ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA BORBA ZA USTANOVITEV MARIBORSKE KLASIČNE GIMNAZIJE JAN SEDIVY Leta 1858 je obhajala nekdanja mariborska j Klasična gimnazija zelo slovesno svojo prvo ; stoletnico. Gimnazijsko izvestje je prineslo \ tedaj tudi prvo slovensko razpravo izpod i peresa prof. Davorina Trstenjaka. Prof. Jurij J Matjašič, ki je enako kot prof. Trstenjak i poučeval prostovoljno in brezplačno sloven- i ske dijake tudi slovenščino, je napisal v tem j izvestju obširno nemško razpravo o zgodo- ; vini zavoda.' Toda niti prof. Matjašič niti j kdo drugi ob 150-letnici leta 1898 niti ob i skromni slovesnosti ob dvestoletnici leta 1958 ; si ni vzel časa in truda, da bi razčistil vpra- j sanje predzgodovine ustanovitve zavoda. Prof. Matjašiču pač še niso bili znani viri o tem vprašanju, ker jih je sistematično i zbral šele Slomšek in so postali pristopni; šele po prenosu sedeža lavantinske škofije i iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor. ; Menda ni gimnazije v Evropi, ki bi imela ] tako težaven porod kot mariborska, saj je j trajala borba za njeno ustanovitev celih 157 i let. Ta borba je ozko zvezana s takratno cer- < kveno zgodovino in politiko in nam kaže vso' zapletenost in prepletenost interesov ter { vplivov cerkvenih krogov pri reševanju šol- j skih zadev. Prav pri opisu bojev za mari- \ borsko gimnazijo in proti njej se bom moral j nujno dotakniti tudi teh problemov, da nami bo bolj jasno, zakaj je preteklo toliko časa 1 od vznika zamisli glede ustanovitve maribor- ske gimnazije do njene uresničitve. Gimnazije so bile v začetku ozko zvezane z jezuiti in z vladarjema Ferdinandom I. in nadvojvodo Karlom. Habsburžani so videli v protestantizmu veliko nevarnost za svojo vlado. V protestantskih pokrajinah so si ple- miči prisvajali cerkvena posestva in čim bolj so bogateli, tem bolj so kazali svojo nepo- korščino katoliškemu vladarju in tem bolj; so stremeli po neodvisnosti. Kakor Ferdi-j nand I. tako je tudi nadvojvoda Karel imel j novi jezuitski red in njegove šole za naj-i boljše sredstvo za utrjevanje in širjenje ka- j toličanstva. Tako je nadvojvoda Ferdinand I. že leta 1551 poklical na Dunaj deset jezuitov, ki so tam takoj osnovali gimnazijo; ta še da- j nes obstaja pod imenom »akademska«. Prvo ■ leto je imela le tri, drugo že 120 dijakov. Za- radi tega uspeha je poklical isti nadvojvoda leta 1556 jezuite tudi v Prago, kjer se jim j je število učencev na gimnaziji kmalu po- : vzpelo na 700.^ ; Na Slovenskem so se jezuiti naselili prvič j leta 1573 v Ljubljani. Na poziv nadvojvode j Karla so prevzeli staro latinsko šolo in jo \ spremenili v gimnazijo.' Istočasno jih je po- i klical še v Gradec, kjer se pa niso zadovoljili samo z gimnazijo, ampak so ji leta 1586 pri- družili še univerzo.* Novo kulturno središče v Gradcu je imelo za Slovence severnih slo- venskih pokrajin večji pomen kot gimnazija v Ljubljani. V tej dobi močne deželne za- vesti jim je bil štajerski Gradec ne samo de- želno glavno mesto, ampak tudi važno gospo- darsko in trgovsko središče. Iz Slovenskih goric in Podravja so vozili na kmetskih vozo- vih v Gradec zlasti vino in sadje in tam so kupili svoje potrebščine. Tudi v zemljepis- nem oziru jim je bil Gradec mnogo bliže od Ljubljane, kajti oddaljen je od Maribora le 64 km, Ljubljana pa 135 km; od sedanje državne meje pri Št. Ilju je do Gradca le 47 km, do Ljubljane pa je trikrat dlje, nam- reč 152 km. V tej dobi je bila narodnostna meja še severneje in pred sto leti so se mogli slovenski kmetje sporazumevati v Gradcu v slovenščini. Odkar je bila v Gradcu gimna- zija in univerza, je tam študiralo mnogo Slo- vencev in Hrvatov, kjer so se medsebojno spoznavali in kulturno zbliževali. Pouk v jezuitskih šolah je bil brezplačen. Vzdrževale so jih razne nadarbine in usta- nove. Nadvojvoda je oskrbel jezuitska kole- gija z gimnazijama v Gradcu in Leobnu tudi še z dohodki Jurkloštra in bogate župnije Sv. Lovrenca na Dravskem polju. Tako so štajerski Slovenci pomagali vzdrževati dve nemški gimnaziji in univerzo v Gradcu, sa- mi pa niso imeli nobenega višjega učnega zavoda.5 Pobudo za ustanovitev jezuitskega kolegija in gimnazije v Mariboru je dal škof v ko- roški Krki Janez Jakob pl. Lamberg. V ta namen je hotel uporabiti dohodke maribor- ske mestne župnije, ki je razpolagala z deve- timi beneficiji; ti so imeli hiše, posestva in vinograde.