127Zdrav Vestn | Učenje komunikacije v medicinskem izobraževanju Učenje komunikacije v medicinskem izobraževanju Communication teaching in medical education Dušanka Mičetić-Turk Kljub uporabi vrhunske diagnostične in informacijske tehnologije ostaja postavljanje diagnoze in zdravlje- nje v domeni zdravnika, ki zna opazovati, razmišljati in komunicirati z bolnikom. Pri- stop k bolniku je vedno izjemen doživljaj in intelektualni napor. Postaviti diagnozo ni nedolžno in neodgovorno dejanje. Naspro- tno. Vsaka zdravnikova klinična odločitev je tudi etična odločitev, vsaka komunikacija s kolegi, zdravstvenim osebjem in bolniki je pomemben dejavnik pri ustvarjanju dobrih partnerskih odnosov ali pogojev za medi- cinsko/zdravniško napako. Condictio sine qua non uspešnega odnosa zdravnik – bolnik je komunikacija: besedno in nebesedno sporočanje in vedenje. Zdrav- nik, ki pozorno posluša zdravnika, sočutno in jasno posreduje informacije, kaže razu- mevanje za bolnikove občutke in želje, ki se zna vživeti v človeško stisko je na dobri poti, da vzpostavi uspešen odnos z bolnikom in verjetno z njegovo družino. V preteklih letih je zato po svetu izje- mno porasel interes za uvajanje poučevanja komunikacije v kurikule dodiplomskega in podiplomskega študija medicine. Pričakuje se, da bo uvajanje tako imeno- vanega področja medicinske humanistike v kurikulum pripomoglo k demokratiza- ciji medicine in celo kritično vplivalo na splošno medicinsko kulturo. Spoštovanje bolnikove pravice, da kot partner sodeluje v procesu zdravljenju, je vse bolj prisotno v zdravstvenih sistemih Evrope in drugod. Pomen komunikacije oz. pridobivanja med- osebnih spretnosti je doslej jasno dokazan. Učenje in preverjanje komunikacijskih ve- ščin je postalo del izobraževalnega paketa medicinskih fakultet po Evropi in svetu. V Evropi je bila ena od prvih medna- rodnih konferenc o učenju komunikacije v medicini organizirana leta 1996 v Oxfor- du in sprožila vrsto priporočil za razvoj in izvedbo učenja in ocenjevanja uspešnosti komunikacije. Dve leti pozneje, 1998 leta, v Amsterdamu na konferenci o komunikaciji v zdravstvu, ki jo je organiziral nizozemski inštitut za primarno zdravstveno varstvo, so sprejeli soglasno izjavo o osmih priporoči- lih, pomembnih za dodiplomsko in podi- plomsko izobraževanje komunikacije v me- dicini1. Ta priporočila poudarjajo: 1. Učenje in ocenjevanje komunikacije v medicini temelji na splošni komunikaciji. 2. Učenje komuni- kacijskih in kliničnih veščin je komplemen- tarno in konsistentno. 3. Učenje komunika- cije naj opredeljuje na bolnika usmerjene komunikacijske naloge in pomaga študentu, da jih reši. 4. Učenje in ocenjevanje komuni- kacije naj bi pripomoglo k osebni in poklicni rasti študentov. 5. Komunikacijskih veščin se učijo v planiranih okvirjih študijskega pro- grama. 6. Študentova sposobnost, da doseže komunikacijske veščine, se stalno preverja6 7. Programi učenja in ocenjevanja komuni- kacije se redno evalvirajo. 8. Podpira se ra- Uvodnik/EDiTorial 128 Zdrav Vestn | marec 2013 | letnik 82 UVoDnik/EDiTorial met, in seveda od pozornosti in pomena, ki jo fakulteta namenja temu predmetu. Zidanšek in sod.7 poročajo v tej številki Zdravniškega vestnika o petnjastletnih izku- šnjah poučevanja sporazumevanja s pomo- čjo videa in simuliranih bolnikov na Katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Že od študijskega leta 1994/95 omogoča študentom spoznavanje teoretičnih osnov sporazumevanja, kar je zelo pohvalno. Pomemben del praktičnega dela v mentorski ambulanti predstavlja uče- nje veščin sporazumevanja z uporabo raz- ličnih izkustvenih tehnik, z igranjem vlog, z opazovanjem v manjših skupinah študen- tov in preverjanje snemanih posnetkov med študenti in standardiziranimi bolniki. Izkušnje Katedre za družinsko medicino pri poučevanju veščin komunikacije so gle- de na rezultate anketiranja specializantov izredno pozitivne. Študentje in specializan- ti družinske medicine