TEORETSKA    PRILOGA    TRIBUNE
V obdobju razprav o osnutku ustave je bila raz-vita zanimiva konstrukcija, ki so jo v Sloveniji zagovarjali zlasti sodelavci Perspektiv, kar izražajo tudi njihovi predlogi k osnutku Ustave (Perspektive št. 22, Sdobnost 1963/1—2). Izhajajoč iz tega, da je samoupravljanje bistvena značilnost naše ustavne ureditve,. samoupravljanje pa da temejlji ravno na delovnem principu, na tem, da odloča o pogojih in rezultatih dela le tisti, ki dela, so sodili, da je de-lovni princip v predlogu nedosledno izveden in da je zato tudi v ustavi predlagani in v praksi obsto-ječi model samoupravljanja neustrezen. Vsaka zrela drušba da namreč mora biti »izgrajena« na enem prin-cipu — kot je npr. buržoazna na lastniškem, tako mora biti naša na delovnem. Delovna druzba, ki te-melji na delovnem principu, se »kompnonira« z ne-posrednim združevanjem delovnih organizacij, ki preko svojih samoupravnih organov konstituirajo skupne izvršne organe na vseh nivojih. Delovna samo-upravna družba je po svoji naravi kooperativna in izključuje na področju dela vsako hierarhijo z obla-stjo in vertikalnimi komunikacijami. Osnutek ustave in dosedanja praksa da zapirata samoupravo v okvire delovnih organizacij, dopuščata medsebojno povezovanje le preko teritorialnih družbeno-politič-nih skupnosti ter kršita delovno avtonomijo delovne organizacije s kompetencami, ki jih imajo v odnosu do organov samoupravljanja sveti zavodov, politično oblastni organi itd. Ker iz določenih razlogov seveda še ne moremo brez oblasti in države, mora ta izha-jati zgolj iz teritorialno politične enotnosti in splošnih pravic in dolšnosti občanov na tem terito-riju ter tudi ostajati v teh mejah. Znotraj državnih okvirov (znotraj kompetenc vojske, policije in sodi-šča (Veljko Rus v SN) pa naj bo zagotovljena po-polna avtonomnost dela oziroma samostojnost de-lovnih organizacij, ki bi se po lastni presoji povezo-vale in razdruževale, ustanavljale skupne organe itd. Tako nastala drušba da seveda ne more predštavljati kakršnekoli »(»splošne« družbe in splošnih družbenih interesov.J.
če pustimo ob strani razmišljanja o tem, kako bi tak model v naših pogojih funkcioniral, je jalo-vost te konstrukcije razvidna že iz tega, da se ni zmogla izkopati iz dilem, ki so jih sicer njeni av-torji (zlasti Veljko Rus) dostikrat izredno precizno definirati in okarakterizirati. Kljub jasno izraženemu in argumentiranemu nasprotovanju gospodarskemu liberalizmu, je na primer nakazano razmerje država — delo povsem enako HberalistiČnemu idealu — dr-žava v svoji klasični državni sferi, drugod »laisse fai-Kar zadeva odnose med proizvajalci in drušbo, kljub ugotoviti, da evropska kultura in družba potekata v borbi dveh nasprotij, avtonomije in av-toritete (anarhosindikalizma in centralizma) na koncu v bistvu ostaja na pozicijah anarhosindikalizma — avtonomiji proizvajalcev z njihovim zgolj prostovolj-nim, nedržavnim povezovanjem. Vsi poskuši, dat bi presegli pomanjkljivosti in težave našega saJmouprav-Ijanja, ki da izvirajo iz\ kompromisarskega in ne-ustreznega modela, obtiče v območju konstrukcij, ki so ali utopične ali pase, prevedene na običajen jezik in konkretizirane, zreducirajo na eno od dilem, ki jih skiišajo preseči, odnosno na model »nekaj od tu nekaj od tam«, ki se ne razlikuje bistveno od ti-stega, kar pogosto že tako ali tako delamo (Ob di-lemi: trg — plan je rešitev neko neopredeljivo soci-alizirano tržišče; stihija-načrtnost: izhod naj bi bila spontanost, »organizirano družbeno porajgnje«, ki je ali stihija ali pa to, kar kot ideal že imamo: kul-turna politika — ne a la Zahod a la Vzhod, tem-več nekaj od tu nekaj od tam, oziroma nekaj tret-jega, pa ne tisto, kot je pri nas; sicer lucidno raz-mišljanje ob problemih, ki jih povzroča delitev do-hodka znotraj delovnih organizacij, privede do za-ključka, da bi bilo bolje, če delavci sploh ne bi od-ločali o delitvi, temveč raje skrbeli za organizacijo delovnega procesa itd.J Ta nemožnost preseči sedanja protislovja s konstrukcijo novih modelov navsezad-nje kaše le na to, da vir težav našega samoupravlja-nja ni toliko tam, kjer se ga išče, v > neustreznosti obstoječega modela, ampak v pogojih stvarnosti, ki sami ravno pogojujejo iz zahtevajo »izbiro «modela, ki je z vidika doslednosti in logičnosti lahko tudi neustrezen in kompromisen, je pa zato stvaren.
Ker so bili omenjeni predlogi, da ne govorimo o celotni konstrukciji, v predustavni debati zavrnjeni, rasprava o njih očitno ni vprašanje dneva. Pa tudi sicer teoretično razmišljanje o raznih možnih mode-lih in principih ureditve druzbe nimam za tisto, kar danes v Jugoslaviji na področju družbene misli najbolj pogrešamo, saj nam fantazije za razne načrte in modele ni nikoli manjkalo. To smo preko rejorm na vseh nivojih včasih dovolj občutili. Kar nam predvsem manjka, je poznavanje stvarnih procesov v naši druzbi (lep pokazatelj tega je bila razprava o revijah in »grupacijah« v študentskem naselju). Teoretska osnova za diskusijo je bilo ali domače »umazano perilo« ali pa, sklicujoč se na tujc sodobno sociološko misel, poljubno izbrani slavospevi po-Ijubno  izbrani druzbenl grupl nasploh: drušini, ne-
formalni grupi v sodobni tovarni, intimni prijatelj-ski skupini — vse menda s ciljem pokazati in opre-deliti funkcijo določenih grup v naših kulturnih krogih).
Vendar pa se pojmi »delovni princip« in »avtono-mija dela« pogosto uporabljajo tudi na parcialnih področjih kot argumenti, s katerimi se podpirajo ali zavračajo določene težfije in ukrepi. Sklicujoč se na ustavo se na primer proglaša geslo, da lahko odloča na nekem področju le kdor na tistem področju dela, kakršnokoli, zlasti pa še administrativno vmešavanje od zunaj se zato proglaša za v principu nedopustno', če ne že kar za protiustavno. Skratka: prizadeva-joč si podpreti določeno ravnavanje ali stremljenje s principialnimi teoretičnimi razlogi, se sklicuje na delovni princip in avtonomijo dela.
Zato je vendarle prav, da si nekoliko pobliže ogledano tako imenovani delovni princip. Tako iz uvo-doma prikazane sheme družbe, ki bi se »komponirala« na delovnem principu kot iz sklicevanja nanj ob posameznih primerih, je razvidno, da iz delovnega principa sledi, da je upravljalec lahko samo tisti, ki je hkrati delavec, s čimer je zagotovljena avto-nomija delavca in svoboda dela. Tako pojmovan de-lovni princip izraša, da je posameznik oziroma de-lovna organizacija avtonomen v svojem delu, da s svojim delpm suvereno razpolaga. Lahko ga zdru-žuje z drugimi, ustanavlja z njimi skupne organe, se povezuje v nove večje delovne prganizacije, s svo-jim delom omogoča ustvarjanje drugim in je sam omogočen po njih — toda v vsakem primeru ima vse pravice nad svojih delom. Zato je na tem prin-cipu možna le kooperativna družba, mošno le so-delovanje, izključena pa je vsaka možnost prisilje-nega podrejanja delavca oziromam delovne organiza-cije drugim organom, dršavi, družbi.
Prav proglašanju avtonomnosti dela je temeljna zmota izvajanj, izhajajočih iz delovnega principa ozi-roma njegove prej prikazane interpretacije. Delovna organizacija pri razpolaganju s svojim delom v prin-cipu ni in ne more bitj, avtonomna. Pri vsakem delu (torej dejavnosti usmerjeni k zadovoljevanju druž-benih potreb) gre zadružbeno delo. In to ne le v tem smislu, »da Ijudje niso svobodni gospodarji svojih proizvajalnih sil..., zakaj vsaka proizvajalna sila je pridobljena sila, produkt neke prejšnje dejav-nosti« (Marx), ali kakor je isto misel nekje izrazil Einstein, ko je dejal, da stalno misli na to, da sloni njegovo notranje in zunanje življenje na delu vseh sedanjih in polpreteklih generacij, da se mora zato poiruditi, da v enaki meri vrača, kar je sprejel in kar sprejema. (Misel, da »ničesar nimamo, kar ne bi sprejeli«, da smo dolžniki in dediči, je sploh že tako stara in očitna, da jo zato lahko prezremoj.
