Naročnina® Trstu znese: Za cčlo loto . 1 gold. 20 s. Za pol leta . — „ 00 „ Za 5 meseco . — „ 5 4 * ILIRSKI r^Š&A jgv v % {^LJUBEHKira podučiven, omikaven in kratkočasen list za slovensko ljudstvo. Hvalo zasluži si vso, kdor združa koristno se sladkim (Hor.). JKŠŠ* Naročnina naj se uredništvu naprej plačeva, in to v gosp. Kozlerjevi hiši „nella Drogheria Angeli in Piazza delle legna N. 1" v Trstu (Trieste). Tam se bodo tudi oddajale vse pisma. — Sicer ta list se bo tudi prodajal (vsak natis po 5 soldov) v tobakar-nicah nasproti Poste, blizo ,,Chiozza" in ,,al Ponte della Fabbra". Leto 1866. V nedeljo, 7 prosinca. Stev. 1. Pri sv. Ivanu v Vrdeli, 7 prosenca. Imamo ga tedaj Slovenci, hvala Bogu! saj vendar tudi v Trstu. Imamo, pravim, tudi tukaj naroden list, ki smo ga že zdavno želeli, in ki nam je zelo potreben. Glejmo pa, da si ga zvesto obdržimo, če izhaja v tukajšnjem mestu marsikterih listov v drugih jezi-cih, namreč v italijanskem, nemškem, francozkem in grškem, ne vemo prav, zakaj da ne bi pač izhajal kakšen list tudi v slovenskem? Saj nas je veliko Slovencev tukaj. Domorodci, le podpirajte ga krepko! Prihajal bo sicer ta list za zdaj nekaj poredko-ma, namreč kakor je sklenjeno, vsako prvo nedeljo prve, in vsako prvo neddljo druge polovice meseca; upamo pa, da nam bo morda vendar sčasoma po sreči šlo, izdavati ga vsako nedeljo. Kaj da bo obsegal, smo že rekli v programu. Govorilo se bo pa v njem po štirih razdelkih, to je, pod nadpisi: „Avstrija" — „Tržasko-mestne in-okolične zadeve" — »Kaj je drugod važnega?" — „Zmes" (ali „marsikaj"). Kadar pa za eden ali za drugi prvih treh razdelkov ne bo kaj posebnega in znamenitega, se bo raji o drugih bolj važnih rečeh govorilo. Ker je ta list namenjen posebno za naše prosto ljudstvo, ne smejo bolj učeni bravci se čuditi ali clo zameriti, ako nahajajo v njemu neko bolj nizko pisavo, in pa tudi, zlasti v začetku, marsikterih reči, ki so morda njim že dobro znane, ki so pa vendar ljudstvu največidel še skrite, in potrebujejo zato razjasnovanja, kakor tudi omenjene pisave, ki je njemu bolj razumljiva. Sicer pa pisali bomo list spodobno, in sploh tako, da v njemu ne dajemo nikomu priložnosti, čutiti se razžaljenega ali prisiljenega potoževati se za kar si bodi. — Bog daj dober začetek, Bog daj srečo! AVSTRIJA naša tlržava, naše cesarstvo. Kaj nek pomenja ime Avstrija? Kaj je bila ta nekdaj, in kaj je dan današnji ? — Iz latinskega vzeto ime Avstrija, ki so ji pravili od začetka tudi Jutrova Meja, in pa Avarija, pomenjala je nekdaj majhno deželo, ki se je razširjala proti jutrovi strani Nemčije; namreč tisto deželo, kjer je Dunaj (Beč), poglavitno mesto cele sadanje avstrijanske države. Dragutin (Ka- rel) Veliki, nekdanji rimsko-nemški cesar, ji je bil dal leta 791 po Kristusovem rojstvu tako imenovanega „mejinega grofa" za poglavarja. Po tistem se je takrat ta dežela imenovala „mejino grofijstvo". Cesarjev namen je bil, da bi mejini grof se svojimi podložniki imel braniti od sovražnih napadov Nemčijo. Leta 1156 se je bila ti deželi pridružila bližnja dežela proti sončnem zahodu pod imenom „gorenja Avstrija". Ob tisti priložnosti se je po cesarjevi volji spremenilo ime „mejini grof" v ime ali naslov („titel") vojvoda, in pa obedve