Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, teefon 60824. Pošt. pred. (čase la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini T E D N I K NOVI LIST Posamezna številka 300 lir NAROČNINA četrtletna lir 2.500 - polletna lir 5.000 - letna 10.000 — Za inozemstvo : letna naročnina lir 12.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I gr. 70% settimAnale TRST, ČETRTEK 11. SEPTEMBRA 1980 LET. XXX. Pesimizem ni upravičen Večkrat srečamo ljudi, ki so se vrnili s Počitnic, ki so jih preživeli kje na Južnem lrolskem, kjer jim je napravila močan vtis strnjenost tamkajšnjega nemško govo-Tečega prebivavstva, njegova narodna za-Vednost in učinkovitost v obrambi narod-nostne podobe in gospodarstva južnotirol-shih krajev. Taki vtisi povečujejo v ljudeh, 1 so temu prisostvovali, pesimizem pri Presojanju naših slovenskih razmer v zamejstvu, naše politične razcepljenosti, ma-Ostevilnosti, pa tudi neučinkovitosti v ob-Tembi naših gospodarskih koristi. Zdi se llrn, da smo Slovenci na poti propadanja, rp-edtem ko se na Južnem Tirolskem vse Ugodno razvija za tamkajšnjo nemško go-vorečo, dejansko bi lahko rekli avstrijsko 171enjšino, ker pač gre za Južne Tirolce, ki s° pred prvo svetovno vojno spadali k av-sirijski deželi Tirolski. Vendar pesimizem, ki se ob tem polaga nekaterih slovenskih ljudi, ko primerijo stanje na Južnem Tirolskem s sta-PjSTn slovenske manjšine v Italiji, ni upraven. Predvsem bi se morali vedno zavesti nekega dejstva: da je bila velika veči-710 slovenske Primorske po zadnji vojni združena s Slovenijo, od katere je Ha leta 1918 nasilno odcepljena, medtem 0 se niti košček južnotirolske zemlje ni iogel po zadnji vojni ponovno združiti z iotično Tirolsko in Avstrijo. V tem so dodeli primorski Slovenci neprimerno bolj-° nacionalno usodo kakor Južni Tirolci. Italiji je ostalo sorazmerno malo slo-7,(3nske zemlje in prebivavstva in ravno v ^ln je vzrok šibkosti slovenske manjšine. j.edvomno bi se počutili kot manjšina ve-}?° močnejši in bi dejansko tudi bili, če 1 ostala vsa Primorska pod Italijo. Toda ,. bi bila to pozitivna rešitev, če bi mora-1 braniti danes slovensko zemljo v Poštoj-1 in Idriji, v Tolminu in Ajdovščini pred QGostitvami po italijanski državi in če bi Sp naši ljudje iz cele Primorske množično Jjlili v velika italijanska industrijska me-a Milan, Turin in Genovo, da ne govori-j10 o Rimu ali Neaplju? Naši zamejski li-.l„bi imeli nedvomno nekaj naročnikov ■ eč< toda omenjena primorska mesteca bi j^ela danes že italijansko večino, kakor jo J^njo Bočen, Meran in še številna druga ^notirolska mesta. . Ko gledamo in se zavedamo naše števne šibkosti, se moramo zavedati tudi Dr. Sardoč ob 50-letnici ustrelitve bazoviških junakov »Za vedno ste z zlatimi črkami zapisani v zgodovini slovenskega naroda« (nadaljevanje na 3. strani) Zbrali smo se danes tukaj, na tej bazoviški gmajni, da se poklonimo spominu na naše štiri fante, ki so pred 50 leti bili na tem kraju ustreljeni, potem ko jih je posebno sodišče iz Rima spoznalo za krive in jih obsodilo na smrt. Med vami je gotovo več mož in žena, ki se še spominjajo ne samo tega tragičnega dogodka, pač pa tudi nevzdržnega položaja, v katerem so se znašli primorski Slovenci pod fašistično Italijo. Vendar pa menim, da je iz tistega obdobja šlo z leti marsikaj v pozabo in da gleda mlajša generacija na 25 let trajajočo diktaturo bolj odsotno, rekel bi skozi bolj ali manj gosto meglo, posebno danes, ko je življenje bolj lagodno, brez večjih skrbi. Zato bodi predvsem tej mlajši generaciji, ki predstavlja našo bodočnost, današnja 50-letnica opomin, nauk in hkrati tudi vzpodbuda za nadaljnje uspešno udejstvovanje v korist vseh Slovencev, ki smo še ostali pod Italijo. Z okupacijo naših krajev po prvi svetovni vojni, z razočaranjem nad rapalsko pogodbo in z nastopom fašizma nam je Italija naprtila na ramena velik in težak križ, ki je postajal v teku 25 let tem težji, čimbolj strma je postajala pot na kalvarijo. Ze v samem začetku je bil prihod kraljevega guvernerja v Trst, generala Petiti di Roreta, povod za strah in zaskrbljenost naših ljudi. Z mastnimi črkami razglasov nam je ta lažnivec obljubljal prava nebesa pod Italijo, a istočasno je natrpal z našimi ljudmi tržaške ječe in taborišča na gradu. Pošiljal jih je tudi v Kr-min in celo na Sardinijo. Zaprl je naše srednje šole, prepovedal slovenščino v uradih in prej ko je izginil v pozabo, je prepustil nadaljnje čiščenje in italijaniziranje teh krajev civilnim oblastem, ki so vedno bolj krivile hrbet pred nasiljem fašizma. V to dobo spadajo požigi kulturnih domov, razbijanja, pretepanje in ricinovo o-Ije. In nekako v to dobo spadajo ustanavljanja mladinskih društev na tržaškem ozemlju, kjer je bilo tako imenovano čiščenje in italijaniziranje najbolj intenzivno. V prvih povojnih letih je namreč bila mladina po krovnih organizacijah zanemarjena, prepuščena sama sebi. In zamisel nekaterih podjetnih, pametnih fantov, da se z dviganjem narodne zavesti mladine po društvih kljubuje nevarnosti raznarodovanja, se je izkazala kot zelo posrečena. S čisto novimi, prikladnimi prijemi je zveza teh številnih mladinskih društev postala kmalu pomemben faktor v življenju primorskih Slovencev. In v letih, ko je bilo največkrat tvegano hoditi po Krasu in se sestajati z ljudmi tudi v zakonito priznanih društvih, so bila ta naša društva zdaleč najbolj aktivna. K temu površnemu pogledu želim dodati, da prvenstvenemu namenu zveze ni bila nikaka ovira pripadnost kaki stranki ali svetovnemu nazoru. Kako in zakaj so ti mladi ljudje postali antifašisti? Ker so jih škvadristi pretepali, če je le nanesla prilika. Ker so nas po sestankih v kra-ških mladinskih društvih preganjali orožniki in kot divjačino lovili fašisti. Ker so vdirali v društvene prostore in dvorane, popisovali člane in jih razganjali s samokresi. Ker so nas zapirali čez noč po orožniških postajah in predali potem kvesturi. Ker so bile hišne preiskave na dnevnem redu. Udejstvovanje v tem stalno napetem ozračju je seveda mladino privedlo brez vsake posebne propagande do tega, da je postala antifašistično nastrojena. Takim društvom torej so pripadali Bidovec, Marušič in Miloš in v teh društvih so se razvijali v dosledne borce proti režimu. Vsi trije so bili med najbolj agilnimi člani v raznih odsekih zveze in vsi trije so imeli velik vpliv na tovariše. Valenčič pa, ki je imel na Pivki sijajne sodelavce in edinstvene možnosti za delikatna dela, je bil že nekaj časa sam pripadnik tako dalje na 2 stran! ■ Poljaki so večji realisti kot Čehi Pretekle dni je