Drug momšnt je družbena delitev dela. Predstave to druzbi, ki jo komponirajo samostojni proizvajalci, z zdruševanjem katerih in razdruževanjem družbe stoji in pade, izvira iz statičnega prerepa današnje družbe in njene delitve dela. V njej res nastopajo, se medsebojno povezujejo, drug drugega omogočajo in onemogočajo nešteti samostojni čevljarji, rudarji, kri-tiki, policaji, kmetje, režiserji pa organizacije za proizvodnjo rnleka v prahu, vijakov, proučevanje javnega mnenja itd., vzbujajoč iluzijo, a so to, kar so, zato ker tako sami hočejo in da opravljajo svoj posel zato, ker so zanj edinole oni sposobni in pri-pravljeni. Poenostavljeno (v prispodobi) je po tej predstavi družba nastala tako, da so se prej samo-stojn oživeči čevljar pa kmet, zobozdravnik itd. zato, da bi lahko opravljali vsak svoj posel, sešli, se med-sebojno povezali in tako skomponirali družbo. Jasno je, da po taki (in edinole po taki) predstavi vsak po-samezen član dhružbe ohrani svojo samostojnost in vse svoje pravice na področju dela. Nova tvorba — družba ima le tiste, ki so jih nanjo prenesli, a jih lahko vsak hip odvzamejo oziroma prekinejo de-lovno sodelovanje z njo.
Kolikor pa opazujemo družbeno delitev dela v razvoju, tako zgodovinsko, kot če opazujemo nasta-nek določenih poklicev ali delovnih organizacij da-nes, pa zasledimo povsem drugačna razmerja. Naj se zopet posluiim prispodobe, ki pa tokrat po vsebini ustreza stvarnim procesom. V začetku je bil zbir po-sameznikov, kjer je vsak od teh opravljal zase vse, kar je rabil. Postopoma so posamezniki prevzeli od-govornost, da opravijo nekaj za vse; oziroma z druge strani, vsi ostali posamezniki so nekaterim za-upali, dali mandat, da bi za njih opravljal določen posel. Vsak posameznik, ki je zdaj opravljal dolo-čeno delo, je bil ostalim posameznikom (zdaj lahko že rečemo druzbi, ki je nastala prav iz tdkih med-sebojnih delovnih odnosov), dolžan, da napravi do-ločene produkte, kakor so bili sedaj drugi dolžni, da mu zgotove tiste, katerih izdelave se je sam odpo-vedal, računajoč, da mu jih preskrbe drugi. Ni mogel samovoljno izdelovati kaj drugega, sploh ne delati ali isdelano uničiti — bil je s pogodbo vesan na svoje delo, s pogodbo, ki je ni mogel enostransko odpo-vedati. Ker je delal namesto drugih, so tudi proiz-vodi (razen recimo tistega para čevljev, ki ga je sam rabil) pripadali tistim. namesto katerih je delal. Ti
so mu prepustili svoj posel, ker so računali, da bodo do potrebnih proizvodov vseeno prišli.
Ob takem razmerju med posameznikovim delom in družbo je očitno družba (v celoti — z dotičnim posameznikom vredj suverena nad vsakim delom svo-jih članov. Ti so le pooblaščenci za opravljanje dolo čenega dela, samostojni le v okviru od družbe spre-jete »delovne naloge«. Njihov produkt avtomatičnp pripada družbi (kakor njim deli produkta >ostalih članov). Kolikor se ne drže mandata, ima druzba pra-vico intervenirati ali pa mu odvzeti mandat.
Podopno spoznanje izraža sodobna sociologija z uvedbo pojma »družbene vloge«. Vsak posameznik igra v družbi več vlog, — vlogo delavca določene stroke, državljana, očeta itd. Izraz igranje vloge po-srečeno označuje, da gre za dejavnost, kateri posamez-nik v nobenem pomenu ni avtonomen, jtemveč, da pač »igra vlogo«, kar mu sicer dopušča več ali manj lastna ustvarjalnost, v osnovi pa je vendarle omejen v okvire, ki mu jih je začrtal »dramatik« in izpo-stavljen posegom »režiserja«.
Spoznanje, da posameznik kot delavec ali posa-mezna delovna enota v načelu ni avtonomna v svo-jem delu, da je njeno delo kot družbeno delo podvr-ženo družbeni vrhovnosti, seveda ni treba utemelje-vati le z moralnimi razlogi ali na podlagi abstraktnih konstrukcij. Samo dogajanje v konkretnjh druzbah to vsak dan potrjuje. Celo v klasični kapitalistični družbi kljub iluziji, ki jo privatna lastnina in blagovna proizvodnja vzbujata drobnim blagovnim proizvajal-cem, češ da so lastniki svojih proizvodov, da lahko-z njimi poljubno razpolagajo, je vsakemu izmed njih jasno, da prizvodov dela, če noče propasti, ne more niti zardžati pri sebi niti jih uničiti, edino kar lahko stori z njimi je, da jih prepusti družbi — trgu. Da torej njemu dejansko ne pripadajo proizvodi njego- ¦ vega dela, temveč le ekvivalent, ki ga preko denarja in trga dobi za svoje vanje vloženo delo, pa še to le, če družba delo sprejme, če ustreza pogojem, ki so jih »drugi« predpisali.
Ugotovitev, da je v sodobni družbi z razvito delit-vijo dela družba vrhovni suveren nad vsakim (druž-benimj delom, jasno izraža, da se nihče, ne posamez-nik ne delovna organizacija, ne more sklicevati na nedotakljivost in avtonomnost svojega dela pred druž-benimi posegi. Izvedena na nivoju precejšnje ab-strakcije, pa seveda ničesar ne pove, kdo in kaj kon-kretno predstavlja »družbeni interes« na primer. Na vsak način ta ni tako enostavno identičen z mnenji političnih predstavnikov, ki pri nas le preveč radi paternalistično identificirajo »mi bomo dali« in »druž-ba bo dala« — recimo sredstva. Seveda pa je brez cene tudi nasproten revolt — »a mi (kulturni delavci na primerj nismo družba«. Teoretično vzeto je družba kot suveren popolna le, če vključuje vse posamez-nike, ki nastopajo v celoti nekih družbenih odnosov
—  tako torej ne more izvršiti nobenega akta svoje suverenosti  mimo proizvajalca na tistem področju. V praksi so ti odnosi seveda lahko le bblj grobi, pri-bližni  in   različni  od   področja   do  področja.  Suve-fenost družbe se kaže lahko le v delitvi kompetenc med proizvajalci in reprezentanti »družbe«. Taki re-prezentanti so navadno res izvoljeni politični pred-stavniki, pa tudi zainteresirani občani, potrošniki na trgu ali v posebnih organih, kombinacije med našte-timi  itd.   Očitno  pri  tem   ni  bistvene  razlike  med gospodarskimi in negospodarskimi organizacijami v tem smislu, češ neposredntm proizvajalcem je zau-pano upro.vljanje z njihovim delom, delavci v nego-spodarskih institucijah pa morajo imeti nad sabo srb-nike v organih drušbennega upravljanja, ker se jim ne zaupa itd. Razlika je v tem, da za proizvajalce v gospodarskih organizacijah trg in predpisi v glavnem dovolj skrbe za to, da se   iz   upravljalcev   ne spremene v kakršnekoli lastnike družbenega dela oziroma za to, da je njihovo delo družbeno potrebno
—  torej priznano kot delo. Pri negospodarskih tak način ni mogoč ali ni zaželen. Družba se mora tu uve-Ijavljati na drugačne načine, ki so vsi v večji meri podvrženi subjektivnim  krtterijem z vsemi posledi-cami, katere niso   nujno vedno  slabše  od  posledic objektivnega (na primer tržnegd) mehanizma.
Kolikor se torej sklicujemo na delovni princip pri obrambi avtonomnosti dela, je to upravičeno le v smislu, v kakršnem pojmuje samoupravljanje tudi ustava — da je treba zagotoviti ustvarjalcem uprav-^ Ijanje, ne pa razpolaganje nedvoumno izraža, zakaj gre — za ravnanje v okvirih določenih družbenih norm in sile v okvirih drušbenega interesa. Vsako drugačno tolmačenje tako delovnega principa kot samonpravljanja po ustavi je zgrešeno. Drugo je vprašanje, kdo in kako določa, oziroma spoznava druž-beni interes. Lahko se za nekatera negospodarska področja dogovorimo, da o njem odločajo povsem sami ustvarjalci. Toda to lahko utemeljujemo le z večjo ustreznostjo pogojem dela, razmahu ustvarjal-nosti, iniciative itd., nikakor pa ne moremo negirati pravice družbe do uveljavljanja svojega interesa na tem področju s tem, da zahtevamo avtonomnost na-čelno v imenu »avtonomije dela«.
Marko Kerševan
DELOVNI PRINCIPI IN »AVTONOMIJA DELA"
KULTURA-POLITIKA-DRUŽBA
Mnogo je bilo doslej že razpravljanja o nasprotju med politiko in kulturo, o njunem odnosu do družbe, o nujnosti »integriranja« kulture v družbo itd. Te razprave so se gibale na zelo različnih nivojih in ne-redko brez določnejše opredelitve osnovnih pojmov, o katerih je tekla razprava. Ker so te diskusije še vedno žive in aktualne, najbrž ne bo odveč, če po-novno načnem to vprašanje.