deželi vkup ste dobile ime vojvodina (vojvod-stvo). Po nemškem cesarju Rudolfu iz rodovine „IIabs-burg" v Švajci, in sicer po žlahti, so bili avstrijan-ski poglavarji (vladarji) od leta 1283 naprej ob enem tudi rimsko-nemški cesarji. Od takrat se je pa avstri-janski vojvoda klical nadvojvoda, in omenjeni dve debeli vkup ste se po tem imenovale nadvojvodina (nad-nojvodstvo). To cesarsko čast so avstrijanski vladarji obdržali do leta 1806. Po sklepu rajneega rimsko-nemškega cesarja Frančiška Drugega (II ), ki je bil ob enem avstrijanski nadvojvoda, se je bila pa leta 1804 spremenila v ime cesarstvo avstrijanska nadvojvodina z vsimi deželami vred, ki so se bile po malem nji pridružile. Pridruženje ali pridobivanje tistih drugih dežel pa se je dogodilo po vojskovanju avstrijanskih poglavarjev z drugimi državnimi poglavarji, kakor tudi po dedovanju („verbanjuu), in pa deloma po darovanju („šenkanju") kakega vladarja, zlasti če je bil ž njimi v žlahti. Po tih pridruženih deželah so avstrijanski vladarji prijemali posebne častne naslove („titelne"), postavimo, kralj, vojvoda, knez („first") i. t. d. Pridobili so pa n. pr.leta 1156, kakor smo že rekli, gorenjo Avstrijo, v letih 1194 do 1216 Štajarsko vojvodino, leta 1264 koroško in krajnsko vojvodino, kakor tudi mejino isti i-jansko grofijstvo in Furlanijo, leta 1379 pokneženo tirolsko grofijstvo, leta 1526 in 1527 češko (pemsko) in ogrsko kraljestvo, leta 1687 hrvaško kraljestvo s tako imenovano soldaško granico (mejo) vred, leta 1772 Galicijo, leta 1797 Beneško z Dalmacijo vred, in leta 1805 Salcburg. Po vojskovanju ali pa še drugači se je včasi, se ve, kaj zgubilo, in včasi kaj pridobilo, dokler niso na zadnje, to je, leta 1814, ali po pravem leta 1859 po vojskovanju s Piemontezi, avstrijanske dežele tako ostale, kakor jih vidimo zjedinjene dan današnji. Tiste so namreč : 1. Dolenja in gorenja Avstrija se Salcburgom; 2. Tirolsko s Vorarlbergom; 3. češko; 4. Galicija s Krakovom; 5. Bukovina; 6. Moravija in" Slezija; 7. Ogrsko se Slovakijo in srbsko vojvodino; 8. Erdelj ali Sedmograško; 9. Hrvaško se Slavonijo; 10. soldaška Granica; 11. Dalmacija; 12. Stajarsko; 13. Koroško; 14. Krajnsko; 15. ilirsko Primorje (to je, Trst se svojo okolico, Istrija in pokneženo grofij-stvo Gorice in Gradiške); in pa 16. Beneško z nekim kosom Loinbardije. — Tak obsežek ima zdaj Avstrija po skorej 1060 letih, od kar je bila to ime prijela. Ta Avstrija šteje zdaj skorej 35 miljonov duš, med tem ko prvotna deželica, namreč mejno grofijstvo, jih ni morda štela več ko en miljon. Prebivavci so pa v Avstriji raznih narodov, in tedaj tudi raznih jezikov. Pravih Nemcev je skorej 7,200,000, Italijanov (Lahov) 2,600,000, Ogrov (Madjarov) 5,700,000, Kumunov (Vlahov) 2,800,000, Slavjanov ali Slovanov pa, med ktere se štejemo tudi mi Slovenci, okol 16,700,000. — Postave v davkarskih, kakor še v drugih rečeh, so av-strijanski vladarji dajali samovoljno s pomočjo svojih višjih služabnikov, in to do leta 1860. Takrat namreč po cesarskem sklepu smo tudi mi drugi kot avstrijan-ski državljani dobili pravico, izustiti svojo misel, kadar se ima dati kaka postava, to je, po omenjenem cesarskem sklepu ima vsaka dežela svoj zbor (ilirsko Primorje jih ima pa clo tri, namreč