UNIVERZA KRALJA ALEKSANDRA PRVEGA V LJUBLJANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XII. LETNIK 1935*36 V LJUBLJANI 1936 / * UNIVERZI KRALJA ALEKSANDRA PRVEGA V LJUBLJANI ZBORNIK ZNANSTVENIH RAZPRAV XII. LETNIK 1935-36 IZDAJA PROFESORSKI ZBOR JURIDIČNE FAKULTETE V LJUBLJANI 1936 TISKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK A. KOLMAN) Qs)52 50952 2*3 . k »Društvo prijateljev pravne fakultete v Ljubljani« je imelo 2. marca t. 1. svoj redni občili zbor. Soglasno je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik: dr. Vladimir Golia, predsednik apelacijskega sodišču; T. podpredsednik: dr. Janko Žirovnik, predsednik odvetniške zbornice; II. podpredsednik: dr. Stanko Majcen, pomočnik bana; III. podpredsednik: dr. Andrej Kuhar, predsednik noturske zbornice; IV. podpredsednik: dr. Ivan Slokar, generalni ravnatelj Zadružne Gospodarske bunke; tajnik: dr. Avgust Munda, namestnik višjega državnega tožilca; tajnikov namestnik: dr. Lado Vavpetič, odvetnik; blagajnik: dr. Rudolf Sajovic, univerzitetni profesor; blagajnikov namestnik: dr. Rudolf Krivic, odvetnik. Odborniki: dr. Metod Dolenc, dekan juridičue fukultete; tir. Edvard Pajnič, apelucijski sodnik v pok.; dr. Stanko Lapajne, univerzitetni profesor: dr. Jure Adlešič, župan ljubljanski; dr. Aloj/.ij Gradnik, podpredsednik ape-lacijskega sodišča; dr. Josip Hacin, odvetnik; Ivan Škarja, državni svetnik: dr. Josip Kavčič, predsednik okrožnega sodišča; Ivan Šubic, mugistrutni ravnatelj; Peter Keršič, predsednik okrožnega sodišča; Sedlar Avgust, finančni direktor; dr. Franc Vidovič, predsednik okrožnegu sodišča; Franc Žiher, predsednik okrožnega sodišča. Preglednika: dr. Josip Krevl, notar in dr. Boris Furlan, odvetnik in privatni docent. i Razsodniki: dr. Vidmar Jože, državni pravobranilec; dr. Ivan Vrtačnik, predsednik upravnega sodišča v pok.; Ivan Mohorič, minister na ruzpoloženju. V eksekutivi so: predsednik, tujnik, blugajnik, dr. Metod Dolenc, dekan pravne fakultete in dr. Janko Žirovnik, predsednik odvetniške zbornice. Člunov je imelo društvo 366. Za izdajanje »Zbornika znanstvenih razprav«, ki ga izdaja profesorski zbor pravne fukultete, je zbralo društvo I. 193i3. Din 15.109'50. Stroški za Zbornik so bili Din 25.071'25. Zbornika se je tiskulo 700 izvodov, prodalo oziroma oddalo pa se je 447 izvodov. Največji kontingent članstva so dali odvetniki (157) in sodniki ter državni tožilci (75). Ni treba poudarjati, du je izdaja Zbornika za slovensko in jugoslovansko pravno znanost velikegu pomenu. Univerza ne izčrpa svojega delovanja s tem, du trudira znanost dijakom, univerza je tudi žarišče umetnosti, pravna fukultetu pa je pravna delavnicu narodu. V njej se izoblikuje pruvo, iz nje črpa zukonoduja. Zbornik pu je tudi poslanicu naše slovenske univerze inozemski znanosti. Društvo je tudi to leto pazljivo sledilo vsem dogodkom naše fakultete in univerze. Kakor preteklo leto je društvo tudi letos nubirulo knjige za knjižnico pravne fakultete. Tudi društvu slušateljev pravne fakultete je društvo naklonilo nekaj knjig. Odbor se je obrnil tudi na notarsko zbornico s prošnjo, du bi notarji priporočali imovitejšim testatorjem, naj sc v oporokah spominjujo pruvne fukultete odnosno slovenske univerze. Kazalo — Table des matieres Univ. prof. dr. Janko Polec: Mihajlu Jasinskemu v spomin ........................... Univ. prof. dr. Aleksander Bi-limovič: Načrt zadružnega zakona . 1 Univ. prof. dr. Metod Dolenc: Pravne razmere v Brežicah od I. 1585. do I. 1651. ... 26 Priv. docent dr. Boris Furlan: Filozofske osnove pojma nevarnosti v kazenskem pravu 68 Univ. prof. dr. Joso Jurkovič: Svobodni prevdarek ... 95 Univ. doc. dr. Gorazd Kušej: Kratek oris značilnih potez avstrijske zvezne »Ustave 1934«...............................147 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Izenačeno mednarodno zasebno pravo za slovanske države srednje in južne Evrope.............................185 Univ. prof. Aleksander Ma-klecov: Jugoslovanska judikatura v očuvalnih odredbah . . . 213 Kontr. univ. prof. dr. Evgen Spektorskij: Historični problem pri racionalistih 17. stoletja . . 254 Univ. prof. dr. Janko Polec: A la memoire de Mihajlo Jasinski...................... Univ. prof. dr. Aleksander Bi-limovič: Le projet de la loi coopera-tive.......................... 1 Univ. prof. dr. Metod Dolenc: Die Rechtsverhiiltiiisse von Rami in der Zeit vom J. 1585 bis /.um J. 1651..................26 Priv. docent dr. Boris Furlan: Analyse philosophitjue de la notion de danger en droit criminel.............................68 Univ. prof. dr. Joso Jurkovič: Le pouvoir discretionnaire 95 Univ. doc. dr. Gorazd Kušej: Un aperfu des traits carac-teristiques de la »Consti-t ul ion 1934« de 1’fitat fede-ral d’Autriche...................147 Univ. prof. dr. Stanko Lapajne: Droit international prive uniforme pour les Etats Sla-ves de PEurope Centrale et Meridionale...................185 Univ. prof. Aleksander Ma-klecov: La jurisprudence yougosla-ve et les mesures de surete 213 Kontr. univ. prof. dr. Evgen Spektorskij: Le probleme historique chez les rationalistes du XVIIe siecle...........................254 ■ t : ■ ■ ■ ... .1 J, Miha j lu Jasinshemu v spomin Mirno in skoro neopaženo, kakor je živel zadnja leta, je preminul v Nišu 25. septembra 1935 upokojeni redni profesor ljubljanske juridične fakultete Mihajlo Niketič jasinski. bojen je bil 11. oktobra 1862 v Mežiriču v kijevski guberniji, dovršil klasično gimnazijo 1883., pravne študije pa na kijevski univerzi 1887.. kjer je dosegel 1888. akademsko stopnjo kandidata prava in bil imenovan za profesorskega štipendista, da se pripravi za stolico ruske pravne zgodovine. Leto kasneje (1889.) je bil profesor zakonoslovja kadetskega korpusa. Leta 1890—1891 je napravil izpit iz kazenskega in upravnega prava in iz pravne zgodovine za stopnjo magistra. Leta 1901. je postal na podlagi javne disputacije o svoji disertaciji magister kazenskega prava. Leta 1893. je bil imenovan za docenta, 1901. za izrednega, 1914. pa za rednega profesorja ruske pravne zgodovine na kijevski univerzi; leta 1917. mu je bil podeljen, ker je služil 25 let nepretrgoma na tej univerzi, naslov »emeritnega« (zaslužnega) profesorja. Septembra 1910. je bil izvoljen za dekana, januarja 1912. pa za prorektorja univerze. Kot tak je zelo uspešno vodil preselitev univerzitetnih naprav ob evakuaciji kijevske univerze leta 1915. v Saratov in leta 1916. ob povratku v Kijev. (Prim.: E. Spektorski, Stoletie kievskago universiteta Sv. Vladimira, 1935, 89.) Decembra 1916. je bil postavljen za glavnega urednika kijevske arheografične komisije. Jasinski je bil učenec znamenitega ruskega pravnega zgodovinarja M. J. Vladimirskega-Budanova, njegov sotrud-nik in slednjič od njega samega določeni naslednik. Zato je tudi nadaljeval tradicijo kijevske pravno-zgodovinske šole. Ta je posvečevala glavno pozornost primerjavi pravnozgodovinskih pojavov posameznih slovanskih narodov, fon-tologiji in osobito zapadno-ruskemu litvanskemu pravu. (Prim.: E. Spektorski, 1. c. 1935, 31; F. Taranovski, Arhiv za pravne i društvene nanke, knj. XXXI, br. 5, 535—36.) Zapadno-ruskemu pravu je posvečena tudi večina del, ki j ib je napisal Jasinski v Rusiji, počenši s svojo disertacijo: Ustavnyja zemski ja gramoty Litovsko-Russkago gosudar-stva. Kiev, 1889. g. To je nagradila pravna fakulteta z zlato medal jo in častno nagrado v denar ju N. Pirogova. Temu delu so sledili v istem pravcu spisi: Sčislenie sutočnago vremeni v Zapadnoj Rossii i v Poljšje v XVI—XVII. v., Kiev, 1893: — Materialy po istorii Luckago Tribunala, Kiev, 1899; — Lnckij Tribunal (razprava na temelju arhivalnega gradiva), Kiev, 1900: — Glavnyj Litovskij Tribunal, jego proishožde-nie, sostav i funkcii, Kiev, 1901. Ta, zadnji spis, ki je bila Jasinskijeva disertacija za stopnjo magistra kazenskega prava, je nagradila Ruska akademija znanosti s častno nagrado. Njegovo glavno delo iz zapadno-ruskega prava so: Materialy po istorii sudoustrojstva i sudoproizvodstva v Zapadno-Russkom gosudarstvje. Akty o panskih i kopnvli (narodnyh) sudah. XV—XVII. v. (Izdanie kievslcoj Arheogra-fičeskoj Komisii, 1. zv.; Kiev. 1898; 2. zv., Kiev, 1912.) To delo je sestavljal Jasinski desetletja na podlagi obsežnega gradiva v kijevskem centralnem arhivu (Prim. Taranov-ski, 1. c.) Sicer je objavil Jasinski iz ruske pravne zgodovine še: K istorii krestjanskih dviženi j (kmetskih uporov) v Rossii, Kiev, 1891; Tstorija sostavlenija i istočniki Sobornago Ulo-ženija carja Aleksieja Mihajloviča 1649. Kiev, 1899; potem še dve študiji iz Ruske Pravde: Zakupy Russkoj Pravdy (juridičeskaja priroda zakupničestva). Kiev, 1904; — Selo i vervj Russkoj Pravdy, Kiev. 1906. Izšla so tudi v tisku njegova predavanja: Lekcii po vnješnej istorii russkago prava, Kiev, 1896 S 1898", str. 162. Ta predavanja vsebujejo: T. uvod in II. zgodovino pravnih virov prve dobe. Leta 1920 je prisilila boljševiška revolucija prof. Jasin-skega. da je iskal zavetja v naši državi. Pravkar ustanovljena juridična fakulteta v Ljubljani je z veseljem sprejela uglednega znanstvenika v svojo sredo kot prvega zastopnika dotlej še nezasedene stolice pravne zgodovine Južnih Slovanov. Septembra 1920. je bil postavljen za kontrakiual-nega rednega profesorja; 8. marca 1921. pa je otvoril svoja predavanja z nastopno besedo: »Kaj je najpotrebnejše za slovansko primerjalno pravno zgodovino.« To predavanje, izbrano prav v duhu prizadevanj kijevske šole, je priobčil v I. letniku našega Zbornika (1921, str. 101—115). Razgrnivši v velikili, toplo pisanih obrisih potek dosedanjih prizadevanj za ustvarjanje vede slovanske pravne zgodovine, prihaja do zaključka, da je obdelovanje pravne zgodovine posameznih slovanskih narodov prvi in glavni pogoj za to. Svoj položaj prispodablja z onim Valtazarja Bogišica ob nastopu stolice za slovansko pravno zgodovino v Odesi 1. 1873. Kakor je začel Bogišič prvi predavati v Rusiji slovansko pravno zgodovino, pravi Jasinski, mora tudi on kot pionir pričeti prvi ne le v Ljubljani, marveč v vsej Jugoslaviji s predavanji o pravni zgodovini južnih Slovanov. Res je moral Jasinski premagati mnogo težav. Predmet, ki ga je predaval, je bil znanstveno še zelo, zelo skromno obdelan, jezika ni obvladoval in v primeroma pozni starosti se je moral vživ-Ijati v povsem nove zunanje življenjske razmere. Verjamemo mu, kar v svojem predavanju (str. 102) tako bridko toži: »Bogišič je prišel v Rusijo specialno poklican in v vzponu svoje moči: jaz pa sem prišel v Jugoslavijo prisiljen, kot begunec, truden fizično in moralno in v razmeroma ne mladih letih, ki bi dajala pravico na popolnoma zaslužen odmor, namesto katerega pa mi je dodelila moja usoda novo in poleg tega vsiljeno delo.« Vendar je predaval profesor Jasinski na naši fakulteti še 21 seinesirov in sicer do aprila 1927. kol kontrakiualni, odtlej kot redni profesor. Maja 1928. je bil sicer na lastno prošnjo upokojen, pa je v sledečem zimskem semestru 1928/29 še predaval. 2. januarja 1931. je bil vnovič postavljen za honorarnega profesorja: predaval je zopet pravno zgodovino Južnih Slovanov od letnega semestra 1931 počenši do letnega semestra 1933 vključno, ko mu telesne moči tega niso več dopuščale. Tekom svojega akademskega delovanja v Ljubljani je profesor Jasinski predaval in sicer v srbo-hrvatskem jeziku stalno skozi vse semestre »Pravno zgodovino južnih Slovanov« in to navadno po tri ure na teden. (Le v zimskem semestru 1922/23, 1923/24, 1925/26 štiri in v letnem semestru 1931 dve uri.) V prvem semestru svojih predavanj (1921) je predaval pod tem zaglavjem »uvod v pravno zgodovino slovanskih narodov« in »zgodovino virov jugoslovanskega prava«, pozneje pa slednjo in zgodovino državnega prava Srbov in Hrvatov. »Uvod v pravno zgodovino slovanskih narodov« (dve uri) je predaval kasneje posebej v zimskih semestrih 1924/25, 192627, 1928/29; »Rusko pravno zgodovino« (tri ure) pa od letnega semestra 1921. do letnega semestra 1924. V zimskem semestru 1924/25 je predaval »Starorusko kazensko pravo (XI.—XV. stol.) primerjalno s kazenskim pravom Južnih Slovanov« in je to enourno predavanje nadaljeval do letnega semestra 1926. Le dva semestra proti koncu svojega aktivnega delovanja, to je v zimskem semestru 1927;28 in v letnem 1928 je predaval »Staro srbsko javno in privatno pravo po samostanskih poveljih in drugih pravnih spomenikih preddušanove dobe«. Prvič je v tem predavanju prešel tudi na zasebno pravo in — najbrže pod vplivom del Fedora Taranovskega in Aleksandra Solovjeva — na preddušanovo dobo. Za predmet vaj — večinoma dve uri na teden — je določil v zimskem semestru 1921/22 »Interpretacijo pravnih spomenikov Srbov in Hrvatov«; v letnih semestrih 1922/26, 1928/29 in 1931 »Interpretacijo zakonika Štefana Dušana«; v zimskih semestrih 1923/24, 1925/26 in v letnem semestru 1926 »Čitanje in interpretacijo kastavskega in veprinačkega statuta«; v zimskem semestru 1926/27 »Interpretacijo trsatskega statuta v zvezi z vinodolskim zakonom«; v letnem semestru 1927 pa poleg nadaljevanja te interpretacije še »Interpretacijo najvažnejših pogodb, sklenjenih med srbskimi vladarji in Dubrovnikom«; slednjič v zimskem semestru 1928/29 in v letnem 1929 »Interpretacijo vinodolskega zakona«. Navzlic vsem težkočam, ki so mu jih prizadevala predavanja, Jasinski ni zanemarjal znanstvenega dela. Gotovo ni slučaj, da je to osredotočil okrog problemov kastavskega in veprinačkega statuta. Kajti na ta je prvi opozoril in ju objavil njegov učitelj V 1 a d i m i r s k i - B u d a n o v v »Žurnalu Minist. narodnago prosvjesčenija, sv. CCX1H, Petrograd, 1881, 93—124«. Karel K a d 1 e c pa, s katerim je bil Jasinski tudi v Ljubljani v stalnih, ne le znanstvenih, marveč tudi prijateljskih stikih, je obdelal moščeniški sta- tut (Rozpravy Češke Akademie 1914), kateri je v tesni zvezi s statutoma, ki sta si osvojila vso pozornost profesorja Jasi nskega. Že v našem Zborniku III, 1923/24, 119—137 je priobčil razpravo: »Kada i na koji način je bio sastavljen Kastavski statut.« V tem spisu ni le podrobno razpravljal o času in načinu sestavljen ja, marveč se je dotaknil tudi vprašanj o rokopisih, tiskanih izdajah in znanstvenih obdelavah tega statuta. V Zborniku VI. 1928, 52—73, je pisal v članku: »Iz isto-rije Kastavskog statuta« o sistemu in vsebini, o virih, o zelo zanimivi usodi kastavskega statuta v teku XVII. in XVIII. stoletja in slednjič o njegovem pomenu kot enega najstarejših pravnih spomenikov jugoslovanskih. Izsledke obeh teh študij je še kratko povzel v študiji z istim naslovom: »Iz istorije Kastavskog statuta« v: Trudi IV. sjezda russkih akadeiničeskih organizacij za gra-nicej, Č. 1., 1912. V Zborniku A, 1926, 248—295, je obelodanil Jasinski svojo nič manj znamenito razpravo »Zakoni grada Veprinca (Statut Veprinački)«. V I. delu te študije razpravlja o rokopisih, tiskanih izdajah in literaturi (1. i); o vzrokih postanka, o času in načinu sestavljanja (I, II); potem o razporedu posameznih členov in o vsebini statuta, primerjaje njegova določila z onimi kastavskega statuta (I, Ul); v II. delu (ll) spisa je priobčil Jasinski kritičen tekst statuta. V opombah je dodal tudi tolmač, ki bi naj bil po njegovi nameri naj popolnejša ne le jezikovna, marveč tudi juridična interpretacija posameznih členov veprinačkega statuta. V glavnem na podlagi postanka kastavskega in veprinačkega statuta je obravnaval Jasinski v Zborniku IV, 1925, 1—19, problem »Prehoda od ustnega običajnega prava k pisanemu zakonu« ali izpremembe običaja, celo sistema ustaljenih pravnih običajev v pisani zakon. V teh na videz skromnih razpravah je ustvaril Jasinski, uporabljaj e zelo uspešno primerjalno metodo, s svojo znanstveno akribijo, oprezno, toda sigurno sodbo dela trajne veljave, ki so znatno obogatila pravno zgodovino jugoslovansko in posebej hrvatsko. (Cl. Žic Nikola. Volčičev prepis Mošceničkog statuta v »Mjesečniku« 1934, 434.) Ž njimi je obvezal tudi naš Zbornik, ki mu ostanejo te razprave vedno v čast, in s tem i našo fakulteto k trajni zahvalnosti. Pozneje je še v Bobčevem »Jur. Pregledu« 1928, št. 4—5, napisal posmrtnico Vladimiru Mažuraniču. Letii 1929. je na bizantološkem kongresu v Belgradu predaval o vprašanju, koliko so se bizantinski pravni zborniki uporabljali v praksi kot dopolnilo Dušanovega zakonika. (Congres int. des etudes byzantines, Belgrad 1929, 136.) Nazadnje je 1. 1930. v »Arhivu za pravne in društvene nauke« XXI, 169—178, priobčil razpravo: »Ugovori srpskih vladara sa Dubrovnikom kao spomenici starog srpskog prava«, v kateri je točno označil te pravne vire in pokazal na sledove starih pravnih ustanov, ki so v njih ohranjeni. (Prim. tudi Taranovski, 1. c.) Poslej mu pojemajoče telesne moči. zlasti vida, niso več dovoljevale znanstvenega dela. Bivajoč v pokoju stalno sicer v Ljubljani, je proti jeseni 1935. iskal še v [Niški Banji okrepitve svojega zdravja. Toda pljučnica je v nekaj dneh pretrgala nit njegovega življenja, ki je bilo zadnja leta polno bridkosti. V Nišu, ki mu je bil 1. 1920. n jegovo prvo zavet je v emigraciji. je petnajst let zatem našel odlični znanstvenik 26. septembra 1935. svoje zadnje počivališče. Sam pa si je postavil trajen spomenik ne le v bogati ruski pravno-zgodovinski vedi in v ponosnih analih kijevske univerze sv. Vladimira, marveč tudi v še drobnih zapiskih naše fakultete in v mladi jugoslovanski pravno-zgodovinski znanosti — s svojimi deli; v srcih svojih tovarišev — s svojim skromnim, čistim značajem; v spominu svojih slušateljev pa — s svojo blagohotnostjo. Čast in slava njegovemu spominu! Janko Polec ■ , v - . ' Univ. prof. dr. Aleksander Bilimovič: Načrt zadružnega zakona. I. Uvodne besede. Leta 1930. je zboroval na Dunaju 13. mednarodni zadružni kongres. Njegov predsednik. Fin V a i n o Tanner, je v svojem govoru rekel, da se je začekom XIX. stoletja vršil na Dunaju drugi kongres, katerega so se udeležile številne kronane osebe in knezi. Sklenili so »sveto aljanco«. V XX. stoletju zboruje tu kongres »zadružne aljance«, ki združuje v 40 državah 56 milijonov družin. To je velikanska svetovna demokratična republika, ki jo predstavlja Mednarodna zadružna zveza. O njej je možno s Karlom V. reči: »In meinem Reiche geht die Sonne nichi unter« (gl. V. Totom i a n z. »Der Internationale Genossenschaftskongrefi in VVien vom 25. bis 28. August 1930« v Weltwirtschaftliches Archiv, 1931, I. Heft, str. 311). Po računih V. T o t o m i a n z a (Crundlagen des Genos-senschaftswesens, 2. Auflage, 1929. sir. 121) je bilo koncem 20 ih let XX. stoletja na celem svetu 78.000 konzumnih društev z okroglo 39 milijoni članov, 95.000 kreditnih zadrug z 12 milijoni članov in 40.000 kmetijskih zadrug, katerih število članov natančno ni znano. Ta statistika, seveda, ni popolna. Tako je n. pr. 1. E m e I j a n o v 1. 1923. računil zadruge kmetovalcev, vštevši njihove konzumne, kreditne zadruge in krnelijske družbe, na 250.000 (Kooperativnyja organizacij zemledjelcev. Praga. 1923 — tabela na koncu knj ige). Toda tudi ta statistika je zastarela. Kajti zadružno gibanje se hitro širi in od 20 ih let do današnjega dneva se je število zadrug in njihovih članov močno pomnožilo. Ako od svetovne statistike preidemo k jugoslovanski, najdemo, da je v Jugoslaviji bilo, po podatkih Glavne zadružne zveze, koncem 1934. leta 8526 zadrug z 1.061 tis. članov. Od teh zadrug je pripadalo Glavni zadružni zvezi 6952 (81%) z 876,3 tis. članov (82,5%). Večino vseli zadrug tvorijo kreditne zadruge (54.0%). njim sledijo nahavijalno-konzumne zadruge (20.9%), dalje produkcijske (12,2%) itd. Kreditnih zadrug je bilo koncem 1934. leta 4604, od teh včlanjenih v Glavni zadružni zvezi 3104; izmed njih so štele 2575 zadrug, o katerih je imela Glavna zadružna zveza podatke, 434,4 tis. članov, 229.4 mil. Din lastnih sredstev (poslovnih deležev in rezerv), večinoma zamrznjenih, in na 2038.6 mil. Din izdanih posojil. Častno mesto med jugoslovanskimi zadrugami zavzemajo slovenske zadruge, katerih število (včlanjenih v Zadružno zvezo, Zvezo slovenskih zadrug in Zvezo gospodarskih zadrug za Jugoslavijo) je leta 1934. znašalo 1112 z 275.8 tis. članov; med temi zadrugami je bilo 511 kreditnih, ki so zbrale za okoli 1600 mil. Din hranilnih vlog in izdale za okroglo 1300 mil. Din posojil. Računi se. da je okoli °j1(t slovenskih kmetovalcev včlanjenih v zadruge. Seveda, moramo pri tem upoštevati, da statistika zadružnikov vsebuje errorem dupli, ker so ene in iste osebe istodobno člani več zadrug. Jedro zadružništva tvorita mali in srednji kmet. Stroke, ki so pritekline poljedelstvu in živinoreji, kakor vinarstvo, mlekarstvo in sirarstvo, čebelarstvo, kon-serviranje sadja itd., uspešno delujejo na zadružni podlagi. Toda ne samo kmetovalci, ampak tudi obrtniki iščejo samopomoči v zadružnih vrstah. Nakupovanje sirovin, čevljeir-stvo, mizarstvo, žebljarstvo in dr. čestokrat uspeva v obliki zadružnih podjetij (gl. Anton Kralj: »Kako je razširjeno zadružništvo v Dravski banovini« v »Kmetovalcu« za leto 1932.. str. 119). Vkljub vsem udarcem zadnje gospodarske krize, po-greškam državne politike napram zadrugam in pa napakam zadružnih organizacij samih, razvijajoče se zadružništvo globoko preureja gospodarsko življenje kmetov, obrtnikov, deloma tudi delavcev, majhnih trgovcev in uradnikov. Zato so zadružni problemi vredni večje pozornosti kot marsikateri drug še tako važen problem socialnega življenja. Ne samo za Anglijo veljajo besede lorda Rosebe ry j a, ki je ob priliki enega zadružnega kongresa na Angleškem rekel, da so »vprašanja, zaradi katerih se je zbral ta kongres. za bodočnost Anglije večjega pomena kakor “/m govo- rov v parlamentu« (gl. V.-Tli. T o i o m i a 111 z : Anthologie cooperative, 2 edition, Pariš, 1921, str. 237). Res je. da tvori dosedaj zadružništvo še relativno majhen potok v primeri s širokimi strugami, po katerih teče delo privatnih kapitalističnih podjetij na eni strani, državnih in drugih javnih podjetij in zavodov na drugi strani. 'Pako pravi n. pr. J. P. Warbasse (Cooperative demo-cracy. Atteined through voluntary association of the people as consumers, New York. 1926; nemški prevod: Cenossen-schaftliche Demokratie, Hamburg. 1926. Verlag des Zentral-verbandes Deutscher Kosumvereine): »statistike The English' Co-operative Wholesale Society in drugih zadružnih organizacij. vzete same po sebi. napravljajo impozanten vtis. Pač pa v primeri s celokupnim obsegom privatnega prometa izgledajo prej majhne kakor velike«. Po ugotovitvi W arbassea je znašala celokupna mezda, izplačana leta 1919. delavskemu ljudstvu Vel. Britanije, okoli 2.000.000.000 funtov sterlingov; celokupni promet zadrug pa je znašal v tem letu 1/„, le vsote, in sicer 200.000.000 funtov sterlingov. W. Sombart (Der moderne Kapitalismus. 111. Band. 1927. str. 986—998) pripominja, da so imele leta 1910. v Nemčiji 939 kreditnih zadrug, ki so poslale svoja poročila, tujih sredstev 1.145 mil. mark. dočim je bilo istega leta v 165 privatnih bankah na računih upnikov in depozitov 9.123 mil. mark. Promet angleških konzumnih društev je znašal, po računih W. Sombart a, leta 1923. — 169 mil. funtov sterlingov. kar je tvorilo samo 7% celokupnega prometa angleške trgovine na drobno. V Nemčiji pa je znašal ta odstotek le 3 do 4%. Leta 1913. se je v Nemčiji prodajalo preko zadrug samo 2 do 3% žita. IV2 do 2% živine, 1% jajc, 15 do 20% vina. Leta 1912. je bilo včlanjenih v zadružnih mlekarnah le 10% vseh kmetij z več kakor 2 ha, ki so dobavile 15 do 16% mleka. Vendar pa isti Sombart ugotavlja, da izmed večjih mlekarn, namreč s prometom nad 200.000 litrov mleka ali z motorji, je bilo leta 1913. — 3320 privatnih s 13.0 tis. delavcev in 3167 zadružnih z 18.4 tis. delavcev. A na Danskem. v tej klasični deželi kmetijskih zadrug, se je že pred vojno predelovalo v zadružnih mlekarnah 77% vsega mleka; izvoza jajc je šla preko zadrug; prašičev je bilo zaklanih v privatnih klavnicah 394,2 lis. komadov, v zadružnih pa 1* 2000,2 tis. Končni Sombartov sklep glede dosedanjega razvoja zadružništva v modernem gospodarstvu se glasi tako-le: »Die grundsatzliche Bedeutung der Genossen- schaftsvvirtschaff ist grofi; bisher aber bat sie neben den anderen Wirtscbaftsweisen nur einen bescheidenen Platz sich erobert; die Ansiitze sind aber entwicklungsfahig« (str. 998). Kakor vidimo, ima zadružništvo celo v očeh tega zgodovinarja modernega kapitalizma, ki ni posebno naklonjen zadružništvu, »grundsatzliche Bedeutung« in. kar je še bolj važno, je, po njegovem mnenju, zadružništvo »entvvick-lungsfahig«. Tem večji pomen ima zadružništvo za agrarno deželo s prevladujočimi malimi in srednjimi kmetijami, kjer veleindustrija še ni uničila malega in srednjega obrtnika in koncentrirana veletrgoviim ni izpodrinila malega trgovca, kjer le kreditne zadruge morejo zadovoljiti potrebo šibkejših gospodarskih krogov po kreditu in le zadružna organizacija konzumentov jih more osvoboditi pogostoma težke odvisnosti od privatne trgovine. Ravno tako deželo pa predstavlja Jugoslavija. Zato je razumljivo zanimanje, ki vlada za novi načrt zadružnega zakona. II. Pomen unifikacije zadružnega prava. Na teritoriju Jugoslavije veljajo sedaj sledeči partikularni zadružni zakoni: 1.) zakon o zeml joradničkim i zanat-skim zadrugama z dne 3. decembra 1898 bivše kraljevine Srbije s poznejšimi zakoni z dne 4. oktobra 1899 in 29. januarja 1900; 2.) zakon z dne 9. aprila 1873 o pridobitnih in gospodarskih zadrugah bivše Avstrije s poznejšimi zakoni z dne 21. maja 1873, 27. decembra 1880, 1. junija 1889 in 10. junija 1903; 3.) dotični del hrvatskega trgovinskega zakonika člen XXXVIT. iz leta 1875. z zakonskim členom XXXIII. iz leta 1898.; 4.) ustrezni del irgovinskega zakona za Bosno in Hercegovino z dne 24. junija 1883. Za vso državo veljajo samo specialni zakoni, in sicer: zakon o osnovanju agrarnih zajednic z dne 20. maja 1922; zakon o poljedelskem kreditu z dne 12. junija 1925: zakon o zdravstvenih zadrugah z dne 30. decembra 1930 in zakon o nabavljalnih zadrugah državnih uslužbencev z dne 3. novembra 1931. Ni treba šele razlagati, kako škoduje ta pluralizem zadružne zakonodaje normalnemu razvoju zadružništva. Posebno, ako upoštevamo, da so gori navedeni zakoni zastareli in da ne ustrezajo zahtevam modernega zadružnega gibanja. Naj navedem samo en primer, ki ga omenja Milan Bar-toš v članku »Privredne zadruge u Srbiji (Dopuna srpskog pravnog sistema hrvatskim pravom)«, priobčenem v Arhivu za pravne i društvene nauke (november 1935, str. 504—508). M. Bar t oš opozarja na tole interesantno dejstvo, iz katerega se vidi, kako si srbske zadruge pomagajo iz zadrege, v katero jih stavi pomanjkljivost srbskega zadružnega prava. Srbski zakon pozna 1.) samo zemljoradničke in zanat-lijske zadruge in 2.) samo zadruge z neomejeno zavezo. Zato se ustanavljajo druge zadruge in zadruge z omejeno zavezo s sedežem v Zemunu po hrvatskem zakonu, v Beogradu pa, kjer se dejansko nahajajo te zadruge, poslujejo samo podružnice. Le toleranca sodišč dovoljuje tako »vtihotapljenje cele pravne institucije«, pri kateri je pravni sedež fiktiven, podružnica pa ima svoj pravi realni sedež. Razumljivo je tedaj, zakaj je bila že od nastanka države stalna želja vseh zadružnih delavcev, da se čim prej izda enotni moderni zadružni zakon za vso državo in vse vrste gospodarskih zadrug. Toda potekala so leta. unificirana je bila cela vrsta drugih važnih zakonov, le zadružni zakon ni imel sreče. Ni bilo brez osnutkov. Leta 1931. je bil že gotov načrt »Zakona o gospodarskih zadrugah«, izdelan od Glavne zadružne zveze, pregledan v specialni komisiji pri ministrstvu za kmetijstvo in poslan v presojo raznim organizacijam. O tem načrtu sem priobčil dva članka pod naslovom »Pred novim zakonom o zadrugama. Kriiički pogled na načrt Glavnog zadružnog saveza« v »Narodnem Blagostanju« za leto 1931., št. 6 in 7. Od tega časa je zopet poteklo skoro pet let, zadružnega zakona pa še dosedaj ni. Vendar se zdi, da se je v zadnjem času to vprašanje premaknilo z mrtve točke. Načrt iz leta 1931. je predelan in v svoji novi obliki postal »Predlog za- kona o privrednim zadrugama«, ki ga je vlada predložila narodni skupščini. lak napredek bodo pozdravili zadružniki in vsi, ki jim je jasna vloga zadružništva v jugoslovanskem narodnem gospodarstvu. Sedaj leži usoda zadružnega zakona v rokali narodnega predstavništva. Želeti bi bilo, da le-to skrbno in hitro pretrese predloženi načrt in ga izglasuje. Načrt upošteva tako gospodarske, kakor pravne posebnosti zadrug in njihovih zvez. Formalno-pravna stran morda prevladuje v njem. Želja, da se ta stran kolikor mogoče več precizira, je tudi močno povečala obseg načrta, dasi je v primeri z načrtom iz leta 1931.. ki je vseboval 136 členov, novi načrt nekoliko krajši in šteje le 121 členov, l ak obseg oplaši pač marsikaterega zadružnika, še celo pravno neizurjenega zadružnega delavca. Toda, kakor sem svoj čas pisal ob priliki ocene načrta iz leta 1931.: dara pacta — boni amici. Detajlirani predpisi, ki precizirajo od-nošaje. pravice in dolžnosti, ne bodo škodovali praksi, ako se bodo v praksi res izvajali. V splošnem je načrt skrbno izdelan in vsebuje veliko res koristnega in dobrega. Toda glede marsikaterih določb se dajo napraviti deloma redakcijsko-tehnične, deloma pa bolj bistvene pripombe. III. Splošne določbe. I. poglavje načrta (§!? 1 in 2) vsebuje splošne določbe. Pričenjajo se z definicijo zadruge. »Privredna zadruga u smislu ovoga Zakona«, pravi § 1. I. 1. »je društvo neodredje-nog broja članova (zadrugam) i sa promenljivim b roj e m poslovnih udela, kome je svrlia da unapredjuje njihovu privredu.« Podati definicijo zadruge v zakonu je zelo težko. Njena definicija je namreč dosedaj sporna celo v literaturi. Definicija mora na eni strani zajeti ne samo formalno-pravne. ampak tudi materialno-gospodarske posebnosti zadruge. Na drugi strani naj definicija vkljub številnim prehodnim oblikam. od katerih se gibljejo mnoge med čisto-kapitalističnimi nezadružnimi in čisto-zadružnimi nekapitalističnimi gospo- tlarskimi tvorbami, izloči one tvorbe, na katere se mora raztezati zadružni zakon. Tako n. pr. obstoji eden izmed bistvenih socialno-gospodarski h znakov zadruge kot nekapitali-stične gospodarske tvorbe v tern, da zadruga združuje večinoma šibkejše, manj premožne osebe oziroma gospodarstva. V tem tiči n. pr. glavna razlika med kapitalistično družbo oziroma kartelom in zadrugo. Toda ta znak je tako nedoločen in ima toliko prehodnih gradacij, da ga ni mogoče uvrstiti v zakonsko definicijo zadruge. Obenem pa definicija zadruge ne sme biti preozka, ker bi s tem onemogočila nastanek in obstoj različnih hibridnih oblik, ki niso čiste zadruge, vendar pa so koristne za narodno gospodarstvo. Gori navedena definicija, ki jo podaja načrt, je srečno premagala omenjene težkoče in je dovolj široka, da se dajo pod njo spraviti glavne oblike zadružnih gospodarskih tvorb. Po tej definiciji je zadruga »društvo«. S tem je že določena pravna narava zadruge. Toda načrt jo še bolj precizira in v § 53. pravi, da »Upisom u zadružni registar zadruga postaje pravno lice i trgovat: u smislu trgovačkog zakonika«. S tem je avtor načrta presekal vse spore, ki so nastali v literaturi in praksi glede pravne narave zadruge. Kakor je znano, so zadruge zelo različne po svoji strukturi. V izjemnih primerih so zadruge le zveze gospodarstev (Wirtschaftenbund), ki še niso samostojna gospodarstva. J akšna je n. pr. zveza konzumentov, ki so sklenili med seboj pogodbo, da izposlujejo skupno večji popust pri gotovih trgovcih, ki pa nimajo še lastne prodajalne, lake zadruge niso juridične osebe, temveč družbe v smislu o. d. z. Te zadružne tvorbe ne spadajo pod gori navedeno definicijo zadruge po § 1 načrta. Toda zanje zadostujejo norme o. d. z. in zadružni zakon jih lahko ignorira. Večina zadrug pa tvori bodisi zvezno gospodarstvo (Bundesvvirtschaft), bodisi u n i t a r n o gospodarstvo (gl. o tem v mojem »Uvodu v ekonomsko vedo«, Ljubljana. 1933, § 13). Obem tem vrstam zadrug ustreza definicija zadruge, ki jo podaja načrt, in sicer kot »društva« in »juridične osebe«. Vse te zadruge — različno od kapitalističnih združnih gospodarstev — ne stremijo za dobičkom od kapitala, ampak imajo namen gospodarsko podpirati svoje člane kot konzumente ali koi pridobitnike. Definicija načrta naglasa tudi to lastnost zadrug. V tej definiciji so izostale dodatne tradicionalne besede, namreč »po načelu vzajemnosti« ali »po načelu enakopravnosti članov«, ali pa »s skupnim poslovanjem«. Toda ti izrazi niso dosti jasni, čestokrat predstavljajo le pilim desi-d e r i u m in so deloma že zapopadeni v pojmu »društva«, deloma pa v drugi obliki navedeni v nadaljnjih določbah načrta. Zato lahko izostanejo v sami definiciji. Načrt dalje pravilno govori kot o društvu z »nedoločenim številom članov« in o »izpremenljivem številu poslovnih deležev«, kar odgovarja tudi francoskemu pojmovanju zadruge kot »societe a Capital variable«. Istotako § 1, t. 3 pravilno naglasa, da se poslovni višek zadruge ali sploh ne deli med zadružniki, ali pa se deli »srazmerno poslu pojedinog zadrugara sa zadrugom«. Toda beseda »posao« se mora pri tem pojmovati dosti široko. Tako mora n. pr. stavbna zadruga razdeliti svoj čisti dobiček ne samo med tiste, katerim je zadruga že pomagala zgraditi hišo, temveč tudi med tiste, ki niso še prišli do hiše, ampak so s svojimi vlogami pomagali drugim graditi hiše. Istotako kreditna zadruga lahko deli dobiček ne samo med tistimi člani, ki so najeli pri zadrugi posojilo, temveč tudi med člani-vlagatelji. Pravilna je dalje določba i? I, t. 4, ki omejuje »obresto-vanje« poslovnih deležev članov, in sicer v tem smislu, da se to »obrestovanje« vrši le tedaj, kadar ima zadruga čisti dobiček, in ne sme presegati eskontnega odstotka Narodne banke ter ne sme biti višje kakor 6%. Samo izraz »obrestovanje« (»kamata«) tukaj ni posebno primeren, ker so »obresti« vnaprej dogovorjene, vsote pa. ki se izplačujejo na deleže, niso vnaprej dogovorjene in so v tem oziru analogne dividendi. Slednjič se je novi načrt zelo smotreno izognil vsaki klasifikaciji zadrug in ne našteva posameznih njihovih vrst, kar je storil še načrt iz 1. 1931. V § 1, t. 2 je le na kratko rečeno: »Zadruga može da se bavi svaki m nezabranjenim radom, koji može da uveča prihode ili smanji rashode njenih zadrugara.« Toda t. 6 tega člena omejuje poslovanje zadrug le na poslovanje s svojimi člani in s poslovno zvezo. Izjeme iz tega splošnega pravila našteva načrt taksativno, ko pravi, da smejo zadruge: 1. jemati kredite od nečlanov; 2. prodajati nečlanom proizvode svojih članov; 3. nabavljati od nečlanov blago, namenjeno potrošnji članov; 4. pri zadružni izdelavi in predelavi nabavljati od nečlanov: a) za to potrebne stroje, pogonski material itd., b) surovine za izdelavo predmetov za potrošnjo svojih članov, c) obrtne zadruge smejo nabavljati od nečlanov material in surovine ter prodajati svoje izdelke nečlanom: 5. zavarovalne zadruge smejo izvrševati pozavarovanje v nezadružnih zavarovalnicah ter od njih sprejemati pozavarovarjje do vsote svojih pozavarovanih kapitalov; 6. z dovoljenjem svoje revizijske zveze smejo nabavljalne in konzumne zadruge prodajati nečlanom ambalažo, pokvarjeno bhigo, odpadke in sl.; 7. z dovoljenjem bana smejo zadruge v primeru elementarnih ali periodičnih (?) ovir nabavljati od nečlanov za svoje člane blago, ki ga zadruga ni mogla producirati sama; 8. z dovoljenjem kmetijskega ministra po zaslišanju Glavne zadružne zveze smejo zadruge prodajati od nečlanov nabavljeno vzporedno potrošno blago, brez katerega ne bi mogle prodajati svojega glavnega proizvoda. Namesto (ega taksativnega naštevanja izjem, bi bilo mnogo bolje reči na splošno, da smejo zadruge vršiti z nečlani one posle, ki so potrebni za izvrševanje glavnega posla. Razen tega načrt vso stvar preveč birokratizira. Zakaj se v enem primeru zahteva dovoljenje revizijske zveze, v drugem — bana in v tretjem — celo ministra po zaslišanju Glavne zadružne zveze? Slednjič, se da načelno ugovarjati prekomerni omejitvi poslovanja zadrug z nečlani. Načrt prepoveduje izrečno konzumnim društvom prodajo blaga nečlanom, dočim tvori taka prodaja eno izmed načel Roch-daleskega sistema konzumnih društev, laka prodaja služi propagandi zadružne ideje in privablja nove člane. Zato se po Roehdaleskem sistemu poslovni višek konzumnih društev deli tudi med nečlani sorazmerno njihovemu nakupu. 'Joda nečlani dobivajo le polovico njim pripadajočega dobička, druga polovica gre v rezervni fond. Razen tega se niti pripadajoči del dobička ne daje nečlanom v roke. ampak se jim zaračuni kol vplačilo na račun poslovnega de- leža in, ko se nabere celi delež, postane dotična oseba elan zadruge, la praksa je mnogo pomagala razvoju konzumnih društev na Angleškem. V drugih državah je bila prodaja nečlanom vsled protestov trgovcev zabranjena; na pr. po nemškem zadružnem zakonu z dne 1. maja 1889. Narobe, v Italiji in Švici (e omejitve ni. Milanska »Unione coopera-tiva«ima velik promet z nečlani (gl. H e n r v F a n eh e r r e. Umrisse einer genossenschal lieher Ideengeschichte. I. Ieil. Basel, 1925. str. 91). Švicarska konzumna društva prakticirajo »Probeverkiiufe (nečlanom) zur Cevvinnung neuer Mit-glieder (ibid., II. Ieil, Basel, 1928, str. 43). Tudi jugoslovanski zakon bi smel dovoliti konzumnim društvom prodajo blaga nečlanom pod pogojem, 1.) da po Rochdaleskem vzorcu razdelijo dobiček tudi med nečlane in 2.) da se odrečejo davčnih in sličnih ugodnosti, ki jih sicer uživajo zadruge. S tem zadnjim pogojem bi bil odstranjen ugovor trgovcev glede neenakosti konkurenčnih pogojev, kakor tudi ugovor finačnih organov, da bi to zmanjšalo državne dohodke ali da bi se pod takimi konzumnimi društvi lahko skrivale navadne trgovine, ki so si samo zastran davčnih olajšav nadele zadružno krinko. Zadružni zakon bi si lahko usvojil splošno pravilo, da smejo zadruge, ki ne uživajo nobenih posebnih ugodnosti, poslovati tudi z nečlani. Kajti zgodovina zadružništva v različnih državah je pokazala, (hi pospešujejo njegov razvoj bolje zakoni, ki prepuščajo zadrugam svobodo poslovanja, nego davčne, pristojbinske in druge ugodnosti, ki jih država priznava zadrugam. Točki 8. in 9. § 1 določata pogoje, pod katerimi smejo zadruge sprejemati hranilne vloge. Po načrtu jih smejo sprejemati le kreditne zadruge, ki se smejo baviti le s kreditnimi posli, in sicer s sprejemom vlog in podelitvijo kreditov. ne pa s kakšnimi drugimi posli, kateri bi zavajali kreditno zadrugo v spekulacije. Od nečlanov morejo sprejemati vloge: 1.) v neomejenem obsegu le kreditne zadruge z neomejeno zavezo in samo tedaj, kadar imata dve tretjini, a najmanj 10 njihovih članov nepremičnine; 2.) v omejenem obsegu, in sicer do zneska vplačanih deležev + rezervni fond T petkratni znesek vpisanih deležev, kreditne zadruge z omejeno zavezo z najmanj 50 člani, ako člani jamčijo vsaj z desetkratnimi poslovnimi deleži, in 3.) do zneska vpisanih deležev -f- rezervni fond + jamstvo članov poslovne zveze kreditnih zadrug. Ti predpisi imajo namen zasigurati interese vlagateljev, pa so prestrogi in zadenejo težko mnogo sedaj obstoječih zadrug. V drugih državah smejo tudi konzumna društva sprejemati vloge. Kreditne zadruge z omejeno zavezo pa hi pač smele sprejemati vloge v gori navedenem omejenem obsegu tudi pri petkratnem jamstvu. Predpis glede zadrug z neomejeno zavezo, namreč, da smejo sprejemati vloge v neomejenem obsegu le tedaj, ako ste dve tretjini njihovih članov posestniki nepremičnin, na eni strani ne nudi posebne garancije, ker imajo nepremičnine lahko zelo majhno vrednost, na drugi strani pa je tehnično težko izvedljiv. Ugotovitev teh dveh tretjin bo enostavna za podeželske kreditne zadruge, katerih člani so večinoma kme-tiški posestniki. Pri zadrugah, ki združujejo meščane in imajo veliko število članov, bo ta ugotovitev čestokrat skoro nemogoča. Tudi moramo upoštevati, da se članstvo, kakor tudi njegovo posestniško stanje, vedno izpreminja ter se mora vedno nanovo ugotavljati. Edina tolažba za te zadruge je podana v § 117. i. 2. po kateri smejo te zadruge še 10 let naprej poslovati po starem. Toda slabo je priporočilo za neki zakonski predpis, ako se mora priznati, da ne bo škodoval samo zato, ker se še dolgo ne bo izvajal. § 2 določa jamstvo članov. Načrt predvideva zadruge z neomejeno in omejeno zavezo, kar bo pomagalo razvoju zadrug v celi državi. Toda pri omejeni zavezi mora vsak član, slično predpisom 76 avstrijskega zakona iz 1. 1873. jamčiti vsaj še z enkratnim zneskom vpisanih deležev. Načrt torej ne pozna zadrug, v katerih odgovarja vsak član samo z vpisanim deležem, kakor se to godi v delniški družbi in družbi z omejeno zavezo. Toda švicarski trgovinski zakonik iz I. 188!.. italijanski trgovinski zakonik iz 1. 1883. in avstrijska novela z dne 15. julija 1920 poznajo zadrugo brez j amstva (haftungslose Genossenschaft). Avstrijska novela dovolj uje tako obliko jamstva konzumnim društvom, ako njihov poslovni delež znaša najmanj 50 kron ter ako poslujejo samo s člani in sprejemajo vloge samo od svojih članov. V Švici odgovarjajo večje zadruge samo s svojo imovino (deleži in rezerve). Tudi jugoslovanski zadružni zakon bi lahko dovolil lake zadruge. Jamstvo je po načrtu solidarno in postaja efektivno le pri likvidaciji ozir. konkurzu, ima torej obliko posrednega jamstva v obliki doplačil (mittelbare Haftung ali Nach-schusspflicht). Član zadruge z neomejeno zavezo ne more biti po načrtu oseba, ki je že član kake druge take zadruge. Ta omejitev je razumljiva, težko pa seda izvajati v praksi, ker bo zelo težko kontrolirati članstvo v drugih zadrugah. V načrtu pa pogrešamo drugo omejitev, ki jo pozna, na pr., nemški zakon iz 1. 1889.. namreč, da mora v zadrugi z neomejeno zavezo imeti vsak član samo en poslovni delež. IV. Osnovanje zadruge in njeni organi. II. poglavje (§§ 3—9) vsebuje določbe glede osnovanja zadrug. Za osnovanje zadruge je potrebna pismena izjava najmanj sedmih oseb, ki svobodno razpolagajo s svojo imovino. Osebe, ki so dale to izjavo, so osnovatelji zadruge in njeni prvi člani. Nobene predhodne odobritve za osnovanje zadruge ni treba, toda pravno obstoja zadruga le po njenem vpisu v zadružni register trgovskega oz. okrožnega sodišča. Nato sledijo določbe glede zadružnih pravil, ustanovnega občnega zbora in vpisa v register. III. poglavje (§§ 10—38) razpravlja zelo podrobno o zadružnih organih: upravnem svetu, nadzorstvenem svetu in občnem zboru. Občnega zbora se more udeleževati vsak zadružnik osebno ali po svojem zastopniku. En pooblaščenec sme zastopati le enega zadružnika (§ 28, t. 3). Pač pa se more v zadrugah, ki imajo nad 500 članov, občni zbor vršiti po delegatih, iz katerih sme vsak zastopati največ 50 zadružnikov, če ima zadruga do 5000 članov, in največ 100 zadružnikov, če ima zadruga več kot 5000 članov (§ 28, t. 4). Tu ni jasno, zakaj sme v večjih zadrugah en delegat zastopati 50 in celo 100 zadružnikov, v navadnih zadrugah pa en zadružnik ne sme zastopati niti dveh zadružnikov. Za občni zbor ni treba nobenega dovoljenja; o njem mora biti samo obveščena revizijska zveza, ki lahko nanj pošlje svojega zastopnika. Redni občni zbor sklicuje upravni svet. izrednega pa sme sklicati tudi nadzorstveni svet, revizijska zveza in desetina zadružnikov. Občni zbor je sklepčen. ako je na njem »p r i s u t n a bar polovina zadrugara. u koliko ovaj Zakon ili pravila zadruge ne predvidjaju prisutnost večeg broja zadrugara« (§ 33, t. 1). Tukaj je treba samo namesto »prisutna« reči »pretstavljena«, ker drugače navedena določba nasprotuje § 28, t. 4. ki govori o delegatih. i? 33. t. 2 pravi, da »svaki zadrugar ima pravo samo na jedan glas«. V tem oziru je novi načrt bolj rigorozen kakor prejšnji načrt, po katerem so mogla pravila zvišati to število do petih glasov. Avstrijski zakon iz 1. 1873. ne stavi nobene meje; po § 27 namreč ima vsak zadružnik en glas. ako zadružna pogodba ne določa drugače. Narobe srbski zakon o kmetijskih in obrtnih zadrugah iz 1. 1898. ne dopušča izjeme iz pravila, da »na skupštini svaki zadrugar ima samo jedan glas« (§ 40). Novi načrt je torej obdržal staro srbsko določbo, ki je obenem eno izmed načel Roch-daleskega sistema. Vendar pa za kreditne zadruge, torej za zadružne hranilnice in posojilnice, bi bilo morda smotreno dovoliti, da smejo njihova pravila zvišati to število do največ petih glasov. V. Članstvo in pravni odnošaji zadruge. IV. poghivje (§§ 39—60) določa pravne odnošaje med zadružniki in zadrugo, kakor tudi med zadrugo in tretjimi osebami. V prvih treh oddelkih tega poglavja se detajlno regle-mentira pridobivanje članstva in njegov prestanek vsled izstopa, smrti in izključitve. Glede sprejema novih članov odločuje upravni svet; zoper njegovo odločitev ni pritožbe (§ 39, t. 4). Mislim, da mora odbiti kandidat imeti pravico pritožbe analogno temu. kakor § 47, t. 1 priznava izključenemu zadružniku pravico pritožbe na nadzorstveni svet in nato na občni zbor. Samo za nesprejetega kandidata bi bila primernejša priiožba na zadružno zvezo, da bi se s tem preprečila ozkogrudna politika »zaprtih vrat«, ki bi jo mogle voditi posamezne zadruge.Obenem je preveč rigorozna določba, po kateri bivši zadružniki in dediči umrlega zadružnika jamčijo še dve leti po prestanku njihovega članstva in da morejo zadružna pravila podaljšati ta rok do desetih let (§ 49, t. 1). Ta rok, posebno pa maksimalni 10 letni rok, je predolg in veliko gospodarjev se bo zaradi tega vzdržalo vpisa v zadrugo. Četrti oddelek IV. poglavja je posvečen pravnim od noša jem zadruge nap ram tretjim osebam. Tu se predvsem precizira pravna narava zadruge, ki. kakor smo videli, postaja z vpisom v zadružni register juridična oseba in trgovec v smislu trgovinskega zakonika (§ 53). Pravilno se temu dodaja, da vkljub temu zadruga »ne more biti učlanjena u prinudnim udruženjima po zakonu o radnjama kao ni u trgovinskim, industrijskim, zanatskim i apotekarskim komorama«. Nadaljnji § 54 vsebuje določbe o tem, koliko veljajo za zadruge predpisi zakona o obrtih. in določbe o zadružnem zavarovanju. Toda ves ta člen spada bolj v I. poglavje, kjer se določa delokrog zadrug. Zadnji oddelek govori o zadružnem računovodstvu in o fondih. Glede fondov pravi S 60. t. 1 tole: »Svaka zadruga mora stvarati rezervni fond. koji se sme uporabiti samo za pokrivanje godišnjih poslovnih gubitaka i to na osnovu re-šenja skupšfine. U ovaj fond mora se unositi bar peti deo svakogodišnjeg poslovnog viška, ako pravila ne odredjuju veči deo.« IVleni se zdi. da mora bili tudi pri zadrugah, kakor pri kapitalističnih družbah, stavljena gotova meja, za katero nehajo nadaljnji obvezni prispevki k rezervnemu fondu. Za tako mejo se lahko vzame gotova relacija rezervnega fonda do lastnih sredstev ali do skupne vsote obveznosti zadruge. S 60, t. 2 razpravlja o drugih fondih ter določa, da »Osim ovoga fonda mogu se pravilima ili zaključkom skupščine stvarati naročiti fondovi u odredjene svrhe. Ove svrhe mogu biti samo zajedničko unapredjivanje privrede zadrugam i njihovo privredno i zdravstveno prosvečivanje, kao i stvaranje dobrotvornih ustanova za članove i službenike zadruge.« Tu se lahko doda še »splošna prosveta članov«, kakor tudi »propaganda i pospeševanje zadružništva sploh«. VI. Prestanek zadruge. Obširno V. poglavje (§§ 61—88) govori predvsem o vzrokih prestanka zadruge (potek roka, sklep občnega zbora, fuzija z drugo zadrugo, padec števila zadružnikov pod sedem, otvoritev konkurza, odlok registrskega sodišča). Med drugim mora sodišče določiti prestanek zadruge, ako le-ta ostane več kot šest mesecev izven zveze ali ni sprejeta v zvezo. V tem se kaže tista vezanost zadrug na zveze, o kateri bomo govorili pozneje. Nadaljnji oddelek govori o likvidaciji zadrug. Tu so važne določbe glede usode imovine likvidirane zadruge. S 61 določa, da se poravnajo iz te imovine predvsem terjatve upnikov, nato terjatve izločenih zadružnikov, dalje da se izplačujejo poslovni deleži. Kezervnega fonda zadruga po § 1. t. 5 »ne može niukom slučaju deliti medju svoje zadru-gare«, a po § 69. t. 6 se sme ta fond uporabiti le za poravnavo terjatev upnikov. Eventualni preostanek tega fonda in sploh vsa preostala imovina likvidirane zadruge gre revizijski zvezi, v kateri je bila včlanjena zadruga, oz. Glavni zadružni zvezi, ako je zadruga bila likvidirana zato, ker ni bila včlanjena v nobeno zvezo. Zveza postopa s to imovino tako-le: »Savez je mora čuvati pet godina posle brisanja zadružne firme iz zadružnog registra. Ako se u to vreme u sedištu bivše zadruge iti u sudskom srezu, u kome je se-dište bivše zadruge, po ovom Zakonu osnuje druga zadruga sa istim predmetom rada, preostala imovina predače se njoj. ii ako se ne osnuje, imovinu ce savez uporabiti za pokriče troškova revizije.« Te določbe so najbrž prišle v načrt pod vplivom zadružnih zvez ter kršijo, po našem mnenju, pravice posameznih zadrug in zadružnikov. Zadruga ni nobena javno-pravna ustanova, ampak privatno gospodarsko društvo. Zakaj naj potem vsa imovina, ki ostane po likvidaciji takega društva, sestavljena iz privatnih oseb, preide k revizijski zvezi ali Glavni zadružni zvezi, ki nista ničesar prispeval i k imovini? Zakaj naj gre tej zvezi tudi ves preostanek rezervnega fonda, kateremu, kakor smo videli, mora zadruga tekom vsega svojega obstanka dodeljevati vsaj petino svojega poslovnega viška? Zakaj naj vsa ta imovina preide neki novi zadrugi, ki bi se tekom petih let osnovala / na istem kraju z istim predmetom poslovanja? Ako sme zadruga uporabili svoj rezervni fond za krii je poslovnih izgub (§ 60), ali ob priliki fuzije prenesti ga po svoji volji na drugo zadrugo (§ 72). zakaj naj bo primorana pri likvidaciji oddati vse zvezi, pa ne sme razpolagati s preostankom rezervnega fonda in druge imovine po svoji volji, in to z določbo o njegovi usodi v pravilih, ali s sklepom na obenem zboru? VII. Zadružne zveze. Poglejmo sedaj, kako so po novem načrtu organizirane zadružne zveze. O njih govori VI. poglavje (§§ 89—96). § 89 pravi, da »Svaka zadruga mora biti članica jednog revizijskog sa-veza. a može biti i članica jednog poslovnog saveza i to onega, ko ji je član istog revizijskog saveza. 1 poslovni sa-vezi moraju biti članovi nekog revizijskog saveza . .. Revizijski savez ne može ujedno biti poslovni kao ni obrnuto. Revizijski savez mora u članstvo primiti zadrugu koja mu se javi. a več je upisana u zadružni regislar. Savez. ko ji ne bi primio zadrugu. dužan je da joj navede razloge za to. Upravni odbor zadruge može se protiv odbijanja žaliti Glavnom zadrtižnom savezu ...« Ako zadruge ne sprejme nobena revizijska zveza, mora sodišče izreči njen presta-nek. »Svaki revizijski savez mora bili član Glavnog zadruž-nog saveza. koji je jedmi za čelu državu« (§ 94). V izvest-nem nasprotju s tem stoji § 97. t. 3. ki pravi: »Glavni zadružni savez može osnovati zasebno revizijsko odelenje za vršenje revizi je zadruga-članica onih poslovnih saveza. či je skupštine reše, da se oni i njihove zadruge podvrgavaju reviziji pomeputog odelenja. Ovi poslovni savezi i njihove zadruge nemoraju biti članice revizi jskog saveza, ali poslovni savezi, u ovom slučaju, moraju biti članovi Glavnog zadružnog saveza... Zadruge, koje nisu članice nijednog revizijskog saveza, moraju biti članice jednog poslovnog saveza...« Drugače naj sodišče izreče njihov prestanek. Takšne so glavne določbe glede zadružnih zvez. Kakor vidimo, načrt priznava ne samo. da mora biti vsaka zadruga in vsaka zadružna zveza podvržena reviziji: zoper to ni ugovora, pač pa zoper določbo, da mora biti vsaka zadruga in zveza včlanjena v revizi jsko zvezo in preko nje v Glavno zadru žno zvezo ali pa v poslovno zvezo, ki mora biti članica Glavne zadružne zveze. Taka prisilna včlanjenost v zveze nasprotuje načelu svobode zadružne organizacije. Po tem načelu mora združitev zadrug v zveze in zvez v višje zveze biti ravno tako svobodna in prepuščena prosti odločitvi zadrug oz. zvez. kakor je svobodna združitev posameznih gospodarstev v poedine zadruge. Revizija je res potrebna, toda zadrugi mora biti dano na prosto, da postane članica kake revizijske zveze ali da jo revidira njena poslovna zveza, ali pa da zaprosi sodišče, da jo revidira. Prisilna združitev zadrug v zveze in zvez v centralno zvezo obstoja sedaj v Italiji (gl. Karl W a 11 e r. Genossenschaf-ten im neuen Italien. Leipzig, 1935), analogne pojave opazujemo v nekaterih drugih državah, toda tam je taka združitev posledica izvajanja korporativne ali druge organizacije dirigiranega vezanega gospodarstva. Včlanjenost zadrug v zveze in v Glavno zvezo, ki jo določa načrt jugoslovanskega zadružnega zakona, pa ne izvira iz izvajanja vezanega gospodarstva. Kajti v tem primeru bi bila organizacija zvez drugačna. Načrt zabran juje poslovnim zvezam, da bi bile obenem revizijske zveze za v njih včlanjene zadruge. S tem se ustvarjata dve pararelni zvezni organizaciji: revizijske zveze z eno za celo državo Glavno zvezo in prostovoljne poslovne zveze, analogno nemškim »Verbiinde« in »Zentral-genossensehaften«. Toda vzdrževanje take dvojne organizacije bo pomenilo za številne revne jugoslovanske zadruge pretežka bremena. Pri tem so v načrtu poslovne zveze precej zapostavljene v primeri z revizijskimi zvezami. Načrt na pr. v § 90 podrobno našteva naloge revizijskih zvez, ki vršijo revizijo poslovanja in stanja svojih članic, zastopajo jih pred državnimi in samoupravnimi oblastmi, javnimi ustanovami in korporacijami ter branijo splošne interese svojih članic, skrbijo za pravilno poslovanje in napredek, pomagajo osnovanju novih zadrug ter skrbijo za zadružni pouk in zadružno propagando, izdajajo za zadruge in poslovne zveze pravila, poslovne knjige, formularje in celo zadružne časopise in knjige o zadružništvu. Kakor vidimo, 2 je tu več nalog, ki jih navadno vršijo prostovoljne zadružne zveze in uspešno vršijo ravno radi tega, ker so prostovoljne združitve, ne pa birokratične organizacije, i? 95 podrobno našteva naloge Glavne zadružne zveze, ki je centralna revizijska zveza, napram kateri so vse zadruge in ostale zveze nekako glebae a d s c r i p t a e. Te naloge so: izvrševati pregled poslovanja in stanja vseh revizijskih zvez in deloma direktno revizijo poslovnih zvez in posameznih zadrug, po potrebi izvrševati revizijo poslovnih zvez in zadrug poleg revizijskih zvez. predstavljati, braniti in pospeševati interese celokupnega zadružništva, širiti zadružno misel in izboljševati zadružno tehniko, kakor tudi podpirati zadružni pouk. oddajati državnim in samoupravnim oblastvom mnenja in staviti predloge o vsem, kar se tiče zadružništva, zbirati in publicirati statistične podatke o celokupnem zadružništvu, ga zastopati napram inozemstvu ter vzdrževati zvezo z mednarodnimi zadružnimi organizacijami. Ni dvoma, da more večino teh nalog izvrševati samo centralna zadružna organizacija, toda doslej so najbolj uspešno vršile take naloge prostovoljno nastale centralne zveze. V nasprotju s tem se glede nalog poslovnih zvez naha-hajajo v § 90. t. 2 le te-le skopo odmerjene besede: »Zadatak poslovnih saveza je, da u poslovnoj saradnji sa svojim čla-nicama-zadrugama pomažu u ostvarivanju njihovih zada-taka.« Potem je, zlasti spričo gori naštetih nalog revizijskih zvez, zelo dvomljivo, ali smejo poslovne zveze pomagati osnovanje novih zadrug, skrbeti za zadružno prosveto in propagando, izdajati časopise in knjige itd. Poslovne zveze morajo tudi biti včlanjene v revizijske zveze in preko njih v Glavno zvezo, ali pa direktno v Glavno zadružno zvezo. Razen tega sme biti vsaka zadruga članica le one poslovne zveze, ki je članica iste revizijske zveze (§ 89, t. 1). Ta omejitev svobode je uvedena najbrž zato, da bi se ohranila hierarhična organizacija revizijskih zvez, toda včasih bo napravila zadrugam velike težkoče. Na pr., neka zadruga, nahajajoča se v Mariboru in včlanjena v mariborsko revizijsko zvezo, ne sme biti včlanjena v poslovno zvezo zadrug te vrste, nahajajočo se v Ljubljani, ako je ta zveza včlanjena v kako ljubljansko revizijsko zvezo, lakih primerov bo veliko. Novi načrt tudi preveč centralizira revizijske zveze. Dočim je stari načrt zahteval za osnovanje revizijske zveze najmanj 100 zadrug, je v § 91 novega načrta določeno: »Za osnivanje poslovnog saveza potrebno je najmanje 25 zadruga, či za osnivanje revizijskog saveza potebno je najmanj 200 zadruga.« Avstrijski revizijski zakon z dne 10. junija 1903 zahteva samo 50 zadrug in celo manj, ako v do-tičnem kraju obstoja manj kot 50 zadrug ustrezajoče vrste, lo določbo bi lahko osvojil tudi novi zadružni zakon, posebno. ker § 118. t. 3 ohranja že obstoječe revizijske zveze z najmanj 50 člani. Enaka določba bi bila primerna tudi za poslovne zveze, ki bi pri lem mogle opravljati tudi funkcijo revizijskih zvez. Taka organizacija bi bila mnogo enostavnejša. Združitev zadrug v zveze in zvez v centralne zveze oz. v Glavno zvezo bi ne bila tedaj rezultat obveznih predpisov. ampak posledica v zadružništvu samem ležeče naravne koncentracijske tendence. § 91. t. 2 določa, da »Članovi saveza mogu pored zadruga biti i pojedina fižička lica 110 samo u koliko je potrebno za sastav upravnog i nadzornog odbora.