Najprej: kaj imamo v mislih z besedo kultura? Pojem kultura v najširšem smislu obsega vso člove-ško materialno-duhovno dejavnost z rezultati te de-javnosti vred. Sem spada tudi vse družbeno življenje ljudi, organizacija družbe itd. V tem smislu je kul-tura zgodovinska tvorba človeške dejanskosti in obsega tako človeka kakor tudi njegovo celotno pred-metnost. Tak najširši pojem kulture imamo v mi-slih, kadar govorimo npr. ,o kretsko-mikenski kulturi, starogrški kulturi itd. V naših razpravah prav ver-jetno ne gre za ta pojem kulture.
Prej orisani najširši pojem kulture moremo. de-liti na materialno kulturo in duhovno kulturo. V prvo bi mogli prišteti materialno proizvodnjo in njene re-zultate, v drugo pa duhovno dejavnost in njene rezul-tate. Pri tem je treba takoj poudariti, da ne gre za ločevanje, temveč za razlikovanje in da med njima ne bi mogli najti neke ostro-določljive meje.
Domnevam, da gre v večini diskusij o odnosu po-litika-kultura-družba prav za to dohovno kulturo. Sem bi mogli šteti filozofijo, umetnost in znanost z vzgojo vred. To je ožji pojem kulture in v nadaljevanju bom uporabljal pojem kulture v tem smislu. Tu ne mi-slim obravnavati odnosa med materialno in duhovno kulturo, ker hočem obravnavati nekaj drugega.
Kaj pa je politika? Predvsem moramo razliko-vati praktično politiko in politično znanost. Predmet proučevanja politične znanosti bi bila praktična po-Iitifca v zgodovinsko-razvojnem in strukturnem po-gledu. Kot taka spada politična znanost v kulturo. Praktično politiko pa bi uvodoma opredelil kot spe-cifično praktično dejavnost vodenja, usmerjanja in kontroliranja vseh družbenih odnosov, ki je samo po sebi ločeno od družbe. Iz nadaljevanja tega raz-mišljanja bo morda ta opredelitev postala določ-nejša. Razen tega moram pripomniti, da ta opredeli-tev velja v glavnem le za dano situacijo.
samo bolj ali manj navidezna, v bistvu pa povezana z vodilno plastjo.
Ker nam pojmi politika, kultura, družba, dr-žava itd. ne pomenijo nekih pojmovno-duhovnih hipo-tez, temveč nam le imenujejo neke konkretne struk-turne momente družbe, je treba v njih videti ti&to, kar jih omogoča: konkretne ljudi, njihovo dejavnost in rezultate te dejavnosti. Zato: če smo ugotavljali, da je med kulturo in politiko nek odnos podrejenosti, da je kultura v sebi razcepljena, da so tu neka na-sprotja, je treba pri tem razumeti, da gre za določena družbena nasprotja. Družbena naspratja pa pomenijo razcepljenost družbe. Hkrati z ugotovitvijo v-sebi-raz-cepljene kulture, dveh kultur v eni kulturi, moramo ugotoviti tudi v-set>i-razcepljeno družbo, dve družbi v eni. Tako smo od pojavno opaznega odnosa nadre-jenosti politike kulturi, prišli preko v-sebi-razcepljene kulture do v-sebi-razcepljene družbe. Odnos med obema je zelo tesen. Politika, katere nosilec je biro-kracija oziroma vodilna plast družbe, je v tem od-nosu en sam pol nasprotja, ki je tesno povezan z državo in državno silo — saj je ta le orodje v nje-nih rokah.
Razcepljenost družbe je utemeljil Marx na osnov-nem odnosu do proizvodnih sredstev — privatni last-nini. Na tem odnosu do proizvodnih sredstev se po-rajajo nasprotujoči si razredi, ki so nasprotni po svojih osnovnih interesih. Praviloma lastniški razredi izdvajajo svoj posebni interes zoper obči družbeni in-teres. V »socialističnih državah« (v narekovajih pišem zato, ker e mi zdi, da je socialistična država kontra-dictio in adiecto) je privatna lastnina ukinjena, ven-dar pa še vedno govorimo o neki razcepljenosti v družbi. Na čem je osnovana ta razcepljenost? Zopet na odnosu do proizvodnih sredstev družbe. Ta odnos je sedaj spremenjen. Ne gre več za lastnino nad temi sredstvi, temveč za usmerjevalen, vodilen in kon-trolen odnos ene družbene plasti (birokracije oziroma vodilne plasti sploh) do teh sredstev na eni strani in za izvajalno-proizvajalni odnos druge družbene pla-sti na drugi strani. V tem osnovnem odnosu do sred-stev za proizvodnjo tiči možnost deformacije osnovne vloge in naloge vodilne plasti naše družbe. Kaj je ta osnovna vloga in naloga, bom povedal kasneje. Ta od-nos in osnovne zakonitosti blagovne proizvodnje in
France   Anžel:   Kontrasti,   reservage   1963
Končno bi opredelil še pojem družba — da ne bo spotike. Družba so ljudje v celokupnosti svojih odnosov.
Kakšen je sedaj odnos med kulturo in politiko? Pojavno se nam ta odnos kaže kot podrejenost kul-ture politiki. Rekli smo, da je politika vodenje, usmer-janje in kontroliranje vseh družbenih odnosov (to-rej tudi kulture). Ugotoviti moramo, da se politika pri tem opira na silo in da po potrebi to silo tudi uporablja. Kultura pa ne razpolaga s silo. Ta odnos med kulturo in politiko pa ni enotiren oziroma eno-značno določen in določljiv. V obči situaciji, v kateri je politika kulturi nadrejena, imamo opravka z do-ločeno diferenciacijo v sami kulturi (v nekaterih pla-steh kulture bolj, v drugih manj). Jasno je namreč, da politika ni in ne more biti nekaj popolnoma izdvo-jenega, ločenega od vsake kulture. V svoji dejavnosti se politika sama opira na določeno kulturo, sama črpa marsikaj za svoje namene iz določene kulture (npr. svojo ideologijo itd). V odnosu podrejenosti kulture politiki pomeni to določeno diferenciacijo v sami kulturi, pomeni razcep v sami kulturi. Tako se nam kultura pokaže v svoji razklanosti na »dve kul-turi« v eni. To koncepcijo dveh kultur v eni je raz-vijal Lenin pa tudi naš Cankar. Kdaj in zakaj pride do take podrejenosti kulture politiki in do razcepa kulture same v sebi, bomo videli kasneje. Sedaj bi pripamn.il le še to, da je država, tudi »socialistična«, uzakonjenje tega in takega odnosa (med drugimi po-dobnimi). Tudi za »socialistično državo« namreč ve-1 lja, da je konservativni element v progresivnem giba-nju razvoja družbe. Država je namreč orodje v rokah vladajočega razreda ali pa vodilne plasti v družbi. O birokraciji govorimo, če se država osamosvaja od vodilne plasti. Vendar je ta osamosvojitev države oziroma državne birokracije od vodilne plasti družbe
trga je najtesneje povezan z marksističnim pojmom alienacije, z vsemi njenimi posledicami v družbi in pri posamezniku. Bistvo te alienacije je v tem, da se človekovo delo, utelešeno v njegovih proizvodih, nje-gova lastna sila in moč, v odtujeni obliki še vedno postavlja njemu samemu nasproti kot njemu tuja sila. Zunanji izraz te njemu tuje sile je politika, država in njen aparat kot en pol družbenega na-sprotja. Odnos do družbenih sredstev za proizvodnjo je torej ostal tudi za nas najtemeljnejši družbeni od-nos, na katerem temelji današnja razcepljenost družbe, družbena nasprotja in ostali družbeni odnosi. Tu pa se moramo vprašati, kako se v »sociali-stični državi« vzpostavlja tak odnos do sredstev za proizvodnjo. V »ocialistični državi« je namreč osnovna obveza vodilne plasti družbe, ko prevzame oblast ta, da jo prevzema z namenpm ukiniti vsako oblast, ukiniti politiko in državo. Dejansko delo za to je njen edini osnovni cilj in dolžnost, ki jo za-vestno prevzame nase. Dokler ^se te svoje najosnov-nejše obveze »spominja«, kar pomeni: dejansko za-njo deluje, ne le govori ali to zgolj »želi«, je popol-noma na svojem mestu. Ta njen cilj je tedaj hkrati obči družbeni cilj in interes, katerega vodilna plast zastopa v imenu vseh. Je torej avantgarda in njena ¦ avantgardnost je v tem, da zavestno dela za ukinitev sebe kot posebne vodilne plasti.