v Trstu za to mesto in za njegovo okolico, v Gorici za ondašnje kraje, in v Poreču za Istrijo). V te zbore se ob napovedanem času pošiljajo navlaš po redu izvoljeni možje, da se tam med sabo posvetujejo in pomenkajo zastran ene ali druge deželne zadeve, postavimo, zastran cest, zastran šol, zastran vode i. t. d. Zraven tih deželnih zborov ima biti na Dunaju za celo Avstrijo tudi še drugi, namreč „državni zbor". V tega se pošilja neko odločeno število udov deželnih zborov, in pa še nekaj drugih, da imajo tam pomenkovanje zastran reci, ki zadevajo celo Avstrijo. Sklepe toliko deželnih zborov, koliko državnega zbora na Dunaju mora pa potrditi cesar za to, da dobijo svojo postavno veljavo. Po tem takem imamo, kakor se pravi, „ustavo" ali po latinskem tako imenovano „konštitucijo". Imeli smo jo sicer tudi že leta 1848, pa v neki drugi podobi. Tista je bila jenjala po cesarskem povelju iz marsikterih uzrokov („uržahov"), ki jih pa nočemo tukaj omeniti. Ena sama dobra in koristna prstava je bila takrat sključena; postava namreč, po lcteri niso več kmetje podvrženi grajščinam ali sploh gosposkam se svojimi posestmi vred, in so se pa ob enem tudi rešili od tlak ali tako imenovanih „robot". — Naši poslanci imajo po tem zdaj lepo priliko (priložnost) predlagati ali svetovati vladi („regirengi") marsikterih naprav v korist avstrijanskih državljanov, zlasti zastran znižanja njihovih davkov, in tedaj zastran zboljšanja njihovega stanja v gospodarstvu. Kaj tacega ni bilo pa v poprejšnjih časih mogoče, in ravno to je pravi dobiček, ki nam ga vtegne prinašati sadanja ustava, če si le vemo ž njo prav pomagati, kakor ima biti. Ker pa dozdaj neke avstrijanske dežele, namreč Ogrsko, Hrvaško, Beneško in tudi češko iz posebnih uzrokov niso pošiljali še svojih odbrancev v državni zbor na Dunaj, je naš cesar 20 meseca kimovca 1865 dal razglasiti povelje, po kterem je začasno delovanje tistega zbora jenjalo, dokler se ta stvar ne prav poravna za ;cek> Ajstrijo, kakor gre. Ostali so po tem le deželni zbori,.' Govori se, da se bo morda vsa Avstrija v prihodnost predrngačila, in to, kakor pravijo, zavezno ali federalično, namreč tako, da vsaka dežela vse tiste reči sama opravlja, ktere le njo zadevajo. Tako bi se pa neki sedanji državni stroški (špeže), in naravno tudi naši davki za veliko zmanjšali, ker po tem ne bi bilo treba toliko državnih uradnikov (cesarskih služabnikov), kakor doslej. To je zdaj naša Avstrija, in tako je v nji. Tržaško-mestne in okolične zadeve. (Deželni zbor v Trstu,) Tedaj tudi mi Avstri-jani imamo zdaj od skorej štirih let sem ustavo ali kon-štitucijo, kakor jo imajo marsiktere druge države že zdavno, postavimo, angležka; imamo namreč tisto napravo, po kteri je tudi avstrijanskemu ljudstvu dopuščeno izustiti svojo misel ali svetovati cesarski vladi zastran postavodajanja, kakor smo že omenili v razdelku „Avstrija". Omenili smo tudi ravno tam, da nam je zdaj dana lepa prilika (priložnost), kaj opraviti po svojih poslancih v zboljšanje stanja naših dežel. Poslanci prebivavcev tržaške okolice! česar da tista zdaj največ potrebuje, vam mora biti pač že dobro znano. Nekaj njenih potreb je undan naštel celovški list „Slovenec" v nekem dopisu iz Trsta, kterega zapopadek vam je