^ Svojo namero je sporočil najprej ustno leta 1621' nadrejeni cerkveni oblasti, to je, salzburškemu nadškofu grofu Parisu Lodronu. Za njegovo privoljenje ali soglas- nost (consensus) je izrecno prosil v pismeni vlogi dne 10. januarja 1622.^ Skušal ga je pridobiti za načrt predvsem z razlogi ver- skega značaja. Jezuitom naj bi se nakazali dohodki mariborske župnije in njenih bene- ficijev s pogojem, da prezidajo župnišče v jezuitski kolegij, ki bi bil dolžan vzdrževati in oskrbovati popolno gimnazijo. Jezuiti bi se obvezali poleg dela na šolskem področju opravljati tudi vse dušnopastirske posle ma- riborske župnije.' Dalje je Lamberg zahteval od jezuitov, naj imajo ob nedeljah in praz- nikih razen nemške tudi slovensko pridigo.*" 123 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Preden je dal Salzburg svojo soglasnost za ustanovitev mariborske gimnazije, je vpra- šal še za mnenje sekovskega škofa in mari- borski mestni svet, ki je imel patronat nad mariborsko župnijo. Le-ta je odločno naspro- toval Lambergovi nameri in navajal za svoje stališče več razlogov. Izjavil je, da si sicer ničesar bolj ne želi, kot da se osnuje v Mari- boru kolegij z gimnazijo, od katere bi imela vsa občina velike koristi, da pa kljub temu ne more dovoliti, da bi se iz mariboirske župinije in njenih beneficijev osnovala usta- nova za vzdrževanje gimnazije. Proiti Lambergovi nameri sta ise pritožila mariborski sodnik (župan) in mestni svet se- kovskemu škofu Jakobu Eberleinu, pod čigar oblast je spadala mariborska župnija.'^ Ce so Mariborčani mislili, da bodo s to pritožbo pridobili le-tega na svojo strain, so se hudo zmotili, kajti šolal se je pri jezuitih in jim ostal zvest vse življenje. Mariborski mestni svet ni odnehal. Poslal je pritožbo proti ustanovitvi gimnazije na ta način tudi salzburškemu nadškofu po uradni poti preko Eberleina, ki je skušal zmanjšati njen vpliv s posebnim spremnim pismom in s tem, da je povabil na zasebni pogovor za 12. maj 1622 mariborskega žu- pana. Sicer ni poročil o tem, kaj sta razprav- ljala, toda gotovo je skušal Eberlein navdu- šiti mariborskega župana za delovanje je- zuitov, ker le tako si moremo pojasniti, zakaj odseva odslej velika naklonjenost do jezu- itov iz vseh županovih vlog v zvezi z mari- borsko gimnazijo. Ni pa se mu posrečilo pri- dobiti za jezuitsko gimnazijo tudi mestni svet. Eberlein je zahteval, naj mestni svet še enkrat razpravlja o ustanovitvi gimnazije in mu sporoči svoj sklep. Mariborčani so vztrajali pri svojih prejšnjih odločitvah, ob- enem pa izjavili, da si iskreno žele gimna- zijo v mestu in bi sami pomagali škofu s prispevki, če bi jo ta ustanovil iz svojih za- sebnih sredstev. Eberlein se je lotil zadeve z druge strani. Skušal je navdušiti graške jezuite, da bi sa- mi prevzeli iniciativo za ustanovitev gimna- zije v Mariboru. Ti se niso hoteli zameriti niti krškemu niti sekovskemu škofu niti ma- riborski občini in so negativno odgovorili z motivacijo, da nimajo za to nobenega poob- lastila od provinciala, ki ga pa ni v Gradcu.'' Na tretjo prošnjo*** krškega škofa je dal nadškof le zbrati vse gradivo in je sklical za 28. junij 1623 konzistorij, ki naj bi teme- ljito obravnaval zadevo mariborske gimna- zije. Rezultat je bil negativen: Lodron je sporočil Lambergu, da ne more dati svoje soglasnosti za ustanovitev gimnazije iz do- hodkov mariborske župnije in njenih bene- ficijev.*° Položaj je bil vsekakor močno zapleten, toda Lamberg se je še naprej potegoval za ustanovitev gimnazije v Mariboru. Spoznal je, da mariborski mestni župan ni dovolj močna osebnost, da bi mogel pridobiti mestni svet za ustanovitev te srednje šole. Sam se je lotil naloge in jo pričel uspešno razvozla- vati. To zvemo iz poročila graškega jezuit- skega rektorja z dne 31. julija 1623 svojemu provincialu na Dunaj, kjer piše, da so od- stranjene vse ovire za ustanovitev gimna- zije.