« Ta določba očitno nasprotuje bistvu zadružne zveze, ki je zveza zadrug. ne pa poedinih oseb. S tem je načrt očividno hotel omogočiti izvolitev v upravni in nadzorstveni svet zadružnih delavcev, ki niso zvezani z nikakšno konkretno zadrugo. Dejansko pa uiegne ta določba otvarjati stranska vratca, skozi katera pridejo lahko na vodilna mesta v zadružnih zvezah ne toliko pravi zadružniki, kakor pa politični delavci, ki bodo povečali politizacijo teh zvez. Načrt sam čuti, da omenjena določba nasprotuje bistvu zadružne zveze, in § 93. t. 1 določa, da mora biti število članov upravnega in nadzorstvenega sveta iz vrste takih »fizičnih oseb« manjše od polovice vseh članov, določba § 93. t. 3 pa pravi, da »skupštinu saveza sačinjavaju pretstavnici (delegati) zadruga, koje biraju skupštine zadruga«. »Fizične osebe« torej lahko vodi jo zvezo, dasi ne smejo biti člani njenega občnega zbora. Število glasov posameznih članov zveze na njenem občnem zboru določa § 93. t. 4. ki pravi: »Pravila saveza odrediče koliko če njih ovi članovi upisivati udela i kako če ih plačati, a na skupštinama saveza ima ju njihovi pretstavr nici po jedan glas, no pravila poslovnih saveza mogu odrediti da zadruge imaju glasova srazmerno broju uplačenih udela.« I likaj predvsem ni rečeno, ali morajo tudi člani — fizične osebe vpisati in vplačati deleže. Dalje je določeno, da imajo zastopniki posameznih zadrug po en glas, ni pa izrečno povedano, ali sme vsaka zadruga poslati samo enega zastopnika ali več. Najbrž je mišljen samo en zastopnik, ker je dalje glede poslovnih zvez rečeno, da njihova pravila lahko določajo število glasov sorazmerno številu deležev, ki jih je vplačala posamezna zadruga. Tu pa zopet ni povedano, po čim se odreja število deležev. To je važno. Kajti, ako se število deležev odreja sorazmerno številu članov zadruge, tedaj pravilo, da je število glasov sorazmerno številu deležev, ne vzbuja dvoma: drugače bi tak kriterij nasprotoval zadružnemu načelu. Toda tudi v revizijskih zvezah bi bilo pravilneje dodeljevati vsaki zadrugi število glasov, ne sorazmerno številu vpisanih deležev, temveč sorazmerno številu njenih članov, ker zadruge so združitev oseb. ne pa kapitalov. VIII. Revizija in nadzorstvo. Predpise glede revizije zadrug in zadružnih zvez vsebuje VII. poglavje (§§ 97—104). Po teli predpisih: »Svaka zadruga i svaki zadružni savez mora u svako doba primiti reviziju čitavog svog rada i čitave svoje imovine.« »Reviziju obavljaju stručni revizori nadležnog revizijskog saveza« oz. »zasebnog revizijskog odelenja« Glavne zadružne zveze (§ 97). »Izveštaj revizorov i rešenja revizijskog saveza mo-raju se u celosti pročitati na skupštini« (§ 98). »T roško ve redovne revizije snose zadruge ... a troškove vanredne revizije samo onda, ako ona utvrdi činjenice, koje je oprav-davaju« (§ 101). O nadzorstvu govori Vlil. poglavje (§ 105). Vrhovno nadzorstvo je razdeljeno na ta-le način: »Ministar poljo-privrede ima pravo nadzora nad radom Clavnog zadružnog saveza i pravo vrhovnog nadzora nad radom zemljoradnič-kih zadruga i njihovih saveza. Nad radom zanatlijskih zadruga i zadruga za osiguranje kao i njihovih saveza, izuzev one koje se bave poljoprivrednim osiguranjima i njihove saveze, kao i nad radom zadruga i saveza privatnih name-štenika i gradjanina vrhovni nadzor vrši Ministar trgovine i industrije, nad radom zdravstvenih i radničkih zadruga i njihovih saveza Ministar socialne politike i narodnog zdravlja, a nad radom saveza i zadruga državnih uslužbe-nika Ministar finansija.« Ta razdelitev, po našem mnenju, preveč cepi nadzorstvo. Pako je na pr. nadzorstvo nad konzumnimi društvi deljeno med vsemi štirimi ministri. Bolj naravno bi bilo, ako bi vrhovno nadzorstvo nad vsem zadružništvom in nadzorstvo nad Glavno zadružno zvezo in kmetijskimi zadrugami ter njihovimi zvezami vršil minister za kmetijstvo, nad zdravstvenimi zadrugami in njihovimi zvezami — minister za socialno politiko, nad vsemi ostalimi zadrugami in njihovimi zvezami — pa minister za trgovino in industrijo. IX. Ugodnosti in kazni. IX. poglavje (§§ 106—109) govori o ugodnostih, ki jih uživajo zadruge. Načrt navaja le sledeče ugodnosti: 1.) Zadružni revizorji imajo pravico do brezplačne vožnje (mora se dodati: »v svrho revizije«) na državnih železnicah in pa-robrodih. 2.) Pri privilegirani agrarni banki se ustanovi posebni fond za podpiranje zadružništva. Ta fond dobiva vsakoletne dotacije od državne hipotekarne banke in poštne hranilnice, ki odstopata temu fondu po 2% svojega čistega dobička in od državne razredne loterije, ki odstopa 10% svojega čistega dobička. Vrhu tega odstopa privilegirana agrarna banka fondu dividendo na delnice, pripadajoče državi in razredni loteriji. Iz tega fonda podeljuje minister za kmetijstvo na predlog Glavne zadružne zveze podpore zadružnim zvezam za kritje revizijskih stroškov, za zadružni pouk in statistiko, za podpiranje produkcijskih zadrug (zakaj samo teh, ne pa zadrug sploh?) in za okrepitev rezervnega fonda zadružne banke. 3.) Predvideva se osnovanje zadružne banke. Po § 108 »Savezi i zadruge mogu na udele ili na deonice osnovati Zadružna banku za celu Kraljevimi, koja če kreditirati zadruge i poslovne saveze«. Ako bo ta banka s pravili omejila dividendo, in sicer na višino eskontnega odstotka Narodne banke, ter eventualni ostali poslovni višek odstopala fondu za podpiranje zadružništva, tedaj more uživati iste ugodnosti, kakor druge zadruge. Osnovanje take banke je treba toplo pozdraviti. Pri njej se bodo zbirala prosta sredstva zadrug in zadružnih zvez ter iz teh nabranih sredstev bodo zadruge in njihove poslovne zveze dobivale za njih čestokrat tako nujno potrebne kredite. Poseben pomen bo imela zadružna banka za kreditne zadruge in njihove zveze, kakor tudi za nakupovalne centrale konzumnih društev, za produkcijske kmetijske in obrtne zadruge. Druge ugodnosti, ki jih uživajo zadruge, niso navedene v načrtu. Določbe o njih se nahajajo v različnih drugih zakonih. Takšne so na pr. oprostitve od davkov in pristojbin, med drugim tudi od poštnih pristojbin. X. poglavje (§§ 110—115) podrobno navaja kazni za nepravilno poslovanje v zadružništvu. X. Prehodne določbe in zaključne odredbe. Glavne prehodne določbe, hi jih vsebuje XI. poglavje (§§ 116—119), so te-le: Z izdajo zadružnega zakona se morejo nove gospodarske zadruge ustanavljati le po predpisih tega zakona (§ 117, t. 1). Obstoječe zadruge in zveze morajo prilagoditi svoja pravila in svoje poslovanje temu zakonu tekom dveh let, kreditne zadruge in njihove poslovne zveze pa svoja pravila glede sprejema vlog od nečlanov tekom desetih let. Drugače registrsko sodišče izreka njihov prestanek (§ 117, t. 2). Istotako smejo obstoječe zadruge obdržati najdalje tekom desetih let predpise glede neenakih poslovnih deležev, sprejema vlog in števila glasov, ki ga ima posamezni zadružnik, vendar le brez pravice zvišati to število (§ 118, t. 1). Obstoječe kreditne zadruge, ki se bavijo sedaj z življenjskim zavarovanjem svojih članov, smejo ta posel vršiti še deset let (š 118, t. 4). Zadruge, ki bi ne mogle prilagoditi svojih pravil predpisom tega zakona, morejo tekom treh let brez plačevanja taks izvesti likvidacijo oz. se pretvoriti v društvo druge oblike (§ 118, t. 2). Razen tega morejo zveze, ki obstoje kot revizijske zveze, ostati dalje, in sicer neomejeno dolgo, dokler imajo najmanj 50 včlanjenih zadrug, toda ne smejo vršiti poslov poslovnih zvez. Zveza nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev pa more ostati dalje revizijska in obenem poslovna zveza, dokler niti ta zveza, niti njene kreditne zadruge ne bodo sprejemale vlog od nečlanov (§ 118, t. 3). Nerazumljivo je. zakaj sme ta zveza združevati funkcije revizijske in poslovne zveze, a da je to zabranjeno vsem drugim zvezam. Zakaj potem ni dovoljena ta združitev vsem zvezam sploh, ako jo načrt smatra za dopustno in primerno za zvezo zadrug državnih uslužbencev? Obstoječa udruženja in društva, ki ne spadajo pod ta zakon, pa imajo v svojem nazivu besedo »zadruga«, ali iz te besede izvirajoči izraz, ne smejo po preteku enega leta dodajati svojemu nazivu besed »z neomejeno ali omejeno zavezo« (§ 118. t. 7). Očividno radi tega, da bi se ta društva že z nazivom samim razlikovala od zadrug v smislu zadružnega zakona. Ravnotako se ne sme nobeno udruženje ali društvo, razen vodnih zadrug in oficirske zadruge v Beogradu, imenovati »zadruga«, ako se ne snuje po tem zakonu. Končno vsebuje § 119 še dve izjemi, in sicer: 1.) pomožne blagajne, osnovane po avstrijskem zakonu z dne 16. julija 1892. se morajo tekom štirih let pretvoriti v društva druge oblike ali v zadruge v smislu tega zakona in 2.) »Zadruge, koje postoje po trgovačkim zakonima, a ne saobraze se ovom Zakonu, imajo u roku od dve godine osim reči ,zadruga* u firmu upisati još dodatek ,po trgo- vačkom zakonu* ili skračeno ,po trg. zak.*.« Ako pregledamo vse te določbe, najdemo preveliko pestrost rokov: 1 leto — za rabo besed »z neomejeno ozir. omejeno zavezo«, 2 leti — za zadruge sploh in zadruge po trgovinskih zakonih, 3 leta — za likvidacijo oz. pretvoritev v društvo druge oblike, 4 leta — za pomožne blagajne, 10 let — za kreditne zadruge in nekatere predpise pravil drugih zadrug, slednjič neskončno število let — za zveze z najmanj 50 člani in za zvezo nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev. Vsaj neka unifikacija teh rokov bi bila potrebna že zaradi tega, da bi iz tega spektra rokov ne nastala velika zmešnjava med zadrugami. Razen tega ni razumljivo, zakaj naj druge zadruge tekom dveh let prilagodijo svoje poslovanje predpisom novega zakona, sicer prestanejo, zadruge pa, obstoječe po hrvatskem in bosanskem trgovinskem zakonu, morajo samo tekom dveh let dodati svojemu nazivu okrajšavo »po trg. zak.«. Pri tem pa niti ni jasno, po kakšnih zakonih bodo te zadruge poslovale naprej. Kajti § 120, t. 3 v XII. poglavju o zaključnih odredbah pravi, da vsi zakoni, ki se nanašajo na zadruge, »prestaja važiti, u koliko su u protivnosti sa naredjenjima ovoga Zakona«. Nehajo torej veljati tudi predpisi trgovinskih zakonov, nanašajoči se na omenjene zadruge. Da se odstrani ta nejasnost, je treba v § 119. t. 1 dodati, da se nadaljnje poslovanje teh zadrug vrši po dosedanjih predpisih dotičnih trgovinskih zakonov. V § 120, t. 3 pa dodati besede: »kolikor § 119, t. 1 ne odreja drugače«. X. Zaključek. Takšna je vsebina novega načrta zadružnega zakona, ki mora nadomesliti celo vrsto sedaj veljajočih partikularnih in specialnih zadružnih zakonov. Kakor smo rekli, jugoslovansko zadružništvo že davno in nestrpno čaka na novi enotni zadružni zakon. S tem, da bo po dolgih letih priprave na koncu koncev izdan tak zakon, bo ustreženo važni potrebi zadružništva. Nov načrt prinaša, kakor smo videli, mnogo novega, dobrega namesto zastarelih sedanjih predpisov. To bo koristilo zadrugam. Toda, kakor smo skušali pokazati, ima načrt precej manjših formalnih in večjih materialnih nedostatkov. Velika škoda bi bila. ako bi ti nedostatki ostali neodstranjeni. Če bi se to zgodilo, hi marsikateri predpisi novega zakona težko zadeli zadružništvo in zmanjšali korist tega zakona. Resunie. Alex«indre Bilimovitcli. Le projet Marxen Tag des 85. Jaru. Ta dan. praznik sv. Marka. 25. aprila, je bil. kakor izvemo iz ostale vsebine folianta, za Brežice in za njeno upravo najznamenitejši v letu. Bil je stalno določen dan sestanka vseli meščanov na zborovanju, na katerem so se vsako leto izvršile volitve mestnih častnih in plačanih višjih funkcionar jev in tndi uslužbencev; njih imena in funkcije se vedno navajajo. Nato se vrste zapisniki in zapisi. Razločujemo jih tako, ker pomenijo drugi, zapisi, le nekakšne uradne zaznamke o predlogih, ovadbah ali željah strank: prvi, zapisniki, pa se nam kažejo kot pravdni zapisniki (protokoli) o pravdah med strankami, ki se pa tudi med seboj razlikujejo na več vrst. Kar vnaprej navedemo, da so zapisniki veljali raznim službenim opravilom kot se imenujejo >gew6nlicher Rechts-tag«. »Quattem,berrecht« ali pa. kar smo že omenili. »ali-gemeiner Rechtstag<. na katerem so se vršile tudi volitve. Pa tudi poedine pravne zadeve ene same stranke so se zapisovale v knjigo. Vobče so zapisi in zapisniki razvrščeni kronologično po dnevih, mesecih in letih v pravilnem redu. Le nekateri zapisi v gorejšnjem pomenu besede stoje kronologično na nepravem mestu. Nekoliko njih pa je dobilo svoje mesto na zadnjih straneh folianta, kar kaže. da se ni mnogo listov na kra ju izgubilo. Prav zadnji list (166) je odtrgan do polovice, na ostanku lista sta dva zaznamka, eden z dne 17. februarja 1595., drugi z dne 10. marca 1601. Zapisnike in zapise so pisal i razni mestni pisarji (Stadtschreiber); enkrat samkrat sta podpisana pod zapisom mestni sodnik Lenart Pepelar in mestni pisar Gregor Klobasa (str. 133). Jezik zapisnikov in zapisov je nemški; tu pa tam so navedeni tudi latinski pravni izrazi. Edino na dveh mestih so zašle slovenske besede v zapisnik. Na listu 107.. na kraju zapisnika z dne 1. februarja 1608.. je bila zaznamovana kazen. ki jo je dobil klevetnik, ker je žalil mestnega sodnika in njegovo soprogo; moral je iti v zapor »a u f d en obere n Thur n«, od koder ga ne izpuste, preden ne plača 10 zlatnikov. Na to je zapisano »operi Jesigh«. Na listu 135. je poleg nemškega izraza »Gereutt« pristavljeno »oder Ograia«; pač zato, ker prvi izraz ni bil dovoljno jasen. Sestavl janje zapisov in zapisnikov se ni vršilo na enoten način. Sprva se vrste mnogi zapisi in zapisniki glede pravd v enem in istem letu. Slutimo, da je bila to doba. ki je sledila delovanju protireformacijskih komisij. Od 1. 1609. do 1611. tudi ni nobenega zapisnika, niti ni opaziti, da bi bili listi iztrgani. Od 1. 1611. dalje teko zopet zapisniki, ali prav malo jih je. ki bi se bavili s pravdami. Vzroka za pre-stanek zapisovanja ne vemo. Skoro vseskoz so po označenem času sprejeti le zapisniki o volitvah na dan sv. Marka. V naslednjem hočemo podati sumaren pregled zapisov in zapisnikov ter označiti po njih nekoliko važnejših dogodkov. Ker pa tukaj nečemo posegati v razlago mestnega upravnega ustroja, ne bomo v tem pogledu ugotavljali še nobenih sklepov. Za leto 1585. je poleg nedatiranega zapisnika z dne 25. aprila sprejetih še šest zapisov. Za 1. 1586. n i zapisnika o volitvah na sv. Marka dan, pač pa 17 drugih zapisnikov o sodnih opravilih, od katerih se imenuje opravilo z dne 30. maja izrečno »ain geieondlicher Rechtstag«. za opravilo dne 13. septembra pa je navedeno, da se je vršilo na »Quottember-Freytag«. (Odslej bomo sodna opravila, ki so se vršila kvatrni petek, na kratko opremili z dodatkom »kvat. pet.«.) Za leto 1587. ima foliant 13 zapisnikov, med njimi o Markovem dnevu, na katerem je bil izbran in postavljen mestni pisar Peter Schvveinfuerter. Pri štirih zapisnikih je izrečno navedeno, da je bilo opravilo na »kvat. pet.«, pri enem (12. maja), da je bil to »navaden« dan pri sodišču. Za 1. 1588. imamo 28 zapisnikov, med njimi »S. Marxen-tag« in tri zapisnike na »kvat. pet.«. Čisto na zadnjih listih folianta so trije zaznamki o kupnih pogodbah, ki so bile sklenjene v tem letu in sprejete na zapisnik. Za I. 1589. se nahaja 18 zapisnikov, med njimi Markov dan, in trije na »kvat. pet.«. Na dan 24. februarja, ki je bil tudi kvatrni petek, je bil potrjen zopet Matej Lavrič »beg aeinem Schulambt vund Kirchen Condition«. obenem pa posvarjen, da naj bolje skrbi za mladino. V 1. 1590. ni zapisnika o Markovem zborovanju; zakaj, ne izvemo. Nseli zapisnikov je bilo 15, med njimi trije na »kvat. pet.«. Na listu 161. torej ob kraju folianta. je zapisana vsebina kupne pogodbe, ki je bila sklenjena, kakor je razvidno iz besedila že 1. 1585. Leto 1591. je dalo osem zapisnikov, med njimi onega o zborovanju na dan sv. Marka in štiri na »kvat. pet.«. V 1. 1592.: 12 zapisnikov, Markov dan. štiri na »kvat. pet.«. Za 1. 1593. imamo samo štiri zapisnike: 8. januarja, 12. marca (kvat. pet.), 25. aprila z volitvami, toda mestni sodnik ni bil izvoljen. Po zapisniku z 25. maja je bil ta dan izbran Matej Lavrič za mestnega pisarja. Ta čas je pač začela poslovati reformacijska komisija jačje. Imenovani je bil odstavljen od zaposlitve pri cerkvi. Prvi naslednji zapisnik je šele iz 1. 1596.; sledijo mu sesteri. Med njimi je oni z Markovega dne. ko so se izvršile volitve, pa tudi pravni posli obavljali. Trije zapisniki ve- ljajo poslovno za kvat. pet., en izmed njili 7. junija, se naziva sam — prvič — izrečno y>Quottemberrecht«. Za zadnjim zapisnikom iz I. 1596. pridejo zapisniki za 1. 1597.. in sicer z dne 14. februarja. 28. februarja na »kval. pet.«. Na to pride po eni prazni strani: zapisnik z dne 25. aprila 1595. (Markovo zborovanje) z volitvami in pa »Quottemberrecht« z dne 19. maja 1595. V nadaljevanju na istem listu (93) pa so se zvrstili še zapisniki za leto 1597. (že drugič) z dne 28. februarja. 26. marca. 25. aprila (Markov dan. za mestnega sodnika je bil izvoljen »Peter Schweinfurter«, torej prejšnji mestni pisar (gl. zg. 1. 1587.): Matej Lavrič pa zopet za mestnega pisarja. Na to man jkajo zapisniki do 1. 1600. Zunanjih znakov, da bi bili listi iztrgani, ni. Prvi zapisnik iz I. 1600. je zapisnik o Markovem zborovanju. Izvoljen je bil Matej Lavrič za mestnega sodnika, zapisnikar pa je postal »zopet« Štefan Muslič. L. 1601. je prineslo samo zapisnik o Markovem zborovanju. V njem se potrjuje sumarno, da je ostalo pri starih volitvah. Dalje imamo tu še četvero zapisov o zakupu > des Daz oder Toppelter Zapfenmass . dalie o ukvartiranju vojakov po enega ali dva v hišo. v kateri ne biva lastnik, dalje o zagrozitvi. da zapade neki osebi vsa imovina »so Vndter dem alchiesigen Gerichtszv>ang gele gen ist«. če ne pride na sodišče, slednjič o cenitvi nekega posestva, bivšega meščana, ki mu je pogorelo. Za leto 1602. imamo pet zapisnikov: za Markovo zborovanje ga ni; zakaj, ni navedeno. Pač pa pravi zapis z dne 17. maja, da je bil najet Andrej Lavrič, sin mestnega sodnika Mateja, za mestnega pisarja. Prav tako je bil ta dan prejšnji »Schulmeister« potrjen. Na to pride zapis z dne 1. maja 1602. o razdelitvi in zakupnini mestne carine »und wie viel ein Jeder Leykheb« (likof?) »geben soli«. Zapisnik z dne 31. maja je bil posvečen pravdam na kvat. pet., pa se imenuje »geivendlich und ordentliche Stattrecht«. Dvoje zapisov, z dne 3. in 21. junija 1602. zabeležuje primere pravd. Zapisnik z dne 20. septembra na »kvat. pet.« vsebuje »unbortegschen Abschied« med dvema strankama, toženec je bil »Hans Quirin, Schulmaister< (menda »Kerin«!) radi nekih žalitev na cesti. V letu 1603. je nastalo pet zapisnikov, med njimi tudi oni za Markov dan (25. aprila). V 1. 1604. je bilo napravljenih četvero zapisnikov, med njimi tudi oni o zborovanju z volitvami; ali to se je vršilo šele 31. aprila. Na ta dan je bil po tem zapisniku na novo izvoljen in potrjen »zu einem anderen Stattschreiber'«, ne da bi bilo ime navedeno. Nemara je s tem v zvezi, da do lefa 1606. 25. aprila, ni nobenega zapisnika. Šele I. 1606.. tri dni po sv. Marku, je zabeleženo zborovanje z volitvami, na katerem je bil izvoljen za »Stadt-schreiber«.-]a Matej Lavrič, ki je bil pač identičen z osebo bivšega mestnega sodnika. Notranji dogodki, ki so vedli do takšne izpremembe, niso znani. Poleg zapisnika o volit venemu zborovanju so za 1. 1606. sprejeti še trije zapisniki; namreč o neki ponudbi za nakup, o pritožbi, da je nekdo točil vino brez pravice, in v obljubi plačila iz 1. 1605. na listu 162 (torej skoraj na kraju knjige). Za 1. 1607. ni nobenega zapisnika. V 1. 1608. imamo štiri zapisnike, med njimi je eden o »Quottemberrecht«, drugi o Markovem zborovanju iz dne 25. aprila. V letu 1609. je nastalo troje zapisnikov, na dan svetega Marka (tu je znani nam Matej Lavrič naveden med štirimi odborniki notranjega sveta), na kvat. pet. 11. junija in na dan 2. julija, ko je »die Gemagn«, skupaj 29 mož, položilo »den Ayd« v sami mestni hiši. Za leto 1610. ni zapisnikov. V letu 161L imamo zapisnik z dne 15. februarja, ki je veljal »Ordinarijrechten«, z dne 25. aprila volitev, (»Richter« je že četrto leto isti), z dne 29. aprila o neki cenitvi »durch einem ersamben Magist. Rath«. V 1. 1612. so se zapisali podatki o neki poravnavi z dne L aprila, a volitveni zapisnik datira z dne 7. maja; vzroka ne izvemo. Drugih zapisnikov ni. Odslej se vodijo zapisniki skoraj izključno samo še o zborovanju, ki je posvečeno volitvam. Toda te se ne vrše več vseskoz na dan sv. Marka. Le tu pa tam je sprejet v knjigo še kakšen drugačen zapis. Kjer v naslednjem ni nič drugega omenjeno, kar bi utegnilo v zgodovinskem po- gledu zanimati, velja, da je za tisto leto sprejet v knjigo samo zapisnik o volitvenem zborovanju. Yl. 1613.: 25. aprila; v 1. 1614.: 1. maja: v 1. 1615.: 8. junija (Matej Lavrič je zopet mestni pisar); v 1. 1616.: 25. aprila; v 1. 1617.: 27. aprila (volitev izvršena, ali bila je dolo- čena globa 200 zlatnikov, če izvoljeni ne bi hotel sprejeti); v 1. 1618.: 25. aprila; v 1. 1619.: 24. aprila; Oašpar Schweinfurter je bil iz- volj en za mestnega pisarja (bržčas sin Petra Srh.): v. 1. 1620. do 1624.: vsakokrat 25. aprila, v 1. 1624. tudi dan na k vat. pet.. 20. oktobra: v 1. 1625.: 25. aprila: 20. oktobra (kvat. pet.) je postal Oašpar Schweinfurter, dotlejšnji mestni pisar, odbornik notranjega sveta; v 1. 1626.: 9. januarja je bil ravnokar imenovani zopet izbran za mestnega pisarja in je še istega dne položil prisego; 25. aprila (volitve); v 1. 1627.: 25. aprila; v 1. 1628.: 25. aprila. Oašpar Sclnveinfurter je zopet izbran za odbornika notranjega sveta; dne 16. oktobra istega leta pa je bil najet in potrjen Oregor Karabata za mestnega pisarja; v 1. 1629. do 1632.: 25. aprila: ta dan poslednje navedenega leta je Oašpar Schweinfurter postal zopet mestni pisar; v 1. 1633.: 25. aprila volitev, pa še nekoliko zapisov; v 1. 1634.: je bilo več zapisnikov (6), a 25. aprila Markovo zborovanje; v 1. 1635.: 25. aprila; v 1. 1636.: 25. aprila (značilno: »Domenico Mallagini zn einem Vorsteher und Stadtrichter bittweis Confirmiert«). Leta 1637. zapis z dne 6. marca o potrditvi dveh brodar jev-prevoznikov (Uhrfuhr - tlberfuhr). zapisnik z dne 25. aprila: izvolitev Gašparja Schweinfurter za mestnega sodnika, toda »Herr Dominigo Mallagini verbleibt bei seiner voriger Steli und Assession«. Zapisnik z dne 18. septembra 1637. pa poroča, da je bil izvoljen za mestnega sodnika Jakob Steher. a ponavlja se opazka glede Dominika Mallagina. kakor je bila že prej navedena. Kaj je bilo z Gašparjem Schweinfurter, ne izvemo. Za leto 1638. imamo samo zapis z dne 27. juli ja glede zaprisege meščanov. Za 1. 1639. je zabeležena za dan 18. marca potrditev dveli brodarjev-prevoznikov, za 16. decembra pa zaprisega meščanov: v dveh primerih je bil zabeležen uspeh uradne cenitve. V 1. 1640. je zabeležena na kvatrni petek. 2. marca, potrditev brodarjev, za dan sv. Marka. 25. aprila, pa volitev mestnega župana Franca Starigler. Med odborniki notranjega sveta je naveden tudi Dominik Mallagini. za mestnega pisarja je bil izbran Jakob Klemenčič, ki je bil že vnaprej zaprisežen. V 1. 1641., na kvatrni petek, dne 22. februarja, zapis o potrditvi brodarjev: dne 25. aprila volitve: Dominik Mallagini se navaja zopet kot mestni sodnik. V 1. 1642. se ponavlja prav isto z dodatkom, da so bili nekateri meščani zapriseženi in da je zapisano, kdo od njih je plačal takso dva tolarja in dal obed ( Malzeit verricht«), kdo pa ne. V I. 1643. je bil volitveni dan 25. aprila: izbran je bil Ivan Kos »mit 30 vnd Mehreren Wallem«, pa se je najprej branil sprejeti to čast. Ko pa so mu naložili globo 50 zlatnikov, če bi se ne pokoraval, je sprejel »in ansehen der Vorderist-Gott dem Allmachtigen vnd den der gemeinen Stati gebirenden Gehorsam vnd Schuldiglceit«. Pet dni pozneje so šele volili odbornike, notranji in, zunanji svet, mestnega pisarja (Jakoba Klemenčiča) in druge. V 1. 1644., 26. februarja, zapis o potrditvi brodnikov, zapisnik z dne 25. aprila volitev; tu stoji samo, da je bil »Hans Khos zu einem lieben Herm Fiirsorger Vnd Statt-richter iviederum auf ein ganzes Jahr gleichhollig samt- licher mainung nach confirmiert und bestattet«. Na dan 29. aprila 1644 . so bile šele volitve ostalih mestnih svetovalcev in uslužbencev. Zakaj taka zamuda, ne izvemo. 3* Iz 1. 1645. imamo zapisnik z dne 25. aprila: volitve vseh mestnih zastopnikov. Mestni sodnik postane Anton Porta. Ivan Kos postane odbornik notranjega sveta. Dne 26. maja je bila nadomestna volitev enega odbornika. L. 1646.: dne 25. aprila: volitev mestnega sodnika 26. aprila, ostalih mestnih činiteljev, 29. aprila brodnikov in stražnikov. L. 1647.: istotako kot 1. 1646. L. 164S.: istotako kot 1. 1646. L. 1648.: dne 25. aprila je bil izvoljen za mestnega sodnika zopet Ivan Kos. ki pa je dal zapisati šest pritožbenih točk. o katerih bomo govorili pozneje. Volitve ostalih, ki so bile potrebne, pa so se vršile v tem letu šele 8. maja. L. 1649.: 25. aprila enoglasna izvolitev mestnega sodnika Jakoba Steher, 5. maja izvolitev ostalih činiteljev in uslužbencev. L. 1650.: 25. aprila enoglasna izvolitev istega mestnega sodnika, 6. maja ostalih činiteljev in uslužbencev. L. 1651.: 25. aprila izvolitev istega mestnega sodnika. 28. aprila vseli drugih, kakor predhodni dve leti. Pripomniti treba, da se med zadnjenavedenimi tremi zapisniki nahajajo zapisi iz prejšnjih let. o katerih smo že prej — po kronološkem redu — govorili. IV. Organizacija mestnega zastopstva in služabništ v a. Prvo vprašanje, ki ga treba v tem pogledu rešiti, je, v kakšnem razmerju stoji mesto Brežice do deželnega, odnosno državnega oblastva. Med zgodovinskimi podatki (gl. II.) smo že omenili, da so Brežice spadale v območje Celjske četrti in da niso bile »Hermstadt«. Če naj sodimo po razmerah v drugih mestih Štajerske pokrajine glede potrditve izbranega naj višjega mestnega organa, bilo da se imenuje »Biirgermaister«, bilo »Stadtrichter«, onda bi morali v zapisnikih najti izvestne vzporednice z Gradcem, Mariborom. Ptujem itd. V Gradcu se je morala izvolitev omenjenega organa takoj vladi deželnega kneza naznaniti: izvršila pa se je izvolitev v vseh navedenih mestih vsako leto na določen dan. V Brežicah je bila volitev — kakor smo pod TIT. pokazali — skoraj redno isti dan. namreč na god sv. Marka. 25. aprila :Vendarvogromni večini zapisnikov ni nobene o m e m b e , niti migljaja, daje bila potrditev volitve potrebna in tudi predpisana ter izvršena. Le izjemoma je navedeno za leto 1591. (zapisnik z dne 25. aprila), da je bil Fortunat Suštič tretjič »confirmirt im Fali anderst Herr Verivalter sol-lichen zugeben wirdt«. Za 1. 1604. pa je v zapisniku z dne 30. aprila posvedočeno, da je bil izvoljen za mestnega sodnika Ivan Gerjak »und alberaith allhie zu Rain durch den Herrn Verivalter von Cilli bestdtt wordem. V dveli primerih (24. aprila 1615. in 1616.) je zapisano, da se je volitev izvršila, »durch die ganze Gemain vnd Voth« odnosno »durch Einen Ersamben Voth vnd ganze\Gemain der Bur-gerschafU. Ne moremo si misliti, da bi izraz »Voth«, (v obeh primerih z isto roko enako zapisan) pomenil nekaj drugega nego »Vogt«, advocatus: v naših primerih pač za-ščitnik-upravitelj. V zapisniku z dne 19. maja 1633., ki pa se ne tiče volitve, se imenuje predsednik razsodišča »Ern-verter Verivalter in Cilli als gemeine Stattvorgesetzte Ob-riglceit«. Čudno, tudi nepojasnjeno ostane, kako je bilo v vseh drugih primerih, kjer ni nobenega pristavka glede potrditve po višjem oblast v u. Pač navajajo uekolikokrat zapisniki, da se je volitev izvršila po celokupnem meščanstvu, z izrazi: »ist envalt und confirmiert«, ali »bestat«, »envolt und angenommen...« tudi »envalt vnd gesetzt« ali »elli-giert und erkhiesst worden«. V dveh primerih se je izvolitev izvršila proti volji izbranega, pa se mu je zagrozila globa, če ne bi hotel sprejeti (dne 27. aprila 1617.: dvesto zlatnikov; v zapisniku z dne 25. aprila 1643. pa, kjer se je izvolitev izvršila le z večino glasov: 50 zlatnikov). Ne moremo si misliti, da bi se poleg mestnega sodnika izvršile takoj volitve ostalih funkcionarjev, če bi bilo na vsak način potrebno doseči potrditev mestnega sodnika. Zdi se, da je bila pravica potrditve nekako iz davnih časov v spominu, da pa je v dobi protestantizma postala brezpredmetna. Pozneje v dobi, ko so hodile protireformacijske komisije po deželi, je bržčas zopet oživela. Če so se volitve v zadnjih letih, o katerih je bilo govora pod III., cepile na prvi dan za izvolitev mestnega sodnika in drugi dan za posebno izvolitev ostalih mestnih funkcionarjev, vidimo v tem le znak, da je kakor v drugih mestih (gl. R. Planer, Recht undRichter, str. 60) — sledila izvolitvi zaprisega, sv. maša in morda tudi slovesna pojedina. Seveda pa je bilo po našem mnenju v vsakem primeru izvolitve mestnega sodnika potrebno, da se je upravitelj v Celju o volilnem aktu uradno obvestil. V Brežicah samih je bila in je še danes graščina, ki je bila verjetno že od 1. 1572. v privatni posesti. Gospa Kalin se nuvaja v 1. 1618. kot Inhaberin«, v 1. 1685. pa je govora, da je bil »Inhaber Karl baron Moschkont. Ni, da bi mislili, da so imeli ti lastniki kakšne pravice glede potrditve mestnega sodnika, tudi ne »modo delegationis«. ker bi bilo to inače gotovo v zapisnikih omenjeno. Kdo je volil mestnega sodnika, je v naših zapisnikih opetovano jasno izrečeno. To je bilo celokupno meščanstvo, zbrano po stari navadi na dan sv. Marka v sodni hiši. Kdo so bili pa meščani? Brez dvoma so bili to prebi-valci-posestniki hiš v mestu ali zemljišč v neposredni okolici, ki je k mestu spadala, pa so bili tudi zapriseženi. V zapisnikih so navedeni neki kraji iz okolice, o katerih smemo misliti, da so spadali pod mestno oblast kot obgradje — »Burgfriede«. Zaprisega se je vršila v slovesni obliki pred določeno oblastjo, t. j. pred mestnim sodnikom in notranjim svetom v navzočnosti mestnega pisarja. Za meščanstvo pridobljeno s prisego, je bilo treba plačati takso 1, pozneje 2 tolarjev in pripraviti someščanom nekakšno pojedino. Če je eno ali drugo izostalo, se je zabeležilo v zapisnik. O številu meščanov iz zapisnikov nismo poučeni. Kdor je postal po zaprisegi meščan, ta je naveden v zapisniku s krstnim in rodbinskim imenom, pa brez navedbe poklica. Prvič se je zapisala prisega 2. julija 1609. z besedami »Volgt die Gemagn so den Ayd gesdmoren haben, Jedweder mit Nameni. Pod kakšnimi siceršnjimi pogoji postane prebivalec sposoben, da se pripusti k meščanski prisegi, iz naših zapisnikov ni razvidno. Dotlej, da je postal meščan, je moral imeti brez dvoma svoj drugačen, poseben stanovski položaj. Naši zapisniki jih navajajo samo na enem mestu v 1. 1648. z oznako »Jnwohneri. Smemo pa sklepati iz prisežnih obrazcev, ki so nam ohranjeni za mesto Kranj iz prve polovice XVI. stoletja in za mesto Ljubljana iz prve polovice XVII. stoletja v nemškem in slovenskem jeziku, il postavljen od deželnega kneza na prošnjo magistrata. V Brežicah se v naši dobi nikjer ne imenuje župan, šele v zapisniku z dne 25. aprila 1636. je navedeno, da je bil izvoljen » Vorsteher und Stadtrichter«. Zapisnik z dne 25. aprila 1644. pa pravi, da je bil izvoljen Ivan Kos »zu einem lieben Herm Fiirsorger Vnd Stattricliter*.. To je bil dober dokaz, da Brežice v naši dobi niso imele župana, ampak je bil mestni sodnik naj višji funkcionar mesta. Po zapisniku z dne 25. aprila 1585. mestni stražar ni smel noben večer brez vednosti mestnega sodnika nikogar iz mesta niti v mesto preko mestnih vrat iti pustiti. Da bi imel mestni sodnik plačo, iz naših zapisnikov ni razvidno. Pač pa imamo zabeležene primere, ko se je izrekla v pravdi globa, ki je šla v korist mestnemu sodniku (list 20, 21). Poleg mestnega sodnika so volili do leta 1617. »die Vier von der Gemain«, pa tudi »die Zivelf im Rath«, a imenovali so mestnega pisarja (Stadtschreiber). Šele od 1. 1617. dalje so v zapisnikih navedeni tudi še »die Zivelf in der Gemain«. (O ostalih uslužbencih bo še pozneje govora.) Vzrok ali povod, da je prišlo do novega sveta, ni naveden, niti nam brez primerjave z ustrojem drugih mest ne bi bil razumljiv. Brez dvoma so bile osnovne poteze mestnih uprav ne samo na Štajerskem, ampak v vsej Notranji Avstriji med seboj zelo podobne. Najprej je poleg mestnega sodnika posloval nekakšen meščanski odbor, sestavljen iz 4 ali 6 zaupnikov, ki je pazil, da ne bi mestni sodnik ukrenil karkoli za meščane kvarnega ali vobče nepravilnega. Iz naših zapisnikov vidimo, da so bili v Brežicah štirje meščanski zaupniki, ki so se imenovali naravnost »die Vierer« (nikjer ne: »Fiihrer«). Poleg njih je bil postavljen »der Innere RaU< dvanajstih članov, po pravilu najimovitejšili in najuglednejših meščanov. Imenujejo se v naših zapisnikih nekoliko-krat, kakor v drugih mestih, »Ratsfreundte« ali »Ratsver-wandte«, to pa le v 1. 1587. do 1592., torej v dobi protestantizma. I i so bili pravšni nosilci mestne avtoritete, oni so bili tudi sodniki. V drugih mestih so zgodaj stop i I i temu notranjemu svetu na stran člani zunanjega svetil, ki so bili izbrani iz manj imovitih krogov, zvečine obrtnikov. Oboji so morali priseči; prvi, da bodo tudi po pravici sodili, drugi, da bodo pospeševali mestno čast in koristi. Bržčas je bila v Brežicah stvar takšna, da se je mnogo imovitih, znamenitih rodbin v protireformaci jski dobi izselilo, pa so se obrtniki čutili dovolj močne, da so zahtevali po tujih vzorcih svoj zunanji svet, ki naj nadzira poslovanje v mestnem gospodarstvu. Vendar naši zapisniki nikjer ne omenjajo položitve prisege ne mestnega sodnika, ne članov notranjega ali zunanjega sveta, pač pa mestnega pisarja. Mestni pisar je bil plačan uradnik mesta in kot takšen zaprisežen. Kakšno izobrazbo je moral imeti, ni v naših zapisnikih nikjer navedeno. Iz gorenjih podatkov o vsebini zapisnikov je razvidno, da se je večkrat pripetilo, da je mestni pisar opustil to službo, pa postal mestni sodnik, na to še »Vierer«, pozneje pa se vnovič poprijel službe mestnega pisarja. Plača, ki so jo dobivali mestni pisarji, je znašala v prvi dobi po 25 fl na leto, pozneje je bila zvišana in se je nazadnje povzpela do 70 fl na leto. Vselej pa je bil mestni pisar oproščen vseh davščin, kar je v zapisnikih vseskoz še posebej zabeleženo. V zapisnikih z dne 30. maja 1586. in 30. maja 1603. se imenujejo mestni sodnik, notranji svet z mestnim pisarjem vred »m a g i s t r a t«. Naj imenujemo še nadaljnje, pa manj važne mestne uslužbence. Vsako leto je bilo treba izbirati in potrjevati mestnega učitelja, ki je imel posla tudi z nekimi cerkvenimi ali cer-kveniškimi zadevami. Dalje je mesto najemalo vsako leto dva brodarja-prevoznika, ki sta oskrbovala savski brod. Slednjič je imelo mesto svojega »lialter«, ki je bil mestni hlapec. Le prav redko je v naših zapisnikih povedano, da je imelo mesto sodnega sla ali biriča (Stadtpot). Bržčas tega ni bilo prav treba, ker je mesto Brežice imelo samo pravico nižjega sodstva. Bač pa je mnogokrat v zapisnikih govora o dveh stražnikih, ki sta oskrbovala tudi mestni stolp, na-zvau »turn« kot kraj, kjer so zapirali ljudi. Iz zapisa z dne 29. februarja 1586. (I. 9) izhaja točno, da sta bili dve osebi, ki sta bili pismeno ovajeni magistratu zbog zagrešitve težjih deliktov (tatvine masti, lovljenja jerebic z mrežo, pretepa) postavljeni (»ins G schloss ... in sein Landtgcricht«. Mišljen je bil vsekakor grad Brežice sredi mesta. Med upravne posle mestnega sodnika in notranjega sveta (»OTi ehrsamb Magistrat«) je spadalo tudi oddajanje mestne carine v zakup (Daz oder Toppelte Zapfenmass), dalje dovoljevanje vinotoča pod vejo, odobravanje računov za mestna dela. cenitev nepremičnin in premičnin, zlasti v zapuščinskih zadevah, dopuščanje tujih prodajalcev na brežiški semenj. Dne 19. maja 1586. je magistrat določil cene, po katerih smejo mesarji meso prodajati, pa tudi odredil, da morajo zakol prej njemu naznaniti. Za kršitev teh predpisov je bila zagrožena kazen petih zlatnikov in zabrana nadaljnjega trgovanja (Handl). Za cenitev (»Schatzung«) prav za prav za oceno pravilnosti mere in teže. na trgu sta bila postavljena dva moža (zap. iz 1. 1595.. list 2). Glasom zapisnika z dne 22. decembra 1606. pa so zborovali mestni sodnik (»Voth< (= »Volit«)) »und ganze ge-rnein« in so soglasno sklenili, da se ne sme ob navadnih tržnih dneh trgovati »ausserhalb der Fragen Kirehtage« eno celo leto. Izvestno dobo sta opravljala mestna stražnika (n. pr. v 1. 1588.; gl. list 42) hkratu službo žitnih merivcev (Ge-traidmosser). Za odškodnino sta si smela pridržati polovico odpalega žita, drugo polovico in mernino (Mossgeld) pa sta morala vsako soboto oddajati mestnemu sodniku v korist občine (Gemeiner Statt). Na kraju tega poglavja naj navedemo še tiste pritožbene točke, o katerih je bilo že govora pod III. zastran zapisnika iz 1. 1648. v tem smislu, da je stavil novoizbrani župan njih upoštevanje za pogoj, da se hoče tega mesta poprijeti. Izvajal je zahteve: 1.) Vsu pota povsod in v vserii obgradju (Burghfriedt) se morajo pridno popravljati; 2.) žito se ne sme z dobičkom prodajati; 3.) nobenemu podložniku (»Inivohner«) se ne sme dopuščati, da si drži prešiče ali živino; 4.) še manj se sme dovoliti podložnikom, da hi živino klali (»das Viehschlachtelm); 5.) za vsako vrsto žita se mora cena posebej določiti in za prodajo tudi razglasiti; 6.) sodniku dolžna pojedina se mora ost variti (»ins Werk bringenHerr Venvalter der ehrsamen Grafschaft Cilli« je proces kasiral ter zaukazal novo razpravo. Na tej je ma- gistrat podal nekoliko obširnejšo utemeljitev prejšnje sodbe, toda pustil jo je v bistvu skoraj neizpremenjeno. Samo dostavil je, da naj drugo polovico dobe bližnji krvni sorodniki, ne pa nezakonska zapustničina hči Kristina sama. Obe stranki ste se pritožili na višjo oblast. Pol leta pozneje (list 80), dne 15. oktobra 1592. beleži zapisnik, da je bila razglašena sodba višje oblasti in da je bila izvršena. Toda vsebina rešitve se ni zapisala. Za leto 1602. (list: 98) pa je že posvedočena odločba magistrata, da se neki »Testament zu Crefftetl« spozna in sicer » zu verhuttung eines ditzorts eingesprengten Uncostens«. Odredbe po magistratu glede dediščine nepremičnin niso bile dokončne, ker so bližnji sorodniki smeli uveljaviti retraktno pravico v obliki zahteve, da se jim ponudi zapuščina v nakup, ako bi imelo priti do dražbe. Prodaja na dražbi se je razglasila javno. Sorodniki, ki so zatrjevali, da niso vedeli za takšno razglasitev, so bili od magistrata zavrnjeni (list 45), če so zoper prodajo na dražbi ugovarjali. Ko se je prisojilo izvršilo po testamentu, pa dedič ni hotel priznati dolga, ki ga je napravil zapustnik, je magistrat naložil upniku prisego (8. januarja 1593.) o tem, ali in koliko je dobil plačila na dolg. Na dan sv. Mateja istega leta je upnik »sein Juramenta wie gebrauchig vor dem Ers. Magistrat gethan vnd seindt ihme also die Gerhaben vnd Erben 30 fl 80 pf gegen Schein za geben schuldig«. Naj omenimo še en primer, ki spada v dedno pravo, o katerem pa ne vemo prav za prav, kakšnega pomena je bil. Dne 13. aprila 1616. je šlo dvoje skupin mož v hišo Šibile Žerjak. V prvi skupini se navajajo mestni sodnik, glavar pa še dva druga meščana iz Zagreba, v drugi mestni sodnik, pisar in dva druga meščana iz Brežic, pa še grajski upravitelj iz Mokric. Prva skupina se naziva won Justin Aqui-leo and seiner Hauswirthin eligierte Begstandh, druga pa »als Šibil len Zergalchin und ires Suns Casper Schivein-furter erkhiesste Begstandt«. Pri omenjeni priliki v tisti liiši je vprašal Nikolaj Dragovanovič namesto in v imenu navzočnega brežiškega župana soprogo gospoda »Justina« javno, tdi zahteva in sprejme prostovoljno prisojeno dediščino in ničesar drugega, ostalega pa se odreče. Bržčas je šlo za čin previdnosti, da se ne vname pravda radi dediščine. Morda se je hotelo z navzočnostjo toliko prič ravnati tako, kot bi šlo nekako za napravo ustne poslednje volje po rimskem pravu. Vsekako so imeli Zagrebčani vplivno besedo pri določitvi oblike ob izjavi. C. Glede stvarnega prava magistrat ni imel mnogo posla. Preseneča, da smo mogli v dveh primerih zaslediti, da stavi prodajalec imenoma navedenemu kupcu prepustitev nepremičnine samo na ponudbo (list 54. 163). Zdi se, da je imel magistrat, ali morda bolje: mestni pisar, pri prometu z nepremičninami nekakšno posredovalno vlogo in s tem tudi dobiček. O prometu glede lastnine nepremičnin in premičnin naj zabeležimo izmed redkih primerov sledeče: L. 1590. si je izprosil Marko Podvinski od magistrata, da sme od občinskega sveta kos mestne zemlje, ki meji na njegovo njivo, zagraditi, za kar bi dajal vsako leto enega kopuna: komu, ni navedeno (list 64). Še isti dan je bil tisti kos (Spitz) v naravi izkazan (aufzaigt). Pri tem izkazovanju so bili udeleženi mestni sodnik, mestni pisar, pa še štirje meščani. Zagraditev je pomenila pač kup, ne pa zakup. — Leta 1588. (list 49) sta se meščana prepirala radi pol sežnja zemlje. Magistrat je odločil, da naj ta svet vsak po polovici »bee-hueblich innen halten und geniesen sollen<. Oba pa morata ta svet mestni občini plačati. Tudi naj poslej mirujeta, bajti, kdor bi se pregrešil zoper to. plača globo 10 zlatnikov. V nekem primeru iz 1. 1585. (list l) je namestnik gospodarja Paradajzarja iz Sevnice s tožbo uveljavljal, da je toženec konja vzel s kmetije in s tem motil zemljišče (also seines Herm Grunde gestort): cenil je vrednost zemljišča na 500 zlatnikov. Ugovor toženčev se je glasil, da je konja, hi je ostal po zadnjem turškem napadu pri njem. samo odvedel i>auf Paidascll« v Karlovec, t. j. kot vojni plen in da je moral tam celo priseči, da nima nobenega drugega konja več. Sledila je poravnava, ker je šlo tudi še za žalitve časti. Zelo malo je bilo pravd ali zapiskov o zastavnih pravicah na nepremičninah. Zasledili smo in zabeležiti hočemo primer iz leta 1586. (list 10). kjer je šlo za i. zv. staro usta- no vilo zastave (altere Satzung), toda ne vemo, ali je bilo s kakšno listo posvedočeno. Miha Cvetko in Miha Rajkovič sta se prepirala (»Irrung und Zwiespalt« označuje zapisnik njuno razmerje) radi njive. Cvetkov očim (Steuffvatter) in njegova mati sta jo Rajkoviču zastavila. Ugotovilo se je, da je bil Cvetku dal njivo radi poplačila dolga v last, ali ta take rešitve ni hotel sprejeti; dalje, da je Rajkovič imel njivo 28 ali 29 let: v mirni posesti (in ruehiger Posess), da pa je bival Cvetko v deželi, ne da bi bil v tej zadevi opravil sporočilo. Torej naj njiva tudi poslej ostane napram vsakomur nemoteno Rajkoviču. Po starem ustanovilu je dobil upnik na zastavljeni nepremičnini posestni užitek (Geuere). Plodovi zemljišča so pa ostali upniku ali kot obresti za glavnico (Zinssatzung, Ewig satzung). toda moral jih je porabiti za odplačilo dolga. V našem primeru je šlo pač za prvo varianto, samo da to v zapisniku ni prišlo do izraza. Na drugem mestu (list 98 iz 1. 1602.) je bilo govora, da se prisodi zidanica kot tožnikov y>Pfdndt und Satzguth per die 35 /7* kot prosta last; pobližnih podatkov pa zapisnik ni navedel. Stvar ni povsem razumljiva. Prehod zemljišča na novega lastnika se je v naslednjem primeru iz 1. 1586. (list 18. 19) obnesel na čuden način. Janže Počkaj se je pritožil zoper Andreja Rataja radi zidanice (Gaden). Le-to so imeli dolgo Počkajevi stariši (inne-gelialten) in za njo plačevali vsako leto davščine mestu Brežice. Med tem ko je dolžnik nekoliko let (etliche Jar) bival izven dežele, ni plačeval davščin, pa je vendar pripravljen sedaj to storiti. Zato naj bi mu magistrat prisodil (einantivorten) zidanico. Toženec pa se je izgovarjal, da tožnikovi osem let niso njemu dajali nobenih obresti, na kar so mu zidanico izročili, ker je njemu zapala. on pa jo je dalje prodal Dvorskemu za 4 (1. a poleg' tega je dal Dvorski stari materi tožnika 19 ogrskih dukatov vrednosti deloma v gotovini, deloma v žitu, na zidanico. Magistrat je odredil, da ostane zidanica z zemljiščem Dvorskemu po primernosti (bleibt billichh vendar ostane Dvorskemu na prosto dano, ali hoče »aus Gutwilligkeit« vrniti zidanico proti povračilu izdanega denarja (»gegen erlegung seines hinaus gegebenen Gelts«). Vsa ta zadeva spominja zelo na moderno institucijo zaupnega prenosa lastnine za varstvo nekegadolga (Sicherungsubereignung), ki čaka tudi še pri nas zakonite ureditve. Omenim naj še primer, kar se tiče odreditve pota za silo. Dva brata sta kupila skupno zemljišče, pa sta ga razdelila. Pri določitvi pota sta se sprla. Magistrat je odredil narok za spravo. Enega brata so pripravili, da je ponudil drugemu roko v spravo na osnovi ustreznih predlogov. Drugi pa je roko odbil. Pravna stvar se v zapisnikih (od I. 1585.) ni več pojavila. Č. O b v e z n o in o d š k o d n i n s k o prav o. Tudi v tem pogledu v zapisnikih ni mnogo takšnega, kar bi trebalo posebej zaznamovati. Pogodbe so se sklepale, kakor je to večkrat zabeleženo (n. pr. list 55) slovesno »bei seiner tuahren Eern, Threu und glauben, mit Mundt und Handt obligiert«. Da bi bilo vse io konstitutiven pogoj za sklep pogodbe, pa se iz zapisnikov ne da ugotoviti. O likofu (Leitkauf) je bilo večkrat govora. Po besedilu zapisnikov se ne da spoznati, ali je bila dejanska izvršitev likofa pogoj za nastanek pogodbe ali le nje potrdilo. Glede zakupnega prava je treba ugotoviti, da se je poleg nepremičnin oddajala tudi pravica pobirati carino in odmerščino v zakup (list 96 in mnogo drugih primerov). Skupna posetev od tožnika v zakup vzete njive v jeseni je vedla (list 11) 1. 1586: do pravde; izid je bil nedoločen. Toženec naj dokaže, so sodniki dejali, da je sam seme kupil, pa mu bo moral toženec vrniti stroške. Zanimivo je v glavnem. da so se vršile tudi takšne spolovniške pogodbe, ko da eden zrnje, drugi njivo. Patriarhalno naziranje o prenehanju dolžnosti pogodbenega razmerja se zrcali v sledečem primeru: Leta 1595. (list 2) je tožil ljubljanski irgovec brežiškega meščana, da mu plačaj nekoliko sodčkov (lagelri) olja. Vsota terjane prodajne cene v zapisniku ni navedena. Toženec je ugovarjal. da je prišel tožnik v njegovo hišo, pa je bila doma samo njegova soproga. Tožnik se je napram njej nespodobno vedel (alsbald vnters Furtuch gegriffen) in ji za primer. da se mu vda. obljubil, da bo kupnino, če jo dobi, njej podaril. To je toženec pred magistratom naznanil in ponudil tudi dokaze za resničnost. Očividno je iz tega dejstva izvajal, da mu na vse to, kar se je zgodilo, ni treba ničesar plačati. O kakšni nezvestobi soproge ni govoril. Sodišče je dokaze sprejelo. Odrejen je bil pravilni narok za 14 dni pozneje; češ, na njem se bo dalo spoznati, kaj je »Recht und billig«, toda vse gre na stroške onega, ki pravdo izgubi. V zapisnikih pa poslej ni nobene rešitve te zadeve: bržčas ste se stranki izven sodišča poravnali. V nekem primeru iz 1. 1602. (list 98) je sodišče (magistrat) izreklo, da je bilo kupno pismo (Kauffbrieff) prerano napravljeno (falsch aufgericht), zbog tega »kasirano« in k spisom pri sodišču vzeto. Iz zapisnika izvemo le, da je šlo za kup lesenega hrama, bližnjih okolnosti pa ne. Drugod (n. pr. list 162 iz 1. 1605.) je govora o »landtbrieffiger Schuldschein«. Tu je šlo bržčas za zadolžnico, ustanovljeno pod pristavkom (klavzulo) »des allgemeinen Landschaden-bundes«. Sicer pač ne bi zapisnikar uporabljal omenjenega izraza o posebni kakovosti pisma. Kjer je nastala škoda, tam nastane dolžnost poškodo-vatelja, da jo povrne. Škodo, nastalo po popašnji, pa je treba naznaniti -»bei seinem guetern Geivissen oder beg sei-nem Aide«, inače zahtevek propade (list 4). Temu nasproti pa so sodniki še v istem letu priznali (list 3) odškodninski zahtevek v znesku, ki ga določijo guette Lente«. Drugače pa so postopali sodniki v naslednjem primeru (list 32); Toženec je zalotil konja na posejanem svetu, pa ga je s kljuko hudo poškodoval. Sodba se je glasila, da naj vzame toženec konja k sebi in ga izleči. Če pogine, mora plačati odškodnino »nach billigen Werte«. Vsekakor pa mora biti škoda zaradi popašnje poravnana. Zagotovitev odškodninskega zahtevka na ta način, da se vzame in odvede živinče v hlev odškodovanca, je bila dovoljena. V 1. 1588. (list 51) je živina napravila tožniku škodo v vrtu. Dal je škodo ceniti po treh cenilcih, odvedel pa je tožniku živinče. Toženec je živinče šiloma nazaj k sebi privedel. Škodo je moral toženec povrniti, zastran samo-lastne odvedbe živine pa je dobil mestni sodnik od magistrata nalog, da ga kaznuje, kakor je to potrebno (nach Notturfft). Že v 1. 1587. se je pojavilo vprašanje, kako naj se izpolnjujejo obveznosti, za primer, da se v času med sklenitvijo in izpolnitvijo pogodbe valutarne razmere pri tekočem novcu poslabšajo. Storjena je bila nekakšna obča sodba (kakor na vinogorskili zborih) po magistratu in vseli na sodnem zboru navzočnih meščanih (»durch die Burgschafft einhdllig«)v sledečem praveu: »damit Jedioeder Burger bey Peen von 1 Ducat in Gold, die Miintz nit anderst alls nach der Valuation einnemmen vnd ausgeben solle«. VI. Kazenskopravne zadeve: Ni, da bi šele morali poudarjati, da v času, ko so se pisali naši zapisniki, še ni bilo stroge ločitve med civilnopravnimi zahtevki po odškodnini in kazenskopravnimi zahtevki, ko so pa vsem tem sledile mnogokrat sprave med strankami. A. Ocena krivde po t e ž i n i. Kazenske tožbe so bile deloma javno-, deloma zasebno-pravnega značaja; posl ed nje tvori jo pretežno večino. Brežice so imele pravico sodstva le glede causae minores. loda magistrat je šel včasih preko tega, vendar tako, da je pustil vprašanje sojenja po krvnem sodniku deželskega sodišča odprto. Dne 15. juni ja 1587. je imel magistrat soditi Nežo Dimeč, ki je hotela svojega moža s kačjim strupom umoriti, pa se ji je poskus izjalovil. Zapisnik ugotavlja, da so sodili notranji svet, poleg njega pa še nekatere nepristranske osebe. Odlok vseh teh se je glasil: Čeprav je zaslužila Neža Dimeč po »Landts- vnd peinliche Gerichtsord-nung« veliko kazen (mišljen je bil pač red za štajerska deželska sodišča z dne 24. decembrti 1574.), pa se vendar le za to, ker se je njen soprog za njo zavzel, kazen zniža na št iri tedne kehe, na kar se naj izpusti na prosto, toda le, ce bodo njeni sorodniki zanjo prosili in se pismeno zavezali, da po njihovi skrbi toženka ne bo ničesar hudega več storila, ne zoper moža, ne zoper druge ljudi, l oda pristavljeno je bilo »mit den Gericht umb sollichen Vbel abzukhomen schuldig«. To je pomenilo, da ostane še vedno pri možnosti, da jo tudi sodišče, ki je pristojno zai causae maiores, k&z-nuje. Drugi primer: Dva sta se 1. 1588. prepirala in psovala. pa do krvavega stepla. Zapisnik pravi (list 30), da se kaznujeta radi psovk, posebej pa je »vermiig der Land-gerichtsordnung« 2 fl. plačati dolžan »dem Stattsgericht« tisti, ki je drugega na telesu poškodoval, dasi mu je mestni sodnik prej naložil pokoj. V 1. 1585. sta župnik Kessel- 4* brester in mestni pisar mrtvo dete skrivoma zakopala; to da izzziva. pravi zapisnik, božjo kazen. Zapisnik je bil v tej stvari pisan od druge roke, ne od navadnega pisarja. Obema, župniku in pisarju, so sodniki zabičali, da naj se do nadaljnjega vzdržujeta opravljanja svojih poslov, dokler ne pride od višjega oblastva odredba, ki je potrebna. Tožba — še v drugem primeru — se je glasila (1. 1588., list 33), da je toženec tožnika z nožem sunil in ga hotel usmrtiti. Za to bi ga bilo »nach der fiirstlichcn Landesgerichtsordnung im 43 Articl« kaznovati. Ker pa je trdil toženec, da ga je tožnik prej opsoval, kar je bilo povod za napad, dali so mu sodniki priliko, da to na novem naroku po šestih tednih dokaže. Šele potem se bo tako postopalo, kakor se to mora (»wie es sich gebuhrt verfaren locrdeni). B. Splošne določbe. O tistem delu kazenskega prava, ki spada po modernih zakonikih v t. zv. splošni del. pripominjamo sledeče: V ogromni večini primerov ni izrečno omenjeno, da se zahteva za kaznovanje krivda po tej ali oni obliki. Predpostavlja pa se vsekakor neka izvestna krivda, kajti v nekaterih primerih je vendarle rečeno, da je šlo za casus fortuitus, ki se ne kaznu je. Sostorilstvo. nasnova, pomoč se kaznujejo. Tudi tisti, ki za kaznivo dejanje ve. pa tega ne ovadi, se kaznuje z globo (list 78). Kazenska sredstva so pa bila: zapor v mestnem stolpu (turm), denarna kazen, izgon iz mesta, ukaz stranki, da prosi za odpuščan je. Zapor je bil odrejen enkrat samkrat v trajanju za cel mesec dni (Verfestung) zbog obrekovanja, da je zakonska žena prešuštvovala, čemur naj sledi po prestani kazni še izgon iz mestne J občine »billig«, da si zopet pridobi milost (»Hulden und gnaden Khombt«). Drugi primer kazni preko 14 dni se tiče nam že znane kazni Neže Dimeč, ki je dobila štiri tedne zapora. Tnače je govora vedno le o zaporni kazni do 14 dni. Značilno je, da so se obsodbe opetovano glasile tudi tako. da naj ostane pri zaporu tako dolgo časa, da pride do sprave med zaprto in razžaljeno osebo ali pa. če ste obe zaprti, med obema. Mnogokrat pa je bilo tudi rečeno, da naj traja zapor toliko časa. da si izprosi zaprti milost mestnega sodnika (»Huldt« ali »Holdt»). V takšnih primerih pa zapor menda ni trajal prekomerno dolgo, gotovo ne preko 14 dni. Bogokletstvo je bilo po CCC za Štajersko primer causae maioris, sojenje bi spadalo pod deželsko sodišče. Vendar so storilca (list 6) obsodili, da gre v stolp (Turm) in ostane tam toliko časa, da prosi za odpuščanje mestnega sodnika, kakor tudi še drugo osebo, ki jo je pri tisti priliki psoval. Pri drugih primerih pa se je glasila sodba, da gre obsojenec v zapor in ostane tam dotlej, da plača globo (listi 9, 20, 51, 59) ali pa, da položi varščino (kavcijo), da ne bo več storil kaznivega dejanja (lista 18, 20). V enem primeru (I. 1590., list 68) se je zgodilo, da se je naložila tožencu prisega. s katero se obvezuje magistratu, da ne bo več grozil s puško. Mestni sodnik je imel veliko oblast. Včasih je prepustit magistrat izrek o kazni samemu mestnemu sodniku (list 69). včasih je on sam prepovedal strankama vsako zdraho in to pod kaznijo (Peen) izvestnega zneska v zlatnikih. Skoraj vedno pa pride po vsaki sodbi glede žalitve, zlasti obrekovanja. do dostavka, da se strankama naloži globa v izvestni vsoti za primer, da bi se žalitve ponovile. L. 1588. je bil tožen mestni sodnik Boštjan Wayd (Bajt), da je Andreja Veresinarja poškodoval. Ko je ta v svoji hiši stal ob oknu, mu je vrgel mestni sodnik kamen, izbil dva zoba, nato pa ga je dal zvezati in v keho odvesti. Mestni sodnik se za kamen ne spominja, pač pa prizna, da je dal tožnika odvesti v keho, ker je Boga preklinjal in vso občino klevetal. Konec te pravde je bil, da sta stranki (»Parteyen« pravi zapisnik) na nasvet mestnega svetovalstva sklenili poravnavo. V nekem drugem primeru je šlo za »erverletzliche Wort«. Sodniki so ukazali strankama, da morati takoj (straggs) druga drugo prositi za odpuščanje, vsaka nadaljnja žalitev pa se jima prepove pod kaznijo petih dukatov. V tretjem primeru — in takšnih je še več — sta se dva sporekla vnovič, ko jima je bilo pod globo prepovedano, da bi se poslej še žalila, lista globa, po 10 zlatnikov, je bila izrečena za zapalo, a ona dva ne sineta zapustiti sodne hiše. preden ne založita vsak po 50 zlatnikov kot varščino, da se v bodoče ne bodeta več žalila (lista 88, 111). Prošnja za odpuščanje se je morala javno izvršiti (list 59) tu pa tam tudi »za božjo voljo« (list 42. 70. 80) ali »um Wunden Christi Jesu« (list 139) ali »mit Mund und Handt«. pred sodiščem (list 83). Globe so šle v prid mestni občini (list 70 veli to izrečno). Samo v enem primeru iz 1. 