gotovo že poznan. On se v kratkem in poglavitnem tako-le glasi: 1. razcepanje ali razdrob-ljenje zemljišč („gruntov") po smrti vsacega posestnika med vse njegove dediče ali otroke je škodljivo; 2. dobro bi bilo, da se v llocolu sezida primerna cerkev, in da se tam tudi napravi narodna, to je slovenska šola; 3. ravno takih šol je treba še v drugih krajih, namreč tam, kjer jih še ni, in kjer bi pa morale biti zlasti za obedve sv. Mariji Mandaleni, za obedve čarboli, za Skorklo in za Kolonjo; saj je pač vsem znano, de se otioci le v svojem maternem ali narodnem jeziku najbolj učijo; in 4. naša okolica potrebuje zdatnih vodnjakov („štirnu), da ima zadosti vode kadarkoli si bodi, tudi za živino, za vrte, za perilo i. t. d. (sicer pa o tih rečeh bomo v prihodnje še kaj bolj natančno govorili). — Svetoval je tudi ob enem gori omenjeni dopis, naj se poslanci pomenkovajo z modrimi in bolj učenimi možmi (zlasti če so tisti tudi poslanci), poprej ko bi imeli kaj predlagati ali svetovati v zboru. Ti možje, če bo treba, b do gotovo pravice prebivavcev tukajšnje okolice zagovarjali. Pa saj med drugimi sedanjimi poslanci, kakor se vidi, je največidel tacih, ki se gotovo ne bodo protivili, kadar se bo o tih pravicah govorilo. — Skrbite tedaj, da se kaj dobrega in koristnega napravi. V seji 29 grudna je poprašal g.>sp. poslanec Iler-met (sicer Nemec!) župana Porenta, kako da seje pač nipstna gosposka (magistrat) pred kratkim pri-drztiila dati neko oznanilo za mesto ne samo v italijanskem, temoč tudi v nemškem jeziku, ker se to neki ne spodobi po vodilu zadevajočem tukajšnje narodnosti? Na to mu je župan naravnost odgovoril, da kaj tacega se je zgodilo le po neki naredbi deželnega poglavarstva. Tukaj bi se vtegnilo opomniti, da po tem bi marveč kak poslanec tržaške slovenske okolice bil imel lepo priložnost, poprašati, zakaj da se ni dalo oznanilo tudi v slovenskem jeziku ? — Ravno pri ti seji se je sklenilo, da ima jenjati sadanja naprava (kolo), po kteri se na skrivnem oddajejo v bolnišnico najdenci, to je, podvrženi nezakonski ali tudi še drugi otročiči, če ravno prav za prav ta naprava se je po nekakem le pre-drugačila. V seji 2 prosenca se je zastran patenta 20 ki-movca 1865 sklenil izkaz zaupanja na cesarja, pale — po nekih viharnih govorih. Iv. Nabergoj in Jože Primožič sta vendar, hvala Bogu! dopolnitno izvoljena za poslanca tržaške okolice. Po tem so zdaj vsi njeni poslanci slovenskega naroda. To je pač kaj lepega in razveselivnega! ZMES Pogovor med gospodom Slavoljubom in kmetom Matevžem, blizo Trsta nekega dne meseca grudna 1865 zjutro. Matevž. Dobru jetru, šjor Slavoliib! Slavoljub. Bog daj! — Jez se pa prav za prav ne kličem Slavoliib, ampak Slavoljub. M. Pej sej je diboto vse g lih, — Nu, nu! donka bom djau Slavoljub. Prosim škuže, če sem faliu. SI. Pa kako in od kedaj me poznate? M. Je, Buh jim dej dobru ! a od tiste nedele, ki smo vino včep pili v ani oštariji, če ne falim, tam bli-zek Bajte ali Bošketa, kokar mi pravijo. Je pasalo diboto vre an mesc od tabat. če so pej dni to pozab'li, nesem miga tiidi jest. SI. Kdo so pa ti dni ? Ktere ljudi mislite ? Al. A oni (kaže s prstom na Slavoljuba). SI. Al tako ? V pravem slovenskem jeziku ne smemo reči dni, ampak rečemo vi tudi