Skoraj nepotrebno se mi zdi ob tem še posebej poudarjati, da nimam tu v mislih ukinjanja zgolj oblasti kot oblasti, nekako abstranirano od vsega ti-stega, kar njo kot oblast zahteva in omogoča. V mi-slih imam tako ukinjanje oblasti in posebne vo-dilne plasti, ki deluje za ukinitev pogojev obstajanja kakršnekoli oblasti, ne pa oblasti same, neodvisno od teh pogojev, kar bi bil absurd. Gre mi torej za celoten dezalienacijski proces, v katerem je ukinjanje obla-
sti kot oblasti, torej države, politične birokracije in posebne politične vodilne plasti, ali na kratko, po-sebne nadrejene politične sfere, le ©n moment, ki je dialektično povezan z ostalimi.
Rekli pa smo, da tiči v osnovnem octoosu do sred-stev za proizvodnjo možnost deformacije te osnovne obveze vodilne plasti. Imenujmo to deformacijo »po-zabljenje« osnovne obveze vodilne plasti. To »pozab-ljenje« je v tem, davodilna družbena plast ne zastopa več obče-družbenega interesa in cilja, zaradi katerega je prevzela oblast, ampak zastopa svoj posebni in-teres. Ta izhaja iz njenega odnosa do sredstev za proizvodnjo, ki ji omogoča določene prednosti (pri-vilegije itd.) Tako smo prišli do dveh interesov: obče-družbenega, ki je ukinitev oblasti, politike, države kot posebne sfere (razumljivo, da postopna) in po sebnega, birokrat&kega interesa oziroma*posebnega in-teresa vodilne družbene plasti, ki skuša ohranjati in ohraniti svojo vodilno-kontrolno vlogo v družbi. Ta dvojnost nasprotnih interesov je povezana z razcep-ljenostjo družbe oziroma je osnova razcepitve družbe. če je bilo mogoče doslej govoriti o družbenih nasprotjih, ki bi jih mogel označiti kot ostanke sta-rega v novem, ki nastaja, ostanke starega, ki so nujni v prehodni dobi; potem bi odslej mogli govoriti o razkolu med občim družbenim interesom in poseb-nim birokratskim interesom kot protislovnem druž-benem odnosu. Razlika nasprotje-protislovje naj tu pomeni samo to, da gre za nek odnos, ki je speci-fična tvorba deformacije osnavne obveze vodilne družbene plasti že v okviru »socialistične države« prehodne dobe, in sicer za tak odnos, ki nikakor ni združljiv s progresivnim gibanjem razvoja družbe. S.prevzemom oblasti in ukinitvijo privatne lastnine namreč še vedno ostajajo nekatera družbena nasprot-ja, yendar pa so, zaradi občega interesa, ki ga zastopa vodilna plast (če ga zastopa) »pomirljiva« nasprotja, na&protja, ki ponehujejo, odmirajo, se ižglajujejo. Z osamosvojitvijo posebnega interesa birokracije ozi-roma vodilne plasti pa pride do »nepomirljivega« na-sprotja med občim in osamosvojenim posebnim in-teresom. Tu principialno ni mogoč noben kompro-mis, niti ni mogoče govoriti o postopnem prehajanju posebnega birokratskega interesa v občega. Poseben birokratski interes oziroma poseben interes vodilne družbene plasti (ki je seveda v nasprotju z občim) mora biti tako ali drugače ukionjen. Da bi to razliko poudaril, sem uporabil besedi nasprotje in protislovje in prosim bralca, naj ne išče v teh oznakah več, kot sem vanje vložil.
Iz zgodovine je znano, da se je v družbenih pro-tislovjih posebni interes vodilne družbene plasti ved-no skušal razglasiti kot obči interes ter s fem ustva-riti videz enotnosti družbe. če smo prej govorili o možnosti osamosvojitveposebnega interesa vodilne oziroma birokratske plasti pri nas nasproti občemu interesu (kar velja za vse »socialitične države«), po-tem velja, da se bo skušal eventualno osamosvo-jeni posebni interes tudi pri nas pokazati v maski občega interesa in se bo zato v tej maski predstavljal in vsiljeval kot obči družbeni interes. Brez te maske tega seveda ne bi mogel. Kot korelat. temu preoblače-nju posebnega interesa v občega, se dogaja ponikanje pravega občega družbenega interesa. Naonkrat posta-ne obči družbeni interes »neviden«, »neoprejemijiv«, enostavno »izgine«. Odslej naprej moremo govoriti le še o INTERESIH. To so interesi posameznih pod-jetij, komun, republik, poameznikov in podobno. Toda ti interesi so razbiti, nasprotujoči si, v bistvu liberalistični interesi. V njihovi osnovi ni več izgradnja nečesa novega, izgradnja osnove novih osnov družbe. V njihovi osnovi ni več dela za uki-nitev temeljnega družbenega protislovja, dela za osvo-boditev dela in za dezalienacijo človeka. Vse to jim je nekaj v bistvu transcendentnega. Mislim, da njiho-vega nenehnega besedičenja »za socializem in komu-nizem« ne gre zamenjavati z dejanskim stanjem. Po svoji osnovni usmerjenosti torej ti interesi sploh niso več usmerjeni v proizvodnjo, delo, izgradnjo novega, temveč v delitev. Vsak hoče sebi odrezati čim večji in čim boljši kos mesa z ubitega vola, pri čeiner se seveda lahko tudi močno skregajo. To je jasno izrazil Vladimir Bakaric na zagrebški partijski konferenci in v razgovoru z »Ekonomsko politiko«. (glej »Delo«), Če sem omenil, da ob poniknjenju občega druž-benega interesa preostanejo samo še INTERESI, te-daj to ne pomeni, da teh interesov prej, dokler je bil še dejavno navzoč obči družbeni interes, ni bilo. S tem hočem povedati le to, da so'sedaj preostali samo liberalistični INTERESI, ki pa niso po ničemer več dejavno prevladovani. Tako postajajo ti INTE-REST edina realiteta, ki pa je sedaj obvladovana po neki drugi občosti, ne njih transcendirajoči in nje, prevladujoči občosti občega družbenega interesa, tem-več njim imanentni občosti trga in vrednosti. Občost trga pa nikakor ne moremo zamenjati z občostjo ob-čega družbenega interesa, rtiti si ni mogoče predstav-ljati, da bi ti liberalistični, v delitev usmerjeni inte-resi, sami iz sebe porajali nekaj, čemur bi mogli reči obči družbeni interes. Nasprotno, po svoji »objektivni naravi« zahtevajo neko njim nadrejeno oblast. Toda o tem kasneje.
Kot ena izmed številnih posledic te usmerjenosti na delitev so potem tako krčevito iskane oblike in pravilniki čim bolj »pravične« delitve dohodka in ne-nehno poudarjanje »socialističnega načela delitve po vloženem delu«. In tako dalje.
To poniknjenje in »izginjenje« obče družbenega interesa ter preostajanje golih Iiberalističnih INTE-RESOV na eni, ter razglašanje posebnega birokrat-skega interesa kot občega na drugi strani, more imeti, poleg še drugih temu podobnih momentov družbe, kakor tudi problemov sodobnega človeškega- sveta, zelo negativne posledice v dražbi. -
Pri ljudeh se poraja dezoriontiranost, brezcilj-nost itd. na^drugi strani. Ne mislim, da se to dogaja eni strani ter štrebarstvo, komolčarstvo, korumpira-
ZASNOVE STRAN 2
nost itd. na drugi strani. Ne mislim, da se o dogaja nekako vzročno-linearno, niti ne mislim, da ljudje ni-so za te družbene deformacije svojih odnosov odgo-vomi. Mnenja sem, da sem kljub vsemu vendar »še izbirajo takšne, kakršni so«. Nihče se ne more opravi-čiti z nekakšnimi občimi mehanizrai, ki da so ga pri-siliii v to.
Toda vrnimo se nazaj k toku našega razmišlj-anja.
Do sem je ta shema še bolj ali manj abstraktna. Konkretrie dimenzije bi dobila z določitvijo stopnje »pozabljanja« ozii*oma »spominjanja« vloge, ki naj bi jo vodilna plast v naši družbi imela. Ali je do »pozab-ljanja« že prišlo ali je le deloma in koliko, tega »iz glave« ni mogoče razviti. Pri analizi tega dejanskega stanja, torej pri ugotavljanju tega, kaj in kako danes dejansko je glede tega vprašanja, je treba zares upo-števati samo to, kar tudi v resnici je. »Dejansko« in »v resnici« je tu mišljeno v nasprotju s fikcijo, praz-no domnevo. Tako npr. more nekdo biti razglašen in se imeti za velikega gospodarstvenika, dejansko pa je na tem področju prava šema. Fikcij praznih deklaracij, golih želja in golih dobrih namenov torej taka analiza dejansko ne bi smela upoštevati.
Ker torej dejanskega stanja ni mogoče »razviti iz glave«, bi bila znanstvena sociološka raziskava v tej smeri edina poklicana, da da znanstveno utemeljen odgovoiMia to vprašanje. Tu pa moramo vprašati, ali tak znanstveni odgovor vodilna plast oziroma birokra-cija, kolikor je dejansko osamosvojila svoj posebni interes proti občemu, tudi zares hoče. V tem primeru je očitno, da to ni in ne bo v njenem interesu. Zato bo tako sociološko raziskavo onemogočala in celo zavirala razvoj sociologije. Podpirala bo le mrtvo, sebi nenevarno, »ideološko« sociologijo in njene raz-iskave. Tako smo spet pri problemu dveh kultur v eni, odnosno pri vprašanju razcepljenosti kulture. Prav sociologija je ena izmed tistih znanosti, ki so temu razcepu najbolj podvržene.