*' Napredek moramo pripisati spremembi v zahtevah mariborskega mestnega sveta: ta ni več branil svojih patronatskih pravic in brez vseh pridržkov je izročil Lambergu vse dohodke župnije za ustanovitev in vzdrževa- nje gimnazije. Izgovoril si je le pokopališče in mestni stolp s čuvajnico ter zahteval, da morajo jezuiti razen profesorjev vzdrževati pri mestni župniji tudi dva duhovnika za samo dušno pastirstvo." Zdelo se je, da je le še vprašanje prav kratkega časa, kdaj se odpre v mestu gim- nazija. Zlasti še, ker je Lamberg že sklenil z jezuiti pogodbo, po kateri naj bi ti pre- vzeli tudi slovensko propoved in postavili posebnega slovenskega pridigarja. To se je zgodilo in Lamberg se je obvezal, izposlovati za ustanovitev gimnazije in za predajo žup- nije vladarjevo dovoljenje in nadškofovo ter papeževo soglasnost.'^ Tedaj pa je salzburški nadškof pokazal svoje barve. Zavlačeval je s svojim privo- ljenjem polna tri leta. Brez njegovega privo- ljenja ni mogel dobiti Lamberg tudi pape- ževega pristanka. Še jezuiti sami so izgubili vsako upanje. Posledice Lodronovega zavlačevanja so bile zelo hude. Negativno salzburško stališče je prepričalo tudi tedanjega mariborskega Stara gimnazija (od 1758 do 1892); levo zgradba nekdanjega jezuitskega kolegija, nato stanovanja profesorjev in kabi- neti; v sredini cerkev sv. Alojzija; desno pročelje gimnazije. Za zgradbo vseh teh poslopij so podrli devet stavb, ki 50 Sitopnjenta padale proti Dravi ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Župnika Jurija Klobučarja, da gre Lodron zavestno za tem, da onemogoči ustanovitev mariborske gimnazije. Misleč, da se bo nad- škofu samo prikupil, če se ne bo hotel brez- pogojno in prostovoljno odreči bogati mari- borski župniji, je stopil župnik Klobučar na stran ogorčenih nasprotnikov mariborske gimnazije. Jurij Klobučar je bil zelo nestalne in se- bične narave. Rodil se je v Kočevju. Ime mu je zvenelo preveč slovensko in zato ga je v duhu tedanje dobe polatinil v Pileator. Če- trti razred gimnazije (sintakso) je končal pri jezuitih v Gradcu, bogoslovje v Zagrebu, kjer je bil tudi posvečen za zagrebško ško- fijo. Pozneje mu je bila dodeljena maribor- ska župnija.Čeprav je bil skopuh in po- hlepen po denarju, je vendar sam ponudil jezuitom brezplačno vzdrževanje dveh nji- hovih članov za nadziranje prezidave žup- nišča v gimnazijo in jezuitski kolegij, ko je kazalo, da se bo gimnazija res ustanovila.^" Lodronovo nasprotovanje ga je ojunačilo, da je nastopil z naravnost nemogočimi zahteva- mi, ki bi preprečile ustanovitev gimnazije, ker se njemu ne bi mogla odvzeti župnija. Pravni položaj mariborske župnije je bil namreč svojevrsten in zelo nejasen.^' Vseka- kor je vedel, da zato, če z Lodronom naspro- tuje mariborski gimnaziji, še ne bo mogel izgubiti svoje bogate župnije. Hotel je izko- ristiti zamotanost okoli mariborske gimna- zije in se odločil za pismeno izjavo, da se ji ne odreče, dokler se mu ne izplača 14.175 gld 12 kr denarja.^^ S tem je zašel v boj z mari- borskim mestnim svetom, ki je kaj kmalu našel Klobučarju Ahilovo peto. Svet je najprej predlagal Lambergu, naj pošlje Klobučarja na stalni dopust, nato pa je skuhal Klobučarju disciplinsko razpravo.^* Zbral je obsežen obtežilni material, iz kate- rega je razvidno, da so bile nekatere Klobu- čarjeve postavke v računu neresnične, da davkov sploh ni redno plačeval, da žup- nišča in zgradb ustanov ni popravljal, pač pa izdajal denar za svojo hišo in posestvo na Pobrežju pri Mariboru.^* Iz teh in še dru- gih cerkvenopravnih razlogov je moral ko- nec koncev Klobučar zapustiti mariborsko župnijo po kazni^s J3j.e2 vsake odškodnine.