bilo v zvezi s stavko poljskih delavcev in z njenim potekom marsikaj napisano v tujem tisku o narodnem značaju Poljakov in o njegovih posebnih potezah. V bistvu so se vsi strinjali, da odlikujeta Poljake odločnost in politična treznost. Nekdaj so jih sicer imeli za romantike, mogoče zaradi tega, ker so bili nepopustljivi v svojem prizadevanju za obnovitev poljske države, čeprav je bila njihova domovina razdeljena med tri velesile: Rusijo, Avstrijo in Prusijo. To se je zdelo češkim, slovenskim in drugim oportunistom nekaj preveč romantičnega, to se pravi nerealističnega, da bi bilo dosegljivo. In vendar so si Poljaki med prvo svetovno vojno znali uresničiti svojo državo in jo ubraniti pred tujimi posegi. Bili so prvi, ki so se z orožjem uprli Hitlerjevim nasilnim poskusom osvajanja, medtem ko so druge države kapitulirale pred bivšim nemškim kaprolom takorekoč brez strela in padale kot zrele hruške z drevesa. (Dalje na 7. strani) RADIO TRST A ■ NEDELJA, 14. septembra, ob: 8.00 Poročila; 8.30 Kmetijsa oddaja; 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu; 10.10 Poslušali boste; 10.30 Jugoslovanska lahka glasba; 11.00 Mladinski oder: »Morski razbojnik«; 11.30 Nabožna glasba; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 12.30 Na počitnicah; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Kulturni dogodki in Četrtkova srečanja; 15.00 Kdo je na vrsti? 18.40 Priljubljeni motivi; 19.00 Poročila. ■ PONEDELJEK, 15. septembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Otroški ‘kotiček; 9.20 Utrinki iz operet in glasbene skice; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 10.10 Skladbe slovenskih avtorjev; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi; 12.00 Kulturni obzornik; 13.00 Poročila; 13.20 Letošnja revija »Primorska poje«; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Radi smo jih poslušali; 14.30 Roman v nadaljevanjih —Janez Jalen: »Ovčar Marko«; 15.00 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Bratje, le k soncu, svobodi! 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Priljubljeni motivi; 19.00 Poročila. ■ TOREK, 16. septembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Otroški kotiček; 9.20 Utrinki iz operet in glasbene skice; 10.00 Kratka poorčila in pregled tiska; 10.10 Radijska koncert; 11.40 Jugoslovanska lahka glasba; 11.50 Folklorni odmevi; 12.00 Skladišče vsega lepega; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila; 14.10 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Stoji učilna zidana; 16.50 Deset minut z orkestrom Andyja Flora; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 »Poslednje slovo«, igra v enem dejanju; 19.00 Poročila. ■ SREDA, 17. septembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Otroškki kotiček; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi; 12.00 »Pod Matajurjan«, posebnosti in omika Na-diških dolin; 13.00 Poročila; 13.20 Zborovska glasba; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Radi smo jih poslušali; 14.30 Roman v nadaljevanjih — Janez Jalen »Ovčar Marko«; 15.00 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Svoboda je terapevtična; 16.30 Orkestri in zbori; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji; 19.00 Poročila. ■ ČETRTEK, 18. septembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Otroški kotiček; 9.20 Utrinki iz operet in glasbene skice; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi; 12.00 Turistične podobe; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Glasbeni popoldan za mladino; ,6.00 Koder teč, ondod moči; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Četrtkova srečanja; 18.35 Priljubljeni motivi; 19.00 Poročila. ■ PETEK, 19. septembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 Jutranji almanah; 9.00 Otroški kotiček; 9.20 Utrinki iz operet in glasbene skice; 10.00 Kratka poročila in pregled tiska; 11.00 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi; 12.00 Na goriškem valu; 12.30 Melodije od vsepovsod; 13.00 Poročila; 13.20 Zborovska glasba raznih narodov; 14.00 Kratka poročila; 14.10 Radi smo jih poslušali; 14.30 Roman v nadaljevanjih — Janez Jalen: »Ovčar Marko«; 15.00 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Goriške podobe; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 Kulturni dogodki; 18.30 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem; 19.00 Poročila. ■ SOBOTA, 20. septembra, ob: 7.00 Poročila; 7.20 Dobro jutro po naše; 8.00 Kratka poročila; 8.10 ,'u-tranji almanah; 9.00 Otroški kotiček; 9.20 Utrinki iz operet in glasbene skice; 10.00 Kratka poročla in pregled tiska; 10.10 Pianistka Dubravka Tomšič; 10.55 Jugoslovanska lahka glasba; 11.40 Folklorni odmevi; 12.00 »Bom naredu stzdice, čjer so včas’ b’le«, glasnik Kanalske doline; 13.00 Poročila; 13.20 Glasba po željahč 14.00 Kratka poročila; 14.10 Glasbeni popoldan za mladino; 16.00 Iz filmskega sveta; 16.30 Poslušali boste; 17.00 Kratka poročila in kulturna kronika; 18.00 »Na vlaku«, radijska drama; 18.45 Vera in naš čas; 19.00 Poročila. Izdajatelj: Zadruga z o. z. »Novi list« ■ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ■ Odgovorni urednik: Drago Legiša ■ Tiska tiskarna Graphart. Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 772151 »Za vedno ste z zlatimi črkami zapisani v zgodovini slovenskega naroda« ■ nadaljevanje s 1. strani imenovane tajne organizacije, imenovane tudi TIGR. A mnogo bolj kot oviranje delovanja in poznejši razpust društev je na miselnost mladine in ljudi sploh vplivala besna vnema duhovno pritlikavih, nadutih nosačev dvatisočletne kulture. Vedno smo jo imeli na krožniku, vedno so nas z njo poniževali. Celo duce sam je na nekem zborovanju zalajal, da so to kulturo imeli oni prej kot smo bili mi Jugoslovani sploh rojeni. In steber te kulture je bil neki Gentile. Podpovprečen filozof in kot minister za šolstvo ni poznal Melanchtona, ki pravi, da se otrok pravilno vzgaja in podučuje samo v materinem jeziku. Njegova reforma je odpravila vsako sled slovenske šole. Pospešila so se premeščanja državnih nameščencev: naš cestar je popravljal ceste v Bariju, železničarji so stregli vlakom povsod, samo ne v naših krajih, naši sodniki so delili pravico v Benetkah, Palanzi, ob Gardskem jezeru, Ales-sandrii. V najbolj absurdnem položaju pa so se znašli učitelji. Raztreseni po celi Italiji so slovenski učitelji učili italijanske otroke, prišleki pa, ki so prišli k nam, naše, le da italijanski učitelji niso poznali niti besedice barbarskega slovenskega jezika. V imenu kralja