GORSKA REŠEVALNA SLU2BA V AVSTRIJI PLANINSKI VESTNI K PRIMERJAVA SLOVENSKI GRS NI V ŠKODO PAVLE ŠEGULA Gorska reševalna služba (Bergrettungsdienst — BRD) je bila v Avstriji ustanovljena konec preteklega stoletja. Danes ta organizacija deluje v sedmih deželah Avstrije: na Koroškem, Tirolskem, v Gornji Avstriji, na Salzburškem, Štajerskem, v Vorarlbergu in na območju Dunaja oziroma Spodnje Avstrije. Vrhovni povezovalni organ je zvezno predsedstvo BRD s strokovnimi referenti oziroma podkomisijami. Imajo — podobno kot pri nas — zdravniško podkomisijo ter podkomisije za tehniko reševanja, za lavinske pse, plazove, zveze, opremo in letalsko reševanje. Močno so zastopani v Mednarodni komisiji za reševanje v gorah (IKAR), kjer imajo v predsedstvu kar dva člana. Stanje v organizaciji nam prikazuje preglednica 1. Največ pa o organizaciji povedo podatki o akcijah. Nekaj najvažnejših navajam v preglednici 2. Zajeto je leto 1987, Preglednica 1 V akcijah je sodelovalo 25 485 reševalcev, ki so za reševanje porabili 96 313 ur. Nadaljnjih 233 821 ur so vložil! za dežuranje na gorskih poteh, smučiščih in za druge opravke. Iz podrobnejših podatkov o dejavnosti lavinskih psov razberemo zanimiv podatek, da avstrijski BRD v večini deželnih organizacij uporablja za iskanje pogrešanih tudi v poletnih razmerah lavinske pse. Statistika za leto 1987 pove, da so psi pripomogli pri najdbi treh živih in osem mrtvih oseb v zimskih ter dveh živih in treh mrtvih oseb v poletnih razmerah.* V svoji letn! predstavitvi se vodstvo BRD dotika tudi finančnih težav. Kot problem navaja nepripravljenost avstrijskega socialnega zavarovanja, ki proti ' Na sodelovanje lavinskih psov v poletnih razmerah bi morda kazalo pomisliti tudi pri nas. Verjetno bi se obneslo zlasti v tistih postajah, ki imajo v skrbi obsežna gričevja In sredogorja, npr, postaja GRS Maribor za defo v prostranih gozdovih in samotah Pohorja. Dežela (stanje 1987) Postaje BU P Reševalcev Psov Vorarlberg 31 842 21 Tirolska 93 3414 79 Salzburg 44 1377 43 Štajerska 52 1222 28 Gornja Avstrija 23 506 19 Koroška 17 670 38 Dunaj s Spodnjo Avstrijo 32 1050 1 Skupaj 292 9081 229 Preglednica 2 Zimske akcije Letne akcije Slepe akcije gore smučišča plazovi Iskalne akcije v kopni skali v snegu in ledu drug! gorski predeli Iskalne akcije Skupaj število akcij 304 4243 94 186 239 40 650 267 225 6248 Število vseh, ki jim je BRD pomagal 407 4083 92 176 267 57 580 219 — 5801 Domačin! Tujci Brez poškodb Poškodovani Mrtvi 165 242 169 215 23 1813 2270 167 3905 11 38 54 28 25 39 73 103 131 43 2 143 124 65 158 44 10 47 7 43 7 251 329 84 454 42 103 116 155 44 20 — 2596 3285 806 4887 188 PLANINSKI VESTNI K vsej logiki noče nič slišati, da bi krilo tiste stroške, ki zadevajo prvo oskrbo, reševanje in prevoz v gorah ponesrečenih članov — zavarovancev do prve zdravstvene ustanove v dolini.** Denarna sredstva zbirajo reševalci BRD tudi z akcijo »podporni član«. Način tega dela je tak, da BRD angažira javnost in v stikih z njo ter svojimi podpornimi člani še dodatno širi misel na preventivo ** Slovenska GRS je to vprašanje v sodelovanju z ustreznimi dejavniki že uspešno rešila in nale-Jeta na razumeva nje. ter ustvarja neposredne, prijateljske stike s svojim zaledjem. Tako zbrana sredstva pomenijo znaten delež proračuna.