^" Tako je bil v Mariboru odstranjen zadnji nevarni nasprotnik gimnazije. Toda ostal je še kljubovalni Salzburg! Lamberg je ponov- no prosil Lodrona za privoljenje. Prošnji je priložil cesarjevo privoljenje in vlogo mari- borskega mestnega sveta za ustanovitev gim- nazije. Toda vse je bilo zaman. Zdaj so se lotili zadeve jezuiti sami. Znali so si pridobiti naklonjenost Mariborčanov in leta 1631 jim je zapustil neki neimenovan meščan za ustanovitev gimnazije tako vsoto, da bi bilo mogoče z njo ustanoviti in vzdrže- vati gimnazijo z jezuitskim kolegijem. Po- trebna je bila le še škofova soglasnost. Toda sledil je nov zaplet. Po Lambergovi smrti leta 1630^' je zasedel krško škofijsko stolico Sebastijan iz grofovske rodovine Lo- dron. Od njega pač ni bilo mogoče priča- kovati, da se bo potegoval za mariborsko gimnazijo, kajti kako naj bi se drznil dra- žiti s tem svojega sorodnika salzburškega nadškofa, kateremu se je imel zahvaliti za svoje škofovsko dostojanstvo? Ko je umrl še Eberlein in ga je nasledil Ivan Marko grof Nova klasična gimnazija (od 1892 dalje) 125 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Alfringen,^^ prejšnji salzburški kanonik, je bilo jasno, da mariborska gimnazija ne bo ustanovljena tako kmalu. Dokaz je takoj sle- dil: salzburški Lodron je pustil tudi jezuite zaman čakati na dovoljenje za ustanovitev gimnazije in drznil si je, uporabiti leta 1635 ves denar, namenjen gimnaziji, za popravilo in prezidavo mariborske župnijske cerkve.^' Tudi največji optimist je moral zdaj uvi- deti, da je do smrti grofa Parisa Lodrona vsako prizadevanje za gimnazijo brezuspeš- no, nesmiselno in zgolj nepotrebno tratenje sil. Toliko bolj, ker je Sebastijanu sledil v koroški Krki — grof Franc Lodron.ä" Misel na gimnazijo s tem ni zamrla. Ures- ničil jo je podjetni ruški župnik Jurij Ko- zina leta 1645. Tako je nastala gimnazija v tedaj znamenitem romarskem kraju Ruše, 14 km zahodno od Maribora. Zaradi romar- jev je ruška župnija vedno imela več kapla- nov. Z njihovo pomočjo je ustanovil in vodil Jurij Kozina navadno župnijsko gimnazijo, za katero je zadostovalo dovoljenje sekov- skega škofa. Prvo leto je imela 17 gimnazij- cev, pozneje pa je število naglo naraščalo. Nemško plemstvo je rado pošiljalo svoje si- nove v Ruše, da so se v slovenskem okolju in med slovensko večino dijakov naučili slo- venščine. Nemškim fevdalcem je bilo znanje slovenskega jezika potrebno za sporazume- vanje s slovenskimi podložniki na njihovih veleposestvih v slovenskih pokrajinah. Znat- no je bilo tudi število hrvatskih plemiških sinov, ki so prišli na ruško gimnazijo pred- vsem zaradi priučenja nemškega jezika. Vrhunec je dosegla ruška gimnazija leta 1698, ko se je ponašala z 220 dijaki, med ka- terimi je bilo 21 plemičev iz sosednih dežel. To jasno dokazuje njen ugled tudi izven slo- venskih mej. Poučevalo-se je po jezuitskem učnem načrtu. Večina dijakov je ostala v šoli samo nekaj let in tako je razumljivo, da je Hiša, kjer so se naselili jezuiti 1. 1757 in od koder so gradili mariborsko klasično gimnazijo. Hišo, eno izmed najstarejših v Mariboru, so podrli julija 1960 imela ruška gimnazija v 113 letih svojega obstoja (1645—1758) kar 6931 dijakov. Prene- hala je, ko se je leta 1758 osnovala jezuitska gimnazija v Mariboru.^* Vsi njeni učenci nižjih razredov so prešli v Maribor in tako je mogla mariborska gimnazija začeti pouk takoj v vseh štirih nižjih razredih. Maribor- ska gimnazija je torej pravzaprav nadalje- vanje ruške in bi morala slaviti ne 200-let- nico ampak 314-letnico. Uspešen razvoj ruške gimnazije v nepo- sredni bližini in naraščajoča turška nevar- nost sta bila vzrok, da Mariborčani po smrti nadškofa Lodrona niso obnovili svoje za- hteve po ustanovitvi gimnazije. Drugo turško obleganje Dunaja leta 1683 je nazorno po- kazalo, kako je ogrožal turški imperializem vso Srednjo Evropo. Po avstrijsko-poljski zmagi nad Turki pri Dunaju je bila odslej tudi v Mariboru šestnajst let v središču za- nimanja uspešna vojna proti Turčiji. Po miru v Sremskih Karlovcih leta 1699 pa so pričeli vznemirjati kraje med Muro in Dravo v neposredni bližini Maribora roparski po- hodi Krucov pod vodstvom Franca Rakoczy- ja, proti katerim vlada cesarja Jožefa L ni odločno nastopila.