so razpustili vsa društva, zasegli denarne zavode, ustavili časopise. Potem so zapodili naš očenaš iz cerkve, razmetali molitvenike po cestah in napili naše pevce s primerno količino ricinovega olja, ker so na sam Božič v cerkvi peli slovenske božične pesmi. V Benečiji je kaplan Čedermac tekel v hribe, da skrije slovenske knjige v senik. Za vse to je dobil naš »fjaker« vzdevek mož božje previdnosti. Vasi, mesta, hribi in doline, vse je dobilo popačena imena, skovana od zakotnih kulturonos-cev. Ti so popačili tudi veliko število naših priimkov in oče ni smel dati sinu imena, ki ni dišalo po italijanskem izvoru. S posebnimi zakoni so nas kot konfinirance seznanjali z otoki Tiren-skega morja in Jadrana, spoznali smo otoke med Sicilijo in Afriko in mnogo krajev na jugu Italije. In od Trsta do Palerma ni bilo ječe, da ne bi noga primorskega Slovenca prestopila njen prag. Ne! Italija nas ni imela rada, a mi njo še manj. Ko pa teptanje človeškega dostojanstva prekorači meje prenašanja, se človek, ki misli in čuti, mnogokrat zateče v ilegalo. Ilegala pa predstavlja pojem vsakovrstnega izvenzakonitega u-dejstvovanja. In z mnogimi drugimi so se naši štirje fantje odločili za ekstremno smer. Gorele so šole, in rdeči petelin, star, preizkušen znak punta, se je pojavil zdaj v Soški dolini, zdaj pred vrati Trsta. Vmes se je oglasila kaka bomba in od časa do časa je kak petolizec, kak prenapetež, kak priganjač, ki se mu je pravilo izdajalec, šel v fašistovski uniformi s kroglo v hrbtu na oni svet. Tudi peklenski stroji so bili dobro napravljeni. Zanimivo sprehajanje ognja, smodnika in dinamita po naših krajih je trajalo precej časa. In tudi precej časa je tavala v temi policija, pred-no je delno prišla na sled tržaški veji organizacije, a ne zaradi sposobnosti, ampak ker ji je goli slučaj priskočil na pomoč. Naj ocenimo sedaj še važnost tega. I. tržaškega procesa in kakšne so bile posledice. Proces, imenovan tudi Bidovčev proces, je imel z razliko z II. tržaškim procesom izrazito antifašističen značaj in spadal je tudi v sklop začasnega sodelovanja z italijanskimi antifašisti v Parizu, ki so se strinjali s strategijo vodstva organiza- cije. Kajti šele tik pred procesom so opustili neučinkovito opozicijo in prešli k dejanjem, kol so bili mnogi poleti nad Rimom, Bologno, Turinom, in mnogi atentati v večjih mestih Italije-Proces je razgalil tendenciozno laž, da živi v tem delu države nepomembna peščica aloglotov, brez jezika, brez kulture. Popolnoma nepoučena večina Italijanov je šele iz procesa zvedela, da živi tukaj kompaktno pol milijona Slovencev in HT' vatov in da se ta manjšina ne pusti kar tako ustrahovati, še manj pa raznaroditi in zdrknili na raven ponižnih hlapcev. Odmev procesa v inozemstvu je prav gotovo premalo poudarjen. Ako je celo na zadnji mirovni konferenci neki tuj diplomat spraševal, k]e pravzaprav živi neki slovenski narod, se ne sinemo čuditi, če so v svetu vedeli o nas prav mal° ali pa nič. Proces je nudil priliko, da se je tujina vsaj malo seznanila z našo manjšino. Posebno zapadni tisk je mnogo pisal o nas, o procesu, 0 našem položaju in kar je glavno, o zatiranju in nečloveških krivicah, ne po fašizmu samem, atu-pak po uradni, čeravno fašistični Italiji. Ob 41. obletnici zgraditve kapelice Kraljice Miru na Katinari bo sv. maša v nedeljo, 14. septembra 1980. Pri nas pa sta v dnevih procesa vladala žalost in potrtost. Pridružilo se jima je ozračje lihega terorja, podpihovano na vse načine in broz milosti od vsega italijanskega časopisja. Prednjačil pa je kot stekel pes Magerjev dnevnik s pajdašem na Korzu. Kaj je naš človek čutil tista dni, nam še danes, po 50 letih, znajo ljudje V°' vedati, povedati, kako so molili v družinah na predvečer ustrelitve in kako so matere prižigi sveče. A ni preteklo mnogo časa, ko so ti štirje fantje postali ne le simbol trpljenja primorskih Slovencev med dvema vojnama, ampak tudi uaj' bolj čist simbol neomajne vdanosti v borbi VT°\1 zatiranju, v borbi za človeško dostojanstvo. zgledom velikih idealistov so nam ti štirje feni je povedali, da nobena žrtev ni dovolj velike, ko je na kocki usoda naroda. Prižgali so bakl° upora, dvignili so jo visoko in stopali pred nemi po trnovi poti v boljšo bodočnost. In ujej1 plamen ni v naših srcih ugasnil niti po 1. mai^ 1945. Bili so ti naši fantje čisti Slovenci, upfh so se in borili za vse Slovence in tudi umrli so za vse Slovence. Dragi Bidovec, dragi Marušič, Miloš in Valen čič! Tragične okoliščine, ki so karakterizirale ^ let trajajočo dobo pod Italijo, katere edini Ua^ men je bil iztrebljenje primorskih SlovenceU tega ozemlja, so vas privedle do morišča na teU1 pustem koščku Krasa. Iz hvaležnosti postavlje1J[ preskromen spomenik pa še vedno bode v v strašni borbi poražene ostanke črne diktatme' Skrunijo ga, razbijajo ga in vsak udarec kla' diva pade tudi na naše boleče srce. A čim b° 1 t'd' je težak udarec kladiva, tem bolj vas imamo di. Mogoče je tudi res, da počivate v tuji zel11^ Iji; a za vedno ste z velikimi, zlatimi črkami Za pisani v zgodovini slovenskega naroda. Imejmo torej radi te naše štiri junake, poU°s ni bodimo na take idealiste in počastimo, prosih1' njih spomin z enominutnim molkom. Iskrena vam hvala! Pesimizem ni upravičen * nadaljevanje s 1. strani ^eQo, kar smo pravkar omenili. Zavedati Se moramo, da je južnotirolska manjšina Mnogokrat številnejša kot slovenska in da Tazpolaga z obširnim, redko poseljenim gostim ozemljem, na katerem ni nobenega Tesnično velikega mesta, medtem ko je slo-vn prosto zabavo igrajo Veseli godci iz Boljunca- Vse tri dni delujejo kioski z raznimi jedmi m pristnim domačim vinom. Letošnji NAS PRAZNIK je posvečen spomin11 na 60-letnico požiga Narodnega doma v Trstu lfl 50-letnico ustrelitve bazoviških junakov. V primeru slabega vremena v nedeljo popo'" dne, se bo napovedani kulturni program izvede' v dvorani Gledališča Prešeren v Boljuncu. tem ugotoviti, da novemu zavezništvu A3' sprotujejo trije krščanskodemokratski sve; tovalci, kar je prišlo do izraza ob izvoli^1 novega odbora. Po tem sporazumu je bil v pokrajins^1 odbor izvoljen tudi prof. Zorko Harej, P°' krajinski svetovalec Slovenske skupnost1’ ki je tudi edini Slovenec v tem vsekakoi pomembnem tržaškem upravnem telesu. v političnem pogledu pa je vsekakor velik^' ga pomena dejstvo, da predstavlja zavezi11' štvo na pokrajini alternativo stanju v tr' žaški občinski upravi, kjer je na oblas*1 Lista za Trst s svojim manjšinskim odb°' rom. ODKRITJE SPOMENIKA PADLIM IZ SAMATORCE 14. SEPTEMBRA 1980 Ob 15. uri — Začetek