za to v splošni finančni stiski prevzel koroški Heimatdienst kot predu­
jem27, dopušča domnevo o nameravani kontroli, podobno kot pri učiteljiščnikih. 
O pouku slovenščine na preostalih nadaljevalnih šolah je le malo znanega. V poklicnih 
šolah so jo imeli včasih kot svoboden predmet. Intenzivneje je bila dodeljena le na gimnaziji, 
kjer so jo nudili pet ur tedensko.28 Da bi izboljšali svoje poklicne priložnosti kot uradniki, so 
številni nemško govoreči učenci obiskovali pouk slovenščine. Za slovensko govoreče učence je 
bila do 60. let obvezna. Potem so prijave v celoti močno nazadovale. Samo do liberalne ere 
(1867), posebno pa v letih po 1848 so tudi uradniki kazali zanimanje za pouk slovenskega 
jezika in obiskovali tečaje. 
V položaj Slovencev v Celovcu in v funkcijo Celovca kot glavnega mesta dvojezične 
dežele daje vpogled celovška struktura društev. Že 1848 sta si stala nasproti nemški, liberalni 
»Kärntner Volksverein« in Slovensko društvo v Celovcu«, nemško z jasnimi demokratičnimi 
tendencami, medtem ko je slovensko sklenilo, da »v svoji sredi ne bo trpelo demokratičnih čla­
nov.«29 Njegov cilj je bil »razvoj slovenske narodnosti . . . posebno z izobraževanjem sloven­
skega jezika in s študijem drugih slovanskih dialektov.«30 Obe društvi sta v neoabsolutizmu 
zaspali. Leta 1852 pa je bilo mogoče ustanoviti Mohorjevo društvo, ki se je bilo že 1843 brez­
uspešno poskušalo osnovati.31 Hotelo je »slovanskemu narodu (sic!) ohraniti in utrditi prego­
vorno pripadajoč verski in nravstveni duh, . . . zadovoljiti prebujajoče se veselje do branja z 
dobro in krepko hrano, in tako slabiti in odvračati željo in seganje po prepovedanih in škod­
ljivih sadežih.«32 Šele preobrazba Mohorjevega društva 1860 v strumno organizirano katoliško 
bratovščino je naredila iz institucije najpomembnejšo slovensko založbo z 90512 člani na ce­
lotnem slovenskem jezikovnem področju leta 1918. 1900 je imela v Celovcu 225 članov. Na 
Koroškem so bile poleg verouka Mohorjeve knjige, ki so naredile več za razširjanje sloven­
skega knjižnega jezika kot je to kdaj koli storila ali hotela storiti šola. Zaradi delovanja zelo 
aktivne skupine duhovnikov in gimnazijskih učiteljev je bil Celovec v času neoabsolutizma kot 
center slovenskega kulturnega ustvarjanja vsaj enak Ljubljani. 
Prvi in edini poskus organiziranja slovenskih celovških meščanov je bila ustanovitev 
»Narodne slovanske čitalnice v Celovcu« leta 1863. Kot »družabno-literarno društvo« je ho­
tela med drugim posredovati in negovati slovanske jezike, ker bi »bilo v izredno korist trgovcu, 
industrialcu, uradniku, rokodelcu, da bi si pridobil temeljito znanje vsaj enega slovanskega 
idioma, ali če ga obvlada že od rojstva, da se v njem izpopolni.«33 Pojem »slovanski« v imenu 
društva tako kot češki in srbohrvaški priimki pri ustanovitvenih članih kažejo na vseslovansko 
orientacijo. V čitalnici je bila na razpolago periodika v različnih slovanskih jezikih.34 Uspeh 
tega poskusa je ostal skromen, čeprav je čitalnica »na prijeten način«, namreč v povezavi z 
družabnimi prireditvami zasledovala svoje cilje. V prvih desetih letih obstoja je članstvo padlo 
od začetnih 120 na 47, pri čemer se je delež klera in z njim konservativne ustanove povečal. 
Kratkotrajna oživitev v letih 1870/71 je bila že čisto pod klerikalnim vplivom in je bila usmer­
jena na slovensko govoreče srednješolce v Celovcu. Medtem ko je v drugih slovensko govor­
ečih deželah iz čitalnic izšlo radikalno nacionalno mladoslovensko gibanje liberalne ere, se je 
v Celovcu razblinilo zaradi pomanjkanja liberalnih slovenskih potencialov, kar pa je zopet 
imelo svoj vzrok v močno konservativno orientiranem slovenskem narodnostnem gibanju. 
Zakon o društvih 1867 je pač omogočal živahno društveno življenje; v Celovcu nastaja­
joča slovenska društva so v deželnem glavnem mestu imela le še sedež, področje njihovega 
delovanja in zbiralnik članstva pa je bil podeželski prostor južne Koroške. Celo 1869 pod vpli-
2 7 ibid. 
* A. Beg, Slovensko šolstvo na Koroškem v preteklem stoletju, Ljubljana 1912. Str. 7, 12, 14. 
W. Wadl, Die demokratische Bewegung in Kärnten im Jahre 1848. Carinthia I, 174, (1984), 393. 
Cit. po W. Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Sammelarchiv des Geschichtsvereins, Fase. 148, Nr. 7. 
Moritsch, Zgodovinsko. Str. 152 s. 
3 2 Carinthia I, 41 (1851) 277. 
" Cit. po W. Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Präsidial, Fase. 1128 - T 1/1. 
54 A. Malle, Tabori na Koroškem. Zgodovinski časopis 41, (1987), 601. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 2\_ 
vom mladoslovenskega gibanja ustanovljeno društvo »Trdnajva« je imelo v letu ustanovitve 
med 62 člani samo 9 takih, ki so stanovali v Celovcu.35 Dotlej so narodna društva, tako nemško 
Koroško ljudsko društvo (Kärntner Volksverein) 1848 kot slovenska Čitalnica 1863 poudar­
jala, da je njihova »najresnejša skrb, da . . . mir in sloga med narodnostma na noben način ne 
bosta motena.«36 Ta namen so mogla vedno manj izpolnjevati in so ga obrnila po dogodkih 
1866 (Kraljevi gradeč), 1867 (avstrijsko-ogrski sporazum) in 1871 (ustanovitev nemškega 
cesarstva) v njegovo nasprotje. V Celovcu je delovalo Društvo nemških nacionalcev (Verein 
der Deutschnationalen) proti »Trdnjavi«, ki je 1870/71 organizirala na južnem Koroškem tri 
tabore, ljudska zborovanja pod milim nebom z nacionalno propagandnim značajem.37 
Celovški magistrat je bil proti lepljenju vabil za tabor v bližini mesta, češ da je ta »naravnan 
izključno na Slovence in za množice prebivalcev Celovca tako ne pride v poštev.«38 Po liberal­
nih začetkih se je tudi »Trdnjava« podredila slovenskim konservativcem in 1875 prenehala 
delovati. 
Seveda so v času narodnostnih vojn od 80. let naprej v Celovcu ustanovili številna slo­
venska društva, vendar je bila njihova orientacija vseskozi klerikalno-konservativna in njihovo 
delovanje naravnano na podeželsko prebivalstvo južne Koroške. Od 20 na novo v registru dru­
štev v letih 1901—1914 vpisanih slovenskih društev je bila večina regionalnih ali lokalnih 
podružnic vseslovenskih organizacij s sedežem v Ljubljani ali Mariboru. Kako je bilo vzdušje 
v deželnem glavnem mestu že 1890 protislovensko, se vidi iz dogodkov ob odklonitvi slovenske 
vloge v tem letu ustanovljenega »Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence 
na Koroškem«, edine politične organizacije koroških Slovencev, s strani celovškega magi­
strata. Po obojestranskih pritožbah je notranje ministrstvo na Dunaju odločilo v prid Sloven­
cev. Na to so celovški Nemci organizirali zborovanje (kärntnerischer Parteitag), na katerem so 
obsodili ministrsko odločitev.39 Na slabost slovenskih društev v Celovcu oziroma na njihovo 
skoraj izključno koncentracijo na podeželsko prebivalstvo kažejo tudi zborovanja. V letih 
1900—1914 so imeli Slovenci v deželnem glavnem mestu skupno le 8 javnih političnih zboro­
vanj, med tem ko so jih imela nemška društva v istem času 81. m Pred prvo svetovno vojno je 
bilo v Celovcu 22 slovenskih društev in približno 300 nemških.41 
Po letu 1908 opazimo poživitev slovenskega kulturnega dela v deželnem glavnem mestu. 