ä^ Mariborčani so se čutili varne pred Turki šele po miru v Požarevcu leta 1718. Maribor- ska občina je kakor pred 80 leti zopet skle- nila poklicati jezuite in ustanoviti gimnazijo. Toda glej težavo! Sedaj so bili minoriti proti temu načrtu. Poslali so salzburškemu nad- škofu protest proti naselitvi jezuitov, češ da je v Mariboru že dovolj duhovščine in da bi jezuiti s svojim ugledom zasenčili drugo du- hovščino. Mariborčanom so očitali, da si ne žele jezuitov iz verskih pobud, ampak samo iz materialnih ozirov, ker bi želeli obrtniki pri novi gradnji zaslužiti, meščani pa bi radi dali svoje otroke v gimnazijo brez plačeva- nja vzdrževalnine.^' Nasprotnikom mariborske gimnazije se je posrečilo pridobiti na svojo stran tudi ce- sarja Karla VL Prošnji mariborskega mest- nega sveta glede soglasnosti ta ni ugodil. Odgovoril mu je, da ne dovoljuje in ne bo nikoli dovolil jezuitom naselitve v Mariboru. Ce pa ima mesto odvečen denar, ki ga hoče uporabiti za nepotrebni jezuitski kolegij z gimnazijo, potem naj ga da za sirotišnico v Gradcu.'" Jezuiti se niso dali odpraviti kar tako in so poskušali leta 1726 ustanoviti gimnazijo v Celju. Tu niso našli take zaslombe v me- ščanstvu kot v Mariboru in so opustili vsako prizadevanje v tem oziru, ko je vlada od- bila njihovo prošnjo.'^ Do cesarjeve smrti torej ni bilo mogoče mi- sliti na gimnazijo v Mariboru in to tem manj, 126 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ker je velik požar leta 1729 zaposlil večino meščanov pri obnovi lastnih domov. Kljub temu ni ugasnila stara želja Mariborčanov. Komaj je leta 1740 prevzela vlado Karlova hči Marija Terezija, že ji je poslal maribor- ski mestni svet v imenu vsega meščanstva prošnjo za dovoljenje za jezuitski kolegij in gimnazijo. Prošnja se sklicuje na nove teht- ne razloge. Opozarja tudi na zemljepisno lego Maribora sredi med Gradcem in celj- skim okrožjem, med Hrvatsko, Kranjsko in Koroško in bi zato mladina iz teh krajev laže in ceneje študirala v Mariboru kot v Gradcu. Mnogo dijakov iz Gradca, Gornje Štajerske in drugih krajev bi prišlo na mariborsko gimnazijo zaradi učenja slovenskega jezika, iz Hrvatske pa zaradi učenja nemščine. Ma- riborčanom bi se izboljšal težavni gmotni položaj, ker ne bi bilo treba pošiljati sinov v Gradec, in bi lahko imeli dijake na sta- novanju in hrani. Na Gornjem Štajerskem sta jezuitski gimnaziji v dveh majhnih me- stih, namreč v Leobnu in Judenburgu, na Spodnjem Štajerskem pa ni nobene, dasi je potrebna in bi koristila ne samo Mariboru, ampak tudi sosednim krajem.'« Za gimnazijo sta se navduševala tudi ma- riborski župnik in predstojnik kapucinskega samostana.'' Kot hudi njeni nasprotniki so se spet izkazali minoriti. Predstojnik njiho- vega samostana je poslal sekovskemu škofu dolg oster ugovor, kjer odreka mestnemu svetu pravico, govoriti v imenu vseh Mari- borčanov. Gimnazijo ima za nepotrebno, ker da je že tako gimnazija v Rušah, v Mariboru pa poučujejo za nižje razrede gimnazije mi- noriti, ki bi mogli to tudi za višje razrede, če bi se jim dodelila ustanova, ki jo namerava mestni svet izročiti jezuitom. Od gimnazije po mnenju minoritov Mariborčani ne bi imeli koristi, ker bi vzeli jezuiti bogatejše dijake od drugod v svoj zavod, siromašni dijaki pa bi hodili ob določenih dnevih v procesijah prosjačit po mestu kakor v Gradcu. Minoriti in drugi duhovniki bi imeli prihod jezuitov za obsodbo svojega dela. Zato se naj mari- borskemu mestnemu svetu odreče pravica za zidanje jezuitskega kolegija in se naj upo- števa navodilo pokojnega cesarja Karla VI.'* Sekovski škof je priporočil prošnjo mari- borskega meščanstva in imel minoritsko pri- tožbo za pristransko. Naglašal je, da je na Spodnjem Štajerskem v slovenskih župnijah veliko pomanjkanje sposobnih in jezika ve- ščih duhovnikov in da se more temu odpo- moči le s šolami v kakem slovenskem kraju, kakor je Maribor, kjer bi imelo več Sloven- cev možnost za študij.'^ V tem smislu je kmalu nato, dne 11. avgusta 1742, dal tudi tedanji salzburški nadškof končno svoje pri- voljenje za zidavo kolegija in gimnazije.