« «I LITIJSKO ^ŠOLSTVO** SKOZI ČAS Eli Damjan IZDALA: Osnovna Šola Litija PODATKE ZBRALA IN UREDILA: Eli Damjan JEZIKOVNO PREGLEDALA: Milena Dimeč NATISNILA: Tiskarna ACO, Litija NAKLADA: 1000 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 37(497.4 Litija)(091) LITIJSKO šolstvo skozi čas / [podatke zbrala in uredila] Eli Damjan. - Litija : Osnovna šola, 2000 1. Damjan, Eli 106039040 Vsebina PREDGOVOR: KNJIGI NA POT 5 I. UVOD 6 II. ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM OZEMLJU 9 III. PREDSTAVITEV LITIJE 15 IV. RAZVOJ OSNOVNEGA ŠOLSTVA V LITIJI 19 Začetki šolstva v litijski okolici 19 Prvo šolsko poslopje v Litiji 20 Po letu 1912 - Zgrajena je nova šola 37 Šolstvo po razpadu Avstro-Ogrske 45 Okupatorjevo šolstvo 1941 do 1945 56 Navdušenje po končani vojni 59 Vrtec v osnovni šoli 65 Šolska reforma 1958, enotna osnovna šola 69 Dejavnosti v reformirani osnovni šoli 73 Gradnja nove šole na Graški Dobravi 91 Stara in nova šola v Litiji 92 Osnovna šola Litija po letu 1993 97 V. OSTALE ŠOLE, KI SO DELOVALE V LITIJI 103 Osnovna šola s prilagojenim programom 103 Meščanska šola v Litiji 104 Nižj a gimnazij a v Litij i 110 Strokovnonadaljevalna šola Litija 133 VI. POMEMBNE LETNICE V RAZVOJU ŠOLSTVA V LITIJI 138 VII. UPRAVITELJI-RAVNATELJI ŠOL V LITIJI V OBDOBJU OD 1877 DO 2000 146 VIII. VIDNEJŠE OSEBNOSTI IZ PEDAGOŠKIH VRST 148 VIRI 163 STOJI UČILNA ZIDANA... Kadar slišim besedo šola, mi vedno pride na misel tista mila pesmica o učilni zidani, o zlobi paglavcev, ki so tako brezsrčno zavrgli ptičji rod, da niso vredni drugega kot leskove masti in našega pomilovanja. Ampak časi se spreminjajo, otroci niso več kruti in zlobni. Ptice imajo radi, delajo jim hišice, pozimi jih krmijo in sploh skrbijo zanje. Siničke ne tožijo več, njihova pesmica nas zbuja in vabi k delu. Tudi k prebiranju knjige, ki je pred vami. Skrbno zbrano gradivo, množica fotografij, misli in ugotovitev nam daje misliti. Spominja nas na čas, ki je minil, na pota, ki so jih ubirali številni rodovi. Pa na galerijo obrazov - mnogih žal ni več med nami - ki so tako ali drugače vplivali na ta čas. Mislim na svoje učitelje, mislim na sošolce, prijatelje! Kje je zdaj ta srečni čas otroštva, čas zorenja, pridobivanja znanj in prvih izkušenj? Kje so zdaj te šale, ta veseli smeh, ta živžav na šolskih hodnikih? Kam se je izgubil žuboreči potoček naše mladosti in brezskrbnosti, kam so poniknile majhne vragolije, ki jih poznajo vsi otroci tega sveta? Prav gotovo je ta čas ujet tudi med platnice te knjige. Varno spravljen za prebujanje neštetih spominov. Vsakega od nas posebej! Ta čas, ki je hkrati tudi stopnica k danes in jutri. K brezskrbni mladosti in šolanju generacij, ki živijo tukaj in zdaj! Naj bo njihovo otroštvo lepo in čarobno, napolnjeno z bogastvom zvedavosti in vedno novimi in novimi odgovori! Župan občine Litija Mirko KAPLJA TO DELO JE KOT NEIZPETA PESEM... Naša otroška leta so skoraj vedno tesno povezana s spomini na šolske dni. Želja po ohranitvi naše skupne zgodovinske dediščine nas je vodila k izdaji knjige, ki Vam bo, dragi bralci, obudila spomine na prve šolske dni, na zanimive in vedre dogodke, prijateljstva, hkrati pa Vam prikazala, da je odigralo šolstvo skozi zgodovino vedno zelo pomemben del družbenega življenja. Tudi v Litiji je bilo tako. Skozi vse zgodovinsko obdobje se vleče rdeča nit, ki govori, da so ljudje najbolj vitalen del vsakega obdobja in seveda vsake ustanove. So steber napredka, nosilci pozitivne misli in tvorci boljšega sveta. Avtorica knjige, dolgoletna svetovalna delavka šole, Litijanka in človek z izjemnim darom opazovanja, zbiranja in ohranjanja gradiva, Eli Damjan, je s pretanjeno noto skušala zadržati ta del zgodovine, da ne bi zašel v pozabo. Ob tej priložnosti se zahvaljujem v imenu vseh bralcev, ki bodo v knjigi našli del sebe in tudi tistih, ki bodo našli v njej del naše skupne zgodovine. Ravnateljica Osnovne šole Litija Gabrijela Hauptman I. UVOD Arhitektura litijske osnovne šole je prav gotovo nenavadna, še toliko bolj za novodošle prebivalce kraja. Domačini smo jo nekako sprejeli takšno, kot je, saj je rasla in se spreminjala skupaj z nami. Njena sedanja podoba je kot konglomerat sestavljena iz različnih delov. Že iz zunanjega videza je mogoče slutiti njeno burno preteklost. Odločili smo se, pogledati vanjo, in jo predstaviti sedanjim in nekdanjim učencem te šole in seveda tudi ostalim občanom. Nastanek in razvoj šolstva predstavlja pomemben del zgodovine naroda. Stopnja gospodarskega, političnega, znanstvenega, kulturnega razvoja države, dežele, kraja, posameznika je v mnogočem odvisna prav od stopnje razvoja šolstva in šolske tradicije. Šolska zgodovina je dajala temelje za vzpodbujanje narodne zavesti, preko prizadevanj za razvoj šolstva se je bil tudi boj za obstanek in razvoj narodovega (slovenskega) jezika. Kadar govorimo o šolski zgodovini, imamo v mislih ponavadi kar takšno šolo, kot je danes, to je osemletno obvezno šolo s podobno organizacijo in velikostjo. Seveda pa moramo vedeti, daje šolstvo od svojih prvih začetkov doživljalo mnoge korenite spremembe in je bilo pogosto predmet spora različnih oblasti. V zgodnejšem obdobju je bilo treba spreminjati tudi odnos ljudi do šolanja otrok, saj so menili, da bo šolanje kvarilo otroke, ker jih bo odvračalo od dela, še zlasti od kmečkega. Iz književnosti in zgodovine je znano, da so se sprva šolali le otroci iz bogatih družin, ki so imeli pogosto kar domače učitelje. Prve potrebe po učenju branja in pisanja so se porajale v cerkvenih krogih, saj so bile prve pisane besede molitve oziroma pesmi in zgodbe z nabožno vsebino. Poleg tega so bili ljudje iz cerkvenih krogov najbolj izobraženi, zato so tudi sami začenjali s poučevanjem otrok in odraslih. Potrebo po šolanju so začele izražati tudi premožnejše meščanske družine, ki so za to lahko namenile potrebna sredstva. Prve šole seveda niso bile samostojne stavbe, ampak je pouk potekal v mežnariji ali župnišču ali v prostoru, ki gaje v ta namen odstopil graščak ali premožnejši meščan. Šolanja so bili prej deležni tisti, ki so živeli bliže cerkvenemu središču oziroma bliže šoli. Prvotni in glavni namen tega delaje bil prikazati zgodovinski razvoj litijske osnovne šole, torej zbrati in zapisati o njej obstoječe podatke, jih prikazati v sliki in besedi ter tako prispevati k ohranitvi kulturne dediščine kraja. To je še toliko pomembnejše zato, ker za velik del tukajšnje šolske zgodovine manjkajo pisni viri, saj so bile šolske kronike (kot najosnovnejši dokument za zbiranje podatkov o delovanju šole) v vojnem in povojnem času uničene. Prav zaradi tega je bilo pisanje šolske zgodovine otežkočeno in je tudi v marsičem pomanjkljivo. Nekatere podatke je bilo namreč mogoče dobiti le še med najstarejšimi domačini, ki so tudi prispevali redko ohranjene dokumente in fotografije. Zaradi časovne oddaljenosti je bilo potrebno za razumevanje nekaterih navedenih pojmov vsaj delno predstaviti tudi šolski sistem v določenem obdobju, ga osvetliti z značilnostmi kraja in časa. Podoba litijskega osnovnega šolstva je razširjena še s podatki o ostalih vrstah šol, ki so v določenem časovnem obdobju delovale v Litiji in ji vtisnile svoj pečat. H. ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM OZEMLJU ŠOLSTVO VSW&NJEM VEKJJ V srednjem veruje večji det šol detonato v okviru cerkvenif institucij (stočne, samostanske, župnijske šokj šele kasneje so se razvite in se oßstojeäm šolam pridružile tudi mestne šote. Po doslej zfmniti podatkih naj bi bilo v tem času na našem ozemlju o^rog 40 šo( a še te so dettavate kratkotrajno. V njih so poučevati v latinskem, pozneje v nemškem oziroma italijanskem jeziku Sfa univerzah po Tvropi (največ na (Dunaju) je oh koncu tega obdobja študirati) več kgt 2000 študentov s slovenskega jezikovnega ozemlja. Čeprav pri nas ni bito šok namenjenihpodbžnemu slovenskemu kmečkgmuprebivalstvu, seje precejšnjemu številu skcrvenskjk otrokuspeto prehiti skozi šolski sistem v tujini in priti do vplivne vloge v evropskem kulturnem življenju Slovensko ljudstvo ni hito hoj nepismeno kgt nemško ah ogrsko, odštoteknepismenosti je ustrezalsrednjeevropskgmupovprečju (Pismenost je hita neenakomernoporazde jena, mesto je v pismenosti dalečpresegatopodežeje, plemstvo je presegalo revnejše mestno in podeželsko prebivalstvo. ŠOLSTVO V ČASI) (FRpTdžSTAtmztMA \ Protestantizem je prelomnica na kulturnem, verskem, književnem in šotskempodročju Za ta čas je značdna uresničitev slovenskih osnovnih šot in hoatev med osnovnim in srednjim šolstvom »Oče« osnovne šote na slovenskem ozemlju, kije pohtično sodilo pod avstrijski det habsburške monarhije, je hdPrimož Trubar. Njegovi napori so bih resda prvenstveno verskega značaja, v duhu protestantske vzgoje, da bi verniki sami prebirah Sveto pismo v svojem jeziku Zato so se morah nauati brati, potrebovahpa bi slovenske knjige. Prve knjige, kijih je po tetu 1550 napisatPrimož Trubar v dbmačemjeziku, so biteß becednik Katekizem, pesmarice, gtavnipredmetiv tedanjih šolah so bih: branje, pisanje, petje, verouk. Iz obdobja protestantizma sta največkrat omenjeni stanovski šoh v Celovcu in Ljubljani, ki sta pripravljati dijake za študij na univerzi. Mzvmxp šolstvo To zmagi protireformacije so šoCstvo in vzgojo ponovno vzeCi v svoje roke jezuiti in katoliška cerkev. Jezuitsko šoCstvo je imelo nalogo, povrniti ugled cerkve in povečati vpliv katoliške vere na ljudi. Zato so začeli ustanavljati 06 koncu 16. in začetku 17. stoletja šolska središča v Ljubljani, Celovcu, Cjorici, Trstu, kasneje tudi v Mariboru, ki so vključevala poleg osnovnih šol tudi srednje in višje šole. Leta 1773 je bi!jezuitski red ukinjen, avstrijska država je šolstvo prevzela v svoje roke. šolstvo V časi) tettzijt injožlta n. Nove gospodarske razmere in začetekL razvoja kapitalističnih odnosov so povzročili težnje po dvigu splošne izoßrazbe vseh prebivalcev. Zaveznika takega gledanja sta bila v času habsburške monarhije Marija Terezija in Jožef II. Leta 1765 so bile uvedene predilske šole za otroke od 7. do 15. leta, “kj sojih starši lahko pogrešali doma”. Namen teh šol je bil, čim več otrok, usposobiti za predenje in tkanje v manufakturni in tovarniški proizvodnji. To dekretu Marije Terezije iz leta 1770je šolstvo stvar države. Za vse obvezna osnovna šola z minimumom znanja nemščine je bila skupni imenovalec za narodnostno pisano monarhijo. Tri tem je bilo treba premagati miselnost, da za preproste ljudi zadostuje verska izobrazba. Jezikoslovec, pravnik, in šolnik, Tlaž Kumerdej je leta 1772 zahtevaI v predlogu za organizacijo osnovnih šol na Kranjskem slovenski učni jezika Toučevali naj bi cerkovniki, primerno izobraženi za »učiteljski« poklic. Temeljni zakon iz tega obdobja je Splošna naredba iz beta 1774, kije uredila vprašanje osnovnega šolstva. Izšla je v nemščini, v slovenščino pa so jo prevedli leta 1777. Zakon uvaja sicer splošno in obvezno, ne pa tudi za vse enako šolanje, saj uvaja tri tipe šol: trivially na deželi, glavne šole v mestih in normalke v glavnih mestih dežel. Zatojepoukjiapodeželju manj zahteven od pouka v mestnih šolah. Določena je šolska obveznost od 6. do 12. leta, vendar je Ce-ta bolj zažeCena kot uresničena. Kmečkim otrokom ni bilo tre6a hoditi v šolo v času kmečkih opravik ampak^pretežno pozimi Zakon uvaja tudi nedeljske sohe za mladino s končano šohskp oßveznostjo. ŠOLSTVO V DOBI ILIRSKIM (PROVIOLC Francozi so pod vodstvom Napoleona dosegli naše kraje leta 1797 in nato Četa 1805. Drugi avstrijski osnovnošolski zakpn se je imenoval Do kitična šolska ustava za avstrijske dedne dežele inje izšehheta 1805; nastal je predvsem zaradi bojazni, da bi se širile demokratične ideje francoske revolucije. Zato, da bi šola vzgajata ubogljive podložnike, je bilo nadzorstvo nad šolo zaupano Cerkvi Leta 1809 so bde nekatere pokrajine avstrijske monarhije s schönbrunnskjm mirom odcepljene odAvstrije in združene v Ilirske province. Šolsko reformo so začeli Lrancozi izvajati leta 1810/11. Vvedli so enotno štirirazredno osnovno šolo, ki naj bi bila v vsaki občini in naj bi pripravljala učence za nadaljnje šolanje. Slovenščina je bila uvedena kot učnijezikjn s tem je bilo priznano, da materinščina ni Ce sredstvo verske vzgoje, ampafjje potrebna za izobraževanje. (PKELLMARČMO ŠOLSTVO (1814 DO 1848) Dunajski kongres je Četa 1815 Ilirske province zopet prisodi!Avstriji, ohranili so Ce ime Ilirija Sicer pa so v tem času socialne in gospodarske spremembe oaUvljena sveidira *1. S pritrditvijo oboi» zbornic državnega zbor« izdajam nastopni zakon; A. 0 Javnih ljudskih šolah. I. Namen in aredba tol. fi 1. Ljudski šoli je nalog«, otroke nravno-versko vzgajati, razvijati jim duicvne moči. oskrbovati jih s potrebnimi znanostmi in zvedenostmi, da se lahko dalje izobražujejo za življenje, in dajati jim pravo jKvlstnvo, da bodo kdaj vrli ljudje in državljani. ') fi 2. Vsaka ljudska šola, ki »e ustanovi ali se vzdržuje docela ali deloma ob državnih, deželnih ali občinskih •) Prim. H 1, 32. 