slovesnosti — Pozdravni nagovor predsednika odbora za postavitev spomenika — Pozdrav župana — Pevski zbor »Rdeča zvezda« z recitalom mladine — Slavnostni govor pokrajinskih predstavnikov VZPI - ANPI — Pevski zbor »Vesna« iz Sv. Križa — Godba na pihala iz Nabrežine Odbor za postavitev spomenika Končno rešena pokrajinska kriza Častno mesto jugoslovanskih zborov na goriškem tekmovanju Letošnje zborovsko tekmovanje »C. A. eghizzi« se je zaključilo s polnim zmago-s avjem jugoslovanskih zborov : mešani 2°0r »Tone Tomšič« je bil absolutni zmagovalec v kategoriji mešanih zborov, saj prejel prvo nagrado v polifoniji in prav ,ako prvo v izvajanju ljudskih pesmi; isto dosegel tudi ženski zbor »Collegium ^sicum« iz Beograda, ki je bil po točkovanju in po mnenju mnogih najboljši le-osnji zbor in verjetno eden izmed naj bol 111 ansamblov, ki so nastopili na tem te1' m°vanju v vseh devetnajstih dosedanjih Vdajah. Med ostalimi zbori velja seveda 0rtieniti tudi sardinski zbor iz Porto Tor-res> ki je nastopil v vseh kategorijah in Se Povsod uvrstil med prva tri mesta, v ^oški zasedbi je bil celo prvi. Lepo so se ^Vrstili tudi poljski zbor, oni iz Budimpeš-® ženski iz Sofije. Pa tudi slovenski “Or »Srečko Kosovel« iz Ajdovščine je Prijetno presenetil, še posebej v izvajanju judskih pesmi. Na splošno bi lahko rekli, so letos bili najboljši ženski zbori, naj- tekmovalnega dela predstavlja važno in pomembno vlogo zbliževanja med številnimi evropskimi narodi; tudi v tem oziru je ena izmed najvažnejših prireditev v naši deželi in verjetno tudi izven nje, saj je vsem znano, da je bila Gorica prvo mesto, ki je začelo graditi mostove med sosednimi državami, in ta dialog se je kasneje razširil na celo Evropo. POPRAVNI IZPITI NA SLOVENSKIH ŠOLAH V teh dneh so se zaključili na naših višjih šolah popravni izpiti; do sedaj so nam znani samo izidi na liceju in na tečaju za otroške vrtnarice. Na gimnazij i-liceju »Primož Trubar« so izdelali Demetrij Baucon, Sara Hoban, Kristina Knez, Nikolaj Orzan, Danilo Tommasi (vsi iz 4. gimnazije) in Diego Devetak (iz 1. liceja), en dijak je bil zavrnjen. Na tečaju za otroške vrtnarice so izdelale Katerina Humar, Cinzia Monticolo in Rozana Vescovi, ena dijakinja je bila zavrnjena, ena pa se ni predstavila k izpitom. Nova številka revije »Primorska srečanja« da šibki kar ejša pa je bila skupina moških zborov, opažamo že več let. Tudi ta goriš "^reditev je za nami in v glavnem bi mo-®1 reči, da je lepo uspela, saj poleg POLETNA KONCERTNA SEZONA V CERKVAH v Koncertna sezona, ki jo organizira de-emo odborništvo za turizem, v sodelova 1U s turistično pokrajinsko ustanovo iz °rdenona in s štirimi škofijami naše de-l®‘e, bo letos prirejena tudi na Goriškem. , ainen teh koncertov je, da posredujejo ^lrri širšemu občinstvu kvalitetno izvajajo klasične glasbe. Prvi koncert bo v cer-sv. Ignacija na Travniku v ponedeljek, 5- septembra, na katerem bo nastopil koprni orkester iz Benetk in izvajal Vival-'jeve Štiri letne čase; v sredo, 17. sep-ertibra pa bo v župni cerkvi v Števerjanu koncert komornega orkestra »A. Vivaldi« j2. Benetk, ki ima na sporedu dela Scarlat-Cimarose, Bellinija in Vivaldija. Oba e^era bo vstop prost, začetek ob 20.30. Avgustovska številka Primorskih srečanj se začenja z besedilom posega Franca Šetinca na posvetovanju sociologov in politologov Slovenije v Novi Gorici, ki je bilo ob koncu junija. Setinčev referat na posvetovanju, ki je obravnavalo temo »Vlogo socioloških in politoloških raziskovanj v usmerjanju razvoja na ravni občine«, je opozoril na pomanjkljivosti planiranja, t.j. načrtovanja, v katerem še vedno prevladuje skoro samo ekonomski kriterij. Zelo sta zanemarjena prostorski in socialni vidik. Glede na to, kar se je zadnji čas dogajalo na Poljskem, so zelo zanimive naslednje Setinčeve ugotovitve o razmerah v Sloveniji: »Družboslovnega raziskovanja ni oziroma ga je premalo, zato tudi na ravni občin žive težnje k praznemu normativi-stičnemu in formalno organizacijskemu delovanju. Se vedno se nesorazmerno veliko ukvarjamo z normativnimi določili, premalo pa vemo, kako v resnici delujejo posamezne institucije in kako zelo različne so resnične življenjske razmere ljudi. Rezultat teh pomanjkljivosti je, da potlej z zamudo in preveč pogosto popravljamo poprejšnje odločitve.« Zvonko Reljanovič piše o perspektivah in nujnostih razvoja živinoreje na Primorskem. Članek take vsebine nas kar začudi, ko naletimo nanj na drugem mestu kulturne revije, kot so oziroma hočejo biti »Goriška srečanja«. Vsekakor pa je članek izredno aktualen in opozarja na naravnost katastrofalni položaj kmetijstva in živinoreje na Primorskem, saj je po statistikah, ki jih navaja, le 2 do 3 odstotke pravih kmetov in med temi jih je 75 odstotkov starih nad 65 let. »Pri taki starostni strukturi ni nič čudnega — piše avtor — da ostajajo velike po- Nmennvanje štandreške osnovne šole l. Standreška osnovna šola bo kmalu do-tlja ime, in sicer po Franu Erjavcu, pisa-I ju in naravoslovcu. Šolsko ministrstvo j že dalo pozitivno mnenje in pristojne °lske oblasti so med počitnicami izdale *°k o poimenovanju, j. Pripravljalni odbor za poimenovanje ^dreške šole, ki ga sestavljajo pred-tavniki staršev in učiteljskega zbora, je I® zadnji seje v torek, 2. septembra, izde-slg °^virni program in določil datum pro- j Proslava ob poimenovanju bo predvidna 19. oktobra. Program prireja štan-Jpška šola ob sodelovanju drugih sloven-osnovnih šol. Pripravljalni odbor je že ™skrbel za doprsni kip Frana Erjavca, ki ga je izdelal slovenski kipar Boris Kalin. Kip bodo postavili v šolski veži. Ob poimenovanju bo odbor izdal tudi posebno brošuro, ki bo vsebovala zgodovinski prikaz štandreške šole, od nastanka do danes, statistične podatke in fotografske posnetke ter seveda lik in delo Frana Erjavca. Da bi zbrali čimveč gradiva, odbor vabi vse, ki imajo kako dokumentacijo (slike spričevala, knjige in drugo), ki se nanaša na štandreško šolo, da to prinesejo v šolo ali obvestijo člane odbora. Ker so v zvezi s poimenovanjem šole tudi precejšnji stroški (kip, brošura in drugo), ie odbor sklenil, da izvede nabiralno akcijo po v štandreških družinah in tudi izven Stan dreža. vršine neobdelane in nepokošene, za potrebe klavne industrije in prehrano prebivavstva pa moramo živino uvažati deloma iz drugih republik, deloma iz ostalih predelov Slovenije (Prekmurje in Dolenjska). V tem stanju obstaja edina rešitev v tem, da čimprej ustvarimo na deželi take razmere, ki bodo za mladega človeka sprejemljive in mu ne bo težko zamenjati dela v podjetju z delom na