Ker take znanstvene analize in raziskave doslej še ni bilo, ne moremo »z znanstveno zanesljivostjo« ugotoviti dejanskega stanja. Kljub temu pa nam nekatere pojavne indicije vendarle omogočajo napra-viti nek, sicer popolnoma improviziran zaključek, ozi-roma oceno. Nekatere sem že omenil (npr. poniknje-nje in »izginotje« občega interesa ter preostajanje golih INTERESOV, usmerjenost na delitev itd). Ta-ke indicije so npr. tudi izredno velike razlike pri dohodkih in standardu (1:20), razne bonitete in druž-beni privilegiji, ki jih opažamo in ki včasih tudi o njih beremo v dnevnem tisku itd. Za opravičevanje razlik v standardu pa služijo teorije »socialističnega prin-cipa delitve po vloženem delu« (1:20!!), razne »proti-uravnilovske teorije itd. Na kulturnem področm bi mogli našteti »tragično-komične nesporazume« (ne verjamem, da so zgolj to) ob revijah Beseda, Revija 57, Perspektive; najnovejše homatije okrog Sodobno-sti in Problehiov itd. Tudi pritisk na uredništvo Tri-biine ob dogodkih okrog Perspektiv in kasneje sodi sem. Kot dokaj drastičen primer bi mogli navesti vmsšavanje nekoga višjega funkcionarja v delo filo-zofskega simpozija, kjer je »izposloval« zavrnitev treh že sprejetih referentov iz Slovenije — niti diskusije naj se ne bi udeležili. (Odločna zahteva za pojasnitev tega dogodka, ki je bila postavljena v Tribuni, je ostala doslej brez odgovora). Take in podobne indicije nam kažejo, da se je, 6e nič drugega, neko družbeno
protislovje izoblikovalo in tudi dokaj jasno izrazilo. Morda ne bo pretirano, če na osnovi vsega tega reee-mo, da se je poseben birokratski interes v vodilni plasti naše družbe do neke mere dejansko osamosvo-jil in oddvojil od občega interesa, da pa nam to ne pove stopnje, obsega in pomena ter tendence te osamosvojitve.
Po drugi strani pa smo videli, da so bili prav pojavi okrog omenjenih revij označeni s strani vodil-ne plasti odnosno birokracije kot poskus osamosva-janja posebnega interesa, naprotnega občemu inte-resu itd. Zaradi tega so nekateri predstavnikj vodilne plasti smatrali, da je proti njim upravičena uporaba sile. V skladu s tem so se potem vrstili dogodki.
Iz zgodovinskega spoznanja, da se je posebni interes vedno skušal razglasiti za občega, ter s tem ustvarjati videz enotnosti družbe, sledi tole: V pri-meru, da je vodilna plast odnosno birokracija de-jansko »pozabila« svojo osnovno nalogo in dolžnost, ter osamosvojila voj poseben interes, bo kušala istega razglasiti za občega in tako ohranjati osnovo svojega posebnega interesa. Iz tega pa sledi, da bo zoper vsakogar, ki bo nastopal proti nji, ne glede na to, ali iz občega ali iz nekega drugega posebnega interesa, uporabila orožje, ki je dejansko naperjeno zoper njo samo: označila ga bo kot nosilca posebnega, proti »občemu« (torej njenemu) naperjenega interesa ter ga bo s silo onemogočila.
Ker pa ni nikjer nobenega boga, ki bi zares razsodil, kaj in kateri je resnično obči interes v tem sporu, morejo in morajo to storiti le ljudje sami. To pa zmorejo samo taki, da s stališča formuliranega občega interesa presodijo dejansko ravnanje tega ali onega pola protislovja. Za ta namen pa je prvi pred-pogoj odprtost vseh dejansko dobronamernih (pome-ni progresivnih) ljudi za diskusijo, ki se kot disku-sija ne boji nobenih skrajnosti in ne obstane pred nobenimi tabuji. če je v vodilni plasti še kaj ljudi, ki so zares progresivni, ki zares hočejo čiste odnose, ki zares hočejo pomesti z nekaterimi družbenimi defor-macijami, katerih sem se tu dotaknil, potem je nji-hova dolžnost, da se borijo, med drugim tudi za de-jansko svobodo besede, diskusije in znanstvene raz-iskave. Potrebno je Jcončno, da ljudem tudi nekoliko zaupajo.
Tako smo od obravnavanja kulture, politike in družbe prišli do osnovnih vprašanj in nasprotij v naši družbi. Potrebno se je končno vendar že osvestiti, da odnosa kulture — politika ni mogoče obravnavati, ločeno od osnovne problematike družbe. Pa ne le obravnavati, temveč tudi rešiti.
Doslej srno imeli v mislih birokracijo oziroma vodilno plast družbe. Omenil sem že, da govorimo o birokraciji tedaj, če se državni aparat osamosvaja od vodilne družbene plasti, da pa je med njima še vedno zelo tesna vez. Tu naj omenim le še to, da imam vedno, ko govorim o birokraciji, v- mislih poli-tično birokracijo. Politično birokracijo pa bi mogel opredeliti kot družbeno grupo (oziroma plast), ki se poklicno ukvarja s politiko. Bistveno pri tem je, da so množice odrinjene od kontrole njenega delo-vanja. Medsebojna vez pripadnikov te grupe, njeno notranjo kompaktnost, omogoča njen vodilno-kontrol-ni odnos do sredstev za proizvodnjo in iz njega izvi-rajoča možnost razpolaganja z pretežnim delom o predmetenega- dela (torej tudi z delovnimi množica-
mi), ter na tej osnovi prisvajanje materialnih In dru-gih privilegijev. Iz tega potem sledi enotnost te družhene grupe (oziroma plasti) v ohranjanju svojega priviligiranega položaja, prav to pa je njen posebni, proti občemu usmerjeni interes. Označuje jo torej prilaščanje tujega dela in neomejeno razpolaganje z njim. V tem smislu se ona vedno pojavlja kot medi-ator, posrednik med proizvodnjo in delitvijo, kakor tudi med proizvajalci samimi. Prilaščanje je eksplo-atacija. Vidimo torej, da ta ni nujno vezana na odnos privatne lastnine, temveč more imeti tudi drugačne oblike. Poudarjam, da govorim le o bolj ali manj močnih in tudi že uveljavljenih tendencah.
Edina realna družbena sila, ki je danes pri nas usmerjena proti birokraciji je samoupravljanje. Sa-moupravljanje izvira direktno iz občega družbenega interesa po ukinjanju posebne politiGijiO-birokrat&ke sfere in je samo po sebi negacija birokracije. Dejstvo, da je bilo samoupravljanje postavljeno po sami vo-dilni plasti družbe, priča za neidentičnost birokracije in vodilne plasti, priča za podvojenost vodilne plasti kljub tesni povezanosti obeh. Vodilna družbena grupa (oziroma plast) je v sebi povezana po vodilno — kontrolnem odnosu do sredstev za proizvodnjo, raz-pada pa ob vprašanju ohranjanja sebe kot privili-girane grupe. V tem je njena različnost in hkrati povezanost z birokracijo. Vodilna družbena grupa (oziroma plast) je torej v sebi razcepljena, čeprav je na videz enotna. V tem smislu se govori o birokratskih tendencah in o avantgardi. Te dvojnosti v sami vodilni plasti ni mogoče razumeti tako, kot da gre predvsem za nasprotja med raznimi sloji oziroma hierarhič-nimi stopnjami te plasti, temveč je prisotna na vseh^, nivojih njene hierarhične strukture. Ta dvojnost se' nam razkriva po eni strani kot brezpogojna enotnost vseh pripadnikov vodilne plasti v vseh načelnih teore-tičnih vprašanjih osnovnega cilja, katerega naj ustvarja naša družba, kakor tudi poti tega ostvarja-nja. Po drugi strani pa se nam razkriva kot samo-voljna praksa teh istih pripadnikov vodilne plasti. Podvojenost vodilne plasti se nam torej kaže kot raz-kol med njeno teorijo in njeno prakso. Teorija je in mora biti (ker ne more drugače) v skladu z občim interesom, je celo formulacija tega občega Interesa, ki implicira cilj, katerega ostvarjamo; praksa pa je pretežno temia nasprotna, usmerjena v dejansko sa-mopotrditev in ohranjanje sebe — je birokratska. Rekel sem pretežno, kajti to kar preostane, je tisto, kar nam še daje nekaj upanja — to je samoupravna praksa. Samoupravljanje je danes, po več kot 10 letih svojega obstoja, doseglo neko najosnovnejšo in hkrati najnižjp stopnjo uveljavitve. Ta stopnja je izpol-njena m v okviru nje ni mogoče več razvijati samo-upravljanja dalje. Proces uveljavljanja samoupravlja-nja je danes pred svojim prvim razpotjem:ali v novo kvaliteto, v odpiranje in uveljavljanje naslednje stopnje družbenega samoupravljanja ali omejenost na že doseženo stopnjo, stagnacijo in propad. Odlo-čitev ni nič manj težka kot odločitev za uvajanje te že uresničene najnižje stopnje samoupravljanja, biro-kratski odpor proti nji ni prav nič manjši — prej večji — kot pri uvajanju prve stopnje samouprav-ljanja.