71, 152. 2tM (i. od.ii ia 21.1 è i. u. r„ ssdslm bsssdfl. u priscf* pri | HO in ) II« i. i. u. r. •a • ima . Račut^tvo in gepmgjjLUgfeci Q^yijpsloy/'S* Prirodopis in prirodoslovjth ...” Zemljepis in zgodovina: :tl... Risanje:..................:..1... Petje: Telovadba: Ženska ročna dela: ..... ■} .Vs.- c/» o ■ tako : Pregled redov: Stopnja Vedenje Pridnost Napredek Zunanja oblika pismenih izdelkov 1 hvalevredno vztrajna prav dober prav lična a povoljno dovoljna dober lična 3 primerno zadoetna radosten malo lična 4 malo primerno neetaaovitna komal zadosten nelična 9 neprimerno premala nezadoaten nemarna Obrasce «3 b. Katoliška Bukvama v Ljubljani. Fotokopija spričevala Ženice Rebec ŠOLSTVO PO RAZPADU AVSTRO-OGRSKE Konec oktobra 1918 se je Avstro-Ogrska razsula, na naših tleh je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki seje nato s kraljevinama Srbijo in Črno goro združila v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, to pa se je leta 1929 preimenovalo v Kraljevino Jugoslavijo. Ta država je pomenila za Slovence določen napredek, ker je odvrnila nevarnost ponemčevanja, ki je prihajalo vse bolj do izraza v zadnjem obdobju Avstro-Ogrske. Slovensko šolstvo je bilo potrebno prenove v materialnem in idejnem smislu. Napredni duhovi iz učiteljskih vrst so si že takoj po letu 1919 prizadevali za modernizacijo in poenotenje šolske zakonodaje. V Sloveniji je po letu 1918 še naprej veljala prejšnja šolska zakonodaja, odpravili so le nemški učni jezik. Poučevati seje torej začelo v slovenskem jeziku, kot drugi jezik je bila uveden srbohrvaščina, nemščina je postala le fakultativni predmet. Šolski zakon iz leta 1929 je poenotil osnovno šolstvo v okviru jugoslovanske države. Uvedel je splošno in obvezno osemletno osnovno šolo, kar za Slovenijo ni bila novost, pač pa za nekatere druge dele Jugoslavije. Novost je bila tudi uvedba skupnega pouka za dečke in deklice. Zakon je prepovedoval telesno kazen in uvajal razrede, oddelke in ocene, kijih poznamo še danes. Do takrat je bila v šoli najbolj zaželena ocena enica, po novem pa petica. Zakon označi osnovno šolo kot “narodno šolo” in jo razdeli v : - štiriletno osnovno šolo in - štiriletno višjo narodno šolo, ki traja do dopolnjenega 14. leta starosti. Višja narodna šola na podeželju ponavadi ni imela 7. in 8. razreda, namesto tega je v zimskem času, od novembra do marca, potekal pouk kot nadomestek za nekdanjo ponavljalno šolo. Večina mladine je bila deležna le šestletnega šolanja. K osnovnemu šolstvu so sodili tudi: - otroški vrtci, šole za nezadostno razvite otroke, gospodarske šole ali strokovnonadaljevalne šole, - opismenjevalni tečaji za odrasle, - kmetijski tečaji za moške, - gospodinjski tečaji za ženske. Za delovanje šole je skrbela država. Šolarji so lahko po 4. razredu osnovne šole nadaljevali šolanje v višji narodni šoli, v meščanski šoli, v nižji gimnaziji ali v strokovnonadaljevalni šoli. ŠOLSKA DOKUMENTACIJA NARODNIH ŠOLAH & KRATICO RAZLAGO » STVARKOM KAZALOM TEI 1 DODATKOM PKFJDPISOV DKUGIM ZAKONOV. KS so v ivm 2 iAKO*«am o narodnih šoj ah J *4- . PAVLE FLERE LJUBLJANA 19» Zakon o narodnih šolah iz leta 1929 KRALJEVINA JUGOSLAVIJA DRAVSKA BANOVINA 'tjrž. narodna šol. ^oisko leto: 1932. /32). Razred: Ime učenca (-ke) Knjižica za učence narodnih šol Začetno šolsko leto^&M^.M' Štev. Izkaz o šolskem napredku. -v aaAj chkwy L—u Izkaz o šolskem napredku Kraljevina Srbov, Hrvatov In Slovencev. Šolski okraj: rjČtćjfOi, Šolsko leto : Kat. Štev. : «T/' Ji**.. rojen dne 42' J** v (na) -J^vuZUjc dne 4i-f JP*} uienjfe*'. 's' razreda, Šolsko naznanilo. 192tf v ............................. „ rim.-katol. veroizpovedanja, v šolo vstopil '< sploh ..................., tukaj dne skupine, rr". oddelka, se je ufilA tako: Četrtletje ■ i. ii. 1 III. IV. Vedenje / Pridnost z 1 1 \ t \ ! È3 Verouk . z 1 Z Branje J / z S Pisanje ... i X iSJ* *> Slovenski učni jezik . . t z •> Srbobrvatski jezik t z O- Računstvo in geometrijsko oblikoslovje z i O- Prirodopis in prirodoslovje r. / i •ZZ as § "S Zemljepis in zgodovina i i Cu J g Risamje z z Petje . . i / ? t i 'fotaasttja JV»,et z z S “ Ženska ročna dela / i a m i X \ 1 u5ni / ■ .„ Pregled redov. Stopnja Vedenje Pridnost Napredek Zunanje oblika pismenih izdelkov i hvalo vredno vztrajna prav dober prav Učna 2 povoljno dovoljna dober litina S primerno zadostna zadosten malo ličnn 4 malo primerno nestanovitna komaj zadosten neličn* 5 neprimerno premala nezadosten nomarne Šolsko naznanilo iz leta 1922 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Jaki srez: -----................. =5fiJ= "T* Šolsko leto: 19%.£/. Zf, Kat štev.: —........ Odpustnica. Äml en/-ćdne ........./Ü.____Ut'Ù.jt.C.tC ». v .............'ékJ&dt*....................................................................... -ZLatk... v osnovno šolo od —TjL—J£y/jj!L....... 1 do ter dovršil.(c....JjLjlĆl.._.. razred, _____ veroizpovedanja, je hodila ____________ 19 skupin oddelek in oddelek ponavljalne šole na tukajšnji osnovni šoli. Ob svojem izstopu iz šole je prejel.-*^ nastopne rede: Vedenje: Pridnost : Verouk............ Čitanje........... Pisanje........... Učni jezik .... Srbohrvaščina . . . t^G-rzUti. Računstvo in merstveno oblikoslovje Prirodopis in prirodoslov Zemljepis in zgodovina Risanje ...... Petje............. Telovadba .... Deška ročna dela . Dekliška ročna dela 'taXùxiL..x£6.jfxxzi. Neobvezni učni predmeti ... óx.jr...... __^žaOZafet...x/ue ,đxrff,Z -jcfaj&acLL. ____________________________ ___,.^kx.axc:._cZčĆsif._____ ___y.'jxxz.ti'._-ado/tsa -----^xax?^.u)ća.£x.ic__ Zunanja oblika pismenih izdelkov . Ker je ta ,učen.-^4L^ zadostil^7 zahtevam § 21. državnega zakona o osnovnih šolah z dne 2. maja 1883, drž. zak. štev. 53, oziroma § 17. zakona z dne 29. aprila 1873, dež. zak. štev. 21, se odpušča s tem iz šole. Upraviteljstvo J£dZ razredne osnovne šole -----. dne .Jj.JljlXl./i'J 1 7 (Jv «Av.... upravitelji^ ^ / —-----, dne ..—zL. -Odiaci 7 *[.«.... r . Ulj |#2Si*Sv7» - foniteli, ^ 192.^.. -C. J: a.t<:A-..r , Odpustnica iz leta 1929 Državna OXL&'CX. 7V.CV ljudska šola Kraljevina Jugosluviju ' fs ' / Dravska banovina v . 1 . I Štev. 3 1 x4' Šolsko leto S

v fCK-'Cl v tukajšnjem h t.v-ti . syjs oddelku učno snov četrtega razreda osnovne šole s temle uspehom : Verouk........................ Slovenski jezik............... Srbskohrvatski jezik.élr%ì^U^7~W^-:—= . (manjšinski) jezik - Narodna zgodovina...............pls^É Zemljepis..................... Računstvo z osnovami geometrije . Poznavanje prirode.................?~ Higiena.......................( Praktična gospodarska znanja . . 1 ‘ Gospodarstvo - gospodinjstvo . . ~" Ročna dela............... . , ): _ Risanje . . . ................rtrdlùtn-jff Lepopis . , . . ..............111111 WÈUÈÉÉSÉXM Pelje • • ■ ■ • ■ • -. ■ • ■ šiireiSS^iiSNiiiiSBiijjjBBgjis; To izpričevalo se izdaje učen na osnovi čl. 63. in 65. zakona o ljudskih .šolah z dne 5. decembra 1929. V L i lX ; * > , dur 3 %< " ' j(x vedeyfe: udtićuu (5), p^^bro (4), dobro (H), neprimerne id) rn\ n.sp/Si. od Urno (5), prav’dote > (4), dobre» (H), slabo (2), nezadostno (I) Založila knjižna založba tiskarne Merka? d. ti. — Komisijska prodaja v Banovinski «logi tolikih knjig in uCii v Ljubljani Izpričevalo o dovršeni osnovni šoli iz leta 1939 ČAS MED OBEMA VOJNAMA: UČENCI IN UČITELJI V SLIKI IN BESEDI V šoli je bil še vedno poudarek na lični obliki pisnih izdelkov in lepi pisavi. n/'Lc-J/4z£cu. . yjsj's,. _ čtci^rišJv. ČfoutsJmvou JjUm. ^ieu/y nsisrux CfmvsrruAs^u z&Jà/t: &Lcuhjs£ujo(juMJ^^ ^isrwu Jxpjy^uJtv. Ctao^as sp/)Jjxw/YriaJù cMss^siJjvJss'y^j/ylùIj, ^uJj^vXuj-. sLosns ^iÀy^-yCuxL^'y^uywJpxiJx/^j^ s^osJJUs Cfllu7nulLljfxJ^s/rriM-Axjy^tsrL' xls/yictsr'sissy .rpsj^uyt/s jx/ /SjJss'syyuJs. ^>čx tl>/irw JjJjou^oAMa SJ*us. ^IJštiAiJvAVsCjfsrt .UojiaX. 'Vccučk stylus sly ^Us^ussruxcmyrrY: oito^Ms^ Jta/^tsŠ^rt/i-nsvrtsj. !~^t //wJ/rsi/tstcA. Cfwsduxsrupxs str sf^ss^lj^sx/ruys/rrus ’^jvrvriiM; sùso^txx jUJÙ^soly u mf^i/ssmJsYas igg %.. jbsY&h QkJxx' s>d[ Spis Petra Jereba Fotokopija Vežbanke Spodnje fotografije so bile posnete pred šolo v Litiji v času med obema vojnama. Prikazujejo tedanje učence, učitelje in veroučitelje. Fotografija, posneta okrog leta 1924. Učenci letnika 1925 in mlajši z učiteljico Ivo Župančič, učiteljem Venom Tauferjem ter nadučiteljem Rostoharjem. Fotografija verjetno posneta okrog leta 1934. Fotografija iz leta 1935. V sredini sedijo učitelji Taufer, Župančič in Pirnik ter veroučitelj. Učenci pri prvem obhajilu leta 1939 z učiteljicama Danico Demšar in Ivo Župančič. Naslednje fotografije so zanimive zato, ker prikazujejo učence in učitelje v šoli in zunaj nje, na izletih v okolici Litije, v času med obema vojnama. Fotografija prikazuje učence generacije 1925 na šolskem izletu na Javorju z učiteljico Klovarjevo okrog leta 1932. Izlet učencev rojstnega letnika 1923 na jugoslovansko-avstrijski meji z učiteljem Pirnikom in župnikom Lovšinom. Fotografije so iz leta 1934 in 1935. Skavti oziroma taborniki, ki so se jim pridružili tudi planinci, so v času šolskih počitnic postavili svoj tabor ob izlivu potoka Reka v Savo, v tako imenovani džungli. Njihov vodja je bil gospod Pleničar. OKUPATORJEVO ŠOLSTVO 1941-1945 Leta 1941 seje pri nas začela druga svetovna vojna. Okupacijske armade so zasedle slovensko ozemlje in ga razdelile med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Litijsko področje je bilo priključeno nemškemu rajhu, v bližini pa je potekala meja z Italijo. Pri raznarodovalnem delu v slovenskih pokrajinah je okupator pripisoval največji pomen prav šolstvu. Nemci so izgnali veliko število slovenskih učiteljev in drugih izobražencev; odpirali so svoje šole in vrtce, zaposlili so svoje učitelje. Takoj leta 1941 je nemščina postala učni jezik v osnovnih in meščanskih šolah. Poleg učenja nemščine je bil pri večini učnih predmetov poudarek na spoznavanju življenjepisa Adolfa Hitlerja, petju nemških pesmi in na vojaških vajah s korakanjem. K istemu cilju je prispevala tudi zvezna mladinska nacistična organizacija Deutsche Jugend. Podatki o stanju na litijski šoli tik pred pričetkom vojne, z dne 31.3.1941: Osnovna šola Litija je imela leta 1941 deset šolskih oddelkov (7 oddelkov in 3 vzporednice) in tri oddelke otroškega vrtca. Šolo je obiskovalo 450 otrok, od tega 210 dečkov in 240 deklic. Zaposlenih je bilo deset učiteljev in tri “otroške vrtnarice” (skupno 4 moški in 9 žensk). - Učiteljska knjižnica je štela 1000 knjig, “šolarska” pa 700 knjig. Šolsko poslopje je bilo v dobrem stanju, obsegalo je šest velikih učilnic, šolsko pisarno in upraviteljevo stanovanje. KAJ SE JE DOGAJALO S ŠOLO MED VOJNO: Šolsko poslopje je ostalo nepoškodovano. Od pričetka okupacije do jeseni 1944 je služilo šolskemu pouku; potem se je vselila SS policija, ki je ostala v poslopju do osvoboditve. - Pouk je potekal od vsega začetka samo v nemškem jeziku, uporabljali so le nemške učbenike. Prvi šolski upravitelj je bil Sepp Prager, doma iz Patergassna na Koroškem. Učiteljice Olga Kopačin, Gerta Šipek in še dve dragi učiteljici so bile prav tako Korošice. Približno po dveh letih so omenjene učitelje in upravitelja zamenjali, na njihovo mesto so prišli učitelji iz notranjosti Avstrije, večinoma z Dunaja. Menjave so bile dokaj pogoste, zato vseh imen učiteljev niti ni mogoče navesti. Zadnja skupina pred osvoboditvijo je bila: šolski vodja Willi Wolderich ter učiteljice Frieda Klage, Luisa Walcher, Maria Kaise. Z mladino niso ravnali surovo, bili pa so dosledni pri načrtnem ponemčevanju otrok. Otroci nižjih razredov so obiskovali pouk dokaj redno, učenci višjih razredov pa so kmalu začeli pouk sabotirati, saj so spoznali cilje ponemčevanja. Knjižnica za učence in učiteljska knjižnica sta bili odpeljani v Kamnik. Le nekaj knjig je ostalo skritih pri domačinih. Na šoli so Nemci ustanovili manjšo knjižnico v svojem jeziku, ki pa je potem, ko se je vselila SS policija, neznanokam izginila. Že leta 1941 so bili mnogi učitelji skupaj z drugimi uradniškimi družinami izseljeni v Srbijo, od koder so se vrnili leta 1945. Ti učitelji so bili: Ana Švagelj, Ljudmila Vizjak, Drago Rostohar, Jože in Iva Župančič. Pred okupatorjem so se že na začetku