kmetiji«. Avtor potem nakazuje, kaj bi bilo treba storiti, da bi pomagali kmetom in dvignili rentabilnost kmetijstva Poravnajte naročnino! i oziroma živinoreje. Dr. Gabrijel Devetak razpravlja o takoimenovanih tehničnih inovacijah v žarišču gospodarjenja. O knjižničarstvu v primorskih občinah piše Nives Gregorc. Naglaša zlasti prostorsko stisko primorskih knjižnic. Sledi članek z naslovom »Partizanski dnevnik«, ki vsebuje spomine na dni druge svetovne vojne. Napisal ga je Furlan Federico Vincenti. Izpod peresa Iva Juvančiča-Ivanca Lovrinovega je članek »60 let Rapalla - 50 let Bazovice«, v katerem pove marsikaj zanimivega iz let po prvi svetovni vojni na Primorskem, pripoveduje pa tudi o literaturi, zgodovini, o raznih znanih in uglednih možeh kot npr. o Bevku, dr. Besednjaku, dr. Vilfanu in drugih, o folklori itd. Pripovedovanje je vedno zelo zanimivo, četudi v marsičem nekritično, pač bolj kramljanje kot kaj drugega. Atili j Rakar je prispeval članek »Liki in prizori iz Tomizzove I-stre«. Zelo zanimiva pa je razprava »Utrjevanje slovenske in hrvaške Cerkve v dobi protestantizma«. Dvoje pripovednih prispevkov objavljata Marjan Tomšič in Edo Torkar. Marsikaj zanimivega najdemo tudi v Zapiskih«. NAPAD PRAVDE Pravda je te dni objavila napad na konservativno britansko vlado. Pisanje po svoji ostrini skoro nima primerjave s prejšnjimi napadi. Vladi ministrske predsednice Thatcherjeve očita, da se med vsemi evropskimi partnerji najbolj naslanja na Združene države, da namenja kljub gospodarski krizi vedno več denarja oborožitvi in da se pod ideologijo protikomunizma vmešava v notranje zadeve drugih držav. Še najbolj pa Sovjeti zamerijo britanskim konservativcem, da so doslej edini med evropskimi zavezniki Združenih držav sprejeli na svoje ozemlje nove ameriške rakete. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA »Kulturne institucije v Trstu« Tržaška pokrajinska uprava je izdala knjigo na 120 straneh, ki podaja pregled nad kulturnimi ustanovami v Trstu, s polnim upoštevanjem slovenskih kulturnih u-stanov. Knjiga ima naslov »Le istituzioni culturali a Trieste« (t.j. Kulturna ustanova v Trstu). V podnaslovu je rečeno, da gre za anketo o problemih in perspektivah, na tem področju, seveda. Uvod na štirih straneh gostega tiska je napisal prof. Stelio Spadaro, pokrajinski odbornik za prosveto in kulturne ustanove. Knjižica pa vsebuje tudi šest anketnih prispevkov z zbranimi podatki, ki osvetljujejo položaj kulturnih ustanov v Trstu z raznih strani. Te prispevke oziroma študije so napisali Alfredo Vernier, Sergio Nordio, Elio Apih, Darko Bratina in Bruno Tellia, ki sta soavtorja najdaljšega prispevka pod naslovom »Kultura v Trstu v svojih institucijah (Empirična podoba in prva razmišljanja); zadnja dva prispevka pa sta napisala Giovanni Delli Zotti in Roberto Mosca. Ta zadnji je skrbno sestavil dolg seznam kulturnih u-stanov, ki obstajajo in delujejo v Trstu. Seznam obsega kar devet strani. Izraz kulturna ustanova oziroma kulturna institucija je namreč pojmovan zelo široko in zajema med drugim kina in vsakovrstna prosvetna društva, pa tudi dijaške domove in podobno. Prof. Spadaro piše v uvodu, da je pokrajinska uprava v Trstu v zadnjih letih vedno menila, da je njena navzočnost na področju kulturnih dejavnosti ena njenih osnovnih nalog. V tem navezuje na izkušnje in predloge prejšnjih pokrajinskih u-prav, pri čemer Spadaro spominja med drugim na konferenco o manjšinah, ki jo je priredila tedanja pokrajinska uprava leta 1974. Navezujoč na te izkušnje je hotela pokrajinska uprava pobuditi vrsto strogo znanstvenih in sistematičnih raziskav o kulturnem položaju v tržaški pokrajini v okviru dežele Furlanije - Julijske krajine. »Zlasti gre za to — piše Spadaro — da bi se v aktualnih oblikah lotili slovenskega vprašanja, ki hočeš nočeš daje zelo specifično podobo Trstu v primerjavi z drugimi italijanskimi mesti. A prav to specifičnost je treba pojmovati kot obogatitev in ne kot oviro za čisto izviren razvoj Trsta v njegovem evropskem okviru in v njegovem načinu obstoja ter prispevanja k splošnemu razvoju italijanske družbe«. V tem prizadevanju si je zagotovila pokrajinska uprava sodelovanje tržaške univerze. Slo je za ugotovitev diagnoz in izdelavo kritičnih a-naliz o preteklosti in izhajajoč iz tega za določitev perspektiv in načrtov za bližnjo prihodnost mesta in to v kar najširši debati, ki naj pritegne mnogovrstne ustanove in različne družbene plasti, o tržaških perspektivah z vsemi protislovji in napetostmi, ki jih razodeva ta metoda — pravi Spadaro. Spadaro nato prikazuje, kako namerava pokrajinska uprava v prihodnje na osnovi teh ugotovitev pospeševati kulturno delovanje v Trstu, ne samo s podporami, ampak tudi s pobudami, predvsem v pluralističnem smislu. Alfredo Vernier osvetljuje v anketnem prispevku »Zakonodaja za kulturo«, kako so opravljali raziskave, katere jim je zaupala pokrajinska uprava in ki so bile med prvimi te vrste v Italiji. Podrobneje se u-kvarja z zakonodajo o kulturi. Sergio Nordio je potegnil zaključke iz obširne debate, ki se je vršila na posvetovanju 15. decembra lani. Elio Apih podaja zgodovinsko perspektivo tržaškega kulturnega življenja in ustanov ter nasprotij, med katerimi so nihale in se lovile. Kot že rečeno, sta prispevala najdaljšo študijo Darko Bratina in Bruno Tellia. Študija obsega 68 strani in vsebuje veliko statističnih podatkov in anketnih ugotovitev. Zadosti močno je upoštevano tudi mnenje slovenske kulturne javnosti. Med anketiranci je bilo 22,1 odstotka Slovencev. Anketiran-ci so izrazili zanimiva in pestra mnenja 0 kulturnih ustanovah in njihovem delovanju ter o kulturnem življenju na Tržaške® na splošno. Večina jih je bila mnenja, °a je kulturno življenje na Tržaškem še kar aktivno in na dovolj visoki ravni. Ne manjka pa seveda tudi bolj kritičnih mnenj' Giovanni Delli Zotti pa se zavzema za cen; ter podatkov, ki bi služil smotrni kultur® politiki. Knjiga je resnično zanimiva in aktual; na ter zasluži, da bi prišla v roke vseh, k* sodelujejo v našem kulturnem življenji na kateremkoli področju. LETALSKI NESREČI V FRANCIJI Na francoskem pobočju Zahodnih MP je prišlo do dveh letalskih nezgod, pri katerih so tri osebe izgubile življenje, dve Pa sta bili ranjeni. Žrtve so se vozile s turističnim letalom, ki je strmoglavilo na francosko pobočje Malega Svetega Bernarda-Blizu Chamonixa pa je strmoglavilo letal0 vrste Cessna, ki je odletelo iz Ženeve in Je bilo namenjeno v Strasburg. Prevažalo Je tri danske državljane. Zaradi motorne kvare je pilot skušal zasilno