so na primer s pou- čevanjem komunikacije s pomočjo videa in simuliranih bolnikov zadovoljni. Objav o tem, koliko pozornosti in kakšen pomen posvečajo druge katedre komunikacijskim veščinam študentov, nimamo. Kot „stari klinik“ z več kot 40-letnimi izkušnjami in profesor na Medicinski fakul- teti Univerze v Mariboru menim, da je prvo in osnovno pravilo, ki ga mora usvojiti vsak bodoči zdravnik, pravilo, da je vsako življe- nje enako vredno in da se do ljudi vedemo tako, da spoštujemo njihovo človeško dosto- janstvo. Vse ostale komunikacijske veščine so kot smetana na sacher torti, ki se jih nau- čijo med študijem in delom. zvoj, izobraževanje in obnavljanje znanja za time učiteljev komunikacije. V ZDA sta za poučevanje komunikacije v medicini pomembni konsenzualni stališči Toronto in Kalamazoo,2,3 iz leta 1991 in 1999. Dokument jasno zahteva, da se omogoči ra- zvoj, izvedba in evalvacija komunikacije v kurikule medicinskega izobraževanja in raz- vijanje specifičnih standardov za to podro- čje. Skupina ekspertov, ki so pripravljali do- kument, poudarja 7 osnovnih nalog učenja komunikacije. Te so: 1. graditi odnos med zdravnikom in bolnikom, 2. začeti pogovor, 3. pridobivati podatke, 4. razumeti bolniko- vo perspektivo, 5. izmenjevati informacije, 6. doseči dogovor o problemu in načrtu reše- vanja, 7. zaključiti obravnavo. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija (SZO)4 je leta 2008 komunikaciji v medi- cinski stroki namenila imeniten dokument z naslovom „Moduli komunikacijskih veščin v medicini“ z natančnimi navodili o pouče- vanju vsakega od 10 modulov. Jasno so opre- deljene vloge učitelja in študentov, metode poučevanja in ocenjevanja. Uspešno učenje komunikacije vklju- čuje kompleksno strategijo s stalnim po- večevanjem in dopolnjevanjem splošnega medicinskega znanja, s predstavitvami, s povratnimi informacijami, refleksijo, samo- ocenjevanjem, ponavljanjem vaje v varnem in simuliranem okolju. Znanje komunikaci- je se lahko pridobi s treniranjem komunika- cijskih veščin v postajah OSCE, ki postajajo vse bolj popularne. Najpogostejše metode učenja komuni- kacije so predavanja o sporazumevanju, delavnice, igranje vlog, standardizirani/si- mulirani bolniki, video posnetki oz. filmi pogovorov s simuliranim ali pravim bolni- kom in pogovori s pravimi bolniki. Nekaj raziskav na ameriških univerzah je pokazalo, da študenti bolje ocenjujejo delav- nice kot predavanja, da uvajajo raje igranje vlog in pogovor s pravim bolnikom kot osta- le možnosti, ter da je uporaba filmov prav tako zelo popularna.5,6 Način poučevanja je odvisen od mno- gih dejavnikov, npr. od časa, namenjenega poučevanju komunikacije, števila učiteljev, finančnih sredstev, namenjenih za ta pred- Zdrav Vestn | Učenje komunikacije v medicinskem izobraževanju 129 UVoDnik/EDiTorial Literatura: 1. Makoul G, Schofield T. Communication teaching and assessment in medical education: an interna- tional consensus statement. Netherlands Institu- te of Primary Health Care. Patient Educ Couns. 1999, 37 (2): 191–5. 2. Workshop Planning Committe: Consensus Sta- tement form the Workshop on the Teaching and Assessment of Communication Skills in Canadi- an Medical Schools. Can Med Assoc J. 1992. 147: 1149–52. 3. Essential elements of Communication in Medical Encounters: The Kalamazoo Consensus State- ment. Acad Med. 2001; 76 (4): 390–393. 4. Communication Skills in Medicine. Prepared & published by BCPS and DGHS With WHO su- pport Under WHO BAN HRH. 2008. ISBN- 984– 300–002199–0. 5. Evans BJ., Coman GJ, Goss B. Consulting skills training at medical students interviewing efficien- cy. Medical Education, 1996. 30: 121–128. 6. Hays RB. Self-evaluation of videotaped consulta- tions. Teaching and Learning in Medicine. 1990, 2: 232–236. 7. Zidanšek A., Rifel J, Švab I. Poučevanje sporazu- mevanja s pomočjo videa in simuliranih bolnikov – 15 let izkušenj Medicinske fakultete v Ljubljani. Zdravniški vestnik (v tisku).