1633. (list 139) je bilo izrečeno od nepristranskega sodišča, ko je prišlo do sprave med strankama, da se tožencu prepove nadaljnje prepiranje pod globo 100 zlatnikov, tako: če bi se prepoved kršila, zapade tožencu globa brez vsake sodbe, a prvo polovico dobi upravitelj v Celju kot višja oblast nad mestno občino, drugo pa mesto Brežice. Razen tega pa bi se toženec iz mesta izgnal (von der Statt beurlaubt werden soli). H kazni na imovini bi morali šteti pred vsem zapad celokupne imovine. Na dveh mestih je bil tak zapad zagrožen za primer, da bi obsojenec ne spoštoval sodiščne zapovedi. Ali je v resnici prišlo do takšnega zapada, iz zapisnikov ni razvidno. Brez poznanja vseh, tudi nezapisanih okolnosti pa se ne da razbrati, kako je bilo: ali je bil mišljen omenjeni zapad kot kazenska sankcija ali pa kot posledica kazni izgona, ki nam je iz slovenskega običajnega prava vinogradnikov že dobro poznana. Na enem mestu je bilo govora o zagrozitvi izgube imovine v zvezi s kaznijo na telesu (an Leib und Guet). Ta kazen nam je iz Gorskih bukev poznana. Vendar v zapisnikih njena resnična odreditev ni posvedočena. Šlo je v tem primeru za očitanje prešuštva (list 36). O izgonu je bilo govora tudi v neki pravdi, o kateri bomo še pozneje govorili (I. 1590., list 68). Tu je mestni sodnik sam na prošnjo soproge učitelja neko žensko zapodil iz mesta, ker je bila na slabem glasu (Hure). Odgovornost za kazniva dejanja soprog je prešla v nekaterih primerih na zakonskega soproga. Moža sta n. pr. tožila drug drugega radi psovk, s katerimi ste se obkladali soprogi. Sodišče pa je razsodilo, da naj moža sama vsak svojo ženo kaznujeta, da se ne bodeti zopet žalili. Če moža tega ne bi storila, pa bi prišlo vnovič do tožba, bodeta ona dva kaznovana vsak z I zlatnikom globe (listi 21, 24, 62). C. Posebna kazniva dejanja. Brežiško pravosodje ni moglo razlikovati med strogo kriminalnimi in civilnimi in upravno-pravnimi zločini. Dejali bi. da se je sodilo in kaznovalo po vidikih policijskega duha samov to svrlio. da se vzdržuje potrebni red v mestu. To je prišlo do jasnega izraza v pravdi 1.1587. (list 26), ko so sodniki utemeljili zahtevo, da se morata prepirljivca v bodoče vzdržati zdrahe, s tem, da sta dolžna po sodbinih določbah »sich aller burgerlichen Zucht befliissen«. Če brežiški sodniki niso mogli ali smeli sami kaznovati, napravili so pritožbo na pristojnega sodnika z zahtevo, da se izreče kazen. Dne 15. oktobra 1586. (list 20) je bila sklenjena pritožba zoper rajhenburškega rablja Lovrenca Schneider »vor dem oberen Tori, ker je neopravičeno prodajal in trgoval, v svoji hiši pa trpel izvrševanje poltne nečistosti. Napiše naj pritožbo mestni pisar, a vroči naj se hišnici »des Herm Paradayser«. O nadaljnji usodi te pritožbe v zapisnikih ni več govora. Sodba, ki so nehale brez obsodbe, je čudovito malo. V naslednjem bomo navedli nekoliko primerov kaznivih dejanj, ki so bila predmet sojenja. Vendar ne vemo po kakšnih konkretnih predpisih se je sojenje vršilo. Zdi se, da je prevladovalo mnenje, da smejo mestni sodniki tudi sami po svojem prepričanju neko dejanje kaznovati, čeprav se dotlej še ni tako postopalo. Mestni sodnik je ovadil sam moža, ki mu je soproga prodajala predrago male svečke, kar da je »voli straffens-iverh; sledila je mala globa. Štirje toženci so dobili globo, ker so brez vednosti mestne občne točili mošt po 3 krajcarje; kaznovani so bili z malo globo, češ, odslej ne sme nihče več nikakšnih novot uvajati. Nekdo je nekoliko mestnega sveta prekopal in z ovsom posejal. Tu je bilo pač navedeno, da je to storil »fiirsetzlichi. Za kazen »sollichen Muetwillens« so izrekli sodniki, da sme sodnik, ko bo oves dozorel, le-fega za se obdržati. Mesarji so dobili ukaz, da ne smejo ne ob nedeljah, ne ob praznikih do sklepa pridige niti mesnice imeti odprte, niti ne mesa sekati (22. septembra 1589., list 59). Nekdo je odlagal gnoj in kamenje ob plotu soseda, kjer to ni bilo niti dovoljeno niti primerno. Nastal je prepir, v prepiru nasprotno žaljenje. Toženec je dobil za kazen občutno globo, drugega, tožnika, pa naj kaznuje mestni sodnik po svoji mili volji. Kdor ne pride na poziv k sodišču, se kaznuje z globo. Vsi ti doslej navedeni »zločini« so bili seveda administrativnega ali policijskega značaja. Med kaznivimi dejanji, ki štejejo po modernem pojmovanju med kriminalne zadeve, prednjačijo žalitve in tepeži. O teli je bilo že mestoma zgoraj govora. Tu naj navedemo le dvoje, troje primerov posebno težkega značaja. Mati je pred sodiščem lažnjivo navedla, da je njena hčerka prešuštvovala. Hčerka je io odločno prerekala. Sodišče je izreklo, da jo je mati opsovala (verschimpft), ter je to kaznovalo z izgonom »bis auf weiteren Bescheid, sich in Ge-mainer Statt und derselben Purgfridt nicht finden lassen« (list 48). Že znani nam župnik Šalkovec se je pritožil zoper učitelja Lavriča, da je le-ta psoval tožnikovo ženo in hčerko s »hure«, njega pa z »Dieb und Schelm«. Toženec se je zagovarjal, da so pričeli prepire župnik, hčerka in njegovi posli, da pa on ni izustil nobene hude besede. Bil pa je vendar obsojen, da mora župnika »za božjo voljo« prositi za odpuščanje. Če bi v bodoče ponavljal take besede, ga odpuste iz službe v šoli in cerkvi in plačal bo 5 zlatnikov v korist občine. Ta dan pa ostane v sodni hiši tako dolgo, da doseže pri mestnem sodniku milost (Huld). Še mnogo drugih primerov bi lahko zabeležili, kjer je šlo za žalitve, združene s tepežem ali z napadom zoper osebo. Posebej nam je treba zaznamovati primer, kjer je bila občina kot takšna oklevetana. V nekem primeru je šlo za napad na osebo tožnika in za kleveto zoper vso občino (mit Gott gelastert). V stvari je bilo treba trikrat razpravljati. Prvotno kazen 20 zlatnikov so sodniki pozneje na to-ženčevo prošnjo znižali na 5 zlatnikov (list 78). L. 1592. je bil župnik v Brežicah Jurij Vukašinič. Ta se je na proščenju v mestu in na gori »Stattenberg« sporekel z uglednim meščanom Miho Samcem. Stvar je prišla pred sodišče za »Stattenberg«; tu pa je Samec dobil od župnika po licu. Očitki toženca, ki so bili naperjeni zoper župnika, so bili težki (»dass ja der Pfarrer sich solite mit einer Westien |beštijaj umbgezogen habenbey seinem biirgerlichenAick. Očital mu je, da je psoval stranko in njega, ko mu jo je ovadil radi žalitve vse občine. Mestni sodnik je moral za kazen žaljenca »za božjo voljo« odpuščanja prositi, dalje je bil 14 dni v stolpu zaprt. Za čas, ko bo trajal zapor, se je postavil za upravitelja sodnega urada Fortunat Muslič. V zapisniku je navedeno, da je bil njegov delikt storjen v pijanosti in pa, da mu mestna občina kazen lahko milostnim potom odpusti (doch auff Gemeiner Statt Begnadung), vendar šele »nach vollzogener Straff soli Im Widerumb das Gerichtsambt ein-geantwort werdem. V drugem primeru (dne 28. februarja 1597., list 91) je šla tožba zoper soprogo mestnega sodnika, ki je žalila tožnikovo soprogo. Sodišče je naložilo mestu, sodniku, da naj pripravi svojo soprogo do tega, da bo prosila nasprotnikovo soprogo zn odpuščanje: obema soprogoma se zapreti globa 20 zlatnikov za primer, cla ne bi poslej svojih žena držala v vajetih, torej v pokorščini (in Zaumb halten). I ret j i primer je bil podobne vrste. Dne 4. marca 1608. je bil tožen (list 109) mestni sodnik, ker je obdolžil nasprotnikovo hčerko, da se je spečala z nekim moškim; tudi med soprogama nasprotnikov so pale »famosische Reden«. Vse prizadete osebe so prišle pred magistrat, ki jih je na »votterlich vermunen« pripravil do mirne sprave. Kontumacialnega postopanja sodniki niso dopustili, ko je nastopil kol tožnik sam mestni sodnik, njegov nasprotnik pa ni prišel. V tem primeru se je glasila sodba, da naj prevzamejo sojenje štirje gospodje od občine obenem z notranjim svetom, a zagrozi naj se tožencu kazen na telesu, če bi se prihodnjič povabilu na narok ne odzval. Čez 14 dni je bila razprava, pa je bil za to pravdo določen drug mestni sodnik in je bilo izrečeno, da naj se vrši razprava v hiši Mariina Omrzla. Drugih podatkov, kako se je pravda končala, ni. Tožbe, ki so se na magistratu vlagale, se imenujejo v zapisnikih različno. Vse označbe se dajo opredeliti po modernih vidikih nekako (ako-le: Na prvem mestu treba navesti pravde, ki so se tikale reda v življenju med zakonci. To so bili »Ehestorungsprocesse«. Zelo mnogokrat nazivajo zapisniki pravdno razmerje z »Irrungen«, mnogokrat tudi s pristavkom »und Strittigkeiten« ali mnd ZwiespalU. To so bile navadne civilnopravne zadeve. V zadnji vrsti pa se še imenujejo tipične »hochste Beschwer«. To so bile pa vseskoz kazenskopravne zadeve, ki so zahtevale nujno rešitev, zlasti težke žalitve, združene s telesnimi poškodbami. Zastopstvo pravdnih strank se je mnogokrat izvajalo: Nomenklatura zastopnikov v širšem smislu besede je bila sledeča: Beystand, Vormund, Advokat, Prokurator, Gerhab. Kazen tega je mnogo primerov zabeleženih, kjer je zastopal soprog svojo soprogo brez vsakega pooblastila. Omožene ženske so prihajale le prav redko k sodišču osebno. Najširši pojem je bil »Beystand«. Nimamo opore za trditev, da je bil to vedno — iz drugih virov nam že znani — »pravdač«. Lahko, da so zapisnikarji imenovali navadnega pooblaščenca za »Beystand<. Tako je bil že opetovano imenovani Peter Scliweinfurter, tedaj mestni pisar, 29. avgn- stu 1585. »Begstand« druge žene zeta župnika Ivana Zvešiča, kjer o pravdaču ni moglo biti govora. »Vormund« pa nikakor ni bil varuh ali skrbnik; kajti v mnogobrojnih pravdah nikoli ni nastopal za maloletno stranko. Po vsej priliki je šlo v teh primerih za »besednike«, torej za institucijo, ki je bila začetkom novega veka med Slovenci znana (»Fiirsprecher«. v Švabskem zrcalu). Advokat se navaja samo enkrat (list 16, 13. oktobra 1586.). Po njegovem imenu Ischtuan Schtorch bi sodili, da ni bil brežiški rojak, vsekakor pa odvetnik po poklicu, morda iz Zagreba. Nasprotnik tega advokata v istem procesu pa je dajal svoje izjave po svojem »Procuratori-ju (list 17). Kakšno vlogo je imel, ni razvidno. Bržčas je bil besednik. »O »gerhabih« = jerobih smo že govorili (IV. a). Kako so potekale sodne razprave, v zapisnikih ni nikjer navedeno. Pač pa vemo, da so poznali navadne pravdne naroke, dalje peremptorične naroke in »končne dneve« (endlicher Gerichtstag). Če je bila pri navadnem pravdnem naroku, zlasti na kvatrne petke, stvar količkaj zamotana, je sodišče določilo za 14 dni ali še dlje pozneje perempto-rični narok, to je razpravo, na katero naj stranke prineso ali privedejo vse potrebno, da se pravda zvrši. Kdor na lak dan ni prišel, je bil vsaj pri pravdah za imovinske vrednote (Irrungen) navadno kontumaciran (n. pr. list 4, ko je šlo za dediščinsko pravdo). Drugod pa, kakor tudi v izvestnili važnejših primerih, se obsodi meščan, ki je doma, pa ne pride, brez vsake milosti na 15 zlatnikov; tudi ga zapro in ne izpuste prej, da imenovano vsoto položi, 'l ako je bilo sklenjeno v 1. 1585. (list 3), pa tudi pozneje še večkrat. Vse kakor pa je moral tisti, ki je zakrivil prekršitev, plačati nasprotniku naslale stroške. Dokazovanje se je — po naših zapisnikih — vršilo skoraj vseskoz po pričah. Včasih so jih zaslišali brez zaprisege, včasih so se priče opomnile na svojo meščansko prisego. V enem primeru, iz dne 24. februarja 1859. (list 54), pa je sodišče razsodilo brez dokazovanja po tožbenem zahtevku, ker je tožnik vzel svojo izpovedbo na svojo vest in prisegel, da mu nasprotnik ostanka kupnine za vola nikdar ni plačal. Sodbe so se izrekale s prav malimi izjemami soglasno. Veliko je število pravd, ki so končale z mirno poravnavo strank. Glede zabičevanja, da naj se stranke v bodoče vzdržujejo zdrah ali ponavljanja kaznivega dejanja, se sklicujemo na ustrezna izvajanja pod VI. Omeniti moramo, da so brežiški sodniki v enem primeru poskrbeli za to. da se prisotnost osebe storilca kaznivega dejanja zagotovi v tem smislu, da bo na dan prihodn je razprave zares na razpolago. Šlo je za Ljubljančana (list 45). ki je bil obtožen, da je v Brežicah zagrešil prešuštvo. Ker so morali razpravo za 14 dni preložiti, so ga za vmesno dobo dali v zapor, toda izrekli, da ga izpuste, če jamčijo za njega poroki. To se je zgodilo, ker sta se zavezala dva upravitelja, eden iz Zagreba, drugi iz Novega mesta, da ga bodeta držala rin der Verhafftung«. B. Pravde pred nepristranskim sodišče m. Kakor znano, so se začetkom novega veka institucije nepristranskega sodišča posluževali zlasti tam. kjer je šlo za pravdanje med patrimonialno gospodo in podložniki ali pa za zelo nujne zadeve. V Brežicah so šli daleko preko tega. Postavljali so nepristranska sodišča, sestoječa iz razsodnikov, izvoljenih po enakem številu od obeh strank, pred in med tožbenim narokom v vsakterih pravdah, največkrat pa v svrlio dosege poravnave. To je posvedočeno n. pr. na listu 5. ko sta izbrali stranki vsaka po dva moža -»zur Unter-handlungi. V nekem drugem procesu so sodniki po zaslišanju strank izjavili, da so »die Sachen durch Peide Par-theyen etbass dunkhel filrgebracht vorden< in so zato sami nasvetovali, naj si obe stranki izbereta posredovatelje (Mittelsleutte). To so storili, izbrani so bili mestni sodnik pa še dve osebi od vsake stranke. Le-ti so v resnici dosegli, da sta se stranki poravnali. Pri sojenju pri nepristranskem sodišču so morali biti prav vsi izbrani sodniki prisotni. Pri ljudskih sodiščih je bila postavitev nepristranskega sodišča, potrebna, če je šlo v pravdi za osebo patrimonial-nega gospoda kot stranko. Na takšen povod spominja pravda med bivšim dolgoletnim mestnim sodnikom. Boštjanom Bajtom (Wayd) in pa jezdnim hlapcem »gospoda Gallen«-a radi žalitve. Sodišče je samo izreklo, da se jima postavi y>ein Vnporteisch Recllt (lisi 60, iz 1. 1589.). Samo posredno je bilo govora o odloku, ki ga je razsodišče izdalo(»vnpor-teische Verabschiedung«) na listu 39, iz 1. 1633.; tu je bilo le zaznamovano, da se je stranka pokoravala in prosila za odpuščanje, fnače pa bi prišlo do naložitve globe za primer, da bi stranki žalitve ponovili. Sod išče (magistrat) pa ni vselej spoštovalo odlokov nepristranskega sodišča. V nekem primeru iz 1. (602. (list 100) je tožnika za to, ker je opustil pred magistratom tožiti nasprotnika, učitelja Qvirina (Kerina?), radi psovk, ki jih je izrekel v sodni hiši, obsodilo preko odloka nepristranskega sodišča, ki da je n>das game Gericht begseits ge-setzh, na občutno denarno kazen, na to pa še obema strankama naložilo globo in ju poslalo v stolp (turn) dotlej, da plačata vsak svojo globo. C. P r a v n i leki. Zelo malo je primerov, v katerih se je vložila pritožba zoper razsodbo magistrata. Da bi bila pritožba zoper odlok nepristranskih sodnikov dopustna, iz zapisnikov ni razvidno. Pritožbe, nazvane »apelacije«, so šle na upravitelja Celjske četrti. Morale so biti pismeno predložene. O roku. v katerem se je smela stranka pritožiti, ne izvemo iz zapisnikov ničesar, čeprav sledi na nekem mestu, da je bila vložena »im gebraulichen Termin«. Na zahtevo je magistrat o sodbi izdal »listino«. V nekem zapisniku (22. aprila 1587.. list 20) je mestni sodnik, govoreč v prvi osebi izjavil, da ostane sodišče navzlic ponovni pritožbi v isti stvari pri prvi rešitvi in izda o tem listino. Prizadeta stranka naj pa vloži pritožbo na predpostavljeno oblastvo. Nikjer ni bilo govora o tem. kar je pač vel jalo za pritožbe zoper sodbe ljudskih sodišč, namreč da je sodišče prve stopnje smelo sklepati o dopustnosti ali umestnosti ape-lacije. Nasprotno, mestni sodnik je moral predložiti iipe-lacijo upravitelju v Celju. V nekem primeru, obravnavanem dne 18. septembra 1392.. je (list 82) mestni sodnik opustil celjskemu upravitelju poročati o pritožbi v pravdi za to. ker ena izmed strank ni oddala svojega poročila. Celjski upravitelj je pozval brežiškega mestnega sodnika v Celju na odgovor in ga je kaznoval z globo 5 zlatnikov. Magistrat pa je naložil tisti izmed strank, ki je zamudo povzročila, da mora navedeni znesek mestnemu sodniku povrniti. V drugem primeru pa je prišlo do predložitve apelacije. ker je mestni magistrat naložil pri toži tel ju zaporno kazen. Ape-lacija je bila predložena, pa bržčas od celjskega upravitelja zavrnjena; kajti pritožitelj je prišel (1. 1588., list 56) na občni zbor vse občine in se sam obtožil, da je zagrešil veliko krivdo, ker se je spustil v pritožbo. Tudi je prosil mestnega sodnika »za božjo voljo« za odpuščanje. To je dosegel, ali je moral isto tudi še pismeno potrditi. Magistrat v Brežicah bi pač moral na rešitev apelacije od strani celjskega upravitelja postopati, kakor mu je bilo odrejeno. Kakor so bili redki takšni primeri, kjer je bilo potrebno znova razpravljati, pa so sodniki prve stopnje, če le mogoče, vendarle pri svoji prvotni rešitvi vztrajali. V neki pravdni stvari, ki je šla dvakrat radi apelacije v Celje, se je glasil zapisnik (15. septembra 1592.. list 80): >Ist Apella-tion So von Herm Verivalter erledigt worden zwischen Georgeu Novakh und Georgeu Kruschoivitsch vor dem Stattgericht eroffnet vnd die Erledigung vorgenommen worden«. Č. Izvršbe ni postopek. O njem je v zapisnikih komaj spomina. Samo na treh mestih smo zasledili zapise o opravilih, ki spadajo pod pojem eksekucije. Stranka je bila poklicana pred mestnega sodnika. Pozvana je bila. naj iz vrednosti blaga, ki je na magistratu spravljeno, izplača svoje upnike. Če tega ne stori, bo moral mestni sodnik blago sam med upnike razdeliti. Rubežen kot takšna se ne omenja. Kaj je bilo navsezadnje ukrenjeno, ne izvemo (list 54. iz I. 1589.). V neki drugi pravdi med mestnim sodnikom in tožencem (Werkh) je prišlo do prepira, a povod je bil, da toženec ni dosegel v sporu s tretjo osebo svojih zahtev. Glede tega pravnega razmerja je prišlo do sodnega izreka: ?So nun einfache Pfandtung dis Orts geschieckt, dieselb soli nicht allein straggs Werkh richligmachen sondem auch von dem Herm Stattrichter deswegen gestraft werden.« Tu je torej pač govora o tem, da samolastna rubežen brez intervencije sodišča ni samo dopustna, ampak kazniva (list 70). Čisto mimogrede se omenja na listu 138 iz 1. 1633.. da »Arrest« ni bil »iustificiertz, radi česar se stranka pri obrambi ne bo mogla na ta »Arrest« sklicevati. Po vsej priliki se je bila odredila zabrana prodaje zemljišča, ki se je pa izkazala za neopravičen«. Bržčas je pomenila nekakšno pripravljalno dejanje za bodočo eksekucijo. IX. Zaključki. Iz pestre vsebine foliania mestnih zapisnikov smo povzeli samo najvažnejše točke. .Slika, ki se nam ob kraju nudi, je za slovensko pravno zgodovino pomembna. Zlasti bi povdarili naslednje misli. Prav lepo se da ugotoviti, da prehodi v pravu, po katerem je živelo meščanstvo, do običajnega prava slovenskega preprostega ljudstva, ki je to meščanstvo obdajalo krog in krog in ž njim vzdrževalo gospodarske stike, nikakor niso bili neskladni, nasilni. Izreči smemo celo sodbo, da so se pravne razmere v mnogih pogledih ujemale in spopol-njevale. Zlasti vidimo to pri dediščinskem in rodbinskem pravu, pa tudi pri pravnem postopku. V kostanfeviških in pleterskih foliantili o vinogorskih sodnih zborih in kvatrnih sodiščih zazremo vzporeden ustroj sodstva, pa tudi prav znamenito dejstvo, da se sojenje izvršuje kakor med vinogradniki tako tudi v mestu Brežice ob sodelovanj u zbrane g a 1 j u d s t v a. Tudi meščanstvo v Brežicah je razpadalo v dvoje vrst po stanu. Tu v Brežicah je bilo mogoče izgnati neljubega meščana ali vsaj podložnika. Tsto je veljalo pri dolenjskih vinogradniških sogornikih. Bodbinske vezi so v pravu germansko orientiranega mesteca Brežice poslale pač rahlejše. Toda še vedno se vidijo ostanki vplivov nekdajšnje orientacije po kolektivističnem pravnem naziranju, n. pr. pri povdarjanju karalne oblasti, ki jo ima soprog nad soprogo. V narodnogospodarskem oziru je treba pokazati na dejstvo. da je meščanstvo v Brežicah koncem XVI. stoletja, pa tudi poslej živelo zelo udobno. Kajti vse denarne kazni so primeroma zelo visoke in v zlatnikih izrečene. Tudi visoko število pravd, ki so se izcimile pod vplivom alkohola, kaže. da so se Brežičani radi pozabavali v veseli družbi. Važno se nam pa zdi še tole dejstvo. V brežiških zapisnikih se navedena imena pišejo sicer po tedan jem nemškem pravopisu, ali imena slovenskega ali hrvatskega porekla se nahajajo po svojem številu naravnost v ogromni večini. Vprav v teh mestnih zapisnikih pa se krslna imemi članov notranjega sveta ali prič navajajo po slovenski, n. pr. Jurv, Juuan, Marco, Mathia, Michael. Jansclie, Thomasch, Stippan, Andre i. t. d. Vse to kuže, da je bilo prav gotovo mnogo ieli mestnih zastopnikov Slovencev, ki nemški niti razumeli niso. Iz tega sledi nujno, da se je moralo razpravljati tudi na magistratu v slovenskem jeziku. Zlasti bi povdarili, da se nam doba do protireformacij-skega pokreta kaže v tem oziru izraziteje slovenska nego ona poslejšnja, torej po 1. 1600. To je v zvezi s propadanjem slovenske knjige, pa tudi — še malo pozneje — s posledicami tridesetletne vojske. Odkar je meščanstvo prišlo zopet pod take razmere, ki so vladale pred reformacijo, utihnejo tudi naši zapisniki skoraj popolnoma. Sicer tudi v tej po protireformaciji nastali dobi Brežicam glede svoje avtonomije niso docela popuščali. Ali centralizacijske namere deželne vlade so jim iztrgale čim dlje tem več njihovih prejšnjih pravic, zlasti v sodnem pogledu. Vsaj se vidi. da je celjski upravitelj v drugi polovici naših zapisnikov veliko ostreje nastopal kot prej. Čim bolj pa se je meščanstvo glede avtonomnosti mestnih pravic prikrajševalo, tem več se je tudi odtujevalo slovenskemu kmetiškemu ljudstvu. To pa je vodilo do nemške nacionalnosti, ki je za dobo okrog I. 1600. ne bi mogli še ugotoviti. Zusammenfassting. Die Reclitsverhnltnisse von Rann in cler Zeit voin J. 1585. bis zum J. 1651. Die. Grundlage der Untersuchungen bilden die Stadtproto-kolle, enthalten in einem Foiiant, der jiiagst in cinem Kaufladen als Maku latu r vorgefunden wurde. Der Verfasser rol 11 zunachst auf die Geschichte von Rann a. d. Save — in den Protokol len noch durchwegs Rain genannt. seit dem J. 1322. als Stadt bezeich-net; stellt fest, dass sie keine »Herrnstadt«, sondern dem Ver-walter der Herrschaft Cii 1 i unterstellt war. Ilire Einwohnerschaft bestand aus »Biirgern«, die einen Biirgereid abgelegt haben mussten, und »Inwohneirn« und erfreute sich einer weitgehenden Selbsfver-vvaltung. An ihrer Spitzc stand der am Tagc der hlg. Marcns eines jeden Jahres von der gesamten Gemeinde erwtihlte Stadtrichter. An dem besagten Tage wurden in jedem Jabre die »Vierer« als Kontrollorgane und Reprasentanten der Biirger-schaft, weiter »die Zwiilf im Rat« gewahlt. Seit dem J. 1617. er-scheinen noch »die Zwolf in der Gemein« anf der Bildflache. Die Erstgenannten iibten als »Tnnerer Rat« die F on k t ion en des Stadt-gerichtes aus. u. zw. unter dem Vorsitze des Stadtrichtcrs iiind bei Mitwirkung des Stadtschreibers. Einen Biirgermeister hatte Rann nichl. Erst seit J. 1646. wird der erwahlte Stadtrichter als »Vorsteher« oder »Fiirsorger der Stadt« genannt. Die Gerichtstagungen wurden nach Inhalt der Protokolle regelmassig an Quattemberfreitagein diutrchgefiihrt. In den Zwi-schenzeiten konnten andere, weniger wichtige Rechtsangelcgen-heiten erlodigt werden. Auch solche Sachen kamen ins Stadt-protokoll. doch sind seit dem J. 1610. diesfallige Aufschreibungcn ziemlich selten. Der Verfasser untersucht an der TTand der in den Protokollen vermerkten Urteih' und Entscheidungcn verschiedene Fragen aus dem Gebiete des Živil- und Strafrechts, um die differentialen Momente inbezug auf das, aus anderen Protokollen bekannte Gewohnheitsrecht der slovenischen Bevdlkerung festzustellen. Hiebei werden vielfach sehr ahnliche, wcnn nicht geradezu iden-tische Rechtsverhaltnisse beobachtet. Im Gerichtsvcrfahren ist es z. B. sehr bezeichnend, dass die Prozesse im Quattomberrecht so-wohl in der Stadt Rann. als auch bei den Bergtaidingen vor dem versammelten Volke durchgefiihrt werden. Auch das s. g. Unpar- teiische Gericht wird autf beiden Seiten in weit grosserem Um-fajiigo in Anwendung gebracht, als os in andern Ltindern nach gertmanischem Rechte gestattet war. Die Prozesse werden in den Ranner Prototkollen mit »Ehe-storungen«, »Irrungen« (Živilprozesse) uiul »hochste Beschwer« (Slrafrechi) bezeichne.t. Die Rechtsmittel gegen die Urtčile wer-den an den Vervvalter in Cii 1 i geleitet. Dem Ranner Magistrat als Gcricht steht aber kein Recht zu, eine Apcllation selbst ab-zulehnen, was bei den Volksgerichten der Weingartler allerdings bis ins XV[II. JahrhiUindert gestattet war. In sprachlicher Hinsicht mnss an der Hand der Protokolle festgestellt werfiir ein sachkundiges Urteil die naheliegende Mogliclikeit einer Verletzung ergibtc. Ta definicija nam nudi tudi pravilen kriteri j za presojo stopnje verjetnosti, ki naj bo odločilna za kaznjivost povzročene nevarnosti. Povprečen človek ne bo govoril o nevarnosti, kjer je verjetnost minimalna, prav tako ne, kjer je tolikšna, da je skoraj enaka nujnosti. Na sredi med 0 in 100 je prav tisto polje, ki običajno vsebuje možnosti škodljivih učinkov in negotovost presoje. Absolutne matematične natančnosti seveda tu ni, kakor tudi ne v področju socijal-nih znanosti sploh35. Prav tako se bo spreminjala presoja neke nevarnosti po socijalnem okolju: neka stopnja prometne nevarnosti, kateri je pešec izpostavljen v Parizu, se bo tu presodila kot normalna, na kraju z zelo majhnim prometom pa bo že predstavljala kaznjivo ogrožanje zaščitene pravne dobrine. Ko smo tako ustanovili splošni značaj pojma nevarnosti, moramo še razjasniti nekatere posebnosti pomena, v katerem ga uporabljamo. Glede tega sta nauk in praksa izdelala posebno pojma konkretne in abstraktne nevarnosti. Terminologija ni povsem ustaljena, meje med obema odtenkoma nevarnosti ne čisto jasne30. A. Kakor smo videli, predstavlja sodba o nevarnosti vedno neko generalizacijo, neko abstrahiranje od konkretnih pogojev posameznega primera. Določeni, povsem individualni potek kavzalne zveze ni nikoli v vseh potankostih predvidljiv, marveč delamo naše prognoze vedno na osnovi nekih generalnih izkustev preteklosti. Čim več teh generalno označenih pogojev upoštevamo, tem točnejša bo prognoza in tem večja verjetnost, da bo kavzalni potek v resnic i tak. kakor ga predvidevamo. Absolutno sigurno pa ni predvidevanje seveda nikoli. Če streljamo z enakim orožjem pod najbolj ugodnimi zunanjimi okoliščinami na neki cilj, ne zadenejo izstrelki iste točke, marveč se ploskovno porazdelijo v obsegu, ki ga lahko izmerimo. Ta pojav je v balistiki :,r' Glej Hippel, I. c. 428: »lin Recht uber kann nur eine fiir d u s p r a k t i s c h e Zusammenleben der Menschen erhebliche, also eine ernsthafte Mdglichkeit in Betracht kommen, die sicli na-tiirlicli nicht ziffernmiissig kennzeichen liisst.« Razna mnenja doktrine in različna stališča judikature navaja n. pr. Henckel 1. c. 19 in nasl. 30 K r i e s n. pr. razliku je med absolutno nevarnostjo in nevarnostjo v širšem smislu itd. I. e. 288 in nasl. znan pod imenom trošnja (Streuung)37. Povzročajo ga povsem slučajni vzroki (malenkostne razlike v teži, vžigalni hitrosti naboja, nihanja v zraku itd.). Ker je trošnja odvisna od teh slučajnih, individualno nepreračunljivih malenkostnih vzrokov, velja zanjo zakonitost verjetnostnega računa. Čeprav se torej nahaja človek v okviru trošne ploskve, bo pri neki razdalji nemogoče uganiti, ali ga bo kateri strel zadel. Samo s številom oddanih strelov raste tudi verjetnost, da bo krogla zadela. Stopnja generalizacije, ki je v tem primeru potrebna za določitev stopnje nevarnosti, se da številčno izračunati. Za kazensko pravo to pač ne prihaja v poštev, ker je nesporno, da je človek, ki se nahaja v trošni ploskvi, izpostavljen nevarnosti. Neglede na stopnjo matematične verjetnosti bo vsakdo priznal, da je ta nevarnost povsem konkretna. Toda prav ta primer kaže, da je tudi pri konkretni nevarnosti potrebna neka stopnja generalizacije. Ni res, da bi pri konkretni nevarnosti morali upoštevati vse podrobne člene v kavzalni verigi individualnega dogajanja. Nasprotno, tega niti ne moremo storiti, ker se potankosti individualnega sploh odtegujejo našemu spoznavanju in jih pripisujemo naključju. Sklep, na osnovi katerega izrekamo sodbo o konkretni nevarnosti, je torej naslednji: prva p rem isa : na to razdaljo se s tem orožjem zadene cilj v x primerih; d r u g a p r e m i s a : v cilju se nahaja A; zaključek: verjetnost, da bo A zadet, je enaka x. Generalizacija za določitev konkretne nevarnosti mora torej upoštevati vse pogoje individualnega primera, a posplošene tako, da predstavljajo tipičen potek kavzalne zveze. Konkretno nevarnost imajo v vidu vsa ona določila k. z., v katerih je znak nevarnosti sprejet v dejanski stan. Tako je n. pr. pri napadih na varnost javnega prometa merodajno, da je normalni človek »zbog nedostajanja občutka varnosti znatno oviran«18. Vsaj ena poedina oseba je morala biti izpostavljena nevarnosti. Če ni bila nobena oseba k o n- 37 Prim. G e y - T e i c h m a n 11, Einfuhrung in die Lehre voin Schuss, 1934. 74 in nasl. ^ Dolenc & Maklecov, 319. k ret no izpostavljena nevarnosti ali če niso bile konkretno ogrožene pravne dobrine, se razen izjemnih primerov39 nimajo uporabljati določila k. z. Taka dejanja spadajo med prekrške, pri katerih pride v poštev abstraktna nevarnost. Pojem konkretne nevarnosti igra veliko vlogo v nemški doktrini za določitev kaznjivosti poskusa. Naš kazenski zakonik se je glede poskusa postavil na stališče subjektivne teorije40 in smatra, da je kaznjiv tudi poskus z absolutno nesposobnimi sredstvi in na absolutno nesposobnem predmetu. kakor smo videli zgoraj, je to stališče kazenskih senatov nemškega Reichsgerichta, ki sledijo Burijevi teoriji o enakovrednosti vseh pogojev nekega učinka. Ker ne prizna subjektivna teorija nevarnosti v stvareli samih, jo prenaša na storilca in ga kaznuje, ker očituje poskus njegovo zločinsko voljo. Povsem dosledno je, da ne more upoštevati razlike med absolutno in relativno nepripravnimi sredstvi ter absolutno in relativno nesposobnim predmetom, kajti zločinska volja ostane taka, najsi zločinec izbere taka ali drugagna sredstva. Pravilna izbera sredstev je le dokaz njegove večje ali manjše umstvene sposobnosti, nikakor pa ne izraz za stopnjo njegove zločinske volje. V ostrem nasprotju s prakso Reichsgerichta uporablja nemška doktrina kot kriterij za kaznjivost poskusa na mesto neskladnih pojmov absolutno in relativno nepripravnih sredstev in predmeta pojem konkretne nevarnosti: Za kaznjiv smatra poskus, ki je objektivno nevaren41. To stališče je zastopal že Feuerbach43, samo da je po trditvi novejših avtorjev upošteval abstraktno, ne pa konkretno nevarnost43. Za naše pozitivno pravo po strogem besedilu zakona ta kriterij ne prihaja v poštev. Pri absolutno nesposobnem poskusu omili sodišče kazen in v posebno lahkih primerih more celo oprostiti storilca vsake kazni (ne krivde). Sodišče :lu Za razliko med § 156 k. z. in 61. 46 tisk. zak. glej Dolenc & M a k 1 e c o v , 1. c. 307. 40 D o 1 e n c & M a k 1 e c o v , l. c. 101 in nasl. 41 Hip pel, 1. c. 425 in nasl. 41 Feuerbach, Lehrbuch, 1840, 67. 4:1 H i p p e 1, 1. c. 410. mora torej izreči krivdo in ev. tudi kazen v primerih, ki jili lajik težko razume, n. pr. pri poskusu zastrupljenja s sladkor j em (ki pa ni absolutno nepripravno sredstvo, kajti pri diabetiku n. pr. lahko povzroči smrt)41. 13. Stopnja generalizacije pogojev je pa lahko z nekega določenega vidika še mnogo bolj splošna. Če povsem abstrahiramo od individualnega primera in od dejstva, da ni bila z dejanjem nobena pravna dobrina izpostavljena nevarnosti, predstavljajo vendar nekatera dejanja že sama po sebi večjo nevarnost za redno sožitje. Tipičen primer za to nevarnost, ki se imenuje abstraktna, je prekršek prehitre vožnje. Pri abstraktni nevarnosti so pogoji individualnega dejanskega stanja toliko bolj posplošeni, da ne prihaja v poštev kon-kretno ogrožanje določene pravne dobrine (sicer bi bil podan pod A. obravnani primer konkretne nevarnosti). Razlika med abstraktno in konkretno nevarnostjo je torej prav ta, da manjka v prvi znak determiniranega ogrožanja pravne dobr ine. Medtem ko ima obstoj konkretne nevarnosti ugotovili sodnik (seveda poleg drugih znakov zakonskega dejanskega stanja), odpade pri abstraktni nevarnosti ta potreba. Razlogi, iz katerih postavlja zakonodavec povzročitev abstraktne nevarnosti pod sankcijo, so v glavnem dvojni45: a) nevarnost nekaterih dejanj je tako tipičen pojav, da je nepotrebno ugotavljati jo še posebej v vsakem posameznem primeru; b) v mnogih primerih je pa sploh zelo težko ugotoviti konkretno nevarnost in zakonodavec smatra za neumestno nalagati sodniku raziskovanje, ki običajno ne vodi do zadovoljivih rezultatov in je nesorazmerno z uporabljenim trudom. Zakl j učna razinotrivanjn. Problematika pojma nevarnosti je za filozofsko raziskovanje ena najzanimivejših, a tudi najtežjih. V teku naše razprave smo se dotaknili nasprotja med subjektivnim in objektivnim pojmovanjem nevarnosti. To nasprotje je, kakor smo videli, izraz subjektivnega ali objeklivnega poj- ** K r i e s o v primer, 1. c. 301. M c i' k e I & Liepmann, Die Lelire von Verbrechen umi Strufe, 19)2, 57 in nasl. movanja verjetnosti in možnosti. Verjetnost in možnost ne pripadata samo najbolj spornim pojmom v filozofiji, ampak nudita še posebne težave zaradi matematične analize, brez katere je točna opredelitev teli pojmov nemogoča. Po drugi strani pa je nevarnost v ozki zvezi z naključjem, ki prav nič ne zaostaja za možnostjo in verjetnostjo glede težkoč analize in opredelbe. V naslednjem hočemo le bežno n a z n a č i I i problematiko teh pojmov, posebno kolikor se tiče obravnavanega predmeta nevarnosti. V običajnem govoru izražamo z besedo »verjetno« dogodek, ki ima več nego polovico šans na svoji strani. To ljudsko modrost je spravil v matematično formulo že Kan t. Verjetno in neverjetno izražata torej predvsem neko subjektivno pričakovanje, ki ga lahko bodočnost potrdi ali pa tudi ne. to subjektivno pričakovanje je vedno osnovano na izkustvu preteklosti. Kar se nam je v preteklosti pokazalo kot nujno, mogoče, verjetno, neverjetno, nemogoče, projiciramo v bodočnost in pričakujemo, da bo dogajanje bodočnosti potrdilo izkustvo preteklosti. Miselna operacija, ki jo pri tem izvršujemo, je uvrstitev dogodka, ki si ga predstavljamo v bodočnosti, v serijo enakih dogodkov z enakim potekom v preteklosti. l a serija je običajno zelo kratka in sestoji samo iz nekaterih izkustev. V praksi se moramo često odločiti za eno ali drugo alternativo in ne moremo čakati, da bi naše izkušnje izpolnili in serijo poljubno podaljšali. Če je v nekem številu primerov dogodek A nastopil bolj pogosto kakor dogodek B, nam to zadostuje, da usmerimo svojo dejavnost v pričakovanju dogodka A. ne pa dogodka B40. Razlogi, ki nas vodijo v naših praktičnih odločitvah, so isti kukor pri stavah. Mi stavimo na eno ali drugo, ker smatramo ene ali druge šanse za najbolj ugodne47. Ta verjetnost pa ne izraža nekaj objektivnega, nekaj, kar bi eksistiralo v stvareh samih neodvisno od duha, ki jih spoznava48. Nasprotno je 411 Cournot, Essui sur le fondement de nos connaissances, nova izdaja 1912, 51. 17 Tt e i c li e n b a c li, Wahrscheinlichkeitslehrc, 1935, 387 in nasl. ,s Cournot, l. c. 51 in nasl. matematična verjetnost, ki jo izraža ulomek ugodnih šans z vsemi možnimi šansami, nekaj objektivnega, odnos, ki je v stvareh samih4'1. A ta verjetnost nam sama po seln ne pove ničesar o individualnem bodočem dogodku, marveč izraža le možnosti, ki jih ima v neskončni seriji. Potek posameznega bodočega dogodka, ki nas zaradi našega ravnanja zanima, ostane pri tem neodločen. Za ugibanje o njegovem poteku uporabljamo vedno le subjektivno verjetnost, ki se zadovoljuje z večjo ali manjšo konč 110 serijo izkustev. Ker življenjske potrebe ne trpijo odloga, se naša volja kratkoinalo odloči k dejanju po pričakovanju, osnovanem na subjektivni verjetnosti. Za naše raziskovanje je predvsem važno to, da nadaljuje matematična analiza objektivne verjetnosti delo, ki ga ljudski duh izvršuje v vsakdanjih aktih praktičnega življenja: v enem in drugem primeru gre za zakonitost serije, enkrat omejene na končno število, drugič neomejene. I3a je subjektivna verjetnost, ki jo uporabljamo za sklepe v vsakdanjem življenju, relativna in spreminjajoča se od subjekta do subjekta, je pač samo po sebi razvidno. V tem smislu je torej imel prav L a p 1 a c e , ko je dejal, da je verjetnost deloma odvisna od našega znanja, deloma od našega neznanja. Vprašanje pa je, ali velja isto za pojem možnosti glede na objektivno matematično verjetnost. H o b be s*" je v bistvu istovetil možnost in nujnost. Trdil je, da je mogoč vsak učinek, ki ni nemogoč. Če pa je mogoč, mora tudi prej ali slej z nujnostjo nastopiti. Laplaceov vsevedni duh bi torej lahko predvidel vso bodočnost, ker so vse mogoče kombinacije nujne. Matematična verjetnost bi torej objektivno ne eksistirala. Kaj predpostavlja ta koncepcija? Linearen razvoj ene kavzalne vrste, od enega absolutnega začetka v neskončnost. V tej neskončnosti nastopijo nujno vse varijacije m o ž 11 o s t i, in Laplaceov duh, ki bi poznal vse začetne pogoje (ali, kar je v kavzalni vrsti isto, pogoje v poljubnem trenutku), bi lahko izračunal stanje sistema za poljuben Cournot, 1. c. 51 in nasl. 50 De corpore, X (Lehre vom Kiirper, ed. Meiner, I 126 in nusl.) trenotek bodočnosti. Ta metafizična hipoteza pa postane mnogo manj verjetna, če predpostavljamo dvoje ali več kavzalnih vrst, ki so neodvisne druga od druge. Kakor znano, je teza o neodvisnih kavzalnih vrstah osnova C ournotjevega nanka o naključju.''1 Od primerov, ki jih uporablja Cournot, naj navedemo samo naslednjega: opeka pade s strehe, neodvisno od lega, ali gre nekdo po ulici ali ne; nobene zveze, nobene solidarnosti, nobene odvisnosti ni med vzroki, ki vedejo do padca opeke, in onimi, ki so privedli pasanta na ulico. Da pa pade opeka pasantu na glavo, je naključje, ki predstavlja križanje dveh neodvisnih vrst. Neskončno število takih neodvisnih serij lahko eksistira v času. Laplaceov duh bi napram tem vzajemno neodvisnim serijam ne bil mnogo na boljšem kot človeški duh: manj pogosto bi se motil, bolje bi spoznal soodvisnosti, kjer radi omejenosti našega znanja predpostavljamo neodvisnost kavzalnih vrst. A njegovi vsevednosti bi bile postavljene naravne meje z naklj učjem, ki je objektivno v stvareh samih. Mnenja smo, da teza o objektivni naravi naključja in verjetnosti najbolj ustreza stvarnosti. Če so prognoze zu bodočnost osnovane v zakoniiosti dogajanja, nam izkustva pri vsakem koraku izpričujejo ogromno število kavzalno determiniranih, vzajemno neodvisnih vrst. Ugibanju o kombinacijah teh vrst, t. j. umetnosti, katero so naši predniki imenovali ars conjectandi, pa so postavljene naravne meje po 51 Cournot, Essai, ei mislil, da je to navadna pravna vezanost. Vendar hi se zmotil. Laun1' namreč pravi: »Vezan prevdarek je za razliko od svobodnega, kakor vse področje pravne vezanosti, označen s tem, da mora delujoči organ izvrševati samo voljo zakon a. Ni mu dovoljen od zakonodajalca n e u p 1 i v a 11 izbor med več vrstami ravnanja, ni mu dovoljena možnost, da bi uresničil lastne nazore o smotrenosti. pravičnosti itd. Ugotovitev dejanskega stanu, uporaba izkustvenih pravil, razlaga pravnih norm: vse to se vrši s a 111 o v službi uresničen j a z a k o 11 o d a j a I č e v e volje, četudi je duševno delo. ki je potrebno, da se ugotovi ta volja za konkretni primer, še tako komplicirano in težko preskusno. V zadnjem primeru govorimo, da se postopa v smislu zakona. To se pravi: s o d n i k ali u p r a v n i u r a d n i k 111 o r a b r e z o z i r a na to, k a j s 111 a t r a sam z a s m o t r eno, p r a v i č n o itd. izvršiti s a m o t o , k a r bi bil p o njegovi najboljši vednosti in vestnosti odredil z a -k o 11 o d a j a 1 e c , č e bi bil uredil konkretni primer 11 a mesto z abstraktno normo z individualnim z a k o n o m.« Svoboden prevdarek pa ima organ takrat, ko odloča neodvisno od pravnih norm, kaj je v javnem interesu, ko si sam določa svrlio svojega delovanja, ko lahko voli med različnimi svrhami. Dočim je vezani prevdarek skupen tako upravi, kakor sodstvu, pa je svobodni v glavnem omejen na upravo, tako da je v sodstvu samo izjemen. Kako je s tem vezanim prevdarkom? Če pravi Laun, da mora izvršiti organ samo to. kar bi bil odredil zakonodajalec, če bi bil uredil dotični primer, tudi če je duševno delo organa pri tem še tako komplicirano, sc pač upravičeno vprašamo: ali ni morda svobodni prevdarek ravno pri ugotovitvi te pač dokaj skrite volje? Do tega vprašanja smo tem bolj upravičeni, ker pravi Laun12: »Odločba je vedno teoretično en o u m 11 o d o -ločena. Subjektivno se seveda lahko nazori široko razhajajo o tem, ali in koliko ima kako dokazilo moči, kaj je smisel kake pravne norme in kaj uči človeško izkustvo v 11 O. c., str. 55/56. — 12 O. c„ str. 59. kaki stvari.« Ampak kaj nam pomaga ta teoretično enoumna rešitev, ko pa gredo lahko, kar priznava Laun sam, subjektivni nazori o zakonodajalčevi volji vsaksebi? Te subjektivne nazore pa bodo uveljavljali v praksi sodniki in upravni uradniki, ker imajo pač lahko samo subjektivne nazore. In ne samo. da jih bodo uveljavljali, celo trdovratno morajo vztrajati pri njih, če pravi Laun33: »Vsi spori v praksi in teoriji se nanašajo samo na vprašanje, katera je e d i no pravilna rešitev. Argumente nejuridične narave, ki se v zadnji vrsti ne sklicujejo na pravni red ampak na razloge primernosti, znanost zavrača in bi morali doživeti praviloma isto usodo tudi v praksi. Kdor zastopa en nazor, mora trditi, da je njegov nazor e d i 110 pravilen; če bi priznal, da je ta nazor samo eden med več pravilnimi, bi prišel sam s sabo v nasprotje.« bati se je, da pride sam s sabo v nasprotje tudi tisti, ki trdi. da je pravilna samo ena rešitev, pa skuša to dokazati s tem, da zapoveduje organu, naj trdovratno vztraja pri svojem mnenju. Poleg tega ni premislil Laun vseh posledic svoje trditve. On namreč tudi trdi, da upravna sodišča lahko preskušajo vezan prevdarek v vseh ozirih. To pa je čudno: kajti če je pravilno to, kar je ukrenil upravni organ, kako je sploh možna še kaka kontrola? In če odloči pet upravnih organov v enaki stvari na pet različnih načinov, bi moralo upravno sodišče potrditi vseh teh pel različnih odločb. I11 če jih razveljavi, bi morali organi še vedno trditi, da so njih mnenja pravilna in odločiti ponovno po svojem mnenju in ne v smislu razsodb upravnega sodišča. In če pravi dalje Laun14: »Med najpreciznejšo normo in med najširšo svobodo, ki je dana pri oceni dokazov, interpretaciji ali uporabi izkustvenih pravil, ni v tem oziru teoretično nobene razlike«, potem moramo vprašati: ali id tudi teoretična razlika med normo, ki je tako jasna, da jo vsi razumejo enako, in med normo, ki jo lahko vsak razume dru-gače? In potem: če ni teoretične razlike med pravno vezanostjo in vezanim prevdarkom. čemu potem sploh vpelja-vati »vezani prevdarek«? Vsa ta nasprotja izvirajo samo iz tega, ker trdi avtor aprioristično, da je pri vezanem pre- 13 O. c., str. 59/60. — 14 C), c., str. 59. vdarku pravilna samo ena rešitev, to se pravi: ker hoče za vsako ceno najti razliko med svobodnim in vezanim prc-vdarkom, ki je ni in je ne more biti. In Komer15 je šel samo dalje po tej poti. pa je prišel tudi glede svobodnega pre-vdarka do trditve: »Ena rešitev je vedno pravilna, ostale so napačne. To je bilo, je in bo.« In vendar je možno samo dvoje: ali ima organ v neki stvari svoboden prevdarek, ali ga pa nima. Če ga ima. je možnih več pravilnih rešitev. Če pa hi imeli ljudje »čisti razum« v Kantovem smislu, bi bila najbrže mogoča ne samo pri »vezanem«, ampak tudi pri svobodnem prevdarku samo ena rešitev: takrat pa ne bi samo trdili, da je možna in edino pravilna samo ena rešitev, ampak bi tudi vedeli, katera je ta rešitev. S tem bi bilo seveda konec vsakega pre-vdarka. In zdi se, da se skriva v vezanem prevdarku »čisti razum«. Da se hoče skonstruirati razlika med svobodnim in vezanim prevdarkom, je vzrok morda v tem, ker se zamenjavata pojma: svobodni prevdarek in akt svobodnega pre-vdarka. Ker pomeni svobodni prevdarek nalog in pooblastilo organu, da odloči v konkretnem primeru po svojem pojmovanju zakona ali po tem, kar smatra za koristno javnim interesom, je seveda svobodni prevdarek kvalitativno različen od pravne vezanosti, kjer zakon točno predpisuje določeno rešitev. Dasi sta torej svobodni prevdarek in pravna vezanost kvalitativno različna, pa ni kvalitativne razlike med aktom svobodnega prevdarka in aktom pravne vezanosti. Kajti tudi akt najširšega svobodnega prevdarka je vedno pravno vezan: iudi pri svobodnem prevdarku je organ vezan, da se drži predpisov o stvarni in krajevni pristojnosti. predpisov postopka in materialnih predpisov, ki jih ne sme prekršiti pri izvajanju svobodnega prevdarka. Ker pa se zmotno misli, da je akt svobodnega prevdarka sploh pravno svoboden, se skuša na nek način zmanjšati dozdevno veliko število pravno svobodnih aktov. To se skuša doseči na ta način, da se nasilno uvede pojem vezanega prevdarka. ki naj bi bil obenem svoboden in vezan 15 »Im Sinne des Gesetzes«, Zeitschrift fiir Vervvaltung, 56. letnik, 1923, 4. zv. prevdarek; svoboden prevdarek toliko, da zakonodajalec ni točno predpisal določene rešitve, vezan prevdarek pa zato, ker je baje pravilna samo ena rešitev in je ta rešitev podvržena preskušnji po upravnih sodiščih. Če pa vemo, da je tudi akt svobodnega prevdarka vedno nujno vezan, nam ni potreben »vezan prevdarek«, ki dela večkrat zmešnjavo. Da tako radi povdarjajo »samo eno pravilno rešitev« pri tako ime no v a nem vezanem prevdarku, je vzrok tudi v tem, da gledajo vse pravo samo s stališča zakona1’1. Kakor hitro pa upoštevamo tudi ustavo, postane »edino ena pravilna rešitev« takoj problematična. Če daje ustava zakonodajalcu zakonodajno kompetenco, mu daje tudi svobodo, da izda take zakone, ki jih smatra sam za koristne, samo da ne nasprotujejo ustavnim predpisom. Malokomu je najbrže prišlo na um, da bi trdil, da je samo zakon z določeno vsebino pravilen. Kajti to bi imelo za posledico, če bi sprejeli Launovo mnenje, po katerem mora organ trditi, da je samo njegova rešitev pravilna, da bi zakonodajalec sploh ne mogel spreminjati svojih zakonov, ampak bi bilo treba za vsako spremembo kakega zakona novih volitev. In če bi bili kar vsaj ni absolutno nemogoče —- zopet izvoljeni vsi stari poslanci oziroma senatorji, se zakon sploh ne bi mogel spremeniti. Če pa je zakonodajalec nevezan, kolikor ga ne veže ustava, ni razvidno, zakaj naj bi veljalo nekaj drugega za sodnika in upravnega organa, kolikor nista vezana z zakonom. Možno je seveda, da je zakonodajalec res nameraval samo eno rešitev, pa tega ni dovolj jasno izrazil: tukaj bo od interpretacije organa odvisno, ali se bo smatral za vezanega ali za svobodnega. Da se hoče delati razlika med svobodnim in vezanim prevdarkom, je vzrok tudi v tem, da ima svobodni prevdarek nebroj stopenj: med temi stopnjami pa ni kvalitativne razlike, tako da bi bil širši prevdarek svoboden, ožji pa vezan. Kolikor ima organ svoboden prevdarek, je pač prevdarek svoboden: ali pa je prevdarek širši ali ožji, je za kakovost svobodnega prevdarka brezpomembno. Tako ni kvalitativne razlike med svobodnim prevdarkom organa zunanje uprave, ki odloča, ali naj sploh sklene kako 10 Merki, o. c., 150. pogodijo z drugo državo in kakšna naj bo vsebina te pogodbe, in med svobodnim prevdarkom organa notranje uprave, ki odloča, ali naj se komu podeli državljanstvo, dasi je seveda svobodni prevdarek organa zunanje uprave mnogo širši od svobodnega prevdarka organa notranje uprave. Da je nemogoče to razlikovanje med svobodnim in vezanim prevdarkom, se vidi tudi iz tega. ker trdijo nekateri, kakor smo videli, da je svobodni prevdarek značilen samo za upravo, v sodstvu pa je svobodni prevdarek — če sploh je — izjema. Skladno s tem naziranjem navadno tudi označujejo vezani prevdarek kot »sodni prevdarek«. Treba pa je pregledati samo čl. 1. švicarskega civilnega zakonika, ki pooblašča sodnika, da pod določenimi pogoji odloča, kakor bi odločil, če bi bil zakonodajalec, pa se vidi vsa dvomljivost te trditve. Kajti težko bo trditi, da ni dan v tem členu sodniku svoboden prevdarek; in kdor bi trdil, da je zašel svobodni prevdarek le slučajno v ta člen, bi moral to dokazati. Svobodni prevdarek se nahaja tako v zakonodaji, kakor v upravi in sodstvu, in to iz enostavnega razloga, ker večkrat organ, ki izda neko normo, ne more določiti popolnoma delovanja organa, ki naj to normo izvrši. Priznati pa se mora, da je v sodstvu v obče svobodnega prevdarka manj in je manjši po obsegu kot v upravi, ker je vendar v obče lažje podrobneje določiti odnos poedinca do poedinca kot pa odnos poedinca do oblastva, kateremu je poverjena skrb za javne interese. Mi se bomo pečali samo s svobodnim prevdarkom v upravi. III. Če vprašamo, po kakih znakih spoznamo, ali ima organ v konkretnem primeru svoboden prevdarek, ali ga nima, moramo reči, da absolutnih znakov za to ni. Pač bo navadno imel organ svoboden prevdarek, kadar govori zakon o »nevarnosti«, »koristnosti«, »lokalni potrebi«, »javnem interesu«, kadar določa, da je organ »pooblaščen«, da mu je dano »na voljo«, da »sme«, da »lahko« itd. Toda tudi taki in podobni izrazi ne značijo vedno svobodnega prevdarka, ampak lahko tudi pravno vezanost, imamo pa večkrat svobodni prevdarek, ne da bi zakon vporabljal take ali podobne obrazce. S tem se začnejo prvi spori glede tega, ali je konkretni akt akt svobodnega prevdarka ali ne. K temu pride sledeče. Mnogo je odvisno, ali smatramo konkretni akt za akt svobodnega prevdarka ali za akt pravne vezanosti, od tega, ali vzamemo za izhodišče ocene svobodni prevdarek ali pravno vezanost. Organ, ki vzame za izhodišče svobodni prevdarek, bo prištel s pomočjo analogije marsikateri akt k aktom svobodnega prevdarka, ki ga bo smatral drugi organ, ki vzame za izhodišče pravno vezanost in hoče obseg vezanosti potom analogije čim bolj razširiti, za pravno vezan akt. Tako dobimo med nedvoumno pravno vezanostjo in med nedvoumnim svobodnim prevdarkom akte, ki jih smatrajo eni za akte svobodnega prevdarka, drugi pa za pravno vezane akte. (kod »pravno vezanimi akti« je treba razumeti seveda samo popolnoma pravno določene akte, kajti tudi akti svobodnega prevdarka so. kakor smo videli, vedno do neke meje pravno vezani.) Vsaj obče pa je tako, da jemljejo upravna sodišča za izhodišče pravno vezanost, upravna oblastva pa svobodni prevdarek. In tukaj se zdi, da je iskati izvora »vezanemu prevdarku«. Kajti češče preskušajo upravna sodišča prevdarek. ki ga ima organ, ko odloča »v smislu zakona«, nego prevdarek, ko odloča organ v smislu »javnih interesov«. To je tudi razumljivo: vsaj v obče je namreč lažje preskusiti, ali je izdan akt »v smislu zakona« kakor pa, ali je v skladu z »javnimi interesi«. Ker torej često preskušajo upravna sodišča nekatere akte svobodnega prevdarka. poskušajo te akte izločiti iz aktov svobodnega prevdarka in jih združiti v posebno skupino: ker jih preskušajo sodišča, jih smatrajo za »vezane«, ker pa zopet vidijo, da je razloček med temi akti in popolnoma pravno določenimi akti. so to akti »prevdarka«. Odtod »vezani prevdarek«. Ampak svobodni prevdarek ne izgubi svoje kakovosti s tem. če ga lahko kdo preskusi: kajti višji upravni organi preskušajo svobodni prevdarek nižjih v vsem obsegu in vendar ostane navzlic temu svobodni prevdarek nižjega organa svobodni prevdarek. In če bi bila danes pristojna upravna sodišča, da preskušajo vsak svobodni prevdarek upravnih organov, bi ostal svobodni prevdarek upravnih organov svobodni prevdarek. Sicer ne bi imelo sploh smisla, da bi se navajal svobodni prevdarek poleg pravne vezanosti. S lem smo prišli do vprašanja: ali in koliko preskušajo upravna sodišča svobodni prevdarek? Vprašanje je morda na prvi pogled čudno, kajti če je svobodni prevdarek v obče izključen od presoje upravnih sodišč, ga upravna sodišča po zakonu ne smejo presojati. Stvar pa vendar ni tako enostavna. Če so namreč upravna sodišča izključena od presoje svobodnega prevdarka, je s tem dana njim obenem pristojnost. da ugotove, ali ima organ v neki stvari svoboden prevdarek. ali ga nima. S tem. da je zakonodajalec izključil upravna sodišča od presoje svobodnega prevdarka, jih je obenem pooblastil, da odločajo, kaj je in kaj ni svobodni prevdarek. Zato ni merodajno, kaj smatra za svobodni prevdarek upravni organ, ampak kaj smatra za svobodni prevdarek upravno sodišče. V s leti tega vidimo, da se začenja debata o svobodnem prevdarku ob času, ko so začela poslovati upravna sodišča. Zato pravi Fleiner1T: »Pristojnost upravnih sodišč preneha na točki, kjer se začne svobodni prevdarek upravnih oblastev. .. Iz tega pa sledi na drugi strani, da je odločitev o tem, ali in koliko je bilo prostora za svobodni prevdarek, t. j. ali je upravno oblastvo smelo postopati po svobodnem prevdarku in ali ni pri tem prekoračilo stavljenih mu mej. določena s pravnimi normami in podvržena upravnosodni presoji. Ali je oblastvo zlorabilo ali prekoračilo svobodni prevdarek, ni zopet vprašanje svobodnega prevdarka ampak pravno vprašanje.« K temu bi bilo pripomniti samo. da ni vedno določeno s pravnimi normami, ali in zlasti koliko je neka stvar stvar svobodnega prevdarka, in kar je glavno: interpretacija teh norm je prepuščena upravnim sodiščem. Vendar se zdi, da naš zakon o državnem svetu in upravnih sodiščih nasprotuje gorenji trditvi, da so upravna sodišča že s tem, da so izključena od presoje svobodnega prevdarka, pooblaščena, da odločajo, ali in koliko je konkretna stvar stvar svobodnega prevdarka. Kajti čl. 19. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih določa: »Tožba na upravno sodišče oziroma državni svet ni do-p ustna: 17 Institutionen (les cleutschen Vervvultungsrechts, 5. izdaja, 1920, str. 244/45. 3.) v stvareh, v katerih so in kolikor so upravna oblastva po pozitivnem pravu pooblaščena, da izdajajo rešitve na osnovi svobodne ocene.« iz tega bi se dalo sklepati, da pri nas upravna sodišča lahko odločajo o tem. ali je neka stvar stvar svobodnega pre-vdarka ali ne, samo zato, ker določa točka 3. čl 19. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih, da so upravna sodišča izključena od presoje akta, »kolikor so upravna oblastva pooblaščena, da izdajajo rešitve na podlagi svobodne ocene«, kajti če so upravna sodišča izključena toliko, kolikor imajo upravna oblastva svoboden prevdarek, je razumljivo. da so upravna sodišča s tem pooblaščena, da odločajo, ali so imeli upravni organi v konkretnih primerih svoboden prevdarek ali ne. Iz (ega pa bi se dalo nasprotno sklepati, da naša upravna sodišča ne bi bila pooblaščena odločati o tem. ali je imel organ svobodni prevdarek ali ne, če ne bi bilo v zakonu določila: »kolikor so upravna oblastva pooblaščena, da izdajajo rešitve na podlagi svobodne ocene«. To pa bi pomenilo: če bi se glasil čl. 19. točke 3. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih samo: »tožba na upravno sodišče oziroma državni svet ni dopustna v stvareh, v katerih so upravna oblastva po pozitivnem pravu pooblaščena, da izdajajo rešitve na osnovi svobodne ocene«, se ne bi smela upravna sodišča spuščati v presojo upravnih aktov, ki bi jih označila upravna oblastva kot akte svobodnega prevdarka. S tem bi bila iluzorna vsa upravnosodna kontrola, kajti upravna oblastva bi lahko označila vsak akt za akt svobodnega prevdarka. Zato moramo pač smatrati, da bi bila naša upravna sodišča pristojna presojati, ali in koliko je nek upravni akt akt svobodnega prevdarka, že s tem, da so izključena od presoje aktov svobodnega prevdarka. Ampak kaj pomeni potem »kolikor so upravna oblastva pooblaščena«? Mislim, da je cela formulacija čl. 19. točke 3. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih dobesedno prevzeta iz § 3. e starega avstrijskega zakona o upravnem sodišču iz 1. 1875. ki določa, da so izvzeti iz pristojnosti upravnega sodišča predmeti, »pri katerih in kolikor so upravna oblastva pooblaščena, da postopajo po svobodnem prevdarku«. Ravno postanek tega določila starega avstrijskega zakona pa nam pove, kaj se je nameravalo s formulacijo: »in kolikor so upravna oblastva pooblaščena«. § 3. e, zakona iz I. 1875. se je glasil prvotno, da so izvzeti iz pristojnosti upravnega sodišča predmeti, »pri katerih so upravna sodišča pooblaščena, da postopajo po svobodnem prevdarku«. Dodatek »in kolikor so upravna oblastva pooblaščena«, je vrinil v prvotni tekst še-le državnozborski odbor18. Ta dodatek je motiviral odbor sledeče: »Besedilo gosposke zbornice je dopuščalo vsaj po besednem smislu razlago, kakor bi bili izključeni iz pristojnosti upravnega sodišča samo tisti predmeti, pri katerih postopajo lahko upravna oblastva brez vsake omejitve po svobodnem prevdarku. Ker pa je mnogo zakonov, v katerih je sicer nekaj pravil, a se daje v okviru teh pravil upravi svoboda, se predlaga dodatek besed »in kolikor«, da se jasneje izrazi že prej razpravljam) načelo, da je j udi kat ura upravnega sodišča možna samo toliko, kolikor niso oblastva upravičena. da na podlagi zakona in v mejah zakona postopajo po svobodnem prevdarku.« To bi se reklo z drugimi besedami: upravno sodišče ne more preskušati upravnih aktov, če je določil organ vsebino akta iz smisla zakona ali po svojem pojmovanju javnih interesov. Kajti »kjer je v zakonih nekaj pravil«, bo moral odločati organ v smislu zakona, kjer pa postopa organ »brez vsake omejitve po svobodnem prevdarku«. bo moral odločiti po svojem pojmovanju javnih interesov. Določba našega zakona »kolikor so upravna oblastva pooblaščena«, ima lahko samo ta pomen, da povdari. da ima organ svoboden prevdarek tudi takrat, ko odloča »v smislu zakona«, kar zanikajo listi, ki hočejo vpeljati »vezan prevdarek«. Če so torej upravna sodišča že s tem. da so izključena od presoje aktov svobodnega prevdarka. obenem pooblaščena. da odločajo, ali in koliko je nek akt akt svobodnega prevdarka. bi se morali vprašali, kako daleč gredo pri tem upravna sodišča. To bi bilo mogoče ugotoviti samo na osnovi sodb upravnih sodišč. Razumljivo pa je, da ni mogoče v 18 Korner, I'reies Ermessen und Verwaltungsgerichtsbarkeit nucli dem oesteiTeicliischen Bundesverfassungsgesetz, Zeitsclirift fiir Venval-tung, 54. let.. 8—12 zv., 1021. str. 243. Lami, o. e., str. 221/22. krajši razpravi niti nakazati vsaj osnovnih črt praks vseli upravnih sodišč. Zato se bomo omejili v glavnem samo na prakso našega državnega sveta. Tudi tukaj pa bomo pregledali samo nekoliko tipičnih primerov, ki naj pokažejo, da preskuša državni svet akte svobodnega prevdarka. Na kakšnih teoretičnih osnovah je zgrajena ta preskušnja, bo razvidno pozneje. Sodba št. 33.844/25'" z dne 23. marca 1926. Na tožbo sodišča občine Ivanjičke proti rešitvi ministra notranjih zadev. s kateri) se je dala kavarniška pravica Ljubomirju Živ-koviču. je našel državni svet, da je minister notranjih zadev po čl. 2. in 3. pravilnika za izvrševanje T. št. 61. zakona o taksah pooblaščen, da daje mehanske in kavarniške pravice in da ni pri tem z ničemer omejen. Sporna rešitev je bila izdana na osnovi omenjenega predpisa, tožba proti taki rešitvi pa po čl. 19. toč. 3. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih ni dopustna. Sodba št. 5.749 z dne 22. oktobra 1926. Na tožbo Bele (iriinberga iz Osjeka proti rešitvi ministra notranjih zadev radi tega. ker ni bil tožilec sprejel v državljanstvo SHS, je našel državni svet. da je sprejem v državljanstvo stvar svobodnega prevdarka ministra in ni v smislu čl. 19. točka 3. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih proti določbi dopustna tožba na državni svet. Tukaj se omeji državni svet na ugotovitev, da je odločba akt svobodnega prevdarka in da vsled tega proti odločbi tožba ni dopustna. V oceno svobodnega prevdarka se svet ne spušča. Sodba št. 8691/28 z dne 25. maja 1928. Josip llajman. arhitekt iz Beograda, je vložil pri državnem svetn tožbo proti rešitvi ministra za šume in rude. s katero je bil obveščen, da mu je odbita prošnja za rudosledno pravico v območju vasi Kremne, ker se je podelila ta pravica Milošu Rafajloviču. industrijcu iz Beograda. Državni svet je našel, da v tem primeru ni dopustna tožba na državni svet. lg Sodbe so vzete iz knjig: Radovanovič, odluke državnog saveta 1919—1923, 1924. Ilič-Radovanovic, odluke državnog saveta 1924—1928. knjiga I, II, 1930. Po čl. 39. rudarskega zakona za kraljevino Srbijo odloča minister, če se istega dne prijavi več oseb, ki prosijo pooblastilo za eno in isto mesto, po zaslišanju rudarskega odbora, komu bo dal pooblastilo, vpoštevajoč pri tem jamstva, ki jih daje poedina oseba za uspešno delo. Zakon je torej predpisal ministru, da zasliši rudarski odbor, predpisal mu je nadalje, da ocenjuje tudi določene subjektivne okolnosti prosilca. Kakšen naj bo rezultat te ocene, zakon ni povedal, kar znači. da gre tukaj za svobodni prevdarek. Rešitev se izda po rezultatu te ocene. In ker je v tem primem zaslišal minister rudarski odbor in ocenil dejstva, kakor predpisuje zakon, kar se vidi iz ministrovega odgovora na tožbo, znači to. da je izdal odločbo na podlagi vseli elementov, ki jih zakon predpisuje. Tožilelj spodbija odločbo samo glede rezultata ocene, (oda ocena je. kakor rečeno, svobodna in se ne da spodbijati v smislu toč. 3. čl. 19. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih. V tej sodbi lepo loči državni svet. kaj je v tem primeru svobodni prevdarek in kaj ne. Svobodni prevdarek se nanaša na sklep, kdo nudi več jamstva in komu naj se da vsled tega pooblastilo, ni pa stvar svobodnega prevdarka. ali naj zasliši minister rudarski odbor, in ali naj oceni, kdo nudi več jamstva. Skratka: predpisi postopka ne morejo biti nikdar stvar svobodnega prevdarka v tem smislu, da bi jih organ lahko upošteval, ali pa tudi ne. Zato je napačno mnenje. ki je prišlo do izraza v »Objasnitvali« nekdanje avstrijske komisije za reformo uprave (sir. 40). (bi nima prosilec za koncesijo pravice pritožbe proti prekršitvam postopka, ker bi oblastvo. če bi se razveljavila njegova odklonilna odločba, tudi po pravilno izvršenem postopku vendarle lahko odklonilo prošnjo po svobodnem prevdarku! Seveda bi oblastvo lahko odklonilo prošnjo tudi po pravilno izvedenem postopku. Ampak postopek ima vendar nek namen. Ta namen pa je. da se ugotove dejstva. In če oblastvo pravilno ugotovi dejstva, je vendar možno, da pride do čisto drugačnega sklepa, kakor če sploh dejstev ne ugotovi! Sodba št. 15.854/23. z dne 6. marca 1924. Na tožbo »Mo-ravije«. tvornice pletenin, proti rešitvi ministra financ, s katero ji je bilo odbito vračilo carine, je našel svet. da je ministrova rešitev protizakonita iz sledečih razlogov: t ožilec je I>iI zavrnjen s to rešitvijo poleg drugega tudi iz razloga, češ, da se predivo vobče ne smatra kot polizdelek v tarifskem smislu. 10 pa je v nasprotju s prejšnjimi odločbami ministra. C. št. 70.840 in 72.103 z dne 13. X. 1921. Namen zakondajalca pri rešitvi št. 61.602/20, točka 5. odd. II. je bil. da z oprostitvijo polizdelkov uvozne carine pomaga naši industriji, da bi lahko vzdržala tujo konkurenco. zato se morajo tudi razlogi, ki so vodili pristojno oblastvo pri izdaji te naredbe, uvaževati pri dajanju odobren j, ki je dano v pristojnost generalni direkciji samo v svrho močnejše kontrole in da bi se odvrnile eventualne zlorabe. To podpiranje industrije pa ne more biti tako in v taki meri. kot to predvideva zakon, če se v istovetnih primerih za isti predmet odobren je enkrat da. drugič pa ne da. kajti v carinskih kot v fiskalnih stvareh mora poedinec naprej vedeti, kaj more in kaj ne more, da s tem lahko računa ob priliki kalkulacije. Zato je v tem primeru zakon napačno vporabljen in se mora tudi carina vrniti toži tel j n. Državni svet ne odreka v tej sodbi upravnemu oblastvu svobodnega prevdarka glede ocene polizdelkov, odreka pa mu svobodni prevdarek glede tega. da bi lahko enkrat smatralo nekaj za polizdelek drugič pa ne. Kajti na ta način bi bila možna samovolja. S tem povdarja državni svet načelo materialne enakosti državljanov in privzema poleg tega v svoj delokrog do izvestne meje tudi skrb za javne interese. Odločba št. 3041 z dne 11. maja 1923. Na pritožbo R. J. proti rešitvi ministra za gradbe z dne II. marca 1921., s katero je ocenil minister tožilčevo imetje, ki ga je bila ocenila razlastitvena komisija, je našel državni svet. da rešitev ne ustreza zakonu iz sledečih razlogov: Tožitelj je bil predložil v svoji pritožbi proti cenitvi izjavo dveh tržanov. v katerih sta prepričevala oblastvo. da je v istem letu komisija višje ocenila druga zemljišča in je vsled tega cenitev komisije nepravična. Na te stvarne ugovore se minister ni oziral pri rešitvi pritožbe, niti jih ni proveril. dasi to ni bilo težko in dasi ni bila cenitev obrazložena s strani komisije in veščakov. niti ni bilo sicer v spisu kakega podatka, ki bi izključeval verjetnost tožite- Ijevih ugovorov. Še več: v spisih se nahaja zapisnik, sestavljen na občinskem sodišču, iz katerega se vidi, da je ponudila občina pred cenitvijo tožilcu mnogo več. kot znaša cenjena vrednost. Že to je bil zadosten razlog, da se prizna možnost napačne prenizke ocene. Poleg tega je že samo dejstvo, da je bilo zemljišče izbrano za občinski trg. podpiralo verjetnost ugovorov, da gre za zemljišče, za katero bi lahko bila določena cena prenizka. Pač pa se nahaja na priloženi izjavi pripomba, da so njeni podpisniki »sorodniki«. Kdor se je potrudil do te pripombe. bi se bil lahko potrudil, da preišče tam navedene kupce, ali je res, kar pravi o njih izjava in da v obče pro-veri vsebino izjave. Ravnotako hi se bilo ireba ustaviti pri iisti pripombi na občinskem predlogu, da je »J. bogataš in se mora zagovarjati pred preiskovalnim sodnikom za več deliki ov«. Ta pripomba, ki niti najmanj ne spada k stvari, ker oblastvo ni bilo poklicano, niti da ocenjuje žep niti ne-oporečnost J-a. ampak njegovo zemljišče, ki se mu jemlje, je upravičila, da se vzame resno v oceno pritožba proti cenitvi. Pravica pritožbe, ki je dana v § 22. zakona o razlastitvi s spremembo z dne 17. januarja 1896. ni prazna beseda in je ministrstvo za gradbe dolžno, da jo vpošteva resneje, kakor je bilo to v tem primeru. Ta pravica pa ni dana samo zaradi kontrole zakonske formalnosti ob priliki cenitve, ampak tudi zaradi upravičenosti višine cenitve. Zato je torej napačno vporabijen § 22. zakona o razlastitvi, ker se je opustila proveritev tožilčevih navedb o prenizki cenitvi (tukaj menda sodba ni točno reproducirana), a niso z ničemer spodbite. in se nahajajo celo. kakor rečeno, tudi v spisih, da bodo do neke mere opora verjetnosti. Minister za gradbe ni usvojil pripomb državnega sveta, ker smatra, da ni dal zakon ministru pravice, da se pri oceni pritožbe spušča v oceno višine določene odškodnine, ker bi prevzel s tem idogo cenilcev, ki so za njih brezvestno postopanje poleg tega predpisi v kazenskem zakonu. Državni svet je proučil ministrov odgovor in ostal pri svojem mnenju, da rešitev ne ustreza zakonu poleg navedenega še iz sledečih razlogov: Po zakonu o razlastitvi je cenitev izbranih cenilcev »veljavna, če ni bilo pritožbe«, a po § 22. istega zakona se 8 vlaga pritožba pri mini,siru za gradbe v roku 115 dni od dne prejema rešitve. »Če najde minister za gradbe, da je pritožba upravičena, bo razveljavil cenitev in naložil policijskemu oblastvu, da določi nove cenilce.« S tem je jasno povedano, da se mora minister ob priliki rešitve pritožbe spustiti ne samo v pretres, ali so izpolnjene vse zakonske formalnosti, ampak tudi v oceno višine cenjene vrednosti dotičnega imetja. Kajti izraz »bo razveljavil« obsega razveljavljenje cenitve tako s formalne kot z materialne strani. Poleg tega tudi ne bi imel razloga zakonski predpis, da se morajo v primeru razveljavljenja cenitve postaviti novi cenilci, če naj bi vršil minister samo kontrolo zakonskih formalnosti. Zato se spodbijana rešitev razveljavi. Kolikor graja državni svet postopanje ministra, da ni ocenil tožilčevih navedb, je mnenje državnega sveta seveda pravilno. Če pa naj bi morda sledilo iz sodbe — dasi to ni jasno — da bi bil moral minister cenitev razveljaviti, bi se ne bilo mogoče pridružiti temu mnenju. Kajti 2. odst. že citiranega § 22. zakona o razlastitvi določa: »Če najde minister za gradbe, da je pritožba upravičena, bo razveljavil cenitev....« Ali smatra torej minister pritožbo za upravičeno, to je stvar njegovega svobodnega prevdarka. Kakor pa smo že povdarili: če so izključena upravna sodišča od presoje svobodnega prevdarka. so s tem pooblaščena, da odločajo, ali ima organ v neki stvari svobodni prevdarek ali ne. Mimogrede rečeno, se ni zgodila z ministrovo odločbo vsaj v tem primeru tožitelju posebna krivica: če mu je ponujala občina mnogo več za zemljišče, kot je določila pozneje cenilna komisija, je delal tožilec na lastno nevarnost. Sodba št. 20.532 z dne 16. junija 1928. Na tožbo Karla Kupferschmieda. magistra farmacije iz Maribora, proti rešitvi ministra narodnega zdravja z dne 15. aprila 1927. s katero se ni odobrila na prošnjo tožilca otvoritev lekarne v Laškem, je našel svet. da rešitev ne ustreza zakonu iz sledečih razlogov: Svobodni prevdarek ministra glede dovolitve otvoritve nove lekarne je omejen v § 10. avstr, zakona z dne 18. decembra 1906. po katerem se je treba v takih primerih ozirati na potrebe prebivalcev in vse druge okoliščine, ki jih navaja zakon. Da ima v tem konkretnem primeru prebivalstvo tako potrebo, dokazuje občinska uprava, okrajna samouprava in sam inšpektor narodnega zdravja, minister pa v svoji rešitvi ne pove, zakaj se ni oziral na ta dejstva. V prilog mnenju gorenjih ustanov so dejstva, da so v Laškem prvostopna politična, sodna in finančna oblastva ter poleg tega tudi bolniške in humanitarne ustanove kakor tudi razvita industrija, kar vse so bili merodajni in odločujoči razlogi, ter je bil ta kraj svoječasno ločen od Celja in Mariborske županije in vstvarjen kot posebno središče gorenjih političnih ustanov, vse to vsekakor z ozirom na potrebe prebivalcev. Dalje hoče isti § zakona zaščititi samo zdravnika, ki ima pravico ročne lekarne, in se poleg tega vidi iz spisov, da sta bila do sedaj v Laškem dva zdravnika, ki imata ročni lekarni. Ročna lekarna se mora smatrati kot izjemna mera. ker ni zdravnik z ročno lekarno zavezan, da ima kompletno lekarno, niti da ostane ves dan zaradi lekarne na mestu, dočim zahteva interes prebivalstva možnost lahke in hitre preskrbe s potrebnimi zdravili ob vsakem času, v spodbijani rešitvi pa se nič ne navaja, iz kakih razlogov se niso ocenila gorenja dejstva. Sodba očita torej ministrovi rešitvi, da ni upošteval minister potreb prebivalstva. Ali hoče s tem reči sodba, da ni bil ugotovljen dejanski stan. ali hoče reči, da bi bil moral dati minister koncesijo, ker je izkazana potreba prebivalstva po lekarni? Če velja prva alternativa, je sodba pravilna, če pa naj bi veljala druga, sodba ne bi bila pravilna. Tn zdi se mi. da misli državni svet na drugo alternativo, ker pravi, da je »prevdarek omejen«. § 10. avstr, zakona iz 1. 1906. na katerega se sklicuje sodba, se glasi: »Koncesija se sme podeliti samo, če ima v občini, kjer je sedež lekarne, ali v najbližji okolici stalno bivališče zdravnik, ki izvršuje prakso. Pri odločanju še je ozirati na potrebo prebivalstva, pri čemer je vpoštevati zlasti število in življenjske razmere pre- 8* bivalstva kakor tudi promet na sedežu in v okolici, bolnice in humanitarne ustanove, šole in vzgo jevališča, večje obrtne in industri jske obrate, dal je obseg prometa javnih lekarn na sedežu in v okolici. Če naj se otvori nova lekarna, se mora vsekakor koncesija odreči, če bi bil ogrožen z novo lekarno obstoj javnih lekarn na sedežu ali v okolici ali ročne lekarne zdravnika«. Torej: ne sme se dovoliti otvoritev nove lekarne, če bi ogrožala lekarna obstoj javnih lekarn ali ročne zdravniške lekarne. Tudi se ne sme dovoliti otvoritev, če ni na kraju ali v bližini zdravnika, ki izvršuje prakso. Če ni teh zadržkov, se sme dovoliti otvoritev. Ni pa v zakonu rečeno, da se mora dati dovolitev. Dovolitev je stvar svobodnega prevdarka. To sledi že iz pojma »koncesije«. Zato ni svobodni prevdarek upravnega organa v ničemer omejen: on mora sicer ugotoviti dejanski stan. kar sploh nikdar ne more biti stvar svobodnega prevdarka v lem smislu, da organ dejanski stan lahko ugotovi ali ne. ampak odločitev na podlagi ocene dejanskega stanu ni omejena. To pa je ravno svobodni prevdarek. Zato se ta sodba ne sklada z že omenjeno sodbo glede mehanske pravice. Sicer pa ni iz razsodbe razvidno, ali ni bila mogoče odrečena koncesija iz ozira na ročni lekarni zdravnikov: tudi v tem primeru se obrazložitev državnega sveta ne vjema docela z zadnjim odst. § 10. Naj zadostuje teh par primerov, da vidimo, da v obče državni svet ne odreka svoje pristojnosti že iz razloga, ker je označen nek akt kot akt svobodnega prevdarka. To pa se pravi, da kontrolira državni svet. ali se je držal organ pri aktu svobodnega prevdarka mej. ki so prevdarku stavljene. Te meje pa določa, kakor rečeno, državni svet. In državni svet dovoljuje prevdarku razmeroma ozke meje: to se vidi ne samo iz sodbe glede lekarniške koncesije in cenitve razlaščenega sveta, ampak zlasti iz sodbe glede ocene polizdelkov. ko povdarja sodba, kaj je bila zakonodajalčeva svrha pri oprostitvi polizdelkov uvozne carine. Seveda, ali bi se dalo iz sodb državnega sveta, ki se nanašajo na akte svobodnega prevdarka. najti načelo ozir. načela, po katerih se ravna državni svet pri presoji aktov svobodnega prevdarka. je zelo dvomljivo. Praksa je kratka in poleg tega vidimo, da so tudi stara upravna sodišča z dolgoletno prakso ravno glede presoje svobodnega prevdarka precej omahljiva. Za primer, kako neenotne so prakse upravnih sodišč glede presoje svobodnega prevdarka, naj sledi nekoliko sodb starega in novega avstrijskega upravnega sodišča.20 Staro sodišče je smatralo, da presoja oporečnosti, ki je pogoj za izgon iz občine, ni stvar svobodnega prevdarka in je podvržena upravnosodni kontroli. Pač pa je stvar svobodnega prevdarka presoja neoporečnosti, ki je pogoj za podelitev koncesije. Stvar svobodnega prevdarka obrtnlega oblastva je presoja, ali je obratna naprava nevarna za delavce, ni pa stvar svobodnega prevdarka, ali je kdo »ubo-žen«; pač pa je stvar svobodnega prevdarka, če so »zadostna sredstva« za ustanovitev cerkvene občine. Praksa novega sodišča: Sodba št. 13.737. iz 1. 1925. »Presoja lokalne potrebe je podvržena sicer svobodnemu prevdarku obrtnega oblastva. Vendar pa je upravno sodišče pristojno, da preskusi, ali so se upoštevali upravni predpisi in ali se je vporabil svobodni prevdarek v smislu zakona«. To je vse čisto razumljivo. Povdariti je samo, da je presoja lokalne potrebe stvar svobodnega prevdarka. Kaj pomeni: »ali se je vporabil svobodni prevdarek v smislu zakona«, bomo videli pozneje. Sodba 16.640. iz 1. 1931. »Ali obstoja potreba prebivalstva v smislu S 18. odst. 3. obrtnega reda (lokalna potreba), mora ugotoviti oblastvo po pravilih svobodne ocene dokazov (§ 45. odst. 2. zak. o obč. upr. post.). Podelitev ali nepo-delitev koncesije je stvar svobodnega prevdarka«. Tukaj se že dela pod uplivom teorije razloček med »vezanim« in »svobodnim« prevdarkom. Ocena dokazov je »vezan«, podelitev ali nepodelitev »svoboden« prevdarek. Presoja lokalne potrebe torej ni več pravi svobodni pre-vdarek, kakor je še bil v prej navedeni sodbi. Sodba 634. iz 1. 1932. »Lokalna potreba kakor tudi ostali v § 18. obrtnega reda zahtevani dejanski predpogoji ka- ao Primeri za prakso starega sodišča so vzeti iz Launa, o. c., str. 28/29, primeri za prakso novega sodišča iz Spannerja, Recktsbestand irriger Vervvaltungsakte, Zeitsch. f. oeff. Recht, zv. III., seš. 4., 1933, str. 513 ss. kor sposobnost lokala, krajevna lega, možnost policijskega nadziranja so samo momenti, na katerih mora biti zgrajen svobodni prevdarek glede podelitve koncesije.« Tukaj presoja lokalne potrebe ni več niti »vezan« niti »svoboden« prevdarek ampak samo še del dejanskih predpogojev. Vendar tudi tukaj ne gre upravno sodišče laku daleč kot naš državni svet glede lekarniške koncesije. Glede preskušnje svobodnega prevdarka po nemških upravnih sodiščih pravi W. Jellinek'1: »Nikjer pa ni bila svojstvenost napak svobodnega prevdarka spoznana jasnejše kot v pravosodstvu saškega višjega upravnega sodišča«. Nato navaja jellinek Apelta, ki je strnil načela tega upravnega sodišča v te-le stavke, ki naj slede v originalu: »Bei Entschliessungen, die vorn Ermessen der Behorde abhangen, ist das Ermessen nicht vollig frei und ungebun-den, nicht ein blosses Belieben; es wird vielmehr beschrankt und bestimmt durch die der Behorde obliegende Pflicht, alle ilire Entschliessungen nur nach sachlichen und sach-gemassen Gesichtspunkten und so zu treffen, dass den An-forderungen des Gemeinwohles Rechnung getragen, die Ver-letzung berechtigter privater Interessen aber, soweit es ir-gend moglich, vermieden wird. Das Endergebnis dieser Er-wagungen, der gefasste Beschluss als solcher ist nun zwar der Anfechtung im Vervvaltungsstreitverfahren entzogen, wohl aber hat das Oberverwaltungsgericlit zu priifen, ob die Vervvaltungsbehorden sich bei ihren Erwagungen inner-lialb der vorstehend gezeichneten Grenzen gehalten haben bezw. ob sie hiebei von rechtsirrtiimlichen Anschauungen ausgegangen sind. Geben ihre Entschliessungen insovveit zu gerechtfertigtem Bedenken Anlass, dann ist eine Rechtver-letzung anzunehmen«. Kako more sodišče v eni sapi trditi, da je pristojno in da ni pristojno, je precej zagonetno. Kajii sodišče pravi: organ mora izdati odločbo pri svobodnem prevdarku samo po stvarnih vidikih in upoštevati pri tem javne in kolikor mogoče tudi privatne interese. Vendar odločbe, ki naj se izda samo po stvarnih vidikih in z upoštevanjem javnih in 21 Gesetz, Gesetzesunvvendung und Zweckmiissigkeitserwugung, 1913, str. 332. privatnih interesov, ni mogoče spodbijati pred upravnim sodiščem. To se pravi: sodišče oziroma Apelt sicer želi. da bi izdal organ odločbo samo po stvarnih vidikih in upošteval javne in privatne interese, prizna pa obenem, da ni mogoče spodbijati odločbe, tudi če je bila izdana po nestvarnih vidikih in se niso upoštevali javni in privatni interesi. Navzlic temu pa pravi sodišče dalje: če nastanejo upravičeni pomisleki, da oblastvo ni vpoštevalo stvarnih vidikov ter javnih in privatnih interesov, ali da je bilo v pravni zmoti, se mora smatrati, da se je izvršila prekršitev prava, to se pravi: sodišče je v teh primerih kompetentno. Iz tega sledi menda, da se pred sodiščem lahko spodbija odločba, ki je izdana po nestvarnih vidikih, ki ni upoštevala javnih in privatnih interesov ali ki je izdana iz pravnozmotnega na-ziranja. Kaj velja torej: ali se odločba lahko spodbija pred upravnim sodiščem ali ne? S primerno fantazijo bi se dalo celo trditi, da se sicer lahko spodbijajo nestvarni vidiki, da pa se odločba sama ne da spodbijati. Kaj in komu pa bo pomagano s spodbijanjem nestvarnih vidikov, če ostane pri tem odločba nedotaknjena, to spada pač v področje fantazije. Ko se govori o mejah svobodnega prevdarka, ki jih upravni organ ne sme prekoračiti, ker bi sicer upravno sodišče razveljavilo akt, se misli predvsem na takoimenovane »zunanje meje« svobodnega prevdarka. Pri teh mejah gre samo za akt: akt ne sme kršiti določenih pravnih norm, kaj pa si je organ pri izdaji akta mislil, kakšne nagibe je imel organ pri izdaji akta, to je pravno brezpomembno. Nasprotje teh zunanjih mej svobodnega prevdarka naj bi bile »notranje« meje svobodnega prevdarka. Tukaj ne bi šlo samo za akt ampak tudi za organa: ni dovolj, da je akt sam po sebi pravilen, tudi nagibi pri izdaji akta morajo biti pravi, če bi bil akt sicer sam po sebi pravno pravilen, a se je dal voditi organ od nedovoljenih nagibov, je s tem tudi akt pravno nepravilen, torej spodbojen. Zato si bomo ogledali sedaj te »notranje« meje svobodnega prevdarka. Kakor je celotno upravno sodstvo več ali manj povsod povzeto po francoskem, tako so tudi te »notranje« meje svobodnega prevdarka povzete po institutu, ki ga je ustvaril s svojo prakso francoski državni svet. Ta institut se imenuje: detourment de pouvoir, kar bi značilo približno po naše: poneverba, in v prenesenem pomenu, zavijunje svobodnega prevdarka. Detournement de pouvoir pomeni, da je vporabil organ prevdarek v drugačne svrlie in iz drugačnih motivov, kakor 11111 ga je dal zakonodujalec. Če državni svet spozna, da je bil izvršen detournement, razveljavi akt. Oglejmo si par primerov aktov, ki so bili razveljavljeni vsled detournementa. Laumonnier-Carriol je imel tvornico žveplenk, ki je bila avtorizirana 1845. s kraljevo ordonanco za 5 let. Avtorizacija je bila pozneje ponovno obnovljena, nazadnje 1863. za 5 let, pozneje ne več, tako da je potekla avtorizacija 1. 1868. Dne 18. februarja 1874. je poslal finančni minister, ko je bil vpeljan z zakonom z dne 2. avgusta 1872. monopol žveplenk, okrožnico vsem prefektom in jih pozval, da na podlagi svoje policijske oblasti nad obrtnimi obratnimi napravami zaprejo tiste neavtorizirane tvornice, katerih lastniki so odklonili od države jim ponujeno odškodnino. In prefekt je Laumonnier-Carriolovo tvornico zaprl. Državni svet je pritožbi Laumonnier-Carriola ugodil, razveljavil prefektov akt in utemeljil svojo sodbo tako-le: »Ker je ugotovljeno, da ni imel prefekt, ko je na osnovi policijske oblasti, ki jo ima po zakonih in uredbah o nevarnih, nadležnih in nezdravih napravah, zaprl tvornico vžigalic Laumonnier-Carriola. za cilj interesov, ki jih hočejo zaščititi ti zakoni in uredbe, in da je deloval v interesu finančne službe države in da je na ta način uporabil policijsko oblast, ki mu gre nad nevarnimi, nadležnimi in nezdravimi napravami, za druge svrhe, kakor mu je bila poverjena, se odlok razveljavi.« Ta sodba, ki se največ citira, je tudi najbolj osporavana. Laun22 misli, da tukaj sploh ne more iti za svobodni pre- ■'a O. c., str. 163. vdarek. Kajti, ali tvornica ni bila avtorizirana, potem jo je prefekt moral zapreti. Ali pa je smatrati nezatvoritev po preteku avtorizacije kot novo avtorizacijo, potem prefekt ni smel zapreti tvornice. To mnenje se zdi na prvi pogled pravilno. Vendar je čudno to-le: vsi francoski teoretiki, ki so se bavili z detour-nementom, navajajo ta primer, Berthelemy28 navaja celo samo tega. Ali res ni mogel nihče med njimi priti na to, da gre tukaj za pravno vezanost in ne za svobodni prevda-rek, da torej tudi ne more iti za detournement? Zato moramo pogledati, kje je ta svobodni prevdarek in s tem detournement. Prefekt je imel od I. 1868, torej šest let že pravico, da bi bil tvornico zaprl, pa je ni. (Ali bi jo bil celo moral zapreti, je drugo vprašanje.) Da pa je zaprl prefekt tvornico ravno takrat, ko lastnik ni hotel sprejeti ponujene odškodnine, čeprav ni bilo za zatvoritev nobenih posebnih novih policijskih razlogov, v tem je detournement. Kajti z zatvoritvijo se je hotela izogniti država odškodnini za razlastitev, ker lastnik ni hotel sprejeti ponujene odškodnine. Zato pravi sodba, da je deloval prefekt »v interesu finančne službe države«. Drug primer. Francosko pravo pozna dovoljenja vpo-rabe javnih cestišč (permissions de voirie). Ta dovoljenja lahko prekliče uprava po svobodnem prevdarku. Ko pa je zapovedal prefekt neki plinski družbi, da ali odstrani cevi, ki jih je imela pod javno cesto, ali pa plačuje v bodoče državi določeno pristojbino za uporabo javne stvari, je razveljavil državni svet na pritožbo prefektovo odločbo s sledečo utemeljitvijo: »...če je imel (namreč prefekt) pravico, da v interesu ohranitve in policije nad javno stvarjo prekliče dovoljenje, ni mogel brez prekoračitve svoje oblasti vporabiti te pravice, da bi naložil družbi dajatev.« Tretji primer. Prefekt ima pravico, da z odobritvijo ministra za javna dela uredi postajanje in promet privatnih in javnih vozil na cesti pred postajo (cour de la gare). Taka cour de la gare je bila tudi pred postajo Fontainebleau. Kraj Fontainebleau je zelo oddaljen od postaje in so vzdrževali 33 Traite elementaire de droit administratif, 12. izdaja, 1930, str. t. 125/26. zvezo med postajo in mestom hotelski avtobusi, ki so sprejemali poleg gostov tudi druge potnike. K nočnim vlakom pa omnibusi niso prihajali. Da bi se uredila tudi nočna služba, je sklenila železniška družba z nekim podjetnikom pogodbo, s katero se je dala podjetniku izključna pravica, da prihaja s svojim omnibusom v cour de la gare. Prefekt in minister sta pogodbo odobrila. Nek drug podjetnik pa se je čutil s tem monopolom prikrajšanega v uživanju javne stvari in je spodbijal odobritev prefekta in ministra. Državni svet je razveljavil upravni akt iz razloga, da če ima prefekt pravico, da uredi postajanje vozil, ima to pravico samo »v policijskem interesu in interesu javne službe«. iNato je dovolil prefekt pritožitelju dovoz v cour de la gare pod pogojem, da prihaja k vsem vlakom. Le če prevaža samo hotelske goste, je prost vseh omejitev. Podjetnik se je pritožil vnovič in državni svet je razveljavil tudi to odločbo prefekta z utemeljitvijo, da ima po kraljevi ordo-nanci iz 1. 1846. prefekt pravico urediti postajanje vozil samo v policijskem interesu v svrho vzdrževanja reda na kraju, ki je namenjen splošni uporabi. Prefektov akt pa ni služil temu namenu, ampak je hotel poseči v boj med več podjetniki. Naj zadostujejo ti trije primeri. Osnovno vprašanje, ki se stavi j a pri čitanju teh sodb je: ali se ne bi bili dali razveljaviti ti upravni akti vsled napak v aktih, tako da ne bi bilo potrebno vpoštevati nagibov organa? Pustimo začasno odgovor na to vprašanje in samo povdarimo: tvornica ni bila avtorizirana in jo je prefekt iz policijskih razlogov smel zapreti, prefekt je smel iz policijskih razlogov zapovedati družbi, da odstrani cevi pod cesto, in prefekt je imel iz policijskih ozirov pravico, da uredi postajanje omnibusov pred kolodvorom. Državni svet torej razveljavlja akte svobodnega pre-vdarka, če je uporabil organ prevdarek v drugačne svrhe, kakor jih je določil organu zakon. Ali pa razveljavi državni svet vsak akt, kjer je uporabil organ prevdarek v drugačne svrhe, kot jih določa zakon? Vidimo, da državni svet enkrat razveljavi akt, ki ga je izdal organ v določeno nedovoljeno svrho, ko pa izda drugič organ akt v isto ali vsaj zelo podobno svrho, pa svet akta ne razveljavi. Tako je razveljavil državni svet odločbo župana, ki je prepovedal nekemu društvu sprevod z godbo, češ, da je bila izdana prepoved iz političnega strankarstva, ne pa iz ozira na javni mir. Ko pa ni hotel potrditi podprefekt poljaka, in je pritožitelj uveljavljal, da je odklonil podprefekt potrditev iz političnih nagibov, je državni svet pritožbo odklonil, češ da ne more preskušati nagibov oblastev. To bi se reklo: državni svet preskuša pri enem aktu nagibe organa, pri drugem pa ne. Akti, pri katerih ne preskuša državni svet nagibov organa, se imenujejo »čisto administrativni«, »čisto diskrecionirani« akti. Vendar mislim, da ni razumeti tega v tem smislu, da bi državni svet določenih aktov svobodnega prevdarka ne preskušal glede detournementa: državni svet preskuša vse akte glede detournementa, vendar ne vemo, kdaj smatra svet nagib za detournement in kdaj ne. To se pravi: ne vemo, od katerih nagibov se sme voditi organ pri svobodnem prevdarku in od katerih ne, kateri nagibi so dovoljeni in kateri ne. Če smatra svet nagib za nedovoljen, razveljavi akt vsled detournementa, če pa smatra nagib za dovoljen, odloči, da ne more preskušati nagibov oblastev, da se je držal organ v mejah svoje oblasti, da je akt »čisto administrativen« itd. Iz tega se vidi, da je praksa državnega sveta v tej točki dokaj neprozorna. Vendar tudi pri teoretikih ni dobiti popolne jasnosti. Tako pravi Hauriou24 v svojem sistemu upravnega in javnega prava: »Če kdo uveljavlja detournement de pouvoir, je državni svet pač primoran, da ocenjuje nagibe. Vendar se smatra tudi v tem primeru ocena nagibov akta kot jako delikatna stvar.« To bi menda govorilo v prilog naši trditvi, da preskuša sicer državni svet vse akte svobodnega prevdarka glede detournementa. da pa ne razveljavi vsakega akta, kjer je uporabil organ prevdarek v drugačne svrhe, kot jih je določil zakon. Podobno se izraža Hauriou v svojih komentarjih k razsodbam državnega sveta24": »Z izjemo vladnih aktov ni aktov javne oblasti, ki ne bi bili podvrženi razveljavljenju vsled detournementa .. . ™ Precis de droit administratif et de droit public, 9, izdaja, 1919. str. 511. 5,“ Notes d’arrets sur les dčcisions du Conseil d’Etat et du Tribunal des conflits, I., II., III., 1892—1928, II. str. 336. Ni se mogoče sklicevati tukaj na gotove upravne akte, ki so bolj uli manj akti svobodnega prevdarka. Dejanski so brezdvomno kategorije aktov, kjer ni bilo doslej izrečeno nobeno razveljavljenje vsled detournementa.« Ta nejasnost je bila najbrž med drugim tudi razlog, da se izraža Tezner21’ o detournementu sledeče: »Treba si je še ogledati bistvo razveljavljanja vsled detournementa de pouvoir, kakor ga je razvil francoski državni svet. Kdor ima praktične skušnje, ne more priti, ko je prebral izredno zmešano francosko in nemško literaturo, ki se bavi s tem predmetom, do nobenega drugega zaključka kot tega, da gre tukaj za primer, kjer se ne da dobiti jasnost o neki državni napravi iz knjig in kjer ne bi v to svrlio zadostovalo niti to, da bi se preštudirali celotni spisi o razveljavljenih primerih, ampak bi bilo treba prisostvovati posvetovanjem državnega sveta, v katerih so bila razveljavljenja sklenjena. Kratko: človek bi moral imeti dolgoletno prakso v stvareh detournementa ...« Pustimo začasno detournement in se vprašajmo: ali imamo tudi v drugih pravih, če že ne nekaj istovetnega, pa vsaj podobnega, kot je francoski detournement de pouvoir? Pri tem nam ne gre toliko za države, kjer je detournement pozitivno uzakonjen, ampak za države, kjer so vstvarila detournement upravna sodišča s svojo prakso, kakor ga je vstvaril s svojo prakso francoski državni svet. Med države, kjer je detournement pozitivno uzakonjen, spada sedanja Avstrija. Že prva zvezna ustava iz 1. 1920. je vsebovala v 3. odst. čl. 129. določbo, ki je bila sprejeta nespremenjena v poznejše ustave, in ki se glasi: »Kršitve pravice pa ni, kolikor je pooblaščeno oblastvo po določbah tega zakona, da izda odločbo ali odredbo po svobodnem prevdarku, in je uporabilo prevdarek v smislu zakona.« Kako razume upravno sodišče passus »v smislu zakona«, je obrazložilo v sodbi št. 13.728 iz 1. 1925., kjer pravi2": »Taka preskušnja (namreč: svobodnega prevdarka) pa je upravnemu sodišču možna le tedaj, če izkaže oblastvo pravilno ugotovljen dejanski stan, na osnovi katerega je izvršilo S5 Das freie Ermessen der Vervvultungsbeliorden, 1924, str. 97. ae Sodba je vzeta iz Spannerja, o, c., 518/19. svobodni prevdarek, in pove dalje premisleke, ki so l>i 1 i merodajni za svobodni prevdarek, ker se da samo pod temi pogoji odločiti, ali se ni mogoče dalo voditi oblastvo od nezakonitih in nestvarnih premislekov, ki niso v nobeni zvezi s svrho. ki ji naj služi prevdarek oblastva. ali služijo interesom, za katerih pospeševanje oblastvo. ki je imelo prevdarek, ni pristojno.« Vendar se mi ne zdi čisto točno, če se navaja kot primer razveljavljenja vsled detournementa sodba št. 8644. v kateri se ugotavlja, da je izjava prosilca v stavbnem dovoljenju, da ne bo nikdar dopustil, da bi se uporabljalo poslopje v šolske svrhe, absolutno nična, ker nima policijske vsebine; kajti tukaj gre vsaj na videz za objektivno nezakonitost. Kako pa je drugod, kjer detournement ni pozitivno uzakonjen, kjer naj po zakonu razveljavljajo upravna sodišča samo upravne akie. s katerimi se je kršila poedincu subjektivna javna pravica ali subjektivna javna pravica in interes, kjer naj bi torej preskušala upravna sodišča akie samo glede zakonitosti. Ali imamo tudi tukaj primere, da razveljavljajo upravna sodišča akte vsled tega. ker je vpo-rabil organ prevdarek v druge svrhe. kakor jih predvideva zakon? Ali tudi lukaj preskušajo sodišča ne samo akt. ampak tudi nagibe akfa? Nekateri (eoreliki stoje na stališču, da sme in mora razveljaviti upravno sodišče akt. če je deloval organ z aktom nalašč proti javnim interesom, ali če je zasledoval z aktom svrhe, ki po zakonu niso dopustne. Kadar deluje organ namenoma proti javnim interesom, imenujejo to zlorabo prevdarka. kadar pa zasleduje po zakonu nedopustne svrhe. naj bi bila prekoračitev prevdarka. Kar se tiče namernega delovanja proti javnim interesom. torej zlorabe prevdarka. so pač druga oblastva bolj poklicana kot upravna sodišča, da razveljavijo lak akt. Zato bi bilo malo čudno, če bi smel spodbijati tožitelj pri upravnem sodišču akt samo iz razloga, ker je deloval organ namenoma proti javnim inieresoin. Tožitelj bi pač moral navajati najprej, da je bil z aktom prizadet v svojih interesih. Drugi razlogi bi prišli še-le v drugi vrsti: kajti prvi pogoj tožbe oziroma pritožbe je. da je tožitelj prizadet v svojih interesih. Če tega ni, je tožba nedopustna (non rece- valile, unzuliissig). Če pravimo, da bi tožitelj lahko uveljavljal druge razloge še-le v drugi vrsti, pa moramo povdariti to-le: razloga, da je deloval organ namenoma proti javnim interesom, ne bi smel tožitel j uporabiti nikdar. Kajti sodišče se ne l)i smelo ozirati na ta razlog in bi moralo tožilca kaznovati. Tudi edini primer, ki ga navaja Laun27, ni prepričevalen in je poleg tega vzet iz francoskega prava. Po 2. odst. S 88. občinskega zakona z dne 15. aprila 1884. sme župan suspendirati in odpustiti uradnike, ki jih nastavi sam. To pravico je uporabil župan v Dedainu in suspendiral dva policijska stražnika. Iz pisma, ki ga je pisal župan policijskemu komisarju, se je videlo, da je suspendiral župan stražnika zato, ker sta naznanila policiji gostilničarko, ker je imela odprt obrat čez policijsko uro, in je bila gostilničarka vsled tega kaznovana. Gostilničarka pa je bila sorodnica županove služkinje. Državni svet je razveljavil odločbo župana s sledečo utemeljitvijo: »Tudi če smejo župani, v katerih delokrog spada občinska policija, podvzeti vse mere, ki so potrebne v interesu vzdrževanja reda. spoštovanja zakona in discipline s strani podrejenih jim organov, in tudi če državni svet ni pristojen, da bi preiskoval nagibe odločb, ki so jih izdali pri izvrševanju svoje oblasti, sledi iz samega županovega pisma, da je zasledoval župan, ko je discipliniral stražnika Maugrasa, drugačen cilj. kot je skrb za interese, ki so mu poverjeni in da je torej s tem prekoračil oblast, ki mu je dana z zakonom: zato se odločba razveljavl ja.« Motivacija sodbe kaže torej na tipičen detournement. dasi državni svet izraza detournemenl ne uporablja, kakor v obče ne uporablja v razsodbah te označbe. In za detournement smatra ta primer Hauriou"8 v svojih komentarjih razsodb državnega sveta in istotako Andersen29. Sicer je res, da se detournement v tem primeru razlikuje od običajnega detournementa. loda v čem? Morda v tem. da je župan namenoma deloval proti javnim interesom? Če bi bil kdo županu to očital, bi ga bil župan najbrže 27 O. c., str. 186. 2N Notes cTnrrets etc. TI. str. 232—237. 211 Ungiiltigo VervvaltuTigsakte, 1927, str. 223/4. debelo pogledal. Župan ni hotel javnim interesom niti škoditi niti koristiti, ker sploh ni mislil nanje. Njemu je služkinja povedala, da je bila njena sorodnica kaznovana, ker sta jo stražnika naznanila. In župan se je razburil: kako si upa delati »njegov« stražnik ovadbe brez njegove vednosti, in celo proti osebam, ki so v sorodstvu z njegovo služkinjo! In v tej razburjenosti in užaljenem samoljubju je kaznoval stražnika. Javni interesi torej niso igrali pri županovem razmisleku nobene uloge. Razloček je v sledečem: dočim uporabi organ pri običajnem dčtournementu svobodni prevdarek sicer v drugačne svrhe. kot mu jih je določil zakon, a so te svrhe javne, tako da organ ne oškoduje javnih ampak lahko samo privatne interese, pa je v primeru Maugrasa uporabil organ svojo oblast v svoje privatne svrhe in je s tem oškodoval neposredne privatne interese stražnikov in posredno javne interese: kajti zloraba oblasti je vedno posredno delovanje proti javnim interesom. Torej je res razloček med detour-nementom in zlorabo oblasti. Nadaljnji razloček med de-tournementom in zlorabo oblasti je v sledečem. Detour-nement je možen samo tam, kjer ima organ svoboden prevdarek; zloraba oblasti pa je možna tudi tam, kjer je organ popolnoma pravno vezan. Zato ni čisto točno, če se govori samo o zlorabi prevdarka: kajti zloraba je možna, tudi če organ nima svobodnega prevdarka. Zakaj je torej odločil državni svet v primeru stražnika Maugrasa, da gre za detournement in ne za zlorabo oblasti? Iz razloga, ki smo ga že navedli: niti sodišče zlasti pa tožilec ne sme očitati javnim organom, da so zlorabili svojo oblast in s tem posredno škodili javnim interesom. To se pravi: če ne bi bil mogel podvesti državni svet primera pod detournement, bi bil moral tožbo zavrniti. Vendar je primer, ki smo ga navedli, primer iz francoskega prava. Kako pa je glede zlorabe oblasti v državah, kjer detournementa ne poznajo? Kolikor gre za zlorabo oblasti, ko je organ popolnoma pravno vezan, bo zloraba vsaj večinoma običajna nezakonitost. Kadar pa gre za zlorabo oblasti, ko ima organ svoboden prevdarek, moramo sklepati takole: če sodišče ne preskuša nagibov organa, je sodišče napram tej zlorabi brez moči. Zato je zavrnilo av- •sirijsko upravno sodišče priiožbo neoporečne inozemke, ki je bila izgnana samo zalo. ker se je bal uplivni oče nekega polnoletnega sina, da bi sin inozemko poročil. Zanimiv primer zlorabe oblasti nam nudi naše pravo. To je razsodba državnega sveta z dne 24. oktobra 1923.. št. 11.733, v kateri očita državni svet volivnemu odboru, da je zlorabil oblast. Na tožbo S. M. proti volitvi občinskega odbora v občini O. z dne 19. avgusta 1923. je spoznal državni svet, da je volitev pravilna iz sledečih razlogov: Iz zapisnika volivnega odbora se vidi, da tisti del zapisnika. ki govori, koliko glasov je dobila vsaka skrinjica, res ni podpisan od volivnega odbora, kakor to trdi pritožba, in je res kršen čl. 34. zakona o občinah. Ne ujema pa se s pravim stanjem ugovor, da je bilo število krogi j ic ene kandidatne liste — M. M. — dano kandidatni listi M. L. in obratno, ker je ugotovljeno z rešitvijo volivnega odbora, katero so podpisali vsi člani volivnega odbora z zastopniki list brez kake pripombe, da je dobila lista L. M. več glasov kot lista M. M., ker so bili kandidati s te liste proglašeni za izvoljene. In če se spravi v zvezo ta, zadnji del zapisnika volivnega odbora, s prvim delom zapisnika do odpiranja skrinjic, ki je podpisan, in s tistim delom, kjer se ugotavlja, koliko k rogljič so dobile skrinjice, in ki ni podpisan in v katerem je rečeno, da je dobila lista M. L. 139 in lista M. M. 99 glasov, a tvorijo vsi trije deli zapisnika celoto — knjigo za vodstvo zapisnika — potem je jasno, da je pravi rezultat volitev tak. kakor je zabeležen v zapisniku, in da člani volivnega odbora iz kroga stare uprave, ko so bili podpisali prvi del zapisnika in pozneje videli, da je izborni rezultat nasproten njihovim željam, namenoma niso hoteli podpisati drugega dela zapisnika, ki govori o številu kroglic vsake liste, ampak so potegnili črte na mestu podpisa, da ga tudi pozneje ne bi bilo mogoče podpisati. Očividno je torej, da člani volivnega odbora namenoma niso hoteli podpisati ugotovitve, koliko kroglic je dobila vsaka lista, da bi si zagotovili razveljavljenje volitev pri državnem svetu, ker so računali, da bo uporabil državni svet mrtvo črko brez ozira na smisel zakona in namen zakonodajalca. Namen zakonodajalca v čl. 54. pa je bil, da se po postopku, ki je predpisan za volivni odbor, ugotovi resnično število kroglic, ki jih je dobila vsaka lista in onemogoči potvarjanje volje volivcev, odnosno zaščiti izraz večine. V tem primeru je v tistem delu zapisnika volivnega odbora, ki je sestavljen v smislu zakona, ugotovljen rezultat glasovanja. tudi če se je. kakor rečeno, zakon kršil, in bi pomenilo tukaj razveljavljenje volitev razveljavljenje izraza prave in pravilno izražene volje večine, ki jo je hotel za-ščititi ravno zakon o občinah, to pa bi bilo nasprotno namenu zakonodajalca. Zato bi pomenilo v tem primeru razveljavljenje volitev odobritev namere kršenja zakona ne pa njene obsodbe, pomenilo bi ostvaritev te protizakonite namere ne pa zaščite zakonitosti volitev. Zato je državni svet z odločbo z dne 24. oktobra 1923. zavrnil pritožbo kot neutemeljeno in opozoril okrajnega načelnika na čl. 167. zakona o občinah, da ovadi člane volivnega odbora kazenskemu sodišču. D ržavni svet bi bil moral v tem primeru razveljaviti volitev, če bi se bil strogo držal zakona: kajti en del zapisnika ni bil podpisan in je bil s tem kršen zakon. Vendar povdarja državni svet odločno, da ni vzel za osnovo svoji sodbi »mrtve črke zakona brez ozira na smisel zakona in namen zakonodajalca«. Tukaj pride naš državni svet ravno do obratnega rezultata kot pa francoski pri detournementu. Francoski državni svet razveljavi sicer pravilen upravni akt vsled tega, ker je zasledoval organ z aktom nedopustne svrhe. naš državni svet pa potrdi kot veljaven nek akt, ki je sicer sam po sebi nezakonit, a je zasledoval organ z nezakonitostjo nedovoljene cilje. Tudi to je seveda detourne-ment. Povdariti je poleg tega, da v našem primeru ne gre za zlorabo oblasti, kjer bi imel organ svoboden prevdarek: kajti člani volivnega odbora morajo podpisati zapisnik, če ustreza dejstvom. Iz tega se vidi, kar smo že povedali, da je zloraba oblasti možna tudi tam, kjer nima organ svobodnega prevdarka. in da se ne da tudi v takih primerih vedno razveljaviti tak akt samo na podlagi pozitivnega prava, ampak je treba pritegniti v razsojo tudi nagib organa. Zato bodo tam, kjer detournement ni znan, upravna 9 sodišča pač težko v večjem obsegu kontrolirala zlorabo oblasti, če je imel organ svoboden prevdarek, in tudi če ga ni imel, kontrola ne bo vedno mogoča. Iz tega se vidi, da zloraba oblasti oziroma prevdarka nima samostojnega pomena. Ona je ali nezakonitost ali detournement. Zato veljajo naslednja izvajanja tudi za zlorabo oblasti. Druga »notranja meja« svobodnega prevdarka naj bi bila ta, da organ ne sme zasledovati ciljev, ki so po zakonu prepovedani. To mejo lahko prekorači organ vsled tega, ker ne ve, da so cilji, ki jih zasleduje, prepovedani, ali pa zato, ker sicer ve, da so cilji prepovedani, pa jih zasleduje navzlic temu, ker misli, da s tem koristi javnim interesom. S tem zagreši prekoračitev prevdarka. Tukaj gre na prvi pogled za navadno nezakonitost. Kajti če so organu določeni cilji prepovedani, jih ne sme zasledovati, in če jih zasleduje. postopa nezakonito. Dejstvo, da se zasledovanje ciljev, ki so po zakonu prepovedani, ne smatra za običajno nezakonitost, pa je sumljivo. Zato si bomo ogledali nekaj primerov, ki se navajajo kot prekoračitev prevdarka. da vidimo, kako je s to »neobičajno« nezakonitostjo: ali je to prava nezakonitost, ali pa se morda maskira z njo — detournement? Neka pruska uredba je naložila mejašem obcestnih zemljišč, da morajo svoja zemljišča po svobodnem pre-vdarku policije ograditi s plotovi. Na osnovi te uredbe je dala policija nekemu mejašu nalog, da postavi ob svojem svetu gost (dichtschliessend) plot. da bo zavarovana cesta pred zameti. Prusko višje upravno sodišče je na tožbo posestnika odredbo razveljavilo in reklo: »Če sme izdati policija po svobodnem prevdarku kako zapoved, ne pristoji sicer upravnemu sodniku kontrola, ali je bila odločitev primerna ali potrebna, vendar pa, ali ni bil prevdarek svojevoljen. t. j. ali je odločitev sploh zasnovana na policijskih motivih, ki jih mora varovati policija s svojim prevdarkom. Če zasleduje pri tem policija drugačne svrhe, kot so tiste, ki so določene v policijski uredbi, potem je to svojevoljno, neupravičeno poseganje v pravno sfero tistega, ki je s tem prizadet. Tak primer imamo tukaj.« Kaj je to: ali običajna nezakonitost ali morda prikrit detournement? Za prusko višje upravno sodišče je ta prekoračitev prevdarka vsaj lahko običajna nezakonitost. Kajti ko so začeli v 70. letih prejšnjega stoletja pod Labandovim vplivom smatrati načelo zakonitosti uprave kot pozitivno pravno normo, pa ni bilo nobenega zakona, ki bi bil določal delokrog policije, so se naenkrat spomnili na § 10., IT. 17 starega pruskega deželnega prava, ki je določal delokrog policije, in trdili, da je ta paragraf še v veljavi, ker ni bil niti razveljavljen niti spremenjen. Pri tem je ostalo do danes. § 10.. 11. 17 pa se glasi: »Die nothigen Anstalten zur Erhaltung der offentlichen Puhe. Sicherheit uud Ordnung, und zur Abwendung der dem Publiko, oder einzelnen Mit-gliedern desselben bevorstehenden Gefahr za treffen, ist das Amt der Polizev.« Tn ker je smatralo sodišče, da zapoved v našem primeru ni bila potrebna iz policijskih razlogov, jo je razveljavilo. Vendar se vidi, kako rado bi pokazalo sodišče na eni strani, da ne preskuša svobodnega prevdarka, pa ga na drugi strani vendarle preskuša. Sodišče pravi: »Če sme izdati policija po svobodnem prevdarka kako zapoved, ne pristoji sicer upravnemu sodniku kontrola, ali je bila odločitev primerna ali potrebna, vendar pa. ali ni bil prevdarek svojevoljen, t. j. ali je odločitev sploh zasnovana na policijskih motivih.« Če pa preskuša sodišče, ali je bila odločitev sploh zasnovana na policijskih motivih, se pravi, da preskuša, ali je bila odločitev primerna in potrebna s policijskega stališča. Tako zanika sodišče v drugem stavku to, kar trdi v prvem. To je običajen primer sodnih utemeljitev pri kontroli svobodnega prevdarka in smo že navedli tak primer iz prakse saškega višjega upravnega sodišča. Tudi za druga sodišča, kjer ni poznan detournement, bi bila to lahko običajna nezakonitost. Kajti če daje policija zapovedi v stvareh, ki ne spadajo v policijski delokrog, je policija stvarno nepristojna in akt ničen. Vendar pravimo, da bi bila to lahko običajna nezakonitost: kajti ne-broj podobnih primerov je. k jer so upravna sodišča odklonila svojo prisojnost, češ, da gre za svobodni prevdarek policije. Kjer pa je poznan detournement, bodo smatrala sodišča ta primer za detournement. In tudi utemeljitev pruskega 9» sodišča je tipična utemeljitev francoskega detournementa, kajii sodišče pravi: »Če pa zasleduje pri tem policija drugačne svrlie, kot so tiste, ki so določene v policijski uredbi...« Tz tega se vidi, da je prekoračitev prevdarka labko običajna nezakonitost, labko pa tudi detournement. V enem kakor drugem primeru pa gre seveda lahko za zlorabo oblasti oziroma prevdarka. Vidi pa se iz tega tudi, da prekoračitev prevdarka prav za prav nima samostojnega pomena: kajti prekoračiiev je ali nezakonitost ali detournement. Sedaj se moramo vprašati: Ali se omejujejo upravna sod išča tam. kjer detournement ni priznan, samo na objektivno zakonitost, ali pa preskušajo morda tudi nagibe organa, tako, da se detournement prakticira, dasi ne priznava. V to svrho poglejmo par razsodb starega avstrijskega upravnega sodišča in državnega sodišča. Občina Moravska Ostrava je sklenila, da bo dala vsako leto 200 K rektoratu nemške tehniške visoke šole v Brnu za revnega slušatelja te visoke šole. Upravno sodišče je na pritožbo nekega češkega davkoplačevalca iz Moravske Ostrave razveljavilo sklep občinskega odbora s to-le utemeljitvijo: pravica samoodločbe občine ni brezmejna, ampak ji je začrtan obseg po interesu občine; vznoter tega interesa pa ima ta pravica samoodločbe svoje nadaljnje meje ob državnih in deželnih zakonih, tako. da ne pomeni kako dejanje, ki je samo po sebi sicer dovoljeno, že tedaj izvrševanja pravice samoodločbe, če se tiče javnega interesa sploh, ampak še-le tedaj, če se tiče predvsem interesa občine. Podeljevanje štipendij revnim slušateljem sicer res pospešuje splošne javne interese, ni pa v zvezi s specifičnimi interesi občine Moravske Ostrave. Kaj je to: nezakonitost ali detournement? Že vsa prisi-ljenost utemeljitve svrhe s filozofiranjem, dokod gre pravica samoodločbe občine, kaj so splošni javni in specifični občinski interesi, kaže. da ne more iti za nezakonitost. Če ne gledamo na besede, ampak na njih smisel, pove utemeljitev: sklep občinskega odbora zasledu je drugačne interese, kakor jih določa občini občinski zakon: to pa je običajna utemeljitev detournementa. Tn če pomislimo, da je bila namenjena štipendija nemški tehnični visoki šoli v Brnu in da se je pritožil češki davkoplačevalec, bo pač težko dvomljivo, da gre za detournement. Vprašanje, ali se ne bi dalo opreti razveljavljenje sklepa na pozitivne norme, ali se ne l)i mogel smatrati torej sklep enostavno kot nezakonit, je odveč, ker bi se bilo sodišče pač rajši oprlo na pozitivne pravne določbe, če bi jili bilo imelo, kot pa na občinsko samodločbo in specifične občinske interese. Drug primer: Dve občini na severnem Češkem sta prepovedali enojezične češke napise na nagrobnih spomenikih. Upravno sodišče je prepoved razveljavilo in reklo: občinam pritiče seveda pravica policijskega nadzora. Ampak na podlagi te pravice sme omejiti občina samo toliko uporabo grobov, kolikor gre za ozire, katerih varstvo je nji poverjeno (varnostnopolicijski in sanitarnopolicijski momenti, dopustnost vsebine napisa itd.). Ta ukrep pa ni služil takim svrham. Če pa se utemeljuje prepoved s tem, da znajo občinski organi, ki vrše kontrolo, samo nemški, je treba povdariti, da nalaga prepoved strankam dajatev, ki gre daleč čez svrho kontrole. Ta primer bi se dal konstruirati kot protizakonitost na ta način, da bi se reklo, da je prekoračila policija svojo stvarno pristojnost in je vsled tega akt ničen. Vendar je, kakor smo že povdarili, dovolj primerov, ki kažejo, da sodišča niso razveljavila podobnih aktov vsled nepristojnosti, ampak so zavrnila pritožbo z utemeljitvijo, da gre za svoboden prevdarek. Sicer pa kaže že samo izražanje v sodbi: »Kolikor gre za ozire, katerih varstvo je občini poverjeno«, in »ta ukrep ni služil takim svrham«, da ima sodišče v mislih detournement. Poglejmo še en primer, ki nam je najbližji. Občinski svet v Celju je sklenil, da se spremeni cestno-policijski red tudi v tem oziru, da smejo biti napisi na iz-vesnih tablah, ki mole v zrak nad javnimi cestami, samo nemški. Proti temu so se pritožili celjski Slovenci pri deželnem odboru, in ko niso uspeli, pri državnem sodišču z utemeljitvijo, da pomeni prepoved izobešanja slovenskih tabel prikrajšanje v deželi običajnega jezika v njegovi enakopravnosti. Štajerski deželni odbor se je zagovarjal pred državnim sodiščem s tem, da uporaba zračnega prostora za izobešanje tabel ni subjektivna pravica, ampak samo prekaristično dovoljenje, ki je odvisno od svobodnega prevdarka oblastva. Državno sodišče je ugotovilo v svoji sodbi, da je kršen čl. 19. odst. 2 državnega osnovnega zakona in je izvajalo: »Wenn der angefochtene Erlass des Landesausschusses diese Verfiigung dadurch rechtfertigen will, dass die Ge-meidestrassen als (iffentliches Gut im Eigentume der Ge-ineinde stehen, diese daher berechtigt sei, die Bedingungen der Beniitzungsiiberlassung festzustellen, insbesondere Beschrankungen bei dieser Uberlassung zu statuieren, so ist dies in allgemeinen allerdings richtig. Allein dagegen ist zu be-merken, dass diese Beschrankungen und Bedingungen durcli eine polizeiliche, also durch eine behordliche Verfiigung statuiert vvorden sind, und dass die das offentliche Gut be-treffenden Bedingungen und Beschrankungen doch mir solche sei n konnen, welche den Clmrakter haben, den Zweck der Gemeindestrassen und Gassen, dem allgemeinen Verkehr zu dienen,demFrivatinteresse gegeniiber zu sichern. Keinesfalls diirfen diese Bedingungen und Beschrankungen so beschaffen sein, dass dadurch bloss einseitige nationale Zvvecke gefordert werden sollen. Dies ist liier Zeuge des Protokolles vom 5. Oktober 1906 der Fali, denn, ob die Aus-hangetafeln und Schilder mit deutschen oder slowenischen Aufschriften versehen werden, ist fiir den Verkehr, dem die Gemeindestrassen dienen, ganz irrelevant, die ange-fochtene Verfiigung hindert lediglich die slowenischen Ge-meindemitglieder an einer solchen Beniitzung des Strassen-grundes, der den Mitgliedern, welche sich der deutschen Sprache bedienen, freisteht, und der ihnen im Sinne des Art. 19 nicht vervvehrt \verden darf.« Ali gre v tem primeru za običajno nezakonitost ali za detournement'' Res je sicer, da se sklicuje sodišče na čl. 19 osnovnega zakona. Vendar se ne omeji sodišče na ugotovitev kršitve tega čl., ampak povdarja: »Nikakor pa ne smejo biti ti pogoji in omejitve taki, da bi se s tem podpirale samo enostranske narodnostne svrhe. To pa se je v tem primeru zgodilo ...« To se pravi, da je zagrešila občina oziroma deželni odbor detournement. Sodišče sicer ne opira svoje odločbe na detournement, ugotavlja pa vendar, da sta ga zagrešila občina oziroma deželni odbor. Zato se nam stavlja nadaljno vprašanje: ali je načelen razloček med prekoračitvijo prevdarka, kjer naj bi šlo za golo nezakonitost, in med detournementom? Prusko sodišče bi bilo lahko samo reklo, da zasleduje policija z gostim plotom drugačne cilje, kot so ji stavljeni v uredbi, avstrijsko upravno sodišče bi bilo lahko samo reklo, da zasleduje policija s prepovedjo čeških nagrobnih napisov in občinski svet s štipendijo drugačne svrhe, kol jili ima policija oziroma občina. In avstrijsko državno sodišče bi se bilo lahko omejilo tudi samo na to. Osnove sodb se ne bi bile s tem nič spremenile. In če bi nadomestili v razsodbah francoskega državnega sveta obrazec: »je zasledoval drugačne svrhe, kot mu jih daje zakon«, s sklicevanjem na kake §§ ali na samoodločbo ali na specifične interese, bi se tudi osnove teh razsodb s tem prav nič ne spremenile. Ali sledi iz tega, da imamo tudi tam detournement, kjer po imenu ta institut ni znan? Seveda sledi, in mora nujno slediti. Kajti čim začnejo kontrolirati upravna sodišča svobodni prevdarek preko izrečnih formalnih in materialnih predpisov — in preko teh predpisov ga kontrolirajo povsod — pridejo prej ali slej nujno tudi do tega, da kontrolirajo svrhe prevdarka. Vseeno pa je v bistvu, kadar razveljavim akt glede svrhe: ali če kratko rečem, da je zasledoval organ z aktom drugačne svrhe, kot mu jih daje zakon, ali pa oprem razveljavljanje akta na kak bolj ali manj dvomljiv paragraf. In na kak paragraf morajo vsaj skušati opreti sodišča svoje razsodbe tam, kjer detournement ni priznan, kjer naj bi torej razveljavljala sodišča akte samo vsled objektivne nezakonitosti. Da pa se včasi tak paragraf sploh ne da najti, smo videli pri motivaciji odločb s samoodločbo občine, splošnimi javnimi in specifičnimi občinskimi interesi ter s policijskimi motivi. Vse to velja seveda tudi glede zlorabe prevdarka oziroma oblasti, na kar smo že prej opozorili. Ali pa sledi iz tega, da se krije prekoračitev prevdarka v vsem obsegu z detournementom. Nikakor! kajti francoski državni svet gre pri preskušnji svrh mnogo dalje kot upravna sodišča, kjer detournement ni priznan. To je razumljivo. Kajti ko je postal francoski državni svet z zakonom iz 1. 1872 upravno sodišče, je bila njegova praksa že ustaljena. To se pravi: praksa državnega sveta se je razvila, ko je sodil državni svet še kot posvetovalni organ državnega načelnika, torej formalno kot upravni organ. Kot upravni organ pa je lahko preskušal tudi svrhe, ki so jih zasledovali upravni organi pri izdaji svojih aktov: kajti kot upravni organ ni bil omejen samo na zakonitost, ampak je lahko preskušal tudi smotrenost akta. Vsega tega pri drugih upravnih sodiščih ni bilo. Njih pristojnost je bila omejena na zakonitost upravnih aktov. Skladno s svojo pristojnostjo skušajo z večjim ali manjšim uspehom pokazati, da razveljavljajo upravne akte samo zaradi nezakonitosti. Zakaj pa se potem sklicujejo še na »motive«, na »cilje«, na »svrhe« akta, ne bi bilo razumljivo. Razumljivo pa je, če vemo, da mora vsako upravno sodišče, čim začne preskušati akte preko mej stroge zakonitosti, priti prej ali slej do preskuš-nje svrh, kjer samo sklicevanje na zakonitost ni več prepričevalno. In če trdi Tezner3", da se dajo vsi primeri, ki jih navaja Laun za dčtournement, razložiti brez pomoči de-tournementa, potem se moramo čuditi, da je tako nedostopen in nedovzeten za dčtournement, če zaključuje svoja izvajanja s sledečo ugotovitvijo:81 »Avstrijsko upravno sodišče v širokem obsegu lahko pogreša vsako sklicevanje na stranske, bodisi nravno nedopustne, bodisi iz pravne zmote izvirajoče notranje nagibe: ono določi vsebino in meje re-sortnega interesa, interpretira samo resortni interes, n. pr. s stavkom: policijska oblast ni finančna oblast«. Vprašamo: ali trdi morda francoski državni svet kaj drugega, kot da policijska oblast ni finančna oblast, če razveljavi prefektov akt vsled tega ker je dal zapreti prefekt kot policijsko ob-lastvo Laumonnier-Carriolu tvornico, da ne bi bilo treba plačati državi odškodnine? In če upoštevamo poleg tega, da sodišče lahko samo v v »širokem obsegu« pogreša vsako sklicevanje na nagibe, kar pomeni, da se ozira tudi na nagibe, vidimo, da pozna sodišče v »širokem obsegu« dčtournement. Zato bi se dalo vprašati: ali ne bi bilo boljše, da se razveljavljenje aktov vsled detournementa, ki se dejanski 30 O. c., str. 86. 