pristati, vendar se je letalo razbilo. Dva potnika so morali odpeljati v krajevno bolnišnico, tretj1 pa je nepoškodovan. BEGUNCI IZ VZHODNE AFRIKE Vojna, ki se je pred dvema letoma razvnela med Etiopijo in Somalijo, je izkoreninila z domačih tal vsaj milijon oseb, k> bodo pomrle, če jim Zahod v večji meri ne bo priskočil na pomoč. To je izjavil Richard Norton, ravnatelj Mednarodne krščanske podporne ustanove, ki se je vrnil iz Sori®' lije, kjer je obiskal zbirna taborišča. Pove dal je tudi, da v njih vladajo neznosne zdravstvene razmere, begunci pa so izp°' stavljeni koleri, jetiki in drugim smrtni® obolenjem. Karikatura nekega I Jama, Plečnik... Umetniške oblike, ki se jih P°5^ žujejo, je mogoče najti sicer tudi drugod, npr | riška tehnika impresionizma. Toda njih stvaritve 0000 CIOOOOCIGOOOOOOOCXXX) I. s. ocoo Menda je tedaj v naša pojmovanja prvič padlo seme reševanja obstoja slovenskega naroda od zunaj, reševanja od vseh težav in tegob s tkm. »odpiranjem svetu«, ne da bi pozneje, ko smo obnovili lastno univerzo, akademijo ter ustanovili druge kulturne ustanove, sploh razčistili s poniževalnimi trditvami o slovenstvu, kot jih je pod krinko znanstvenosti razširilo tuje jezikoslovje, zgodovinopisje in drugo podobno slovstvo. S trditvami, ki so jih tudi naši pisci zaradi zunanje znanstvene preobleke nekritično povzeli, tako da vse do danes strašijo celo po šolskih knjigah, po našem tisku, kot toge vsedline (stereotipi) ter vzbujajo med slovenskimi ljudmi malodušje do lastnega rodu in manjvrednostne občutke nasproti pripadnikom drugih narodov — tudi do pripadnikov italijanskega naroda npr. ter njegove »dvatisočletne« kulture. Vse to napravlja naše 'ljudi voljne za asimilacijo, mnogo bolj kot pa socialni pritisk. Vzrok potujčevanja slovenskih ljudi v zamejstvu ni v prvi vrsti socialni pritisk, pač pa predvsem občutek sramu zaradi pripadnosti tako »majhnemu in ubogemu narodu.« Težnja med slovenskimi izobraženci, da bi svojemu narodu ustvarili -izvirna dela, s katerimi bi se mogel predstaviti Evropi,, se na prelomu tega stoletja še bolj utrdi. Če je bil Prešeren ob svojem času še osamljen, ko je s svojim svetovljanskim duhovnim razponom zlagal iz še ne dobro obdelane domače tvarine duhovne umetnine, se sedaj pojavi cela vrsta ustvarjalcev; pripadniki moderne, impresionisti, arhitekti slikarji... Cankar, Zupančič, Grohar, so izvirne, domače, v njih se odraža talent, kateretj3 v ničemer ne ovira in ne zasenči narodno budi® ski namen ustvarjalcev. Prav nasprotno! Zaradi njih uživetosti v do^°' svet, odkrivajo s svojim prodornim duhom vred0® te, ki jih ima slovensko okolje in so vredne U® niške obdelave. Dosežki tujine so jim lahko zg® ' toda v domačem okolju se sami lotijo oblikovanj del in to okolje, krajina, delo, življenje, navade, Ijenje, tradicije, zgodovina itd. zagotavljajo stvarl vam izvirnost. Kljub takšnemu razveseljivemu razcvetu kultLir(1 umetniškega ustvarjanja pri nas pa ostajajo p°j®° vanja o slovenskem narodu slej ko prej nerazčiš® na. Čas, ko pisatelj Cankar v svojem proletarske zanosu izdela v ------------------- ' ' J- r'n0° pesmi »Slovenska legenda« P°P \ noma izkrivljeno podobo Slovenca, čas da je jf revež, da ga še sam Kristus zapusti. Takšna g® nja se nas v glavnem držijo še danes. 1 e 9 Jakec, kej si prebrou u zadnem Novem Usti tisto pridgo, ke jo je naredu tisti šef moskovske policije svojim podprep-nikam? Sm prebrou, ja. Lepa reč. Kaku, de ne? Kej jemaš kej za reč? Ma dej, dej! Vse tiste prostitutke, ke so vse špijonke j n nosejo policiji vse na nus. Nanka na kurbe se ne moreš več zanest. ^i Jakec si preveč zagrizen antikomunist jn videš zmiram samo slabo. Ma ni smet bet taku! Vidi ke so pasali cajti hladne vojske. Danes treba bet odprt jn za mednarodno sodelovanje, za pluralizem jn take reči. J n tudi u Rus ji ni smet videt samo slabo, ma tudi tisto ke je dobro. kej je tolko dobrega? Ma glih tista pridga. Ti, ke si taku zagrizen, nisi zamerkau dobrih reči, ke jeh je reku tisti kapo Kagebe. Nisi zamerkau, de je sam priznau, de so pro-stitutke premalo plačane. Tu če reč, de oblast vide sama, kadaj so plače prenizke jn taku jem bojo zvišali plače jn ne bo treba neč štrajkat. Kej ni tu lepu? Jn kej še? Ja, pole je narbol važno, de so prostitutke u državni službi. Magari z majhno Plačo, ma na tisto lahko računajo. Zatu ke klijenti lahko so, ma lahko jeh tudi ni- Jn če so u službi, jemajo tudi bolni- ško blagajno jn penzjon za kadar ne bojo mogle več delat. J n vsakih par let škato, ke se jem zviša plača. .. E, tu pej ne verjem. Zatu ke pr prostitutkah be mogu jet škato narobe, navzdol; zatu ke uane so narbol šacane, kadar so mlade. Če reč od začetka karjere jn pole ku leta tečejo, velajo zmiram menj. Se ti ne zdi? Ja, s tabo je težko diskutirat, ke si taku zagrizen. Ma ne boš reku, de ni lepu jn prou, de so u Rusiji rešli tudi problem socjalne varnosti prostitutk. Ke tudi njeh delo je u splošno korist. Ko-ker železence, pošta, radio, televizija, jn tolko drugeh reči. Nečko poglej, kaku je tle pr nas. Nobeden ne misle na njeh socjalno zavarovanje; nobeden se ne praša al jemajo al nimajo za jest. Samo kadar jeh nucamo, se zmislimo nanje. Jn naši sindakati — kej nardijo kej zanje? Ne anga protesta, ne anga štrajka še niso nardili zanje. Jn uane pej delajo naprej brez štrajkov jn še nikoli niso pestile naroda na cedili. Ku, postau-moreč, piloti od aroplanov al pej železničarji, sodniki al dohtarji u špetalah. Se vide, de niso razredno zavedne. Ben videš. Gor u Rus ji pej misle jo na vse. Zatu pej tam vsi podpirajo vlado. Vsi ledje, ceu narod jn tudi kurbe. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE vabi k vpisu v baletno in gledališko šolo za sezono 1980-1981 BALETNA ŠOLA V šolo se sprejemajo dosedanje učenke ter kandidati in kandidatke, starejši od 6 let. GLEDALIŠKA ŠOLA V šolo so vabljeni vsi dosedanji učenci in tisti kandidati in kandidatke, ki čutijo željo do odrskega ustvarjanja in vzgoje v obvladanju lepe slovenske besede. Vpisovanje v obe šoli in podrobne informacije ob delavnikih od 8. do 14. ure do 20. septembra v upravi SSG, Ul. Petronio 4, tel. 734265. Poljaki so večji realisti kot Čehi (nadaljevanje s 1. strani) Tudi zdaj je Poljska že dovolj dokazala, da razpolaga ne le z zrelo in samozavestno delavsko voditeljsko plastjo, ampak tudi z dobrimi političnimi voditelji, ki so znali v situaciji, ki je objektivno slabša, kakor je bila tista na Češkem leta 1968, preprečiti katastrofo, poseg sovjetskih tankov in polom nacionalne politike. Bolj kot s političnimi ali ideološkimi vzroki pa si je mogoče to razložiti s psihološkimi razlogi. Medtem ko so imeli in imajo pri Čehih tudi v politiki vodilno vlogo literati in čisti ideologi in to že ves čas, od Masaryka naprej, odločajo v poljskih javnih zadevah, posebno v državnih, pravi politiki, državniki in vojaki. V tem se izraža tradicija poljske državnosti in politike. Taki ljudje se ne boje sprejemanja odločitev in odgovornosti, medtem ko se literati sicer znajo lepo izražati in se ideologi odlično znajdejo v svetovnonazorskih in ideoloških diskusijah, toda ko je treba sprejeti kako odločitev in sprejeti zanjo odgovornost, jih prevzame strah in se u-maknejo. Tako se je zgodilo na Češkem leta 1938, potem tudi leta 1948 in še tretjič 1 leta 1968. Na Poljskem pa se izobraženci sicer niso odrekli svoji važni vlogi v narodnem življenju, toda odločitve v politiki prepuščajo politikom in na vojaškem terenu vojakom. Na sindikalnem pa seveda sindikalistom, ne pa politikom ali šefom politične policije. Ta ima, kot vse kaže, na Poljskem manj odločilno vlogo kot v raznih drugih državah na Vzhodu, kar potrjuje, da so resnični dejavniki poljskega javnega življenja, od državnikov do sindikalistov, samozavestnejši in odločnejši kot drugod. j. ^tevilrti slovenski izobraženci, ki so tedaj štu-'tali pa tudi poučevali na avstronemških univerzah, 0 se morali hote ali ne podrediti veljavnim nazi-n*ern, ne da bi smeli podvomiti v njih pravilnost. Tako so nam gledanja na lasten narod, njegovo ^dovino, duhovne in kulturne vrednote izdelali tuj-^je, večinoma nemško zgodovinopisje, narodo-!sje. jezikoslovje itd. Naši domači izvedenci so ta edanja nekoliko popravili, da nimajo takšnega sra-v°tnega videza, ikot so jim ga izoblikovali tujci. j^9. namesto da bi razčistili z njimi, so jih zavili, *e omenjeno, v neko panslovansko nejasnost, v a*eri se zamegli in izgublja slovenska izvirnost. ? Slovensko pisanje in vsakdanje obveščanje ter tudi oblikovanje narodne zavesti pri širokih r,°iicah je bilo preplavljeno s prevodi in prepisi ^ nemškega, češkega, srbskega, hrvaškega in ru3-®9a tiska, zlasti še v močnih liberalnih listih, kot a bila ljubljanski »Slovenski narod« ter tržaška d|nost,,. Njih pretirano nekritično povzemanje vse-^ tuiega je bilo sicer deležno precejšnje kritike, 3sti v revijah, kot sta bili »Rimski Katolik« ali »Čas«; toda le toliko, kolikor je šlo za vnašanje liberalizma in liberalnega brezverstva med slovenske ljudi. Ni pa bilo nasproti temu ustrezne slovenske alternative. Prav v »Rimskem Katoliku« je npr. izhajal v nadaljevanjih nadroben, kritičen prikaz ruske ter bolgarske zgodovine, kot protiutež liberalnemu navdušenju za pravoslavje ter panslovanstvo. Da bi istočasno tudi gledanja na slovensko preteklost rešili iz sramotilnih spon, v katere jih je vklenilo nemško nacionalno zgodovinopisje, ni prišlo nikomur na misel. Nemška tolmačenja so jemali za dokončna. Poleg tega se je predstava o sramotni podložniš-ki preteklosti Slovencev prilegala tudi v proletarsko ideologijo (»Vstanite v suženjstvo zakleti«) — slovenski človek naj bi se zavedel svojega suženjstva in se uprl zatiralcem. Na to misel je naravnano Cankarjevo umetniško delo. Najdemo pa jo tudi pri drugih pesnikih, celo pri rahločutnem Gregorčiču (»Prost mora biti, prost, moj rod...«) Raziskovanje lastnih slovenskih kulturnozgodovinskih vrednot je tedaj pomenilo začenjati obdelavo še skoraj popolnoma neobdelanih področij. Pomenilo je izoblikovanje novega sistema gledanj na narod s povsem drugačnih izhodišč ter zavzetje kritične razdalje do ustaljenih nacionalno meščanskih gledanj. Taškna nova gledanja bi bilo treba obraniti pred kritiko uglednih osebnosti, strokovnjakov in izvedencev v nemškem znanstvenem svetu, pa tudi morebitna ali celo verjetna nesoglasja čeških ter hrvaških piscev. Zaradi vsega tega ni prišlo do izoblikovanja izvirnega slovenskega sistema vrednot. Kar zadeva slovenski knjižni jezik, so se izvirnej-ša gledanja mogla uveljaviti po zaslugi nekaterih naših jezikoslovcev, kot so bili Škrabec, Breznik, Šolar in še kdo. Ti so nekoliko razčistili jezikovne pojme, zlasti še neprebavljivo slovansko mešanico, kot so nam jo v drugi polovici prejšnjega stoletja izoblikovali panslovansko navdahnjeni časnikarji, začenši s Franom Levstikom, ki je bil drugače povsem zaslužen narodni delavec. Po zaslugi teh jezikoslovcev smo našemu knjižnemu jeziku rešili slovensko podobo kljub številnim ilirskim vsedlinam, ki so v njem še ostale. (Dalje) KNUT^^ AMSPOTEPUHI ii::iiii:;;iiii::;iiii:;ii posiovemi oton Zupančič oocoaooo ios c:iiii:::ioii:::ii »Prav nič ne sodim,« je zamrmral Ede-vart. »Saj so razni ljudje gori v srenji, ki nočejo več ostati doma, začeli so hraniti za vozni listek, zato delajo tako s svojimi teleti in včasih prodajo tudi kravo, poslušali so Avgustovo kvašenje, hočejo v Ameriko.« je rekel Edevart. »Dosti jih je, ki mislijo, da bi šli tja,« Joakim: »Ampak ti vendar nisi mislil na to?« »Mislil in mislil — ali pri meni ne bo nič iz tega.« »Tako je prav! Pšenično polje in kup denarja, je govoril Avgust, ali on ni bil odtod, bil je tukaj samo mimogrede, Bog mu je dal, da se je prosto spreleteval. Notranje ne bomo srečnejši, če se ne moremo bolj mastiti.« Edevart se je obrnil na svoji klopi, pogledal bratu v obraz in rekel: »Potlej pa ne razumem, zakaj hočeš imeti pet krav. ko sta bila oče in mati zadovoljna z dvema.« »No,« je odgovoril Joakim, »to že razumeš. Predvsem sta bila oče in mati samo dva človeka, nas je pa četvero bratov in sestra in potrebujemo več kakor dva. In še to je, da moramo obdelovati svojo lastno zemljo, norveško zemljo, tako nam ne bi treba kupovati toliko živeža iz tujine in ne toliko vzdihovati pod davščinami in drugimi bremeni. Pa to še ni vse, poglavitno je, da nas tako ne doleti usoda, ki je tepla Avgusta že kot otroka, da nismo s korenino iztrgani iz naše lastne uboge zemlje in presajeni v tolstejšo — in bi se nam le tožilo nazaj po suhi. Bral sem, da ni zmeraj tolšča odločilna, ne, da tolšča nikoli ne odloča.« »Da, ti bereš in bereš, pa je s tem že opravljeno?« »Nekaj je že opravljenega. Jaz gnojim s halogo, tega sem se naučil iz knjig. Tolšča? Ne vem,ali si videl, da stoji poleg bro-da pet majhnih trepetlik? Ne, ti ne hodiš več na polje. Štiri so tako bujne in imajo tako gosto listje, peta pa je manjše rasti in ima redko listje. Zasmilila se mi je in hotel sem ji pomoči in tako sem nesel tja neko nedeljo kebel kravjega gnoja, lepo privzdignil rušo in pognojil zemljo okrog korenin, nato sem jo zalil in položil rušo nazaj. To je bilo lansko jesen. Zdaj, poleti — o Marija — mala trepetlika je vsa zani-karna, vse deblo se ji je osulo z belim zrnatim lišajem in listje ji je proti prejšnjemu čisto klaverno. Vidiš, prišla je v nekaj tujega in mogla uspevati.