Ivan Urbančič
Nadaljevanje v prihodnji številki
ZASLUŽKARSKE ŠPEKULACUE KOT SESTAVIME SOCIALNIH ODNOSOV
Da ne bo nesporazuma: govorim o socialnih odnoslh ljudi in ne o njihovih odnosih v privatni sferi njihovega življenja (odnos do družine, do prija-teljev itd.). Vendar so tudi odnosi v privatni sferi čestokrat samo odraz socialnih odnosov (glej ženit-vene ponudbe v malih oglasih časopisa Delo: najpo-membnejše karte, na katere igrajo ženitni ponudniki, so avtomobil, stanovanje, denarno premoženje poleg postave, širine bokov in položaja. Res pa je tudi, da je lahko največji špekulant skrben oče in dober pri-jatelj), posameznih elementov socialnih odnošajev pa ne gre prvenstveno motriti kot psihičnih ali pedago-ških elementov, temveč predvsem kot sestavin člove-kove družbene dejavnosti, katere vsebina in oblika je določena z družbenim statusom ljudi.    /
Ob prisotnosti blagovne proizvodnje so vsebifia in oblika človekove dejavnosti in s tem socialni od-nosi ljudi Spredeljeni z njihovim statusom blagov-nih producentov. Z opredelitvijo, da je eden izmed elementov, ki določa socialne odnose posameznika njegov status blagovnega producenta, namernd zane-marjam ostale elemente socialnih odnosov; pa ne zato, ker se mi zdijo ostali elementi manj važni (npr.: dejstvo, da je proizvajalec ločen od nekega dela svojega ppredmetenega dela in da se o njem odloča v neki sferi, v kateri nima neposredne možnosti so-odločanja, je prav tako pomemben element, ki določa socialne odnošaje ljudi. Vendar ta element spada iz-ven namena, ki ga ima pričujoči zapis).
Posameznik nima statusa blagovnega producenta v odnosih, ko lahko svojo dejavnost z drugimi sa-moupravno ureja. Status blagovnih producentov ljudje dobijo šele kot člani takih proizvajalnih enot, katerih osnovni odnosi z drugimi proizvajalnimi sestavina socialnih odnosov in
Samoupravno urejevanje posamezne proizvajalne enote ne ukinja antagonističnih, to je nesamouprav-nih odnosov do jdrugih proizvajalnih enot, kolikor producirajo delovne produkte v blagovni obliki. Medsebojna ločenost, nezdruženi karakter dejavno-sti enih proizvajalnih enot nasproti drugim, se po-javno najočitnejše kaže v špekulacijskem poslovanju do drugih proizvajalnih enot in do potrošnikov. Časo-pis Delo je pred kratkim kot periferno novico objavil Tanjugovo informacijo: »Med 85 trgovinskimi orga-nizacijami, ki se ukvarjajo s prometom z rezervnimi deli in reprodukcijskim raaterialom, so ob zadnji kon-troli v 42 (50 odstotkov organizacij) ugotovili pre-stopke (koliko je neugotovljivih prestopkov, ne vemo)
zaradi nedovoljene preprodaje in špekulacije s temi proizvodi. Po poročilih organov inšpekcije se začenja neodovljena trgovina pri uvoznikih, nadaljuje pa se v prometu. Glavrd raotiv so miljonski zaslužki, ki lahko omogočajo preprodajo teh delov, saj jih tre-nutno na našem trgu primanjkuje« (Delo, 29. decem-bra 1984). Ti podatki, vsi primeri neupravičenega po-večevanja cen, primeri različnih goljufij na račun drugih (afera okrog mesarjev) kažejo, da danec spada med načela »dobrega gospodarjenja« ustvarjanje čim-večjega dohodka pa čeprav na račun drugih proizva-jalnih enot in na račun potrošnika.
Da se izognemo pouličnemu razumevanju teh do-gajanj in s tem uporabi poulične terminologije po-stavimo dvoje vprašanj:
1.  kaj pravzaprav je špekulacija, prevara itd. kot sestavina socialnih odnošajev in
2.  v čem so primeri špekulacij, prevar itd. omo-cija tehnične strani v umetnosti sploh.
Pravniška definicija špekulacije in prevara nam ne bo dosti pomagala, ker zajema elemente svoje definicije v neki drugi plasti družbenega dogajanja, kakor pa jo želimo mi uočiti in bo zato za nas neza-dostna. Možnost pojavljanja špekulacije obstoji po mojem mnenju takrat, kadar posameznik, proizva-jalna enota ali kaka druga zaradi posebnega položaja, ki ga imajo, uresničuje svojo dejavnost in svoj inte-res tako, da nastopa nasproti drugemu posamezniku, enoti aii grupi z ponudbami in zahtevami, ki ne iz-virajo iz njihovih lastnih dejavnosti, temveč iz poseb-nega položaja, ki ga imajo — toda položaja, ki ni re-zultat njihove dejavnosti. Ta poseben položaj izvira iz družbene delitve dela, iz pooblastitve, da bo določena proizvodna enota opravljala določeno zvrst dela. Toda ob eksistenci blagovne oblike delovnega pro-dukta je^razdelitev dela taka, da se ta dela vršijo lo-čeno eno od drugega, kajti produkt združenega dela se ne pojavlja v blagovni obliki. S tem, da se posa-mezna dejavnost osamosvoji nasproti drugirn dejav-nostim, toda osamosvoji tako, da se družbeni karak-ter proizvodnega procesa kaže kot povezanost stvari na trgu in nesamoupravna nepovezanost ljudi, pomeni, da proizvajalci še ne obvladujejo proizvodnega pro-cesa in nimajo skupne kontrole nad njimi. Tako kot se dejavnosti izolirajo med seboj, taka se tudi de-lovni interesi (v odnosih medsebojno ločenih del so delovni interesi preoblečeni v poslovne, dohodkovne interese) ločijo med seboj.
Izolirana ločenost posamezni]s|^lejavnosti in inte-resov vodi do tega, da se posamezna dejavnost in
posamezen interes uresničuje tudi tako, da oškoduje ali omeji drugo posamezno dejavnost in interes. Oko-ristiti se s tem, da se oškoduje druga dejavnost ali omeji drug interes — toda oškodujem in omejim lahko le na podlagi svojega posebnega (od drugih izolira-nega) položaja — to je najširši obseg pojma špeku-lacija. Ni nujno, da pri tako. pojmovani špekulaciji spada vsako okoriščanje pred inšpekcijo ali sodišče. Pri obstoječih odnosih so nekatere oblike špekulacij povsem legalne.
Za obstoj blagovne proizvodnje je vezana razlika med individualno vrednostjo in družbeno (tržno) vred-nostjo. Medsebojna izoliranost vseh dejavnosti vodi do tega, da proizvodne enote postavijo svojemu pro-duktu dela najvišjo možno ceno, ki je pri 80 odstot-kih industrijskih produktov enaka plafonirani ceni, pa čeprav je njihova individualna vrednost manjša. S tem so se tiste enote, ki imajo individualno vred-nost manjšo od plafonirane cene, okoristile z določe-nim dohodkom, ki ni nastal kot rezultat njihovega dela.
Tudi to je ena izmed oblik špekulacije, čeprav je formalno-pravno povsem dopustna in ne spada v akfe inšpekcije in sodišča. Tako pojmovanje špeku-lacije zajema vse primere povečevanja dohodkov ob istem vloženem delu in istih materialnih stroških. Pravno pojmovanje pa smatra za špekulacijo samo tista načela »dobrega gospodarjenja«, ki kršijo za-konske predpise.
Podatki iz Tanjugove informacije, ki sem jih na-vedel, kažejo, da je motiv za zaslužkarske špekulacije tako velik, da je 50 odstotkov trgovskih organizacij pripravljeno — z upanjem, da jih nihče ne odkrije — kršiti zakonske predpise, ki prepovedujejo take vrste poslovanja. Pri tem bi bilo zanimivo vedeti, ali morajo špekulantske organizacije vse tiste neupravi-čene milijonske zaslužke vrniti oškodovancem ali pa jim sbdišče samo določi kazen, ki je manjša od za-služenih milijonov in bi imele te organizacije kljub kazni še »profit«. O tem nas informacija ne pouči.
Analiza je potemtakem pokazala, da socialne od-nose v naših delovnih kolektivov kot blagovnih pro-ducentov kljub dokaj razvitemu samoupravljanju v njih samih in zaradi herazvitosti samoupravljanja med njimi, še zmeraj karakterizira prizadevnost in udejstvovanje ob vsem tistem, kar prinaša dohod-kovno korist, pa čeprav s tem oškodujejo eden dru-gega, ter neodgovornost in ravnodušnost proti ti-stemu, kar ne prinaša dohodkov ne koristi.