31 O. c., str. 87. prakticira, tudi odkrito prizna, to se pravi, uzakoni? To je dvomljivo. Kajti dokler se razveljavljajo akti vsled nezakonitosti, upravni organ v obče nima povoda, niti da bi razkrival, niti da bi skrival svrhe, ki jih zasleduje z akti. Zato upravna sodišča lahko svobodno ocenjujejo, kakšne svrhe je zasledoval organ z aktom. Drugačna pa postane stvar, čim je detournement uzakonjen. Zdaj ve upravni organ, da se preskušajo svrhe akta. Če bi organ samo zamolčal svrho, ne bi bilo to nič hudega. Ampak organ se bo poslužil pretveze. To se pravi: on bo izrečno navedel drugačno svrho, kot jo v resnici zasleduje. Ali bosta pritožitelj in sodišče lahko trdila, da je navedena s vrha pretveza? lega ne smeta, kakor ne smeta trditi, da je organ nalašč škodil javnim interesom. Kajti primer, ko očita državni svet volivnemu odboru zlorabo oblasti, je izjema. Iz tega pa sledi, da bi uzakonitev detournementa lahko več škodila kot koristila. Tudi v Franciji niso detournementa upeljali z zakonom, ampak se je razvil polagoma. Kakor vidimo, so »notranje« meje svobodnega prevdar-ka svrhe, ki jih ne sme zasledovati organ. Ker si teh mej ne stavi j a morda organ sam v svoji »noranjosti«, ampak jih stavlja organu zakon in upravno sodišče, so te meje seveda zunanje, kakor so sploh možne samo zunanje pravne meje svobodnega prevdarka. V. Ko smo govorili o tem, ali preskuša francoski državni svet vsak akt glede detournementa, smo citirali mnenje flauriou-ja, ki se začenja tako-le: »Z izjemo vladnih aktov ni aktov javne oblasti, ki ne bi bili podvrženi razveljavljenju vsled detournementa...« Vladnih aktov (actes de gouvernement) torej ne more spodbijati tožitelj zastran detournementa. Vendar je to premalo rečeno: vladnih aktov namreč ni mogoče spodbijati tudi iz ostalih treh razlogov, torej vsled nepristojnosti. pomanjkljivega postopanja, materialne nezakonitosti. Tako pravi Carre de Malberg32: »Ona (namreč: vladna funkcija) je osvobojena (namreč: podrejenosti zakonom) 32 Contribution a la Theorie gencrule de 1’ Etat, I. zv. str. 529 in opomba. tudi še v tem oziru, da se odtegujejo vladni akti po pozitivnem francoskem pravu (zakon z dne 24. maja 1872, čl. 26.) upravnosodni tožbi, ki jo lahko v obče vložijo državljani proti nezakonitim upravnim aktom. Fo tem se loči vladni akt od upravnega akta svobodnega prevdarka, da je slednji, tudi če ga je izdalo pristojno oblastvo, vedno podvržen tožbi vsled pomanjkljivega postopanja ali vsled detournementa de pouvoir. Upravni akti svobodnega prevdarka so torej podvrženi v gotovi meri sodni kontroli: vladni akti pa so podvrženi samo politični kontroli parlamenta.«31 Nadaljna razlika med upravnimi in vladnimi akti naj bi bila v sledečem33: »Nasprotno pa označuje vladni akt ravno to, da mu za razliko od upravnega akta ni potrebna zakonska pooblastitev in da ga izda upravno oblastvo po svobodni iniciativi na podlagi oblasti, ki mu je lastna in ki jo dobiva iz drugačnega vira, kot so zakoni ... Višji vir, iz katerega priteka ta oblast, je in je lahko samo ustava.« Če se sedaj vprašamo, po čem spoznamo ta akt, ki ga izda oblastvo »na podlagi oblasti, ki mu je lastna in ki jo dobiva iz drugačnega vira, kot so zakoni,« dobimo dokaj različne odgovore. Eni so trdili, da se spozna tak akt po svrhi, ki jo zasleduje: ta svrha je politična. Drugi so rekli, da se spozna tak akt po obliki. Tretji mislijo, da se spoznajo ti akti po svoji naravi: kajti vladati pomeni nekaj drugega kot upravljati. Da avtorji sami ne zaupajo dovolj »naravi« tek aktov, sledi iz tega, ker dopolnjujejo svojo opredelitev z naštevanjem vladnih aktov. Četrti zopet se zadovoljujejo v glavnem s tem, da naštevajo vrste teh aktov. Nekateri pa sploh zanikajo obstoj teh aktov in trdijo, da če so izvzeti določeni akti izpod upravnosodne kontrole, niso izvzeti vsled tega, ker bi bili ti akti vladni akti. Ne bomo se spuščali v polemiko s teorijami o vladnem aktu, ampak bomo samo v glavnem navedli akte, ki se smatrajo za vladne. Taki akti so: proglasitev obsednega stanja, odreditev karantene, izjemne odredbe proti članom nekdanjih dinastij, meddržavne pogodbe, ukrepi konzulov v kolonijah, ukrepi guvernerjev kolonij, pomilostitve, razpust parlamenta itd. “ O. c., str. 526/27. Kot primer takega vladnega akta naj navedemo samo primer pomilostitve Gugla, o katerem pravi Hariou34 tako lepo: »Ko je vložil vojak Gugel tožbo vsled prekoračitve oblasti35 proti odloku, s katerim se mu je spremenila smrtna kazen v dvajset let prisilnega dela, ni samo pokazal, da mu ni mnogo do življenja, ampak je napravil s svojo odmaknjenostjo od stvari tega sveta tudi koristno delo, ker je priskrbel komentatorjem izredno redek primer.« »Izredno redek primer« pa je bil to radi tega, ker je navajal Gugel v svoji tožbi pri državnem svetu, »da je imel spodbijam odlok namen, da v enem oziru poslabša njegov položaj, ker zamenjuje navadno afliktivno kazen z aflik-tivno in sramotilno, ki ima za posledico vojaško degradacijo, ki je sodišče ni izreklo; da je imel 011 pravico do vojaške kazni, a odlok mu nalaga kazen občega prava, namreč kazen prisilnega dela.« fn na osnovi tega so nastale dolge razprave o naravi pomilostitvenih aktov. Pustimo Guglu njegovo filozofijo, kaj je težja kazen: ali smrtna kazen ali kazen dvajset let prisilnega tlela, ki ima za posledico vojaško degradacijo, dasi prej Gugel menda ni bil lako ponosen na svoj vojaški čin, ker je bil obsojen ravno zaradi dezercije; tudi nas ne zanima, ali ni bil mogoče Gugel tako pogumen vsled tega, ker mu je povedal advokat, da se mu ne more ničesar zgoditi. Naj sledi samo sodba državnega sveta: »Ker na osnovi aktov, ki jih izda državni poglavar v izvrševanju pravice pomilostitve, ni mogoč upravni spor med državnim svetom ... državni svet tožbo zavrača.« Pristavimo še: francoska praksa in teorija, ki priznava vladne akte, smatra, da je pravna osnova vladnega akta čl. 26. zakona z dne 24. maja 1872, ki se glasi: »Ministri imajo pravico, da spravijo pred konfliktno sodišče zadeve, ki so bile predložene oddelku za upravni spor in ki ne bi tvorile upravnega spora.« Toliko o vladnem aktu v Franciji. 34 iNotes etc., II., str. 168. 3r’ Pod oznako »prekoračitev oblasti«, exces de pouvoir, so združeni vsi štirje razlogi, vsled katerih se lahko toži pri državnem svetu proti oblastvenim aktom na razveljavljenje tako, da ne pomeni »prekoračitev oblasti« kakega samostojnega razloga. AH imamo kaj podobnega tudi pri nas? Poglejmo sodbo državnega sveta št. 10.668 z dne 16. oktobra 1923. Predsednik bivšega finančnega sodišča v Zagrebu je vložil pri državnem svetu tožbo proti rešitvi ministrskega sveta z dne 9. oktobra 1922, s katero mu je bila kot predsedniku finančnega upravnega sodišča v smislu čl. 22. zakona o draginjskih dokladah priznana sodniška doklada še-le od 1. oktobra 1922. Državni svet je našel, da rešuje na osnovi čl. 103. ustave in čl. 17. in 18. zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih samo o tožbah proti sodbam upravnih sodišč in o tožbah proti ukazom in ministrskim rešitvam. Ker pa je vložil tožilec tožbo proti rešitvi ministrskega sveta, državni svet ni pristojen, da bi sodil o tožbi. Zato je zavrnil tožbo, ker je bila vložena pri nepristojnem oblastvu. Kako je oceniti to sodbo državnega sveta? Poglejmo najprej zakonska določila, na katerih osnavlja državni svet svojo nepristojnost. 5. odst. 1. točka čl. 103. Vidovdanske ustave se je glasil: »Državni svet ima te-le dolžnosti: 1. Kot naj višje upravno sodišče rešuje spore upravnega značaja. Spori zasnovani s pritožbami zoper ukaze in ministrske odločbe se rešujejo pri državnem svetu na prvi in poslednji stopnji.« 2. odst. čl. 17 zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih se glasi: »O tožbah proti ukazom in ministrskim rešitvam odloča državni svet na prvi in poslednji stopnji.« Zadnji stavek čl. 18. istega zakona se glasi: »Če je upravno oblastvo minister, se vlaga tožba pri državnem svetu.« Kaj sledi iz teh določil Vidovdanske ustave oziroma zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih? To-le: niti Vidovdanska ustava niti zakon o državnem svetu in upravnih sodiščih ni predvideval ministrskega sveta kot oblastva. Če pa navzlic temu pooblasti kak zakon ministrski svet, da sme izdajati upravne akte, so ti akti ravnotako podvrženi presoji državnega sveta kakor akti ministrov in ukazi. Kajti čl. 15 zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih določa splošno: »Upravna sodišča sodijo o upravnih sporih. Upravni spor pa je samo med poedincem ali pravno osebo na eni in upravnim oblastvom na drugi strani; obstoja pa tam, kjer je bila z aktom upravnega oblastva kršena kaka pravica ali kak neposredni osebni interes tožilca, ki je osnovan na zakonu«. Toži se torej lahko proti vsakemu aktu, ki krši subjektivne javne pravice ali interese, neglede na to, kdo je akt izdal. Kaj pa bi sledilo iz razlage državnega sveta? To, kar povdarja komentator sodbe (Radovanovič), da bi lahko odtegnil vsak minister »svojo rešitev sodni pristojnosti državnega sveta s tem. da bi izposloval zanjo odobritev ministrskega sveta.« Vendar državni svet ni povedal v sodbi vsaj vsega svojega mnenja. Kajti predsednik državnega sveta dr. Sagadin pravi50 pod ugotovitvijo »državni svet ni pristojen odločati o tožbah proti aktom ministrskega sveta (sod. z dne 16. oktobra 1923, št. 10.668): To. od teorije ostro napadeno stališče, je utemeljil državni svet s tem. da vrši po ustavi kralj javno upravo po odgovornih ministrih. Vsled tega ministrski svet ni oblastvo ampak samo politična institucija, ki naj zajamči enotnost upravne politike. To naziranje, ki močno spominja na teorijo »vlade« kot svobodne, izven zakonodaje, sodstva in uprave stoječe državne delavnosti (O. Maver; actes de gon vernement), je bilo z zakonom o vrhovni državni upravi z dne 31. marca 1929. uzakonjeno s tem. da določa čl. 9. da daje ministrski svet samo privolitve k določenim, v zakonih predvidenim upravnim aktom, ne vrši pa sam upravnega delovanja«. To naziranje državnega sveta je logično nemogoče. Kajti če ministrski svet ni oblastvo, potem tudi njegov akt ni oblastven akt in ne veže nikogar, niti oblastev niti po-edinca. Tega pa menda vendar državni svet ni hotel reči. Aus tler Praxis (les Staatsrates in Verwaltungsstreitsachen in den Jahren 1922—1933, Zeitsclirift fiir Ostreclit, 7. leinik, 11. zv. 1933, str. 961. In vendar se zdi, da je hotel to reči — in da tudi ni hotel lega reči. Da je hotel to reči, bi sledilo iz sklicevanja na O. Mayerja. Mayer87 pravi namreč o vladi: »Pod vlado razumemo vrhovno vodstvo celote in enotno dajanje smernic za politično usodo države in kulturni razvoj v notranjosti. Izhaja od centralnega mesta, od kneza in njegovih pomočnikov, upliva na vse vrste učinkovitega državnega delovanja, ni pa sama zase nobeno teh delovanj. O tej precej mistični »vladi« bi se dalo marsikaj reči, vendar ni tukaj kraj za to. Zato samo ugotovimo: če se sklicuje državni svet na Mayerja, akt ministrskega sveta ne bi bil oblastven akt in s tem seveda tudi ne upravni akt. Če pa se hoče sklicevati državni svet na francoski »acte de gouvernement«, potem pa je seveda akt ministrskega sveta oblastven in s tem upravni akt. Kajti nihče ni še trdil, da ne bi bil »acte de gouvernement« oblastven akt. In tla je bil akt ministrskega sveta 'oblastven akt. je tožitelj pač občutil. In vendar je razumljivo to nihanje državnega sveta med O. Mayerjem in »acte de gouvernement«. Ker ne predvideva niti ustava niti zakon o državnem svetu in upravnih sodiščih ministrskega sveta kot oblastva. bi to govorilo, da ministrski svet ni oblastvo. Ker pa je vendarle izdal oblastven akt, to potem ne more biti navaden upravni akt. ampak je — vladni akt. Ker ni pri nas za vladne akte nobene osnove v pozitivnem pravu, se morajo akti ministrskega sveta, če bi se navzlic čl. 9. zakona o vrhovni državni upravi še izdajali, podrediti isti upravnosodni kontroli kot običajni upravni akti, ker ni med obema vrstama aktov nobene pravne razlike. Poleg tega bi vladni akt laliko imel izredno neugoden vpliv na presojo aktov svobodnega prevdarka. VI. Iz dosedanjih izvajanj je razvidno, da preskušajo upravna sodišča svobodni prevdarek čez mejo gole formalne in materialne zakonitosti: da preskušajo, ali se je izvršil 37 Deutsches Verwaltungsrecht, 2. izd., I. zv., str. 3. l prevdarek v smislu zakona in ali ni zasledoval organ s pre-vdarkom nedovoljenih svrli. Vsaj nakazati pa smo tudi skušali, da v obče sodišča nikjer še niso izoblikovala trdnih načel, po katerih bi se vodila pri preskušnji svobodnega prevdarka. Zato se vsiljujeta dve vprašanji: odkod ta omahljivost v praksi upravnih sodišč; in: dokod naj bi šla sodišča pri preskušnji prevdarka? Kar se tiče neenotnosti prakse upravnih sodišč, sledi ta neenoinost po večini iz zamotanosti upravnopravnih razmerij. V upravnem pravu imamo namreč le izjemoma enostavne primere, da si stojita nasproti dva poedinca: običajno si stojita nasproti poedinec in oblastvo. ki zastopa javni interes, torej interes večje skupine posameznikov. Ta odnos med poedincem in oblastvom oziroma javnostjo pa ni nekaj stalnega, ampak se spreminja od konkretnega primera do primera, to se pravi: je enkrat enostavnejši, drugič zamo-tanejši. Zato vidimo, da preskuša upravno sodišče v enem primeru prevdarek. v drugem, podobnem primeru, pa preskušajo odkloni. V prvem primeru se je upalo spustiti sodišče v preskušnjo in oceno pravnega odnosa in s tem prevdarka, v drugem, zamotanejšem primeru, se je moralo zadovoljiti z oceno upravnega oblastva in s tem s svobodnim prevdarkom upravnega oblastva. Zato ni nič čudnega, če se spusti upravno sodišče v oceno lokalne potrebe lekarne, čudno pa bi bilo. če bi se spustilo v oceno železniške koncesije in s tem presojalo narodnogospodarske, prometnopoli-tične, strategične itd. motive upravnega oblastva. S tem je deloma že odgovorjeno na vprašanje: dokod naj gredo upravna sodišča pri preskušnji svobodnega prevdarka. Da pa ima poedinec interes, da se preskuša svobodni prevdarek v celem obsegu je pač razumljivo. Kajti kolikor imajo upravna oblastva svobodni prevdarek. toliko je država policijska država. Kolikor pa je država policijska, ne more imeti poedinec subjektivnih jav-nic pravic. Kontrola svobodnega prevdarka pa pomeni pravno državo in s tem subjektivne javne pravice. Iz tega je jasno, da ima poedinec interes, da preizkušajo upravna sodišča svobodni prevdarek. Tu ker sodišča vsaj obče gledajo na pravo s stališča pravic in interesov poedincev, je razumljivo, tla skušajo kontrolirati prevclarek v kolikor mogoče širokem obsegu. Kaj pa pomeni v bistvu, če se spremeni potom preskuš-uje svobodnega prevclarka policijska država v pravno. To pomeni, da se izpolni pravna praznina s pravnimi normami. To pa pomeni vstvarjanje prava potom prakse upravnih sodišč. Zato pravi ITauriou'8: »O našem francoskem upravnem pravu se da reči, da ga je ravnotako vstvarila praksa državnega sveta, kakor so ga vstvarili zakoni«. Za stari avstrijski upravni postopek pa se da reči, da ga je vstvarila praksa upravnega sodišča skoro v celoti. To pa kaže. da se s kontrolo svobodnega prevdarka bistveno spremeni funkcija upravnega sodišča in upravnega oblastva. Kajti (ločim je upravni organ pri nekontroliranem prevdarku zakonodajalec v materialnem smislu, ki izdaja neodvisno norme za konkretne primere, pa postane pri kontroliranem prevdarku zakonodajalec upravno sodišče in je upravni organ samo izvrševalec teli norm. Vprašanje pa je, ali je ta prenos funkcij vedno v skladu z namenom pravega zakonodajalca. V enem oziru bi se dalo trditi, da je. Kajti če je ustanovil zakonodajalec upravna sodišča, da kontrolirajo upravo, kolikor ne deluje po svobodnem prevdarku, je obenem s tem pooblastil upravna sodišča, da ona določajo, do-kod gre svobodni prevdarek. To se pravi, da jih je pooblastil. da izpolnijo pravne praznine s svojo prakso. O tem smo deloma že govorili. Vendar so avtorji, ki stoje na nasprotnem stališču. 1 ako pravi O. Mayer"°: »Za upravo je že od začetka stvar čisto drugačna. Lakota po pravnih pravilih ni v njeni naravi... Kjer pa je na drugi strani prepustil zakonodajalec uredništvu, da ukrene po vestnem prevdarku v posameznem primeru to, kar je dobro in koristno, se ne sme postaviti uredništvo pod pravila, ki bi jih kjersibodi vzelo, da bi se odtegnilo dolžnosti in odgovornosti.« Približno enako se izraža Hatschek40: »...kjer ni hotel zakonodajalec vezati uprave 38 Precis itd., str. 968. 30 O. c„ str. 91. 10 Lehrbuch des deutschen und preussischen Vervvaltungsrechts, 7. in 8. spremenjena izdaja, 1936, str. 58. z izrečnim zakonom, se je hotel sploh izogniti vsalce vezanosti uprave po pravnih normah.« Priznati je treba, da je v teh ugovorih precej resnice. Kajti če vidimo večkrat, da so upravne norme precej splošne, ne smemo vedno sklepati iz tega, da je nameraval zakonodajalec, da se bodo dopolnile te norme potom prakse bodisi upravnih oblastev, bodisi upravnih sodišč. Večkrat je namreč nameraval zakonodajalec, da ostanejo te praznine neizpolnjene, da lahko prilagodi organ splošno normo konkretnemu primeru. Ugovor, da je s tem lahko ogrožena enotnost uprave, ne drži. Kajti potoni službenih nalogov ima naj višji upravni organ možnost, da zajamči enotnost uprave liri še tako splošnih normah. Poleg tega je treba pomisliti še sledeče: za delovanje celotne uprave so odgovorni ministri. Oni pa so lahko odgovorni za upravo samo tedaj, če deluje uprava po njihovih navodilih. Če pa naj vrše upravna oblastva svobodni pre-vdarek po zahtevah upravnih sodišč, bi morala odgovarjati za upravno delovanje upravna sodišča. Iz tega se vidi — če ne gledamo na svobodni prevdarek samo s stališča poedinca ampak tudi s stališča uprave, — da je ne samo preskušnja detournementa ampak sploh preskušnja prevdarka »delikatna« stvar. Zato se da splošno reči o preskušnji svobodnega prevdarka samo to: preskušnja naj gre do tja, do koder jo upravna sodišča lahko uspešno in koristno vrše. To se pravi, da s svojimi sredstvi primere lahko pravilno ocenijo in ne ovirajo uprave v njenem delovanju. Kontrola čez te meje je, kakor pravijo Francozi: »ladministration egaree dans la juridiction«: uprava, ki je zagrešila pravo pot in je zašla v sodstvo. Tukaj je konflikt z upravo neizbežen in izid konflikta nedvomljiv. Seveda pa je pri tem stanju več kot dvomljivo, ali se dajo izoblikovati trdna načela, po katerih naj bi se preskušali akti svobodnega prevdarka. D’abord, 1’auter cite quelques definitians <1 u pouvoir discre-(ionnairc et s’efforce de demontrer q\ue le pouvoir discr etionnairt' t[ui s’oppose a la competence liee signifie, la libre apprecation laisee a 1’organe de 1’fitat pour pouvoir prendre cette decision ([iie, d’pres sion avils, eocigemt soit le. sens de la loi soit 1’utilite publique. Puis, il s’attaelie ii demontrer que la difference faite en tre le pouvoir discretionnaire et le pouvoir discretionnaire li-mite qui est aeceptee par la plupart des auteurs du droit admini-stratif n’est pas possible, car le pouvoir discretionnaire n’est pas susceptible de plus on de moins. Tl est 011 il n’est pas. Cependant, enim me le pouvoir discretionnaire signifie 1’absenee de droits subjectifs par suite du defamt de la liaison juridique. les tribunaux administratifs sont exelus du controle des actes dicretionnaires. Mais si les tribunaux administratifs ne sont pas competents a juger les actes discretionnaires, ils sont precisement par cette exchision en meme temps autorises a decider s’il y a. dans un cas, le pouvoir discretionnaire et quelles sont ses limites. Cela veut dire qu’ils peuvent controler les actes discretionnaires. Et 1’autenr cite quelques arrets du Conseil d’Etat Yougoslave el du Tribunal administratif de Vancienne Autriehe qui prouveni que les tribunaux administratifs controlent en large mesure les actes discretionnaires. Ensuite 1’auteur explique, sur la base de qnelques arrets d 11 Conseil d’Etat fran^ais. ce qne fignifie dans le droit franpais le detournement de pouvoir et constate que les tribunaux administratifs dans les pays on le detournement de poitirvoir 11’est pas connu et 011 les tribunalix administratifs sont bornes seulement au controle de la legalite des actes administratis. recherclient ne-anmoins souvent les motifs des decisions. c’est a dire qu’ils con-frolent les buts des actes: or. le controle des buts de Vnete, c’est precisement le coni role d 11 detournement de pouvoir. Ensuite, 1’auteur s’occupe de 1’acte de gouvemement comme il est compris par la tlieorie francaise et s’applique a demontrer que. d’apres le droit positif vougoslave, il ne peut y avoir d’actes de gouvemement. Enfin Vautonr essaie a repondre a la question. pourtpioi il y a tant d’inconsequences dans le controle des actes discretionnaires de la part des tribunaux administratifs. D’apres son avis. ees inconsequences decoulent de la complexite des situations juri-diques administrntives. Kratek oris značilnih potez avstrijske zvezne »Ustave 1934«. i. Vsakdo, ki je vsaj malo razgledan po sodobnem sveiu, ve in čuti. da je naša doba ena tistih, v katerih se s silo lomijo prav v osnovah različni pogledi na človeka in družbo. V bistvu take neuravnovešene prehodne dobe je, da postanejo vse doslej po tradiciji posvečene vrednote, posebno kolikor se nanašajo na družbeno življenje, problematične. Njihova nekdanja neomajnost ter vzvišenost nad vsak dvom gineva, postaja vse bolj navidezna in kaže svojo časovno odnosnost, pogojeno v našem družbeno-d liho vnem stanju. Na dlani je, da se tak čas s posebnim zanimanjem loteva tako važne in učinkovite družbene ustanove kakor jo predstavlja država. Saj je to tista teritorialna človeška organizacija, ki osredotoča najkrepkejšo (suvereno) družbeno oblast in silo, s katero ureja na svojem ozemlju življenski položaj poedinca in skupnosti, če in kolikor je treba na prisilen način. Tako postaja država kot posebno pripravno d r u ž beno t e h n i č no orodje učinkovitega vplivanja na poedince in skupnost, predmet srditega boja nasprotujočih si političnih ideologij. Dvoje temeljno nasprotno usmerjenih idejnih sklopov skuša zajeti vsak s svojega motrišča današnje zapleteno družbeno dogajanje in ga preko prisilne državne organizacije urediti v sebi ustreznem smislu. Eden teli sklopov je individualize m s svojo človeško-umstveno osnovo (racionalizem). Njemu je izhodišče umstveni, razumski človek-poedinec kot prvina vseh socialnih tvorb in vsega socialnega življenja. Ta svetovni in življenski nazor smatra zato vse še tako zamotane družbene probleme tudi za praktično povoljno rešljive na zgolj umstven način. Prežet je z velikim optimizmom o človeški naravi in sposobnosti njenega razuma za objektivno razsojanje in odločanje. Ta optimizem daje visok človečanski patos političnim oblikam tega svetovnega nazora, kateremu je praktični cilj doseči najvišjo srečo največjega števila, etični e v d e m o n i z e m.1 So pa politične oblike tega svetovnega nazora, kojih korenine segajo prav v početke moderne države, v dobo prosvetljenega absolutizma, starejši aristokratski liberalizem s svojo zahtevo po svobodi osebnosti (pri čemer je pojem osebnosti opredeljen imovinsko- in umstveno-, inteligenčno-cenzitarno), moderna demokracija, kateri je svoboda predvsem radikalna, čeprav spočetka le formalno pojmovana državi j a n s k a enakost, ter mlajši liberalizem kot umerjena sinteza obeh pravkar naštetih oblik (politično najbolje opredeljiv kot liberalna demokracija). Podoba je, da ta idejni sklop, ki je že sorazmerno dolgo oblikoval družbeno stvarnost, zgubiva na svoji prepričeval-nosti in uplivnosti. Vse bolj je opažati reakcijo v pojavljanju in krepitvi drugega idejnega sklopa, namreč kolektivizma. Ta zavzema, opirajoč se pretežno na iracionalno osnovo čustva in volje, torej na emocionalizem in voluntarizem,2 odklonilno stališče napram racionalizmu. Njegova sociološko brezdvomno prepričevalna predpostavka je ta. da je osamljeni, abstraktno pojmovani človek-poedinec nestvarna fikcija, da je narobe mogoče ljudi kot družbena bitja pravilno doumeti le kot člane raznih družbenih skupin, v katere so z vsem svojim bistvom vraščeni. Te družbene skupine, katerih bistvo je v psihični skupnosti njenih članov, torej v nekem skupnem čustvovanju in hotenju, so prvoten, človek-poedinec pa le drugoten družaben pojav. Razumljivo je, da to naziranje odklanja tudi zgoraj omenjene politične oblike družbene ureditve, ki imajo svojo idejno osnovo in zaradi tega tudi svojo praktično nosilnost samo v racionalnem individualizmu. 1 Gl. N a w i a s k y , Staatstypen der Gegeuvvart, St. Gallen 1934, str. 13. 5 Gl. N a w i a s k y , o. c., str. 13 ss. Politične oblike kolektivizma ali univerzalizma, kakor kolektivizem še imenujejo, so odvisne od narave tistega kolektiva, katerega smatrajo hkratu za konstitutiven a zaradi tega tudi nujno za r e g u 1 a t i v e n princip vsega družbenega dogajanja. Zgodovinska resničnost kaže predvsem dve kot trajni zamišljeni politični tvorbi, ki sta se. temelječi na načelu čistega kolektivizma povspeli do organizacijske oblike države.3 Obe izhajata iz prvenstva nacionalnega kolektiva nad vsemi drugimi. Sta to fašistična Italija in nacionalnosocialistična Nemčija. Politični izraz tega primata nacionalnega kolektiva je vsemogoč-n a (omnipotentna) in neomejeno pristojna (omni-kompetentna) država, z novim izrazom totalna država imenovana. Njena notranja organizacija je zgrajena tehnično na diktaturi in brezizjemno sklenjeni h i j e r -a r h i j i, idejno pa na načelu vodstva in poslušnega spremstva. Tako je dejansko vse življenje v državi, četudi ne vedno pravno oblikovno pa vendar stvarno vodeno po avtoritarno-centralističnem sistemu. Pripomniti je treba, da kolektivistični nacionalizem v bistvu rešuje vse politične in družbene probleme vsaj druž-beno-tehnično v istih pravcih kakor individualistično usmerjeni prosvetljeni absolutizem in kesnejša egalitarna demokracija. Kakor ta dva postavlja posameznika v edini in neposredni javnopravno tehtni odnos do države, ne dopuščajoč nikakršne posrednosti tega odnosa preko vmesnih stopenj drugih, nižjih družbenih kolektivov. Zato stoji pred njim slejkoprej ves težki problem povoljnega vodstva in usmerjanja silnih mnogot politično upravičenega a socialno pretežno nezadovoljenega ljudstva. Nastal je ta 3 Zveza sovjetskih socialističnih republik, ki je po svojem zgodovinskem nastanku prva sodobna izrazito kolektivistična državna tvorba (obstoja sicer tudi nasprotno mnenje, ki ji sploh odreka značaj države, gl. Spektorski, Država i njen život, str. 98) ne spada idejno v to zvezo, ker po svoji lastni uradni doktrini marksizma ni preračunana na trajnost. Ona je samo politična oblika diktature proletariata, ki predstavlja prehodno dobo na potu k svobodnemu družabnemu redu, v katerem ne bi bilo več razrednih nasprot-stev in zato tudi nobene potrebe po državi. Njene idejne korenike so torej v anarhičnem individualizmu kot najostrejšem nasprotju kolektivizma. problem že z uvedbo egalitarne demokracije; v sistemu zahtevane brezizjemne slepe pokorščine do voditelja se pa lahko zaostri do pogubnega razračunavanja med nasprotnimi razredi in s tem do razsula nacionalnega kolektiva ter države, če voditelju ne uspe pomiritev interesnih nasprol-stev med njimi, čemur naj služi v liberalni demokraciji parlamentarna kompromisna tehnika. luko se pokaže na dnu vsega današnjega razgibanega idejnega boja socialno vprašanje, ki nujno zahteva temeljite praktične rešitve. Prosvetljeni absolutizem je zdrobil fevdalno-teritorialno in cehovsko-stanovsko vezani družabni red. Liberalizem je sprostil posameznikovo dejavnost v vseh pravcih, v svojem optimizmu glede na človeški razum in človeško značajnost prepričan, da je to najboljši način, doseči »prestabilirano harmonijo« interesov in z njo notranjo, popolno uravnovešenost družbe. A ravno apliciran v gospodarstvu, liberalizem tega pričakovanja ni izpolnil, dosegel je uprav nasprotno, namreč neizprosni gospodarski boj med gospodarsko močnimi, posestniki proizvajalnih sredstev (kapitala) in gospodarsko šibkimi, ki nimajo drugega gospodarskega blaga kot svojo golo delovno silo. S tem sta se začela kazati na temelju imovinskih razlik dva d r u ž-b e n a razreda, kojih tvorbo je še pospešil izredni razvoj proizvajalne tehnike, ki je šel nujno zopet v pretežni prid kapitalističnemu razredu. V edini stik stopata ta dva razreda na delovnem trgu, kjer si stojita nasproti kot peščica imovitih delodajav-cev in množica brezposestnih delojemavcev, kojih odnos se ureja po golem tržnem mehanizmu ponudbe in povpraševanja. S tem se enotnost družbe raztrga, v veliki množini de-posediranih delojemavcev nastane predstava o razrednem nasprotstvu, ki prehaja v odkrit razredni boj. To nasprotje je iskalo in končno tudi našlo svoj politični odraz. Pokazal se je v egalitarni, liberalni demokraciji, ki je mnogoti, masi dala pravico političnega sodelovanja. Posledica teh političnih pravic je bila ustvaritev s tehniko reprezentativne liberalne demokracije združenih strank, posebno če je prevzela načelo sorazmernega predstavništva političnih upravičencev. Stranke so se pri ogromnem številu političnih upravičencev izoblikovale v mnogotne stranke, v stranke mas. katerim je kot naj učinkovitejša clružnostna vez služila zavest iste razredne p r i p a d n o s t i n j ihovih članov. S tem pa je prišla v demokratični sistem po njegovi lastni organizacijski zasnovi nevarnost n e p r e m a g -1 j i v e g a razrednega n a s p r o t s t v a . ki more v •svoji nestrpnosti ves ta sistem uničiti, saj je ves njegov smisel samo r a z u m no sodelovanje vse h n a r o d o -v i h delov. Ni čudno, da so se jeli spričo vseli teli dejstev pogledi ob račati zopet nazaj v zgodovino, v tiste čase. ko še ni bila vsakemu dana svoboda, da si po lastnih sposobnostih in sredstvih pridobiva posest in imovino. Zglede povoljnejše družbene in sledstveno tudi državne ureditve zato iščejo v dobah pred nastopom liberalizma, v dobah ko je bila družba razčlenjena po pravu in običajih v točno omejene poklicne skupine, temelječe na osnovi načela delitve dela. Je poklicne skupine, poklicni stanovi imenovane, se po svoji družbeni strukturi in po svojem namenu bistveno razlikujejo od razreda. Dočim je razred kot skup ljudi enakega ali vsaj sličnega imovinskega položaja nasprotje napram drugim razredom, je poklicni stan delovna skupnost, ki opravlja določen delež družbenega delu. Vsi poklicni stanovi skupaj opravijo tedaj vsoto potrebnega družbenega delu. Tako se vidi, da poklicnega stanu ne oblikuje socialno nasprotje, temveč misel dopolnjevanja dela drugih. Ta misel pomeni prepričanje o potrebi skupnega družbenega složnega sodelovanja, s o 1 i d a r i z e m. Solidarizem pa, ki se ne ozira na irnovin-ske razlike, se pričenja v poklicu, kjer druži vse njegove pripadnike v skupnost, tako v poedinem obratu kakor v vsej poklicni panogi. S tem se posameznik včlenja, tako vrašča preko svoje poklicne skupine v veliko družbeno delovno skupnost. Posledica tega je, da poklicni stanovski red p o svoji organizacijski zasnovi otežkoča raztrganje družbe v ločene in nasprotujoče si socialne tabore, četudi tega pojava ne more povsem izločiti.4 4 Gl. N a w i a s k y , o. c., str. 162 ss.; prim. tudi Š č e t i n e c , Korporativno uredjenje države s obzirom na novi austrijski ustav, pos. str. 11 ss. ter Arand jelovic D., Staleška misao u izgradnji držav-nog uredjenja, Arhiv za pravne i društvene nauke, 1. 1935, str. 381 ss. Vendar miselna in duhovna gibanja za stanovsko-poklicno preureditev nikakor niso enotna in to že zaradi tega ne, ker gre enim predvsem za družbeno, drugim pa vsaj v prvi vrsti za politično, državno reformo. Družbena reforma hoče premostiti socialni prepad med delo-dajavci in delojemavci ter s tem zopet ustvariti enotnost družbe, katero je kapitulistični gospodarski red razcepil v dva razreda. Glavna pobornica take reforme na temelju po-klicnostanovske preureditve družbe je katoliška cerkev. Njen najvišji predstavnik, papež Pij XI., je s svojo okrožnico »Quadragesimo anno« z dne 15. maja 1931 o obnovi socialnega reda po evangelijskih načelih, izdano ob štiridesetletnici okrožnice Leona XIII. »Rerum novarum« podal glavne smernice poklicnostanovskega sistema. Ta sistem naj bi bil odraz avtonomne družbene organizacije, temelječe na načelih krščanskega solidarizma in aktivizma, zaradi česar je mimo same organizacijske oblike s povdarkom naglaše-vana potreba po etičnem družbenem preporodu v smislu evangelijskih načel/’ Izrazito politično, državno reformo v praven poklicno-stanovske preureditve državne organizacije same pa žele predvsem konzervativni krogi, ki odklanjajo mno-gotna gibanja in odločanja, katera je prinesla formalna, egalitarna demokracija. Oni hočejo razdeliti narod na več v sebi zaključenih družbenih skupin, s čimer bi bile razbite velike politične strankarske formacije, temelječe na enakosti svetovnega nazora in ekonomskega interesa svojih članov. Na mesto teh, po politični konzervativni miselnosti več ali manj izumetničenih skupin naj stopijo neposredno živi jenske družbene skupine, katerih r' Ta slovita papeška okrožnica je izšla v slovenskem prevodu z opombami Aleša Ušeničnika v Času, 1. 1930-31, št. 8/9, nato pa še v posebnem ponatisu. Njeno državnopravno vsebino je obenem s prikazom velikih tehničnih težkoč pri organiziranju družbe po stanovskih načelih podal Merki v svoji razpravi Der staatsrechtliche Ge-halt der Enzyklika Quadragesimo anno, izišli v Zeitschrift f. iiff. Recht, 1. 1934., zv. 2, str. 208 ss. Pri nas je Aleksič v okviru svoje knjige Stanovska država po načelih okrožnice »Quadragesimo anno« skušal podati načrt stanovske družabne reforme in z njo zvezane državne preosnove i glede organizacije i glede nalog (str. 77 ss.). člane družijo osebni odnosi ter enaki zunanji, gmotni in notranji, psihični eksistenčni pogoji. Jasno je, da ti miselni tokovi ugajajo i kolektivistični nacionalistični zamisli totalne države, saj se ona na svoj način trudi za odpravo narodove družbene politične razcepljenosti, i interesom srednjega stanu. Ta stan namreč vidi v poklicnostanovski preureditvi družbe in države zase gospodarsko korist v omejitvi svobodne konkurence, ki prinaša nevarnost obrti in poljedelstvu, politično korist pa v tem, da mora taka državna ureditev odpraviti ali vsaj občutno zmanjšati politični vpliv socialistično opredeljenega delavskega razreda, kajti ona po svojem bistvu politično organiziranega razrednega nasprotstva ne more trpeti.0 Ta novodobna družbena in politična naziranja so našla v Avstriji svoje glasnike deloma v katoliških konzervativnih krogih, deloma v fašistično usmerjenih brambnili organizacijah »Heimvvehra«. Svojstvena prepletenost teh nazi-ranj v ustavi 1934 avstrijske zvezne države najbolje kaže njen politično kompromisni značaj.7 Lapidarnemu prikazu njenih najznačilnejših potez, kateremu pristopamo, naj sledi nato še kratka kritična ocena. IT. Ideje demokracije, v stroge pravne oblike dotiranega parlamentarizma8 in federalizma so dajale značilen pečat avstrijski ustavi z dne 1. oktobra 1920. Od vseh teh idej. katerim ni bilo usojeno niti poldrugo desetletje oblikovati državno življenje republike Avstrije, se je samo federalistična rešila v novo »Ustavo 1934«. To najbolje kaže njen ® Gl. N a w i a s k y , o. c., str. 165 s. 7 Gl. Š č e t i n e c , o. c., str. 4, 10 s.; N a w i a s k y , o. c., str. 175 ss. 8 Gl. člena 70 in 74 ustave z dne 1. oktobra 1920; Mirkine-Guetzčvitch, Les Constitutions de l’Europe nouvelle, str. 21 je videl v vsebini teh določil zaključek racionalizacijskega procesa parlamentarizma. A druga ustavna novela z dne 7. decembra 1929 (takozv. Schoberjeva novela), je že te stroge pravne oblike odpravila in tako privedla bistvo parlamentarizma nazaj v odnos politične sile parlamenta (zvezne skupščine) in zveznega predsednika (gl. čl. 70 v dikciji § 36 in člen 29 v dikciji I 14 cit. II. ustavne novele, B. G. BI. 1929, št. 392). jedrnati čelni uvodni stavek, ki pove, da jo »v imenu Boga vsemogočnega, od katerega izhaja vse pravo, prejme avstrijski narod za svojo krščansko, nemško zvezno državo na stanovski osnovi«. S tem je sicer dovoljno označen ves idejni ustavni obrat, vendar ostaja njegova praktično najbistvenejša vsebina, namreč skrajno povdarjeni avtoritarni moment, precej prikrita. Tako se pokažejo kot vodilne organizacijske ideje države v ustavi 1934 načela avtoritarnega vodstva ter stanovske in federalistične državne ureditve. Zgolj pod temi vidiki bo prikazano novo ustavno stanje. A. Avtoritarno načelo. Da si pravilno predočimo, v kakšnem obsegu je to načelo v današnjem avstrijskem ustavnem stanju izvedeno, moramo najprej odrediti to ustavno stanje samo. Sedanja ustava, objavljena prvič dne 24. aprila 1934 z uredbo zvezne vlade0 na temelju zakona z dne 24. julija 1917 drž. zak. št. 307 (takozv. vojni pooblastilni zakon, Kriegsermachti-gungsgesetz) in nato še enkrat proglašena od zvezne vlade dne 1. maja 1934 na podlagi člena 11 pooblastila zveznega ustavnega zakona z dne 30. aprila 1934 10 kot »Ustava 1934«11 namreč še nima v vsem svojem obsegu obvezne moči. So posamezne določbe, katerih obvezna moč je v smislu zveznega ustavnega zakona z dne 19. junija 1934,12 urejajočega prehod k stanovski ustavi, še vedno ustavljena oziroma katere je ta prehodni ustavni zakon začasno spremenil. V tej zvezi je važno, da ta prehodni ustavni zakon v svojem § 56, odst. 3 določa, da ostane v veljavi čl. III, odst. 2 že citiranega zveznega ustavnega zakona z dne 30. aprila 1934 • B. G. BI. 1934, I, št. 239. 10 B. G. BI. 1934, I, št. 255. 11 B. G. BI. 1934, II, št. 1. Z dnem 1. maja 1934 se je v skladu z novo ustavo naziv »Bundesgesetzblatt fiir die Itepublik Osterreicli« spremenil v naziv »Bundesgesetzblatt fiir den Bundesstaat Usterreich«, zaradi česar se letnik 1934 do dne 30. aprila citira z I, od dne 1. maja naprej pa z II. 12 B. G. BI. 1934, II, št. 75, od tedaj že dvakrat noveliran, in sicer pod B. G. BI. 1934, II, št. 230, 439. »o izrednih ukrepih v območju ustave«, odrejajoč prenos vseh kompetenc (torej predvsem ustavodajne in zakonodajne) narodne skupščine (Nationalrat), zveznega sveta (Bundesrat) ali katerega njihovih odborov oziroma organov v smislu zvezne ustave z 1. 1920 na zvezno vlado; in sicer vse dotlej, dokler ne prestane delovna doba dveh, po § 21 prehodnega ustavnega zakona poklicanih začasnih, pri zakonodajnem postopku po novi ustavi udeleženih organov, namreč zveznega kulturnega in zveznega gospodarskega sveta. Do tistega dne, ki je pač dies certus an, sed incertus quando — ima zvezna vlada svobodno izbiro dveh načinov zvezne ustavodaje in zakonodaje, namreč čisto avtoritarno pot po gori citiranem pooblastilnem zakonu (s pritegnitvijo zvezne ustave z 1.1920) in ustavno pot po ustreznih določbah (čl. 61 do 67) nove ustave.111 S tem je za nedoločen prehoden čas dana zvezni vladi svobodna izbira med čisto avtoritarno, na navedenem pooblastilnem zakonu temelječo ustavo in novo stanovsko-federalistično-avtoritarno ustavo. Slednja dobiva s tem prav svojstven, namreč zgolj prekar ističen značaj. Zvezna vlada pa združuje v svojih rokah po mili volji zvezno ustavodajno, zakonodajno in izvršno oblast, s čimer postane edini najvišji državni organ. A ne glede na to dejansko stanje, ki je pač naj višja stopnja avtoritarnega načela in ki daje ob upoštevanju ko-legialne sestave zvezne vlade avstrijski državi pravzaprav značaj absolutistične aristokratske republike, preveva to načelo tudi ustavo 1934 samo v izredno obilni meri. Da pričnemo z naj višjo državno pravno funkcijo, z ustavodajno in zakonodajno.14 Po ureditvi izvrševanja te funkcije običajno opredeljujemo državne oblike, zaradi česar bo hkratu z njeno obrazložitvijo najbolje pojasnjena 13 Merki, Die stiinilisch-autoritiire Verfassung Osterreichs, str. 134, 142. 14 V sistemu avstrijske ustave se namreč ustavodajna funkcija kaže le kot nekoliko procesualno kvalificirana zakonodajna funkcija. Člen 60 odst. 2 zvezne ustave določa, da more o zveznih ustavnih zakonih sklepati zvezna skupščina samo v prisotnosti najmanj polovice svojih članov in z večino dveh tretjin oddanih glasov. sprememba napram prejšnji, liberalnodemokratični republikanski državni obliki. Čl. 44 sedanje ustave določa ureditev in postopek zvezne zakonodaje tako-le: »Zvezno zakonodajo izvršuje po pretresu zakonskih predlogov s strani državnega sveta, zveznega kulturnega sveta, zveznega gospodarskega sveta in deželnega sveta (posvetovalni organi), zvezna skupščina (odločujoči organ)«. Vendar je za popolnost slike treba dodati, da nobeden teh kolegijev, naj se potem njegova pristojnost izčrpa v zgolj konzultativni ali celo v decizivni funkciji, nima pravice zakonske iniciative. Zvezna skupščina kot e tl i n i decizivni, vsaj na neki reprezentativni osnovi temelječi zakonodajni organ je v smislu čl. 51 pristojna odločati samo: 1. o zakonskih predlogih zvezne vlade, ki se tičejo zakonov v materialnem smislu; 2. o zakonskih predlogih zvezne vlade, tičočih se a) zveznega proračuna, b) sprejetja ali konverzije zveznih posojil, c) ukrepov o zvezni imovini; 3. o predlogih zvezne vlade, tičočih se državnih pogodb, ki spreminjajo obstoječe zakone oziroma obvezujejo zvezo k izda-nju zakonov; 4. o predlogih računskega dvora, nanašajočih se na odobritev zveznega računskega zaključka; 5. o poročilih računskega dvora. S tega je razvidno, da sta činitelja zakonodaje zvezna vlada kot edino pristojen organ zakonske iniciative in zvezna skupščina. Da pride do zveznega zakona zahteva ustava vedno odločitev zvezne skupščine, pred njo pa predvideva za primere iz čl. 51, odst. 1 (za druge primere iz tega člena to izključuje čl. 63) še bodisi oddajo mnenja po dolžnosti (Pflichtgutachten) ali pa samo fakultativnega mnenja enega ali celo več omenjenih posvetovalnih kolegijev (čl. 61). Interesantna je pri tem določba, da morajo ti posvetovalni organi oddati svoja mnenja v roku, ki jim ga v to svrho odredi zvezna vlada, v nasprotnem primeru so vsled »zamolčanja« ob to pravico. Odvzeta je torej lem kolegijem vsaka možnost zavlačevanja v zakonodajnem postopku in z njim zvezanega morebitnega sabotiranja vladinega dela. Delokrog posvetovalnih zakonodajnih kolegijev po svojem obsegu ni enak, temveč stopnjevan. Najširši delokrog gre pač državnemu svetu (Staatsrat), kateremu zvezna vlada lahko naloži izdelavo mnenja za vse zakonske predloge, kolikor izdelava takega mnenja ni izrecno po ustavi pridržana zveznemu kulturnemu ali pa zveznemu gospodarskemu svetu (čl. 61. odst. 2, 3). Državni svet daje svoja mnenja o tem, ali so zakonski predlogi v skladu z zahtevami državne vrhovnosti (Staatshoheit), splošne blaginje (Gemeinwohl) in smotrenega zakonskega izvrševanja (einer zweckmassigen Gesetzesvollziehung). Za člane tega •sveta i m e n u j e zvezni pre d s e d n i k za dobo desetih let »zaslužne, značajne zvezne državljane, od katerih je l>o njihovem dosedanjem obnašanju in ravnanju ter po njihovih dosedanjih činih pričakovati popolno razumevanje za potrebe in naloge države.« Pri teh imenovanjih gre zveznemu predsedniku izjemoma osebna iniciativa, kajti on glede njih ni vezan na predlog zvezne vlade, pač pa mu je potreben protipodpis zveznega kanclerja (čl. 46). Ni ver jetno, da bi zvezni kancler z odklonitvijo protipodpisa skušal iniciativo osebnostno pomembnega zveznega predsednika pri teh imenovanjih obrezuspešiti. in to zaradi kompetenc. ki pristojajo zveznemu predsedniku napram zveznemu kanclerju, o katerih bo še govora. Na ta način daje ustava zveznemu predsedniku močen posreden vpliv na izvrševanje zakonodajne funkcije. Značilno je, da je prehodni ustavni zakon za prva imenovanja v državni svet odvzel osebno iniciativo zveznemu predsedniku in jo prenesel na zveznega kanclerja. Dočim je državni svet zamišljen kot dragocen konzervativen političen element, nekak nadomestek za gorn ji dom,15 sta zvezni kulturni in zvezni gospodarski svet tista dva pripravljalna kolegija, ki naj povdarjata poklicno-stanovsko misel v zvezni zakonodaji: s tem naj bi dajala državi zares obliko stanovsko urejene države. V tej zvezi bodi samo omenjeno. da sestoji zvezni kulturni svet iz 30 do 40 zastopnikov zakonito priznanih cerkva in drugih verskih družb, šolstva, vzgoje ter narodne prosvete, znanosti in umetnosti (čl. 47). Zvezni gospodarski svet pa tvori 70 do 80 odposlancev glavnih poklicnih stanov (čl. 48). A tudi pri članih teh dveh kolegijev, ki sta vendar zamišljena kot nekaka reprezentativ- na organa kulturno in poklicno«tonovsko razčlenjenega državnega naroda, je povdar jen avtoritarni element v zahtevi njihove osebne »domovinskozveste (vaterlandstreu)« kvalifikacije (čl. 47, odst. 4. čl. 48. odst. 3). Ker je ustava prepustila ureditev poziva (Berufung) članov zveznega kulturnega sveta in odpošiljanja (Entsendung) članov zveznega gospodarskega sveta običajnemu zveznemu zakonu (čl. 47. odst. 4 in čl. 48. odst. 3), je prehodni ustavni zakon določil smernice, po katerih naj se sestavljata zvezni kulturni in zvezni gospodarski svet dotlej, dokler ta v ustavi predvidena zvezna zakona ne bosta izdana. V smislu ustreznih določil prehodnega ustavnega zakona imenu je člane zveznega kulturnega in gospodarskega sveta zvezni predsednik na predlog zveznega kanclerja z njegovim protipodpisom. Dejansko kanclerjeva osebna iniciativa pri izboru teh članov ni v ničemer omejena, kajti n jegovi zadevni predlogi so zgolj formalno pogojeni po neobveznih »izjavah mnenj (gntachtliche Aussernngen)« kulturnih skupnosti in poklicnih organizacij. Vrhutega lahko zvezni predsednik člane teh kolegi jev po predlogu zveznega kanclerja vsak čas odpokliče in mesto njih pozove druge. Tako sta vsaj v tej svoji začasni sestavi tudi zvezni kulturni in gospodarski svet sestavljena na čisto avtoritarni podlagi od v 1 a d e s v o b o d n o preklicnega imenovanja svojih član o v. S iem jima je odvzeta vsaka možnost za morebitno še tako rahlo opozicionalno usmerjenost.10 Zvezni kulturni svet je dolžan dajati svoje mnenje o vladnih zakonskih predlogih, katere označi vlada za izključno ali pretežno kulturno pomembne s stališča kulturnih interesov. Če gre za predloge, katere označi zvezna vlada kot izključno ali pretežno pomembne za gospodarstvo, je dolžen dati mnenje zvezni gospodarski svet s stališča gospodarskih interesov. Vedno pa lahko ostali posvetovalni kolegiji, ki v poedinih primerih niso dolžni dajati svoja mnenja, taka mnenja oddajo v roku. ki ga je stavila zvezna vlada tistemu posvetovalnemu kolegiju, od katerega želi mnenje. Federalistično načelo državne ureditve naj predstavlja v zvezni zakonodaji deželni svet (Landerrat). Njegova na- logu je dajanje mnenj o zakonskih predlogih zvezne vlade s stališča interesa dežel. Vsaka dežela odpošlje v ta kolegi j po dva zastopnika in sicer svojega deželnega glavarja in tistega člana deželne vlade, kateremu so poverjene deželne finance. S tem so deželni delegati označeni po svoji uradni funkciji ex iure in ne črpajo tega svojstva iz izbora bodisi deželnega naroda ali njegovih reprezentativnih organov, deželne skupščine ali deželne vlade. Zvezno mesto Dunaj pošilja v ta kolegij svojega župana in še enega zastopnika, veščega mestnih financ, katerega določa župan (čl. 49). Po svoji osebni sestavi je ta kolegij v močni odvisnosti od zvezne vlade. Vsi deželni glavarji, a tudi dunajski župan so namreč postavljeni s protipodpisom zveznega kanclerja od zveznega predsednika na osnovi terna-predlogov deželnih skupščin (Landtage) oziroma dunajskega mestnega zastopstva (po novi ustavi imenovanega »Wiener Biirgerschaft«) in s tega zvanja zopet odstrani jivi od zveznega predsednika po predlogu in s protipodpisom zveznega kanclerja (čl. 114. odst. 4, čl. 138. odst. 1). Od vseh naštetih posvetovalnih zakonodajnih kolegijev sia stalna državni in deželni svet. zvezni kulturni in zvezni gospodarski svet pa imata časovno omejeno, šesi-letno funkcijsko dobo: z njunim razpustom jo pa lahko zvezni predsednik po svoji mili volji skrajša (čl. 55). Avtoritarno načelo se je lotilo tudi tradicionalne avtonomije teh vsekakor za reprezentativne organe17 smatranih kolegijev z edino izjemo deželnega sveta (čl. 56. odst 3). Ostalim posvetovalnim zakonodajnim kolegijem je namreč odvzeta pravica določevanja njihovih predsedstev bodisi v celoti ali vsaj delno. Predsednika državnega sveta imenuje zvezni predsednik po predlogu in s pro-iipodpisom zveznega k a n c 1 e r j a. Zvezni kulturni in zvezni gospodarski svet sicer izbirata svoje predsedstvo potom volitev, vendar mora izbor potrditi zvezni p r e d-s e d n i k. Ta potrditev pa se izvrši samo po predlogu in s protipodpisom zveznega kanclerja. 17 Reprezentativni značaj teli kolegijev in iz njihovega članstva sestavljenih organov zvezne skupščine in zveznega zbora odreja čl. 70 ustave, ki pravi, da člani teh kolegijev »pri izvrševanju svojega poklica ... niso vezani po nikakih nalogih«:. Ti pravkar našteli posvetovalni zakonodajni kolegiji sestavljajo še dva nadaljna kolegija, namreč zvezno skupščino (Bnndestag) in zvezni zbor (Bnndesversammlung). Zvezna skupščina je organ, sestavljen iz 20 članov državnega sveta, 10 članov zveznega kulturnega sveta, 20 članov zveznega gospodarskega sveta in 9 članov deželnega sve-ia. Vsi posvetovalni zakonodajni kolegiji razen deželnega sveta volijo iz svoje srede člane zvezne skupščine, pri čemer so po ustavi dolžni izvoliti tudi svoje predsednike. V deželnem svetu pa določajo deželni glavarji oziroma župan mesta Dunaja tistega člana, ki naj zastopa deželo odnosno mesto Dunaj v zvezni skupščini (čl. 50). S tem dobi zvezna skupščina značaj delegaci je vseh štirih posvetovalnih zakonodajnih kolegijev. Ta osebna sestava zvezne skupščine, ki je poleg zvezne vlade edini odločuj oči sočinitelj v zakonodaji in kateri gre v obliki pridržane proračunske pravice vsaj še neka kontrolna možnost vladinega dela, jamči zvezni vladi tudi za čas definitivne ureditve članstva v zveznem kulturnem in gospodarskem svetu skoroda stalno, zanesljivo delovno večino. Kajti od vseh 59 članov ima zvezna vlada varno zaslombo v članih državnega sveta (saj ti predvsem predstavljajo avtoritarni, vladi ustrezni element), dalje neposreden vsak čas učinkovito ustvarljiv vpliv na člane deželnega sveta (ki bodo običajno deželni glavarji sami) in na oba v n junem položaju od nje odvisna predsednika zveznega kulturnega in gospodarskega sveta; ti skupaj imajo že 31 glasov ne glede na to, da se bržkone nikdar ne bodo ostali člani zveznega kulturnega in gospodarskega sveta znašli v strnjeni opoziciji. Pa tudi če bi se znašli, je treba pomniti, da jih zvezni predsednik s svojo pravico razpusta zveznega kulturnega in gospodarskega sveia kol delegate teh dveh kolegi jev lahko izloči. Zvezni zbor sestavljajo vsi člani štirih posvetovalnih zakonodajnih kolegijev. V njegovo pristojnost spada predvsem določitev 3 kandidatov za mesto zveznega predsednika, njegova zaprisega in sklepanje o vojnih napovedih (čl. 52). Da pa postane pomembnost zvezne vlade kot zakonodajnega činilca v vsem svojem pravem obsegu očita, je treba prikazati delokrog naštetih zakonodajnih kolegijev. Posvetovalni kolegiji, ki so pri zakonodajnem postopku udeleženi samo v primerih, ko stavlja zvezna vlada zakonske predloge, nanašajoče se na zakone v materialnem smislu (čl. 61). pa še tedaj ne nujno vsi, temveč različno po predmetu teh zakonskih predlogov, ne predstavljajo zalcono-d a j n ih komor. Po svoji funkciji hi se dali prej primerjati s parlamentarnimi odbori, kajti vsa njihova naloga je izčrpana v njihovi pristojnosti ustreznem pretresu vladnih zakonskih predlogov, pri čemer je njihovo mnenje kot uspeh takega pretresa za vlado povsem n e o h v e z n o. Seveda se razlikujejo formalno li posvetovalni kolegiji od parlamentarnih odborov po tem. da niso kakšni delni organi skupnega zakonodajnega organa temveč samostojni zakonodajni, čeprav samo konzultativni organi, ki stoje z odločujočim zakonodajnim organom samo v organizatorični zvezi kot njegovi kreacijski organi. S tem se ves zakonodajni postopek brez razumnega18 razloga raztegne na čisto konzul-tativno. za vlado neobvezno dajanje mnenj posvetovalnih organov in na edino pravno upoštevno odločanje skupnega, od teh posvetovalnih kolegijev delegiranega zakonodajnega organa, zvezne skupščine o zakonskih predlogih v obliki, kakor jih predloži zvezna vlada po lastnem, v ničemur vezanem prevdarku. Pristojnost zvezne skupščine kot zakonodajnega činilca obstoja samo v sklepanju o sprejetju vladinega predloga v celoti brez kakršnekoli spremembe ali v njegovi odklonitvi. Taka odklonitev bi imela formalni značaj absolutnega veta, dejansko pa ji gre le učinek suspenzivnega veta.19 Zvezna skupščina v primerih, ko gre 18 Ves smisel tega postopanja je le v tem, da se izključi vsaka javnosti pristopna kritična debata o vladnih zakonskih predlogih, ki bi mogla obenem izzveneti v kritiko splošnega vladinega dela in smernic njene politike. Seje posvetovalnih zakonodajnih organov, kjer se morebiti vendar vrši kakšna kritika, so namreč nejavne (čl. 59, odst. 2). Ender, o. c., str. 11 uvaja to določbo nekoliko dvoumno s stavkom: »Dnss die Beratungen in vertraulichen (podčrtal pisec) Sitzungen stattfinden sollen, hat den Grund im Zwecke«. 19 Merki, o. c., str. 76 dobro pravi: »Die Beschrankung auf eine En bloc Abstimmung gibt seiner (namreč zvezne skupščine) Kompetenz den Charakter eines blossen Vetorechtes im Zuge des Gesetzgebungs-verfahrens, dus zwar formell absolut wirkt, in Anbetracht der ver- u za predloge o zakonih v materialnem smislu, ne more skleniti nobenih sprememb, niti o njih izčrpno razpravljati, kajti ustava dopušča samo poročilo, ki predlog obrazloži in utemelji ter morebitno protiporoči lo. ne pa kakšne nadaljne razprave. Pač pa more zvezna vlada pred glasovanjem vsak čas predlog umakniti ali vnesti vanj spremembe, katere po njenem mišljenju ne zadevajo bistva predloga (čl. 62).50 Zvezni skupščini pristoja le glede predlogov v smislu čl. 51. št. 2, 4 in 5 pravica neomejenega razpravljanja, morebitnega spreminjanja in sklepan ja, pri tam pod št. 3 (predlogi zvezne vlade glede državnih pogodb, ki spreminjajo obstoječe zakone ali ki obvezujejo zvezo k spremembi zakonov) navedenih predlogih pa samo pravica sklepan ja (čl. 63). Da zvezna skupščina ne bi mogla zavlačevati po svoji volji sklepanja o zakonskih predlogih, ji določi zvezna vlada rok za sklepanje (čl. 62). Če zvezna skupščina v danem roku o zakonskem predlogu ni sklepala, more zvezni predsednik v okviru nanj prenešenih »zasilnih pravic uprave (Notrechte der Vervvaltung)« na predlog zvezne vlade pod svojo, dejansko neobstoječo (čl. 76) in zvezne vlade odgovornostjo v do-tičnem zakonskem predlogu vsebovane določbe odrediti z uredbo, ki ima v nasprotju z drugimi uredbami, izdanimi v okviru zasilnih pravic uprave definitivno veljavnost (čl. 148. odst. 6). Vsekakor je zanimivo, da ustava 1934, ki je popolnoma nasprotna idejam formalne egalitarne demokracije, uvaja v zakonodajni postopek še en sicer samo izreden organ, namreč poklicno nediferencirani narod, prepuščajoč mu neposreden delež na tvorbi državne vol je s čisto r a d i k a 1 n o d e m o k r a t i č n o institucijo 1 j u d -skega glasovanja (referendum). Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da naj ta radikalnodemokratična institucija služi schiedenen ITandhaben der Regierung, ilire rechtspolitischen Wiinsc]ic zum Ziele zu fiihren, praktisch jedoch beinahe den Charakter eines suspensiven Veto hat.« 20 Ta utesnitev hoče po našem mnenja ščititi pravico posvetovalnih zakonodajnih kolegijev, katerim mora biti dana možnost, da dajo v primeru bistvenih sprememb ponovna mnenja. Merki, o. c., str. 77 očividno te okolnosti ne jeml je v misel, zaradi česar mu namen te utesnitve ni razumljiv. pri zakonodaji zvezni vladi kot protiutež proti itak tako šibki zvezni skupščini, ki je delno sestavljena kot reprezentativni organ v poklicnih stanovih organiziranega naroda. Po čl. 65 namreč zvezna vlada s svojim sklepom lahko izzove l judsko glasovanje, s katerim narod odloči, a) o predlogu zakona v materialnem smislu, ki ga je zvezna skupščina zavrnila; b) ali daje soglas predlogu kakšnega zveznega zakona: c) načelno o določenem vprašanju zvezne zakonodaje. Če je ljudsko glasovanje v primerih pod a) in b) pritrdilno, postane predlog zakon, torej v primeru pod a) proti volji zvezne skupščine, v primeru pod b) pa brez njenega sodelovanja. Če bi v primeru pod c) zvezna skupščina odklonila zakonski predlog, ki je ustrezal ljudskemu glasovanju, devolvira za ta primer dejansko zakonodajna funkcija izključno na zvezno vlado, ki sme zadevno vprašanje urediti v smislu, določenem po ljudskem glasovanju z uredbo z zakonsko močjo (gesetzandernde Verordnung). Podrobno ureditev ljudskega glasovanja prepušča ustava zveznemu zakonu. Ona določa samo, da imajo pravico glasovanja vsi zvezni državljani z dovršenim 24. letom, kolikor njih glasovalne pravice ne bo izključil predvideni zvezni zakon. Glasuje se z da ali ne. Absolutna večina veljavno oddanih glasov je odločilna. Ljudsko glasovanje odredi zvezni predsednik (čl. 65, odst. 2, 3. 