vojne umaknili in odšli iz Litije naslednji učitelji: Franjo Trošt, Štefanija Klovar, Ana Krapš, Danica Demšar in šolski nadzornik Josip Dolgan. “Otroške vrtnarice” Franja Potokar, Pija Semen in Angela Ulaga so na začetku vojne ostale na mestu, kjer so bile; kasneje je Potokarjeva izstopila iz državne službe, Ulagova je bila po vojni premeščena v Ljubljano, Semenova pa je ostala v vrtcu v Litiji. DOGAJANJE V KRAJU V ČASU NOB: Prvi težek udarec je prebivalstvo Litije doletel julija 1941 z izselitvijo nekaterih naprednih družin. Prvo nedeljo v mesecu so v zgodnjih jutranjih urah prispeli kamioni, na katere so naložili mnoge učiteljske in uradniške družine, jih odpeljali v Šentvid pri Ljubljani, od tam pa v Srbijo. - Narodnoosvobodilno gibanj e j e večina prebivalstva podpirala, kar j e imelo za posledico ponovne izselitve, aretacije in zapiranje ljudi, pa tudi mučenje in streljanje zapornikov in talcev. V Begunjah so bili leta 1942 ustreljeni trije domačini. V okolici Litije so bile razne partizanske bitke, v katerih so domačini sodelovali kot voditelji. Od jeseni 1944 so naši in zavezniški letalci večkrat napadli železniški most v Pogoniku, kot tudi na nemške in domobranske postojanke v Litiji. - Iz litijske občine je odšlo v NOB preko 300 borcev, padlo jih je okoli 60, kot talcev je bilo ustreljenih 15. Borci so bili vključeni v Zasavski bataljon. Marca 1945 je bil izvršen zavezniški bombni napad na Litijo, vendar bombe večinoma niso zadele pravih ciljev. Okupatorje zapustil naš kraj 8. maja 1945, in to dokaj mimo. (Povzetek poročila šolskega upravitelja Marjana Železnika iz leta 1946) Zanimivo je, daje v Litiji skoraj ves čas vojne oziroma do jeseni 1944 tekel pouk, seveda v nemškem jeziku. V tem času so uporabljali tudi nemško dokumentacijo, osnovnošolski sistem pa je bil pretežno enak ali zelo podoben našemu: Od 1. do 4. razreda je bila Volksschule (osnovna šola), sledila je štiriletna Hauptschule (višja narodna šola oziroma meščanska šola). Zeugnisse der Deutschen Volksschule sL geb. am .. in... .......... Kreis.. ........... Sohn, Tochter de« ....... CmWkUmvUT...................... in — 'éjJduc.ji ìk •......- Krei* , ........... in.... •....... Spričevalo tretjega razreda nemške osnovne šole iz leta 1942 Volksschule in Üumu- ............._.....Kr. ...3 * Klane Sdiuljahr ... Halbjahr 1. Führung und Haltung:............................. A.IÀ*C 2. Leistungen: Leibeserziehung... al Leichtathletik b) Schwimmen Deutsch : a) mündlich b) schriitlich Heimatkunde iótArvr Geschichte: ........A........ Erdkunde..................S“ . Naturkunde: a) Lebenskunde ........... b) Naturlehre ............ c) Turnen A. d) Spiele.<*. Musik /dCi-vf* Zeichnen u. Werken Hauswirtschaft: ............. a) Handarbeit......S...... b) Hauswerk .......yf!.... Rechnen u. Raumlehre.......... Schrift ..................... KÀrVf 3. Bemerkungen . ... D.....Klaiienlehrer..... Untertchrlft dei Vaten oder leinet Stellvertreter!:.. w/'bo.. Takoj po končani vojni, torej v letu 1945, so učenci opravljali posebne izpite, da jim je bilo priznano šolanje v času okupacije. Z izpiti za nostrifikacijo, kot sojih imenovali, so učenci dokazovali svoje šolsko znanje za posamezni razred in ga tako preskočili (da niso izgubljali medvojnih šolskih let). To je bilo pomembno še zlasti za otroke, ki med vojno niso obiskovali pouka, ali za otroke iz krajev, kjer med vojno pouka sploh niso imeli. Za izkazano znanje so prejeli posebna spričevala o izpitih za nostrifikacijo. NAVDUŠENJE PO KONČANI VOJNI V Litiji se je pričel osnovnošolski pouk z nekdanjimi, to je s slovenskimi učitelji, dne 14.6.1945, torej tik pred koncem šolskega leta. Zgradba osnovne šole je ostala nepoškodovana, pač pa je manjkalo vsega drugega: opreme, učil, šolskih potrebščin, tudi učiteljske knjižnice in knjižnice za učence ni bilo. Začasna upraviteljica osnovne šole je postala domačinka Angela Künstler, ki je vodila tudi priprave na 2. kongres Zveze mladine Slovenije. Le-ta naj bi potekal v Litiji 23. in 24. junija 1945. Za ta povojni čas je bil to edinstven dogodek za slovensko mladino in navdušenje je bilo nepopisno. Priprave na proslavo 1. kongresa OF julija 1945 V teh zadnjih dveh tednih pouka so potekale zlasti intenzivne priprave na shod, pri pripravah so sodelovali učenci in učitelji. Seveda so pospravljali šolo in urejali opremo, kije bila razmetana po dvorišču. Mnogo šolske lastnine je bilo raznesene pojavnih lokalih in zasebnih hišah, vse to je bilo treba poiskati in pripeljati nazaj v šolo. V zadnjih dneh so nato otroci šolo še okrasili z zelenjem, zastavami ipd. O tem vzdušju najbolje govorita naslednja zapisa: »14. junij 1945 - prvi dan pouka: Vsi učenci 1. in 2. razreda so zbrani v enem razredu, kije ta dan tudi primemo okrašen. Tovarišica Künstler kot začasna upraviteljica šole nagovori zbrane učence, pri čemer vpleta sproti določila o dolžnostih in pravicah učencev. Poudarja razliko med ‘švabsko’ in novo šolo, tako da lahko otroci pravilno razumejo napis na tabli: MI GREMO V NOVO ŠOLO - V NOVO ŽIVLJENJE. Poudarja, koliko gorja so povzročili okupatorji, osvobodili so nas partizani, mnogi so žrtvovali tudi življenja za svobodo. Vodil jih je maršal Tito, ki še naprej kaže pot v federativno demokratično Jugoslavijo. 15. junij - drugi dan pouka: Otroci se razdele po razredih tako, kot so zapustili nemško šolo. V prvem razredu je 94 učencev (novincev in onih, ki so že obiskovali prvi razred). Zaradi pomanjkanja učnih moči se bo poučevalo v dveh skupinah, učenci se bodo razdelili po sposobnostih. Pouk se bo vršil od 8. od 10. ure (prva skupina) in od 10. do 12. ure (druga skupina). Razredna učiteljica je Danica Demšar. V 2. razredu je 80 učencev, ki se po sposobnostih ločijo v dve skupini: prva ima pouk od 8. do 10. ure, druga skupina pa od 10. do 12. ure. Razredna učiteljica je Nikolaja Vrhovnik. V 3. razredu je 67 učencev. Pouk poteka od 10. do 12. ure, ker je trenutno le ena učiteljica za 3. in 4. razred, to je Angela Künstler. (Opomba: Kasneje je prevzela 3. razred učiteljica Hermina Novak.) V 4. razredu je 58 učencev, pouk je od 8. do 10. ure. Razredna učiteljica je Angela Künstler. V 5. in 6. razredu je skupno 38 učencev (30 učencev petega in 8 učencev šestega razreda). Pouk poteka v dveh skupinah, po resničnih zmožnostih in znanju. Začasna učiteljica je Marija Gregorič«. Iz teh zapiskov je videti, daje bilo v tem času izredno pomanjkanje učiteljskega kadra: vsi se še niso vrnili iz izgnanstva, nekateri so umrli, posamezniki so odšli v druge službe. Zaradi kadrovske stiske so še precej let nameščali in premeščali učitelje z dekretom po vsej Sloveniji. Značilna je bila precejšnja fluktuacija in hkrati kratkotrajno bivanje v istem kraju. Postali smo pionirji Kljub temu so se razmere počasi urejale in v naslednjem šolskem letu, to je 1945/46, je bil v litijski osnovni šoli naslednji učiteljski zbor: Angela Künstler, Danica Demšar, Ana Rojec, Ljudmila Vizjak, Iva Župančič, Iva Bajec, Ivan Strehovec (odšel 22.5.1946), Marija Gregorič, Marija Korbar, Vlado Korbar, Drago Rostohar, Pija Semen, Cecilija Keber, Tomislava Brglez. Novi prosvetni referent je postal Marjan Železnik, ki je kmalu nato prevzel mesto upravitelja osnovne šole. Prvi dve leti po vojni je v šoli deloval še otroški vrtec, v katerem sta delali Pija Semen in Elizabeta Gajšek. Ko je bil leta 1947 ustanovljen DID (Dom igre in dela), so se vrtčevski oddelki umaknili iz šole. ŠOLSKA ZAKONODAJA PO LETU 1945 Osvoboditev leta 1945 je na šolskem področju pomenila logično nadaljevanje razvoja, ki gaje šolstvo doživelo med NOB. Sprejetje bil odlok o organizaciji osnovnih in srednjih šol, kije med drugim, v skladu z načelom ločitve cerkve od države, podržavil zasebne šole, ki sojih prej upravljali cerkveni redovi. Verouk je v prvem obdobju še ostal šolski predmet, vendar je bil neobvezen. Meščanske šole, ki so bile sestavni del prejšnjih šolskih sistemov, so ukinili, namesto njih pa odpirali nižje gimnazije. Temeljni zakon o sedemletenem obveznem šolanju iz leta 1946je dejansko pomenil korak nazaj za področja, kjer je prej veljala osemletna šolska obveznost. V bistvu je bil to izhod v sili zaradi pomanjkanja prosvetnih delavcev. V celotnem jugoslovanskem prostom pa je vseeno pomenil določeno izboljšanje dejanskega stanja. Šolski sistem je bil z novim zakonom poenoten, šoloobvezni otroci pa so bili zajeti v sedemletke iz štirih razredov osnovne in treh razredov višje osnovne šole. Te šole je na predlog okrajnih ljudskih odborov ustanavljalo beograjsko prosvetno ministrstvo. Namesto v višjih osnovnih šolah so učenci lahko nadaljevali šolanje v gimnazijah, ki so imele v tem času tri nižje razrede in pet višjih razredov. Zadnji trije razredi sedemletk so imeli predmetni pouk ter enak učni načrt in predmetnik kot nižji gimnazijski razredi. Potem ko so v letu 1950 ponovno uvedli osemletno šolsko obveznost, so del sedemletk spremenili v nižje gimnazije in so le-te postale štiriletne, enako pa so postale tudi višje gimnazije štiriletne. Nižje gimnazije so tako nastale v celi vrsti naših krajev, postale so obvezne in so izgubile značaj izbirnih šol. Tako je bilo tudi v Litiji. Odlok o obveznem osemletnem šolanju, ki je izšel oktobra 1953, je uzakonil šolsko obveznost od sedmega do 15. leta starosti. Učenci so se najprej šolali v štirih razredih nižje osnovne šole, nato so nadaljevali obvezno šolanje v višjih razredih osnovne šole ali pa v nižjih gimnazijah. Najpomembnejša prelomnica povojnega šolstva pa je nedvomno šolska reforma iz leta 1958. Splošni zakon o šolstvu iz tega leta je uzakonil osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja. PODATKI O UČENCIH IN UČITELJIH V LITIJI V šolskem letu 1946/47 so bili zaposleni v osnovni šoli: Maijan Železnik kot upravitelj šole, Iva Bajec, Tomislava Brglez, Angela Künstler, Jelka Logar, Ljudmila Vizjak, Iva Župančič. Novembra je bila nameščena Roza Salamon, decembra Amalija Skok in januaija 1947 Štefanija Klovar. V šolskem vrtcu so bile: Pija Semen, Mira Bivic in od oktobra dalje še Elizabeta Gajšek. Število učencev v šolskem letu 1946/4 RAZRED MOŠKI ŽENSKE SKUPAJ 1. 26 27 53 2. 47 41 88 3. 29 45 74 4. 43 25 68 5. 8 10 18 SKUPAJ 153 148 301 Opomba: Število učencev v petem razredu je manjše, ker so se ostali učenci vpisali v nižjo gimnazijo. Število učencev v šolskem letu 1949/50: RAZRED ŠT. UČENCEV L 71 2. 53 3. 42 4. a 32 4. b 33 Pomožni oddelek 17 SKUPAJ 248 Leta 1950 so bili v Litiji ukinjeni višji razredi osnovne šole, zato nižja gimnazija tukaj ni bila več izbirna, ampak edina oblika šolanja. Domnevam, daje bil zato ustanovljen pomožni oddelek. V njem so namreč zaključili šolsko obveznost tisti posamezniki, ki niso nadaljevali gimnazijskega šolanja. Več let je v pomožnem oddelku poučevala učiteljica Milena Jurca. Na fotografiji so učenci l.b razreda v šolskem letu 1953/54 z razredničarko Evo Malenšek in upraviteljem šole Marjanom Železnikom. Na fotografiji je četrti razred v šolskem letu 1953/54 z razredničarko Ivo Župančič in šolskim upraviteljem Marjanom Železnikom. VRTEC V OSNOVNI ŠOLI Po zakonu o narodnih šolah iz leta 1929 so k osnovnemu šolstvu sodili tudi otroški vrtci oziroma zavetišča, kot so jih takrat imenovali. Takšna možnost je obstajala očitno tudi v povojni šolski zakonodaji. Iz kronike vzgojno-varstvene organizacije je moč zaznati, daje bila v Litiji prva vzgojiteljica Franja Potokar, kije prostore za svoje delo dobila v osnovni šoli v Litiji. To je bilo okrog leta 1929 ali 1930, koje bil upravitelj šole Drago Rostohar. Toda Franja Potokar je ugotovila, da imajo največje potrebe po varstvu otrok starši, ki so bili zaposleni v predilnici, inje zato v stiku s tovarno poiskala druge prostore za delo, in sicer v dekliškem domu na Stavbah, saj je večina otrok stanovala v tem delavskem naselju. Vrtec na Stavbah in vzgojiteljica Franja Potokar okoli leta 1936 Pri opremi igralnic in nabavi igrač je Potokarjevi veliko pomagala Predilnica Litija, malico pa so otroci nosili s seboj od doma, saj ni bilo organizirane prehrane. Glede na veliko število vpisanih otrok seje Potokarjevi pri delu v vrtcu pridružila še Angela Ulaga. ZA ttu «SC A Vrtec na Stavbah in vzgojiteljici Franja Potokar in Angela Ulaga leta 1936 Vzporedno s tem vrtcem pa je nadaljeval delo tudi vrtec v litijski osnovni šoli, ki ga vodila Pija Semen. Vrtec v litijski osnovni šoli in vzgojiteljica Pija Semen okoli leta 1933 Le-ta je še posebno zaznamovala delo vrtca na desnem bregu Save, saj je ostala v njem vse do leta 1947 (tudi med vojno), ko sta se oba vrtca preselila v nekdanjo Ukmarjevo vilo na Ponoviški cesti. Vrtec v litijski osnovni šoli z vzgojiteljico Pij o Semen okrog leta 1937 Tako kot šolarji so se tudi predšolski otroci udeleževali raznih proslav in prireditev v Sokolskem domu ali v Prosvetnem domu v Litiji, ob koncu šolskega leta pa so prirejali razstave svojih izdelkov. Vsekakor pa je iz šolske dokumentacije razvidno, da sta oba vrtca (pri šoli in pri predilnici) v organizacijskem in pedagoškem smislu sodila pod osnovno šolo. Iz poročila šolskega upravitelja Marjana Železnika je razvidno, daje imela pred pričetkom druge svetovne vojne, to je po stanju 31.3.1949, osnovna šola Litija tri oddelke otroškega vrtca in zaposlene tri “otroške vrtnarice”: Franjo Potokar, Pijo Semen in Angelo Ulaga. Iz tega je moč sklepati, da sta bili Potokarjeva in Ulagova v delovnem razmeiju pri osnovni šoli, le prostore za vrtčevsko dejavnost sta imeli na Stavbah. Šele kasneje, to je med NOB, je Potokarjeva izstopila iz državne službe. Po zapiskih VVO Litija naj bi to storila zato, ker bi morala po odredbi Gestapa vzgajati otroke v nemškem jeziku. Odklonila je sodelovanje in ostala doma. Angela Ulaga je bila po vojni premeščena v Ljubljano. Pija Semenje ostala še naprej v otroškem vrtcu pri osnovni šoli. Pri delu sta seji pridružili leta 1946 še Mira Bivic in Elizabeta Gajšek (verjetno za vrtec na Stavbah). Hitre družbene spremembe po vojni in intenzivnejše zaposlovanje žensk je povzročilo še večje potrebe po družbenem varstvu in vzgoji otrok. Treba je bilo pridobiti več prostora in primernejšega okolja za vzgojno-varstveno dejavnost. Nekdanjo Ukmarjevo vilo so zato preuredili in jo prilagodili za bivanje otrok. 