gospodi, ali, kakor se pravi, jo vikamo. Nekteri hočejo pa vendar delati v tej reči majhen razloček, in dejo po tem kakemu gospodu ali kaki gospej, postavim: „Kaj ste želeli?" drugem ljudem nižjega stanu pa : „Kaj ste želel (če je možki)? Kaj ste želela (če je ženska)?" Ta razloček, kakor se zdi, ni celo zavržljiv. M. Kaj je pej tu »slovenski jezik?" SI. Al še tega ne veste? M. A pur ne vem. SI. To je pač tisti jezik, ki ga tudi vi zdaj govorite, čeravno, kakor vidim, precej slabo, ali bi djal prav čudno. M. Je nu, mi šrajamo tie, kokar znamo, o bela! SI. če ne bi razumil kaj italijanskega (laškega) jezika, jez bi ne vas še prav razumil ne. Temu slovenskemu jeziku pa dajejo še zmirom spačeno ime: „Kranska špraha". M. Co, čo! a kaj morde nej tu prou ? Ma sej nesem nigdar drgači šlišau. Pej nej bo le tu, kokar če. Jest bom tie samo še prašau, koku de se vender more reč tiidi gospodi vi ? Po tem tačem bi mogla reč anka kasna dekla svoji gospodinji žlahtnega stanu vi. Kaj ne vid ? Tu bi b'lu pej vender preš'rovo, pregmajn, jenu pej tiidi pres krjance,! Sl. In vendar ni temu tako. — Kaj bote nek rekel, če vam povem, da tudi med Francozi, Angleži in pravimi Italijani (Lahi) je taka, namreč da oni vikajo gospodo, dasiravno te ljudi nesmemo imeti za sirove, temoč za zelo omikane in priljudne. Sicer pa tudi Slovenci na nekih drugih krajih, postavim, na Koroškem, vikajo gospodo. M. Nej le bo, kokar če, meni se zdi prečiidnu. Ne vem, če bi se naši lidje kdej kej tacega navad'li. Menim, de teško; pei magari, de bi se, za ke oni.... ne .... vi sem teu reč, deste, de je toku prou jenu buljše. Jest se tiidi bojim, de se ne bom lehko tega navadu, še ben ke nesem še toku star. Bašta, bom ščii-šau, jenu si bom vso mi/jo dau. Morde bo šlu, morde ne; and prou želim, de bi šlu. Sl. Navada, ali prav za prav zazvada, reči oni ali onikati, se je ukradla v slovenski jezik iz nemškega ; ker Nemci pravijo oni ali onikajo po svoji šegi, kadar govore z gospodo. M. Pej koku je moglu tu bet? Ci jenu kdaj smo mi imeli kej z Nemci opravit? Sl. Nismo imeli, je res, zlasti pa kmetje ne, in vendar je tako. O tej reči bova govorila bolj natanko drugi krat, kadar se spet snideva. M. Mi bo prou všeč. Tabat bo lepa okazijon za me, de se tiidi v tem kej navadim. Sl. Vam omenim ob tej priložnosti le to, da ne samo to reč, temoč še veliko druzega napčnega naha-jeino ki pači naš slovenski jezik, in pa izvira tudi iz nemškega, in deloma iz italijanskega. M. Denimo reč, kaj še driiz'ga? Sl. Na Krajnskem, na Stajarskem in na Koroškem, kjer je tudi veliko Slovencev, imajo tisti v svojem jeziku mnogo besed vzetih iz nemškega, postavim, šac, špraha i. t. d.; tukaj pri vas pa zraven marsikterih nemških se nahaja še tudi mnogo besed iz italijanskega, kakor mi kaže vaše sedanje govorjenje z menoj, postavimo, vaš diboto, donka, škuža, in pa še veliko drugih tujih reči, in bi djal, spak, ki so bi'e sčasoma zagnale u.arsikterih čisto slovenskih besed iz našega lepega in bogatega jezika. Zdaj se pa učeni možje trudijo, da zgubljene prave slovenske besede iščejo, in spet v rabo stavijo. Za to pa po nesreči jim nekteri očitajo, da ravno oni zdaj pačijo ta jezik. Lepa hvaležnost zares! M. 'Boga (vboga) naša špraha . . . ne! . . . 