4 in 7). V posebno občutni meri je tudi utesnjena pravica zveznega sveta pri odobravanju mednarodnih pogodb. Le tiste mednarodne pogodbe, ki po svoji vsebini spreminjajo obstoječe zakone oziroma ki nalagajo zvezi, da izda ustrezne zakone, so vezane na odobritev zvezne skupščine. Poleg njih je le še za veljavnost političnih mednarodnih pogodb, ki ne spreminjajo zakonov, potrebna odobritev državnega sveta ali od njega izbranega odbora. Zvezna vlada pa sme materialne določbe takih mednarodnih pogodb, za katere je odobritev zvezne skupščine potrebna, za dobo 12 me-mecev staviti z uredbo v moč, kolikor gre za ureditev trgovskih in prometnih odnošajev, čim so osnutki takih državnih pogodb po zastopnikih pogodbenih držav podpisani. Če zvezna skupščina pogodbe ne bi ratificirala, je treba odnos- u* no uredbo v primernem roku (in zsveckmassiger Frist) razveljaviti (čl. 68). Nadalje je treba pripomniti, da so zvezni skupščini odvzete vse parlamentarne kontrolne pravice kot n. pr. pravica interpelacije, rezolucij ali anket in da noben član zveznih zakonodajnih organov ne liživa osebne imunitete v prav nobeni meri. Glede na vse to in na namerno organizirano politično šibkost zvezne skupščine ne gre pripisovati pridržanju njene proračunske pravice posebno važnost, ker ji nedostaje tiste sociološke moči. da bi jo razvila v učinkovito kontrolo vladinega delovanja. Pa še v to pravico je seglo avtoritarno načelo z določbo, da se smatra proračunski predlog za sprejetega, če zvezna skupščina o njem v roku 6 tednov ni odločila. Tako je dejansko vsaka učinkovita p o 1 i t i č n a kontrola vladinega dela s strani zvezne skupščine izključena. Ustava daje jamstvo samo za učinkovito kontrolo uprave in sicer sodno po zveznem sodišču (Bundesgerichtshof) ‘l in računsko po računskem dvoru (Rechnungshof).28 Z doslej obrazloženega je razvidno, da je po novem ustavnem stanju pri izvrševanju zakonodajne funkcije ne le dejansko, temveč tudi po ustavno določenih kompetencah daleko važnejši činilec zvezna vlada kakor pa po-edini, kljub njihovi svojstveni organizaciji še vedno za reprezentativne organe državnega naroda smatrani zakonodajni kolegiji. S tem zraste zvezna vlada daleč preko običajnega obsega enega od obeh najvišjih organov upravne ali pravilneje izvršne oblasti, katera tvorita zvezni predsednik 21 Zvezno sodišče združuje agende ustavnega in upravnega sodišča. Poklicano je »za varstvo ustavnosti zakonodaje in zakonitosti uprave«. Ustava podrobneje ureja njegov delokrog in njegovo organizacijo v svojem XIT. poglavju (čl. 163 do 180). 22 Računski dvor je najvišja računskokontrolna instanca in v teni svojstvu celo tudi organ zvezne skupščine, deželnih skupščin, glede mesta Dunaja pa dunajskega mestnega zastopstva. Odgovornost predsednika računskega dvora je urejena deloma kot odgovornost članov zvezne vlade deloma kot odgovornost članov deželnih vlad. A z ozirom na organski položaj računskega dvora napram zvezni skupščini je predsednik računskega dvora celo v neki politični odgovornosti napram zvezni skupščini, kajti ta lahko predlaga njegovo razrešitev zveznemu predsedniku (čl. 151). kol državni načelnik in ona. Tn zares so odrejene kompetence zveznemu predsedniku in zvezni vladi po novi ustavi v taki meri, da sla ti dve instituciji dejanska temelja nove državne zgradbe.23 Za kreacijo zveznega predsednika sta poklicana dva organa. Enega smo že spoznali v zveznem zboru. Njegova naloga je, predlagati za to funkcijo 3 kandidate, ki morajo biti zvezni državljani, stari vsaj 35 let. Drugi kreacijski organ tvori izborni kolegij županov vseli občin zveznega ozemlja. Za zveznega predsednika je izbran tisti od zveznega odbora prezentirani kandidat, ki doseže relativno večino veljavno oddanih glasov. Poslovna doba zveznega predsednika traja 7 lel, zopetna izvoli lev je dopustna (čl. 73). Oba ta kreacijska organa stojita bodisi v neposredni bodisi v posredni odvisnosti od zveznega predsednika samega. Zvezni zbor kot skup vseh 4 posvetovalnih kolegijev je pod neposrednim vplivom zveznega predsednika, kakor je bilo že pokazano. Župani občin so pa pod njegovim posrednim vplivom. Ustava namreč zahteva — neglede na dunajskega župana, ki ga imenuje zvezni predsednik sam na podlagi terna-predloga mestnega sveta s protipodpisom zveznega kanclerja in katerega na predlog in s protipodpisom zveznega kanclerja vsak čas zopet lahko odstrani — za vse župane posebno, vedno preklicno potrditev, ki jo daje županom neposredno deželi podrejenih mest (landes-unmittelbare Stiidte) deželni glavar, ostalim pa sreski načelnik (čl. 130). Ker pa lahko zvezni predsednik po predlogu in s protipodpisom zveznega kanclerja deželnega glavarja odstrani (čl. 114. odst. 4) in ker morajo sreski načelniki imeti za svojo funkcijo preklicno o d o h r e n j e zveznega k a n c 1 e r j a (čl. 115, odst. 6), kateri je na kraju zopet odvisen od zveznega predsednika, kakor bo še razvidno, je p o s r e d n i vpliv zveznega predsednika na ta svoj kreacijski organ podan. S tem je odkrila nadaljna nadvse značilna avtoritarna poteza ustave, ki daje državnemu načelniku oziroma po njegovem zaupanju v položaju vzdrževani vladi učinkovit vpliv na vodilne organe dežel in občinskih samouprav in preko njih celo na sam izbor državnega načelnika. Omembe vredno je, da je s tem načinom izbora zveznega predsednika vsaj v okviru terna-predloga zveznega zbora dana odločitev v roke kmetskega stanu, čigar glasniki bodo nujno župani avstrijskih kmetskih občin, ki tvorijo pretežno večino. Poleg običajnih kompetenc državnega načelnika in poleg posebnih, ki jih ima glede na osebno sestavo zakonodajnih kolegijev (er pri podeljevanju splošnih amnestij zaradi sodno kaznivih dejanj (čl. 78, odst. 2, c), je izredno važna njegova pravica, da po svojem svobodnem p r e v tl a r -k u imenuje zveznega kanclerja, na njegov predlog pa ostale člane zvezne vlade. Ker daje ustava nadalje zveznemu predsedniku oblast, da zopet po lastnem prevdarku, brez kakšnega predloga in brez kakšnega protipodpisa odpusti zveznega kanclerja ali vso zvezno vlado (čl. 82), ima p r a v n o zagotovljeno možnost povzpeti se do vodil n e g a političnega č i n i 1 c a. S tem, da je njemu dana v odločitev usoda vlade, ima možnost uspešnega vplivanja nanjo in se lahko posredno koristi vseh tistih obilnih kompetenc, katere njej ustava daje, brez ozira na splošni predpis, da morejo biti vse njegove odredbe, kolikor ustavni zakoni drugače ne določajo, veljavno izdane samo po predlogu in s protipodpisom zvezne vlade oziroma pristojnega zveznega ministra (čl. 80). V sestavi zvezne vlade same je avtoritarno načelo po-vdarjeno z določbama, da stoji zvezna vlada pod vodstvom zveznega kanclerja (čl. 81, odst. 1) ter da zvezni kancler odreja smernice politike, v mejah katerih vsak zvezni minister samostojno vodi njemu poverjeno poslovno panogo (čl. 93). S tem preneha biti zvezni kancler predsednik ministrskega sveta kot primus inter pares in postane njegov voditelj, hijerarhični predstojnik.24 V nadaljni organizaciji upravne oblasti je avtoritarno načelo s posebnim povdarkom izvedeno na škodo pravne države kot države, v kateri se tudi uprava vrši le na Avtoritarno vsebino kuže tudi določba, po kateri miruje članstvo v posvetovalnih zakonodajnih kolegijih, v deželnih skupščinah in vladah ter celo v občinskem zastopstvu tistih oseb, ki so bile postavljene za zvezne ministre (čl. 82, odst. 2). osnovi formalnih zakonov (čl. 9, odst. 1) z določbo, da sme vsako upravno oblastvo v mejah svojega delokroga izdajati uredbe za podrobnejše izvajanje zakonov »in poleg tega še kolikor je za to pooblaščeno po kakšnem zakonu« (čl. 9, odst. 2). S tem dopušča ustava vsak še tako širok pooblastilni zakon, ki lahko prenese zakonodajne kompetence na vlado s tem. da jo pooblasti k izdajanju uredb z zakonsko močjo. Tako se lahko v okviru ustave same z o b i ča j -n im zakonom prenese zakonodaja po svoji dejanski vsebini na izvršno oblast oziroma upravo. Poleg tega prenosa zakonodajnih kompetenc na upravo, ki je mogoč v povsem ali vsaj relativno normalnih razmerah potom pooblastilnega zakona, torej s pristankom zvezne skupščine, predvideva ustava še posebno oblikovan prenos teh in celo ustavodajnih kompetenc na naj višje organe izvršne oblasti, na zvezno vlado in zveznega predsednika, za izredne razmere v obliki »zasilnih pravic uprave (Notrechte der Verwaltungj«. S temi »zasilnimi pravicami« je omogočeno vladi in v določenih primerih zveznemu predsedniku skupno z zvezno vlado nadomeščanje zvezne skupščine. Za take primere ni treba nobenega objektivnega razloga spre-čenosti zvezne skupščine, ona je lahko zbrana in za delo sposobna, zadostuje razlog, da njena daljši čas trajajoča procedura ni zaželjena ali pa da se je vladi bati njenega odklonilnega, opozicionalnega stališča. Čim se pokaže za vzdrževanje javne varnosti in reda, za varovanje važnih gospodarskih interesov prebivalstva ali državnih finančnih interesov zveze, predvsem za zavarovanje zveznega proračuna potreba po takojšnjih ukrepih, ki zahtevajo po ustavi sklepanje zvezne skupščine, »takojšnjega sklepa zvezne skupščine pa po danih razmerah ni pričakovati«, sme zvezna vlada pod svojo odgovornostjo"0 te 25 Politično more to biti samo odgovornost zveznih ministrov pred zveznim predsednikom. Njihova ustavnopravna odgovornost, po kateri odgovarjajo za krivdoma storjene pravne kršitve v izvrševanju službe, v teh primerih gotovo ne bo praktično izvedljiva, saj ustava zahteva za sklep zvezne skupščine, s katerim se stavijo pod obtožbo pred zveznim sodiščem, prisotnost polovice članov zvezne skupščine in večino dveh tretjin oddanih glasov (čl. 88, 173, odst. 2, točka a). ukrepe izdati z začasnimi uredbami z zakonsko močjo (gesetzandernde Verordnungen). Vsebinsko je ta pravica utesnjena toliko, da te zasilne uredbe zvezne vlade ne smejo vsebovati sprememb ustavnozakonskili določb in da niso uporabljive v svrlio, da bi zvezna vlada z njimi uveljavljala zakonske predloge, katere ji je zvezna skupščina odklonila. Vendar je tudi ta pot za uveljavljanje takih zakonskih predlo gov odprta, če zvezni predsednik obenem odredi razpust zveznega kulturnega in gospodarskega sveta. Vsaka taka zasilna uredba zvezne vlade se mora brez odloga priobčiti zvezni skupščini. Zvezna vlada mora tako uredbo takoj razveljaviti, če je zvezna skupščina v prisotnosti vsaj polovice svojih članov njeno odpravo zahtevala z dvetretjinsko večino veljavno oddanih glasov. V takem primeru se iz istega povoda ne sme več izdati vsebinsko enakovrstna uredba. Z razveljavljenjem take uredbe stopijo zakonske odredbe, katere je odpravila, avtomatično zopet v ob vezno moč. Veljavnost zasilnih uredb zvezne vlade prestane s potekom treh let, vendar jih je mogoče ob trajanju ustavno določenih pogojev obnoviti. Nadalje je zvezna vlada v okviru teh zasilnih pravic uprave pristojna za odločitev o proglasitvi »političnega« obsednega stanja kot začasne in krajevne ukinitve ali vsaj omejitve taksativno naštetih ustavnih svoboščin; in sicer osebne svobode, nedotakljivosti stanovanja, pisemske, poštne, telegrafske in telefonske tajnosti, svobode zborovanja in udruževanja ter izražanja mnenja. Določitev pogojev in podrobnejšo ureditev suspenzije teh ustavnih svoboščin prepušča ustava zveznemu zakonu (čl. 147). Če preti državi ali enemu njenih delov neposredna nevarnost in je treba za njeno odstranitev takojšnjih ukrepov pravkar obrazložene vrste, ni pu pričakovati takojšnjega sklepa zvezne skupščine, niti ni mogoče teh ukrepov izdati na podlagi zasilnih pravic zvezne vlade, je upravičen zvezni predsednik odrediti te ukrepe po predlogu in s protipod-pisom zvezne vlade poti svojo (imaginarno) in zvezne vlade odgovornostjo z začasnimi uredbami z zakonsko močjo. 8 temi uredbami sme zvezni predsednik spremeniti poedine ustavnozakonske določbe, ki pa ne smejo predstavljati spremembo celotne ustave. Te uredbe tudi ne smejo zadevali državno obliko, obstoj zveznega sodišča in njegovo pristojnost za neovirano preizkušanje zakonov in uredb, niti vsebovati ukrepov, ki bi imeli za predmet spremembo sodnih razsodb. V mejah svojih zasilnih pravic ima zvezni predsednik še izredno pravico, tla sme na predlog in s protipodpisom zvezne vlade pod svojo in njeno odgovornostjo z uredbo odložiti obnovitev posvetovalnih organov zvezne zakonodaje, deželnih skupščin, občinskih zastopstev in zastopstev drugih samoupravnih teles ter podaljšati trajanje članstva teh organov, če obstoja nevarnost, da bi okoliščine, zvezane z obnovitvijo teh kolegijev pretresle mir in red tako, da bi bilo ogroženo gospodarsko življenje (»wenn die Gefahr besteht, dass die mit der Neubildung verbundenen Umstande eine fiir das VVirtschaftsleben bedrohliclie Erschiitterung der Kuhe und Ordnung herbeifiihren wiirden«). V nobenem primeru se s takimi ukrepi funkcijska doba teh organov ne sme podaljšati čez polovico (čl. 148). Poleg teh naštetih zasilnih pravic pripadata zveznemu predsedniku še dve, od katerih je bila ena že omenjena pri prikazu zakonodajnega postopka, druga bo pa našla svoje mesto v prikazu federalistične državne organizacije. B. Poklicno-stanovski red. Dočim preveva avtoritarno načelo ustavo do podrobnosti, so določila o poklicno-stanovski ureditvi države zelo skopa in lapidarna, čeprav ustava v svojem uvodnem stavku podčrtava stanovsko osnovo in jo nato še enkrat po-vdarja v načelnih določbah, kjer pravi, da je zvezna država stanovsko urejena. Pričakovali bi zato, da bo morebitna družbena in državna poklicno-stanovska ureditev podrobneje izvedena v kakšnem posebnem poglavju v tisti temeljiti sistematiki, ki sicer resnično odlikuje ustavo 1934 in to tembolj, ker naj bi šel po zamisli njenih tvorcev tej ustavi epohalen značaj prav zaradi pritegnitve stanovskih prvin v izgradnjo državne ureditve. Vendar temu ni tako in najdemo v ustavi komaj nekoliko raztresenih bornih določil, iz katerih je mogoče povzeti zamisel, kako naj bi stanovska družbena razčlemba bila izkoriščena za državno ureditev. Stanovske prvine, katere je ustava sprejela kot delne nosilke svoje organizacije, so deloma kulturne skupnosti, deloma poklicni stanovi. Pritegnitev ne samo poklicnih stanov, temveč tudi kulturnih skupnosti kakor cerkva in drugih veroizpovednih združb, šolskih, vzgojnih in narodno prosvetnih organizacij, znanosti in umetnosti, ustreza povsem ideji papeške enciklike Quadra-gesimo anno.20 Vendar dela ustava med tema dvema skupinama to važno razliko, da predvideva samo za poklicne stanove obliko posebnih stanovskih, na personalnem principu stanovskih pripadnikov organiziranih s a m o upravnih e d i n i c. S tem postanejo poklicni stanovi korporaci je javnega prava s samoupravnim delokrogom, katerega vrše pod državnim nadzorstvom glede svojih poklicnosvojskih z a d e v (berufseigene Angelegenheiten). Ta samouprava poklicnih stanov naj bo izraz d ružbene preureditve v stanovskem duhu. Ustava določa, da bo z zakonom ta samouprava omogočena, a seveda tudi šele vsebinsko o d r e j ena, ker je pojem »poklicnosvojskih zadev« zaradi svoje neodrejenosti dejansko brez vsebine. Dalje pa pravi ustava, da vzgoja za poklic in izvrševanje poklica podlegata zakonom in na osnovi zakonov izdanim statutom (Sat-zungen) javnopravnih poklicnih korporacij (čl. 32, odst. 2, 3). S tem dobe poklicni stanovi značaj avtonomnih (samoupravnih) organov s pravico izdajanja lastnih, seveda le v okviru obstoječih zakonov dopustnih statutov. Čeprav naj bodo ti poklicni stanovi sociološko gledano družbeni organi, katerim je ravno glede na njihov položaj v družbi prepustiti dobršen del državne uprave kot družbeno samoupravo, s čimer naj bi zopet družba prevzela nekoliko agend od države nazaj, imajo po celotnem sistemu ustave, po katerem je vsa poklicno-stanovska samouprava dele-, girana samo od države, praven značaj d ržav-n i h avtonomnih organov. Neglede na to različno notranjo ureditev stanovskih skupin včlenja ustava obe zgoraj našteti vrsti v organizacijo vseh teritorialnili korporacij, pričenši pri zvezi preko dežel pa vse do občin s tem, da določa bodisi popolno ali delno sestavo kolegialnih organov teh teritorialnih edinic iz stanovskih prvin. Od zveznih zakonodajnih organov imata popolno stanovsko organizacijo zvezni kulturni svet in zvezni stanovski svet. O obeh ima ustava samo okvirne določbe, katere bosta morala podrobno izvesti predvidena zvezna zakona. Pri tem bosta morala odrediti načela, ki bodo jamčila, da bodo ta kolegija sestavljali »domovini zvesti« člani (čl. 47, odst. 4, čl. 48, odst. 3). Za zvezni kulturni svet določa ustava, da ga tvori 30 do 40 zastopnikov zakonito priznanih cerkva in drugih veroizpovednih združb, šolstva, vzgoje, narodne prosvete, znanosti in umetnosti. Član tega kolegija je lahko vsak zvezni državljan, star 26 let. Pri določitvi sestave tega kolegija se je treba ozirati na (o, da bodo pri zastopstvu vzgoje primerno zastopani tudi starši (čl. 47). Za zvezni gospodarski svet veljajo analogne določbe, le da ustava odreja 70 do 80 članov za ta kolegij in glavne poklicnostanovske skupine, katere bodo odpošiljale svoje zastopnike v ta kolegij. Kot take skupine označuje ustava: kmetijstvo in šu-marstvo, industrijo in rudarstvo, obrt, trgovino in promet, denarstvo, kredit in zavarovalništvo, svobodne poklice in javno službo. Najtežavnejšo nalogo, namreč odreditev števila zastopnikov posameznih navedenih poklicnostanovskih skupin prepušča ustava zakonu z edinim navodilom, da je treba zastopnike porazdeliti na navedene poklicnostanovske skupine z ozirom na število njihovih poklicnih pripadnikov (samostojnih in nesamostojnih), vendar tako, da dobi vsaka teh skupin vsaj tri zastopnike (čl. 48). S tem dobita tudi zvezna skupščina (v razmerju 30 : 29) in zvezni zbor delno stanovsko organizacijsko osnovo. Omenjena zvezna zakona bosta morala tudi pobližje odrediti način izbora članov kulturnega in gospodarskega sveta27, mogoči pa bodo taki izbori seveda šele tedaj, ko bo 27 Interesantno je, da ustava v čl. 47 govori o »pozivu« (Berufung) članov zveznega kulturnega sveta, v čl. 48 pa o »odpošiljanju« (Ent- poklicnostanovska ureditev, kakor jo predvideva ustava, izvedena. Videli smo že, kako je prehodni ustavni zakon zaenkrat uredil pozivanje elanov zveznega kulturnega in gospodarskega sveia. Ni pa ta ustavni zakon odredil števila zastopnikov poedinih kulturnih skupin in poklicnih stanov. Za prvo sestavo teh dveh kolegi jev je to storil zvezni zakon z dne 9. okt. 1934“", katerega zadevne določbe bomo tu navedli, ker bodo gotovo prejudicialnega pomena za definitivno ureditev te materije. Po določbah tega zakona tvori zvezni kulturni svet: 8 zastopnikov rimsko-katoliške cerkve. I zastopnik evangelijske cerkve, 1 zastopnik izraelitične verske družbe, 22 zastopnikov šolstva, vzgoje in narodne prosvete ter po 4 zastopniki znanosti in umetnosti. Zvezni gospodarski svet pa sestavlja: 29 zastopnikov kmetijstva in šumarstva. 15 zastopnikov industrije in rudarstva. 12 zastopnikov obrti, 9 zastopnikov trgovine in prometa. 5 zastopnikov denarstva, kredita in zavarovalništva211, 5 zastopnikov svobodnih poklicev, 7 zastopnikov javne službe. Deželnim skupščinam kot organom deželne zakonodaje daje ustava popolen stanovski temelj z določbo, da jih tvorijo zastopniki zgoraj pri sestavi zveznega kulturnega sveta navedenih kulturnih skupin in zastopniki poklicnih stanov dežele (čl. 108). Ustrezna organizacija je predvidena za občinska zastopstva tistih občin, v katerih je po razčlembi prebivalstva izvedljiva (čl. 127) in za občinsko zastopstvo zveznega mesta Dunaja (čl. 140). Tako bodo kulturni in poklicni stanovi preko svojih zastopnikov v naštetih kolegijih posredno udeleženi pri državni zakonodaji in upravi, ki spadata slejkoprej v iz- sendung) članov zveznega gospodarskega sveta. Ta razlika gotovo ni slučajna in kaže na to, da bodo tudi v dokončni ureditvi teh dveh kolegijev člani kulturnega sveta bržkone od vlade postavljeni seveda iz tistih kulturnih skupin, katere predvideva čl. 47, dočim bodo morali člani gospodarskega svetu biti v resnici izbrani od volivnih kolegijev, organiziranih na stanovski podlagi. Ti kolegiji se bodo morali kriti vsaj z glavnimi poklicnostanovskimi skupinami, katere naštevu čl. 48. Prim. tudi Merki, o. c., str. 65 ss. 29 B. G. BI.. 1934, II, št. 284. 211 Navedeni zakon je v svoji prvotni dikciji določal le 4 zastopnike denarstva, kredita in zavarovalništva. Šele njegova novela (B. G. BI. 1935 št. 45) je prvotno število zvišala na 5. ključno pristojnost zveze in dežel. S (eni je hkratu izčrpana vsa stanovska državna ureditev, kakor jo predvideva ustava 1934. C. Federalistično načelo. To načelo povdarja uvodni stavek ustave, nato ga pa povzame njen čl. 1, ki daje legalno opredelbo Avstrije kot »zvezne države«. Čl. 2 pravi, da je »zvezna država stanovsko urejena« in da sestoji »iz zveznega mesta (bundesunmittel-bare Stadt) Dunaja ter iz dežel: Gradiščanske, Koroške, Nižjeavstrijske, Zgornjeavstrijske, Solnograške, Štajerske, Tirolske, in Vorarlberga«. Zvezno ozemlje obsega ozemlje mesta Dunaja in dežel (čl. 4) ier tvori enotno valutarno, gospodarsko in carinsko ozemlje (čl. 5). Teritorialna nedotakljivost dežel s strani zveze je zajamčena za primere, ko ne gre za mirovne pogodbe, z določilom, da se deželne meje (kar vse smiselno velja tudi za zvezno mesto Dunaj) smejo spremeniti le z ujemajočimi se ustavnimi zakoni zveze in prizadetih dežel (čl. 4. odst. 2). S tem je za take primere potreben sporazum, dogovor med zvezo in prizadeto deželo, kajti deželam pristoja deželna ustavna zakonodaja z edino omejitvijo. da ne sme dirati v določbe zvezne ustave (čl. 112, odst. 1). Prikazovanje materialne kompetenčne razdelitve med zvezo in dežele bi vedlo predaleč, saj mu ustava sama posveča dolgo poglavje (lil., čl. 34 do 43). Zadostuje naj su-marna ugotovitev, da so najtehtnejše kompetence pridržane zvezi in da tudi kompetence, ki pripadajo v normalnih razmerah deželam, devolvirajo na zvezo, kadar gre obenem za ogrožen zvezni interes. V formalnem pogledu je ustava za kompetenčno razdelitev med zvezo in deželo postavila pet glavnih tipov, nato pa še celo vrsto njihovih variacij: vsega skupaj je tako postavila 19 načinov, po katerih si dele zveza in dežele svoje kompetence. Glavni tipi so ii-le: 1. izključna z a k o n o d a j a in i z v r š e v a n j e (Vollzieliung) zveze glede določenih v ustavi naštetih zadev, kolikor izvrševanje ni po zakonih prenešeno v lastni delokrog samoupravnih teles pod zveznim nadzorstvom (čl. 34); 2. zvezna za- k o n o d a j a o zadevah, pri katerih in kolikor obstoja po-t r e 1) a po skupnih določbah, čeprav bi sicer spadale v zakonodajno pristojnost dežel. Tudi izvršilne uredbe k takim zveznim zakonom izdaja zveza. Izvrševanje teh zveznih zakonov in uredb pa pripada zvezi oziroma deželam po vidiku, ali sicer izvrševanje zadeve, ki je bila predmet takih zveznih zakonov, pripada zvezi ali deželam (čl. 35); 3. z v e z n a zakonodaj a o načeli h (takozv. okvirna zakonodaja), deželna izvedbe n a z a k o n o d a j a i n izvrševanje v določenih po ustavi naštetih zadevali: izvrševanje seveda s splošno omejitvijo, v kolikor ž njim niso zaposlena samoupravna telesa v svojem lastnem delokrogu pod nadzorstvom dežele (čl. 30); 4. izključna deželna zakonodaja in izvrševanje; lo pravilo kompetenčne razdelitve med zvezo in dežele je formalno gledano primarno, kajti vse zadeve spadajo v izključno pristojnost dežel, kolikor jih ustava izrečno ne proglasi bodisi glede zakonodaje, bodisi i glede zakonodaje i glede izvrševanja za zvezne (čl. 40); 5. i z-k I j učna deželna z a k o n o d a j a , ki glede izvrševanja deželnih zakonov tudi lahko predvidi sodelovanje zveznih o r g a n o v (čl. III. odst. 3). Variacije teh glavnih tipov kompetenčne razdelitve med zvezo in dežele se pa gibljejo v praven fakultativne devolucije izvedbene zakonodaje in izvrševanja od zveze na dežele ter v praven obligatorne ali fakultativne devolucije deželne zakonodaje ter izvrševanja na zvezo.80 Zakonodajo izvršujejo v deželah deželne skupščine (Landtage), katerim daje zvezna ustava popoln stanovski temelj. Podrobnejša ureditev seslave članstva je prepuščena deželnim zakonom, pri čemer je treba jemati ozir na glavne poklicnostanovske skupine, kakor jih je odredila ustava za sestavo zveznega gospodarskega sveta in jim odrediti vsaki vsaj po enega zastopnika (čl. 108, odst. 4). Avtonomija deželnih skupščin glede izbora predsedstva je pridržana (čl. 108. odst. 5). Deželne skupščine niso stalni organi in jih zvezni predsednik po predlogu zvezne vlade lahko razpusti. V svojem postopanju je zvezni precl-sedni k samo formalno dolžan oskrbeti si mnenje državnega in deželnega svetil o nameravanem razpustu deželne skupščine, ne da bi bil na ta mnenja pravno vezan (čl. 113, odst 1). Deželni zakonodajni postopek, ki je sicer poenostavljen s tem. da obstoja v deželah e n s a m zakonodajni kolegi j. namreč deželna skupščina, kaže vse avtoritarne analogije zveznega zakonodajnega postopka. Tudi v deželah pripada pravica zakonske iniciative izključno deželni vladi. O vladinih zakonskih predlogih razpravlja deželna skupščina najprej ne j a v n o samo kot posvetovalen organ in daje bodisi svoje fakultativno, ali če ga zahteva vlada, svoje mnenje po dolžnosti. Deželna vlada ji nato predloži končno redigirani zakonski predlog v sklepanje, ki je običajno javno ter ji določi rok. Če deželna skupščina v tem roku sklepa ne bi storila, sme deželni glavar pod svojo odgovornostjo določbe, vsebovane v predloženem zakonskem osnutku uveljaviti z uredbo (čl. 109). Da postane deželni zakon perfekten, je treba sklepa deželnega sveta, promul-gacije in proti podpisa po določbah deželne ustave in končno še objave deželnega glavarja v deželnem zakoniku (čl. 110). Objava sklepov, s katerim deželna skupščina sprejme deželne zakone (isto velja tudi za uredbe deželnega glavarja, ki po čl. 109, odst. 3 nekako ex iure suplirajo sklep deželne skupščine), se pa sme šele izvršiti tedaj, ko je zvezni kancler dal tem sklepom svoj s o g 1 a s . kar materialno popolnoma sliči sankcijski pravici.81 V to svrho mora deželni glavar vsak lak sklep nemudoma priobčiti kanclerjevemu uradu in tistemu zveznemu ministrstvu, čigar delokrog predvsem zadeva predmet zakonskega sklepa. Ni treba, da bi dal zvezni kancler svoj soglas izrečno, da ga lahko tudi molče, s tem, da ga ne odreče v roku šestih tednov od dne, ko je bilo priobčilo sklepa dostavljeno kanclerjevemu uradu (čl. 111). Poleg te utesnitve deželne zakonodajne avtonomije, ki daje dvomiti ali je sploh še mogoče govoriti o kakšni deželni avtonomni zakonodaji, določa ustava (čl. 148 odst. 7) v okviru »zasilnih pravic uprave« celo tak primer, ko devalvirajo zakonodajne kompetence deželne skupščine eno-stavno na zvezne osrednje organe, namreč na zveznega predsednika in zvezno vlado. Čim namreč prestanejo v kakšni deželi pogoji za vzdrževanje reda v deželnem proračunu in deželna skupščina proti temu ne ukrene učinkovitih mer, sme zvezni predsednik po predlogu zvezne vlade in z njenim protipodpisom »mesto deželne skupščine« ukreniti potrebne mere za vzpostavitev reda v deželnem proračunu z zasilno ured b o. Ti ukrepi se lahko nanašajo na prihranke v osebnih in stvarnih izdatkih deželne uprave kakor tudi na javne davščine (Abgabenwesen). Deželna skupščina take uredbe pred potekom enega leta brez pristanka zvezne vlade ne more razveljaviti. Zvezna vlada lahko nadzira izvrševanje takih uredb po posebnih komisarjih (durch besondere Be-auftragte). Deželo zastopa deželni glavar. Njemu pripada uprava v deželi, kolikor ne pristoja posebnim zveznim oblastvom oziroma kolikor ni prenešena na samoupravna telesa pod nadzorom zveze ali dežele, v zadevah, kojih izvrševanje spada v pristojnost zveze; v zadevah, kojih izvrševanje spada v pristojnost dežele, pa deželni vladi, a v obeh prime-rih deželnemu glavarju podrejenim deželnim oblastvom. Deželno vlado tvorijo deželni glavar, deželni namestnik (Landesstatthalter, Landeshauptmannstellvertreter) in največ še pet članov, deželnih svetnikov (Landesrate). Položaj deželnega glavarja je bil že označen v prejšnjih razpravljanjih. Pripomniti je samo še lo, da tudi deželna skupščina lahko zahteva odst ranitev deželnega glavarja, za kateri sklep je potrebna d vetret j inska večina in prisotnost vsaj polovice članov deželne skupščine. V takem primeru nvora zvezni predsednik deželnega glavarja odpoklicati. Člane deželne vlade imenuje in odstranja deželni glavar. Odstraniti jih mora. če to na pravkar obrazloženi način zahteva deželna skupščina. Člani deželne vlade morajo biti stari 26 let in morajo imeti pasivno volivno pravico v deželne skupščine. Če so bili člani deželne skupščine, prenehajo biti to za čas svojega članstva v deželni vladi. Deželni glavar in ostali člani deželne vlade ne smejo biti člani državnega sveta, zveznega kulturnega in gospodarskega sveta (čl. 114). V zadevali posredne zvezne uprave (torej v prenesenem upravnem delokrogu dežele) je deželni glavar vezan na navodila zvezne vlade in poedinih pristojnih zveznih ministrov ter zvezi za vodstvo te uprave odgovoren. Dolžan je za izvedbo takih navodil uporabiti tudi tista sredstva, ki so mu na razpolago v svojstvu organa samostojnega delokroga dežele (čl. 117. 118). Omenjeno bodi, da je pravni položaj mesta Dunaja kot posebne teritorialne korporacije urejen po smiselno analognih določilih (čl. 136 do 146). O udeležbi dežel pri zvezni zakonodaji je bilo že govora. Dežele predstavlja v zvezni zakonodaji deželni svet. Vendar la ni n i k a k samostojno odločujoč organ zvezne zakonodaje. temveč le zgolj posvetovalen organ. V odločujočem zveznem zakonodajnem organu, v zvezni skupščini, pa vsaj številčno ne predstavlja njegova delegacija z razmerjem 9 : 50 kakega odločilnega kontingenta. Tudi je treba imeti na umu, da ustava ne predvideva nobenega jamstva za njegov obstoj v tej obliki, da bi mogel biti le z lastnim pristankom spremenjen ali celo odpravljen. Po obrazložitvi izvedbe federalističnega načela v ustavi 1934 postane zvezni značaj avstrijske države dvomljiv. Kajti dežele nimajo več zakonske avtonomije, temveč so pri svoji »deželni« zakonodaji vezane na parite-tično sodelovanje zveze (pristanek zveznega kanclerja), pri zvezni zakonodaji pa jim v svojstvu dežel sploh ne gre nikak soodločajoč vpliv. Vse to pomenja edinstveno unitaristično sk raj nos t32, ki leži že prav na meji med zadnjo možno razliko v stopnji federalizma samega in vrstno kakovostno razliko med federalistično in unitaristično državno obliko. 32 Gl. tudi Merki, o. c., str. 156. Ta »federalizem« avstrijske ustave 1934 je najboljši dokaz, da federalizem kot nekako koncesijo teritorialno partikularističnim političnim težnjam ni mogoče spraviti v sklad z avtoritarno vladavino, čije organizacijski princip more biti le centralističen, vseskozi hijerarhičen in to ne samo upravnotehnično, temveč še celo politično. Kratek pogled na vodilna načela ustave 1934 pove, da poklicnostanovska organizacija kot podstava družbene in z njo zvezane državne reforme še ni in tudi ne more biti izvedena. kajti taka preureditev, ki sega prav v temelje do-slejšnje družbene ureditve, potrebuje pač daljšo dobo za svojo praktično udejstviiev. Clede na to provizorno, še povsem neustaljeno in tudi uradno kot tako zatrjevano in označeno stanje te poklicnostanovske družbene ureditve je zaenkrat vsaka kritična ocena doslejšnjih zakonodajnih poskusov. ki naj omogočijo prehod v resnično poklicnostanov-sko družbeno in državno preureditev, neumestna. Omenjeno samo bodi, da je ta reforma tudi po svoji družbeni vsebini, ki zadeva samoupravo poklicnih stanov, navezana na oblike formalnih zakonov i glede načina svoje ustvaritve (čl. 32, odst. 2) i glede obsega (čl. 32. odst. 3; čl. 34, 36, 114). zaradi česar je njena izvedba dana izključno v avtoritarne roke bodisi zvezne vlade bodisi deželnih vlad. Nasprotno mora po svojem bistvu p o 1 i I i č n i del nove državne ureditve veljati kot definitivno zamišljen, vsled česar ga je mogoče ne glede na današnje, do končne družbene poklicnostanovske preureditve zgolj provizorično stanje, kritično presvetliti. Če pazl jiveje premotriino obravnavane ustavne določbe 0 državni organizaciji, razvidimo. da ji je vseskozi funkcionalna osnova po svojem bistvu nepolitični, namreč poklicno stanovski element. On je pri izgradbi državne ureditve udeležen povsodi i v zakonodajni 1 v izvršni funkciji, bodisi neposredno bodisi posredno, čeprav včasih po večkratnih ovinkih. Od zveznih zakonodajnih kolegijev je zvezni gospodarski svet zgrajen na čisti po-klicnostanovski osnovi, kateri se tudi zvezni kulturni svet po svoji sestavi približuje. Tudi deželni svet, kateremu so člani deželni glavarji, izbrani po terna-predlogih deželnih skupščin, temelječih na čisti stanovski osnovi, ima posredno stanovsko poreklo. A celo državni svet, ki naj bi bil čisto političnokonzervativen organ, je deležen nekake daljne zveze s stanovskim načelom, saj so njegovi člani postavljeni od zveznega predsednika: tega pa kreirata zvezni zbor, te- melječ po svoji sestavi iz posvetovalnih zveznih zakonodajnih kolegijev sam posredno na stanovskem načelu in zbor županov vseh občin, katere zopei izbirajo občinska zastopstva, temel ječa sama na stanovski osnovi (čl. 127. odst. 1.2). S tem sta tudi najvišja organa eksekutive, zvezni predsednik ter od njega postavljena zvezna vlada, — katerima daje ustava tako široke kompetence, da lahko z njimi po svoji volji in potrebi ohromita ter obrezuspešita vpliv in delovan je neposredn ih poklicno- in kulturnostanovskih reprezentativnih organov — postavljena po posredni stanovski delegaciji. Ker ustava nalašč osnavlja ves politični del državne organizacije na nepolitičnih, poklicno- in kulturnostanovskih prvinah, ignorira za vsako sodobno državno tvorbo važni problem kanalizacije v narodu ležeči h političnih sil. Mesto da bi jih vešče usmerjala v konstruktivno delo na državi, jih pušča neizrabljene ob strani, pripuščajoč nevarnost, da se sproste poleg in izven nje, morebiti celo nekontrolirane v škodo državni zajednici. Na tem tudi od ustave predvideni referendum, katerega more izzvati samo zvezna vlada, s čimer je izključena vsaka ljudska iniciativa, ničesar ne spremeni; posebno ker je po svoji izkustveno dognani konzervativni usmeritvi namenjen samo zvezni vladi kot protiutež proli morebitnim, sicer zelo malo verjetnim radikalnim podvigom zvezne skupščine. Vse težišče političnih odločitev je v rokah zveznega predsednika in zveznega kanclerja, ki tako postaneta na j -višja politična organa, nekaka politi č n a duumvi ra. Praktično do antagonizma med obema, ki bi mogel postati usoden za državo, bržkone ne pride in bo politična premoč kljub formalnopravni odvisnosti od zveznega predsednika pri zveznem kanclerju.83 A neglede na vpra- “ Merki, o. c., str. 85 to lepo ugotavlja z besedami: »Das... soziologisch bedeutsame Gegengewicht gegen die Machtfiille des Bun-desprasidenten ergibt sicli ... daraus, dass die, wenu auch nur gewis-sermassen prekaristisch — auf beliebigen Widerruf des Bundespriisi-dcnteu — verliehenen Kompetenzen der Bmidesregierimg, insbesondere ihre Verfugung liber den ganzen Vollzugsapparat des Bundes, ihr eine Maclitfiille geben, die den Bundespriisidcnten tatsachlich an der rest-losen Auswertung seiner Kompetenzen, ja selbst an der Entlassung einor dissentierenden Regierung liindern kann.< sanje političnega odnosa med lema vrhovnima političnima organoma, dobita oba po ustavi, formalno gledano svojo delegacijo od instanc, ki so po svoji prirodi nepolitične in ki so namenoma odmaknjene politični sferi.34 Tako kaže ustava že vnaprej k neuspehu obsojen poskus depolitizirati po samem svojem pojmu na j izrazitejšo politično ustanovo, državo. Jasno je, da mora ves ta sistem, če naj sploh dej-sivuje, imeti svoje »politične vzmeti« pač izven sebe. So pa te vzmeti predvsem oborožene brambne organizacije, ki pomenijo izven ustavnega sistema stoječa središča politične moči. V ta namen je bila tudi ustanovljena »domovinska fronta (Vaterliindische Front)«, organizirana kot javnopravna korporacija na avtoritarni podlagi35 z namenom »biti nosilka avstrijske državne misli«. Smoter ji je »politična združitev vseh državljanov, ki priznavajo samostojno, krščansko, nemško, poklicnostanovsko urejeno zvezno državo Avstrijo«. Kljub temu. da je organizirana na načelu vodstva, doslej ne predstavlja drugega nego nekako obče pristopno društvo, v katerem ni bilo mogoče izvesti notranje povezanosti in strumne razčlembe članstva.36 Če ji ne bo uspelo zbrati političnih sil, katerim je nova ustava odvzela neposreden vpliv na državno organizacijo in tako dobiti sposobnost za vršenje slične funkcije, kakor jo opravljajo vsedržavne stranke v državah, slonečih politično na sistemu ene stranke, bo pravilno delovanje novega ustavnega sistema gotovo ogroženo in izpostavljeno raznim nepričakovanim pretresi j a jem. Zato zaenkrat ni mogoče z gotovostjo predvidevati usodo te nove državne ureditve, kajti ustava sama take prognoze ne dopušča, politično življenje izven ustave, ki jo bo dejansko nosilo, pa še ni ustaljeno in se nahaja v toku. ki je zaenkrat še vse prej ko odrejen. Vendar se v zvezi z vsem tem nujno vsiljuje misel, če ni namera, postavi jati državno reformo na stanovsko podlago poskus z neuporabi jivimi sredstvi. Novodobna država je po svojem bistvu samem 31 Gl. N n w i a s k y , o. c., str. ISO. :,r’ Zvezni zakon z dne I. maja 1934, zadevajoč »domovinsko fronto«. B. G. BI. 1934, II, št. 4. ™ Prim. tudi Ščetin ec, o. c., str. 47. prvenstveno politična, saj je njena oblast razumljiva samo kot najvišja politična dejstvo-v a 1 n a in politična odločujoča enota na teritoriju, na katerega se razteza;37 pri tem dajemo pojmu »političnega« značaj samostojnega organiziranja in aktiviranja teritorialnodružbenega sodelovanja.38 Zato je vsak poskus čim večje depolitizacije države, in tak poskus naj bi bila nova ustava kot reakcija napram praktični hiper-politizaciji avstrijske povojne dobe30, neuspešen, kajti de-politiziranje države pomeni v isti meri »razdržavljenje« države. Ker pa je današnja država nujno zakoreninjena v družbenem teritorialnem sožitju in sodelovanju kot njun nepogrešljiv regulator, ima vsaka »depolitizacija države« za posledico, da n u j 11 o politizira tiste družbene prvine, ki naj bodo funkcionalna organizacijska osnova državi. V primeru stanovske osnove, ki naj bi dejansko bila nepolitična ter pripadala zgolj gospodarsko-soci-alnotehničnemu področju, pride zato do politizacije vsaj stanovsko reprezentativnih organov, ki bi bili zaradi svoje nepolitične sestave za večino državnih in prav zato političnih odločitev nekompetentni, če ne slednjič celo stanov samih. Vse to pa je v opreki s celim sistemom, a tudi nezdravo, ker bi se družba razkosala po raznih političnih ideologijah, katere bi nosili poedini stanovi, s čimer bi bila srečno dosežena še večja in morda celo usodnejša razcepljenost družbe, kakor so jo doslej povzročevale specifično politične formacije, temelječe na nasprotnih družbenoekonomskih in svetovnonazorskih pogledih z ozirom na ureditev družbenega teritorialnega sožitja. Da se ta posledica odvrne, mora postati vsa državna stanovska osnova zgolj navidezna in črpati svojo dejansko vsebino in gibalno silo v specifično političnih centrih, nahajajočih se izven stanovske organizacije, katerih predstavnika bosta vsaj zvezni kancler in zvezna vlada, 37 Gl. tlel le r; Stuatslehre, Leiden 1934, str. 238 ss, 242 ss. 38 H e 11 e r, o. c., pravi na str. 204: »Politisch im eminenten und beispielgebenden Sinn ist... die selbstiindige Organisation und Akti-vierung des gebietsgesellschaftlichen Zusummenwirkens.« 38 Gl. N a w i a s k y , o. c., str. 181. če ne celo tudi zvezni predsednik. Mislimo, da bi bil iz navedenega upravičen zaključek, da je poklicnostanovsko načelo brez dvoma treba pozdraviti kot organizacijsko sredstvo, ki je primerno za ublažitev razrednih nasprotstev med proletariatom in imovitim razredom, da pa leži njegova uporabnost prvenstveno v pravcu družbene preosnove, ne pa državne politično-organizacijske preosnove. Poklicno-stanovskemu načelu, ki naj bi se izživljalo v širokih, na paritetični osnovi d e 1 o <1 a j a v c e v in delo-jemaveev temelječih poklicnostanovskili samoupravah, je gotovo želeti veliko bodočnost; vendar bo mogla biti njegova uspešna ustvariteljica in nosilka le močna demokratična politična sila v demokratično urejeni državi, ki bo po svoji svetovnonazorski in družbenoekonomski usmeritvi pospeševala prenos vseli tistih agend z države na tako stanovsko organizirano družbo, katere bi bila ta bolj sposobna in bolj poklicana opravljati v lastnem delokrogu kakor država. Pritegnitev stanovskih prvin v državno organizacijo pa iz obrazloženih vidikov ne more imeti zaželjenega uspeha in daje, posebno pri tako poudarjenem avtoritarnem načelu, priliko za domnevo, da je bila vzeia za podstavo državne organizacije uprav zaradi svoje prirodne nepolitičnosti, da ne l)i mogla predstavljati nikake tehtnejše politične proliuteži napram dejanskemu, na čisto avtoritarni, nedemokratični osnovi temelječemu organizacijskemu načelu države. Prognoza o obravnavani ustavi more bili zato samo taka, da bo trajanje njene veljave kratko, če ne bodo izven nje nastale dovolj jake središčne politične sile, ki bi mogle in hotele gibati državno organizacijo v okviru njenih določil. S tem bo seveda vsa stanovska osnova postala po svoji materialni vsebini navidezna, zgolj izrazno sredstvo za njo stoječih političnih sil. Tako bi ustava še tedaj, ko hi bila definitivno izvedena stanovska organizacija tudi v državni ureditvi in ko bi država dobila formalen značaj stanovske aristokratske republike, (v kateri hi si vlado v najširšem smislu opravljanja državnih funkcij delila zvezna vlada in zvezna skupščina) z deloma reprezentativno (zvezni gospodarski, zvezni kulturni in deloma deželni svet) deloma plebiscitarno (referendum) demokrat- sko primesjo40, dejansko jamčila vso oblast le nosilcem avtoritarnega načela, torej vrhovnim organom izvršne funkcije kot eksponentom v resnici izven stanovske družbene organizacije stoječih središč politične moči. Na dlani leži, da bi mogle ustavo v njeni današnj i strogo avtoritarni obliki vzdrževati prvenstveno le politične sile, temelječe v na-c i o n a 1 n o k o 1 e k t i v i s t i č n i miselnosti. Resume. Un aper^u »les traits canacteristiqiies de la »Constitution 1934« de 1’Etat federal d’Autriclie. L’autour connneiice par une introduction, en montrant les tendances mentales visant 1'essence et par de la, 1’orgaiiisation de la societe contemporaine, aboutissant enfin necessairement a une organisation relative de 1’Etat. Ce qui est dans la nature des choses, puisque 1’Gtat, Corporation territoriale coercitive, repre-sente un instrument de technique sociale apte par exellence a influer effieacement tant sur les individuis que sur la societe comme un tout. L’idee individualiste et rationnaliste seinble reculer, tandis que l’idee oollectiviste, basee sur un emotioualisine et volom-tairisme avance. Cette idee, partant de la primaute du collectil national, a reussi dans le fascisine italien et dams le national-socialisme allemand a donner une organisation de l’fttat, toute nouvelle. Cet fitat nouveau est caracterise (l une part par son organisation centraliste tant du/ point de vue administraitif que politique (FUhrerprinziip), et d’autre part, par son onmipotence et omnicoinpetencc, par sa totalite. IVIais i,l ost encore une tendance, et c’est 1'idec dorganiser la societe, et par consequant 1’fitat meme, dans une plus ou moins large mosure sur une base, ayant ses racines encore dans le moyen age, a savoir sur une base corporative (berufstandisch). De cette idee corporative, accontuant le besoin d une collabora-tion sociale necessaire, done la conception d’une solidarite na-tionale, on attend 1111 apaisement de la societe, dechireeau moment actmel en deux grandes classes eoonooniques et politiques oppo-sees, c’est a dire celle du proletariat depossede et celle du Capital. Ces nouvelles tendances soeiales et politiques ont trouve leur expression constitutionelle dans la nouvelle »Constitution 1934« de 1’fitat federal dAutriche. L/autaur essaie ensuite a donner un aper^u serre des idees di-rectrices de cette constitution qui sont le principe autoritaire, accentue dans un tres liaut degre, le principe corporatif relatif tant a la reformation sociale (effectuee par rautonomie administrative des corporations a fonder), quant’ a la reformation de 1 organ isation politique de 1’filtat, et le principe federal. L’auteur eonclut son apergu par la constatation qu’il est plus ([uo douteux que la constitution aie pu donner ime vraie orga-nisation corporative a I’l5tat, comme elle le veut d’aillcurs. Car 1’idee corporative n’etant par son essence meme pas politique, n’est pas capable de servir pour base a 1’organisation politique de l’fitat. Cest pourquoi les forces politiques motri ces se doivcnt necessairement trouver en dehors de rorganisation prevue par la constitution. II s’ensuit qiuie l’existence de la constitution est conditionnee par rorganisation des forces vraiement politiques en dehors d’elle, ayant l’intention d’agir par elle. De cette fagon I organisation corporative de 1’Ctat se montre depourvue de son vrai eontenu et ne presente qu’ une farade, qu’ un instrument d’expression pour les moteurs reels de la vie publique. Izenačeno mednarodno zasebno pravo za slovanske države srednje in južne Evrope. Droit internacional prive uniforme pour les E(ais Slaves de 1* Europe Centrale et Meridionale. (Osnutek.) I ii j c i. § 1. Tujci, fizične in juri-stične osebe, morejo pridobivati na področju državljanskega prava enake pravice in prevzemali enake dolžnosti, kakor državljani, kolikor se ne zahteva za uživanje določenih pravic izrečno lastnost državljana. Pogoj iej tujčevi ravnopravnosti je, da ravna država, ki ji tujec pripada, v pogledu pravice, za katero gre. s tuzemskim državljanom enako, kakor s svojim lastnim. Da je spolnjen ta pogoj, morajo ugotoviti oblastva po službeni dolžnosti. V dvomljivih primerih bo dalo pojasnila pravosodno ministrstvo. § 2. Pod istim pogojem in z isto utesnitvijo so tujci za- (Crocpiis.) E t r a n g e r s. § 1. Les etrangers, person-nes physiques et juridiques, peuvent acquerir, dans le do-maine du droit civil, les me-mes droits et s’assumer les me-mes devoirs que les citoyens, exceptes les droits, qui sont reserves expressement aux ci-toyens. Afin que letranger puisse pretendre a cette ega-lite, il faut que dans le pays, dont il est ressortissant, le ci-toyen de ce pays soit traite, a cet egard, de la meme ma-niere, que le propre citoyen. Les autorites seront tenues de constater doffice que cette condition de reciprocite soit remplie. En cas de doute le Ministere de la Justice donne-ra des informations. § 2. Les droits acquis par les etrangers a 1’etranger se- ščiteni v uživanju svojih v inozemstvu pridobljenih pravic. I. Splošne določbe. § 3. Stranke morejo podvreči svoje pravno razmerje nepristojnemu pravnemu redu. Vendar se morajo uporabiti tudi v tem primeru prinudne določbe tistega pravnega reda, po katerem bi bilo presojati pravno razmerje po odredbah navzočnega zakona. § 4. Je-li treba presojati pravno razmerje po tujem pravnem redu in po katerem, morajo ugotoviti oblastva po službeni dolžnosti, pravtako vsebino pristojnega tujega pravnega reda. Za ugotovitev zadnje se morejo obrniti na pravosodno ministrstvo za poizvedbe. Uporaba nepristojnega pravnega reda ali napačna uporaba pristojnega tujega pravnega reda se spodbijata enako, kakor napačna uporaba tuzemskega pravnega reda. § 5. Ako izreka navzočni zakon za pristojen pravni red države, v katerem velja več državljanskih prav (pokrajinskih), odloča o tem, katero teh državljanskih prav je treba uporabiti na dani primer, notranje (medpokrajinsko) pravo dotične države. ront respectes sous la meme condition et avec la meme ex-ception. I. Dispositions generales. § 3. Les parties peuveni soumettre leur rapport juri-dique a line loi iucompetente. Mais les dispositions impera-tives de la loi competente dapres les dispositions de la presente loi devront nean-moins etre appliquees. § 4. Les autorites seront tenues d etablir doffice si le rapport juridique est soumis a une loi etrangere et a laquelle, de la meme mani ere le con-tenu de la loi etrangere competente. Sur demande de l'au-torite le Ministere de la J lističe fournira des renseigne-ments. L’application d ime loi iucompetente on 1’application fausse de la loi etrangere competente pourront etre conte-stees de la meme maniere que la lausse application de la loi nationale. § 5. Lorsque la presente loi reconnait comme competente la loi d’un pays ou il y a plu-sieurs codes civils (provin-ciaux) en vigueur, le droit interne (interprovincial) de ce dernier pays decidera, quelle loi sera appliquee au cas donne. § 6. Ako zavisi pristojnost pravnega reda od kvalifikacije pravnega razmerja (pravne institucije), naj se opravi ta kvalifikacija na podlagi pravilne pravne narave dotič-nega razmerja (institucije). V dvomu morejo smatrati oblast-va kvalifikacijo lastnega za-konodavea za pravilno. § 7. Kadar je uporabljiv po določbah navzočnega zakona domovinski pravni red tujčev, a zavrača ta (nazaj ali naprej) na drug pravni red, se načeloma ni treba ozirati na tako zavračanje. Vendar je treba sprejeti zavračanje, kadar izhaja iz skrbnega tolmačenja navzočnega zakona brez dvoma. da je odločitev o uporabnem pravnem redu prepustil tuzemski zakonodavec inozemskemu, ali kadar je pristanek na zavračanje izrečno odrejen. i? 8. Določbe (njega pravnega reda se ne smejo uporabljati, kolikor bi se protivila njih uporaba tuzemskim dobrim šegam ali bistvenim načelom tuzemskega javnega reda. § 9. Ako ima kaka oseba tuzemsko in hkratu, po zakonodaji druge države, inozem- § 6. Si la competence de la loi depend de la qualification du rapport juridique (de l’in-stitution juridique), cette qua-lification sera faite d’apres la j liste nature juridique de ce rapport (institution). En cas de doute les autorites pourront regarder la qualification du propre legislateur comme la j liste qualification. S 7. Lorsque la loi nationa-le de 1’etranger competente dapres les dispositions de la presente loi prescrit l appliea-tion d une mitre loi (renvoi), cette derniere loi en principe ne doit pas etre suivie. Elle sera neanmoins appliquee dans le cas, oii. d apres une soigneuse interpretation de la disposition de la presente loi, il n'y a pas de doute que le legislateur national a remis au legislateur etranger la deci-sion sur la loi applicable. De meme dans le cas, ou 1'acepta-tion du renvoi est ordonnee expressement. S 8. Les dispositions de la loi etrangere ne pourront etre appliquees a mesure que leur application serait contraire aux bonnes moeurs de ce pays ou aux prihcipes essentiels de son ordre public. § 9. Si une personne posse-de a la fois la nationalite de ce pays et. d’apres la legislation sko državljanstvo, odloča o njenem domovinskem pravnem redu tuzemsko državljanstvo. Pri osebah, ki so likratu državljani več držav, velja kot domovinski pravni red pravni red tiste države, v kateri imajo svoje domovališče, in, če nimajo takega, svoje bivališče. Isto velja pri osebah, ki ne pripadajo nobeni državi, ali katerih državljanstvo se ne da dognati. § 10. Določb navzočnega zakona ni uporabljati, kolikor vsebujejo določbe o istem predmetu mednarodni dogovori II. Kolizijske norme za več (vsa) pravna polja. Osebe. § 11. Početek (nastanek) in konec (prestanek) oseb, fizičnih in jurističnih, se presojata po pravnem redu države, ki ji osebe pripadajo. Isti pravni red odloča o obsegu njih pravne sposobnosti, kolikor ni uporabljati določbe § 8. d’un autre Etat, la nationalite etrangere, alors, si la loi na-tionale devra etre appliquee, on applicjuera la loi de ce pays. Si une personne possčde a la fois plusieures nationalites etrangeres, la loi du pays de son domicile et, en cas de l’ab-sence, la loi de sa residence sera appliquee comme sa loi nationale. La merne disposition sera suivie, si une personne ne pos-sede aucune nationalite ou sa nationalite ne peut etre con-statee. § 10. Les dispositions de la presente loi ne seront appli-quees a mesure que les con-ventions internationales ne contiennent des propres dispositions sur le metne objet. II. Regles de solution des eon-flits de lois communes auxplu-sieures (tous) matieres de droit civil. P e r s o n n e s. § 11. Le commencement et la fin des personnes physi-ques et juridiques sont regies par la loi de 1’Etat, dont elles sont ressortissantes. La meme loi s’applique a leur capacite de jouir des droits, reservee toutefois 1’application de la disposition du § 8. § 12. Juristične osebe pripadajo oni državi, na katere ozemlju imajo resnični sedež svoje uprave in po katere zakonih so pravno organizirane. Ako imajo sedež uprave v drugi državi (ne tisti, po katere zakonih so organizirane), potem pripadajo državi svoje pravne organizacije. Stvari. § 13. Stvari, njih pravni obstoj in pravno važne lastnosti, se presojajo po pravnem redu kraja lege stvari. Pravni posli. S 14. Poslovna sposobnost rizičnih in jurističnih oseb se presoja po pravnem redu države, ki ji osebe pripadajo. Pre-memba državljanstva nima za posledico zgube enkrat pridobljene poslovne sposobnosti. § 15. Poslovim sposobnost poročene žene, ki pridobi s sklenitvijo zakona državljanstvo svojega moža, se presoja po pravnem redu njene nove domovine. Nedoletna soproga pa, ki postane s sklenitvijo zakona po pravnem redu stare domovine poslovno sposobna, ne zgubi te § 12. Les personnes juridi-ques appartiennent a l’Etat sur le territoire duquel elles possedent le siege effectif de leur administration et dapres la loi duquel elles sont orga-nisees juridiquement. Si le siege de 1’administration se trouve hors de 1'Etat d apres la loi duquel elles sont orga-nisees, c est le dernier Etat au-quel elles appartiennent. C h o s e s. i? 13. Les choses, leur exi-stence juridique et leurs qua-lites juridiques, sont regies par la loi du lieu de leur situ-ation. A c t e s j u r i d i q u e s. § 14. La capacite dagir des personnes physiques et j n ricl i -ques est regie par la loi de 1’Etat dont elles sont ressor-tissantes. Le changement de nationalite n a pas pour effet la perte de la majorite une fois atteinte. § 15. La capacite dagir d une femme mariee, qui ac-quiert par le mariage la nationalite de son mari, s apprecie selon la loi de la nouvelle patrie. Mais la mineure qui obtient par le mariage la majorite selon la loi de sa vielle patrie, ne perd pas cette majorite sposobnosti, dasi l)i ji ne šla po pravnem redu nove domovine. § 16. Oblika pravnega posla se ravna po pravnem redu, ki mu je podvržen posel sam. Vendar zadostuje vpoštevanje tiste oblike, ki jo predpisuje pravni red kraja, kjer se posel opravlja. Knjižne pravi c e. § 17. Pridobitev, premeni tev in ukinitev knjižnih pravic na nepremičninah so podvržene pravnemu redu kraja lege nepremičnine. Ta pravni red se uporablja tudi na obliko tabularnih listin. Pravna zaščita. § 18. Sredstva izvensodne zaščite (pravice zasebnega rubeža, pridržanja, pobota, sodne položbe, pravica, odstopiti od pogodbe, in dr.) se presojajo po pravnem redu kraja, kjer je bila pravica kršena, in potreba samozaščite izzvana. § 19. Tudi sodna zaščita, petitorna in posesorna, se nudile po tem pravnem redu (§ 18). § 20. Pravtako se ravna zastaranje po pravnem redu kraja, kjer je bila pravica malgre cjue selon la loi de la nouvelle patrie elle ne serait pas encore majeure. § 16. La forme de 1’acte ju-ridique est regie par la loi ii laquelle est soumis 1’acte me-me. Mais il suffira 1’observa-tion de la forme prescrite par la loi du licu ou 1'acle se la i I. I) r o i is la b u I a i r e s. § 17. L’acquisition, la modi-fication et l’extinction des droits tabulaires sur inimcii-bles sont soumises a la loi de leurs situation. La nieme loi s applicpie a la forme des do-cuments tabulaires. D e f e n s e de droits. § 18. Les moyens de la defense extraj udiciaire (les droits de la saisie privc, de la retention, de la compensation, de la deposition j udiciaire, le droit de resilier le contrat ecc.) s’apprecient selon la loi du lieu, on le droit a ete lese, ei le besoin de la defense extra-j udiciaire a ete provoque. § 19. La defense judiciaire, petitoire et possessoire, s’offrc suivant la meme loi (§ 18). § 20. De meme la prescrip-tion extinctive est regie par la loi du lieu ou le droit a ete lese kršena, ozir. kjer je pričelo teči zastaranje radi neizvrše-vanja pravice. III. Kolizijske norme za po-edina pravna polja. Ženitno pravo. S 21. Osebna sposobnost zaročenca za sklenitev veljavnega zakona se ravna po njegovem domovinskem pravnem redu. Možnost in dopustnost nameravanega zakona morata biti podane po domovinskih pravnih redih obeh zaročencev. § 22. Oblika sklepanja zakona se ravna po pravnem redu kraja sklenitve. Vendar zadostuje vpoštevanje oblike, ki jo predpisuje obema zaročencema skupni (enaki) domovinski pravni red. § 211. Osebnopravni učinki zakona se presojajo po vsakokratnem skupnem domovinskem pravnem redu soprogov. Ako soproga ne obdržita v zakonu skupnega državljanstva, postane za osebnopravne učinke zakona merodajen njiju zadnji skupni domovinski pravni red. Ako skupnega državljanstva nista nikoli ime- resp. ou la prescription com-menca a conrir a cause du non — usage du droit. III. Regles de solution des conflits de lois