*** Ko bralec odloži poročilo o delu avstrijskega BRD, je po eni strani prepričan, da je to zanesljivo ena od najboljših gorskih reševalnih služb v Evropi, po drugi strani pa tudi, da naša GRS v Sloveniji v vsem enakovredno opravlja svoje poslanstvo na naših domačih tleh. "*" Komisija za GRS pri Planinski zvezi Slovenije je podobno zvrst financiranja uvedla tudi na naših tleh. VTISI IN NAPOTKI Z GORSKIH POTI TREH DE2EL TRIDESET VRHOV PRIJATELJSTVA LOVRO SODJA Pot prijateljstva — Wege der Freundschaft — Cime dell'amicizia. Kako plemenito zvene te besede! Pa vendar se sprašujem, ali smo v Sloveniji dovolj naredili za to, da bi popularizirali to mednarodno planinsko pot, po kateri je treba opraviti vzpone na 30 vrhov v Sloveniji, Koroški in Furlaniji-Julijski krajini, od najnižjega Ratitovca do najvišjega Grossglocknerja. V vpisnih knjigah, zlasti v Italiji in Avstriji, sem opazil, da se na vrhove Poti prijateljstva vzpenja zelo malo Slovencev. Ali so vzroki v dragih kočah v tujini, v nepoznavanju terena ali v bojazni pred neznanim? Mislim, da je vsakega malo. Res je, da se samo z opisi poti, ki so v t roj ez i dni knjižici, ne da povsem zadovoljivo pomagati; ti opisi so samo za orientacijo. Potrebni so še zemljevidi posameznega območja. Marsikatera koča je sedaj lažje dostopna (to je treba vedeti), saj so medtem zgradili nove ceste, potegnili in zavarovali nove direktne smeri, tudi časi za dosego cilja so sedaj velikokrat krajši. V pomoč planincem želim nanizati nekaj podatkov o prehojenih poteh, po katerih sem (večinoma s sinom Dušanom) sredi avgusta opravil to naporno, toda lepo pot. Ker sem Pot prijateljstva začel že v sinovih rosnih letih najprej brez njega In ker mi Pot ni pomenila dirke za lovorikami in rekordi, temveč spoznavanje drugih dežel, ljudi in planin, se je časovno kar malo zavlekla. Zato bom del poti prehodil ponovno, da bo tudi sin spoznal celoten venec gora treh dežel. 2e sedaj pa lahko rečem, da mu je ta Pot pri 18 letih že dala mnoga spoznanja in praktična znanja, ki jih samo v šolskih klopeh ne moreš dobiti. Praktično je med drugim lahko preizkusil svoje znanje geolo- 486 gije, ki ga je kot tretješolec pridobil na Srednji naravoslovni šoli v Ljubljani. (Moram priznati, da so imeli dobro profesorico, kajti marsikaj zanimivega mi je povedal. Očitno je znala zbuditi v učencih zanimanje za ta predmet. Kot vedno, interes za predmet najpogosteje zbudi dober učitelj. Z njim šola stoji -— ali pade.) DELNO ZASTAREL VODNIK Italijanski vrhovi so nam nekako najbolj oddaljeni, meni pa najbolj sveži, ker sem jih prihranil za konec Poti prijateljstva. Na splošno za celotno območje Furlanije-Julijske krajine lahko rečem, da so že po natisu knjižice Italijani zgradili veliko novih asfaltnih cest, ki prihranijo marsikateri kilometer, s tem čas in tudi marsikatero liro za prenočišče, saj se pod 9000 lir za noč ne da spati na postelji (brez rjuh) v planinski koči in s priznanim popustom na planinsko Izkaznico PZS. Težava je tudi v tem, ker naših enolončnic skoraj ne poznajo in se te red-kokateri oskrbnik usmili z zelenjavno juho (zuppa di verdura). Običajna hrana, ki jo ponudijo — razne pastasutte, polenta in piščanci — pa je za izsušenega In prezno-jenega planinca neprimerna in 2a slovenski žep tudi predraga. Tudi do najbolj oddaljenega vrha te Poti, do Morite Peralbe nad Cima dellSappada, pa pridete z enim rezervoarjem bencina, če natočite bencin na zadnji črpalki v Podkorenu. Pod Monte Peralbo (2694 m) pelje na višino 1800 metrov odlična asfaltirana cesta, ker je v bližini tudi izvir reke Piave (in ne samo polovična vozna pot, kakor navaja knjižica). Seveda greste lahko tudi peš iz Sappade, če imate čas. Do koče Calvi je nato še slabo uro hoje po makadamski cesti. Od koče Calvi (2160 m) do vrha Peralbe je eno uro in pol počasne hoje po normalni poti oziroma samo eno uro, če se povzpnete na vrh po direktni