« »Saj tudi prej ni uspevala.« »Je, uspevala je za svoje razmere, samo manjše rasti je bila. Vsi ne morejo biti enako veliki.« Ko se je nagibalo na drugi konec leta in se je začenjala žetev, je delal Edevart izmenoma zdaj z Joakinom, zdaj z Ezro, ki sta oba potrebovala pomoči. Ni se sam sebi smilil in bil je marljiv delavec, kazalo je, kakor da se hoče za vedno vkoreniniti v zalivu, ni bil več nekaj gosposkega in posebnega, kakor brodar ali trgovec, bil je ka- kor vsi drugi in po vsej priliki zadovoljen s tem, da ni skoro nič. V štacuno ni prestopil praga, a rad je pohajal po polju, očividno so mu segle besede malega brata v srce, hodil je tudi k brodu in opazoval tistih pet trepetlik. Tako je teklo življenje v zalivu, zelo e-nolično in navadno vsakdanje življenje, in tako je teklo življenje v vsej srenji. Nikjer ni molela kaka večja postava preko drugih, največji je bil nemara vendarle Karolus, ki je bil v svojem družinskem življenju ves o-samel in se mu je trebuh zaokrožil, razen tega je imel posestvo brez dolga. Da so i-meli doktorja, bi bil on prvi med vsemi, saj doktor študira sedem let, preden izštudira svojo črno šolo, in tega ni mogoče reči ne o poštarju ne o organistu. Ne, tukaj niso imeli svojega doktorja, delili so si doktorja s sosednjo srenjo, kjer je stalno prebival. Toda šlo je tudi tako, vse gre: v notranji srenji so kupovali teleta iz severne srenje, cerkovnik Johnsen je kadil svojo pipo vsako nedeljo, kadar je šel k službi božji, in pastor sam si je želel fare na jugu — na jugu. Zakaj ne bi vse šlo! Avgusta meseca so bile ribe v zalivu suhe, in Ofotec je izplačal in spravil zopet šilinge v promet. Ubogi stari brodar iz Ofot-skega fjorda, letos je mogel nakupiti samo tri četrtine naklada, če je hotel imeti denarja za delavce na klečeh. To je bila žalost. A brezbrižnost in lahkomiselnost, to sta bila Teodor in Ragna. Teodor je kosil pri županu Karolusu in delal, kar je le mogel, ni bil najslabši, in da ga ni hotel Karolus, bi ga bili hoteli drugi, Teodorja ni skrbelo. Znal je tudi dobro striči, in ob nedeljah po maši ga je klicala vsa srenja, in s tem delom je dobil mnogo skodel kave in tudi še kaj prigrizka. Kadar je ponosno prikorakala ta bleda, slabo rejena postava v svojih škornjih in z žepno uro, ki ni šla, je vtele-šala pravo lahkomiselnozmes bede in sijaja, jaja. Ragni, mali Ragni, njegovi ženi, se je morda zdel v marsičem neznaten, že res, a zato ga ni napadala in besnela, Ragna je bila nekam zadovoljna, zdaj je dobila od E-devarta blaga za novo obleko in si jo je sama sešila, da je mogla hoditi v cerkev, to je bilo že nekaj; sicer pa je imela vsako drugo leto otroka, pa je zopet vstala in bila zopet prejšnja Ragna. Ko ji je mož pripovedoval o svojem pustolovstvu na semnju, je Ragna pljunila in rekla: »Fej te bodi, skoraj v roki si imel debelo listnico in nisi prinesel domov več,kot kar je črnega za nohtom!« In Teodor ji je pač odgovoril: »Da, mi vsi skupaj bi morali delati kaj boljšega, nego kakor delamo!« Zdaj se je zgodilo nekaj nepričakovanih reči. Joakim sedi v nedeljo popoldne in čita svoj list, ki si ga je prinesel od cerkve. »Papst je umrl,« pravi. »Papst je umrl?« vpraša Edevart, »preberi mi to!« Bil je dolg članek o tej smrti, malone turobna posmrtnica. Stari trgovec z urami je bil znana prikazen po vsej obali ,in goto- vo ni zapustil niti enega resničnega sovražnika. Sleparil je, tisto že tisto, o tem ie krožilo vse polno čudnih zgodbic, kako 'le stari Papst opeharil tega in onega vseznaj-ca, ki je prišel k njemu in ga imenoval Mojzes in se delal, kakor da se razume na ure. tudi je zatrosil med ljudi vse polno ničvred; nih žepnih ur, ki so šle samo po en dan alj dva in se potem ustavile. Toda Papst ni b'1 tako enostranski, kakor je bilo videti, utegnil je biti še nekaj drugega nego samo slepar. V Karmsundu, na primer, je podaril ne; koč zelo dragoceno srebrno uro fantu, ga je prej komaj videl, in ko so se ljudje čudoma zgledovali, je razložil Papst,da j® fant poštenih ljudi sin in dobrega srca. Tua1 više na severu so si pripovedovali ljudje o Papstu podobne zgodbice. Kako je bilo to-Mnogo delomo prav debelih sleparsteV' vmes pa časi, kar nepričakovano, naravnos nasprotje. Često ga je neposredno ginil o°' ber obraz, in takrat se je utegnil odreči svojemu dobičku, zlasti mladina se ga je okle^ pala, on je vedel, v kakšni ceni je v mladji1 letih verižica na telovniku, in ni bilo vnw° primerov, ko je Papst zaupal na vero fantu, ko si je od srca želel ure. Zdaj ne bo več videti na sejmeh ob obali tega častitljivega patrijarha, umrl je v Trondhjemu sredi tega meseca. Domneva se, da je imel precej Pre' moženja, in baje je bil poklican znan odvet; nik davno pred Papstovo smrtjo k starčevi postelji. . . Dalje se je zgodilo, da je neki večer stopila Pavlina v sobo in rekla: »V skrinjici zu* naj je pismo. Slučajno sem pogledala, in le" žalo je v nji. Zate je,« je rekla in izročila P1' smo Joakimu. Ah moj Bog, bilo je majhno, zmečkano dekliško pismo, vtaknjeno v skrinjico naj' brž kedaj ponoči. Joakim je živo zardel, ga je dobil in je šel takoj ven. Zjutraj Qa nl bilo nikjer. »Najbrž je šel v severno srenjo,« j® re kla Pavlina, »tam je dekle, ki je hotelo it' Ameriko, pa zdaj si je prejkone premislil3’ V severni srenji jih je toliko, ki mislijo n0 Ameriko in hranijo denar za vozni liste*' Zdaj je vprašanje, ali jo bo Joakim od teg odvrnil!« »Da, nič hudega ne bo, Joakim je prepe val, ko se je vračal in po vsej priliki je dose gel, kar je hotel. . . Ko pa je minilo nekaj časa, se je pripetl lo neki dan, česar bi bilo najmanj pričakov0 ti: Edevart je dobil po pošti veliko denari1 pismo. Prišlo je od odvetnika iz Trondhjem^ štiristo kron, kakor je bil pisal odvetnik. z kaj denar se je zdaj imenoval krone in or ’ to je bilo po dobrem starem računu sto t larjev, ki so prišli nenadoma in kakor blaZn od Papsta. Od Papsta! Da, pred toliko in toliko časa bi bil Ed® vart za ta denar zahvalil Boga in z njim 0 šel v Ameriko, takrat, ko je imel neko u£l dno priliko, zdaj je sprejel stvar mirneje ' ta trenutek sam ni vedel, kam bi obrnil d nar. Ne, nakanil se je mirno nastaniti v za vu in v zalivu živeti in umreti, kaj bi or gega! »Kaj si storil Papstu dobrega?« je vpra šal Joakim. Edevart je zmajal z glavo in odgovo''1 »Ti vprašuješ mene in jaz tebe!« (Dalje)