pour les nia-tieres particulieres du droit civil. D r o it de m a r i a g e. § 21. La capacite perso-nelle du futur epoux pour con-clure valablement le mariage est regie par sa loi nationale. La possibilite et 1’admissi-bilite du mariage a conclure doivent etre fondees a la fois dans les lois nationales des fu-iurs epoux tous les deux. § 22. La forme de la celč-bration du mariage est regie par la loi du lieu de la cele-bration. Mais il suflira 1’obser-vation de la forme prescrite par la loi nationale commune (egale) a tous les deux futurs epoux. § 23. Les effets personnels du mariage sapprecient selon la loi nationale commune aux čpoux de chaque fois. Si le cpoux, au cours du mariage. ne retienent pas la meme na-tionalite, leur derniere loi nationale commune devra etre appliquee aux effets personnels. Si les epoux n aient ja-mais eu bi meme nationalite, la, odloča domovinski pravni red možev ob sklenitvi zakona. š 24. Imovinskopravni ličinki zakona na nepremično in premično imovino soprogov se presojajo, če ni ženitnih paktov, po domovinskem pravnem redu moževem ob sklenitvi zakona. Prememba državljanstva enega soprogov ali obeh ostane brez vpliva na enkrat ustanovljeni imovinski režim v zakonu. § 25. O tem, smeta li soproga sklepati ženitne pakte tudi še v zakonu, sklenjene premirij ati ali ukinjati, odločajo pravni redi, navedeni v § 23. § 26. Razvod zakona in ločitev od mize in postelje se presojata po skupnem domovinskem pravnem redu soprogov ob času. ko se razvod ozir. ločitev zahteva. Ako soproga ob tem času nimata več skupnega domovinskega pravnega reda, je merodajen zadnji skupni domovinski pravni red. Ako takega nista imela nikoli, se presojata razvod ozir. ločitev zakona po domovinskem pravnem redu moževem ob sklenitvi zakona. § 27. Ob premembi državljanstva se more uveljavljati la loi nationale du mari, au moment de la celčbration du mariage, decidera. § 24. Les effets du mariage sur les biens des epoux, tani immeubles que meubles, s’ap-precient, en 1’absense de con-trats matrimoniaux, selon la loi nationale du mari au moment de la celčbration du mariage. Le changement de na-tionalite de Lun des epoux ou des epoux tous lesdeux, n aura aucune influence sur le regi me matrimonial des biens ime fois etabli. § 25. Les lois indiquees au S 23 decident si les epoux peu-vent, au cours du mariage, soit faire, soit rčsilier ou modifier leurs contrats matrimoniaux. § 26. Le divorce et la sepa-ration de corps sont rčgis par la loi nationale commune aux čpoux au moment, lorsque la demande en divorce resp. se-paration est formee. Si a ce moment, les epoux n ont plus la mčme nationalitč, leur der-niere loi nationale commune sera appliquče. Si les epoux n’aient jamais eu la meme nationalite, le divorce resp. la separation de corps seront regis par la loi nationale du mari au moment de la celčbration du mariage. § 27. Dans le cas du changement de nationalitč il ne činjenica, ki se je pripetila pred premembo, kot razvodu i (ločit veni) razlog le tedaj, če je imela značaj razvodnega (ločitvenega) razloga tudi po prej merodajnem pravnem redu. § 28. Veljavnost zaroke se presoja po naličnih pravnih redih, kakor veljavnost zakona (§§ 21, 22). — Za pravne posledice odstopa od zaroke je merodajen skupni domovinski pravni red zaročencev; ako njima ni skupen, odločuje domovinski pravni red oškodovanega dela. Otroško pravo. § 29. Ali je smatrati otroka za zakonski rojenega ali ne, se presoja po pravnem redu države, ki ji je pripadal soprog matere ob rojstvu otroka, ali, če je umrl prej, ob svoji smrti. § 30. Pravna razmerja med zakonskim otrokom in očetom se presojajo po njiju skupnem domovinskem pravnem redu. Ako njima postane ta pravni red kasneje različen, je uporabljati zadnji skupni domovinski pravni red. Ako nista imela nikdar skupnega držav- peut eire attribue le caractere d une cause de divorce (sepa-ration) a un fait, qui a precede le changement, que si le fait possedait ce meme caractere selon la loi, applicable avant le changement de nationalite. § 28. La validite des fian-^ailles est regie par les lois analogues que la validite du mariage (§§ 21, 22). — Les sui-tes juridiques de la rupture des fian^ailles sont soumises a la loi nationale commune aux futurs epoux; s’ils n’ont pas de nationalite commune, bi loi nationale de la partie lesee sera appliquee. Filiation. § 29. La filiation legitime de 1’enfant se determine dapres la loi nationale du mari de la mere lors de la nais-sance de 1'enfant. Si a cette epoque le mari n’etait plus en vie, la loi nationale, dont il re-levait au moment de son deces, decidera. § 30. Les rapports juridi-cjues entre 1 enfant lčgitime et son pere sont regis par leur loi nationale commune. Si, par la suite, cette loi nationale de-vient differente, on appliquera leur derniere loi nationale commune. S’ils n aient jamais eu de nationalite commune, la ljanstva, odloča pravni red države, ki ji pripada otrok. § 31. Z možitvijo hčere ugasnejo pravice njenega očeta, kolikor se protivijo pravicam hčerinega soproga po domovinskem pravnem redu zadnjega. S 32. Pravna razmerja med nezakonskim otrokom in materjo se presojajo po istih pravnih redih, kakor pravna razmerja med zakonskim otrokom in očetom (§ 30). § 33. Za ugotovitev očetovstva nezakonskemu otroku in za pravna razmerja med nezakonskim očetom in otrokom je merodajen pravni red države, ki ji pripada otrok ob svojem rojstvu. Obveznosti nezakonskega očeta napram materi otroka se presojajo po domovinskem pravnem redu matere ob rojstvu otrokovem. § 34. Za pozakonitev nezakonskega otroka je merodajen pravni red države, ki ji je pripadal oče ob pozakonitvi, ali, če je umrl prej, ob svoji smrti. § 35. Veljavnost posvojitve se presoja po naličnih pravnih redih, kakor veljavnost zakona (§§ 21, 22). loi nationale de Lenfant deci-dera. § 31. Le mariage de la fille fait eteindre les droits de son pere a mesure qu’ils viennent se heurter aux droits du mari de la fille, resultant de la loi nationale de ce dernier. § 32. Les rapports juridi-ques entre l enfant naturel et sa mere sont regis par les lois identiques aux rapports juri-diques entre Lenfant legitime et son pere (S 30). § 33. A la recherche de la paternite naturelle et aux rapports juridiques entre le pere et Lenfant naturel on appli-quera la loi nationale de Lenfant lors de sa naissance. Les obligations du pere illegitime envers la mere de lenfant s’apprecient selon la loi nationale de la mere lors de la naissance de Lenfant. § 34. La legitimation de Lenfant naturel est soumise a la loi nationale du pere lors de la legitimation et, si a cette epoque le pere n’etait plus en vie, a sa loi nationale au moment de son deces. § 35. La validite de Ladop-tion est regie par les lois ana-logues a celles appliquees a la validite du mariage (§§ 21, 22). Za zakonite učinke posvojitve je merodajen zadnji skupni domovinski pravni red posvojitelja in posvojenca. Ako nista imela nikdar skupnega državljanstva, postaneta deležna vsak tistih pravic, ki izhajajo zanj iz domovinskega pravnega reda protivniko-vega. Skrbstveno pravo. § 36. Varilstvo se odreja in ukinja ob času in iz razlogov, ki jih določa domovinski pravni red mladoletnika, brez ozira na to, kje mladoletnik biva, kje je njegova imovina in kake narave je, premična ali nepremična. Dolžnost, sprejeti varuštvo, se ravna po pravnem redu države, ki ji pripada varuh; isti pravni red odloča o opra-vičevalnih razlogih. Pravni odnosa ji med varuhom in varovancem, njiju medsebojne pravice in dolžnosti in varuhova odgovornost, so podvrženi pravnemu redu države, v kateri je varuško oblastvo; od istega pravnega reda zavisi, more-li biti poverjeno varuštvo inozemcu. § 37. Preklic in nalične skrbstvene ukrenitve, izvzemajoč čiste imovinske kura-tele, se ravnajo po domovin- Les effets legaux de 1’adop-tion s apprecient selon la der-niere loi nationale commune a 1’adoptant et a 1’adopte. S’ils n’aient jamais eu de nationa-lite commune, 1’adoptant et l adopte jouiront des droits re-sultant pour chacun d’eux de la loi nationale de son adver-saire. P rote c t i o n legale. § 36. La tutelle s’ouvre et prend fin aux epoques et pour les causes, determinees par la loi nationale du mineur, n im-porte oii celui-ci ait sa resi-dence liabituelle, et quel que soit le lieu de la situation de ses biens, meubles ou immeu-bles. Le devoir d accepter la tutelle et les causes de son excu-sation s’apprecient selon la loi du pavs dont le tuteur est res-sortissant. Les rapports juridiques en-tre le tuteur et le mineur, les droits et les devoirs mutuels et la responsabilite du tuteur sont soumis a la loi du pays de la residence de 1’autorite tutellaire; la meine loi deci-dera si la tutelle pourra etre deferee a un etranger. § 37. L’interdiction et les mesures de protection analo-gues sont regis par la loi nationale de la personne a inter- 13* skem pravnem redu preklica potrebne osebe. Vendar se more preklicati tujec samo iz takih razlogov domovinskega pravnega reda. ki jih priznava hkratu tuzemski pravni red, in se more ukiniti preklic bodisi iz razlogov tu jčevega domovinskega pravnega reda, bodisi iz onih tuzemskega. Določbe al. 2 in 3 §-a 36 je uporabljati nalično. Stvarno pravo. § 38. Stvarne pravice na telesnih stvareh, nepremičnih in premičnih, se ravnajo po pravnem redu kraja, kjer so stvari. § 39. O priposestovanju premičnin, zlasti o priposesto-valni dobi, odloča pravni red kraja, kjer je premičnina ob času, ko se končuje pripose-stovanje. Vendar si sme pripo-sestnik v priposestovalno dobo po tem pravnem redu vračunati sorazmerni del dobe, ki je potekla pod pravnim redom prejšnje lege premičnine. § 40. Je-li dopustna lastninska tožba zoper posestnika premičnine, se presoja po pravnem redu kraja, kjer je bila premičnina ob pridobitvi posesti. dire, a l’exception des curatel-les organ isees pu remont en vue des biens. Cependant, Letranger ne pourra etre interdit que pour des causes, admises a la fois par sa loi nationale et par la loi de ce pays, et son interdic-tion cessera pour les motifs prev us par la loi nationale ou par la loi de ce pays. Les dispositions des al. 2 et 3 du § 36 seront appliquees d’une maniere analogue. D r o i t s r e e 1 s. § 38. Les droits reels sur les choses corporelles, tant immeubles que meubles, sont regis par la loi du lieu de leur situation. § 39. Lusucapion des objets mobiliers, surtout le delai de celle-ci, se regle d’aprčs la loi du lieu de la situation du meu-ble a l’epoque de 1’accomplis-sement de Lusucapion. Mais il sera permis, de deduire du delai necessaire dapres la dite loi une partie proportionnelle du delai ecoule sous la loi de la situation anterieure de 1’objet. § 40. L’admissibilite de Laction en vindication de la propriete contre le possesseur dun meuble se determine d apres la loi du lieu ou se trouvait le meuble lors de la prise en possession. § 41. Nastanek in presta-nek stvarnih pravic na potujočih premičninah se presojata po pravnem redu kraja, kjer je bila premičnina ob ostvari-tvi tistega dejanskega stanu, na kateri se opira pridobitev ali zguba pravice. Obligacijsko pravo. § 42. Obveznosti iz enostranskih pravnih poslov se presojajo po pravnem redu kraja, kjer je bil posel napravljen. § 43. Veljavnost pogodbe, ki je bila sklenjena med na-vzočnimi, se presoja (izvzemajoč pogodbeno sposobnost strank in obliko pogodbe) po pravnem redu kraja, kjer je bila pogodba napravljena (1). Veljavnost pogodbe, ki je bila sklenjena med odsotnimi, se presoja (z istima izjemama), kadar izhajata ponudba in njen sprejem iz območja istega (enakega) pravnega reda, po tem pravnem redu (2). Kadar pa izhajata, pri sklepanj u med odsotnimi, ponudba in sprejem iz območij raznih in različnih pravnih redov, se presojata vsak po pravnem redu kraja, kjer je bil izjavljen. Pogodba je sklenjena veljavno le tedaj, če izhaja njena veljavnost iz obeh pravnih redov (3). § 41. La naissance et l'ex-tinction des droit reels sur meubles in transitu sont re-gies par la loi du lieu de leur situation au moment ou s’est passe le fait sur lequel est fon-dee l’acquisition ou la perte du droit. Obligations. § 42. Les obligations resul-tant d actes juridiques unila-teraux sont soumises a la loi du lieu ou 1’acte a ete fait. § 43. La validite d’un contrat conclu entre presents sera soumise, abstraction faite de la capacite des parties et de la forme du contrat, a la loi du lieu ou le contrat a ete fait (1). La validite d’un contrat conclu entre absents sera soumise, faite la meine abstraction, lorsque l’offre et 1’accep-tation se reunissent sous l’au-torite de la meme (egale) loi, a cette loi (2). Lorsque, dans un contrat entre absents, 1’offre et 1’accep-tation proviennent de pays ayant differentes lois, chacun de ces actes sera juge par la loi du pays ou il a ete declare. Le contrat ne sera valable-ment conclu que si sa validite resulte des lois toutes les deux (3). Za pogodbene obveznosti (učinke) je merodajen, kolikor niso od strank dogovorjeni, v primeru odst. 1. pravni red kraja, kjer je bila pogodba sklenjena, v primeru odst. 2 pravni red, skupen (enak) krajema ponudbe in sprejema. V primeru odst. 3 osnuje pogodba le tiste obveznosti (učinke), ki izhajajo iz soglasnih določb pravnih redov na kraju ponudbe in sprejema (4). Za spolnitev pogodbe je merodajen (izvzemajoč spol-nitveno sposobnost strank), kadar ležita kraja sklenitve in spolnitve pogodbe v območju istega (enakega) pravnega reda, ta pravni red; če pa ležita v območjih raznih in različnih pravnih redov, pravni red kraja spolnitve pogodbe. Po tem pravnem redu je treba presojati zlasti spolnitveni sporazum, možnost in dopustnost spolnitve, krajevne spolnitve-ne modalitete in spolnitvene surogate (5). Pogodba, nespolnjiva (ne-možna ali nedopustna) po pravnem redu kraja spolnitve, se tudi ne da veljavno skleniti (6). Če sta kraja spolnitve različna za oba pogodbenika in ležita v območjih različnih pravnih redov, je treba uporabljati določbe odst. 2. in 3. Les obligations (effets) rč-sultant d’un contrat, dans la mesure ou elles ne font pas 1’objet de stipulations des par-ties, sont determinees dans le cas 1". par la loi du lieu ou le contrat a ete conclu, dans le cas 2°. par la loi commune (ega-le) aux lieux de 1'oflre et de l acceptation. Dans le cas 3° le contrat ne donnera naissance qu’aux obligations (effets), qui resultent des dispositions con-cordantes de la loi du lieu de 1’offre et de celle du lieu de l acceptaiion (4). L’execution du contrat (ab-straction faite de la capacite des parties sera soumise, lors-que les lieux de la conclusion et de l’execution du contrat se reunissent sous l’autorite de la meme (egale) loi, a cette loi; dans le cas contraire, a la loi du lieu de l’execution du contrat. A la loi du lieu de l’execution sont soumis notam-ment le consentement requis pour l’execution, la possibilite, la admissibilite et les modali-tes locales de l’execution et les equivalents du paiement (5). Le contrat, inexec.utable (impossible ou illicite) d apres la loi du lieu de l execution ne pourra pas etre valablement conclu non plus (6). Lorsqu’il y aura des lieux d’execution differents pour les deux parties et sous 1’autorite nalično. Pravtako, če ležita kraja prepodaje in prevzema iste pogodbene činitve v območjih različnih pravnih redov (7). Pravni učinki kršitve pogodbe (spolnitveni, jamčevalni, odškodninski zahtevki in odstopno upravičenje) se ravnajo po pravnem redu kraja, kjer je bila pogodba kršena (8). § 44. Obveznosti iz deliktov se presojajo po pravnem redu države, v kateri se je delikt pripetil. Isti pravni red odloča o tem, je-li odgovorna za napravljeno škodo oseba, ki je omejena v svoji poslovni sposobnosti, in koliko je odgovorna. § 45. Obveznosti iz drugih škodujočih dejanj in dogodkov se presojajo po pravnem redu države, v kateri se je pripetilo tisto dejanje ali tisti dogodek, iz katerega naj bi obveznost nastala. Dedno pravo. § 46. Dednopravna razmerja se ravnajo po pravnem redu države, ki ji je pripadal zapustnik ob svoji smrti. § 47. Sposobnost, napraviti veljavno poslednjevoljno od- des lois differentes, les disposi-tions al. 2°. et 3°, seront appli-quees par analogie. De meme, lorsque les lieux de la remise et de la prise de la meme pre-station contractuelle se trouve-ront sous 1’autorite des lois differentes (7). Les sanctions d’une viola-tion du contrat (aetion en exe-cution, en garantie [redhibi-toires], en dommages-interets, droit de resilier le contrat) seront jugees par la loi du lieu ou le contrat a ete viole (8). § 44. Les obligations de-lictuelles sont soumises a la loi du pays ou le dčlit a ete corn-inis. La meme loi decide si une personne dont la capacite d’agir est restreinte doit re-pondre du dommage cause, et en quelle mesure. § 45. Les obligations d’au-tres faits et evenements dom-mageables sont soumises a la loi du pays ou s’est passe le fait ou revenement engendrant 1’obligation. S u c c e s s i o n s. § 46. Les rapports juridi-ques successoraux sont regis par la loi nationale du defunt lors de son deces. § 47. La capacite de faire, modifier ou revoquer valable- redbo (oporoko, volilo), jo veljavno premeniti ali ukiniti, se presoja po pravnem redu države, ki ji pripada odredi-telj ob času naprave teh aktov. Na veljavnost akta v pogledu oblike je treba uporabiti določbo § 16. § 48. Dedna sposobnost se ravna po domovinskem pravnem redu dediča ob času poziva; a dedna vrednost po domovinskem pravnem redu zapustnika ob njegovi smrti. § 49. Dednopravne pogodbe se presojajo, kar se tiče njih možnosti in dopustnosti, po domovinskem pravnem redu zapustnika ob njegovi smrti. § 50. Za brezdedično se sme proglasiti po pokojniku zapuščena imovina le po določbah njegovega zadnjega domovinskega pravnega reda. Brezde-dična zapuščina je podvržena istemu pravnemu redu. ment une disposition de der-niere volonte (testamentaire, codicilliaire) s’apprecie selon la loi nationale du disposant au moment de la confection de ces actes. Quant a la forme de l acte, la disposition du § 16 sera appliquee. § 48. La capacite de re-cueillir la succession sera regie par la loi nationale de 1’heritier au moment de la de-lation; sa dignite a recueillir la succession, au contraire, par la loi nationale du defunt lors de son deces. § 49. Les contrats successo-raux seront apprecics, quant a leurs possibilite et admissibi-lite, par la loi nationale du defunt lors de son deces. § 50. Les biens, laisses par le defunt, ne peuvent etre con-sideres comme biens tombes en desherence que par effet de la derniere loi nationale du defunt. Les biens en desherence seront soumis a la meme loi. Pojasnila. Prvi kongres pravnikov slovanskih držav (iblg., čsl., jgsl. in poljske), ki se je vršil v Bratislavi od 8. do 10. septembra 1933, je spoznal na predlog svoje VIII. sekcije za nujno, da konformirajo na kongresu zastopane države svoja mednarodna zasebna prava (MZP). Konformi-ranje naj bi bilo oprto: na poljski zakon z dne 2. avgusta 1926 št. 581, na določbe §§-ov 1318—1363 nač. čsl. o. d. z. i/. 1. 1931 in na oba referata, ki sta bila podana kongresu (piščev glavni ref. in koref. prof. Bohačka, sedaj v Pragi). Za izdelavo načrta tega, slovanskim državam enotnega MZP-a je bila izvoljena posebna komisija 12 članov (po trije iz vsake na kongresu zastopane države), ki ji je bilo naloženo, naj izdela načrt v teku dveli let, naj ga objavi v tisku ter predloži bodočemu drugemu kongresu pravnikov istili držav (1. 1936.) na pretres in sklepanje. Dasi teče že tretje leto izza kongresove resolucije, izvoljena komisija prevzetega dela še ni vzela v roko. Zato in ker sem član komisije, sem se odločil, da izdelam in objavim sam navzočni osnutek k načrtu, nadejajoč se, da olajšam in pospešim ž njim delo komisije. Moj osnutek se omejuje na tzv. kolizijske norme civilnih pravnih redov. Iz osnutka izločam vse določbe pravnih gran — posestrim koli-zijskega prava, zlasti norme za mednarodno razmejevanje sodstev in za mednarodno priznavanje izrekov inozemskega sodstva, kakršnih še mrgoli i po cit. poljskem zakonu i po nač. čsl. o. d. z. Mnenja sem, da so posamezne grane MZP-a danes že tolikanj razvite, da morajo pričeti razlikovati mod njimi tudi zakonodavci. Slovanske države se morejo odločiti k uzakonitvi čistih kolizijskih normi civ. prava (brez vsake primesi) tem lažje, ker je njih prvi kongres že sklenil, da vzame po enotni ureditvi kolizijskega prava takoj v roko enotno ureditev tvarin tzv. mednarodnega procesualnega prava. Nadalje izločam iz svojega osnutka kolizijske norme za razmejitev specialnih privatno-pravnih redov (meničnega, čekovnega, trgovskega, pomorskega, amortizacijskega, negmotnega prava in dr.). Vse te kolizijske aiorme imajo slovanske države v velikem obsegu in dosti konformno že urejene, bodisi po mednarodnih konvencijah, bodisi po avtonomnih specialnih zakonih. Razen na elaborate, ki jili je priporočil kongres, sem se ozrl v svojem osnutku na kolizijske norme tistih držav, ki teritorijalno mejijo na slovanske države. Storil sem to v smislu postulata doktrine, naj bi imele vse države, ki so navezane na medsebojni komercij in konubij, po vsebini enake kolizijske norme. Vpošteval sem zlasti kol. norme uvodn. zak. k nem. drž. zak., one načrtov novega romunskega in italijanskega državlj. zak. in zakonske nasvete, ki jih daje Avstrijcem znana Walkerjeva knjiga (5. izdaja iz 1. 1934.). Podrobne obrazložitve predlaganih kol. norm čitatelj v tem spisu ne bo našel. To obrazložitev sem že dal in objavil v svojem cit. gl. referutu, ki je izšel kot priloga »Slov. Pravniku« v štev. 5—6 (1933.). Dr. Bohačkov koreferat, ki polemizira s 7 točkami mojega referata, je bil objavljen po bratislavskem »Pravu. Obzonu v štev. 16 (1933.). V glavnem referatu sta tudi že natisnjeni izvirni besedili polj. zak. iz 1. 1926. in gori cit. čsl. §§ 1318—1363. Tukaj slede le najvažnejša pojasnila in dopolnitve k prejšnji obrazložitvi, zlasti v tistili primerih, ko nisem mogel pristati na Dr. Bohačkova protimuenja. Želel bi, da postane navzočni osnutek predmet diskusije ne le v izvoljeni komisiji in interesiranih slovanskih državah, ampak tudi pri sosedah. Če se zedinimo na najpravilnejše ali vsaj najprimernejše kolizijske norme, ni izključeno, da dobi v doglednem času vsa centralna, južna in jugovzhodna Evropa enotno kolizijsko pravo, kar bi s pravne strani olajševalo in pospeševalo medsebojni promet njih držav. K § 1. Obrazi, gl. na str. 4—5 ref. — Prva določba osnutka urejuje tzv. pravo tujcev (civilno). Pravo tujcev tvori sicer že posebno grano mednarodnega prava, ki je po bistvu različna od kolizijskega prava. Ker je pa podlaga temu zadnjemu (in vsem drugim granam mednarodnega prava), in ker ne more vsaka njih zahtevati uzakonitve po posebnem zakonu, sem se odločil, da postavim določbe prava tujcev na čelo vsem koliz. normam. S tem sledim marsikateremu modernemu inozemskemu vzorcu. Za pravo tujcev poznajo države dva različna sistema, ki se pa v rezultatu močno približujeta: starejši sistem pogojenosti tujčeve ravno-pravnosti (z domačini) od obstoja formalne recipročnosti in mlajši sistem nepogojne take ravnopravnosti s pridržkom izvrševanja retor-zije. Starejši sistem poznata v naši državi siov.-dalm. o. d. z. in srb. grdj. zak., in bosta poznala bodoči čsl. (§ 15) in jgsl. drž. zak. (§ 28); mlajši sistem je uzakonjen v nem. drž. zak., v polj. zak. z dne 2. avgusta 1926. (čl. 40) in pri nas v črnogor. imov. zak. (čl. 9). V osnutku sem se odločil zu starejši sistem pogojne tujčeve ravnoprav-nosti, ker zahteva izvrševanje retorzije (z ozirom na to, da je retor-zi ja zakonodaven akt, ki se pa radi nujnosti vsaktere retorzije ne more poveriti narodnim predstavništvom) kreiranje posebnega organa. (V Črni gori je bil upravičen, izvrševati retorzijo ministrski svet v sporazumu z državnim svetom.) Sistem pogojne tujčeve rnvnopravnosti sem v osnutku izboljšal (če ga primerjam s § 33 o. d. z.) v dveh pogledih: a) obstoj formalne recipročnosti se naj ugotavlja iz uradne dolžnosti ozir. se naj ne terja dokaz tega obstoja od stranke; b) ravnopravnost naj uživajo ne le fizične, ampak tudi juristične osebe. — Izjeme načeloma in pogojno priznane ravnopravnosti morajo biti predvidene izrečno; nanašati se morejb na pravice, a morejo postavljati tudi drugačne pogoje n. pr. materijalne ali diplomatske recipročnosti. K § 2. Obi’azl. gl. na str. 4—5 ref. — Ta drugu norma je povsem nova, neznana dosedanjim zakonodajam. Z njo skušam uzakoniti rezultate tzv. teorije mednarodnega respektiranja pridobljenih pravic. To teorijo so razvili zlasti franc, internacionalisti, ki vidijo v respekti-ranju pridobljenih tujčevih pravic poseben pravni institut. Jaz sem mnenja, da gre le za drugo plat prava tujcev, ki so jo doslej zakono-davci zanemarjali; zato tudi uvrščam predmetno določbo §-a 2 takoj za ono §-a 1. Pravo tujcev sc mora baviti po m. m. ne le s pogoji, pod katerimi morejo tujci pri nas pravice (in obveznosti) na novo pridobivati. ampak tudi z onimi, pod katerimi ščitimo njih stare, v inozemstvu pridobljene pravice. Pogoji za eno in drugo zaščito morajo biti enaki. Zato morejo uživati tujci svoje stare, iz inozemstva prinesene pravice le ob obstoju formalne recipročnosti, in veljajo iste izjeme, kakor za novo pridobivanje pravic, tudi za respektiranje starih. Če je n. pr. tujcem prepovedano, pridobivati v tuzemstvu delnice emisijske banke ali deleže na ladjah in sl., ga tuzemstvo tudi ne ščiti v uživanju pravic iz takih delnic (deležev), ki jih je pridobil n. pr. iz inozemske zapuščine. Če tujčeva domovina ne vrši recipročnosti ter ravna s tuzemskimi državljani slabše, nego z lastnimi, se bo tudi iz tega razloga odklanjalo respektiran je tujčevih pridobljenih pravic. — V pogledu določbe navzočnega §-a 2 si zelo želim diskusije, ker se doslej splošno trdi, da je respektiranje tujčevih pridobljenih pravic omejeno zgolj po ozirih na javni red (prim. čl. 70 nač. rumun. drž. zak.); omejitev po ozirih na javni red je seveda tudi podana. K § 3. Obrazi, gl. na str. 6 ref. — Za pravom tujcev slede splošne določbe kolizijskega prava. Prva njih uzakonjuje dopustnost tzv. avtonomije strank v pogilcdn uporabnega pravnega reda in, kar je zlasti važno in kar manjka v cit. poljskem zak., meje te dopustnosti; te meje predlagam po čsl. vzorcu. K § 4. Obrazi, gl. na str. 8 ref. — Z ozirom na različna mnenja v doktrini in praksi o sankcijah, kadar se je uporabil na mednarodno pravno razmerje nepristojen pravni red, ali se je napačno uporabil pristojni pravni red (zlasti o dopustnosti reviz. razloga napačne pravne presoje), sc je priporočalo, da predvidim tudi to sankcijo (v smislu, ki ga smatram za edino pravilnega). K § 5. Obrazložitvi na str. 7 ref. nimam ničesar pristaviti. Za pravilnost predlagane določbe se je izrekel pariški Institut (de droix inter-national) že na kongresu I. 1880. K § 6. Obrazi, gl. na str. 11 ref. — Tzv. kolizije kvalifikacij se rešujejo v današnji praksi in po nauku večine teoretikov lege fori. Juz se temu nauku ne morem pridružiti, ker greši posredno zoper vrhovni cilj kolizijskega prava, doseči uporabo enega in istega pravnega reda na mednarodno pravno razmerje, naj pride do presoje v eni ali drugi državi. Uporaba legis fori vodi skoro vedno do uporabe raznih in različnih matcrijalnih prav (z vsemi nevzdržnimi posledicami za stranke). Teoretično utemeljujem v §-u 6 predlagano reševanje kolizije kvalifikacij tako-le; Pravilno »kvalificirati«, pomeni, uvrstiti pravno razmerje (institut, normo) v ono skupino pravnih razmerij (institutov, norm), s katerimi ga veže skupni in pravilni sistematični vidik. Tako uvrstitev potrebujemo ne le v internem civilnem pravu, ampak tudi v mednarodnem kolizijskem, ker veljajo v tem za poedine skupine pravnih razmerij razne leges causue n. pr. za osebnopravna lex natio-nalis, stvarnopravna lex rei sitae, obligacijskopravna lex loci actus itd. Jasno je, da mora slediti iz uvrstitve pravnega razmerja v napačno skupino (iz napačne njegove »kvalifikacije«) uporaba napačnega materialnega prava. Dva zgleda take napačne kvalifikacije sem navedel že v referatu (oblična kvalifikacija intervencije svečenika ozir. domovinski oklici pri celebraciji mednarodnega zakona). — Katera kvalifikacija je pravilna, katera nepravilna, na to daje odgovor teorija in sicer le v enem smislu: pravilnem. Če sta v pozitivnih zakonodajah dva zakonodavca uvrstila isto pravno razmerje v dve različni skupini (z različno lex causae v mednarodnem koliz. pravu), je to zame samo dokaz, da je bil eden zakonodavcev slab teoretik, ali da je teorija sama še na dolgu rešitev sporne kvalifikacije. Pri določbah, ki veljajo za testiranje mladoletnikov (naš § 569 o. d. z.), n. pr. bi utegnilo postati sporno, je-li vsebuje posebne oblične predpise ali posebno utesnitev poslovne sposobnosti testorjeve; sodnik, ki se odloči za prvo alternativo, bo priznal veljavnost oporoke, napravljene lege loci actus (z ignoriranjem legis nationalis); sodnik, ki se odloči za drugo, bo smatral oporoko za neveljavno. Prav kvalificira le tisti, ki se drži pravilne teorije (drugi sodnik). Tudi Diena se izreka zoper uporabnost legis fori na rešitev navzočnega problema. — Legi fori napravljam (da olajšam prehod iz današnje prakse) le to koncesijo, da smejo sodišča v dvomu smatrati kvalifikacijo lastnega zakonodavca za pravilno. K § 7. Obrazi, gl. na str. 6—7 ref. — Drug nerešen problem je zavračanje. Čl. 36 polj. zak. odreja splošen pristanek na zavračanje tujčevega domovinskega pravnega reda (nazaj ali naprej), a čl. 63 nae. ru m um. drž. zak. splošno nevpoštevanje zavračanja. Uv. zak. k nem. drž. zak. sprejema zavračanje (nazaj) v petih določenih primerih, a nač. ital. drž. zak. (art. 19) le tedaj, kadar zavrača tujčev domovinski pravni red na italijanski. — Tudi predlagani § 7 ne prinaša definitivne rešitve, ampak pokaže le smernico do nje. V načelu sem tudi jaz, skladno z naukom doktrine, zoper vpoštevanje zavračanja (vsake vrste). A od tega načela moram deluti izjemo, kadar mu nasprotuje volja domačega zakonodavca, bodisi da zakoaodavec izrečno zaukn-zuje sprejem zavračanja (prim. § 94 jgsl. men. zak. in razne konvencije), bodisi, da izhaja iz skrbnega tolmačenja domače koliz. norme, da domači zakonodavec ni hotel določiti definitivno uporabnega materialnega prava, ampak da je v tem pogledu podredil svojo voljo volji inozemskega zakonodavca. — Praktični so zlasti primeri, kadar veleva domača koliz. norma uporabo tujčeve lex nationalis, a zavrača kol. norma te zadnje na naše materialno pravo: s pristankom na tako zavračanje se samo razširi uporabnost domačega muterialnega prava, in je zato bolj umestno, zuvračanje sprejeti, nego je odklanjati. Tudi po Anzilotti-ju naj zavisi sprejem ali odklanjanje zavračanja od volje lastnega zakonodavca. K § 8. Obrazi, gl. na str. 7—8 ref. in na str. 1—3 koreferata. — Broz tzv. pridržite klavzule ne prebije nobeno MZP. in tudi slovanske države ne bodo (dasi dobe vse moderne, po vsebini približane državljanske zakonike). Formulacije pridržne klavzule gredo (v sistemih MZP-a in po zakonodajah) v desetine. Predlagani § 8 se drži čim tesneje formulacij čl. 38 polj. zak. in § 1352 čsl. nač., dalje priporočil koreferentovih. — Včasih bo morala praksa besedilo §-a 8 tolmačiti razšir jevalno: a) Razen prohibitivnega poseganja legis fori, ki je izrečno predvideno, je izjemoma (še redkeje) potrebno permisivno; b) Kadar tekmuje za obvladovanje mednarodnega pravnega razmerja več tujih pravinih redov, se utegne pripetiti, da se bo oziralo sodišče ne le na lastni javni red, ampak tudi na oni neke tuje države, ki bo spodrinil pokoliz. normi indicirani pravni red druge tuje države; c) Končno ima pridržim klavzula pomen ne le za področje koliz. prava, ampak tudi (kakor smo že opazili v pravu tujcev) za druge grane mednarodnega prava. 01. 12 ital. drž. zak. predlaga dosti širšo formulacijo: »...zakoni, razsodbe in drugi državni akti tuje države, a tudi zasebne ukrenitve in pogodbe so v Italiji brez učinka, če se protivijo javnemu redu ali dobrim šegam.« K § 9. Obrazi, gl. na str. 8—9 ref. in na str. 3 kor. — Za prevzem zadnjega stavka §-a 1351 čsl. mač. se nisem mogel odločiti (razlogi, navedeni od koreferenta, me ne prepričujejo). K § 10. Obrazložitvi na str. 9 ref. nimam ničesar dodati. K § 11. Obrazi, gl. na str. 12—14 ref. — S § 11 prehajam (po splošnih določbah kolizijskega prava) k prvim koliz. normam: najprej k onim, ki jih potrebujemo za več, če ne za vsa, pravna polja. Prva taka koliz. norma §-a 11 je praktičnejša za juristične, nego za fizične osebe, ker je pri zadnjih početek in konec normalno identičen s činjenicama rojstva in smrti. Vendar brez pomena § 11 tudi zn fizične osebe ni, ker se zakonodaje ne strinjajo n. pr. v pogledu vseli domnev (živega rojstva, predsmrti, smrti radi pogrešitve) in fikcij (rojstva ali smrti). — Vsi ti konflikti se rešujejo lege nationali intere-sirane (prizadete) osebe; če še nima nobenega državljanstva, kakor nasciturus, po pravnem redu države, kateri bi oseba pripadala, da je že bila rojena. — Lege nationali se presoja dalje pravni obstoj jurističnih oseb (vseh kategorij). Čim jur. oseba po tej lex pravno obstoji, ne potrebuje nikakršnega »priznanja« s strani tuzemstva (kakor to neumestno terja čl. 10 uv. zak. k nem. drž. zak. za neke inozemske jur. osebe). — Lege nationali se končno presoja pravna sposobnost enih in drugih (fizičnih in jurističnih) oseb. Tukaj se je priporočulo, opozoriti v besedilu samem na možnost (prohibitivnega ali permisivnega) poseganja legis fori v indieirano lex nationalis. Po današnjih zakonodajah so namreč malodane vse omejitve pravne sposobnosti (pri fiz. in jur. osebah) diktirane od ozirov na javni red, tako da prihaja v praksi češče do uporabe izjemna lex fori, nego načelna lex nationalis. — Nobene določbe nima predlagani § 11 za predpravice inozemskih jur. oseb. Splošno mnenje je, (In jur. osebe ne morejo uživati v tujini predpravic svojega domovinskega pravnega reda, niti postati deležne predpravic tujezemskih jur. oseb. Vendar so izjeme, ko uživajo zadnje teh predpravic tudi inozemske jur. osebe n. pr. pri nas daljši zastaralni rok. Kako splošno načelo ali kaka splošna izjema še nista zrela za uzakonitev; opuščata jti tudi poljski zak. in čsl. nač. K § 12. Obrazi, gl. na str. 15 ref. — Ta koliz. norma ispada v meddržavno javno pravo (v zakone o pridobivanju in zgubljanju državljanstva). Ker pa imajo ti zakoni v mislih vedno le fizične osebe (nnj-češče niti za to ne rešujejo vprašanj dvojnega državljanstva in bre-z-domovinstva), sem predvidel določbo §-n 12. Njena vsebina se krije z ono čl. 1 al. 3 polj. zak. samo v primerili, ko so jur. osebe po zakonodaji tiste države, v kateri imajo sedež uprave, tudi pravno organizirane. Če leži ta sedež v drugi državi, je pravilneje, prisoditi jur. osebo državi, po katere zakonodaji je bila organizirana (konstituirana). Podrobne argumente za to svoje mnenje objavim v posebnem spisu (»Pravna razmerja inozemskih jur. oseb«). K § 13. Obrazi, gl. na str. 16 ref. — Praksa potrebuje navzočno koliz. normo (ki se napačno uvršča v mednarodno stvarno pravo, ker velja za vse imovinsko, zlasti še za dedno pravo) najčešče v primerih, ko proglaša isto telesno stvar eden kolidujočili pravnih redov za premično, drugi za nepremično, eden za deljivo (naturalno ali civilno), drugi za nedeljivo in sl., dalje kadar imata pravna reda različne določbe o svojstvih pritikline, plodov in dr. Redkeji so konflikti o tem, je-li stvar sploh pravno nastala in še ni prestala (je-li pravno obstoji). Za rešitev vseh teh kolizij je umestna in obče priznana predlagana lex rei sitae. — Konflikti v pogledu tzv. prometne, izvozne uli uvozne sposobnosti stvari spadajo v področje mednarodnega upravnega prava; kadar pa ima prometna (izvozna, uvozna) prepoved za posledico tudi civilnopravno neveljavnost posla, se rešujejo ti konflikti lege causae. K § 14. Obrazi, gl. na str. 16—17 ref. — Na mednarodne pravne posle se uporablja v splošnem lex causae; le za dve potrebnosti njih veljavnosti poznamo od nekdaj posebni kolizijski normi: za poslovno sposobnost iin za obliko. — Tudi koliz. norma za poslovno sposobnost je že historična (lex personalis), le da je menjala na evrop. kontinentu svoj navezni moment (lex nationalis na mestu prejšnje lex domicilii), in da dobiva v novejšem času ponekod podreden navezni moment (legis loci actus). Za ta podredni navezni moment (v svrho vzdržanja posla v veljavi) se za področje civilnega prava nisem mogel odločiti; odsvetuje ga tudi Diena. Spominjam, da je bila predmetna uporabnost legis loci actus svoji čas (1. 1847. na konferenci v Lipskcm) sprejeta celo za področje trgovinskega prava z enim samim glasom večine, in da še 1. 1930. ob redigiranju meničnega in čekovnega mednarodnega prava v Ženevi niso zahtevali od držav (ki naj postanejo članico ondotnega dogovora), da bi morale priznati veljavnost meničnih in čekovnih zavez, s katerimi se obligirajo lege nationali nesposobni, lege loci actus sposobni lastni državljani. — Predlagana lox nationalis (patriae) velja za fizične in juristične osebe in odločujte pri zadnjih o poslovnih organih, o obsegu njih poslovalne upravičenosti, o načinu poslovanja in dr. — Poslovna sposobnost, ki se bo presojala lege nationali, mi le tista, ki jo pridobi fiz. oseba z dosego starostne dobe, ampak tudi ona, ki jo podele oblastva ev. zakonodaje ob razne vrste emancipacijah. K § 15. Obrazi, gl. na str. 31 ref. — Kol. normi, predlagani v § 15, sta novi; ne pozna jih nc polj. zak., ne čsl. nač. Potrebni bosta slovanskim državam, čim bodo obdržale (dasi le partikularnopravno) določbo, da pride žena s poročitvijo pod neke vrste varuštvo svojega moža, ali nasprotno, da postane nedoletna nevesta s poročitvijo svojepravna. Za predlagani koliz. normi se izreka večina internacionalistov. Zahteva ju po m. m. tudi potreba harmonije koliz. norm: Da pride poročena žena pod varuštvo moža, je bkratu osebnopravni učinek sklenitve zakona, ki se ravnajo vsi lege nationali moža. Poročena nedoletnica (iz krajev, kjer velja, kakor v Vojvodini in v Švici: Ileirat macht miindig), pa mora ostati svojepravna, ker prestane z njeno poročitvijo — po koliz. normi za mednarodno otroško (varuško) pravo — očetovska (varuška) oblast. K § 16. Obrazi, na str. 19 ref. — Za navzočno alternativno koliz. normo se izrekajo, kakor historične, tako malodane vse pozitivne zakonodaje (polj. zak., čsl. nač., ital. nač. in dr.). — Izjeme so možne, bodisi v prilog izključne veljave legis loci actus, bodisi one legis causae; a potrebno je, razlikovati med pristnimi in nepristnimi izjemami. — Prof. Danev n. pr. navaja v svojem učbeniku MZP-a tri izjeme, kjer pa ne gre za konflikte o obličnem predpisu, ampak za drugačne: a) Če zahtevajo pravoslavne države od svojih pripadnikov, naj se poročajo tudi v tujini religiozno (v ogib neveljavnosti zakona), se tiče ta zahteva dopustnosti nameravane zakonske vezi (ki se ravna izključno lege causae); b) Nalično velja po m. m., če zahtevajo zakonodaje za veljavnost nekaterih važnih pravnih poslov (tzv. avtentičnih) intervencijo javnega oblastva, n. pr. sodišča. S tem zahtevajo dva akta: privatno-pravnih strank in upravnopravni akt oblastva, tako da brez zadnjega pravni posel ne more biti veljaven, dasi bi se lex Loci actus zadovoljevala s prvim; c) Tretja izjema prof. Dancva se tiče oblike tabelarnih listin, kjer ob pravilnem razumevanju tudi ne gre za vprašanje oblike (gl. sledeči odstavek). K § 17. Obrazi, gl. na str. 21 in 39 ref. — Navzočna kol. norma spada med koliz. norme za več pravnih polj, ne v mednarodno stvarno pravo. Saj imamo tudi pravice obligaeijskopravnega značaja, ki so knjižne. Po vsebini je koliz. norma enostavna in nesporna; odločuje lex rei sitae. — Lex rei sitae mora veljati tudi za obliko tabelarnih listin (ne določba predhodnega š 16), ket tvorijo tabelarne listine sestavni del tabelarnih aktov (tzv. modusa accjuirendi, extinguendi), ki jih obvladuje (po koliz. normi mednarodnega stvarnega prava) lex rei sitae. K § 18. Obrazi, gl. na str. 19 -20 ref. — Nobena, mi znana zakonodaja še ne pozna koliz. norme za odpravo konfliktov s področja materialnopravno zaščite. Kljub temu sc mi zdi ta norma tako potrebna, kakor vse druge. Materialnopravna zaščita je dvojna: sodna (s pomočjo tožbonih zahtevkov) in izvensodna (samozaščita). Konflikti so porajajo zlasti na področju samozaščite, ki jo nudijo razni pravni redi v prav različnem obsegu. Izključeni pa konflikti tudi pri tožbenih zahtevkih niso. Najobičnjneja sredstva samozaščite sem navedel v besedilu osnutka samem: zasebni rubež, s katerim si zavaruje upnik plačilo izvestne odškodninske terjatve; pridržanje (retencijo), s katero si zavaruje plačilo tudi drugačnih terjatev; pobot (kompenzacijo), s katero si poišče plačilo svoje dospele, neplačane terjatve, žrtvujoč lastno protiterjatev; sodni polog (depozicijo), s katero se skuša dolžnik osvoboditi svojega dolga; odstopno pravico, s katero povrača pogodbeno nezvestobo z nezvestobo. K sredstvom samozaščite bi štel še primere, ko more upnik v nevarnosti terjati od dolžnika zakonito zavarovanje terjatve. — Vsi konflikti, ki nastajajo med pravnimi redi v pogledu pogojev nastanka bodisi tožbenih zahtevkov, bodisi sredstev samozaščite se naj rešujejo po m. m. po pravnem redu tistega kraja, kjer je bila zaščite potrebna pravica kršena ali je v nevarnosti, da bo kršena; najčešče je to pravni red kraja dolžnega plačila (spolnitve). To mnenje opiram na analogijo vseh sredstev materialnopravne zaščite z odškodninskimi zahtevki (za katere velja ista koliz. norma legis loci laesionis); eni kakor drugi predpostavljajo namreč kršitev ali ogrožanje pravice, in skupen jim je cilj, odpraviti kršitev (ogrožanje) in vzpostaviti prejšnje stanje. — Dosti manj točen je razširjeni nauk, naj obvladuje materialnopravno zaščito tisti pravni red, ki mu je podvržena zaščite potrebna terjatev. Če velja lex loci laesionis za nastanek sredstev materialnopravne zaščite, s tem ni rečeno, da obvladuje to zaščito kot izključna lcx. Lege loci laesionis se ustvari takorekoč le titul us remedija; modus acquirendi (kjer je možen in potreben n. pr. pri zasebnem rubežu) se ravna lege rei sitae. Legi rei sitac je podvrženo tudi realiziran je nekaterih sredstev samozaščite n. pr. dosežene zukonitc varnosti, dalje možnost odvrnitve izposlovane samozaščite n. pr. retenedje z drugačnim zavarovanjem. Vse, kar za tožbene zahtevke (actiones), velja zn prigovore (excep-tiones), kolikor so oprti na materialno pravo. K § 19. Obrazi, gl. na str. 20 ref. — Posestna zaščita je sicer poseben del, a vendar del splošne materialnopravne zaščite; zato spada koliz. norma zanjo semkaj, ne v stvarno pravo, kakor po polj. zak. in čsl. nač. K § 20. Obrazi, gl. na str. 20—21 ref. in v piščevem članku, ki ga je prinesel Annuaire T Jgsl. udr. za medjun. pravo (1931.). Doslej trdita doktrina in praksa, da obvladuje mednarodno zastaranje lex causae. Ta trditev prehaja že tudi v posamezne zakonodaje. Teoretično ni pravilna, n praktično daje relativno ugodne rezultate, a vendar manj ugodne, nego v § 20 predlagana iex. — Zastaranje ni nič drugega, nego prestajanje iz kršitve pravice zastalega tožbenega zahtevka radi njegovega neuveljavljanja v predpisani dobi. Zato more biti zastaranje podvrženo le tistemu pravnemu redu, ki so mu podvrženi tožbeni zahtevki sami (legi loci laesionis). Lege loci laesionis se ravnajo pred vsem zastaralni roki, ki dajejo največ povodov h konfliktom, a tudi razlogi zastoju in pretrganja zastaranja in dr. — Kakor za zastaranje tožbenih zahtevkov (in na materialno pravo oprtih prigovorov), velja lex loci laesionis za zastaranje pravic »radi nerabe«, ker je tudi neraba pravice vrsta njene poškodbe. — Končno velja lex loci laesionis za primere tzv. zamolčanja n. pr. lastninske pravice na zgubljeni premičnini. Prehod lastninske pravice z zgnbi-telja na najditelja je pravim posledica neprijave zgube s strani starega lastnika, ki je k tej prijavi dolžan po določbah pravnega reda kraja zgube. — Na noben način ne spada navzoč 11 a kol. norma (za mednarodno zastaranje) v mednarodno obligacijsko ali v mednarodno stvarno pravo, ampak semkaj, v mednarodno materialnopravno zaščito, ker je ve. in 6. junija 1933) (Pravosude. 1933, št. U—12.). Resolucija omenjene skupščine se je glasila: »Bitni interesi države i naroda zahtevaju ... (III) da se z obzirom na to, da je izjednačenje krivičnog zakonodavstva u glavnem več prevedeno, pristopi, ne čeka j uči izjednačenje i grudanskog zakonodavstva, obrezovanju jednog kasacionog suda za celu zemlju.« (Istotam, str. 486, 487.) 3 Gl. k temu: J. M.: Pitanje pokretanja »Zbornika zakona i ure-duba« i »Zbirke odluka najviših sudova* od strane ministarstva pravde. Pravosude. 1933, št. 23—24, str. 972, 973. Primerj. tudi razpis ministrstva pravde z dne 3. septembra 1934 o objavljanju načelnih odločb kasačij-skega sodišču, br. 981. 826. ugotovili, da vprašanja, ki so zvezana z uporabo očuvalnili odredb, v naši judikaturi niso obdelana enakomerno. Nekaterim izmed njih (n. pr. vprašanju o določitvi roka trajanja poedinih odredb v sodbi) posvečajo naša višja sodišča največjo pažn jo. Skoro vse nam znane načelne odločbe se nanašajo na osebne očuvalne odredbe, ki so zvezane z odvzemom prostosti. Nekaterih načelno važnih vprašanj, na katera je opozorila teorija in ki tvorijo tako rekoč obči del »očuvaluega prava«, se je naša judikatura dosedaj le deloma dotaknila. Kljub temu nudijo že objavljene načelne odločbe dovolj gradiva za opredelitev osnovnih smernic naše judikature v pogledu očuvalnili odredb.4 S 2. Pregled odločb višjih sodišč o očuvalnili odredbah. Radi preglednosti bomo razporedili sem spadajoče judi-kate v izvestnem sistemu. V prvo skupino spadajo odločbe, ki imajo bolj splošni značaj in ki se tičejo očuvalnili odredb vobče: I. Časovna veljava kazenskega zakona v pogledu očuvalnili odredb. II. Vprašanje o dopustnosti očuval-nih odredb (§ 50 kz.) proti mlajšim maloletnikom. TIT. Odnos med očuvalnimi in vzgojnimi odredbami. V drugo skupino smo uvrstili odločbe, ki obravnavajo poedine očuvalne odredbe: IV. Trajanje očuvalnili odredb, zvezanih z odvzemom prostosti. Vprašanje o odreditvi roka trajanja oču-valnili odredb iz §§ 51 in 52 kz. v sodbi. V. Pogoji za oddajo v prisilno delavnico po § 52 kz. ' Poslužili smo se zlasti naslednjih zbirk: Odločbe kasacijskega sodišča v kazenskih stvareh. Priloga »Slovenskega Pravnika«. — Zbirka odluka višili sndova. Prilog »Pravosuda«. — Stevan M. B reli e r i n a dr. Ivan K. Ilič: Kz. sa izmenama i doplinama te rešid-liama Stola Sedmorice kao kasacionog suda u Zagrebu i apelacio-nog suda u Zagrebu. Zagreb. 1934. — Vladimir Timoškin: Rje-šenja kasacionog suda u krivičnim stvarima. 1930—1934. Zagreb. 1934. Dr. V e s e 1 - V 1. Timoškin: Krivični zakonik. Sa 343 rešen ju. Sarajevo. 1935. — Dr. Dušan P e i č : Praktična primena novog kz.... u sudovima na području beogradske kasacije. Beograd. 1933. — Poleg tega so nam bile na upogled odločbe poedinih oddelkov kasacijskega sodišča, ki so raztresene po jugoslovanskih pravnih revijah (Arhiv za pravne i društvene nauke, Mjesečnik, Branič, Policija, Pravosude in dr.) 1. Časovna veljava kazenskega z a k o n a v pogledu očuvalnih odredb (§ 2, odst. 2 kz. v zvezi s § 51 kz.). Odločba Vrhovnega sodišča v Sarajevu z dne 7. maja 1932. Kre 102/32 (T i m o š k i n, pod št. 24): Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo in priziv obtoženca zoper sodbo okrožnega sodišča iz naslednjih razlogov: »U opravdanju svoga priziva tvrdi žalilac, da se mera bez-bednosti iz § 51 kz. ni je smela odrediti, jer je za prrijašnja krivična dela osuden po starom kz. koji ne propisuje ta k ve kazne (sic!). Tvrdnja žaliočeva nije osnovana. Mera bez-bednostinije k a z n a, pase prema to m e mere b e z -bednosti m o g u primenjiivati i o n d a, a k o j i li ustanovi j u j e k a s n i j i z a k o n. Po propisu § 2 kz. mere hezbednosti se primenjuju po novom zakonu i onda, ako se uči-nilac ne bi po njem osudio na kaznu. Buduči da je optuženik tri puta biio osuden za umišljeno zločinstvo na robdju, a u roku oci pet godina po izdržanju poslednje kazne umišljeno je počinio opet zločinstvo, sud je s pravom odredio meru hezbednosti pro-pisanu u. § 51 kz.« Navedena odločba uveljavlja načelo, ki je erpressis verbis izraženo v zakonu samem. Karakteristično pa je stališče pritožitel ja. ki istoveti očuvalno odredbo in kazen. Razlikovanje kazni in očuvalnih odredb kot samostojnih in bistveno različnih sankcij še ni prodrlo v širše ljudske plasti.6 Glavni vzrok je brez dvoma v tem, da praktično in zlasti z ozirom na kraj in način izvrševanja ločitev kazni na prostosti in očuvalnih odredb, zvezanih z odvzemom prostosti, pri nas še ni izvedena. 5 Tildi nekatere odločbe višjih sodišč vsebujejo ponekod netočno kvalifikacijo poedinih sankcij: »... Upučivanje u zavod za rad... u ovom slučaju ima karakter kazne, pošto je došlo kao posledica osude (?).« (Odluka veča za rešavanje sukoba nadležnosti u Beogradu od 23. juna 1932, br. 53. Priloga »Slov. Pravnika«. Kazenske odločbe, pod št. 228.) Na drugi strani imenuje neka (neobjavljena) odločba Stola Sedmorice, odd. B„ z dne 28. maja 1935, Kre 109/35-1 ukor in odpust na preskušnjo po § 28 kz. očuvalne odredbe! II. Vprašanje o dopustnosti o č u v a 1 n i L od redi) (§ 50 kz.) proti mlajšim m a 1 o 1 e t n i k o m. To vprašanje je bilo sproženo v zahtevku vrhovnega državnega tožitelja za zaščito zakona pred vrhovnim sodiščem v Sarajevu. V tem zahtevku se je izpodbijalo rešenje okrožnega sodišča, s katerim je bil mlajši maloletnik spoznan za nevračunljivega vsled prirojene slaboumnosti ter oddan na osnovi § 110 kp. v zvezi s § 53 kz. v zav od za zdravljenje in čuvanje. Predlog vrhovnega državnega to-žitelja se je glasil tako-le: »Rešenjem okružnog s ud a v S. tul 6. decembra 1930. Kno 311-30 povredeni so propisi materialnog zakona a §§ 27 i 29 kz. i forrnalnog zakona n § 110 kp ... Predlažem da se upitno rešenje pon isti i donose presuda da se ukida mera bezbednosti iz § 53 kz. i da se mladi maloletnik od m ah pusti iz zavoda za leče-nje ili za čuvanje.« Vrhovno sodišče v Sarajevu je zahtevek za zaščito zakona zavrnilo kol neutemeljen z odločbo z dne 29. marca 1930 Kre 52-33-1 (Policija, 1933. št. 9. 10,8 Mjesečnik. 1933. št. 9 i 10. str. 467—469. T i m o š k i n pod št. 23). V utemeljitvi te odločbe so navedeni ti-le razlogi: »Pri rešenju istakmitog pitanja u prvom se redu mora uzeti u obzir svrha kojoj je zakonodavac težio kad je stvarao odredbe o merama bezbednosli, a to je svakako potreba barem donekle suzbiti opasnost koja pretii društv-n od izvesnih lica. Op a sni p a k po društvo m o g u biti ne samo odrasla lica nego takoder i m a 1 o 1 e t n i c i, pa se prema torne mora uzeti, da je primena izvesnih mera bezbednosti u pogledu inaloletnika u potpunom skladu s a p o m e n u t o m s v r li o m. Isti n a zakonodavac u odredbama o postupku' protiv mladih maloletnika izričito reguliše primerni samo jedne od tih mera i to primenu zašlitnog nadzora, dočim o drugim merama bezbednosti spornenutiin u § 50 kz. nista ne govori. ali ta još okolnost ne isključuje mogučnost primene mera bezbednosti iz § 50 kz. u postupku protiv mladih maloletnika. jer s jedne strane zakon to nigde ne isključuje, a s druge strane iz zakona sledi, da se te mere bezbednosti ima ju p r i -menjivati na sva lica koja vrše krivična dela. 6 »Policija« je objavila v celoti tudi ime in priimek dotičnega mlajšega maloletnika, ne oziraje se na predpise § 149 kz. in § 445, odst. 1 skp! Pri torne val ja napomonuti, da neke od mera bezbedno-s t. i iz § 50 k z. po s voj oj s u š t i n i s 1 n ž e ne samo inte-r e s i m a društva, nego i d n t a k o d e r u kori s t d e - I i n k v e n t a, k a o š t o je na p r i in e r mera u p u č i v a -n ja u zavod za 1 e č e n j e i I i čuvanje. Prema torne odnosne odredbe formalnog zakona ne sadrže nikakvih zapreka za primcnu mera bezbednosti upucivanjem mladib maloletnika u zavod za čuvanje ili lečenje. Naprotiv u § 437 kp. ima za to i zakonskog oslonca, jer taj propis upucuje sud, da u koliko se odredbama za postupak sudova za mlade maloletnike ne naredil je što drukčije, ima ju se primeniti i drugi propisi formalnog zakona, a po torne je sud o v 1 a š t e n da i u postu pk n p r o t i v m 1 a el e g maloletnika u p o t r e b i ustanova § tlO k p., t. j. da i z r e k n e i k o j u od m e r a b e z b e d n o -s t i, k o j e t a j propis p r e d v i d a. Pošto je dakle primena mera bezbednosti predvidenih u § 110 kp. na okrivljenog mladeg maloletnika. koji je neuračun-Ijiv. u potpunom skladu sa svrhom same ustanove o merama bezbednosti te pošto zakon s druge strane u tom pogledu ne sadrži nikakvih ograničenja. več naprotiv prema cit. § 437 kp. još upu-čuje sud na postupak iz § 110 kp., to je u konkretnem slučaju r e š e n j e s u d n k o j i m se n e u r a č u n 1 j i v i mladi m a - 1 o 1 e t n i k . okrivljeni z b o g kri vičnog dela iz § 187 k z., po S 110 kp. upucuje u zavod za lečenje i čuvanje p o s v e na zakonu osnovano i s t o g a ne sadrži povrede zakona, koje su u zahtevan za zaštitu zakona istaknute.« Pravkar navedena odločba obravnava važno vprašanje, da li je in v kakem obsegu dopustna uporaba očuvalnih odredb (§ 50 kz.) proti mlajšim maloletnikom. O tem vprašanju je nastala kontroverza tudi med komentatorji našega kz. Že v svoji razpravi o očuvalnih odredbah smo opozorili na bistveno pomanjkljivost naše zakonodaje o odgovornosti mlajših maloletnikov. Kz. in kp. predvidevata kot specifično sredstvo zoper maloletnike te starostne skupine vzgojne odredbe. Nimamo pa povsem jasnega predpisa o tem, katere odredbe je treba uporabiti, če gre za mlajšega maloletnika. ki ga je sodišče spoznalo za popolnoma nevra-čunljivega vsled kronične duševne bolezni, slaboumnosti ali drugega trajnega psihopatičnega stanja.7 7 Gl. k temu: A. M n k 1 e c o v. Očuvalne odredbe v sistemu modernega prava. Sl. Pravnik. 1932, št. 5.-6., str. 149. 150 in A. Maki e c o v: Die Rechtspreehung zum Strafgesetzhueb v. 27. Januar 1929. Zeitschrift fiir osteuropaisches Recht. N. F. I. Jahrgang. Heft 5. 1934. Str. 276—280. V razliko od nekaterih novejših kazenskih zakonikov pogrešamo v naši zakonodaji prepotrebne specialne odredbe o oddaji takega maloletnika v specialni zavod za mladostne psihopate. Kot vodilno načelo mora veljati, da vselej takrai. kadar je podana možnost, da se proti mlajšemu maloletnika izreče vzgojna odredba, oporaba očuvalne odredbe ni dopustna. V tem smislu govorimo lahko o paralelizmu vzgojnih in očuvalnih odredb. Ker pa glede duševno bolnih in psiho-patičnih mladih delikventov od 14. do 17. leta nimamo specialne odredbe, ni drugega izhoda, nego da se uporabi na-pram njim očuvalna odredba iz § 53. kolikor predvideva § 53 oddajo v zavod za zdravljenje ali čuvanje, zlasti še. če spozna sodišče, da je to v korist zdravju n e v r a -ču ni ji ve osebe same. V tem obsegu je citirani odločbi vrhovnega sodišča treba pritrditi. Vrhovno sodišče je povsem upravičeno zavrglo stališče vrhovnega državnega toži tel ja, ki je v svojem zahtevku zatrjeval, da pomeni vsaka očuvalna odredba dopolnitev h kazni (»mera bezbednosti nadopuna je kazne«). To oči-vidno ne velja za zdravstvene očuvalne odredbe napram nevračunljivim osebam. Prav tako napačna je trditev vrh. drž. tožitelja. da uporaba § 53 kz. »bila bi na očitu štetu (!) mladih maloletnika. jer bi se time dovolilo izricanje mere bezbednosti iz § 53 kz. protiv njih i ako bi se utvrdilo, da su oni nevračunljivi. dok bi inače protiv njih u najgorem slučaju, t. j. kad budu pronadeni da su uračunljivi, mogla biti u smislu § 28 kz. izrečena samo vaspitna mera«. Upravičeno je vprašanje, ali bi bilo zares u korist nevračunlji-vega (slaboumnega) maloletnega požigalca, če bi ga sodišče izpustilo v prostost, kakor je to zahteval zastopnik državnega fožiteljstva. Oddaja mlajšega maloletnika v zavod za zdravljenje ne koristi samo družbi, temveč predvsem malo-letniku samemu. Končni zaključek odločbe vrhovnega sodišča je torej, po našem mnenju, pravilen. Kolikor pa gre obrazložitev citirane odločbe preko tega. vsebuje zelo sporne teze. Tako se nikakor ne moremo pridružiti trditvi, češ, da se očuvalne odredbe iz § 50 vobče smejo uporabiti tudi na mlajše malo-letnike. V tem pogledu ima prav vrhovni državni tožitelj, 15* ki v svojem zahtevku za zaščito zakona pravilno naglasa, da »zakonodavac baš obzirom na mlado dobo mladih malo-letnika ... čini razliko izmedu vaspitnih mera i mera bez-bednosti«. Nekatere očuvalne odredbe, zlasti pridržavanje po prestani kazni (§ 51 kz.), oddaja v prisilno delavnico (§ 52). služijo kot specifična sredstva za očovanje družbe pred kronično nevarnimi odraslimi osebami. Podrobno utemeljitev tega nazora smo podali v svojih prejšnjih razpravah o očuvalnih odredbah in o pravni naravi vzgojnih odredb.8 Pozitivna rešitev vprašanja o dopustnosti zdravstvene očuvalne odredbe iz § 53 kz. proti nevračunl jivim mlajšim maloletnikom nikakor ne prejudicira iste rešitve glede drugih očuvalnih odredb. V nemški zakonodaji je to vprašan je urejeno s pozitivno normo (§ 9. odst. 5 zak. o mladinskem sodstvu v redakciji zakona z dne 24. novembra 1933 (Aus-fiihrungsgesetz zu dem Gesetz gegen gefahrliche Gewohn-heitsverbrecher und iiber Massregeln der Sicherung und Besserung. čl. 3). De lege ferenda pa je priporočiti uvedbo posebnega instituta oddaje maloletnih nevračunl j i-vih delinkventov, ki so duševno bolni ali psihopatični. v poseben zavod za mlade psihopate. TIT. Odnos med očuvalni m i in v z g o j n i m i odredbami. V svojih razpravah o očuvalnih in vzgojnih odredbah smo podrobno utemeljevali med drugim naslednje zaključke: 1.) kot očuvalne odredbe je smatrati de lege lata le tiste odredbe, ki jih kot bike označuje kz. v § 50: 2. tudi tisti, ki so mnenja, da je vzgojne odredbe s teoretskega stališča treba smatrati kot posebno vrsto očuvalnih 8 Gl. »SI. Pravnik«. 