11 .maja 1947 je bil v njej odprt DID, to je Dom igre in dela, kot seje imenoval. Postal je samostojna vzgojno-varstvena organizacija in vanjo so se vselili otroci obeh dotedanjih vrtcev. Prvi vzgojiteljici v njem sta bili Pija Semen in Elizabeta Gajšek. Odtlej v okviru osnovne šole ni bilo več vrtca, pač pa so ga mnogo let kasneje nekako nadomestili oddelki podaljšanega bivanja. Ukmarjeva vila na Ponoviški cesti, preurejena leta 1994, ko so v njej dobile prostore razne družbene dejavnosti ŠOLSKA REFORMA 1958 - ENOTNA OSNOVNA ŠOLA Splošni zakon o šolstvu, ki gaje sprejela FLRJ leta 1958, je dal temelje novemu šolskemu sistemu in šolski reformi, ki seje postopoma začela izvajati. Šolska reforma iz leta 1958 je bila ena od najpomembnejših prelomnic v razvoju osnovnega šolstva. Zanjo je bila značilna socialistična usmerjenost in enotnost v izobraževalnem in vzgojnem smislu. Odpravljena je bila nižja gimnazija in z njo dvojnost v sistemu osnovnega šolanja. Osemletna osnovna šola je postala edina oblika obveznega osnovnega šolanja na ozemlju Jugoslavije. Število osnovnih šol se je zmanjšalo na račun krčenja nižje organiziranih šol, večalo pa se je število centralnih (matičnih) šol. V večjih krajih so bile organizirane popolne osemletne šole, v manjših le štiriletne podružnične šole. Uveljavljeno je bilo družbeno upravljanje šol v skladu z ustavo, zakonom in statutom šole. Pri upravljanju so sodelovali tudi občani in predstavniki zainteresiranih organizacij. Učni načrt je bil enoten, upošteval je notranjo diferenciacijo v smislu različnih znanj in veščin posameznikov, poudarjal je tudi individualni pristop do učenca. V šole so se uvajale sodobnejše oblike dela z učenci, večji poudarek je bil na razširjeni dejavnosti šole. To je narekovalo nove načine urejanja šolskih prostorov in opremljanja šol. POTEK IN IZVAJANJE REFORME V LITIJI O izvajanju šolske reforme leta 1958 je ravnatelj Stane Roglič poročal naslednje: » V letošnjem šolskem letu sta bili z Odlokom Občinskega ljudskega odbora Litija ukinjeni Nižja gimnazija in Osnovna šola v Litiji, z istim odlokom pa je bila vzpostavljena ena popolna osemletna šola v Litiji. V šolo se je vpisalo 661 otrok, ki so razporejeni v 13 učilnicah, v 8 razredih, v 21 oddelkih. Vse učilnice razen ene so zasedene v dveh izmenah. V šoli gostuje tudi šola za učence v gospodarstvu, ki zaseda tri razrede in to trikrat tedensko popoldne. Prav tako gostuje v šolskem poslopju glasbena šola, ki zaseda nekaj manjših prostorov (kabinetov) in eno učilnico celodnevno. Učiteljski zbor šteje skupno z ravnateljem 28 članov in je imel otvoritveno konferenco v petek, 5. septembra 1958, na kateri se je poleg ostalih vprašanj izdelal tudi program dela za prvo polletje. Glede kadrovske zasedbe je šola v letošnjem letu številčno zadovoljivo zasedena, razen pouka telovadbe, za kar bi potrebovali eno stalno učno moč. Pouk se je pričel odvijati v vseh oddelkih normalno brez večjih zaprek. Zaradi tehničnih ovir (primopredaja in ureditev nekaterih prostorov) se je pričel pouk 8. septembra 1958. V prvih štirih razredih se je pričelo z delom po novem učnem načrtu, v ostalih štirih razredih pa po učnem načrtu za nižje gimnazije. Vsi učitelji so morali do konca meseca septembra sestaviti učne načrte po navodilih, ki so jih dobili na konferenci učiteljskega zbora. Za izboljšanje dela si je zbor sestavil sledeči program: 1. Stalno in vsestransko poglabljanje v strokovnem in metodičnem pogledu. Iskanje novih naprednih metod za pouk posameznih predmetov. Ideološko in politično izpopolnjevanje učiteljev. Organizirane bodo redne mesečne študijske konference. 2. Urejena bo tudi študijska knjižnica, v kateri bodo na razpolago učiteljem vsi najnujnejši pripomočki za strokovni, pedagoški in ideološki študij. Knjižnica bo za začetek vsebovala cca 2200 zvezkov. 3. Razgibalo in utrdilo se bo delo pionirske organizacije, za kar je bil določen posebni štab. Delovati sta začela tudi radioamaterski in modelarski krožek, v mesecu oktobru pa bo ustanovljen še krožek mladih zadružnikov, v katerem bodo sodelovali in dajali pomoč kmetijski strokovnjaki Poslovne zveze. Krožek bo imel na razpolago ves šolski vrt in sadovnjak. V letošnjem letu je bil uveden tudi predmet domačega gospodinjstva, za katerega imajo dijaki precej zanimanja. Za tehnični pouk pa smo porabili eno uro telovadbe, katera je pri nas skrčena na dve uri. Za tehnični in gospodinjski pouk imamo tudi primerno urejene prostore, vendar nam primanjkuje sredstev za nabavo raznega inventarja (orodje, posoda itd.) Težave: Zelo nam primanjkuje primernih prostorov za ureditev kabinetov, ker nam jih precej zaseda glasbena šola. Uradni dokumenti so bili natiskani šele koncem septembra, zaradi česar smo imeli prilično dosti zaprek. V bodoče bo treba zadostno število šolskih knjig in raznih učnih pripomočkov, kakor tudi uradnih tiskovin, pravočasno natisniti. Na splošno pa se kaže pri vsem učnem osebju veliko zanimanje za poglabljanje učno-vzgojnih metod, za iskanje novih oblik dela terza ideološko izpopolnjevanje.« POVEZAVA OBEH ŠOLSKIH ZGRADB Poleg vsebinske prenove osnovne šole je potekala tudi reorganizacija šolstva v Litiji. Osnovna šola v Litiji je postala matična šola, ki so ji bile najprej pripojene podružnične šole Kresnice, Ribče, Hotič, Sava, Jevnica, nekaj let kasneje, to je leta 1964, pa še podružnične šole Vače, Polšnik in Konjšica. S tako organizacijo, ki so jo leta 1979 dopolnili še oddelki prilagojenega programa osnovne šole, je sodila med največje šole v Sloveniji. Ne glede na enotnost osnovnošolskega programa je v matični šoli v Litiji potekal pouk še vedno v dveh ločenih sosednjih stavbah: v dosedanji osnovni šoli in v dosedanji nižji gimnaziji. Zato seje leta 1963/64 že začelo razmišljati o dejanski povezavi obeh osnovno-šolskih zgradb. Izdelani so bili načrti za delno adaptacijo obeh šolskih poslopij in za prizidek med njima. Načrte je izdelala firma Slovenija Projekt iz Ljubljane, izvajalec gradbenih del pa je bilo gradbeno podjetje Gradbenik iz Litije. Začetek gradbenih del 2. junija 1964 Prizidek je vseboval: kletne prostore z delavnico, učno kuhinjo, garderobe in kurilnico za centralno ogrevanje. Pritličje vmesnega prizidka je pridobilo tri učilnice. Prvo nadstropje pa je s prizidkom pridobilo zbornico, garderobo za učitelje, pisarno in knjižnico. Vsa gradbena dela so bila končana poleti 1966, takrat je bil ravnatelj šole Slavko Pevec. Slovesna otvoritev novega vmesnega dela, ki je obe šolski zgradbi povezal v eno, je bila ob občinskem prazniku, to je 24. decembra 1966. Ta danje bila na šoli odkrita tudi spominska plošča narodemu heroju Dušanu Kvedru, po katerem seje šola od tedaj naprej imenovala. Vmesni prizidek je povezal obe šolski zgradbi. Pogled z zadnje strani DEJAVNOSTI V REFORMIRANI OSNOVNI ŠOLI Krožki V šolskem letu 1963/64 je bilo v matični šoli v Litiji 833 učencev. Delo šole je bilo obogateno s številnimi interesnimi dejavnostmi za učence in sicer v obliki krožkov oziroma organizacij. Bile so naslednje: pionirska organizacija za učence od 2. do 7. razreda mladinska organizacija za učence 8. razreda klub Organizacije združenih narodov mladinski odsek planinskega društva pionirska zadruga s sadjarskim in čebelarskim krožkom lutkarski krožek šahovski krožek dramatski krožek podmladek Rdečega križa Slovenije fotokrožek pionirska šola namiznega tenisa strelski krožek otroški pevski zbor mladinski pevski zbor JPI - Jugoslovanske pionirske igre z geslom Tehniko mladini Interesne dejavnosti in krožki, ki so se odvijali na šoli, so se navadno končali z raznimi tekmovanji. Nekaj utrinkov s tekmovanj nam prikazujejo naslednje fotografije. Šahovsko tekmovanje Namiznoteniško tekmovanje Tekmovanje mladih tehnikov Tekmovanje mladih fotografov Ekipa košarkaric Pionirska šolska zadruga V programu prenovljene osnovne šole je bila tudi oživitev delovne in proizvodne vzgoje učencev, zato so bile ustanovljene pionirske šolske zadruge. V Litiji so bili v njej vključeni sadjarski, vrtnarski in čebelarski krožek. V ta namen so učenci pod vodstvom učiteljev obdelovali zelenjavni in sadni vrt, gojili čebele in pridelovali med, pridelke pa so uporabili v šolski kuhinji. Obdelovanje šolskega vrta Mladinska organizacija V osnovni šoli sta učence in vse njihove dejavnosti povezovali pionirska in mladinska organizacija. Delno sta bili sicer idejno usmerjeni, vendar so bile v njihovem programu tudi konkretne naloge. Ena izmed nalog mladinske organizacije je bila pomoč pri obiranju sadja na Kresniškem vrhu. Ker je bil cilj osmošolcev zbiranje denarja za končni izlet, so se akcije seveda z veseljem udeležili. Na Kresniškem Vrhu pri obiranju jabolk leta 1970 Pustovanje ima v Litiji bogato tradicijo. H kulturnemu udejstvovanju šole in ohranjanju etnoloških značilnosti kraja je vedno sodilo tudi sodelovanje šole v pustnih prireditvah in karnevalih: Maškare Po letu 1968, zlasti do leta 1980/81 je bilo dano veliko poudarka kulturnemu dogajanju znotraj šole. Deloval je dramski krožek, ki je vsako leto pripravil več nastopov in predstav za učence, poleg tega so bili za učence organizirani obiski raznih gledaliških predstav. To je bil čas poudarka na bralni kulturi učencev, šolska knjižnica seje začela bogatiti z novimi, vedno bolj vabljivimi knjigami, za branje so bili učenci spodbujani tudi preko pridobivanja bralnih značk. Ob kulturnih dnevih in ob drugih priložnostih so učence obiskovali literarni ustvarjalci, gledališki igralci, glasbeniki, likovniki, ilustratorji. Pri pridobivanju umetnikov za tovrstne nastope je bil zlasti uspešen učitelj in pomočnik ravnatelja Miloš Djukić. V omenjenem dvanajstletnem obdobju od 1968 do 1980 so torej šolo obiskali naslednji ustvarjalci: Branka Jurca, mladinska pisateljica in urednica Cicibana Ferdo Godina, mladinski pisatelj Vida Brest, pesnica Marlenka Stupica, slikarka in ilustratorka Polde Bibič, dramski igralec Elvira Kralj, dramska igralka Niko Grafenauer, pesnik Ivo Zorman, mladinski pisatelj Smiljan Rozman, mladinski pisatelj Miško Kranjec, pisatelj Ladko Korošec, operni pevec Božo Kos, karikaturist Bogdana Stritar, operna pevka Alenka Gerlovič, slikarka Mina Jeraj, gledališka igralka Brane Ivanc, gledališki igralec Jože Šmit, pesnik Tone Kuntner, pesnik Tone Pavček, pesnik Jože Snoj, pesnik Kajetan Kovič, pesnik - Mila Kačič, gledališka igralka in pesnica Karel Grabelj šek, pisatelj France Kosmač, pesnik, dramatik in režiser Zlata Ognjanovič, operna pevka Rudolf Franci, operni pevec Ciril Cvetko, pianist Cita Potokar, slikarka in ilustratorka Saša Miklavc, gledališki igralec Ela Peroci, pesnica in mladinska pisateljica - Leopold Suhodolčan, pisatelj Štefka Drolc, gledališka igralka Glede na to, da so nekateri med naštetimi umetniki gostovali v Litiji večkrat, so imeli učenci veliko možnosti, da so spoznali njih osebno in njihova dela. Športne dejavnosti Ker šola ni imela lastnega igrišča, so se