Dve po prelomu stoletja nastali kulturni društvi, v katerih so poleg duhovščine imeli vodilno 
vlogo slovensko govoreči delavci, sta prirejali predvsem ljudske gledališke predstave amater­
skih skupin. Želja, da bi kot v Trstu zgradili Narodni dom, ni bila uresničljiva. 
Po letu 1918 se je položaj še naprej slabšal. Že leta 1919 je Mohorjeva družba emigrirala 
v Slovenijo. Njej je sledil velik del slovenske vodilne elite. Novi časopis koroških Slovencev 
»Koroški Slovenec« v Celovcu ni našel tiskarja in so ga tiskali na Dunaju v neki češki tiskarni. 
Od 22 leta 1918 v kataster društev vpisanih slovenskih društev jih je bilo v Celovcu 1929 samo 
še 5 aktivnih in 2 novi.42 V letih 1939-1941 so vsa postala žrtve Hitlerjevega režima. Na 
nemški strani se je 1919 v Celovcu ustanovil Kärntner Heimatdienst, od 1923 Kärntner Hei­
matbund, ki je dobil staus strešne zveze vseh društev in je kot tak še danes koordinacijsko 
mesto za vso protislovensko politiko v deželi. 
Kot povzetek lahko ugotovimo, da slovenskemu narodnostnemu gibanju zaradi vrste 
vzrokov ni moglo uspeti, da bi v procesu narodnostne diferenciacije dala večjemu delu slo­
vensko govorečega mestnega prebivalstva Celovca slovensko narodno identiteto. Prišleki iz 
slovensko govoreče okolice, rokodelci in obrtniki, so kot socialni povzpetniki hitro prevzeli 
nemški jezik kot komunikacijsko sredstvo za urbani način življenja. Številnejše slovensko 
govoreče delavstvo, ki bi svoj socialni proces lahko narodnostno izrazilo, zaradi slabe indu­
strializacije ni moglo nastati. Razen tega so bili nemško govoreči delavci v večini in jugoslo­
vanska socialdemokratska stranka južne Koroške ni vključila v svoje delovno področje. V 
35 Citat po W. Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Klagenfurt II (Stadtarchiv), Fase. 216. 
3 6 Cit. po W. Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Präsidial, Fase. 1128 - T 1/1. 
37 Časopisi poročajo o 2000-10.000 udeležencih. Prim. Malle, str. 614-620. 
3 8 Cit. po Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Präsidial, Fase. 1040 - F. 1/21. 
39 K. G. Hugelmann (Hrsg.), Das Nationalitätenrecht im alten Österreich. Wien-Liepzig 1934, str. 490 s. 
4 0 Cit. po Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Präsidial, Fase. 701-715. 
41 M. Wutte, Kärntens Freiheitskampf 1918-1920. Klagenfurt 1985, str. 18. 
42 Cit. po Drobeschu - Koroški deželni arhiv, Präsidial, Fase. 1044 - F 5/5. 
22 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN ..NEMCI.. V KOROŠKIH MESTIH 
nasprotju z drugimi slovensko govorečimi deželami je krščansko socialnemu slovenskemu gi­
banju na Koroškem le v skromni meri uspelo nagovoriti delavce. Ker se je slovensko narod­
nostno gibanje na Koroškem moralo vedno bolj obračati k vernemu, katoliškemu kmečkemu 
prebivalstvu, da vsaj tega potenciala ne bi izgubilo, je bilo svetovnonazorsko konservativno in 
pod klerikalnim vodstvom, kar ga je odtujilo mestnemu prebivalstvu. Kleru je bila ohranitev 
vere prednostna skrb, zaradi tega je narodnost podrejal katolicizmu. Posledica je bila, da se 
je v Celovcu skoraj celotno slovensko govoreče prebivalstvo hitro jezikovno in politično 
ponemčilo. 
Kot glavno mesto dvojezične dežele je bil Celovec samo na cerkvenem področju pravičen 
obema narodnostma. Mestna in deželna uprava sta uradovali v nemščini in ju je dunajska cen­
tralna vlada morala spomniti na v ustavi zapisane pravice Slovencev. Slovenske institucije in 
organizacije so v mestu trpeli, niso pa bile dobrodošle. Tako postane razumljivo, da so koroški 
Slovenci priznavali Celovec kot sedež krške škofije za svoje cerkveno glavno mesto, so se pa 
v kulturnem, gospodarskem in tudi političnem pogledu pred I. svetovno vojno začeli bolj obra­
čati na vseslovenski center Ljubljano. Ko so po razpadu habsburške monarhije koroške Slo­
vence z državno mejo ločili od preostalega slovenskega teritorija in so bili tudi v posvetnem 
pomenu napoteni na Celovec kot glavno mesto, je bil ta še manj kot prej pripravljen, da jim 
prizna domovinsko pravico. 
2. BOROVLJE 
a) Socialno gospodarske predpostavke 
V nasprotju s Celovcem Borovlje nimajo srednjeveške mestne tradicije. Zato do 1848 tudi 
ni bilo mestne samouprave in sodstva, ki bi uporabljala nemški jezik, in krajveno prebivalstvo 
v nemškem jeziku ni videlo tistega zunanjega znaka, ki je meščane ločil od slovensko govo­
rečega podložnika. Šele 1910 je Borovlje dobilo status trga in 1930 mesta. Vzrok temu je bila 
za koroška mesta nenavadna gospodarska ekspanzija in z njo povezana rast prebivalstva.43 Od 
1869 do 1910 se je število prebivalcev povečalo od 1114 na 2882, to je za 159%. Po rahlem 
upadu na 2735 (1923) je prebivalstvo stagniralo do ljudskega štetja 1939. Priseljenci so pre­
težno prišli iz popolnoma slovensko govorečega zaledja mesta. 
Četudi ne mesto, je bil kraj Gornje Borovlje44 že od 16. stoletja cvetoče obrtno središče. 
V okolju podeželske proizvodnje železa in svinca so se naselili orožarji, ki so se specializirali 
na izdelavo ročnega strelnega orožja. Do pričetka 19. stoletja so imeli boroveljski orožarji 
monopolen položaj v preskrbi avstrijske armade s strelnim orožjem. Po siloviti konjunkturi v 
času Napoleonovih vojn, ko so v letih 1800-1814 v 22 puškarnah letno izdelali 10.000 pehotnih 
pušk, 4000 karabink in 6000 pištol,45 je po dolgem miru sledil konec izdelave orožja. Boro­
veljski puškarji so se preusmerili v izdelavo dragocenih ročno izdelanih lovskih pušk in še 
danes vztrajajo pri tem načinu izdelave. V najživahnejši konjunkturi 1892-1913 so letno izde­
lali približno 15.000 lovskih pušk,46 od tega je precejšen del šel v jugovzhodno Evropo. Pro­
izvodnja pušk je bila izredno razdeljen delovni proces. Posamezne sestavne dele so izdelovali 
različni specialisti. Trgovanje v založniško organizirani domači industriji izdelanih lovskih pušk 
so oskrbovali »dobavitelji«. 