'bogi naš jezik, sem teu reč. Pej kaj smo mi tega uržah? — Ma ne zamerijo . . . sem teu reč, ne zamerite, či ste se pej vi navad' li toku fanj šrajat kransku ? ne ... slovensku ? De prou fest šrajaste, tu sem vre zamirkau tiidi v uni oštariji, kadar ste se tam pogovarjali z vašimi tovarši. Sej vas je b'lu več. Še sem se čiidu, de tiidi gospodje šrajejo me s sabo kransku, zakaj sem menu, de samu hmetje šrajejo to špraho. Sl. Jez sem Krajnec; čeravno pa na Krajnskem se govori slovenski jezik precej lepo in čisto, je on vendar, kakor sem vam žo djal, tudi tam zelo pokvarjen in spačen po nemščini. (Je pa zdaj govorim kaj bolje, temu je uzrok berilo bukev ali knjig, ki so pisane prav v lepem slovenskem jeziku, in pa, se ve, bolje, kakor ga slišimo med ljudstvom govoriti. Pomagalo mi je tudi berilo še drugih spisov, ki so dozdaj že prišli na svitlo. Najraji pa berem tiste, ki zadevajo našo slovensko narodnost. M. Mislim, de nej fulka na sveti, ki ne bi jemu kašne »nerodnosti"; dižgracija je tarna, de jo povsod najdemo. Kaj cemo ? SI. Pa kaj se motite ? Vi govorite v nekej nerodnosti, jez pa sem vam govoril o narodnosti. M. Ma kaj nej vse glih ? SI. Al kako, moj dragi! je to vse enako? Morda me neste prav razuiml. M. Ma kaj je donka narodnost ? Sl. Beseda narodnost izvira iz besede „narod," to je, zapopadek vsih tistih ljudi vkup, ki so enega plemena ali ene nekdanje rodovine, ki govore med seboj enak ali saj skorej enak jezik, postavim, kakor smo mi Slovenci, in ki imajo med seboj enake posebne šege in navade (enako obleko, enake plese i. f. d.). Vsemu temu pa, kar je kakemu narodu lastno, se pravi »narodnost". O tej vam bom pa več na široko govoril drugi krat, in želim vam še marsikaj povedati, zlasti ker vidim, da ste radoveden, naučljiv in pa tudi še precej mlad. M. Mi bo prou všeč, jenu jim... ne!... vam bom hvaležen za tu. — Pej, ne zamerite mi, kam greste toku prcajti? greste morde na spaš? SL Danes sem bil že v kavarnici, in sem tam zaitrkal, ali kakor bi vi rekel, friištkal; zd:«j grem se nekaj sprehajat. M. Ma kaj je pej tu kavarnica f Ne zastopiin še te besede. Si. Kavarnica je to, kar vi imenujete kaftarija. M. Mu j Buli! kavarnica, čo! čo! — Ma šlišjo ... ne... šlišti*. še nekaj vas sem teu popriišat. Kaj pej berejo po tih kaftarijah trko tih šfojov ali gazet,, kokar jim dejo? Kaj je kej tačega v njih? Si Branje ali čitanje listov, kterim vi pravite šfoji ali gazete, je zelo potrebno, ravno kakor je sploh potrebno branje bukev ali knjig. Po tih listih zvčmo marsikaj Važnega, koristnega, podučivnega in včasi tudi kaj kratkočasnega. Brez branja ostaja človek divji in neveden. Te dni sem slišal, da v prihodnjem letu se bo morda tudi v Trstu na svitlo dajal nek slovenski list pod imenom „Ilirski Primorjan*1 za poduk, za omiko (to je, za olikaiije človeka ali za razbistrenje njegove glave) in za kratek čas. M. Pej kaj je tu »Ilirski Primorjan* ? SI. Vsak list, ki se izdava, ima kako ime. Tako, postavim, se kličejo tukaj v Trstu italijanski listi Dia-voletto, B?.ba, Tempo i. t. d., slovenski listi pa, ki iziiajejo na Krajnskem, na Koroškem, in v Gorici, imajo naslov ali ime: Novice, Danica, Slovenski Glasnik, Slovenec, Šolski Tovarš, Umni Gospodar. Listu pa, ki mislijo