športne dejavnosti odvijale še naprej na košarkarskem igrišču ob Savi, ki je bilo kasneje porušeno zaradi gradnje novega mostu. Na košarkarskem igrišču ob Savi Razna tekmovanja so še vedno potekala na nogometnem igrišču v Gradcu. Na nogometnem igrišču Pouk telesne vzgoje je bil organiziran tudi v naravnem okolju ob Savi (Kleče, Sejmišče, Zavrbje), kar je bilo ob lepem vremenu seveda privlačno. Tek ob Savi Pouk telesne vzgoje seje še vedno odvijal tudi v mali telovadnici v kleti šole in v telovadnici nekdanjega sokolskega doma, in sicer vse do leta 1975, ko je bil zaradi sanitarnih razlogov zaprt. Toda kljub tako slabim pogojem za pouk športne vzgoje, so litijski učenci pod vodstvom trenerja Ivana Pavlice leta 1975 postali državni prvaki v nogometu. litijski pionirji državni prvaki v nogometu Na letošnjem državnem prvenstvu pionirjev v nogometu, ki je bilo v Zagrebu so presenetili litijski pionirji, ki so zastopali barve Slovenije in postali državni prvaki. Pohvala gre vsem nastopajočim, ki so poleg pouka še vestno trenirali in pa njihovemu vodji tov. Ivanu Pavlici. Tako bo prihodnje leto finale državnega nogometnega prvenstva pionirjev v Litiji in naši pionirčki bodo branili naslov državnih prvakov. Kopija iz časopisa Predilec - julij 1975 Šolsko igrišče Za potrebe šolskih športnih aktivnosti so bila opravljena določena dela na šolskem dvorišču in del tega so 7. novembra 1964 asfaltirali. To je že pomenilo večji obseg telesnovzgojnih dejavnosti in iger, ki so se lahko odvijale na tem prostoru; v zimskem času je asfaltirano igrišče postalo celo drsališče. Leta 1972 so zaradi gradnje mostu porušili nekdanje košarkarsko igrišče ob Savi, nato pa namenili šolski vrt za potrebe košarkarjev. Šolski vrt so torej leta 1972 spremenili v košarkarsko igrišče in ob njem postavili tudi tribune za gledalce ter ustrezno stavbo za garderobo, umivalnice ipd. V dopoldanskem času je bilo to igrišče namenjeno šolarjem osnovne šole, v popoldanskem času pa članom oziroma igralcem košarkarskega kluba. Ta prostor je pomenil v tistem času veliko pridobitev za šolske prireditve. Najbolj množične in tudi temeljito pripravljene so bile parade ob vsakoletnem Dnevu mladosti. Proslava ob Dnevu mladosti na košarkaškem igrišču pri šoli Proslave ob Dnevu mladosti na košarkaškem igrišču pri šoli Za “dan šole” je bil določen 9. april, posvečen obletnici rojstva Dušana Kvedra, po katerem seje šola v Litiji imenovala v letih od 1966 do 1992. Na ta dan so se vrstile v šoli različne prireditve. Vrsto let je bil na ta dan obrambni dan šole, namenjen ohranjanju tradicij NOB. Občasno je bil ta dan namenjen samoupravljanju učencev. Nekaj let pa so potekale na ta dan akcije “NNNP - nič nas ne sme presenetiti”; nazadnje pa so bila na ta dan organizirana tekmovanja s področja ljudske obrambe in zaščite. Dan šole kot obrambni dan Tek zmage Vsakoletni tek zmage, ki je bil organiziran v maju in so se ga udeleževali tudi osnovnošolci, se je končal pri spomeniku padlim borcem. Prireditev je spremljala množica gledalcev. Na cilju Ob občinskem prazniku so navadno predstavniki osnovne šole - pionirji obiskali večje delovne organizacije v občini in jim čestitali. Najbolj tesno je bilo sodelovanje s Predilnico Litija, ki je pogosto prevzela pokroviteljstvo nad raznimi šolskim prireditvami. Na obisku v predilnici Počitniška kolonija v Ankaranu Organizacija počitniške kolonije v Ankaranu je bila prvič prepuščena šoli leta 1967, ko jo je vodila tedanja ravnateljica Eva Malenšek. Čeprav je bilo to letovanje v zelo skromnih razmerah, v lesenih barakah in delno v šotorih, postavljenih na zasebnem zemljišču, je prinašalo otrokom in posredno tudi staršem veliko veselja. Pogodbo za uporabo zemljišča (občina Koper in občina Litija) so sicer predhodno sklenile druge družbene organizacije (Zveza borcev), ki so že nekaj let pred tem uporabljale to lokacijo za razne oblike letovanja odraslih, v zadnjih letih pa je bila namenjena predvsem letovanju šolskih otrok. Pogodba za nadaljevanje letovanja v tem predelu ni bila več obnovljena po letu 1976, ker je bilo to območje Ankarana predvideno za pozidavo. Občina Litijaje ob izgubi možnosti letovanja v Ankaranu iskala druge oblike za bivanje otrok na morju. Z deležem iz občinskega samoprispevka si je občina Litija zagotovila uporabo paviljona za letovanje na Debelem rtiču, kamor so litijski otroci odhajali v šolsko kolonijo in v šolo v naravi nekaj naslednjih let. ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA Ledino šolskega svetovalnega delaje orala Eli Damjan, ki kot šolska socialna delavka dela na šoli od 1.4.1967. To je bil začetek uvajanja šolskega svetovalnega dela v osnovne šole. Pomembna delovna področja v tem času so bila zlasti: predhodne organizacijske priprave za izvajanje male šole za vse otroke, uvajanje oddelkov podaljšanega bivanja, regresiranje šolske prehrane, priprave za razvrščanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju kot pogoj za vključevanje v posebne oblike šolanja, organizacija in vodenje šolske kolonije, obravnave otrok s posebnimi potrebami, vodenje šolske skupnosti učencev. Kot drugi član šolske svetovalne službe seje v litijski osnovni šoli zaposlil leta 1974 pedagog Franci Maver, ki je tovrstno delo opravljal le kratek čas, saj je kmalu prevzel mesto pomočnika ravnatelja. Kot pedagog je v delo šole uvajal vzgojne načrte ter v okviru šolske samouprave oddelčne konference. Konec leta 1977 je umrl. Strokovno delo občinske logopedske službe je leta 1973 začela opravljati logopedinja Irena Ivanušič; sedež svojega delovanja je imela ves čas v prostorih osnovne šole v Litiji, kjer je še sedaj. Kot pedagoginja seje socialni delavki pridružila leta 1983 Gabrijela Komotar-Hauptman, kije svoje delo opravljala do leta 1993, ko je postala ravnateljica Osnovne šole Litija. Poudarek njenega delaje bil na uvajanju nivojskega pouka v višje razrede osnovne šole oziroma diferenciacija pouka ter delo z učenci s specifičnimi učnimi težavami, izvajanje strokovnega izobraževanja za učitelje in sodelovanje pri vseh oblikah razvoja šole. Od leta 1978 do leta 1992 je bil sedež šolske svetovalne službe v osnovni šoli na Graški Dobravi, kjer je bil tudi sedež vodstva šole. Delo je torej potekalo v določenih dneh v eni oziroma v drugi šoli. Šele po osamosvojitvi obeh šol v mestu Litija, po letu 1992, je tudi šolska svetovalna služba ponovno dobila mesto v »svoji« šoli, za vsako šolo je potekalo kadrovanje zase. V Osnovni šoli Litija so bile poleg socialne delavke zaposlene še pedagoginje: Branka Lončarič leta 1993/94, Milena Vidovič od leta 1994 do leta 1997, Milena Dimeč od leta 1997 dalje. PRIPRAVA OTROK NA VSTOP V PRVI RAZRED Priprava otrok na vstop v prvi razred oziroma »mala šola« poteka v Litiji od leta 1967 dalje. Vrsto let je bila to le trimesečna mala šola, in sicer v spomladanskih mesecih pred vstopom v šolo, obiskovali so jo vsi vpisani otroci. Mala šola je potekala v vrtcu, saj v šoli ni bilo prostora. Prva oddelka male šole sta vodili vzgojiteljica Olga Primožič za otroke, ki so bili vključeni v vrtec, učiteljica Majda Baumkircher pa za otroke, ki niso obiskovali vrtca. Število ur trajanja male šole seje z leti povečevalo, nekoliko tudi vsebina in organizacija. Zadnja leta namreč pripravo na šolo izvaja izključno vzgojno varstvena organizacija, torej jo vodijo vzgojiteljice, število ur se je povečalo, poteka pa skoraj celo šolsko leto. PODALJŠANO BIVANJE UČENCEV V intenzivnem obdobju samoupravljanja, ko je bila značilna še polna zaposlenost, je naraščala tudi zaposlenost žena. S tem so se porajale vedno večje potrebe po otroških vrtcih, v šoli pa po oddelkih podaljšanega bivanja, v katerih naj bi otroci prebili čas do vrnitve staršev iz službe. V osnovni šoli v Litiji je bil prvi oddelek podaljšanega bivanja odprt leta 1972, zaradi pomanjkanja prostora v šoli (dvoizmenski pouk) je imel prostor v vrtcu, vodila pa gaje učiteljica. Ko seje število vključenih otrok povečevalo, je seveda rastlo tudi število oddelkov PB. Tako je npr. v šolskem letu 1978/79 obiskovalo PB že 87 učencev od L do 4. razreda, ki so bili razporejeni v pet oddelkov. Nekaj let kasneje so se začela družbena sredstva za financiranje dodatnega programa, v katerega so umestili tudi podaljašano bivanje, krčiti; finančni delež stroškov staršev se je večal, zato se je zanimanje družin za podaljšano bivanje zopet zmanjševalo. Financiranje tovrstne šolske dejavnosti je po letu 1992 spet zagotovljeno s strani države, od tedaj sta v litijski osnovni šoli odprta vsako leto dva oddelka PB za učence nižje stopnje. STANOVANJSKA POLITIKA Stanovanjski skladi, oblikovani iz obveznega mesečnega prispevka vseh zaposlenih, in ugodna posojila šolam za nakup stanovanj učiteljem so omogočili boljše kadrovsko načrtovanje in strokovno zasedbo delovnih mest, saj je šola mladim učiteljem lahko omogočila v doglednem času priti do stanovanj. Tako so bila v letu 1974/75 za šolo v Litiji kupljena štiri stanovanja, v letu 1976 dve stanovanji, v letu 1977 tri stanovanja, v letu 1980 eno stanovanje in naslednje leto še eno. To je pomenilo veliko pridobitev za mlade družine, za šolo pa večjo stalnost in večjo strokovnost učiteljskega kadra. OBČINSKI SAMOPRISPEVKI ZA GRADNJO IN OBNOVO ŠOL TER VRTCEV Prvi občinski samoprispevek za gradnjo in obnovo šol in drugih vzgojnovarstvenih organizacij je bil izglasovan na referendumu 19.4.1969. Po petih letih je sledil referendum za drugi samoprispevek, kije bil 17.11.1974. Tretji občinski samoprispevek pa je bil izglasovan 11.11.1979. Novi način zbiranja finančnih sredstev za družbene namene je pomenil novo kvaliteto za delo na področju šolstva. Z deležem tako zbranega denaija (skupaj z ostalimi občinskimi sredstvi) so bili namreč na novo zgrajeni ali posodobljeni mnogi prostori za šole in vrtce. Pravzaprav je bilo v nekaj letih zgrajenih toliko novih prostorov, kot jih ni bilo od preloma stoletja GRADNJA NOVE ŠOLE NA GRAŠKI DOBRAVI Ob koncu šestdesetih let, koje bila ob velikem številu učencev, bogatitvi šolskega programa in vključevanju vse večjega števila otrok v razne oblike šolskih dejavnosti (podaljšano bivanje, dodatni pouk, dopolnilni pouk, krožki) aktualna družbena težnja po uvedbi celodnevne šole, je postajalo vse bolj aktualno razmišljanje o gradnji nove šole v Litiji. Pojavljale so se ideje za različne lokacije, nazadnje je obveljala zamisel, da bi novo šolo zgradili na levem bregu Save, na Graški Dobravi. Misel je postala uresničljiva po izpeljavi prvega in drugega občinskega samoprispevka. Samoupravna interesna skupnost za izgradnjo šolskih objektov v občini Litija je vodila vse aktivnosti v zvezi z odkupom zemljišča, načrti in gradnjo šole. Načrte za šolo je izdelal arhitekt Stane Dolenc. Gradnjo je prevzelo in opravilo Gradbeno obrtno podjetje Komunala Litija, investitor pa je bila Skupščina občine Litija oziroma omenjena samoupravna interesna skupnost. GRADBENO OBRTNO PODJETJE KOMUNALA" LITI JÄ OSNOVNA ŠOU LITIJA ' I Off JEK 7 - KMJALEC -+ INVESTITOR -+ PROJEKTANT -► COP KOaUHKLV LITIJA ; j SOB UTUK STA(C_Đffl,E.NC8 va reo vo hosto», laet litijske predilnice, fct Je v prvi vrsti interesiram, da ae zgradi melčanika sola, aaj Je večina učencev oziroma učenk, otrok nallb skrf nih predilntlkib rodbin. Prostor je soln-čen, mjbhžji stanovanj večine teh otrok. Drugi tak prostor je parcela gostilničarja g. Franko Cerarja med litijskim glavarstvom, Rotarjeve vilo In cesto, ki vodi proti Ponovičam. Je v središču, aoin-Čen in dovolj obsežen. Tretji prostor Je stavbna parcela pod cesto, ki vodi na Grbin, med Jamikovo in Vidovičevo vilo, last gostilničarke ge. Alojzije Pleničar, četrt! nad to cesto pod Oblakovim gozdičkom, last vpok. podpolkovnika g. Roblek«, ki pa ne pride toliko v poštev, ker je zaradi gozda precej v senčni legi. Najidealnejši prostor pa je na litijski Dobravi, na sedlu med Litijo In èmartnom. St Članek iz časopisa Slovenec, 10.7.1936 Tamburaški orkester Meščanske šole Litija, ki ga je vodil ravnatelj Vlado Rojec okoli leta 1936 Litijski fantje pred zgradbo, kjer je bila meščanska šola okoli leta 1940. Meščanska šola v Litiji je imela pravzaprav kratko zgodovino. Delovala je le do leta 1941, ko seje pričela druga svetovna vojna. Tedaj so delo nadaljevali Nemci, šolaje postala Deutsche Hauptschule, njen ravnatelj paje bil Zischkale. Pouk je potekal v skladu s cilji okupatorja, torej v nemškem jeziku in seveda z nemškimi učitelji. Zeugnis der Deutschen Hauptschule Mitteilungen an die Eltern. i-. Tkn&ćttć Sdialrt der — Kirne der fJLf. HiUfedii „., __________. Kreil. ......._ gehör« «i