Prehod k industrijskemu izdelovanju je spodletel zaradi toge cehovske organizacije puš-
karjev in zaradi individualnih zahtev kupcev po dragocenem izdelku. Ko pa je bila od sredine 
19. stoletja boroveljska puškarska obrt vedno manj dorasla konkurenci izboljšanega industrij­
skega blaga in je zašla v krizo, je bilo temeljito prestrukturiranje neizbežno. 1873 so ustanovili 
puškarsko zadrugo, 1878 je prišla c.kr. strokovna šola za puškarsko industrijo in v letih 1887 
in 1890 sta sledili dve zadružni strojnici. Z nadaljnjimi napravami za skupno uporbo (c.kr. 
preizkuševalnica, strelišče in drugo) je bil možen prehod od prejšnjega založniškega sistema 
do obrata drobne obrti, v katerem so puškarski mojstri s stalnimi delavci in delavci na domu 
izdelali puško v celoti. Neizogibni konflikti s trgovci (dobavitelji) in znotraj zadruge same so 
4 3 Število prebivalcev je vzeto iz objavljenih krajevnih repertorijev in iz Gemeindelexikona. 
4 4 Do 1910 se je današnje mesto Borovlje imenovalo Gornje Borovlje. 
4 5 Ferlacher Stadtchronik, str. 24. 
4 6 Ibid., str. 26. 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 23 
bili v procesu narodnostne diferenciacije uporabljivi oziroma so v njih našli svojo presežnost. 
V času dobrih 30 let trajajoče konjunkture, ki je segala v 20. leta je bilo v boroveljski puš-
karski obrti povprečno zaposlenih 500 oseb. Potem je nastopila ostra recesija, ki je sprožila 
preselitev dobro izobraženih puškar j ev iz Borovelj v tovarne orožja v Steyr in v Nemčijo. 
Boroveljske fužine so ravno tako imele okrog 500 zaposlenih. Ob prelomu 19. v 20. sto­
letje se je pričela selitev na moč tekoče vode vezane železarske industrije iz sosednjih indu­
strijskih vasi v Borovlje. Že v 19. stoletju so postali žrtev koncentracije in specializacije v 
rudarskih družbah oragnizirani plavži, fužine, kovačnice in drugi mali obrati. 
Investitorji kapitala in vodilno osebje, ki so ga ti nastavili - vseskozi tujci - so pridobili 
vpliv na dogajanje v občini in na delavce. 1879 je dunajski veledrogerist Gustav Voigt postal 
lastnik celotne železarske industrije področja in jo je moderniziral. S priključitvijo k železnici 
1906 je sledila preobrazba v delniško družbo; glavni delničar je postala Wiener Kreditanstalt. 
Dotedanja Kärntner Eisen- und Stahlwerks A.G. (KESTAG) je bila z opustitvijo starih posto­
jank in s koncentracijo obratov v Borovljah inkorporirana v Kabel- und Draht - AG, koncem 
s težiščem na Češkem in Moravskem. S spretno obratovalno politiko je KESTAG relativno 
dobro prestal ločitev od matičnega koncema po razpadu habsburške monarhije in tudi sve­
tovno gospodarsko krizo. Po priključitvi k Hitlerjevi Nemčiji je bil KESTAG 1938 včlenjen v 
Alpine Montan AG »Hermann Göring«. 
Železarstvo in tudi puškarska obrt sta s svojimi delavci nudila socialno demokratskemu 
gibanju pomemben potencial. 
Proti obema omenjenima glavnima gospodarskima vejama so druge skupine v socialni 
strukturi nazadovale. Kot središčni kraj spodnjega Roža so Borovlje šele po letu 1848 dobile 
nadlokalne funkcije. Poleg občinskega urada so ustanovili okrajno sodišče, davčni urad, zem­
ljiško knjigo, notariat, žandarmerijsko postajo in pošto. Vse to je pripeljalo v kraj ljudi, ki so 
uradovali v nemškem jeziku. Javna šola je obstojala že od 1777, vendar so šele 1861-1864 ure­
dili šolsko poslopje z dvema razredoma.4 7 Do 1897 je postala šola petrazredna. Že pred I. sve­
tovno vojno so nastali: 1878 ustanovljena strokovna šola za puškarstvo, meščanska šola in 
»nemški« otroški vrtec. Nedvomno so bili tudi narodnostno-politični motivi, ki so povzročili, 
da so deželne šolske oblasti ovirale gradnjo šol v slovensko govoreči okolici Borovelj, da bi 
pritegnili otroke v boroveljske šole. Skupaj z vodilnimi uslužbenci železarske industrije so 
predstavljali uradniki, učitelji in nekateri pripadniki svetne inteligence naraščajoč delež libe­
ralnih in s tem nemškonacionalno orientiranih oseb. 
Po daljšem stagniranju sta prinesla naraščanje števila prebivalstva in posebno gospodar­
ska konjunktura v dveh desetletjih pred I. svetovno vojno znaten porast obrtnih podjetij v 
uslužnostnem sektorju in trgovini, medtem ko je staro rokodelstvo (kovači, krojači, čevljarji) 
stagniralo ali nazadovalo. Nadregionalnega pomena pa ni doseglo niti tistih nekaj obrtnih pod­
jetij gradbene in surovinske industrije; za katere Borovlje niso bile neugodna lokacija. 
Železarska industrija in puškarska obrt sta zgodaj pripeljali k močni diferenciaciji posesti. 
Že 1830 so približno 2/3 posestnikov uvrstili v kategorijo malih kočarjev, ki so svoj dohodek 
dobivali tudi z neagrarno dejavnostjo.48 Na drugi strani je nastal majhen sloj večjih kmečkih 
obratov, ki so proizvajali za trg. Do 1939 se je ta diferenciacija posesti nadaljevala, tako da so 
v omenjenem letu samo 3% posestnikov ustvarili polovico vsega dohodka od kmetijstva. V 
procesu narodnostne diferenciacije je kmečki element skoraj popolnoma zmanjkal, ker so ne 
samo mali in srednji kmetje, ampak tudi veliki kmetje kot gostilničarji, lastniki mlinov in dragi 
poleg dohodka od kmetijstva imeli še dohodek od obrti. 
b) Proces narodnostne diferenciacije 
V Czörnigovi etnografski statistiki je leta 1846 prebivalstvo Gornjih Borovelj kot tudi 
celotnega področja gospostva Humperški grad (Hollenburg) izkazano kot slovensko (win-
dischsprachig).49 Prvi župan je 1851 odgovoril na vprašanje okrajne oblasti v Celovcu po po­
klicnih in jezikovnih razmerah sledeče: ». . . prebivalstvo občine je z izjemo nekaj obrtnikov, 
4 7 Ibid., str. 79. 
4 8 Kärntner Landesarchiv, Franziszeischer Kataster KG Ferlach. 
4 9 Grafenauer, str. 128. 
24 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
kmetov in uradnikov sestavljeno večji del iz puškarjev in fužinarskih delavcev Silbernaglove 
rudarske družbe, ki se poslužuje slovenskega in nemškega jezika.«50 Z gotovostjo lahko dom­
nevamo, da je v sredini 19. stoletja prebivalstvo občine Borovlje z nekaj izjemami uporabljalo 
slovenščino kot družinski in občevalni jezik. Znanje nemškega jezika lahko v večji ali manjši 
meri domnevamo pri večini prebivalcev, posebno pri višjem sloju. Nemajhen odstotek delav­
cev in kmetov pa je verjetno govoril samo slovensko. Še pri ljudskem štetju 1880 je 70% pre­
bivalcev Gornjih Borovelj navedlo slovenščino kot občevalni jezik; 1890 jih je bilo 55% in 
1900 še 45%. Potem pa je v enem samem desetletju do 1910 delež prebivalstva s slovenščino 
kot občevalnim jezikom zdrsnil na 8%. 5 1 Te številke so v hudem nasprotju s podatki iz razred-
nic, kjer se v letih 1903-1908 še v povprečju 73,3% staršev otrok prvega razreda izkaže kot 
slovensko govorečih. Jezik v družinah je bil torej v letih pred I. svetovno vojno še pretežno 
slovenski, kar bi naj držalo tudi za pogovorni jezik v kraju. Odločilno vprašanje je, kateri fak­
torji so prebivalce Gornjih Borovelj v fazi največjega priseljevanja iz slovensko govoreče oko­
lice privedli do izjavljanja za nemški jezik. Tako nemške kot 1910 so bile Borovlje zopet šele 
leta 1981. 