^" Toda vsa zadeva le še ni stekla; pojavila se je nova ovira. Za gradnjo namreč niso za- dostovala sredstva, ki jih je izročila jezuitom v ta namen Johana pl. Stubenberg, rojena grofica Kühnburg. Zato jim je izročil v isti namen vso svojo dediščino jezuit Albert grof Purgstall. Le-to so mu kot edinemu sinu za- pustili v oporoki njegovi starši, ki so imeli graščino v Porčiču v mariborskem okraju. Ko je Albert kmalu nato umrl leta 1744 na Dunaju, so skušali sorodniki razveljaviti oporoko njegovih staršev. Začela se je prav- da, ki se je končala šele čez dvanajst let s poravnavo. Jezuiti so dobili le del dediščine in sicer 45.000 gld in hišo v tedanjem mari- borskem magdalenskem predmestju."' Po končani pravdi je cesarica Marija Te- rezija dne 30. aprila 1756 dovolila ustanovi- tev jezuitske rezidence v Mariboru z osmimi jezuitskimi duhovniki, med katerimi sta smela biti le dva profesorja."^ Ponovno dovo- ljenje je dal tudi Salzburg, a z izrecnim po- gojem, da morata vedno za dušno skrbstvo biti dva jezuita tudi Slovenca."' Jezuiti so prišli v Maribor dne 10. oktobra 1757. Mestni svet jih je slovesno sprejel."" Kužno znamenje na Glavnem trgu, nekdaj pred staro gimnazijo KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Naselili so se izven mesta v hiši (glej sliko) v Magdalenskem predmestju. To je ena iz- med najstarejših v Mariboru in še sedaj stoji ob desnem bregu Drave v ulici Gorkega št. 2. Po zatrjevanju sedanje lastnice se je prej vedno imenovala »Jesuitenstöckl«."' Od tod so vodili vse delo za gradnjo kolegija in gim- nazije. Od grofa Ludvika Kuenburga so ku- pili na Glavnem trgu hišo in še več sosednih zgradb, ki so jih podrli in začeli graditi po- polnoma nove stavbe. Delo je naglo napre- dovalo in po 137-letni borbi je dne 7. julija 1758 začela delovati v Mariboru na Glavnem trgu št. 5 klasična gimnazija, ki je dala v svojem dvestoletnem razvoju slovenskemu narodu toliko zaslužnih in pomembnih mož. Ne oziraje se na to, da je nastanek te gim- nazije ozko zvezan s cerkveno zgodovino in z interesi cerkvene hierarhije, kar je za tiste čase zelo pogost pojav in je tudi ustanovitev drugih šol bila odvisna od privoljenja cer- kvenih krogov, moramo priznati, da je imela gimnazija kot taka mogočen delež pri iz- obraževanju in prebuditvi slovenskega na- roda. Saj je bila že v svojih zarodkih ozko povezana z vprašanjem uporabe slovenskega jezika v mariborskem mestu.'" V nekem smislu je torej fungirala kot branik proti germanizaciji določenih predelov vzhodne Slovenije. Nemška propaganda je pred prvo svetovno vojno in pri mirovnih pogajanjih po njej kaj rada proglašala Maribor za nem- ško mesto in dokazovala njegov nepretrgani nemški značaj. Iz nekaterih dejstev, ki sem jih navedel v članku, pa je jasno razvidno, da je to »nepretrgano nemštvo« precej pro- blematična zadeva in stvar propagande. Dru- gače ne bi v dolgotrajni borbi za ustanovitev mariborske gimnazije sami višji cerkveni do- stojanstveniki, ki so bili Nemci po rodu, za- govarjali misel, da je treba ustanoviti šole v kakem slovenskem kraju, kakor je Maribor, da bi imelo več Slovencev možnost študija. OPOMBE /. Festprogramm des k. k. Gymnasiums in Marburg im Jahre 1858. — 2. O. Kadner, Dzjiny pedagogikv. Praha 1923, JI. del, 1. knjiga, str. 253. — 7. Nečasck, Geschichte des Laibacher Gymnasiums (Programm des k. k. Obergymna- siums zu Laibach für das Jahr 1853, str. 3). — 4. Muchar, Geschichte und Einrichtungen der alten Universität zu Gratz (Steicrmärkische Zeitschrift 1835, Heft II, str. 27, 37). — 5. Fr. Kovačič, Zgodovina Lavantinske škofije, Maribor 1928. Str. 282. — 6. Mariborska mestna župnija je bila sicer na ozemlju sekovske škofije s sedežem v gradu Seggauu v Lip- nici (Leibnitz), od leta 1786 dalje v Gradcu, a z njenimi dohodki se je vzdrževal krški škof s sedežem v Krki (Gurk) na Koroškem, od leta 1787 dalje v Celovcu, kakor je to odredil papež Julij II (1503-1515). — 7. Referat kanonika Schadeja v salzburškem konzistoriju