v Trstu izdavati, bodo pravili „Ilirski Primorjan," ki pomenja: Prebivavec Ilirije blizo morja, ali pri morju (»Ilirija'," je bilo od nekdnj imč tudi naše tukajšnje dežele). Nekteri bf ga raji imenovali „Ilirski Primorec," kar pi ni Bolje. M. Morde bom tiidi jest brau ta list, ma ne če bo drali, če mi bo dopau, jenu če ga bom zastopu zakaj jest ne berem diboto kokar samo biikve od molitev. Kej driiz'ga težko zastopim, zakaj mi smo se tie prou malo dozdej brat navad'li, jenu še tu ne vem, koku, zakaj nesmo imeli prave prložnosti za tu. Ja kaj česte, tok 11 je le! SL V začetku vam bo šlo morda nekaj težko, kakor marsikteremu drugemu bravcu. Pa sčasoma se bo to vendar zlajšalo, namreč hote zmirom laglje brali. Saj sploh vsaka reč je od začetka težka. Sem pa slišal, da bo ta list pisan prav po domače, tako, da ga bo vsak kmet lehko -razumil, ki le kaj bere (čita). Cena mu bo nek prav nizka. — Zdaj pa grem naprej. Z Bogom ! M. Le pejte le! Z Bug am! Se troštam, de se bomo hmali „nazaj" vid'li. Kaj ne? SI. Se nadjaui, da se bova v kratkem. (Volk z dv^ma nogama v vrdelski fari.) Undan pride k meni volk — pa vendar se ne prestrašite, saj ni bil volk iz gojzda, da bi mu moje meso dišalo — temoč bil je „Simon Volk," posten čevljar v Fedrigovci, kteremu je dišal „Ilirski Primorjan"; on pride, da se zanj naroči. Poznam med našimi ljudmi tukajšnje okolice, ki jim pravijo mandrijarji, veliko vnetih Slovencev, pa tacega dozdaj še ne. Djal mi je ob ti priložnosti, kako da njega in pa več drugih veseli, da bo tudi prosto ljudstvo svoj list imelo, ki ga bo razumelo. „Vsaj nam ne bodo več očitali, da ne maramo izobraziti (olikati) se po svoji moči, in da hočemo vedno neotesani in sirovi ostati. Kdaj bi že brali, ko bi se nam bilo kaj tacega ponudilo"? tako je čevljar govoril, s pristavkom: »Če bi bilo treba, vmrl bi za slovenstvo." — Bog nam daj pač veliko tacih volkov! J. P. V Trstu (Grozovitna nesreča!). „Ivaka je neki ta nesreča?" bo gotovo vsak bravec brzo poprašal. Pač velika, strašna, vam povem. — Pred nekimi meseci mi je djal zdaj tukaj v Trstu naseljen gospod . . ., Slovenec tržaške okolice, tčdaj moj so.ojak, ki se je že zdavno nekaj nemščine naučil, po nekakem vas obupen in razkačen: »Gospod ! Kaj bo? veliko nesrečo jim bom povedal. Vejo kaj ? Na Kranskem se morajo otroci v šulah po kranski šprahi učit, namesto de bi se učili v nemškem ! Kaj bo s tega?" Ko sem ga pa po tem na-nagloma poprašal, v kterem jeziku da se uče otroci v Italiji, v Nemčiji, na Angležkem, na Francozkem i. t. d-al ne morda v svojem maternem ali narodnem? mi revež ni druzega odgovoril, nego to-le: „Ja, ma prnas je drgači, in tam je drgači". — „Pa kako drugači? povejte mi!" „A drgači", in je pa vmolknil (prav je storil!). Zdelo se mi je pa, da ta človek ni še zvedel, v kakem jeziku da se otroci uče v tisti vasi blizo Trsta, v kteri je tudi on rojen, sicer bi bil še več vekal in razsajal. Da so pa na Krajnskem za otroke slovenske šole, to mu je gotovo le „Triesterea" povedala, ktero, saj kakor se je bil sam izustil, prav rad bere, zlasti ker v nji vedno kaj važnega nahaja, in se pa v nemščini še vežba. Prav je ! G. V. Natis Avstrijanskega Lloyda Izdatelj in odgovorni urednik je IVAN PIANO pri sv. Ivanu v Vrdeli.