Leto 
1830 
1846 
1869 
1880 
1890 
1900 
1910 
1910b) 
Hiše 
148 
156 
158 
200 
236 
337 
Prebivalstveni in jezikovni 
Gospodinjstva 
238 
534 
razvoj Borovelj 1830-1939"' 
Prisotno 
prebivalstvo 
1291 
1549 
1235 
1459 
1866 
2118 
2882 
3147 
vindiš 
pogovorni 
nemški 
430 
812 
1142 
2597 
225 
jezik 
slovenski 
1015 (69,9%) 
1019 (54,6%) 
953 (45%) 
238 (8,3%) 
2922 (92,8%) 
1923 355 2735 
1934 ->7fK. pripadnost kulturnemu krogu 
2333 411 (14,7%) 
1939 978S materin jezik 
_ ?255 521 (18,7%) 
a ) Viri kot v tabeli za Celovec. 
b ) Privatno štetje Katoliškega političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. V štetje 
so vključili nekatere sosednje vasi. 
Drug fenomen je ravnanje Boroveljčanov ob plebiscitu 1920.52 Če je 1910 samo 8% 
navedlo slovenščino kot občevalni jezik, je 1920 glasovalo 27,5% za priključitev h Kraljevini 
Srbov, Hrvatov in Slovencev. Pri ljudskem štetju 1934 se je 15% prištevalo k slovenskemu kul­
turnemu krogu in 1939 je 521 oseb ali 19% navedlo slovenščino kot materin jezik, od tega 158 
(6%) samo slovenščino, 196 (7%) nemščino in slovenščino in 167 (6%) vindiš ali nemščino in 
vindiš. Pri tem ljudskem štetju so spraševali po narodnostni pripadnosti ločeno od materinega 
jezika. 75 oseb ali 2,7% Boroveljčanov se je prištevalo k slovenskemu narodu. Med njimi so 
tisti, ki so jih 1942 izselili. 
Prvo soočenje jezikovnih podatkov s socialno gospodarskim razvojem kaže, da sta urbani­
zacija in ponemčevanje v tesni zvezi. Prvi val ponemčenja je zajel do 1900 polovico prebi­
valstva. Potekal je vzporedno z izgradnjo Borovelj v središčni kraj z administrativnimi funk­
cijami in nastankom novega višjega sloja. Obrt se je ločila od poljedelstva, nekateri puškarji 
so se povzpeli do tovarnarjev in predvsem se je v kraju naselil sloj inteligence, vodilnih urad­
nikov, nameščencev in svobodnih poklicev. Srednji sloj so tvorili samostojni obrtniki, učitelji 
511 Cit. po Ferlacher Stadtchronik, str. 50 s. 
' ' Podatki izračunani po krajevnih repertorijih in Gemeindelexikonu. 
Moritsch, Die wirtschaftliche, str. 224, karta 3. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 1 25 
in uradniki nižjega razreda. Nižji sloj so predstavljali pretežno priseljeni delavci. Odločilni 
prelom med 1900 in 1910 je sovpadel s koncentracijo železarske industrije v Borovljah, z naj­
močnejšim priseljevanjem iz okolice, konjunkturo pri puškarjih in z razcvetom ustanavljanja 
na obrtnem področju. V nasprotju s podeželskimi občinami južne Koroške, kjer je ta prelom 
nastal šele med štetjema 1910 in 1923, se je z gospodarsko stagnacijo po I. svetovni vojni v 
Borovljah zopet povečal delež tistih, ki so se priznavali k slovenskemu jeziku. 
Kateri so bili faktorji, ki so vplivali na jezikovno, kulturno in politično ponemčenje slo­
vensko govorečih prebivalcev Borovelj in kako je potekal proces narodnostne diferenciacije? 
Že v revolucijskem letu 1848 bi se naj občinski odbor odločil za nemški učni jezik.53 
Očitno so s tem liberalni občinski zastopniki reagirali na dejansko prakso. Učitelj Gregor Som­
mer je bil namreč navdušen Slovenec, vse predmete je poučeval v slovenskem jeziku in je 
otroke učil celo cirilico.54 Kmalu so ga prestavili v Celovec. Sicer je potem boroveljska šola 
polagoma postala nemško govoreča, toda dokler je obstojal cerkveni šolski nadzor, torej do 
leta 1868, so poučevali tudi slovenščino. Leta 1852 je bila boroveljska šola prva, ki je objavila 
slovensko šolsko izvestje.55 Z narodnostnim bojem za šolo lahko pojasnimo, da je neki slo­
venski duhovnik namenil večjo vsoto za gradnjo šole. Ko so jo leta 1864 blagoslovili, je župan, 
puškar, imel otvoritveni govor v slovenskem jeziku in se je skupaj s cerkvenim šolskim nad­
zornikom postavil po robu zahtevam »nemčurjev« po nemškem vodenju šole.56 Že za šolsko 
leto 1866/67 pa poročajo, da so samo še na nižji stopnji pisali spise v slovenščini57 in 1867 je 
koroški deželni glavar Goeß v pismu občinskemu vodstvu v Gornjih Borovljah zahteval 
nemški učni jezik v višjih razredih.58 
Boj za učni jezik v obeh desetletjih 1848-1868 je odseval nasprotja med starimi in novimi 
krajevnimi avtoritetami. Cerkev, kmetje in spreminjajoče se velik del obrtnikov, posebno 
puškarjev, se je postavljal po robu zaradi centralne funkcije kraja na novo priseljenemu in 
večinoma kraju tujemu nemško govorečemu vodilnemu sloju. Tradicionalna elita je s tradicio­
nalnim slovenskim jezikom kultivirala slovenski nacionalizem, s katerim je hotela izločiti pri­
seljence in poudariti lastno težnjo po avtoriteti. Dokler je država cerkvi dopuščala družbeno 
politične kompetence, je ta lahko igrala vodilno vlogo v teh razprtijah. Cerkev je bila tista, ki 
je dala odporu tradicionalne elite slovenski narodnostni izraz. 
Odločujoči preobrat se je pričel, ko so 1867 liberalci prevzeli oblast. S kurialno volilno 
pravico in z meščanskimi svoboščinami je dobila nova, liberalna in že izrazito nemško nacio­
nalna elita možnost, da se politično uveljavi. Najprej se je lotila šole. 1870 so dobili npr. boro-
veljski učitelji od nekega liberalnega deželnega poslanca 190 goldinarjev nagrade za povečani 
pouk nemščine59 in krajevni šolski svet je dobil od voljnega deželnega šolskega sveta dovo­
ljenje, da je šolo vodil v nemščini. Učiteljsko osebje je bilo zamenjano in je odslej bilo v pro­
cesu nacionalne diferenciacije z vnemo na strani Nemcev. 1880 je bil boroveljski krajevni 
šolski svet ustanovni član nemškega Schulvereina in 1887 je slovenski časopis Mir obžaloval, 
da so vsi štirje učitelji Nemci.60 V Borovljah službujoči katoliški duhovniki so sicer bili Slo­
venci, vendar se v narodnostnem smislu niso več izpostavljali. Relativen mir v nacionalnih 
razprtijah do preloma stoletja pa je imel tudi druge vzroke. V največji krizi puškarske obrti so 
se vsi 1873 združili v zadrugi puškarjev. V borbi za preživetje do konjunkture od devetdesetih 
let naprej je bila ekonomska kooperacija znotraj zadruge važnejša kot faktorji, ki so vodili k 
narodnostni diferenciaciji. Iz poročil v Miru lahko povzamemo, da se dobavitelji, torej trgovci, 
ki razpolagajo s kapitalom, nagibajo največkrat na liberalno, nemškonacionalno stran, med­
tem ko se od njih odvisni puškarji prištevajo prej k Slovencem. Njihova narodnostna zavest je 
bila vsekakor tako kot pri kmetih defenzivna, kar se je pokazalo iz nasprotovanja pritisku v 
smeri prilagoditve spreminjajočim se socialno gospodarskim strukturam. Društva, ki so nastala 
pred prelomom stoletja, so bila skoraj vsa le kulturne ali gospodarske narave. Nemškemu 
5 3 Mir 25.2. 1886. str. 26. 