Ratko ščepanovič
ZASNOVE STRAN 3
REINTEGRACIJA ČLOVEKA SKOZI UMETNOST
OBJEKTIVIRANJE KOT ALIENIRANO SAMOPOTRJEVANJE
Odtujitev proizvoda od človeka, ki ga je proiz-vedel, je rezultat odtujitve človeka v samem procesu dejavnosti. Ali je umetnik odtujen v procesu svoje dejavnosti?
če ni odtujen v procesu ustvarjanja, kako je po-tem mogoče, da se mu rezultat procesa ustvarjanja odtuji? In če je odtujen, kako je potem možno nje-govo samopotrjevanje? Ali se alienirano potrjuje? Da, toda kako je potem možno njegovo približanje, celo Njdentificiranje z glavnim junakom svojega ustvarja-nja, če se sam sebi odtuji, se sebi ne približa. Odnos človeka do sebe se kaže v odnosih do drugih ljudi in obratno. In končno, če je odtujen, kje je potem tisti izvir humanističnega delovanja umetnosti, umetniške integracije, mostu med človekom in člo-vekom, ki E3 ustvarja skozi umetnost celo v različ-nih časovnih obdobjih?
O odtujenem delu delavcev v dotujenem svetu pravi Marx: »... njegovo delo ni prostovoljno, ampak prisilno, prisilno delo. Zaradi tega ni zadovoljitev neke potrebe, ampak samo sredstvo, da se zadovole potrebe izven njega. Njegova tujost se jasno kaže v tem, da se delu izmika kot kugi, čim ne obstaja fizična ali druga prisila. Zpnanje delo, delo, v ka-terem se človek odtujuje, je delo samopožrtvovanja, mrcvarjenja...« (Marx Engels, Rani radovi str. 213).
Umetniško ustvarjanje pa je dejanska potreba umetnika. O tem govori nešteto primerov umeonikov v zgodovini umetnosti. Potereba po ustvarjanju je kvalitativni izraz identifikacije in stapljanja človeka s človekom, svojevrstne integracije človeka s člove-kom in prirodo.
V svoje ustvarjanju umetnik dejansko realizira eno od svojih vsebinskih potreb, bistvenih potreb, se torej v svojem ustvarjanju sam sebe potrjuje s tem, ko se razdaja svojemu delu. Njegovo razdajanje last-nega jaza je obenem povezovanje z drugim človekom. Povezovanje z drugim človekom je obenem povezo-vanje samega s seboj. Da je umetniško ustvarjanje povezovanje samega s seboj, pomeni,, da je umetnik sam s seboj razbit na človeka in umetnika in se po-vezuje edino s tisto potrebo, potrebo po ustvarjanju. Izven ostvarjanja te potrebe je razbit.
Iz tega torej sledi, da umetnik v procesu svoje dejavnosti ni odtujen samemu sebi. V opredmetenju samega sebe je tudi potrjevanje njega samega in nje-govega odnosa do sočloveka. Toda to je še vedno ide-alno potrjevanje, idealno v tem smislu, da umetnik potrjuje v tem le samega sebe in svoje odnose do Ijudi tako, kot jih on doživlja. Izpovedati se je hotel socloveku, toda ta izpoved je možna le preko nečesa, kar v sočloveku vzbudi odgovor, doživljanje izpo-vedane vsebine. Tak dvogovor umetnika s sočlove-kom, človeka s človekom sploh, je možen preko rea-hzacije dela, v tem primeru preko umetniškega dela. Zato je neko delo dejansko realizirano, kadar za drugega postane predmet, t. j. kadar to delo razvije v konsumimentu subjektivno sposobnost konsumiranja tega dela. (Tudi umetnik npr. sam sebi postane predmet šele skozi svoje delo: avtoportret, skozi ka-terega umetnik spoznava samega'sebe.)
šele v tem primeru, ko moje delo postane pred-met drugemu človeku, je moje delo dejansko reali-zirano in s tem sem realiziran tudi jaz, ker je rea-liziran moj odnos do sočloveka. Dokler pa je delo le lzraz samopotrjevanja mene kot posameznika, je ' to samopotrjevanje le delno, idealno, nerealizirano. Zato je tudi odnos drugega do mojega dela odnos do mene samega in moj odnos do dela drugega odnos do tega drugega človeka samega. Uživanje drugega ob mojem delu je svojevrstnost obstoja mojega dela zanj in svojevrstnost mojega samopotrjevanja ob-staja v odnosu do tega človeka.
Realizacija umetniškega in sploh vsakega dela je torej v zadovoljitvi ene človekove potrebe. Zadovo-Ijitev potrebe drugega človeka po določenem umetni-kovem proizvodu je realizacija tega umetn. dela za tega cloveka. Potrebo po umetniškem prizvodu v od-tujenem blagovnem svetu se lahko realizira (ima to-rej realno potrebo) tisti, ki si umetniški proizvod lahko kupi. Efektivna vrednost umetniškega dela se reducira na kvantiteto, realizacija umetniškega dela na sredstvo zadovoljitve potrebe — imeti —, umet-niski proizvod postane privatna last.
(Tega ne gre jemati absolutno, sicer umetniško delo ne bi imelo nobene dezalienirajoče funkcije, ker bi mu bila tako odvzeta vsakršna možnost delovanja na notranji doživljajski svet konsumenta.) Samopo-trjeni umetnik v tem proizvodu postane predmet za-dovoljitve potrebe »imeti«, človek postane človeku predmet, sredstvo zadovoljitve potreb. Samopotrje-vanje umetnika v procesu dejavnosti, ki je po prejš-nji ugotovitvi nealienirano, je torej le ideelno in v trenutku realizacije postane alienirano. Proizvod, ki se mu je od,tujil, postane njegov dejanski gospodar; njegova dejavnost kot eden možnih načinay samopo-trjevanja človeka postane v tem trenutku sredstvo povezave s sočlovekom. Ta povezava pa ni uživanje umetniškega proizvoda v pravem pomenu besede, dejanska realizacija dela, pač pa denar. Delo postane denar. Delo je abstraktno realizirano. Abstraktna re-alizacija mojega dela pomeni mojo abstraktno povezanost s sočlovekom, s katerim sem tudi jaz ab-straktno povezan preko svojih potreb in posrednika le-teh — denarja. Abstrakten odnos do proizvoda de-javnosti sočloveka torej pomeni, da je drugi človek zame abstrakten individuum, da naju vežejo le ab-straktne potrebe, potrebe po golih predmetih. ne pa potreba po človeku. Clovek postane tako človeku predmet: »vsak individuum (je) celota potreb; obstaja samo za drugega, kakor drugi obstaja samo zanj, ko-likor zvratno postaneta sredstvo.« (Marx En^els.Rani radovi 264.). Pa tudi potreba po konsumiranju umet-nostnih proizvodov ^e človeku odtuji. človek nima potrebe tdo             tHi       fr   ^
nosti. S tem pa izgubi tudi smisel za vrednotenje umetniških proizvodov; surogati umetnosti tako lahko gredo v promet. če je alienirana potreba, ali je vsiljeno od zunaj (reklame), je to vsiljeno mogoče zadovoljiti s čimerkoli; samopotrjevanje, konsumira-nje je isto: abstraktno, ga tako rekoč ni.
Nastopi torej vprašanje: ali je torej umetniško delo blago; se torej da reducirati na kvantiteto? Tudi zlato samo po sebi ni denar. V določenem odnosu pa posfcane zlafco denar. Analogno je za umetnino; nobene kvalitete se ne da reducirati na kvantiteto dejansko, ampak abstraktno, zato je kvantiteta tudi abstraktna vrednost (umetniškega) dela. Opredelitev vlaga, abstrakcijo svoje lastnosti dobiva v določe-nih odnosih — blagovno denarnih odnosih, ki vsem stvarem — tudi človeku — abstrakcira njihove last-nosti. Vse je drugo kot ono samo.
Alienacija umetnika od samega sebe je torej drugačna od odtujitve delavca za strojem. Umetnik v svoje delo dejansko polaga sebe dosti bolj kot de-lavec, ki opravlja mehanične gibe in je le dopolnilo stroja. Njegov predmet dejavnosti je dosti širši od delavčevega in se zatorej dosti bolj samopotrjuje. Ves proces dela je njegov od ideje do realizacije. Ko pa se mu rezultat dela odtuji, je v tem trenutku bolj odtujeiv ker je bilo večje njegovo samopotrjevanje v procesu ustvarjanja. Tudi tu je eden od ^vzrokov tako imenovane izgubljenosti umetnikov in vedno ponovnega iskanja samega sebe, kar je obenem tudi vzvod nadaljnjega ustvarjanja.
če bi, se umetniku v odtujenem svetu njegovo delo ne pdtujilo, potem je le-to predmet zanj, ni druž-beni predmet, ni realizirana umetniška izpoved umet-nika. Zato se rezultat dela mora odtujiti umetniku. In gledano z druge strani: odtujiti se mora v korist lastne eksistence umetnika. Odtujitev je nujna in nujna je pretvorba cilja = realizacije umetniške iz-povedi v sredstvo lastne eksistence.