ifjUEffJ . i LITI J A MATIČNA KNJIŽNICA VI. POMEMBNE LETNICE V RAZVOJU ŠOLSTVA V LITIJI Leto 1852: Prva zasebna šola v Litiji je bila v Farbaijevem gradu. Obiskovali sojo otroci premožnejših staršev, ki so sami vzdrževali učitelja. Ostali litijski otroci so hodili v šolo v Šmartno, kjer je obstajala šola že mnogo prej, saj je bila to “fama šola”. Leto 1876: Dograjeno je bilo prvo šolsko poslopje v Litiji v sedanji Jerebovi ulici, na mestu, kjer je trgovina TUŠ. To je bila dvorazrednica. Pouk seje pričel v njej v šolskem letu 1877/78 inje potekal do leta 1912. V omenjeni zgradbi je bil po izselitvi šole sedež občine. Ta stavba je bila v potresu leta 1963 poškodovana, kasneje pa porušena; na njenem mestu stoji del današnjega občinskega poslopja. Leto 1912 : Zgraj ena j e bila nova štirirazrednica, in sicer iz sredstev občine Litija-Hotič. To je bila za tiste čase velika, lepa in modema stavba. Načrte zanjo je izdelal in vodil potek gradnje arhitekt in stavbenik Viljem Treo. Okrog šole sta bila lep vrt in sadovnjak. V tej zgradbi poteka pouk še danes (rumeni del današnje osnovne šole). Leto 1929: V tem letuje pričela s poukom tudi Vajenska šola raznih strok v Litiji in sicer kot splošna strokovnonadaljevalna šola. Prostore je imela v osnovni šoli v Litiji in tudi vodili sojo osnovnošolski upravitelji. Trajala je do leta 1960. Leto 1935: Ustanovljena je bila Meščanska šola v Litiji (kot nadaljevalna šola oziroma kot višji razredi današnje osnovne šole, vendar je bila to selekcionirana in neobvezna šola - bila je pogoj za vključitev v srednje šole). Meščanska šola je imela svoje prostore v stavbi dekliškega doma na Stavbah, trajala pa je do začetka druge svetovne vojne. Med vojno (1941 do 1945) je delovala kot nemška Hauptschule, imela je nemško govoreče učitelje in nemško vodstvo. Leto 1945: Po vojni je bila namesto meščanske šole ustanovljena Nižja gimnazija v Litiji. Sprva je delovala še v prostorih dekliškega doma na Stavbah, leta 1947 pa se je preselila v prostore bivšega sodišča, kjer poteka pouk še sedaj (zeleni del osnovnošolske zgradbe na Cesti komandanta Staneta 2). Nižja gimnazija je imela štiri letnike. Bila je selekcionirana šola, saj je bila namenjena učencem, ki so se nameravali šolati v srednjih šolah. Ta šola je imela mesto centralne šole v občini. Nižja gimnazija je trajala do leta 1958, koje bila s šolsko reformo ukinjena. Leto 1953: Leta 1953 je bila v Litiji ustanovljena Nižja glasbena šola, kije dobila “začasne” prostore v nekdanji nižji gimnaziji, kasneje v osnovni šoli, kjer je še sedaj. Organizacijsko sodi glasbena šola pod Zavod za izobraževanje in kulturo Litija. Leto 1958: Spremenjeni šolski sistemje uvedel enotno osemletno osnovno šolo. V Litiji to ni pomenilo bistvenih sprememb za učence. Še vedno je potekal pouk za prve štiri razrede v prostorih nekdanje osnovne (ljudske) šole, za štiri višje razrede pa v prostorih nekdanje nižje gimnazije. “Enotna” osnovna šola je torej delovala v dveh sosednjih zgradbah. Vir: Razglednica, Martin Brilej Leto 1965: Od tega leta dalje delujejo v okviru litijske osnovne šole oddelki šole s prilagojenim programom; nekaj let, t.j. od 1969 do 1979, pa je bila to celo samostojna šola. Leto 1966: V tem letu je bil zgrajen prizidek med obema osnovnošolskima zgradbama. Tako je bila šola povezana med seboj in spremenjena v eno zgradbo, hkrati pa je šola pridobila s prizidkom pisarniške prostore, zbornico in nekaj manjših učilnic. Šola je tedaj dobila ime po narodnem heroju in seje poslej imenovala Osnovna šola Dušan Kveder-Tomaž Litija. Nad ravnim delom vmesnega prizidka med obem šolama je bila leta 1998 zgrajena streha dvokapnica, s tem pa so bili na novo pridobljeni prostori za knjižnično dejavnost osnovne šole. Leto 1977: Leto 1985: Iz prvega občinskega samoprispevka je bilo zgrajeno novo šolsko poslopje na levem bregu Save, v Gradcu. Ta šola je za nekaj let prevzela vodilno vlogo v razvoju šolstva v mestu Litija. Organizacija pouka je bila namreč takšna, da so se v njej šolali vsi učenci višjih razredov iz Litije, medtem, koje v “stari” šoli na desnem bregu Save potekal pouk le za učence od 1. do 5. razreda. V graški šoli je bila tudi uprava za obe osnovni šoli. Predvsem zaradi nagle stanovanjske gradnje na desnem bregu Litije je število prebivalcev in s tem tudi število šolaijev hitro naraščalo. Kmalu se je pokazalo, da sta ob obstoječih šolskih normativih obe litijski šoli premajhni. Zato je bil iz sredstev drugega občinskega samoprispevka zgrajen prizidek z desetimi učilnicami k “stari” šoli na desnem bregu Litije. Leta 1985 je bil torej ponovno uveden pouk od 1. do 8. razreda v omenjeni šoli. Obe litijski šoli stabili še vedno organizacijsko povezani, imeli sta isto vodstvo in isto ime. Leto 1991/92: Med obema litijskima osnovnima šolama je bila velika razlika tudi v zunanjem videzu. Stara šola na Rozmanovem trgu je potrebovala “novo obleko”, ki jo je dobila z obnovljeno fasado. Različne barve fasade nakazujejo razvoj posameznih delov šole oziroma faze dograjevanja in spajanja: nekdanje sodišče je dobilo svetlo zeleno barvo, osnovnošolska zgradba se sonči v rumeni, povezovalni prizidek med obema stavbama je nevtralne bele barve, prav takšen je tudi prizidek na južni strani šole. Leto 1993: Pri vsakodnevnem delu v obeh litijskih šolah se je sčasoma nakazovala vedno večja potreba po odcepitvi, po samostojnosti vsake od obeh šol. V letu 1993 je tako v resnici prišlo do ločitve v pedagoškem, organizacijskem in finančnem pogledu. Šoli sta postali dve samostojni ustanovi, dobili sta tudi vsaka svoje ime: Osnovna šola Gradec in Osnovna šola Litija. Leto 1997: V Litiji se je vrsto let nakazovala potreba po ustanovitvi neke srednje šole, ki bi olajšala pogoje šolanja določenemu številu dijakov, še zlasti tistim iz okolice Litije. Litijani so namreč znani po svoji vsakodnevni vožnji v Ljubljano, med vozači zavzemajo precejšen delež prav srednješolci in študentje. V letu 1996 je torej dozorela želja po srednji šoli in prevladala je odločitev za ustanovitev splošne gimnazije. Na podlagi pisnega dogovora, ki sta ga sklenila minister za šolstvo in šport in litij ski župan, j e bila leta 1997 ustanovlj ena Gimnazij a Litij a. Z delom je začela L septembral997, začasno ima prostore v prizidku Osnovne šole Gradec, načrtovana pa je gradnja samostojne zgradbe v bližini sedanje lokacije. Gimnazija Litija VII. UPRAVITELJI-RAVNATELJI ŠOL V LITUI V OBDOBJU OD 1877 DO 2000 UPRAVITELJI OSNOVNE (LJUDSKE, NARODNE) ŠOLE: 1. Kunšič Anton od 1877 do 1878 2. Žvokelj Tone od 1878 do 1879 3. Capuder Josip od 1879 do 1890 4. Ravnikar Jernej od 1890 do 1893 (ali 1892) 5. Slane Franc od 1893 do 1897 6. Verbič Josip od 1897 do 1898 7. Kostanjevec Josip od 1898 do 1901 8. Andoljšek Bernard od 1901 do 1926 9. Rostohar Drago od 1926 do 1940 10. Trošt Franc od 1940 do aprila 1941 11. Prugger Sepp od 1941 do 1943 12. neznani nemški upr. v letu 1943 13. Wolderich Willi od 1943 do 1944 14. Künstler Angela (začasno) od jun. do sept. 1945 15. Železnik Marjan od 1945 do 1958 RAVNATELJI OSEMLETNE OSNOVNE ŠOLE (Dušan Kveder-Tomaž) V LITIJI: 1. Roglič Stane od 1958 do 1960 2. Zorman Ivo od 1960 do 1965 3. Pevec Slavko od 1965 do januarja 1967 4. Malenšek Eva od 1967 do 1974 5. Grošelj Jože od 1974 do 1992 RA VNATELJI OSNOVNE ŠOLE LITIJA: l. Hostnik Jože od 1.1.1993 do 9.6.1993 2. Komotar Hauptman Gabrijela od 10.6.1993 dalje RA VNATELJI OSNO VNE ŠOLE GRADEC: 1. Logaj Vinko od 1993 do 1998 2. Slabe Ivica od 1998 dalje RAVNATELJI OSNOVNE ŠOLE MILAN BORIŠEK - šole s prilagojenim programom: 1. Kralj Regina od 1969 do 1974 2. Erčulj Miluša od 1974 do 1975 3. Kralj Regina od 1975 do februarja 1979 4. Lebinger Mojca od februarja do oktobra 1979 UPRAVITELJI MEŠČANSKE ŠOLE V LITIJI: 1. Rojec Vladimir od 1935 do 1941 2. Zischkale od 1941 do 1945 (upravitelj nemške Hauptschule) RAVNATELJI NIŽJE GIMNAZIJE V LITIJI: 1. Rojec Vladimir od 1945 do 1.3.1946 2. Sluga Zora od 1.3.1946 do 12.9.1947 3. Kump Marija od 1947 do 1950 4. Robida Marija od 1950 do 1951 5. Kokalj Miro od 1951 do 1954 6. Vardjan Miran od 1954 do 10.12.1955 7. Kolman Milka od 1955 do 1956 8. Roglič Stane od 1956 od 1958 15. oktobra 1958 je bila nižja gimnazija ukinjena in se je preoblikovala v enotno osemletno osnovno šolo. UPRAVITELJI STROKOVNO-NADALJEVALNE ŠOLE V LITIJI: 1. Rostohar Drago od 1929 do 1940 2. Trošt Franc od 1940 do aprila 1941 Od aprila 1941 do 1945 je bila šola zaradi okupacije zaprta. 3. Rostohar Drago od 1945 do 1949 4. Železnik Marjan od 1949 do 1960 (do konca delovanja šole) RA VNA TELJI GIMNAZIJE LITIJA : 1. Logaj Vinko od 1997 dalje Vili. VIDNEJŠE OSEBNOSTI Ob koncu želim v kratkem predstaviti še nekatere vidnejše osebnosti iz vrst pedagoških delavcev, ki so s svojim dolgoletnim in zavzetim delom zaznamovali litijsko šolstvo, se posebno uveljavili na kakšnem področju svojega delovanja (družbenem, tehničnem, umetniškem, športnem). ANTON KUNŠIČ V zgodovini litijske osnovne šole je Kunšič zapisan kot prvi nadučitelj novozgrajene šolske zgradbe, ki je pričela z delom v šolskem letu 1876/77. Po nekaterih podatkih naj bi že več let učiteljeval v Litiji (v privatni šoli ali v okoliških šolah). Kunčič seje udejstvoval tudi kot skladatelj in kot literat. Pisal je pod psevdonimom Seljan; v letih od 1864 do 1871 si je dopisoval z Levstikom. Umrije leta 1878. JOSIP CAPUDER Na učiteljišču v Ljubljani je diplomiral leta 1875. Bil je učitelj in nadučitelj osnovne šole v Litiji v letih od 1879 do 1890. Leta 1885, v času vsesplošnega narodnega prebujanja Slovencev, so Litijani ustanovili pevsko društvo. Društvo je začelo svoje delo v težkih razmerah, prvi zbor je štel 16 pevcev. Več let je ta zbor vodil Josip Capuder, do leta 1892, ko je vodstvo zbora prevzel zborovodja in skladatelj Peter Jereb. Omenjeno pevsko društvo je nekaj let kasneje postalo pevsko društvo Lipa, ki deluje še sedaj. JERNEJ RAVNIKAR Po rodu izvira z Vač. Na ljubljanskem učiteljišču je diplomiral leta 1876. Učiteljeval je v Litiji, v letih od 1890 do 1893 je bil tudi nadučitelj osnovne šole v Litiji. Ravnikarje prevajal pedagoško literaturo za slovenski jezik. Napisal je življenjepis svojega sorodnika z Vač: Tržaško-koprski škof Matevž Ravnikar - slavni pisatelj in pedagog slovenski. To delo je predstavil 13.7.1890 ob odkritju spominske plošče na rojstni hiši rojaka Ravnikarja. JOSIP VERBIČ Na učiteljišču v Ljubljani je diplomiral leta 1890. Nekaj let zatem je poučeval v Litiji, bil nadučitelj od 1897 do 1898, nato pa profesor učiteljske šole v Ljubljani. Verbič je znan tudi kot čebelarski strokovnjak in čebelarski pisatelj. ANTON FUNTEK Rojen je bil v Ljubljani leta 1862. Na učiteljišču je diplomiral leta 1881. Svoja prva službena leta je preživel v Litiji, od 1881 do 189 L Nadaljeval je študij na Dunaju, bil strokovni učitelj na obrtni šoli v Ljubljani, nato pa do upokojitve leta 1925 profesor na učiteljišču v Ljubljani. Bilje urednik Ljubljanskega zvona in tednika Laibacher Zeitung. S pesmimi, prozo, razpravami, kritikami je sodeloval v raznih časopisih in revijah. Bil je dramatik, več njegovih del je bilo uprizorjenih. Prevajal je tudi tujo leposlovno literaturo v slovenski jezik. Umrije leta 1932. FRANC SLANC Rodil se je leta 1864. Več let je bil v Litiji učitelj in nadučitelj (od 1893 do 1897), nato posestnik v Litiji. Vseskozi je bil aktiven kulturni delavec, ki se je zavzemal za razvoj šolstva in je vzpodbujal gradnjo nove šolske zgradbe v Litiji. Umrije leta 1931 v Litiji. JOSIP KOSTANJEVEC V Litiji je učiteljeval več let, nadučiteljske posle je opravljal v letih od 1898 do 1901. Bilje odbornik Družbe sv. Cirila in Metoda za Litijo in Šmartno. Udejstoval seje tudi kot pisatelj, pisal je za mladino in odrasle. Svoja delaje objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Napisal je več povesti (Noč, Lahkoživci, Prepozno, Iz življenja Tomaža Križaj a, Na sončnih tleh, V zadnjih plamenih), novelo Ella, roman Krivec. Po stilu pisanja je sodil med realiste in naturaliste. BERNARD ANDOLJŠEK Rojenje bil leta 1865 v Jurjeviči nad Ribnico, umrl pa je leta 1936 v Ljubljani. Na ljubljanskem učiteljišču je diplomiral leta 1887. Kot učitelj je služboval v več krajih na Dolenjskem, leta 1901 pa je prišel v Litijo, kjer je ostal kar 25 let, vse do upokojitve leta 1926. V Litiji se je takoj vključil v kultumoizobraževalno in društveno dejavnost. Leta 1905 je pripravil otroško igrico s plesom Palčki. Vse pesmi v predstavi je uglasbil Peter Jereb in jih spremljal z malim orkestrom. Leta 1908 je postal Andoljšek predsednik pevskega društva Lipa, njegov pevovodja pa Peter Jereb. Bil je tudi narodnoobrambni delavec, bil je odbornik in tajnik podružnice planinskega društva, bilje publicist v izdajah Ciril Metodove družbe. S svojim dolgoletnim aktivnim učiteljskim in nadučiteljskim delom je zaznamoval Litijo. Bil je vsestransko družbeno angažiran, zavzemal seje za boljši položaj šolstva in za zgraditev nove šolske zgradbe v Litiji. Bilje ena najbolj markantnih osebnosti tistega časa. Ko se je upokojil, so planinci iz Litije v njegovo čast priredili izlet na Javorje, kjer so kuhali “planinski golaž”. Po upokojitvi je Andoljšek odšel v Ljubljano, kjer je leta 1936 umrl. DRAGO ROSTOHAR (Karl, Dragotin) Na ljubljanskem učiteljišču je diplomiral leta 1907. Bil je učitelj v Litiji in upravitelj osnovne šole od leta 1926 do 1940. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan v Srbijo. Po letu 1945 seje vrnil v Litijo, kjer je živel do upokojitve. Od leta 1929 do 1940, nato pa od leta 1945 do 1949, je bil tudi upravitelj strokovnonadaljevalne šole v Litiji. Drago Rostohar je bil znan po svoji strokovni usposobljenosti na področju sadjarstva, ki gaje praktično in teoretično z velikim navdušenjem prenašal na mlajše rodove. Zgledno je uredil šolski vrt in sadovnjak, zasadil v njem pretežni del vsega drevja, grmičevja in jagodičevja. Bilje tudi čebelar. FRANC TROŠT Franc Trošt je diplomiral na učiteljišču v Ljubljani leta 1919. V osnovni šoli v Litiji je bil več let učitelj, zadnje leto pred začetkom druge svetovne vojne, to je od leta 1940 do aprila 1941, je opravljal posle upravitelja osnovne šole in hkrati tudi upravitelja strokovno-nadaljevalne šole. Ob začetku vojne seje umaknil v Ljubljana-Polje, kjer je stanoval, a je bil interniran na Rab. Po kapitulaciji Italije seje vrnil domov. VLADIMIR ROJEC Po rodu je bil iz Radovljice. V Litijo je prišel leta 1935 iz Rakeka, kjer je do tedaj služboval. V Litiji je prevzel delovno mesto upravitelja novoustanovljene meščanske šole, kije delovala na Stavbah, v prostorih dekliškega doma. Leta 1941 je bil Rojec izseljen, po končani vojni pa se je leta 1945 ponovno vrnil v Litijo. Tedaj je potekala reorganizacija šolstva in meščanske šole so bile zato ukinjene. Namesto njih so se oblikovale nižje gimnazije. Vladimir Rojec je tako postal prvi ravnatelj Nižje gimnazije v Litiji, vendar le za kratek čas; to delo je namreč opravljal od septembra 1945 do L marca 1946, koje bil premeščen v Celje. Vladimir Rojec je vodil tamburaški orkester meščanske šole, vodilje tudi pevski zbor Lipa od oktobra 1945 do svojega odhoda v Celje. Poleg tega je pisal strokovne članke o čebelarstvu in bil urednik Slovenskega čebelaija. MAKSO PIRNIK Rodil se je 28.8.1902 v Prelogah pri Konjicah. Bil je učitelj, glasbenik in skladatelj. Na Državnem konservatoriju v Ljubljani je leta 1933 diplomiral iz solopetja in kompozicije. V svojih prvih službenih letih je poučeval na raznih osnovnih šolah, med drugim tudi v Litiji. Med NOB je v Beli Krajini in na Primorskem vodil pevske zbore, prirejal koncerte, festivale ter organiziral glasbene tečaje. Po končani vojni je bil referent za glasbo na tržaškem radiu, od leta 1947 je poučeval na učiteljišču v Tolminu. Kot zborovodja je delal tudi v zamejstvu. Izdal je več vokalnih skladb za različne priredbe, pisal je tudi glasbene kritike. Umrije leta 1993. LEOPOLD KERNC Leopold Kemc seje rodil leta 1892 v Logatcu. V skladu z družinsko tradicijo je postal učitelj inje služboval po raznih krajih Slovenije, med drugim tudi v Litiji. Imel je več umetniških talentov, ki jih je izražal na področju glasbe in slikarstva. Svojo prvo slikarsko izobrazbo je dobil na državnem učiteljišču, kasneje seje izobraževal tudi sam in s pomočjo prijateljev slikarjev. V svojih delih izraža ljubezen do impresionističnega krajinskega izročila, svoje risarsko znanje je uresničeval tudi v portretih in tihožitjih. Svoje glasbene darove je izražal pri igranju violine v orkestru Glasbene matice, v Simfoničnem orkestru ljubljanskega radia pa je nekaj časa igral tudi violo. V Litiji je služboval od leta 1945 do 1948 v tedanji nižji gimnaziji. Iz tega obdobja sta ostala iz njegove zapuščine dva portreta (skladatelja Petra Jereba in Ivana Brileja) in dve zanimivi litijski veduti. Razstava njegovih likovnih stvaritev je bila v Litiji leta 1996. Umrije leta 1981 v Ljubljani. JOŽE ŽUPANČIČ Rodil se je leta 1900 v Novem mestu. Učiteljišče je končal v Ljubljani, nato poučeval po raznih krajih. Kmalu po prvi svetovni vojni seje preselil v Litijo, kjer je tudi ostal, saj sije tu ustvaril družino in svoj dom. Leta 1941 je bil skupaj z družino izseljen v Srbijo. Po osvoboditvi seje vrnil v Litijo in tu še naprej poučeval do upokojitve. Jože Župančič je bil razgledan mož in neutruden publicist. Veliko je pisal o ljudeh iz litijske okolice in njihovih navadah, opisoval je hribovske vasice in razne dogodke iz preteklosti, ki jih je želel ohraniti bodočim generacijam. Zajemal je podatke iz ljudskega izročila, opisoval je tudi dogodke iz narodnoosvobodilnega boja. Napisal je nekaj brošur z zgodovinskimi ali gospodarskimi podatki: Mesto Litija, Ljubljanska okolica, Okraj Ljubljana okolica, Zasavje v plamenih. Dopisoval je v razne časopise in revije, zbiral je gradivo za Krajevni leksikon, in sicer podatke za litijsko območje. V zgodnejših letih je pisal tudi prispevke za otroke in mladino v reviji Mladi rod ipd. Umrije leta 1970 v Ljubljani. MARJAN ŽELEZNIK Marjan Železnik je diplomiral na ljubljanskem učiteljišču leta 1927. V Litijo je prišel po končani drugi svetovni vojni, leta 1945, ko je bil najprej prosvetni referent, nato pa je postal učitelj in upravitelj osnovne šole. V tem povojnem času je bilo treba šolo najprej urediti, zbrati najnujnejšo opremo, kije bila med vojno raznešena, nabaviti osnovna učila in pripraviti vse za začetek pouka. Od leta 1949 do 1960 je bil Marjan Železnik hkrati tudi upravitelj Strokovnonadaljevalne šole v Litiji. DRAGO BITENC V nižji gimnaziji v Litiji je poučeval od ustanovitve šole do leta 1952, koje bil premeščen na Vrhniko. Kljub razmeroma kratkemu bivanju v Litiji je tedanjim generacijam ostal v spominu kot izjemno aktiven in ustvarjalen učitelj. Poučeval je glasbo in telovadbo in bil na obeh področjih zelo uspešen. Zaradi uspehov na telesnovzgojnem področju je ponesel dober glas o litijski gimnaziji širom Slovenije. Gimnazijce je vzgajal v aktivne športnike, ki so se ukvarjali pravzaprav z vsemi športnimi panogami. V smučarskih tekih in skokih so zmagali na več tekmovanjih. V atletiki so razvili vse discipline in zasedli vidnejša mesta v republiki. Vzpodbujal in razvijal je igranje tenisa. V krosu so dijaki osvajali prva mesta. Bitenc je bil organizator vseh množičnih športnih in drugih prireditev Litiji. Na okrožnem telovadnem nastopu na Vrhniki je nastopilo preko 200 njegovih dijakov. Bitenc je bil pobudnik in ustanovitelj telesnovzgojnega društva Partizan v Litiji. Bil je organizator mnogih delovnih akcij. Leta 1951 je za svoje delo prejel pohvalo in denarno nagrado od Komiteja za fizkulturo FLRJ. Ustanovil je konjeniški klub v Ponovičah in mlade učil jahanja; ustanovil je tudi strelsko sekcijo in jo vodil. Kot glasbenik je poleg mladinskega zborovskega petja organiziral mladinski orkester (19 članov) in z njim nastopal na raznih prireditvah. Poučeval je violino. Poleg vsega seje ukvarjal še s čebelarstvom in predaval o vzgojnih momentih čebelarstva. Bilje tudi sadjar. VERENO KOROŠEC Rojenje bil leta 1915. V Litijo je prišel leta 1948 iz Domžal. V litijski Nižji gimnaziji je poučeval do leta 1955. Bilje odličen likovnik in glasbenik. Litijanom se je najbolj vtisnil v spomin kot zborovodja mladinskega pevskega zbora. Z njim je nastopal na vseh javnih prireditvah v kraju, pa tudi v drugih krajih Slovenije, na tekmovanjih pevskih zborov nižjih gimnazij je dosegal zavidljive uspehe. Koncert njihovih pesmi je snemal Radio Ljubljana. Za svoje delo je Korošec prejel številne pohvale in nagrade. Leta 1952 je prejel nagrado Okrajnega odbora za petje pri Svetu za prosveto in kulturo Slovenije. Leta 1953 je pevski zbor nastopil na proslavi državnega praznika v dvorani Narodne banke v Ljubljani, za kar je prejel pohvalo in nagrado. V šolskem letu 1954/55 je Korošec prejel nagrado Občinskega odbora Svoboda za zborovsko petje. Leta 1955 je za okrajni nastop pevskih zborov v Litiji prevzel in uspešno izvedel vse organizacijske priprave ter požel pohvalo za nastop. Vereno Korošec je nekaj časa vodil v Litiji tudi ženski pevski zbor. Kot član je sodeloval pri delu Okrajne ljudsko prosvetne komisije za glasbo v Ljubljani, sodeloval je tudi pri Radiu Ljubljana. Poleg naštetega je bil Korošec ustvarjalen tudi kot likovni pedagog in slikar. Dokler je poučeval risanje, se je izkazal kot izvrsten organizator šolskih likovnih razstav. Slikanju seje posvečal ljubiteljsko, ukvarjal se je tudi z dekoraterstvom in scenografijo za različne proslave in prireditve. STANE ROGLIČ Stane Roglič je živel v Litiji od leta 1956 do 1960. Prvi dve leti je bil ravnatelj nižje gimnazije, nato ravnatelj osemletne osnovne šole v Litiji, saj je šolska reforma leta 1958 imela za posledico ukinitev nižjih gimnazij. V tem času se je torej Roglič soočal z vsebinsko in idejno prenovo osnovne šole in hkrati s prostorskimi težavami šole. Več pozornosti je namenjal tudi prostemu času učencev. Med različnimi krožki, ki so že delovali, je še posebno vzpodbujal delovanje pionirske zadruge (vrtnarski, čebelarski, sadjarski, gospodinjski krožek). Učenci so obdelovali šolski vrt in urejali okolico šole. Stane Roglič seje zavzemal za povezavo obeh šolskih zgradb (osnovne šole in gimnazije) z vmesnim prizidkom in za enotnost osnovnošolskega programa, torej tudi za združitev obeh učiteljskih kolektivov. Njegove težnje so bile uresničene čez nekaj let. MIRA (PRAPROTNIK) ROJC Mira Rojc je domačinka, doma z Zgornjega Loga pri Litiji. Kot učiteljica slovenskega jezika je poučevala najprej v Zagorju, nato v Litiji od leta 1959 do 1972. Po nekajletnem bivanju v tujini sije svoje novo bivališče ustvarila v Ljubljani, kjer živi. Med mnogimi konjički, ki ji lepšajo življenje, se je najbolj uveljavila v slikarstvu, s katerim seje začela ljubiteljsko ukvarjati po upokojitvi. Slika z oljnimi barvami; motive za svoje upodobitve išče v naravi, pogosto prav v okolici Litije. Rada slika tudi šopke cvetja in tihožitja. Da je zelo plodna ustvarjalka, priča vrsta samostojnih razstav, ki jih je pripravila po raznih krajih Slovenije. Je članica Društva slikarjev samorastnikov, kjer se tudi strokovno bogati in izpopolnjuje. EVA MALENŠEK Eva Malenšek seje rodila leta 1915 v Ljubljani, kjer je tudi obiskovala učiteljišče in leta 1936 diplomirala. Poučevalaje najprej v Besnici, nato v Mariboru. V Litijo je prišla leta 1950, kjer je tudi ostala vse do upokojitve leta 1974. Dolga leta je poučevala v prvem razredu in bila pri tem delu zelo uspešna, ustvarjalna in priljubljena. Bila je aktivna pri Društvu prijateljev mladine, vodila je tudi lutkovni krožek in prirejala lutkovne in druge dramske predstave z učenci. Leta 1967 je postala ravnateljica osnovne šole v Litiji in je ostala na tem mestu do konca svoje delovne dobe. Po upokojitvi je odšla v Ljubljano, kjer je leta 1989 umrla. POLDE MIHELIČ Rodil seje leta 1923 v Vrhpolju pri Kamniku. Končal je šolo za oblikovanje, nato Pedagoško akademijo v Ljubljani. Kot likovni pedagog je služboval najprej v Ilirski Bistrici, nato pa v Litiji vse do upokojitve. Mihelič je svoje slikarske stvaritve izražal v različnih tehnikah, sprva v akvarelih, nato vse pogosteje v tehniki olje na platno in na les. Ljubitelji likovne umetnosti ga poznajo kot odličnega upodabljalca vasi, vaškega življenja in navad iz tega okolja. Mnogi likovni kritiki so ga uvrščali med naivce, vendar zadnj a leta poudarj aj o, da je s svojim izvirnim delom ta razred že zdavnaj presegel in ustvaril svoj slog. Polde Mihelič je svoja dela razstavljal na mnogih skupinskih razstavah, pripravil pa je tudi nešteto samostojnih razstav. Živi v Kamniku. HINKO LEBINGER Hinko Lebinger je doma iz Litije, rojen leta 1921. Po končani klasični gimnaziji je nadaljeval šolanje na Visoki fizkultumi šoli. Kot predmetni učitelj športne vzgoje je služboval od leta 1953 dalje v Litiji, kjer je ostal do upokojitve. y * Življenje Hinka Lebingeija bogati nešteto zanimanj in konjičkov, s katerimi se ukvarja. Interesa za šport in za tehniko je uresničeval v privatnem in poklicnem življenju, zato so bili uspehi vidni. S športom seje ukvarjal predvsem v mlajših letih, koje z njim navduševal tudi mlade. Učil