5 4 Beg, str. 7 s. 
5 5 Ibid., str. 13. 
5 6 Ibid. str. 19. 
5 7 Ibid. str. 23. 
5i1 Občinski arhiv Borovlje. 
5 9 Malle, str. 602. 
"' Mir 25. 10. 1887. 
26 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
moškemu pevskemu društvu »Alpenrose« so Slovenci odgovorili s »Strelci«. Slovenci in social­
demokrati so prevladovali v 1892 ustanovljenem in gospodarsko cvetočem Konzumnem 
društvu. Leto prej je nastal pozneje nemški »Unterrosentaler Spar- und Vorschußverein«. Pri 
ljudskih štetjih je sicer število slovensko govorečih kontinuirano padalo, držalo pa se je v okvi­
rih bolj ali manj »naravne« asimilacije, pogojene z nemško šolo in procesom urbanizacije. 
V procesu narodnostne diferenciacije so postali dogodki dramatični od preloma stoletja 
dalje. Z gospodarskim prodorom konjunkture, z naglim naraščanjem števila prebivalcev in s 
podelitvijo trških pravic se je nemštvo uveljavilo kot povodenj. V puškarski zadrugi se je med 
tem izoblikovala razločna socialna hierarhija. Posamezni dobavitelji so se povzpeli do velepro-
izvajalcev. Ti so lahko izvajali pritisk na manjše puškarje tudi v narodnostnem ozira. Samo 
posamezni dobavitelji so iskali povezavo s slovenskim kapitalom. Tako so dobile Ljubljanska 
kreditna banka in druge slovenske denarne ustanove 1907 večinski delež v tovarni orožja Petra 
Werniga. Majhen slovenski sektor je stal konkurenčno nasproti velikemu nemškemu v pu­
škarski obrti. Preostali obrtniki so bili z majhnimi izjemami čisto na nemški strani. Poleg slo­
venskega dela puškarjev je ostal slovensko usmerjen še večji delež kmetov, ki so imeli za-
slombo v slovenskih gospodarskih in kulturnih organizacijah boroveljske okolice. 
Presenetljivo je ponemčenje številnih delavcev, ki so se priselili v Borovlje iz slovensko 
govoreče okolice zaradi koncentracije železarske industrije. Za to lahko navedemo dva 
vzroka. Prvi je nemškonacionalna naravnanost koroških socialnih demokratov. Posamič je 
sicer prišlo do sodelovanja med Slovenci in socialdemokrati, kot v Konzumnem društvu, slo­
venska narodnostna ideologija s svojim klerikalnim težiščem pa je ostala za delavstvo nepri­
vlačna. Drugi vzrok moramo iskati v pritisku s strani vodstva firme KESTAG. Bodisi v občin­
skem odboru, v krajevnem šolskem svetu ali v nemških društvih so osebe iz vodstva KESTAG-a 
zmeraj imele odločilno vlogo. Rezultat je bil, da je po šolskih razrednicah 70% delavcev doma 
govorilo slovensko, pri ljudskem štetju 1910 pa je vendar z zelo malo izjemami navedlo nemš­
čino kot občevalni jezik. 
Zmago Nemcev v procesu narodnostne diferenciacije so poleg šole pripravljala številna 
društva z nedvoumnimi nacionalno-političnimi cilji. 1899 je nastala krajevna skupina »Deut­
scher Schulverein«, 1905 »Deutscher Turnverein«, 1908 »Verein für Kinderschutz und Jugend­
fürsorge« z nemško narodnostno usmeritvijo in že 1903 so se pričele priprave za 1907 ustanov-
Primerjava znanja jezika učencev I. razredov in podatkov o občevalnem jeziku 
pri ljudskih štetjih (po razrednih katalogih in krajevnih repertorijih) 
100% -i 
80% -
60% 
40% -
20% -
ŠTETJE ŠOLA ŠTETJE ŠOLA ŠTETJE ŠOLA 
1900 1910 1934 
Ш 
\d nemščina I drugo 
Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 46 • 1992 • 1 27 
ljeni nemški otroški vrtec. Skupno bi naj bilo več kot 20 različnih društev.61 Pri nemško-nacio-
nalnih društvih je bila v vodstvu društva vedno ista skupina oseb: pripadniki tovarniškega 
vodstva KESTAG-a, višji uradniki, učitelji, nekateri puškarji (dobavitelji) in svobodni poklici. 
Isti ljudje so sedeli v občinskem odboru. Nemškonacionalni koroški časopis »Freie Stimmen« 
jih je označeval kot »strumne nemške može« in podobno. Slovenci in socialdemokrati so bili 
zastopani v občinskem odboru samo v letih 1910-1913 zaradi spremenjene občinske volilne 
pravice. 1913 niso več kandidirali, »priznavajoč svojo nemoč«62, in »Freie Stimmen« so se 
veselili »te nove zmage narodne stvari našega nemškega strumnega trga na jezikovni meji«. 
Ponemčevanje Borovelj v obeh desetletjih pred I. svetovno vojno je spremljalo organiza­
cijsko oblikovanje Slovencev v sosednjih vaseh. Očitno je bilo Slovencem komaj še mogoče 
ustanavljati društva v samih Borovljah. Protislovensko vzdušje je prišlo posebno do izraza v 
1907 izrečeni prepovedi uporabe slovenskega jezika v boroveljskem lovskem društvu. V 
sosednjem kraju Glinje (Glainach) je celo nastal neke vrste slovenski proticenter »nemškim« 
Borovljam. Nedvomno lahko v tem vidimo prenos konflikta mesto - podeželje na nacionalno 
raven. V sosednji vasi Podljubelj (Unterloibl) je katoliški duhovnik ustanovil celo slovensko 
krščanskosocialno delavsko društvo kot protiorganizacijo boroveljskim nemškim socialdemo­
kratom. 
Rezultati volitev v občinski svet v Borovljah v času med obema vojnama 
Leto 
volitev 
1921 
1924 
1928 
1932 
Socialdemokrati 
glasovi v% 
995 62,7 
900 53,3 
909 48,5 
917 46,4 
Gospodarski bloka 
glasovi v% 
365 22,9 
473 28,0 
592 31,6 
418 21,2 
Koroški Slovenci 
glasovi v% 
228 14,3 
193 11,4 
234 12,5 
223 11,3 
Nacionalsocialisti 
glasovi v% 
-
121 7,1 
104 5,5 
300 15,2 
Komunisti 
glasovi v% 
- -
__ . — 
35 1,9 
56 2,8 
* z nemškimi demokrati 
Labilni rezultati procesa narodnostne diferenciacije so se pokazali ob plebiscitu 1920. 