Umetniško ustvarjanje je del, ali bolje, je po-sebna oblika človekove generične dejavnosti, člo-vekove zavestne dejavnosti. V načinu dejavnosti leži specifičnost neke vrste, zavestna dejavnost človeka je specifikum človeka kot vrste, je generična dejav-nost. človekova zavestna dejavnost človeka loči ne le od živali, temveč tudi od prirode v tem smislu, da le-ta postane predmet njegove dejavnosti, njegovo delo. človeku postane priroda predmet, v katerem se ogleduje in človek postane prirodi predmet, skozi ka-terega se potrjuje. Alienacija prirode je samorazvoj človeka in s tem prirode. Z razvojem potencialnih možnosti prirode razvija človek tudl svoje subjektiv-ne sposobnosti, produkt medsebojnega samopotrjeva-nja je dejanskost kot realna enotnost subjekt — objekt odnosa znotraj odtujitve. Zavestna človekova dejav-nost more oblikovati po meri vseh stvari, zato obli-kuje človek tudi po zakonih lepote (Marx) in prav v tem dejstvu je skrita univerzalnost človeka in nje-gova svoboda
eksistenčne nuje, ne pa zaradi svoje notranje člove-ške, umetniške nuje izpovedati se sočloveku in s tem samopotrjevati se. Njegovo samopotrjžvanje se pre-nese iz delovnega procesa v omejena uživanja, pre-hodnega individua (Marx). Pravo saraopotrjevanje = uživanje pa je lahko le v svobodni dejavnosti, kjer človek neposredno v svoji individualni dejavnosti individualno ustvarja generično bistvo človeka —za-vestna dejavnost.
Potreba po ustvarjanju takšnega umetnika postane y tolikšni meri odpor proti ustvarjanju, da zavestno in podzavestno teži po tem, da bo njegova vloga v ustvarjanju kolikor mogoče manjša, da proizvod prav-zaprav ne bo nosil pečata njegove individualnosti. Vsa slikarjeva (umetnikova) dejavnost je v posred-ništvu, umetnik je posrednik, preko katerega se mate-rial po svojih prirodnih, fizičnih zakonitostih afir-mira. Afirmacija materiala, ki ni prestrukturiran v smeri ustvarjalčevega doživetja, ki ni očtovečen, je negacija potencialnih možnosti materiala samega, je abstrakcija materiala samega. Z druge strani pa je absolutizacija slučajnih možnosti oblik materiala, obenem ukinjanje umetnikove ustvarjalnosti same in s tem umetnika kot umetnika. Absolutna brezosebnost umetniškega proizvoda je obenem aliminiranje avtorja in elemenlranje avtorja je obenem eliminiranje člo veka iz umetniškega proizvoda. človek je opredme-ten v predmetu, toda ne v smislu opredmetenja nje-gove vsebinske sile, njegove izpovedi, samopotrjeva-nja, temveč v smislu zmage predmeta nad človekom. človek in predmet postaneta eno in isto v smislu de-gradacije človeka na popredmeteno predmetnost. Da se iz takšnih umetnin izgublja tudi umetniška izpo-ved, če se izgublja sam človek, je jasno. O teh proiz-vodih torej ni mogoče govoriti kot o umetninah in tu torej tudi ne o umetnikih. Isto težnjo po lastni eliminaciji iz ustvarjanja opažamo pri vseh umetni-kih, pri katerih se je odtujila potreba po ustvarjanju samem, ki so torej subjektivno podlegli alienaciji okolja, v katerem se nahajajo. Spreminjanje cilja v sredstvo, o katerem je bilo prej govora, povzroči, da se tudi metode ustvarjanja, tehnična uporaba oblik, ki naj bi bile le sredstvo za oblikovanje izpovedne vsebine, spremene v cilj: igranje oblik in absolutiza-cije tehnične smeri v umetnosti sploh.
Eliminacija sebe samega iz akta ustvarjanja po-vzroči iskanje svoje avtentičnosti drugje, če je v de-javnosti sami ne more doseči in realizirati. Ker umet-nik svoje avtentičnosti ne najde v dvogovoru z ljudmi, v izpovedi sočloveku, ker ga je le-ta zavrgel z delom vred kot blagom in ker se je zato umetnik iz dela samega umaknil, i5če zdaj svojo avtentičnost v samem sebi kot individuumu. Posledica tega je spet absolutizacija enega momenta v ustvarjanju — spontanosti, inspiracije. Umetnik postane sam sebi sredstvo, sredstvo spontanosti, neke »neznane sile v njem«, po katerem diktatu piše. Ustvarja, ne da bi vedel, kaj ustvarja, komu je to potrebno. Posledica .je spet eliminacija zavestnosti, organiziranosti materiala
France   Anžel:   Pokrajina,   aquatinta   1963
če je umetnikova dejavnost po nujnosti, ki smo jo prej nakazali, sredstvo njegove individualne eksi-stence, je torej njegova gene^ična dejavnost postala sredstvo individualne eksistence. Cilj postane sred-stvo in sredstvo postane cilj. Ker je človek odtujen svoji generični dejavnosti, je odtujen tudi predmetu te dejavnosti, to je prirodi kot produktu in družbi, v kateri deluje. Vse te oblike odtujitve človeka pa se kažejo v odnosu človeka do človekfl oziroma do njegovega proizvoda.
Brez dvoma pa zavest o tem, da je umetnik v bi-stvu mezdni delavec, da je njegova najgloblja člove-ška izpoved sredstvo eksistence in pa odnos družbe do njega samega (kapitalizem npr. je sovražen pes-ništvu in umetnosti sploh prav zaradi nasprotja, v katerem se znajde umetniško delo kot produkt umet-nikove ustvarjalne potrebe, torej relativno nealieni-rano in kapitala, ki hoče vsako človekovo delo spre-meniti.v blago) vzvratno učinkuje nanj tudi na po-čutje v procesu ustvarjanja samega. Zato je zgoraj izrečena trditev, da je umetnik neodtujen v procesu ustvarjanja, v dvojnem smislu relativna. Prvič: nje-govo individualno samopotrjevanje v ustvarjanju je idealno, neustvarjeno, dokler ni realizirano v doživ-Ijanem odnosu Ijudi, t. j. dokler ni odtujeno umet-niku in drugič: tudi zavest o nujnosti odtujitve same vzvratno vpliva na umetnikovo samopotrjevanje v ustvarjanju samem. Mejna skrajnost teh nasprotujo-čih si tendenc je umetnikova odtujitev potrebe po ustvarjanju samem. Umetnik se z nekakšnim besom bori z belino platna in vrež nanj v trenutnem izlivu vsak bežni navdih. Potreba po ustvarjanju se mu od--tuji v tolikšni meri, da postane njegova umetniška de-javnost zanj prav takšna muka kot delo delavca za stroiem in da tudi on dela le še zaradi zunanje, t. j-
obdelave, eliminacija človeka iz procesa ustvarjanja in eliminacija človeka iz umetniškega dela. Izgublja se osebnost. Junaki takšnih romanov so brezosebni, abstraktne sheme in njihovo propadanje ne doživ-lja^mo kot propadanje prav tega individuuma, am-pak neke abstraktne konture, katere usoda nas ne pri-zadene, je ne doživimo.
Podobni pojavi so tudi v glasbi: slučajno dobljeni zvočni material, ki ga glasbenik ne organizira in je torej delo brezosebno. Podobno je pri likovnih umetnikih. Delo, v katerem ni umetnikove osebnosti, v katerem se umetnik ni opredmetil kot človek s tem, da se je izpovedal sočloveku, tudi ne more biti no-silec te izpovedi in ne more ničesar povedati slučaj-nemu konsumentu. Takšno delo se tudi ne more re-alizirati, ker nima kaj realizirati. Logično sledi iz tega, da lahko o teh delih govorimo le pogojno kot o umetninah. Takšna »umetnina« odgovarja odtujenemu človeku v njegovi alieniranosti in ne deluje v smeri integriranosti, saj so ta dela sama specifičen pojav odtujitve same. »Umetnik« ne doživlja samega sebe kot aktivnega nosilca svojih lastnih sil, svojega no-tranjega bogastva, temveč doživlja samega sebe kot izčrpano stvar, ki je odvisna od zunanjih sil. Takemu človeku, ki nima moči za odpor proti temu svetu, proti dejstvu, da je igra sil, se.zdi obstoječe stanje kot edino možno stanje Ena oblika, pojavnost člo-vekovega življenja, postane zanj edino možen način, bistvo obstoja človeka. Slučajno postane bistvenp. Bistveno torej postane zanj odtujenost človeka člo-veku — to je zanj normalno in postane s tem tudi sam deklarator te odtujenosti. Dezalienirajoča — hu-manistična črta umetnosti se je izgubila, »umetnost« je negirala samo sebe.                    Spomenka Hribar
Nadaljevanje v prihodn.]i števiiki