dne 28. junija 1628 (Škofijski arhiv v Mariboru, kratko SAM). — J. Fleck, Libcr meraorabilium, Marburg 1872/3; to je zanesljiva, na osnovi listin sestavljena kronika mariborske stolne in mest- ne župnije. — 8. Druga prošnja krškega škofa Ivana Jakoba pl. Lamberga salzburškemu nadškofu za soglasnost dne 15. septembra 1622 (listina v SAM). — 9. Referat kanonika Schadeja (SAM). — 10. Gl. opombo 8. — 11. Dopis mari- borskega župana in mestnega sveta sekovskemu škofu Ja- kobu Eberleinu dne 5. marca 1622 in salzburškemu nad- škofijskemu konzistoriju dne 21. marca 1622 (SAM). Trdo- vratno vztrajanje mariborskih mestnih očetov na patronatu postane razumljivejše, če se pomisli, da je mariborski mest- ni svet nedolgo poprej saniral beneficije mestne župnije. Po velikem požaru v Mariboru leta 1601, ko je zgorelo več hiš, ki so pripadale beneficijem, je nastala prava zmeda v be- neficijih. Zato je erar zasegel več nepremičnin. Ker je pre- tila nevarnost, da zaseže še vse druge, je mestni svet sam plačal davke za vse beneficije in jih začasno upravljal, dokler jih ni uredil in saniral ter jih nato zopet izročil mestni župniji. Z odvzemom župnije bi bilo mesto po mne- nju njegovega sveta zelo prizadeto, ker bi izgubilo tudi cerkveni stolp z mestno uro in čuvajnico, kjer se je dan in noč pazilo na požar in prihod sovražnikov. Ker v vsem mestu ni bilo primernega kraja za mestno uro in čuvajnico, bi moralo mesto po predaji župnije zgraditi nov stolp, s prezidavo in dozidavo župnišča za kolegij z gimnazijo bi mesto izgubilo tudi pokopali.šče, a meščanom je bilo mnogo do tega, da bi počivali zraven ali blizu svojih pred- nikov. Enako bi mesto izgubilo tri zastave, ki so v cerkvi, pa tudi razne maše ob sejmih in drugih prireditvah. Zato je bil mestni svet mnenja, da bi sprememba v mestni žup- niji bolj škodovala kot koristila. — 12. Sekovski škof po- šilja pritožbo Mariborčanov salzburškemu nadškofu dne 5. aprila 1622. Dopis mariborskega župana in mestnega sveta sekovskemu škofu dne 5. marca 1622 (oboje SAM). — /?. Dopis sekovskega škofa Jakoba Eberleina mariborskemu žu- panu dne 4. maja 1622 (SAM). — 14. Krški škof prosi salz burškega nadškofa za soglasnost 15. septembra 1622 in 5. marca 1623 (obe listini v SAM). — 15. Dopis salzburškega nadškofa Parisa Londrona krškemu 'škofu dne 11. julija 1623 (SAM). - 16. Kopija dopisa graškega jezuitskega rektorja provincialu z dne 31. julija 1623 (SAM). ~ 17. Dopis mari- borskega župana in mestnega sveta krškemu Škotu dne 14. oktobra 1624 (SAM). — 18. Pogoji krškega škofa jezuitom za izročitev mariborske župnije in njenih beneficijev (SAM). — 19. Zapisnik o zasliševanju Jurija Pileatorja pri sekov- skem škofu dne 19. januarja 1637 (SAM). — 20. Gl. op. 18. — 21. Podrobnosti glede zapletenosti glej v J. Fleck, Liber memorabilium, str. 51. — 22. Pünct der Ablassung, kopija, brez datuma (SAM). — 23. Dopis mariborskega župana kr- škemu škofu dne 3. februarja 1629. - 24. J. Fleck, Liber memorabilium, str. 51—53. — 25. Gl. opombo 19. Na osnovi vseh njegovih finančnih prestopkov je krški škof Klobu- čarja odstavil in nato poslal pritožbo mariborskega mest- nega sveta sekovskemu škofu Eberleinu. Disciplinska pre- iskava sekovskega škofa je ugotovila katastrofalno strokov- no neznanje Klobučarjevo in to, da se je kljub ostrim cer- kvenim prepovedim nepravilno in nezakonito polastil še dohodkov bogate nadžupnije Hoče pri Mariboru in bene- ficija v Vurbergu. Razlogov je bilo več kot dovolj, da ga je odstavil tudi sekovski škof. Tako sta ga odstavila oba škofa, vsak z drugega stališča. — 26. Gl. opombo 24, dalje še dopis mariborskega župana in mestnega sveta salzbur- škemu nadškofu z dne 1. junija 1629. — 2?. Personalstand der Sekulär- und Regulär-Geistliehkeit der Diöcese Gurk, 1900. — 28. Personalstand der Sekulär- und Regulär-Geist- liehkeit der Diöcese Seckau in Steiermark, 1934. — 29. J. Fleck, Liber memorabilium, str. 53. — 30. Gl. opombo 27. — 31. Notata Rastensia (Ruška župnijska kronika). — 32. Fr. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Ljubljana 1926, str. 260—262. — 53. Dopis Anonima (= minoritov) salzburškemu nadškofu Francu grofu Harrachu z dne 14. marca 1725 (SAM). — 34. Kopija cesarske odločba iz meseca avgusta 1727 (SAM). — 35. J. Orožen, Zgodovina celjske gimnazije. Izvestje državne realne gimnazije v Celju, 1928, str. 1. — 36. Vloga mariborskega mestnega sveta za usta- novitev gimnazije cesarici Mariji Tereziji, brez datuma (SAM). - ??. Ko je dobil sekovski škof Leopold Ernest Firmian (1727—1744) od vlade poziv (prim. SAM: notranje- avstrijska vlada pošilja 14. junija 1741 poziv sekovskemu škofu), naj da o ustanovitvi gimnazije v Mariboru svoje mnenje, je pozval mariborskega župnika dr. Jurija Kliessa, da mu ta sporoči svoje mišljenje in morebitne ugovore ma- riborske duhovščine. Kliess je toplo priporočil ustanovitev gimnazije (prim. SAM: izjava mariborskega župnika Jurija Ludvika pl. Kliessa z dne 6. decembra 1741). V soglasju s provincialom je želel jezuitom srečo pri delu še predstojnik kapucinskega samostana p. Kristijan (prim. SAM: izjava kapucinskega gvardijana Kristijana z dne 30. januarja 1742). — 38. Protest minoritskega konventa v Mariboru proti pri- hodu jezuitov (SAM). — 39. Dopis sekovskega škofa Leo- polda Ernesta grofa Firmiana salzburškemu nadškofu grofu Leopoldu Antonu pl. Firmianu z dne 27. julija 1742 je zelo značilen. V njem priporoča škof nadškofu, naj ugodi proš- nji mariborskega mestnega sveta tem prej, >als fir die win- dische Euer HochFürstl. Gn. Archi: Diaeccs in Unter Steyer gelegene pfarren sich ein grosser mangel an tauglich, und der sprachkhundigCapeltan. und Seelsorgern äusseret, diesen aber durch einführungderen schulen an einem windi- schen Ohrt, wie Mahrburg ist, und mehrere windische auf das Studium sich zu begeben gelegenhait hatten, khunte abgehol- ten werdenc (. .. >ker je na spodnjem Štajerskem v slovenskih župnijah Vaše nadškofije veliko pomanjkanje sposobnih in jezika veščih kaplanov in dušnih pastirjev. Temu bi se moglo odpomoči le z ustanovitvijo šol v kakem slovenskem kraju, kakor je Maribor, kjer bi imelo več Slovencev mož- 128 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA nost Študija.«). — 40. Soglasje salzburškega nadškofa z dne 11. avgusta 1742. ~ 41. Fr. Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 280; isti. Zgodovina Lavantinske Škofije, str. 28Ž. — 42. Soglasnost cesarice Marije Terezije z dne 5G. aprila 1756 (SAM). — 43. Soglasnost salzburškega nad- škofijskega ordinariata z dne 6. maja 1757 (SAM). — 44. Gl. opombo 41. — 45. Starodavni jezuitski kip M. B. so prodali sorodniki sedanje lastnice neznano kara v avstrijsko Koro- ško. Hrani pa se nekaj svilenih oblek tega kipa. — 46. Zdi se, da je prav zaradi tega tajnega širjenja protestantstva imel Maribor svojega posebnega slovenskega pridigarja, ki ga izrecno omenjata referat kanonika Schadeja na seji salzburškega nadškofijskega konzistorija dne 26. junija 1623 in pa pogodba med krškim Škofom in jezuiti iz istega časa. V mariborski okolici so se namreč proti koncu XVI. stol. širile protestantske knjige in limbuški župnik sam jih je nekaj izročil reformacijski komisiji (prim. Fr. Kovačič, Slo- venska Štajerska, str. 265 in J. Gruden, Zgodovina sloven- skega naroda, str. 691—692). V sedanjem predmestju Betnavi pa so imeli protestanti močno postojanko tudi še tedaj, ko je bila ta nova vera v glavnem že zatrta. Na Dravskem polju je bilo več protestantskih fevdalcev. V gradu Vur- bergu pri Mariboru so vzdrževali protestantskega pridigarja še do leta 1616. Ti fevdalci so skušali tajno širiti liiterant- stvo med svojimi slovenskimi podloŽniki. Tako navaja krški škof ko"? važen razlog, da je treba ustanoviti v Mariboru gimnazijo, prav dejstvo, da Mariborčani zahajajo tajno v' okolico k protestantskim pridigarjem. V Mariboru je mo- ralo biti torej v začetku XVII. stol. še tako mnogo Sloven- cev, da jim je moral priznati - pravice v cerkvi ne le krški škof, ampak tudi sekovski, ki je nastavljal slovenske pri- digarje. ___^„^.__...^^^_«_„1^ 129