Okoliščino, da je bilo 27,5% glasov oddanih za priključitev h Kraljevini SHS, medtem ko je 
bil delež slovensko govorečih 1910 samo 8%, lahko pojasnimo, kot jezikovno opredelitev 
1910, samo z ekonomskimi interesi oziroma pričakovanji. Vse kaže, da so predvsem puškarji 
pričakovali od jugoslovanske države boljšo bodočnost.64 Povsem nemško-avstrijsko je glaso­
valo delavstvo pod vodstvom socialne demokracije. Prednost je dajalo socialnim pridobitvam 
v Republiki Avstriji, oziroma v bodočnosti pričakovani velikonemški socialistični republiki, 
pred zaostalimi strukturami jugoslovanske kraljevine. Glavni agitatorji za Nemško-Avstrijo 
so bili po pričakovanju učitelji. Značilno za politično labilnost oziroma odvisnost te po­
klicne skupine je, da je po 1918 ravno tako strnjeno socialdemokratska kot je bila prej vse-
nemška. V vrhu socialdemokratske stranke, ki je v Borovljah imela do uvedbe avtoritarnega 
režima 1934 absolutno večino, so bistveno vplivali na občinsko politiko in ji dali izrazito nem-
škonacionalno noto. 
Šele po plebiscitu 1920 lahko govorimo o stabiliziranih razmerah kot rezultatu procesa 
narodnostne diferenciacije. Pri ljudskih štetjih je 15-20% prebivalstva navedlo slovenščino 
kot občevalni jezik in slovenska stranka je na volitvah dobila 10-15% glasov. Po kandidatnih 
listah slovenske stranke lahko sklepamo na privržence: Med kandidati je 9 kmetov, 4 puškarji, 
2 trgovca, po en vodja obrata, kovač in posestnik. Sedaj dokončno izločena manjšina zavednih 
Slovencev je torej kandidirala kmete, puškarje, pa nekaj obrtnikov, ki so očitno delali za Slo­
vence. Poleg gospodarske krize je bila gotovo tudi prikrita protislovenska mržnja, ki je že leta 
1932 prinesla nacionalsocialistom 17,3%. V nasprotju z volitvami 1924 in 1928 teh niso dobili 
več od socialdemokratov, ampak od prejšnjih volilcev meščanskega gospodarskega bloka. 
Takoj po priključitvi Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji so Borovlje včlenili v nemško vojno indu­
strijo. Gospodarska konjunktura in prepoved vsega slovenskega so napravile Borovlje, ki so 
stoletje prej bile še slovenski kraj, dokončno za nemško mesto. 
" Ferlacher Stadtchronik, str. 103. 
62 Freie Stimmen 27. 6. 1913, str. 3. 
63 Ibid. 
M Moritsch, Die wirtschaftliche, str. 229. 
28 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
V. Povzetek 
Rezultati raziskave o Celovcu in Borovljah dovoljujejo nekaj splošnih ugotovitev o pro­
cesu narodnostne diferenciacije v mestih in trgih južne Koroške, ker lahko primerjamo ta pro­
ces v dveh urbanih naseljih zelo različnih funkcij in socialno-ekonomske strukture. Že izho­
diščna situacija sredi 19. stoletja je bila bistveno različna. Celovec, tako kot mesta Beljak, 
Velikovec, Pliberk in trgi Železna Kapla, Grebinj in Šmohor so imeli kot avtonomne pravne 
korporacije meščansko tradicijo. Eden kriterijev te meščanske tradicije je bil nemški jezik. 
Razlikoval je svobodnega meščana od slovensko govorečega podložnika. Borovlje, ki so bile 
sredi 19. stoletja še vas, so postale še pred I. svetovno vojno zaradi svojega industrijskega raz­
voja največje urbano naselje znotraj slovensko govorečega področja na južnem Koroškem. 
Kljub pomanjkanju meščanske tradicije in čeprav je prevladujoč del priseljencev prišel iz slo­
vensko govoreče okolice, je urbanizacijo spremljalo zelo daljnosežno ponemčevanje. Rezultat 
procesa narodnostne diferenciacije je bil torej isti kot v tradicionalnih mestih in trgih. 
Ob tem razvoju se vprašamo po etnični oziroma narodnostni identiteti avtohtonega ur­
banega prebivalstva in slovensko govorečih priseljencev. Rečeno je že bilo, da je bil nemški 
jezik po tradiciji kriterij meščanske urbane oblike življenja in simbol meščanske svobode. Slo­
venski jezik je dosegel šele tekom prve polovice 19. stoletja tisto kvaliteto in pismenost, s 
katero so lahko v celoti pokrivali nekmetijska življenjska področja. Sprememba iz kmečkega 
oziroma podeželskega okolja v mestno je istočasno pomenila spremembo od slovenskega k 
nemškemu jeziku, s čimer se je izražal tudi socialni vzpon. V svoji identiteti je bilo mestno pre­
bivalstvo predvsem zato nemško, ker je svoj stanovski položaj kot tudi socialno in kulturno 
premoč nasproti slovensko govorečemu podeželskemu prebivalstvu videlo manifestirano v 
nemškem jeziku. Njegova socialna identiteta je bila do srede 19. stoletja še predvsem lokalno 
in regionalno določena. Ljudje so bili pripadniki celovške, velikovške ali katere druge me­
ščanske skupnosti ali njene podskupine. Politično so se videli, v stanovski tradiciji, bolj zasto­
pani po koroški deželi kot po dunajski centralni vladi oziroma dinastiji. 
Identiteta slovensko govorečega prebivalstva južne Koroške je bila še daleč preko sredine 
19. stoletja določena z vsakokratno vaško skupnostjo, po govoru z narečjem doline in sta­
novsko s kmečkim načinom življenja. Četudi si je slovenska duhovščina prizadevala, da bi 
oblikovala slovensko narodno skupnost, da bi jo obdržala v katolicizmu in jo utrdila, ji je le 
počasi uspevalo posredovati slovensko narodnostno identiteto. 
V takih okolnostih slovensko govorečim priseljencem v mesta ni bilo težko prilagoditi 
identiteto novim življenjskim okoliščinam. Tudi če so si morali nemški jezik šele prav prisvojiti 
in so v družini še govorili slovensko, so se družbeno, kulturno in končno predvsem politično 
deklarirali za Nemce. To jim je uspelo toliko lažje, kolikor bolj jih je utrakvistična šola oskr­
bela z nemškim jezikovnim znanjem. 