jih je mnogih veščin, ki jih je utrjeval in preverjal na raznih tekmovanjih. Organiziral je smučarske tečaje, uril gimnastiko, vadil vse atletske discipline, razvijal interes za veslanje s kajaki, učence je učil streljanja z zračno puško, še posebej zavzeto pa je vodil krožek namiznega tenisa, s katerim je dosegal odlične uspehe na občinskem, okrajnem in republiškem nivoju. Vzgajal je tudi mlade šahiste in dosegal vidne rezultate. Sam se je ukvarjal tudi z organizacijo padalstva, zato je kot tehnični organizator sodeloval na l.in na 10. svetovnem padalskem prvenstvu, ki je potekalo na Bledu. Ko je začel poučevati tehnično vzgojo, se je zavzeto posvečal naslednjim področjem: aeromodelarstvo, vodno modelarstvo, raketno modelarstvo. Leta 1964 je v natečaju JPI pod geslom “Tehniko mladim” šoli Litija priboril prvo okrajno nagrado in priznanje. Razen tega ga je ves čas privlačilo fotografiranje in izdelava fotografij, zato je vrsto let vodil fotokrožek, se z učenci udeleževal raznih natečajev in tekmovanj. Ukvarjal se je tudi z radioamatersko dejavnostjo in prejel tudi na tem področju priznanja. Poleg vsega naštetega pa je Hinko Lebinger vsa leta zvest obiskovalec planin. Upravičeno je dobil ime “Kralj slovenskega pohodništva”, saj se je do zdaj udeležil 554 organiziranih pohodov, za katere vodi vso dokumentacijo (opis poti, žig, vpis v legitimaciji, fotografije, osvojene značke). Za seboj ima 248 prehojenih transverzal, od tega 123 različnih transverzal. Zaradi omenjenih dosežkov je bil že leta 1989 vpisan v Guinesovo knjigo rekordov za Slovenijo. Za svoje delo na področju športa, tehnike, planinarstva, vzgoje in izobraževanja je prejel celo goro pomembnih in vrednih priznanj, lahko pa se pohvali tudi z Zlatim redom dela, ki ga je prejel. Toda Hinko Lebinger se s svojimi dosežki ne hvali, ostaja skromen, zanj pomeni vsak dosežek le dragocen trenutek življenja. IVO ZORMAN Rojenje bil leta 1926 v Gori pri Komendi. Diplomiral je na Višji pedagoški šoli, slavistiko. Le krajši čas je poučeval, nato je bil ravnatelj osnovne šole v Litiji od leta 1960 do 1965. Zatem je prevzel mesto urednika Založbe Borec v Ljubljani inje ostal na tem mestu vrsto let. V tem času spoznamo Zormana predvsem kot pisatelja. Zorman je dobil veselje do pisanja že v meščanski šoli in svoje prve zgodbe je objavljal že med vojno, ko so jih tiskali v ilegalnih partizanskih tiskarnah. Kasneje je pisal tudi za odrasle, a največ za otroke in odraščajočo mladino /novele, povesti, zgodbe, romane/, v svojih delih je z veliko mero razumevanja opisoval težave zorenja in odraščanja. Naj naštejem le nekaj del iz njegovega bogatega ustvarjalnega opusa: Eno samo življenje, V sedemnajstem, Nedeljska jutra, Rosni zaliv, Rada bi bila velika, Deklica iz Mihovega mlina, Oh, ta naša babica, Bolečina odraščanja... JOŽE GROŠELJ Jože Grošelj je domačin, rojen leta 1934 v Litiji in pretežni del svojega svojega življenja je preživel prav tu. Litijskemu šolstvu je pustil pečat s svojim dolgoletnim ravnateljevanjem v osnovnih šolah litijske občine. Njegovo prvo službeno mesto učitelja je bilo v Bučki na Dolenjskem. Nato je prišel v Gabrovko, kjer za nekaj let prevzel mesto učitelja in ravnatelja osnovne šole. Ko se je v Šmartnem začelo graditi novo šolsko poslopje, je prišel v Šmartno in vse sile usmeril v čim hitrejšo izgradnjo te šole ter v začetek novega ustvarjalnega dela v njej. V Šmartnem je ostal deset let, odtod pa se je napotil v Litijo. Ravnatelj osnovne šole v Litiji je postal leta 1974 in na tem delovnem mestu je ostal do svoje upokojitve. V začetku njegovega ravnatelj evanj a je bila uprava šole v stari šoli v centru Litije. Ko pa je bila leta 1977 zgrajena nova šola na Graški Dobravi, je bila uprava Osnovne šole Litija prenesena na novo lokacijo. V času službovanja Jožeta Grošlja je imela šola v Litiji največji obseg, saj je združevala dve matični šoli in šest podružničnih šol. Vodenje tako velikega pedagoškega kolektiva in hkrati tako velikega števila učencev je zahtevalo veliko delovne vneme in discipline. Jože Grošelj sije prizadeval tudi za ureditev čim boljših pogojev za šolanje otrok v starem centru Litije in s tem za izgradnjo prizidka. Jože Grošelj se je zavzemal za uvajanje novih pedagoških projektov (npr. nivojska diferenciacija pouka v zaključnih razredih) v šole, za dobro strokovno delo učiteljev in za uspešno gospodaijenje z družbenimi sredstvi. ZLATKO RUDOLF Zlatko Rudolf sodi med mlajšo generacijo likovnih ustvarjalcev. Rojenje leta 1952, domaje iz Litije, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, srednjo šolo in likovno akademijo pa je obiskoval v Ljubljani. Je akademski kipar, ukvarja pa se tudi s slikarstvom. Zlatko je dve leti (od 1978 do 1980) poučeval likovno vzgojo v Osnovni šoli v Litiji, potem pa je ubral samostojno umetniško pot. Zadnja leta živi v Idrijski Beli, kjer v naravnem okolju razvija svoj odnos do lepega in ga združuje z uporabnostjo. To je tudi njegov moto v življenju, zato se ukvarja z načrtovanjem naravnih bivališč in arhitekturno opremo stanovanjskih prostorov. Vsak prostor skuša napolniti z lepimi, a hkrati uporabnimi predmeti. Njegove kiparske stvaritve nastajajo predvsem po željah naročnikov. Pred vhodom v grad Bogenšperk nas pozdravi njegov kip Valvasorja, na Svetčevi ploščadi v Litiji nas pozorno motri njegov kiparski izdelek glava Luke Svetca. V Hotiču stoji spomenik NOB, ki ga je izdelal Rudolf, v Kopru stoji pred SKB banko njegov vodnjak, prav tako so si tudi v Celju zaželeli njegov vodnjak in so ga postavili pred vilo Borovo, na pokopališču v Šempetru pri Celju krasi zadnje počivališče družine Štorman človeška figura Žalostne Marije. Zlatko je uspešen in ustvarjalen tudi v slikarstvu, kjer uporablja različne tehnike (akril, tempera, zgubano platno...). Imel je že vrsto razstav doma in tudi v tujini (Litija, Ljubljana, Bogenšperk, Brežice, Stuttgart, München). ANICA MOHAR Rojena je leta 1944, domaje iz Litije. Po končanem učiteljišču se je odpravila na Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani. Kot predmetna učiteljica športne vzgoje je pretežni del svoje delovne dobe preživela med mladimi v Osnovni šoli v Litiji. Ukvaijala seje z različnimi športi, v prvih letih je bila tudi trenerka rokometa, košarke, orodne telovadbe. Organizirala in vodila je mnoge zimske in letne šole v naravi s tečaji smučanja in plavanja za učence. To je bilo še posebno obremenjujoče zato, ker je bilo potrebno vse dejavnosti pripraviti in izvesti za dve matični šoli (glede na tedanjo organizacijo osnovne šole v Litiji). Moharjevo je že zgodaj “zasvojilo” tudi planinstvo. Bila je mentorica planinskega krožka in pri učencih je vzbudila veliko zanimanja zanj. Udeleževali so se planinskih izletov in pohodov, v okviru te dejavnosti so izvajali tudi akcijo Mladi planinec, s katero so učenci pridobili posebna priznanja. V letih, ko je Mohaijeva vodila ta krožek, je bilo podeljenih učencem 180 bronastih, 114 srebrnih in 74 zlatih priznanj. Moharjeva je bila tudi zavzeta organizatorka šestih planinskih šol po programu Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije. V šestih letih seje udeležilo omenjene šole 140 njenih učencev in dijakov. V povezavi s Planinskim društvom Litija je do sedaj organizirala in vodila 19 poletnih planinskih taborov, najprej po eno izmeno, zadnja leta pa po dve izmeni (zaradi velikega števila prijavljenih). Do sedaj je bilo v “njenih” taborih udeleženih 1302 otrok in mladostnikov. Mohaijeva je za svoje delo od Planinske zveze Slovenije prejela Bronasti, Srebrni in Zlati znak PZS. Meddruštveni odbor zasavskih planinskih društev ji je podelil častni Srebrni venec. Prejela je Srebrno in Zlato Bloudkovo značko za šport, Mladinska komisija PZ Slovenije ji je prav tako prisodila Zlati znak. V občini Litija pa je prejela Občinsko priznanje za šport. Moharjeva je najbolj zadovoljna s svojim delom zato, ker ji je v vseh teh letih uspelo navdušiti toliko mladih za planinstvo. Iz njih so zrasli že obetajoči planinci, planinski vodniki in predavatelji v planinskih šolah. DARINKA KOBAL Darinka Kobal je kot razredna učiteljica službovala največ let na Dolah in v Gradišču pri Litiji, nekaj let pa tudi v Litiji, v Šmartnem in v Ljubljani. Svojo ustvaijalno besedo, kije bila zanjo značilna že pri pedagoškem deluje sedaj prelila v literaturo za najmlajše bralce in poslušalce, za “mulčke in mulčice”, kot jih sama imenuje. Bogatijo neusahljiv vir domišljije, v tem svetu tudi sama uživa s svojimi literarnimi junaki. S svojo pisano besedo sodeluje v različnih revijah za šolske in predšolske otroke, njene pravljice lahko tudi slišimo v oddaji Za lahko noč na Radio Ljubljana. V knjižni obliki so izšla njena naslednja dela: Radovedni medvedek, Na sončni strani cest in mest, Piši, riši in barvaj v pravljični deželi, v pripravi ima še slikanico V deželi črk in besed. Poleg tega je lansko leto napisala pravljico z ekološko vsebino, ki ima naslov Zmeda ob rečni jasi. Bogata bera ustvaijalnih učiteljev pa s tem seveda še zdaleč ni končana. To delo je kot neizpeta pesem, nenehno se nadaljuje, dopolnjuje in se bogati z novimi imeni, z novimi podatki in novimi stvaritvami. Prepričana sem, da je to le začetek raziskovanja na tem področju. Veselim se, da bodo še drugi nadaljevali začeto delo, in vnašali nove kamenčke v mozaik zgodovine litijskega šolstva. ^ÖVN4 oSNovkaJouv utua Občina HtV|a Vsi pečati litijskega šolstva skozi čas VIRI: Šmidt, V.: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem III, DZS, Ljubljana, 1966. Ciperle, J., Vovko, A.: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1987. Ciperle, J.: Šolska spričevala, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1991. Osnovna šola na Slovenskem 1869 do 1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1969. Pavčič, M.: Posebno šolstvo na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1970. Zgodovina slovenskega slovstva I, II, Slovenska matica, Ljubljana, 1964. Zbornik strokovnega posvetovanja ob 30-letnici enotne osnovne šole 1958 - 1988, Zveza pedagoških delavcev in Zavod za šolstvo, Ljubljana 1988. Enciklopedija Slovenije, št 3., 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988, 1993 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana, 1937. Župančič, J.: Mesto Litija, Litija, 1952. Godec, L: Turistični vodnik, Litija, 1997. Breznikar, M.: Razvoj obrtnega šolstva v Šmartnem, Šmartno, 1999. Levstikova pisma, Slovenska matica, 1931. Ob 100-letnici pevskega društva Lipa, Litija, 1985. Ob 100-letnici gasilskega društva Litija, Litija, 1985. Ob 50-letnici otroških vrtcev v Litiji, Litija, 1979. Učiteljišče - Gimnazija Ledina: 130 let, Gimnazija Ledina, Ljubljana, 1998. Kronike Nižje gimnazije Litija od 1947 do 1958, Litija. Kronike osnovne šole Litija od 1963 do 1999, Litija. Arhivsko gradivo, Slovenski šolski muzej, Ljubljana: • Zgodovina državne ljudske šole v Litiji - poročilo upravitelja Franca Trošta do leta 1941, • Podatki o dogodkih na šoli v Litiji za časa domovinske vojne - poročilo upravitelja Marjana Železnika leta 1945 • Zgodovinski pregled delovanja Strokovno-nadaljevalne šole v Litiji - zapis po spominu upravitelja Draga Rostohaija. Arhivsko gradivo, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana: • Koncept za pisanje osnovnošolske kronike začasne upraviteljice Angele Künstler iz leta 1945, • Zapisnik komisijskega ogleda stavbe sodišča v Litiji in dopis Uprave dijaške kuhinje, • Načrti, spisi, predračuni za gradnjo osnovne šole v Litiji od leta 1910 do 1913, • Kronika Državne meščanske šole v Litiji do 1.10. 1935. Zgodovinsko gradivo, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: • Načrt zgradbe in obzidja sodišča v Litiji. Fotografije in listine za objavo so prispevali: Sonja Planinšek, Hinko Lebinger, Marta Jelnikar, Silva Knol, Ani Simončič, Nika Žunko, Peter Jereb, Tone Lindner, Ženica Rebec, Aleks Železnik, Jože Vajdetič, Janez Firm, Mira Skušek, Silvo Kastelic, Lea Rappl, Polona Gorenc, Jože Dobravec, Jože Grošelj, Danica Grošelj, Vinko Damjan, Vida Lap, Martin Brilej, Šušteršič Marjan, Eli Damjan. Pri izdaji knjige so pomagali: ob Cina litija Jerebova 14, 1270 Litija Tel.:061/881-211, fax:061/883-835 MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT Župančičeva 6 1000 Ljubljana - Rent-a-car Juvan Zagoije, Bojan Juvan - Ambient d.o.o., Igor Štrus Borštnar & Co. Ljubljana - Ultra stop, Marko Vidnjevič - Avtoprevozništvo, Sandi Kraševec Turistično društvo Litija LiCiJa SK. od 37 LITIJSKO šolstuo Jokk^poslopj e- ^Litiji OSNOVNA ŠOLA . LITIJA a II S l.@ E II mam