1932 in Zbornik znanstvenih razprav. 1. TX. — — V svojem zahtevku za zaščito zakona vrli. drž. tožitelj pravilno opozarja med drugim na paralelizem očuvalnih in vzgojnih odredb tudi po zakonit o zašč. države. Zakonodajec je smatral za primerno, »da u čl. 12. zak. o zašt. države u odeljku TT. mesto mere bezbednosti itpu-čivanja u zavod za prinudan rad, propisane u odeljku T. za odrasla lica, propiše za maloletna lica vaspitnu merit: upučivanje u zavod za vaspitanje. Kad bi se i protiv maloletnih lica mogla izreči mera bezbednosti, bilo bi posve suvišno propisivanje vaspitne mere«. odredb (eine besondere Sicherungsmassnahme fiir Minder-jahrige, misura di siccurezza speciale per i ininori), bi morali priznati, da jiJi naše pozitivno pravo ne kvalificira kot očuvalne odredbe, temveč jih smatra kot posebno in samostojno vrsto sankcij.” V enem delu naše judikature to, po našem prepričanju, edino pravilno stališče, žal še ni dobilo priznanja. Da utegne zamenjava pojmov očuvalnih in vzgojnih odredb privesti do napačne uporabe predpisov pozitivnega zakona, zgovorno izpričuje naslednja odločba beograjskega kasacij-skega sodišča, ki jo citira g. Mijuškovič v »Braniču«:10 » P rvos tepeni sud u presuidi br. 18.767 od 16./1X. 1931 g. izre-kao je u dispozitivu: Da se optuženi ne kazni, ,vec da se uputi u zavod za popravljanje za pet godina'. Kasači oni sud (IX. odde-Ijenje) primedbama br. 10.097 od 9./X. 1931 poništio je navedenu presudu prvostepenog suda sa ovili razloga: ,Š t o po § 51 stav 11 kriv. za k. sud izriče samo meru bezbednosti, a ne i njeno trajanje, koje z avisi od eventualne popravke onoga nad kojirn je izrečena mera bezbednosti, te je sud trebao u; svojoj pres udi da do nese odluku s obzirom na minimum, odnosno maksimum zakonom p r e d v i -d e nog roka za mere bezbednosti.*« Zamenjava vzgojno-poboljševalnih odredb proti mlajšim maloletnikom in očuvalnih odredb v tehničnem smislu besede je zavedla kasacijsko sodišče v očividno zmoto. Sodišče se je postavilo na stališče, da je v § 51, odst. 2 kz. vsebovana neka splošnoveljavna norma o trajanju očuvalnih odredb in celo o trajanju vzgojnih odredb zoper mlajše maloletnike. V resnici pa odst. 2 § 51 velja izključno le v pogledu očuvalne odredbe pridrževanja po prestani kazni. Ta odstavek ne vsebuje nobene splošne norme, ki bi se dala uporabiti na druge očuvalne odredbe, še manj pa na vzgojno-poboljševalno odredbo iz § 28, odst. 6 kz. Res je sicer, da pri oddaji mlajšega maloletnika v zavod za pobolj- 11 O posebni pravni naravi zaščitnega nadzora gl. naša izvajanja v razpravi: A. Maklecov. Trializam sankcija u jugoslavenskom krivičnom pravu. Pravosude. 1934, št. 11, str. 887, 888. 10 Joviča Mijuškovič: Da li sud u presudi, kojom izriče meru bezbednosti, treba da odredi i rok trajanja ove, ili ne? »Branič«. 1932, št. 1. sevanje ni izrekati v sodbi dobe trajanja. To pa je izrečno povedano v § 28, odst. b kz.: »Oddaja v zavod za poboljše-vanje se izreče zoper mlajšega maloletnika, če je toliko pokvarjen, da ne more biti sprejet v zavod za vzgajanje. V tem zavodu ostane, dokler se n e pobol jša, t o d a n a j manj trii n najdlje d e s e t Je t.« Kasacijsko sodišče pa se je pri utemeljitvi svojega stvarno pravilnega sklepa sklicevalo na § 51, odst. 2 kz., ki se nanaša le na očuvalno odredbo pridržbe po prestani kazni ter ne stoji v nobeni idejni zvezi z vzgoj no-pobol j Sevalnimi odredbami zoper mlajše maloletnike! IV. I rajanje o č u v a l ji i h odredb, z v e z a n i li z odvzemom prostosti. V p r a š a ji j e o o d red i t v i roka trajanja v sodbi. Vprašanje trajanja očuvalnik odredb, ki so zvezane z odvzejjiom prostosti, se v poedinih zakonodajah rešuje različno. Posebnost jugoslovanske zakonodaje je, da določa, z edino izjemo § 53 kz., legalni maksimum trajanja očuval-nih odredb te vrste (§§ 51, 52 in 54 kz.). V mnogih novejšili kazenskih zakonikih in načrtih pa spada med očuvalne odredbe z absolutno nedoločeno dobo trajanja tudi pridrževali je nevarnih zločincev iz navade ali poklica (die Siclie-rungsverwahrung, rinternement des delinquants d’lmbi-tude).11 S čisto teoretskega stališča absolutna ali vsaj relativna nedoločenost trajanja najbolj ustreza pravni naravi in kri-jninalno-političnemu smotru očuvalnih odredb, zvezanih z odvzemom prostosti. Misli mo namreč tako na kriterij kronične zločinčeve nevarnosti, kakor tudi na specialno-pre-ventivni smoter očuvalnih odredb. Dosledno uveljavljanje načela specialne prevencije predpostavlja, da traja očuva- 11 Gl. n. pr. §§ 42 e in f nemškega zakonu zoper nevarne zločince iz navade z dne 24. novembra 1933; čl. 84, š 2 poljskega kz. iz 1. 1932; § 58, odst. 3 čelioslovaškega nkz. iz 1. 1926. Primerj. tudi § 63, odst. 1 nkz. za kraljevino Srbijo. Po cit. nemškem zakonu celo oddaja v prisilno delavnico v ponovnem primeru ni vezana na določen rok (§ 42 1. odst. 3 cit. zakona). Podrobneje gl. A. Maklecov: Mere bezbed-nosti u novom nemačkom krivičnom pravu i u jugoslavenskom kriv. zakoniku (Uporedna raspruva). Arhiv za pravne i društvene nauke. 1936. nje vse dotlej, dokler traja storilčeva nevarnost. Kakor smo že na kratko omenili, naša kazenska zakonodaja izvaja to načelo le v primeru oddaje nevračunljive, odnosno manj vračunljive osebe v zavod za zdravljenje ali čuvanje na absolutno-nedoločen čas. Pridržba po prestani kazni po § 51. pa je omenjena na določen maksimalni rok desetih let (§ 51, odst. 2 kz.). Po preteku tega roka se mora torej pridržanec izpustiti v prostost, tudi če ga je imeti še vedno za nevarnega. Prav to velja m u t a t i s mutandis za oddajo delomržnežev v prisilno delavnico (§ 52, odst 2 kz.) in za oddajo kroničnih alkoholikov v zavod za zdravljenje pijancev (§ 54, odst. 1 kz.). Odločbe naših višjih sodišč, ki so bile dosedaj objavljene in ki se bavijo z vprašanjem trajanja očuvaluih odredb, se nanašajo na pridržbo po prestani kazni (i? 51 kz.) in na oddajo v prisilno delavnico (§ 52 kz.). In ravno glede vprašanja o določitvi roka trajanja omenjenih odredb kaže naša judikatura precejšnjo nesigurnost in neenotnost. Eden izmed vzrokov tega pojava je nepovsem jasno načelno stališče naše zakonodaje, pomanjkanje določene vodilne ideje v tem oziru. Drug vzrok pa tiči v očitni diskre-panci med tozadevnimi določbami kz. na eni in Uredbe o izvrševanju očuvalnih odredb z dne 13. januarja 1930 na drugi strani. Kljub temu, da stoji primat zakona nad uredbo baš v tem primeru izven dvoma, nekatera sodišča vendar niso na jasnem glede medsebojnega razmerja predpisov kz. in cit. Uredbe, ki jo je izdal minister pravde na podlagi § 60 kz. V zvezi z razlago §§ 51 in 52 kz. je treba posebej naglasiti še to-le: Naš kz. v pogledu trajanja očuvalnih odredb ne vsebuje nobene obče norme, ki bi enako veljala za različne vrste teh odredb. Z metodološkega stališča je torej edino pravilni način interpretacije zadevnih določb v tem. da se vprašanje o določitvi dobe trajanja mora reševati glede vsake očuvalne odredbe posebej. Pri tem je treba izhajati iz volje zakonodaj ca, primarno izražene v predpisih kz. o poedinih očuvalnih odredbah. Po teh uvodnih opombah naj navedemo judikate, ki se tičejo vprašanja o določitvi dobe trajanja a) očuvalne odredbe iz § -51 kz., na to pa b) očuvalne odredbe iz § 52 kz. A d a. Odločba vrhovnega sodišča v Sarajevu z dne 22. oktobra 1934. Kre 334/34 (Ti m o š k in, pod št. 25). »Vrhovni sud je uvažio zahtev za zaštitu zakona uložen s obzirom na presudu okružnog suda v B. L. kojom je optuženik ... osuden na kaznu robije ..., a ujedno je protiv njega izrečeno, clti se po izclržanju gornje kazne ima zadržati i nadalje u zavodu (§ 51 kz.) bez n az načenja trajanja te mere b e z -bednosti. ... Drž. ličulodvetnik je uložio zahtev za zaštitu zakona u kojem je ustvrdio, da je citiranom presudom po v red e n zakon u propisu § 51 k z., pošt os ud u presudi nije odredio vreme za koje osudeni ima zadržati u zavodu p o iz držanju d o s u d e n e kazne. Žalitev za zaštitu zakona je osnovan. Prema propisu § 51 kz. sud u izvesiiiim slučajevima može izreči meru bezbednosti za-državanjem po izdržanoj kazni. Odluku o ovom zadržavanju izriče sud istom presudom kojom izreče i kaznu zbog počinjenog krivičnog dela. 1 ako pri tom ne pr opisuje izričito da se u tak voj odluci ima odrediti i vreme trajanja zadržavanja, ipak je nesum njivo da to spada u d u ž n o s t suda, k o j i i z r ii č e meru bezbednosti z a d r ž a v a n j e m. Propis § 60 kz. kojim se zaključuje 4. glava kz., posvečena merama bezbednosti, od red uje, da če bliže propise o izvršenju (sic!) mera bezbednosti propisati miinistar pravde Uredbom. Sa obzirom na taj propis kz., a na osnovu ovlaščenja datog u čl. 25 uv. zak. od 16./II. 1929. ministar pravde je doneo Uredbiui o izvrši-vanju mera bezbednosti od 13. januarja 1930, br. 3265. Na taj način je citiranom U r e d b o m d o p u n j e u (sic!) k z. u pogledu o d r e d a b a o merama bezbednosti. U ovoj pak Uredbi i to u pr opisi m a §§ 25, 26 i 28 jasno je naglašenadužnost suda pri izrečen ju mera bezbednosti iz § 51. k z. da odredi vreme za koje je osuden.i k ima zadržati u zatvoru (?) po izdržanoj kazni. Pošto je d a k 1 e o v i m p r o p i s i m a razjasnjena d u ž n o s t pri u p o t r e b i § 51 k z., to se sud u t a k v i m slučajevima mora p r i d r ž a v a t i d o t i č -n i h p r o p i s a te u s v o j o j odluci o p r i m e n i mere bezbednosti iz § 51 k z. mora ujedno odrediti i rok n j e z i n o g trajanja. Pošto je p i'v os tepeni sud u konkretnoin slučaju propustio da takav rok odredi, to je 'time povredio zakon o istaknutom pravcu, pa je s toga zahtev u za zaštitu zakona trebalo udovoljiti te u dispozitivu ove prosude ustanoviti počinjenu povredu. Osim toga u ovom slučaju trebalo na osnovu propisa § 357/III kp. prvoste-penu presudu i preinačiti. Kako je prvostepeni sud odredio samo, da se osudeni i dalje zadržati u zavodu po izdržanoj kazni, a 11 i j e pri tom odredio i vreme trajanja te mere bezbednosti, to bi se u nedostatku odredenog roka osudeni mogao zadržati u zavodu sve do svršetka do kojeg je zadržavanje po propisu § 51/2 kz. uopšte dopušteno, t. j. kroz 10 godina. Pošto prema tome ova povreda zakona počinjen a na štetu osudenog, to je prvostopenu p r e s u d u u tom praven trebalo preinačiti te odrediti rok zadržavanja k a o u dispozitivu (4 god in e), ko ji rok sud smatra dovolj n i m za postignuče s v rh e predvidene u S 51 k z.« Na nasprotno stališče in sicer tako glede trajanja oču-valne odredbe iz § 51 kz., kakor tudi iste iz § 52 kz., se je postavila obča seja Beograjskega kasačijskega sodišča. V svoji odločbi z dne 4. marca 1933, št. 1478 (Branič. 1933, št. 8, str. 381, 382), se je Beograjsko kasacijsko sodišče (obča seja) pridružilo protirazlogom prvostopnega sodišča, ki jih je le-to uveljavilo zoper stališče IV. oddelka Beograjskega kasači jskega sodišča. »P o §§ 51 i 52, b r. 2 k z. sud i z r i č e sam o m e r u bezbednosti, a ne i njeno trajanje, koje zavisi 0 d eventualne popravke on o g a, nad k i m e se 1 z r i č u mere bezbednosti. Ovog pak sud ne može odre-diti, več se to po samom smislu zakonskog propisa §§ 51 i 52 kz. kao i objašnjenjima u teoriji o tome ima razumeti da izmedu maksimuma i minimuma ovog vremena može doči ovo proprav-ljanje. Presudom se regulisava minimum i maksimum, a kad osudeno lice bude pokazalo i na delu da se je popravilo, to mu onda nadležni kazneni zavod može mtmeriti, posle izvesnog vremena provedenog pod ovim nadzorom i predložiti ga za ovoliko ili onoliko umanjenje ne spuštajuči se ispod minimuma niti pre-vazilaziti maksimum vremena označenog u presudi a odredenog zakonom... Ova kontrola nad osudenim ne može doči od strane suda, te da bi mogao tačno unapred odrediti koliko ima trajati mera bezbednosti, več ovo može doči samo od 'neposrednih organa koji prate život i ponašanje jednog osudenika. Sud je samo pozvan (§ 51 kz.) dii daje i opoziva uslovan otpust na predlog kaznenog zavoda, što znači, da se zavod za osudene ui granicama maksimuma i minimuma naznačenih u presudi suda ima starati da u tom vremenu motri život i rad osudenog i predlagati ga ili ne za otpust pod izvesnim uslovima.« A d b). Vprašanje o odreditvi roka trajanja očuvalne odredbe iz § 52 kz. (oddaja v prisilno delavnico) specialno obravnavata dve zdolaj navedeni odločbi naših višjih so- dišč. Tudi ministrstvo pravde je smatralo za potrebno, da poseže vmes s posebnim razpisom, v katerem oblikuje svoje stališče o tem predmetu. Naj navedemo predvsem sem spadajoče judikate. Odločila obče seje Beograjskega kasaeijskega sodišča z dne 24. avgusta 1931, štev. 9514 (Branič. 6931. štev. 9, str. 466, 467): »Kasacioni s ud primedbama svoga I. odelenja od 23./VI. 1931. god. Br. 8163 poništio presudu apelacionog suda sa sledečih razloga: ,Jer je pogrešilo apelacioni sud u razlozima našao, da je prvostepeni sud pogrešilo odredio rok, za koji se optiuiženi ima zadržati u zavodu za prinudan rad, liavodeči da dužina vremena zavisi od okolnosti, koje če se steči za vreme samog prinudnog rada, to da s toga ne može sud ovaj rok unapred ograničiti, več tek na predlog Uprave zavoda da sud donose odluku o uslovnom otpustu. Obrnuto torne uahodenju apelacionog suda, po § 52 kz. sud če se p res udom izreči da se op tu že ni posle izdržanekazne ima u p u t i t i u z a v o tl za prinudan rad, k a o i odrediti rok, za koji o p t u ž e n i ima zadržati na p r i n u d n o m radu, koji rok da 1) u d e u g r a n i c a m a p o m e n u t i m zakonskim p r o p i s o ni odrede«. Kasač ioni sud u svojoj opštoj sednici usvojio je pomenute primodbe svoga I. odelenja/« Odločba Stola Sedmorice odd. B. z dne 29. januarja 1935, kre 20/35 (»Slovenski Pravnik«. Kazenske odločbe, št. 254, str. 190, 191). Stol Sedmorice je ugodil zahtevku vrhovnega državnega tožitelja glede na sodbo okrožnega sodišča v Splitu ter izrekel: »Odlitkom o mjeri bezbednosti iz § 52 kz., izrečenoj pre-suclom okružnog suda u Splitu — u koliko u njoj ni je odrcdeno trajanje zadržavanja u zavodu za rad — po vreden je zakon u naredenju 11. od'j. & 52 kz. Ta se odluku poništava.« V utemeljitvi navaja odločba tele razloge: »Zadržavanje optužeuika u zavodu za rad poslije izdrža-vanja izrečene mu kužne izriče, prema naredenju I. odj. § 52 kz. sud presudom. To zadržavanje, prema I. odj. toga §-a, traje naj-manje jednu godinu, a najduže pet godina. Več iz ovili zakonskih propisa, koji su u medusobnoj tijesnoj vezi, vidi se, da je po zakonu j e d i n o sud z v a n da odredi trajanje zadržavanja optuženog u zavodu za rad i, do-s 1 j e d n o, da on ima da to trajanje odredi svaki put kada izriče mjeru bezbjednosti iz § 52 k z., držeči se pri torne g r a n i c a udarenih mu propi-som 11. o d j. toga §-a. Da je to tako, izlazi jasno i iz sa-držine propisa §§ 25 i 26 Uredbe o izv. m j era bezbjednolsti od 13. jainuara 1930... U § 25 cit. uredbe prepisano je da lice, koje se nalazi na izdržavanju mjera bezbjednosti u kojein zavodu, ne može se u to m zavodu zadržati duže no što je sud naredio i da uprava ima da strogo vodi računa o danu svršetka izrečene mjere bezbjednosti. U i? 26 iste uredbe, pak, naredeno je da se lice, koje se nalazi na izvršivanju mjere bezbjednosti u zavodu za rad, ima iz zavoda otpustiti bez naročite odredbe suda iste-koin roka koji je u presudi odreden. Prema napred kazanom u koliko sud u konkretnem slučaju nije u pobij unoj odluei odredio rok do kojega op tu ženi ima da ostane u zavodu za rad poslije izdržavanju izrečene kazne, on je time povrijedio zakon u na-redenju 11. odj. § 52 kz. ... Ta odi uka kao tako v a u konkretnom slučaju nije uopšte izvršna, a u toliko naknadno odredivanje toga trajanja nije više m o g u e e j e r bi ono bila ji a o č i t u š t e t u o p t u ž e n i k o v u. S toga se pobijana odlitka — ma da su za izricanje mjere bezbjednosti iz § 52 kz. ovde postojali svi zakonski preduslovi — nije mogla održati na snazi. Trebalo je, prema tome, uvažiti zahtjev za zaštitu zakona i na osnovu § 357 kp. izreči kao što u dispozitivnom dijelu presude navedeno.« Zaradi popolnosti naj navedemo končno vsebino razpisa ministra pravde z dne 16. februarja 1932, št. 140.005 (»Policija«. 1932, št. 1 in 2, str. 208; Pahor u kov : Zbirka raspisa i upustava ministarstva pravde. Beograd. 1934. Str. 24). Ta razpis se glasi: »Minimum i maksimum mere bezbednosti iz § 52 kz. odreden je u odst. 3. istog paragrafa, dakle samim zakonom. S toga sudoivi Jiisu ovlašteni da u presudi odreduju trajanje te mere bezbednosti, kao što ovlašteni i dužni da u presudi, u granicama minimuma maksimuma glavne ili sporedne kazne, odreduju trajanje odnosno visinu kazne, več su dužni da u presudi samo odrede da se ta mera ima izvršiti. Faktično trajanje te mere bezbednosti zavisi u svakom pojedinom slučaju od loga da li če osu-deni i kada uslovno pustiti iz zavoda za izvršenje te mere. Ako se ne odredi uslovno puštanje iz zavoda ili ako se odredi pa se opozove, osudenik ima da ostane u zavodu pet godina u svemu. Uslovni otpust i opoziv istoga može odrediti samo sud i to samo na predlog uprave zavoda.« Kritika. Naše kritične opazke glede zgoraj navedenih judikatov bomo navedli v istem redu, kakor smo razporedili judikate same. A d A. Zgodovina nastanka našega kz. kaže, da je oču-vulna odredba pridržbe po prestani kazui bila prvotno zamišljena kot izolacija (»odvajanje iz društva«) zločincev iz poklica ali navade, ki naj traja absolutno-nedoločeno dobo. Glasom § 63, odst. 1 1. nkz. iz 1. 1910, obsojenec ie vrste »može po izdržanoj novoj kazni biti zadržan i dalje n a n e-od red eno vreme«. Motivi I. nkz (str. 236) uiemelj lijejo svoje stališče tako-le: »Čim je ... zadržavanje u zavodu obezbedna mera, a ne kazna, onda ta mera ima da traje sve donde, dok postoji opasnost po društvo i pravni poredak. Na to je gledište stao projekat i s toga ne odre-cInje maksimum vremena dokle zadržavanje ima trajati. Postavljanje najviše granice vremena slaže se sa pojmom kazne ali nikako sa pojmom obezbedne mere. Medutim projekat dopušta, da se držanje u zavodu može uvek prekinuti uslovnim pušianjem.« Avtorji II. nkz. iz 1. 1922. načela absolutne nedoločenosti niso sprejeli, sklicujoč se na to, da »dopuštenje neograničnog držanja u zavodu moglo bi dovesti u opasnost ličnu slobodu od samovolje vlasti« (Kratka obrazložitev, str. 80). Vendar je bil zakoniti maksimum trajanja te očuvalne odredbe zelo visok, namreč 20 let (§ 52, odst. 2 II. nkz.). .Namesto absolutne nedoločenosti dobe trajanja pa je II. nkz. uvedel relativno nedoločenost: »U pogledu trajanja mera bezbednosli one su sve sem jedne prema projektu vremene. Ali je vreme trajanja istih tako odredeno da se može s največom verovatnoščom očekivati, da če se zadržani u tom roku popraviti, odnosno izlečiti.« (Istotam, str. 80.) Veljavni kz. je v § 51 znižal maksimum trajanja pridržanja po prestani novi kazni na deset let, vendar j e obdržal načelo relativno nedoločene dobe trajanja. Zakon pravi izrečno, da pridržba ne sme trajati dl je nego deset let (§ 51, odst 2 kz.) in da obsojenec sme biti pogojno odpuščen, ko minejo tri leta po prestani kazni, če je moči smatrati, da ni več nevaren za javno varnost. V razliko od očuvalne odredbe iz S? 52, odst. 2 kz. tu ni predviden nobeden zakoniti minimum trajanja. Predlog o pogojnem odpustu mora izhajati od uprave zavoda. Le-ta presoja na podlagi skrbnega opazovanja pridržanca vprašanje njegovega socialnega poboljšanja. Dovolitev pogoj- nega odpusta pa zavisi navsezadnje od svobodne ocene sodišča. Jasno je, da ne samo pravna narava in kriminalno-politični smoter, temveč tudi nedvozmiselno besedilo zakona izključujejo v primeru § 51 kz. odreditev dobe trajanja v sodbi. Značilno je. da zgoraj citirana odločba Sarajevskega vrhovnega sodišča, ki stoji na nasprotnem stališču, priznava, da v zakonu samem za njegovo razlago ni oporišča, pa ga išče v Uredbi o izv. očuv. odredb (§§ 25. 26 in 28). ki jo pogrešno smatra kot dopolnitev zakona. Pri tem je vrhovno sodišče prezrlo dvoje: Prvič, da ima volja zakonodajca, izražena v zakonu, prednost pred ministrsko uredbo. Drugič, da je bil spričo § 60 kz. minister pravde pooblaščen le. da predpiše natančne jše odredbe o izvrševanju očuvalnih odredb, ne pa da izpremeni temelje te institucije, določeni v zakonu. Vprašanje o trajanju očuvalnih odredb prav gotovo ne spada v podrobnosti njih izvrševanja. Obžalovati je vsekakor, da vsebuje uredba o izv. očuv. odr. tudi predpise, ki jih je težko spraviti v sklad s kazenskim zakonikom. Med te spadajo §§ 25. 26 in 28 cit. uredbe, ki govore o roku trajanja očuvalne odredbe, ki naj se odredi v sodbi. Da so predpisi Uredbe tem pogledu vobče zelo pomanjkljivo stilizirani, posebno nazorno kaže ta-le zgled. V § 4 Uredbe, na katerega se sklicuje njen § 25. so navedeni med drugim tudi zavodi za zdravljenje ali čuvanje nevračun-Ijivih in manjvračunljivih oseb. Povsem evidentno je, da sodišče v tem primeru absolutno ne more vnaprej odrediti roka. doklej naj traja ta očuvalna odredba, ker je doba bivanja v takih zavodih po zakonu (§ 53) absolutno nedoločena. Tz vsega navedenega sledi, da je cit. odredba Sarajevskega vrh. sodišča krivo tolmači kz. v § 51 kz. Pravilno pa je stališče obče seje Beograjskega kasacijskega sodišča, toda le sjlede vprašanja o trajanju očuvalne odredbe iz § 51 kz.12 12 Večina nušili komentatorjev pravilno razlaga določbo § 51 kz.: »Odlukn o zadržanju izriče sud pri donošenju presude za poslednje delo. Pri toni sud ne izriče i koliko ima trajati ovo zadržanje. Medutim isto po samom zakonu može trajati deset go- a d b. r. nkz. ni poznal očnvalne odredbe oddaje v prisilno delavnico. Uvedel jo je prvič šele TT. nkz. (§ 53). Po tem načrtu je doba trajanja te odredbe bila le relativno-določena (najdlje pel let [§ 53. odst. 2 TI. nkz.)). O minimumu trajanja tu vobče ni bilo govora. Glede pogojnega odpusta in njegovega preklica so veljali isti predpisi, kakor pri pridržbi po preslani kazni. Sistem relativno-določenega trajanja popolnoma ustreza pravni naravi in kriminalno-političnemu smotru te oču-valne odredbe. Poboljšanje delomrzneža se da ugotoviti le s pazljivim opazovanjem v (eku pridrževanja v prisilni delavnici. Toda iz neznanih vzrokov je zakonodajec v definitivnem besedilu kz. izpremenil svoje stališče. Po § 52 kz. traja pridrževati je v prisilni delavnici najmanj eno lelo. najdlje pa pet let. Kaj pomeni določitev tega legalnega minimuma in v katerih primerih utegne priti v poštev? Tz besedila § 52 kz. sledi, da je poleg pogojnega odpusta. ki je možen v tem primeru že čez šest mesecev, predvidena tudi možnost končnega odpusta po preteku enega leia po prestani kazni. Postopanje glede pogojnega odpusta je urejeno v 3. odst. § 52: pogojni odpust da in prekliče sodišče na predlog uprave zavoda in po zaslišanju državnega tožitelja. Za primer v zakonu predvidenega končnega dina,« Laza Uroševič: Sudski trebnik. II. deo. Str. 104. — »Sud izriče... samo meru bezbednosti, a ne i trajanje iste.« Dr. T. Živali o v i č : Kz. i zak. o s.-k. postupku s kratkim objašn jen jem (Ad § 51, pod 3). Primerj. tudi Dr. T. 7. i v a n o v i c : Osnovi krivičnog prava. Dodatak. Str. 61. Prav tako govori Čubinski v tej zvezi o »sistemu re-lativno-odredendi presuda. Dr. M, Čubinski: Komentar. 2. izd. Str. 165. Primerjaj tudi: Dr. Dolenc- A. M a k 1 e c o v. Sistem. Str. 167. Lazič: Komentar, str. 101. A. Makleco.v: Očnvalne odredbe v sistemu modernega prava. »Sl. Pr.« 1932. št. 9—10, str. 268. 269. O neenotnosti prakse v tem pogledu poroča g. Boremovič: ... »... Prvostepeni sudovi, izričuči zadržanje po izdržanoj kazni (S 51 kz.) niso se držali jednake prakse te dok su jedni u samoj presadi označevali vreme dokle zadrževanje ima da traja, dotle su se drugi ograni-čavali samo na to da izreknu odnosna meru, a da ne označe u presadi i vreme trajanja iste.« Boremovič: Odredivanje trajanja mera bezbednosti. Pravosude. 1932, Str. 367. Primerj. tudi: Boremovič: Ko ima da odreduje trajanje mera bezbednosti iz §§ 51. 52 k. z.? Branič. 1933, št. II in V. T i moški n : Mere bezbednosti iz š 51 k. z. Arhiv. 1934 (december). odpusta po preteku enega leta pa ni nobenih procesualnili predpisov, razen predpisa § 26 uredbe o izv. očnv. odredb. To podkrepljuje zaključek, da je razlaga § 52. po kateri mora sodišče odrediti dobo pridrževanja v prisilni delavnici že v sodbi, de lege lata pravilna. Vprav v tem je bistvena razlika med zakonito ureditvijo vprašanja o trajanju pridržbe po prestani kazni (§ 51, odst. 2) in o trajanju pridržavanja v prisilni delavnici (§ 52. odst. 2 kz.). Sicer ne bi bilo vobče razumljivo, zakaj je v zakonu določen ne samo legalni maksimum, temveč tudi legalni minimum pridrže-vanja v prisilni delaA'nici in sicer poleg še krajšega roka za eventualni pogojni odpust. V prilog tej interpretaciji govori tudi to, da mora sodišče v drugih primerili, kjer sta predvidena minimum in maksimum trajanja očuvalne odredbe, n. pr. pri prepovedi zahajanja v krčmo po § 55 kz. in prepovedi izvrševanja poklica ali obrta po § 58 kz.. odrediti rok trajanja v sodbi. Razlaga § 52 kz. v zgoraj navedenili odločbah Beograjskega kasacijskega sodišča z dne 24. avgusta 1931 in Stola Sedmorice. odd. B v Zagrebu z dne 29. januarja 1935. po kateri je treba odrediti dobo pridrževanja v prisilni delavnici, je torej de lege lata pravilna.13 Kar se tiče razpisa ministrstva pravde z dne 16. februarja 1932. ki zastopa, ne da bi podal prepričevalne argumentaci je, nasprotno stališče, ga je težko spraviti v sklad tako z besedilom zakona, kakor tudi z Uredbo o izv. očuv. odredb, ki je bila izdana od istega ministrstva (§§ 26 in 28 cit. uredbe) in v tem primeru vsebinsko ustreza smislu § 52 kz. V § 26. te uredbe pa je rečeno, da se oseba, ki prestaja očuvalno odredbo v prisilni delavnici. odpusti iz zavoda brez posebne naredbe. ko izteče rok. odrejen v sodbi. Zavodska uprava obvesti o odpustu take osebe ono sodišče, ki je s svojo sodbo izreklo to očuvalno odredbo. Mnenje, izraženo v cit. ministrskem razpisu, seveda ne more vezati sodišča, ki samosto jno prešojajo in razlaga jo pravi smisel zakonitih določb.14 Da je imel vendar ta razpis 13 Drugače T. Živa n o vi 6, op. cit. pod § 52. Primerj. tudi Do-lenc-Sajovic: Novelirani kz. (opomba 2. pod § 52 kz.) 11 Gl. k teinu Dolenc- M aklecov: Sistem celokupnega kazenskega prava kraljevine Jugoslavije. 1934. Str. 39. vpliv na en del judikature, se vidi iz odločbe obče seje Beograjskega kasacijskega sodišča z dne 4. marca 1933. Beograjska kasacija se je namreč pridružila razlogom prvo-instancnega sodišča, v katerih je besedilo ministrskega razpisa reproducirano skoro dobesedno in razpis tudi izrečno omenjen. In vprav ta odločba je. po našem prepričanju, v pogledu interpretacije § 52 kz., zgrešena, dočim je bila prejšnja odločba Beograjskega kasacijskega sodišča o istem predmetu de lege lata pravilna. V. Pogoji za up o r a b o očuvalne o d r e d b e iz § 52 kz. Kakor kažejo odločbe naše judikature, je v praksi največje težave povzročila interpretacija zakonitih pogojev za določi tev očuvalne odredbe oddaje v prisilno delavnico po i? 52 kz. Dosedaj objavljene odločbe se nanašajo: 1. na ugotovitev razmerja med § 52 in § 158 kz.; 2. na vprašanje o storitvi uradno pregonijivega dejanja v povratku in 3. na vprašanje o nagnjenju storilca k izvrševanju kaznivih dejanj kot o pogojih za določitev očuvalne odredbe iz § 52 kz. A d 1. Eden izmed pogojev za uporabo § 52 kz. je. da je oseba storila v povratku ob potepanju, beračenju ali vla-čuganju kakršnokoli kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti. Z razlago prave vsebine tega pogoja se pečajo odločbe štirih oddelkov našega kasačijskega sodišča: Vrhovnega sodišča v Sarajevu. Stola Sedmorice. odd. A. in B. v Zagrebu in Beograjskega kasacijskega sodišča. Predmetne odločbe lahko razdelimo z ozirom na pravno naziranje, ki ga uveljavljajo glede tega problema, v troje skupin: v prvo spadajo odločbe Vrhovnega sodišča v Sarajevu in Stola Sedmorice. odd. A. v Zagrebu, v drugo — odločba Stola Sedmorice, odd. B. v Zagrebu: v tretjo — judi-katura Beograjskega kasacijskega sodišča. Prvo naziranje: Odločbe Vrhovnega Sodišča v Sarajevu: a) Z dne 10. septembra 1930., Kre 176/30. (T i m o š k i n , pod št. 26): »Presadili sud prinnt, da je žalioc skitnica, pa pošto je krivično delo učinio u povratku — izrekao je meru bezbednosti po § 52 kz. i žalioca uputio u zavod za rad. Tim je presudni sud svoju kaznenu vlast prekoračio. Pr imen a § 52 k z. na neko lice p r e t p o s t a v 1 j a da je s u d ustanovio, da je to lice d o i s t a s k i t n i c a u smislu zakona pa da je isto p r o g 1 a s i o krivim delikta iz § 158 k z. i pored toga još n e ko g d rti gag u skitnji poči- li j e n o g delikta, k o j i se kazni e x o f f o te da je (o lice k torne v e c pre j e d n o m o s u d e n o radi dela k o j e se p r o g o n i po službeno j d u ž n o s t i. Pošto presudni sud nije proglasio optuženog krivim delikta iz § 158, nije smeo na n jega primeniti ni meru bezbednosti iz § 52 kz. pa makar i postajale ostale pretpostavke za istu.« b) Z dne 26. septembra 1930, Kre 184/30. (T i m o š k i n . pod št. 27.) »Državni nadodvetnik podigao je protiv presude okružnog suda kojom pored kazne izrečena i mera bezbednosti iz § 52 kz. zahtev za zaštitu zakona ... Zahtev je za zaštitu zakona osnovan. Meru bezbednosti iz § 52 kz. može sud izreči ako učinilac u skit-ničenju učini u povratu ma koje krivično delo, za koje se goni po službenoj dužnosti. Da je p a k učinilac skitnica ima da u t v r d i sud i pošto zakon v § J 58 k z. smatra s k i t n j u s a m u za se deliktom, to sud mora učinioca proglasiti krivim delikta iz § 158 kz., ako ga smatra s k i t n i c o m ... Pored toga za pr imenu te mere bezbednosti traži se da je pored delikta iz § 158 kz. učinilac osuden još za kakav oficielni delikt i to u povratu, t. j. da je pre toga več kažnjen za koji oficielni delikt. ...Sud ipak nije smeo primeniti meru bezbednosti iz § 52 kz., jer nije optuženog proglasio krivim delikta iz § 158 pa prema tome nije mogao ni uzeti, da jo optuženi kao skitnica počinio inkriminirano krivično delo (sc. kradli) u povratu .. . Pošto je sud usprkos pomanjkanja zakonske pretpostavke primenio meru bezbednosti iz § 52 kz. povredio je zakon u § 158 u vezi sa § 52 kz.« c) Z dne 22. decembra 1930, Kre 259/30. (»Pravosude«. 1932. Str. 127—128. Odločba je uvrščena v »Zbirko važnih odločb«): »Za primerni i izricanje mere bezbednosti iz § 52 kz. traži zakoni da izvesno lice učini n skitničenjn. prosjačenju ili bludni-čenju u povratu ma koje krivično delo. za koje se goni po službenoj dužnosti. Učinilac, d a k 1 e treba da je upravo s svojim o f i c i e 1 n i m (s i c !) delom u povratu (§ 76 kz.), te da se je još tome izvršnjuči to krivično delo. na-lazio u skitnji. bliidničenju ili prosjačenju. Kz. u § 158 inkrimi-niše kao poseban delikt, ako ko iz odvratnosti prema poslu pro-vodi vreme u skitnji, bliidničenju, prosjačenju ili u profesional- noj kocki ... Kada dakle zakon skitničenje predvideva kao poseban delikt, te kada je za primenu mere bezbednosti iz § 52 kz. potrebno, da je učinilac u skitnji izvršio u povratu oficielno krivično delo, onda je potrebno da snd proglasi učinioca krivim ovog dela iz § 158 kz., ako za to imade uslova, pa onda ako predleže i ostale pretpostavke pri in eni cit. mern bezbed-nosti... Da § 52 kz. pretpostavl jn da je učinilac proglašen krivim prestupa iz § 158 kz. upozoreno je n tekstu zakona i time, što se zakon u poslednjem izrično pozi vi je na § 52 kz. Prema torne kod p r i m e n e mere bezbednosti iz § 52 k z. pred-leži s t i c a j prestupa iz § 158 k z. i j e d n o g o f i -c i e 1 n o g k r i v i č n o g dela, u o v o m slučaju krade, k o j i m sc učinilac n a 1 a z i u p o v r a t u.« Odločba Stola Sedrnorice. odd. B. z dne 26. aprila 1934. Kre 156^34 (Breberina-Jlic). pod § 52 kz. »Da se primeni prepis § 52 kz. potrebno je. da snd učinioca krivičnog dela v povratu proglasi krivim i delikta iz S 158 kz. nakon utvrdenja. da je učinilac delo n povratu počinio u skitnji. prosjačenju ili bludničenjn. a ovo da je vršio iz odvratnosti prema radu.« Drugo naziranje: Naslednjo odločbo Stola Sedmorice. odd. B.. ki zastopa drugačno pravno naziran je, navajamo v celoti, ker se bomo v nadaljnem bavili zlasti z njeno kritiko. Odločba Stola Sedmorice, odd. B. z dne 12. januarja 1932, Kre 249/31/4. (»Sl. Pr.« Kazenske odločbe, pod št. 213). Stol Sedmorice. odd. B.. kot kasacijsko sodišče je ugodilo zahtevku vrhovnega državnega tožitelja za zaščito zakona in je izreklo: »Razsodba okrajnega sodišča v Celju ... in ona okrožnega kot prizivnega sodišča istota.m ... v koliko iste nista izrekle zoper obsojenega Č. A. očuvalnega sredstva oddaje v prisilno delavnico po § 52 kz.. kršita zakon >v § 52 kz. Razlogi: Okrajno sodišče v Cel ju je... obsodilo Č. A. radi prestopka zoper javni mir in red po § 158 kz. na 30 dni zapora. Po kazenskem listu je ugotovljeno. da je bil Č. A., ki je komaj 36 let star, že 15 krat obsojen. in sicer 14 krat zgolj zaradi potepuštva. Kl jub temu pa sodišče ni izreklo, da se obsojenec odda v prisilno delavnico. Pri tem je vztrajalo tudi okrožno kot prizivno sodišče, ki je na priziv javnega obtožitelja obtožencu sicer kazen zvišalo z upoštevanjem določb S 76. odst. 2 kz. na 5 mesecev zapora, glede tega pa, da ni bila izrečena očuvalna odredba po § 52 kz., priziv zavrnilo, ker je obtoženec glede prestopka po § 158 kz. pač v povratku, pa ni poleg tega zakrivil še kakšnega drugega kaznivega dejanja. Obe sodbi sta torej naziranja, da je po smislu § 52 kz. za oddajo v prisilno delavnico poleg nevarnosti za javno varnost zaradi obsojenčevega nagnjenja k izvrševanju kaznivih dejanj potrebno: 1.) da je storilec v povratku glede prestopka po § 158 kz. in 2.) da je storil poleg tega še kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti. To naziranje pa je zmotno in krši zakon v § 52 kz. Posledice tega nazora so razvidne iz tega kazenskega primera. Obsojenec, ki se vse svoje življenje iz delomrznosti potepa, bi ne mogel biti oddan v prisilno delavnico, d asi ga sodišče sodi že petnajstič zaradi potepuštva iz delomrznosti. Povsem jasno je, da zasleduje očuvalna odredba po § 52 kz. poleg zaščite družbe še to svrho, da delomrzneža »prisilno« privadi delu in ga nato vrne družbi kot enakovrednega in koristnega državljana. Za delo fizično in duševno sposobne ljudi, ki se iz mržnje do dela klatijo iz kraja v kraj, a so brez sredstev za preživljanje, je družba in država že od nekdaj občutila kot težko breme. To so družbeni paraziti, ki stalno vznemirjajo prebivalstvo. Za to vrsto delomrznih ljudi je določil zakonodajec v § 52 kz. posebno očuvalno sredstvo, namreč prisilno delavnico. To določbo je torej predvsem tolmačiti tako. da bo dosežena s vrh a, ki jo zakonodajec zasleduje. Pa tudi slovnična razlaga § 52 kz. ne vodi do zaključka, da se za oddajo v prisilno delavnico zahteva 1.) storitev prestopka po § 158 kz. v povratku in 2.) storitev še drugega kaznivega dejanja, ki se preganja po službeni dolžnosti. Prvega pogoja zakon ne določa. Predvsem bodi omenjeno, da slovenski prevod § 52 kz. ne ustreza točno srbo-hrvatskemu izvirniku. Iz slovenskega prevoda je posneti, da se nanaša pojem »v povratku« na besede ob potepanju, beračenju ali vlačuganju. Slovenski prevod daje tak smisel, kakor da bi storilec moral biti v povratku zaradi potepanja, beračenja ali vlačuganja. To pa ni točno. Potepanje. beračenje ali vlačuganje po sebi sploh ni delikt in glede teh dejanj vobče nihče ne more biti v povratku v kazenskem smislu. Delikt je normiran v § 158 kz. in je zanj poleg potepanja, beračenja ali vlačuganja zahtevan zlasti še kriterij delomrznosti. Originalno besedilo § 52 kz. se glasi namreč tako: .Za lice. koje je n skitničenju. prosjačenju ili bludničenjn n Sinilo n po-vratu ma koje krivično delo. za koje se goni po službenoj dužnosti ..Tz tega besedila je takoj jasno, da se pojem »v povratku« tiče besed: m a koje krivično delo. za koje se goni po službenoj dužnosti«. Smisel originalnega besedila je torej ta. da mora storiti oseba ob potepanju, beračenju ali vlačuganju kakršnokoli kaznivo dejanje v povratku. Storilec mora biti v povratku zaradi kakršnegakoli kaznivega dejanja, ki se preganja po službeni dolžnosti, ne pa zaradi prestopka po § 158 kz. Po zastopanem mišljenju more biti to »kakršnokoli kaznivo dejanje« turli samo prestopek zoper javni mir in red po § 158 kz. Kajti vprav ta delikt se izvršuje ol) potepanju, beračenju in vlačuganju, saj tvorijo hi dejanja naravnost enega izmed kriterijev kaznivega dejanja po S 158 kz. Pogojem S 52 kz. je torej ustreženo: 1.) ako je liil storilec že obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po službeni dolžnosti, pa vnovič obsodi, četudi samo zaradi prestopka po § 158 kz. 2.) ako je bil storilec žc obsojen zaradi prestopka po S 158 kz., pa je vnovič obsojen zaradi istega prestopka. V obeh primerih morajo biti seveda dani še nadaljnji pogoji po § 52 kz., namreč ugotovljeno dejstvo, da je storilec nagnjen k izvrševanju kaznivih dejanj in da je vsled tega nevaren za javno varnost. Ker so glede obsojenca Č. A. v obrazloženem smislu dani vsi pogoji za izrek očuvalne odredbe po § 52 kz., sta navedeni sodbi kršili zakon, ko sta izrekli, da za oddajo v prisilno delavnico ni pogojev.« T r e t j e n a z i r a n j e : Pravni nazor Beograjskega kasačijskega sodišča glede obravnavanega vprašanja označu je dr. Dušan Peič v svojem poročilu o praktični uporabi nove kazenske zakonodaje na področju tega kasači jskega sodišča15 tako-le: »Trna sudova koji zastnpajn gledište da je za primerni !? 52 kz. potrebito da je doti eno lice osudeno za delo iz § 158 kz. (odvratnost prema poslu), dok je naš Kasacioni sud stao na sta-novište, da to ni je potrebito več da je dov oljno ako je uverenjem nadležne vlnsti stavljeno van svake sumnje, da se radi o skitnici. bludnici itd., dakle o licima, koja iz odvratnosti prema poslu proVode vreme n sk it n ji. bludničonju, prosjačenju itd. te su kao takova n povratu učinila ma koje krivično delo, koje se goni po službenoj dužnosti.« Reasumirajmo sedaj bistvo treb različnih pravnih nazorov v naši judikaturi glede tistega pogoja za odda jo v prisilno delavnico po § 52 kz.. ki predpostavlja po besedilu zakona, da je oseba storila v povratku ob potepan ju, beračenju ali vlačuganju (»u skitničenju, prosjačenju ili bludničenju«) kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti. 18 Dr. Dušan Peič, op. cit., str. 18. Polnega besedila zadevnih določb žal nimamo na razpolago. Za uporabo očuvalne odredbe iz § 52 kz. se zahteva: Po prvem nazoru: 1.) Obsodba radi v povratku storjenega kakršnegakoli uradno pregonljivega kaznivega dejanja, vendar različnega od onega iz § 158 kz. (n. pr. tatvine); 2.) to v povratku storjeno kaznivo dejanje pa mora biti v idealnem steku s prestopkom iz § 158 kz. Po drugem nazoru: 1.) Prejšnja pokaznitev radi kakršnegakoli uradoma pregonljivega kaznivega dejanja in nova obsodba radi povratka, četudi gre v zadnjem primeru samo za prestopek iz i? 158 kz., ali celo 2.) obsodba zaradi prestopka po § 158 kz., storjenega v povratku. Po tretjem nazoru: 1.) Obsodba zaradi kakršnegakoli v povratku storjenega uradoma pregonljivega kaznivega dejanja, in 2.) ugotovitev, da je obsojenec potepuh, berač ali vlačuga, ne da bi se pri tem zahtevala obsodba zaradi prestopka iz § 158 kz.10 Kakor je razvidno iz tega kratkega pregleda, se razlaga zgoraj omenjenega pogoja za oddajo v prisilno delavnico bistveno razlikuje v področju poedinih oddelkov kasa-cijskega sodišča. Pri oblikovanju našega lastnega stališča glede kontra-verze. ki se je pojavila v naši judikaturi v zvezi z interpretacijo 1 odst. § 52 kz., hočemo navesti to, kar smatramo v citiranih odločbah za zmotno ali vsaj sporno, na to pa vobče zavzeti stališče napram osnovnim momentom obravnavanega vprašanja. 1. Pogrešno se nam zdi predvsem stališče, ki ga zastopa Stol sedmorice, odd. B., v svoji odločbi z dne 12. januarja 1932. Po tej odločbi je zakonitemu pogoju za oddajo v prisilno delavnico po i? 52 kz. ustreženo celo tedaj, če je bil storilec že enkrat obsojen zaradi prestopka po § 158 kz., pa je vnovič obsojen radi istega prestopka. Toda § 52 kz. pred- 10 »Uverenje nadležne vlasti« kot tuko, o katerem govori g. Peic, seveda ne zadostuje. To je za srbijansko pravno področje karakterističen odmev formul ne teorije dokazov! postavlja, da je oseba zagrešila v povratku kakršnokoli uradno pregonljivo kaznivo dejanje ob potepanju, beračenj u ali vlačuganj u. Gre torej očividno za s a in o s t o j no kaznivo dejanje, storjeno po osebi, ki se potepa, berači ali živi kot vlačuga. Iz dejstva, da je neka oseba storila v povratku prestopek iz § 158 kz., še ni moči sklepati o njenem nagnjenju k izvrševanju kaznivih dejanj, kar je nujen pogoj za uporabo § 52 kz., pač pa kvečjemu, da je dotična oseba polepuh, berač ali vlačuga, ki morda drugače še nikomur ni storila nič zlega.17 Dejanski stan prestopka iz § 158 kz. ima to posebnost, da tu ni penalizirano neko točno konkretizirano dejanje, kakor recimo tatvina, požig ali umor, temveč neko delj časa trajajoče asocialno stanje, ki ga označuje izvirnik z besedami: »ko iz odvratnosti prema poslu pr o v odi vreme u skitnji, bludničenju, prosjačenju...« Povratek bi v tem primeru pomenil v resnici le nadaljevanje prejšnjega asocialnega načina življenja. Po zakonodajčevi zamisli, kakor jo pojmujemo mi, je očuvalna odredba iz § 52 kz. namenjena tisti vrsti potepuhov, beračev in vlačug, ki niso samo asocialni, temveč izrazito kriminalni in posebno nevarni za družbo.18 To njihovo svojstvo (»nagnjenje k izvrševanju kaznivih dejanj«) se razodeva vprav v tem, da zagrešijo ob potepanju, beračenju ali vlačuganj u še kakšno kaznivo dejanje in sicer v povratku. Karakteristično je, da navaja predmetna odločba Stola sedmorice v podkrepitev svojega stališča v prvi vrsti razlogi kriminalno-politične smotrnosti (»da bo dosežena svrha, ki jo zakonodajec zasleduje«). Toda pri tolmačenju pozitivnega zakona razlogi smotrnosti ne morejo biti edino odločilni. Lahko smo mnenja, da je zako- 17 Gl. našo zgoraj citirano razpravo o očuvalnih odredbah. Str. 89. ls Značilno je v tem pogledu, da imenujejo motivi U. nkz. iz 1. 1922 to oeuvalno odredbo: »zadr/avanje u zavodu za rad povratnikov, koji su u skitničenju, prosjačenju ili bludničenju izvršili koje krivično delo.« (Str. 81.) Prof. T. Živanovič posebej naglaša, da »ova se mera ima izreči protiv izvršilaca, koji su skloni izvršenju krivičnih dela, a ta če sklonost postojati onda, ako izmedu skitničenja, prosjačenja i bludničenja i krivičnog dela u povratu postoji uzročna zveza«. T. Živanovič. Osnovi krivičnog prava. Dodatak. 1930. St. 62. nodajec preozko določil pogoje za oddajo v prisilno delavnico, toda to je vprašanje za se, ki utegne biti le predmet eventualnih izpreminjevalnih predlogov de lege fe-r e n d a. De lege lata pa moramo upoštevati voljo zakonoda j ca, ki je dobila svoj izraz v besedilu zakona. 2.) Pravilno je torej mnenje, ki je prav tako zastopano v naši judikaturi, po katerem predpostavlja uporaba očuvalne odredbe iz S 52 kz. poleg drugih pogojev storitev v povratku kaznivega dejanja, ki je različno od onega iz § 158 kz. 3.) Naslednje vprašanje je, kako je treba tolmačiti besede »ob potepanju, beračenju ali vlačuganju«. Tudi v tem pogledu smo ugotovili neenotnost pojmovanja v odločbah poedinih oddelkov kasacijskega sodišča. Ni namreč soglasnosti, da li je ta pogoj istoveten z onim, ki tvori dejanski stan § 158 kz.: »kdor preživi čas iz delo-mrznosti tako, da se potepa, vlačugari, berači...« Za nas ni nobenega dvoma, da je prisilna delavnica namenjena za kriminalne delomrzne osebe. V tem je vprav glavni razlog za uvajanje te svojevrstne očuvalne odredbe ne samo pri nas, temveč tudi drugod.1” Prof. Čubinski trdi sicer, da »za primenu § 52 se ne traži, da bi sud utvrdio postojanje kod krivca mržnje prema radu ili (što je isto) »odvratnosti prema radu« (o kojoj govori § 158).20 Res je sicer, da k. z. v § 52 tega nagiba expressis v e r b i s ne omenja. Prav gotovo pa zakonodajec, ko je obli- 17 »Die Aufgube eines zivilisierten Staatswesens gegeniiber dem Bettel und Landstreicherei ist eine doppelte: Kampf gegen den ar-beitsscheuen Miissiggtinger, gegen den boswilligen Storer des Reclitsfrie-dens; aber kein Kampf, sondern Hilfe and Unterstiitzung fiir den not-leidenden Bediirftigen.« R. v. H i p p e 1 : Bettel, Landstreicherei und Arbeitssckeu. Vergl. Darstellung des deutscken und ausliindischen Straf-reclits. Besonderer Teil II. Bd. Str 109. — Congres international de pa-tronage. (1. 1890, v Antverpenu) je predlagal v tem pogledu to-le smo-treno razvrstitev: 1. Les invalides et infirmes; 2. les mendiants et va-gabonds accidentels; 3. les mendiants et vagabonds professionnels. Primerj. tudi: Hans W. Gruble: čl. Arbeitsscheu v HWB der Kri-minologie in R. P 1 o s s : Das Arbeitsliaus. Leipzig. 1928. 20 M. Čubinski: Naučni i praktični komentur kz. Kraljevine Jugoslavije. Drugo izd. 1934. Str. 169. koval določbo § 52 kz., ni mislil na osebe, ki beračijo iz nuje ali ki se potepajo zgolj vsled tega, ker so brez svoje krivde izgubili zaslužek in nimajo ne zavetišča ne strehe. Nagib delomrznosti je i m p 1 i c i t e vsebovan v predpisu § 52 kz.21 § 158 kz. se sklicuje v oklepajih na § 52 kz. To kaže vsekakor, da ima § 158 posebnega dela kz. neko smiselno zvezo s § 52 njegovega občega dela. Kako naj pojmujemo to zvezo? Mnenja smo, da je razlaga, ki jo utemeljuje odločba vrh. sodišča v Sarajevu z dne 22. decembra 1930 in po kateri v povratku storjeno dejanje mora biti v steku s prestopkom iz § 158 kz. (prvi nazor) še najbolj ustreza načelom sistematične interpretacije. Storitev dejanja ob potepanju, beračenju ali vlačuganju (§ 52 kz.) pomeni torej storitev dejanja po osebi, »ki preživi čas iz delomrznosti tako, da se potepa, vlačugari, berači«. § 135 II. nkz., ki odgovarja sedanjemu § 158 kz., se je glasil drugače: »Ko u skitnji, prosjačenju ili bludničenju provodi vreme, a ne može dokazati, da se na pošten način izdržava. ili se trudi izdržavati, kazniče se strogim zatvorom do go-dinu dana. Po izdržanoj kazni takvo se lice može uputiti u zavod za rad; a u slučaju povrata ono če se uvek uputiti. Odluku o torne izreče sud u presudi kojom ga osuduje.« Prvotno se je torej mislilo na to, da se s s p e c i a 1 -n i m predpisom v posebnem delu uvede oddaja v prisilno delavnico za omenjeni delikt in sicer pod pogoji, ki se razlikujejo od onih, ki so določeni v občem delu (§ 53 II. nkz.). S tem, da se je v § 158 kz. omejil zgolj na navedbo v oklepajih S 52 kz., je zakonodajec očividno hotel reči, da so pogoji za oddajo v prisilno delavnico enotno in brez izjeme odrejeni v občem delu kz. Iz tega med drugim sledi, da prisilna delavnica de lege lata ni namenjena za tiste, ki se profesionalno bavijo z igrami na slepo srečo, 21 Prof. Čubinski je že 1. 1921 predlagal uvedbo prisilne delavnice buš za primere, »ako sud nade da je krivac, koji je osuden na zatvor, izvršio kažnjivo delo zbog raspuštenosti, lenosti ili mrže-nje prema radu.« M. Čubinski: Problem izjednačenja prava u ujedinjenom Krnljcvstvu STTS. Beograd. 1921. Str. 60. ker v § 52 kz. ta skupina osel) vobče ni omenjena (drugače Čub inski, op. cit., str. 314. — Dolenc, Komentar, str. 267). A d 2. Izvršitev kaznivega dejanja v povratku, kot eden od pogojev za uporabo očuvalne odredbe iz § 52 kz., naša judikatura pravilno razlaga v tem smislu, da gre za povratek v tehničnem smislu besede (§ 76 kz.). To vprašanje obravnava odločba apelacijskega sodišča v Zagrebu z dne 8. maja 1930, Kppa 25/30 (Breberina-Ilič. pod § 52), ki se glasi: »Pošto S. R. nije izdržao niti sasivim, niti delimično kaznu za delo prevare, radi kojega je osuden bio 10. X. 1928. g., to ne može biti govora o torne, da se on nalazio u povratu u času kad je — doduše u skitnioenju — izveo delo iz § 334 k z. ... Tz ovili razloga proizlazi, da nije bilo mesto uporabi § 52 kz., upovodu čega je S. R-a valjalo od dosudene mere bezbednosti osloboditi.« A d 3. Prav tako je načelno pravilno, če sodišča upoštevajo zahtevo zakona (§ 52, odst. 1 kz.), po kateri je oddaja v prisilno delavnico vezana poleg drugega še na pogoj, da je dotična oseba nagnjena na izvrševanje kaznivih dejanj. Ugotovitev take zločinske nagnjenosti je prepuščena svobodni oceni sodišča. V tej zvezi naj navedemo naslednjo odločbo apelacijskega sodišča v Zagrebu z dne 14. marca 1934, Kppa 53/34 (B r e b e r i n a - 11 i č, pod S 52): »Priziv optuženog zbog odluke suda o merama bezbednosti valjalo je uvažati, jer je o p t u ž e n i r a n i j e p r e s u d i v a 11 radi I a k š i h krivičnih dela, a p oslednih g o d i n a nije i z v r š i o krivičnih dela, pa se ne može utvrditi, da je sklon vršenju krivičnih dela, te ga bi stoga valjalo proti istome primeniti ustauovu iz § 52 kz.« Ne da bi se spuščali v meritorno oceno citirane konkretne odločbe, hočemo vendar opozoriti na to, da izvršitev kaznivih dejan j lažjega značaja sama po sebi ne izključuje možnosti, da je oseba nagnjena na izvršitev kaznivih dejanj. Očuvalna odredba oddaje v prisilno delavnico je namenjena pretežno borbi zoper t. zv. neznatno kriminaliteto (»kleine Kriminalitiit«). Potepuhi in zlasti poklicni berači zagrešajo večji del vprav delikte lažjega značaja, kakor n. pr. manjše tatvine, prevare itd.22 § 3. Zaključki. V predhodnik izvajanjih smo podali pregled in kritično oceno najbolj važnih in tipičnih odločb naših višjih sodišč, ki se nanašajo na očuvalne odredbe. Doslej objavljeni judi-kati tvorijo v tem pogledu le prvo etapo. V luuhiljnem se bodo prav gotovo pojavila v praksi še druga sporna vprašanja o istem institutu, s katerimi se naša judikatura še ni imela prilike pečati. Ireba je izreči vse priznanje vestnim prizadevanjem naših sodišč in vrhovnih organov državnega tožiteljstva, ki so se mnogo potrudili, da razjasnijo s pomočjo interpreta-cije pravi smisel zakonitih določb o očuvalnih odredbah. V odločbah poedinih oddelkov kasači jskega sodišča in v zahtevkih vrhovnih tožiteljev za zaščito zakonu, ki se tičejo tega pravnega instituta, je mnogo uvaževanja vrednega gradiva za pravilno razlago pozitivnega zakona. Praktična uporaba določb kz. o očuvalnih odredbah je hkrati pokazala njihovo delno pomanjkljivost in potrebo po njih izpopolnitvi in odstranitvi notranjih nasprotstev. Zlasti jasna je postala diskrepanca med predpisi kz. in uredbe o izvrševanju očuvalnih odredb. V kritičnih opazkah, ki smo jih navedli v pričujoči razpravi, opozorili smo tudi na nekatere primere interpretacije, ki se nam zdijo stvarno pogrešni ali vsaj zelo sporni. V naši judikaturi še ni popolne jasnosti glede mesta, ki ga zavzemajo očuvalne odredbe v sistemu sankcij kz., ter glede njihovega odnosa do kazni na eni in do vzgojnih odredb na drugi strani. Nadalje naša judikatura tu pa tam napačno razlaga predpogoje za določitev poedinih očuvalnih odredb. 22 To skupino zločincev pruvilno označuje nek nemški kriminalist tako-le: »Dass alle dazu neigten in der Not mit den Strafgesetzen in Konflikt zu kominen, ist natiirlich, vor grosseren verbrecherischen Unternelimungen schiitze sie aber ihre 1’assivitiit, durch die sie sicli markant von dem eigentlichen Verbrechertuin abhoben.« Georg Steigertkal: Čl: Besserungs- und Bevvalirungsanstalten. Handwor-terbuch der Kriminologie. Str. 145. zlasti one iz § 52 kz. (oddaja v prisilno delavnico). Prav tako se vprašanje o odreditvi roka trajanja očavalnih odredb, zvezanih z odvzemom prostosti, ne rešuje vedno pravilno. Glavni nedostatek pa tiči brez dvoma v neenotnosti naše judikature o očuvalnili odredbah. Omenjeni nedostatek je objektivnega značaja, to se pravi, ni odvisen od dobre volje sodišč. Neenotnost sodne prakse se da odpraviti le z ustanovitvijo edinstvenega kasačijskega sodišča za vso državo, ki mora paziti na to, da se v tlržavi pravilno in enotno uporabljajo materialni in formalni zakoni (§ 40 zak. o ureditvi rednih sodišč z dne 18. januarja 1929). Vsa druga prizadevanja v tej smeri ne bodo prinesla radikalne rešitve perečega vprašanja o notranjem izenačenju našega kazenskega prava. Dokler se isti zakoni, posebej še oni, ki predvidevajo prisilne sankcije, tolmačijo v področjih poedinih oddelkov kasacijskega sodišča povsem različno, dotlej kljub formalnemu izenačenju zakonodaje, še nimamo v resnici enotnega kazenskega prav a. Razpisi ministrstva pravde, ki vsebujejo navodila za enotno razlago kz. (n. pr. cit. razpis z dne 16. februarja 1932), niso v skladu z načelom samostojnosti sodišč pri razlagi zakonu. Bati se je pa, da bodo nekatera sodišča smatrala taka navodila kot neke vrste avtentično interpretacijo, ki naj velja ne toliko imperio ratio-n i s , kolikor r a t i o n e i m p e r i i. Le ustanovitev edinstvenega kasacijskega sodišča bo preprečilo kvarne posledice nevšečnega pojava, ki ga lahko označimo kot partiku-larizem v sodni praksi posameznih oddelkov kasacijskega sodišča. Resume. La jurisprudcnce yougoslave et les mesu res de surete. Par Alcxanrincipes, II, 226. 101 De cive, Cap. III, XXXI: praesentia sensibus, futura non nisi Ratione percipiuntur. 102 R. Cumberland, De legibus naturae, editio tertia, 1694, 13: ab incertitndine praesagiorum. 103 V. John, Geschichte der Statistik, T, 1884. 171, 211, 215. 104 Der Historismus und seine Probleme, 1922, 11. 100 Die Philosophie des Rechts, 1870, I, 429. po besedi Hegla samega »sistem v okviru razvoja«.1"6 Hegel ni cenil zaman tako visoko racionalizem XVII. stoletja in posebno spinozizem, ki mu je pomenil »bistveno načelo slehernega filozofiranja«.107 Saj je tudi proglasil Hegel: »ali spinozizem ali pa nobene filozofije«.108 Vprav Hegel pomeni črto veznico med racionalizmom XVII. in historizmom XIX. stoletja. Resume. Le probleme historique cliez los rationalistes du XVIIC siecle. Le XIXe siecle est considere comme le siecle historique par excellence, saeculum historicum. Habituellement on en oppose peremptoirement »1’ historisme« au rationalisme des deux siecles precedents. En effet, les rationalistes du XVIlIe siecle, et surtout ceux du XVIIe, considerent 1’ histoire d’ vin point de vue negatif. Cependant ce n’ est pas 1’ histoire en general qu’ ils ant en vue, mais celle qui etait elaboree a leur epoque d’ apres des methodes qui n’ etaient pas les leurs. Cette histoire etait congue soit comme une collection de faits curieux, soit comme un seminaire pratiqne ad usum delphini. Elle etait tonite impregnee de tendances poli-tiqucs mi morale-s (historiae moralisatae). Elle etait consideree non comme une Science, mais comme un art, opus oratorium maxhne, selon Ciceron. La philosophie de 1’ histoire etait congue du point de vue theologique et theocratique. Sa metodologie etait toute contcnue dan s le livre de Bodili »Methodus ad facilem historiarum cognitionem«, qui admettait »le mensonge honnete« (honestum mendacium) dans le but de »1’ expansion de 1’ histoire«. Pour apprecier a juste titre ce que les rationalistes ont fait de positif dans le domaine de I’ histoire, il ne fant pas chercher chez eux de I’ histoire la ou ils n’y pensent meme pas. Ils ont compris »1’ etat naturel« et le contrat social non comme des faits historiques, mais comme des constructions logiques, non comme un initium, mais comme un principium. Quant ii 1’origine reelle de la civilisation, ils la voyaient dans les petits groupements bases soit sur des liens du sang, et en ceci ils tombaient d’ accord avec 100 Werke, XIII, 42. 107 lb. XV, 337. 108 Ib. 362. E. Spektorski, Mesto Hegelja v istoriji filosofiji (Zapiski ruskago naučnago instituta v Belgrade, VII, 1932, 286 sq.). Maine et avec Fustel ile Coulanges, soit sur la conquete, et en ceci ils etaient d’ accord avec Gumplowicz. Clauberg interpreta le cartesianisme oomme une philosophie liistorique et evolutio-niste. Ils avaient I’ ambition non de detrnire, inais de reformer la Science historique. C’ etaient justement eux qui voulaient en faire une Science naturelle et p os i t i ve. Ils posent los premiers prjncipes de la criticjue historique. Ils font rcraplacer 1’ idiographie anecdotique par 1’ histoire de la culture et des institutions. Ils indiquent la connexion qui cxiste entre les institutions et le milieu. Ils se servent de la methode comparee. Non contents de transformer 1’ Iristoire en une Science positive, ils y introduisent le naturalisme. Ils exigent que 1’ histoire soit une science naturelle au sens de son affrauchissement des elements surnaturels ainsi qu’a celui du rationalisme et du physicisme. lis appliqueut au processus liistorique les courbes et d’autres paradigme« physiques. Ce sont eux qui les premiers tentent de resou-dre le probleme de 1’avenir non au moyen de la mantiquei, mais au moyen des inatliematiques. C’est Hegel qui sert de lien interrnediaire entre le rationalisme du XYIIe siecle et 1’historisme da XIXC.