Šele družbene in politične spremembe po revolucionarnem letu 1848 so sprostile tisti pro­
ces narodnostne diferenciacije, v katerem je narodnostna pripadnost pri vedno širših krogih 
prebivalstva postala določujoča za družbeno identiteto. Iz etničnega elementa jezika so bile 
konstruirane nacionalne ideologije, da bi posredovale nacionalno identiteto in na ta način pre­
bivalstvo politično mobilizirale. Na južnem Koroškem se je ta proces izvršil v spopadih med 
»naprednimi« in »konservativnimi« družbenimi močmi. Nemščina je bila od nekdaj simbol 
sedaj po politični prevladi stremečega meščanstva in politično hotenje tega meščanstva je šlo 
vedno bolj v smeri velike nemške narodne države. Nemška nacionalno-liberalna politična 
orientacija je bila značilna za koroško meščanstvo. Nemško nacionalna komponenta se je kre­
pila v tolikšni meri, kot je slovenski duhovščini uspelo slovensko govoreče prebivalstvo mobi­
lizirati politično klerikalno-konservativno. Že v neoabsolutizmu Bachove ere so nastali poli­
tični pogoji za kasnejši narodnostni konflikt. Katoliška duhovščina se je identificirala z reži­
mom in je pričela zbirati svoje pristaše pod predznakom slovenstva, pri tem pa je slovenski 
knjižni jezik forsirala kot razmejitveni kriterij proti »nemški svobodomiselnosti«. Že citirani 
sodobnik D. Spitzer je avgusta 1867 zapisal, da »je duhovščina na Koroškem in Kranjskem 
tista, ki je nad vsem nemškim izrekla prekletstvo in je kmete nahujskala v slovenstvo . . . s 
prižnice so govorili proti nemštvu in kmetom, ki svojih otrok niso pustili učiti se nemško, ob-
ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 1992 • 1 29 
ljubljali nebesa.«65 Po zmagi liberalcev 1867 so postali napredek, modernost, družbeni vzpon 
in meščanske svoboščine v borbi proti slovenskim konservativcem vedno bolj nemški. V druž­
beno ekonomskih spremembah se je akcijski prostor klerikalno konservativnega slovenskega 
narodnega gibanja polagoma ožil na male in srednje kmete, na katoliško verno in avtoriteti 
duhovščine predano družbeno plat. Prehodno so se slovenskemu narodnemu gibanju pridru­
žile, kot lahko ugotovimo na primeru Borovelj, tudi skupine, ki so se znašle v defenzivi proti 
družbeno ekonomskim spremembam. Ko je slovenska duhovščina v agrarni krizi obeh zadnjih 
desetletij 19. stoletja začela ustanavljati gospodarske in politične organizacije, se je razplamtel 
politični konflikt, ki so ga vodili popolnoma pod nacionalno ideološkim predznakom. K ome­
njenim organizacijam so slovenski duhovniki ustanovili še gosto mrežo verskih društev. Uspelo 
jim je zajeti podeželski kmečki nižji sloj, ne pa, kot spet dobro prikazuje primer Borovelj, 
delavstva. Temu je bilo slovensko narodnostno gibanje preveč klerikalno konservativno; razen 
tega je bilo na Koroškem organizirano v nemški avstrijski socialni demokraciji, ne pa v jugo­
slovanski. Med boji za mejo 1918-1920 in ob plebiscitu 1920 so socialni demokrati nastopili 
odločno proti priključitvi južne Koroške h Kraljevini SHS in so s političnim vodstvom pode­
dovali od meščanstva tudi nemško nacionalno naravnanost. 
Vloga oblasti v narodnostni diferenciaciji ni bila enotna. Nacionalno-liberalna oblast v 
deželi Koroški je s svojimi oblastnimi institucijami, predvsem šolo, učitelji in večjim delom 
uradništva, forsirala germanizacijo. Slovenski jezik so po možnosti odvračali od javnega živ­
ljenja. Centralne državne oblasti in institucije so germanizacijo nekoliko zavirale. To velja 
predvsem še za c. in kr. vojsko. 
Kljub svojim funkcionalnim in strukturalnim razlikam sta oba primera, Celovec in 
Borovlje, pokazala, da so proces narodnostne diferenciacije na južnem Koroškem primarno 
določali družbeno-politični dejavniki. Kolikor bolj se je slovensko narodno gibanje ideološko 
in politično orientiralo klerikalno konservativno, toliko lažje je povzpetniško meščanstvo in 
osvobajajoče se delavstvo slovenskega porekla pristopalo v liberalni oziroma socialnodemo-
kratični tabor. Oboji, liberalci prej in močneje kot socialni demokrati, so se razmejevali proti 
»reakcionarnim« Slovencem kot Nemci. To pojasnjuje, zakaj so se slovensko govoreči prisel­
jenci v mesta in industrijske centre tako hitro ponemčili in je ta proces z naraščajočo dvoje-
zičnostjo in rastočim institucionalnim pritiskom posebno po plebiscitu 1920 zajel tudi pode­
želsko prebivalstvo. Etnični kriteriji so igrali pri oblikovanju narodne identitete sekundarno 
vlogo. 
Prevedla Nada Jurkovič 
6 5 Spitzer, str. 59 s. 
Zusammenfassung 
»SLOWENEN« UND »DEUTSCHE« IN DEN KÄRNTNER STÄDTEN 1850-1940 
Andreas Moritsch 
Die Untersuchungsergebnisse über Klagenfurt und Ferlach erlauben einige generelle Aussagen 
über den nationalen Differenzierungsprozeß in den Städten und Märkten Südkärntens, weil dieser 
Prozeß in zwei urbanen Siedlungen sehr unterschiedlicher Funktion und sozialökonomischer Struk­
tur verglichen werden kann. Schon die Ausgangssituation in der Mitte des 19. Jh. ist grundsätzlich 
verschieden. Klagenfurt sowie die Städte Villach/Beljak, Völkermarkt/Velikovec, Bleiburg/Pliberk 
und die Märkte Eisenkappel/Železna Kapla, Griffen/Grebinj und Hermagor/Šmohor hatten als 
autonome rechtliche Körperschaften bürgerliche Tradition. Ein Kriterium dieser bürgerlichen Tra­
dition war die deutsche Sprache. Sie unterschied den freien Bürger vom slovenisch sprechenden 
grundherrlichen Untertanen. Ferlach, das in der Mitte des 19. Jh. noch den Status eines Dorfes 
hatte, wurde noch vor dem Ersten Welkrieg infolge seiner industriellen Entwicklung zur größten 
urbanen Siedlung innerhalb des slovenischsprachigen Gebiets in Südkärnten. Trotz des Fehlens 
einer bürgerlichen Tradition und obwohl der weit überwiegende Teil der Zuwanderer aus dem slo­
venischsprachigen Umland kam, war die Urbanisierung begleitet von einer weitestgehenden Ein­
deutschung. Das Ergebnis des nationalen Differenzierungsprozesses war also das gleiche, wie in den 
traditionellen Städten und Märkten. 
30 A. MORITSCH: »SLOVENCI« IN »NEMCI« V KOROŠKIH MESTIH 
Angesichts dieser Entwicklung stellt sich die Frage nach der ethnischen bzw. nationalen Iden-
tität sowohl der autochthonen urbanen Bevölkerung als auch der slovenischsprachigen Zuwanderer. 
Es wurde schon gesagt, daß die deutsche Sprache traditionell ein Kriterium der bürgerlichen 
urbanen Lebensform und ein Symbol bürgerlicher Freiheit war. Die slovenische Sprache erreichte 
auch erst im Laufe der ersten Hälfte des 19. Jh. jene Qualität und Schriftlichkeit, mit der sie die 
nichtagrarischen Lebensbereiche voll abdecken konnte. Der Wechsel aus dem bäuerlichen bzw. 
ländlichen in das städtische Milieu bedeutete gleichzeitig den Wechsel von der slovenischen zur 
deutschen Sprache, womit auch dem sozialen Aufstieg Ausdruck gegeben wurde. In ihrer Identität 
war die urbane Bevölkerung primär deshalb deutsch, weil sie ihre ständische Position sowie die 
soziale und kulturelle Überlegenheit gegenüber der slovenischsprachigen ländlichen Bevölkerung in 
der deutschen Sprache manifestiert sah. Ihre soziale Identität war bis in die Mitte des 19. Jh. noch 
weitgehend lokal und regional bestimmt. Man war Angehöriger der Klagenfurter, Völkermarkter 
oder einer anderen Bürgergemeinschaft bzw. einer Untergruppierung in dieser. Politisch sah man 
sich, in ständischer Tradition, mehr vom Land Kärnten als von der Wiener Zentralregierung bzw. 
der Dynastie vertreten. 
Die Identität der slovenischsprachigen Bevölkerung Südkärntens war noch weit über die Mitte 
des 19. Jh. hinaus von der jeweiligen Dorfgemeinschaft, sprachlich vom Dialekt der Talschaft und 
ständisch von der bäuerlichen Lebensform bestimmt. Auch wenn sich der slovenische Klerus 
bemühte, eine slovenische Volksgemeinschaft zu formen, um diese in ihrer Katholizität zu erhalten 
und zu festigen, gelang es ihm nur langsam, slovenische nationale Identität zu vermitteln. 
Unter diesen Voraussetzungen fiel es den slovenischsprachigen zuwanderern in die Städte nicht 
schwer, ihre Identität den neuen Lebensumständen anzupassen. Auch wenn sie Sich die deutsche 
Sprache erst richtig aneignen mußten und in der Familie noch slovenisch sprachen, deklarierten sie 
sich sozial, kulturell und schließlich vor allem politisch als deutsch. Das gelang ihnen umso leichter, 
je mehr sie die utraquistische Schule mit deutschen Sprachkenntnissen ausgestattet hatte. 
Erst die gesellschaftlichen und politischen Veränderungen nach dem Révolutions]ahr 1848 
lösten jenen nationalen Differenzierungsprozeß aus, in dessen Verlauf bei immer breiteren Bevöl-
kerungskreisen die nationale Zugehörigkeit für die soziale Identität bestimmend wurde. Ausgehend 
vom ethnischen Element der Sprache wurden nationale Ideologien konstruiert, um nationale Iden-
tität zu vermitteln und so Bevölkerung politisch mobilisierbar zu machen. In Südkärnten vollzog 
sich dieser Prozeß in der Auseinandersetzung zwischen »fortschrittlichen« und »konservativen« 
gesellschaftlichen Kräften. Deutsch war seit jeher das Symbol des jetzt nach politischer Dominanz 
strebenden Bürgertums, und das politische Wollen dieses Bürgertums ging zunehmend in Richtung 
des großen, deutschen Volksstaats. Die deutschnationalliberale politische Orientierung war für das 
kärntner Bürgertum charakteristisch. Die deutschnationale Komponente verstärkte sich in dem 
Maße, als es dem slovenischen Klerus gelang, die slovenischsprachige Bevölkerung politisch klerikal-
konservativ zu mobilisieren. Schon im Neoabsolutismus der Bachschen Ära entstanden die politi-
schen Voraussetzungen für den späteren nationalen Konflikt. Die katholische Geistlichkeit identi-
fizierte sich mit dem Regime und begann ihre Anhängerschaft unter dem Vorzeichen der Slovenität 
zu sammeln, indem sie die slovenische Schriftsprache als Ausgrenzungskriterium gegen den »deut-
schen Freisinn« forcierte. Der schon zitierte Zeitgenosse, D. Spitzer, schrieb im August 1867: »Ist 
es doch die Geistlichkeit in Kärnten und Krain, welche über alles Deutsche das Anathema ausge-
sprochen und die Bauern in den Slovenismus gehetzt hat. . . . von der Kanzel herunter hat man 
gegen das Deutschtum gepredigt, und den Bauern, welche ihre Kinder nicht Deutsch lernen ließen, 
den Himmel . . . versprochen.« Ab dem Sieg der Liberalen 1867 wurden Fortschritt, Modernität, 
sozialer Aufstieg und bürgerliche Freiheiten im Kampf gegen die slovenischen Konservativen immer 
deutscher. Im sozioökonomischen Wandel wurde der Aktionsraum der klerikal-konservativen slo-
venischen Nationalbewegung zunehmend auf die klein- und mittelbäuerliche, katholisch glaubens-
feste und der Autorität des Klerus ergebene soziale Schicht eingeengt. Vorübergehend schlossen 
sich, wie am Beispiel Ferlach feststellbar, der slovenischen Nationalbewegung auch Gruppen an, die 
sich in der Defensive gegen den sozioökonomischen Wandel befanden. Als der slovenische Klerus 
in der Agrarkrise der beiden letzten Jahrzehnte des 19. Jh. wirtschaftliche und politische Organisa-
tionen zu gründen begann, eskalierte der politische Konflikt, der nun schon ganz unter nationali-
deologischen Vorzeichen geführt wurde. Zu den genannten Organisationen schufen die sloveni-
schen Priester noch ein dichtes Netz religiöser Vereine. Es gelang ihnen wohl, die ländliche bäuer-
liche Unterschicht zu erfassen, nicht aber, wie wiederum das Beispiel Ferlach gut demonstriert, die 
Arbeiterschaft. Dieser war die slovenische Nationalbewegung zu klerikal-konservativ und außer-
dem war sie in Kärnten nicht in der südslavischen, sondern in der deutschösterreichischen Sozialde-
mokratie organisiert. Während der Grenzkämpfe 1918-1920 und im Plebiszit 1920 traten die 
Sozialdemokraten entschieden gegen den Anschluß Südkärntens an das Königreich SHS ein und 
erbten mit der politischen Führung auch die deutschnationale Orientierung von den Bürgerlichen. 
Die Rolle der Obrigkeit im nationalen Differenzierungsprozeß war nicht einheitlich. Das natio-
nalliberal dominierte Land Kärnten forcierte mit seinen obrigkeitlichen Institutionen, vor allem 
über die Schule, die Lehrer und den Großteil der Beamten die Germanisierung. Die slovenische 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 1 31 
Sprache wurde aus dem öffentlichen Leben möglichst ferngehalten. Die zentralstaatlichen Behör­
den und Institutionen hielten sich in der Germanisierung etwas zurück. Am meisten gilt das noch 
für die k. k. Armee. 
Trotz ihrer funktionellen und strukturellen Unterschiede zeigen beide untersuchten Beispiele, 
Klagenfurt und Ferlach, daß der nationale Differenzierungsprozeß in Südkärnten primär von gesell­
schaftspolitischen Faktoren bestimmt wurde. Je stärker sich die slovenische nationale Bewegung 
ideoligisch und politisch klerikalkonservativ orientierte, umso leichter fiel es dem aufstrebenden 
Bürgertum und der sich emanzipierenden Arbeiterschaft slovenischsprachiger Herkunft, sich dem 
liberalen bzw. sozialdemokratischen Lager anzuschließen. Beide, die Liberalen früher und stärker 
als die Sozialdemokraten, grenzten sich gegenüber den »reaktionären« Slovenen als Deutsche ab. 
Das erklärt, warum die slovenischsprachigen Zuwanderer in die Städte und industriellen Zentren so 
rasch eingedeutscht werden konnten und dieser Prozeß mit der zunehmenden Zweisprachigkeit und 
dem wachsenden institutionellen Druck besonders nach dem Plebiszit von 1920 auch auf die Land­
bevölkerung übergriff. Ethnische Kriterien spielten bei der Konstituierung nationaler Identität eine 
sekundäre Rolle. 
KRONIKA 
Časopis za slovensko krajevno zgodovino 
Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije že vse od leta 
1953 izdaja svoje glasilo - »Kroniko«. Revija je ilustrirana in poleg poljudno-znan-
stvenih prispevkov iz slovenske krajevne zgodovine pogosto objavlja tudi razprave in 
članke, ki po svoji problematiki presegajo ozke lokalne okvire. »Kronika« ima namen 
popularizirati zgodovino in zato poroča o delu zgodovinskih ustanov in objavlja ocene 
novih knjig, pomembnih za slovensko zgodovinopisje. 
»Kroniko« lahko naročite na sedežu Zveze zgodovinskih društev Slovenije, 61000 
Ljubljana, Aškerčeva 12/1. Po izredno ugodnih cenah so na razpolago tudi večinoma 
vsi starejši letniki revije. 
V seriji »Knjižnica Kronike« so doslej izšle naslednje publikacije: 
- Milko Kos, SREDNJEVEŠKA LJUBLJANA, topografski opis mesta in okolice 
(1955), 96 strani. 
- Igor Vrišer, RAZVOJ PREBIVALSTVA NA OBMOČJU LJUBLJANE (1956), 72 
strani. 
- Vlado Valenčič, SLADKORNA INDUSTRIJA V LJUBLJANI (1957), 68 strani. 
- Sergij Vilfan - Josip Černivec, ZGODOVINA LJUBLJANSKE MESTNE HIŠE 
(1958), 128 strani. 
- Peter Vodopivec, LUKA KNAFELJ IN ŠTIPENDISTI NJEGOVE USTANOVE 
(1971), 104 strani.