Pesmi Celje, 1893. Založil dr. Josip Furlan. — Tiskal Dragotin Hribar. z io t fiij T C Kazalo. Uživaj I v..............................3 Pod jablano .............4 Z nesrečnim srcem..........................5 Kraška roža "..........................8 Po plesu ..............10 V svet"...............11 # V snegu ..............13 V drevoredu ".............16 večer...............18 Na letališči '.............20 Zimska vožnja............22 Duhtelo je cvetje ob poti..........24 Na tujem spet ............26 Tujki ,v...............28 Vetru................29 JDoma i........i......30 •»Prošnja...............33 V gozdu v...............34 Slovo".................36 Na cvetji se vender ti solze blišče 1 . . . , . 37 Ostal je le spomin .... .....39 Prošlo........ .......41 Sneg /......,.,">........42 'Vr V' ]EZc, 37260 v Udaja...............43 Čemii? \..............44 O mraku..............46 Na sveti večer "............47 V zatišji J..............49 Bolna ljubezen "............50 Čestokrat v jeseni pozni .............51 Sen "................52 Nekdaj — sedaj Y......................53 Rožica..............................54 Spomin...............56 Angelj smrti "..........................59 V hladnici K..............61 Ptici........ . .......63 Dekliška tožba............65 »Trioleti ..............69 V noči..............................79 Pri narodnih pevcih...........81 Menih ...............83 Na samostanskem vrtu.".........85 Ecce dolor 1".............87 Na Gosposvetskem polji v.........90 Prijatelju na grob J...........92 Bratom Čehom . ...........94 Kdo ve?v..............96 Vihing "...............100 Naročilo v..............103 Tri noči"..............106 Zadnji brat".............113 I. Uživaj! zvihrale so burje čez širno ravan, Čez polje cvetnó so sinoči vzvihrale, Ko zóra pa nov porodila je dan, Cvetice uvele, mrtve so ležale. Takó kar narava iz sebe rodi, Boreč se z naravo samó spet pogine, Zatorej na stran nepotrebne skrbi, Uživaj življenje, dokler te ne mine! Pod jablano. od jablano sediva sama, Nad nama se razgrinja cvet, To krasno cvetje pa nad nama Poljublja vetrec brzolet. A usta tvoja, zorna deva, Cvet6 krasnej, ko cvetje vej, In moj poljubec bolj ogreva, Kakor poljubci vetra — glej! Z nesrečnim srcem . . . i nesrečnim srcem, z mračno dušo Ostavil dom sem mladolet; Isk&t ljubavi sem uzorne Napravil se med tuji svet. Kakor deseti brat v tujini Nemirno blodil sem okrog. Oh! gledal mnogo sem radosti, In jok obupen čul sem mnog. Posetil jasne sem gradove, Kjer bajno blaženstvo cvetč; Prestopil prag sem nizke koče, Kjer v siromaštvu človek mrč. A blaženci v gradovih jasnih Ljubav imajo le za se, In siromak pod borno streho O nji besedice ne ve. Občudoval v dvoranih svetlih, V begdtnem plesu se vrteč, Krasoto mnogo sem nebeško, In mnog pogled žarn6 goreč. Prečestokrat pa kras telesa In pogled kakor solnce čist Zakriva v prsih trdosrčnih Sovraštvo, zlobo in zavist. Med samostanskimi zidovi Otožni mrtveci žive — Kedaj, kedaj pa zelenele In cvetle veje so suhe'? — Z nesrečnim srcem, z mračno dušo Ostavil dom sem mladolet, Z nesrečnim srcem, z mračno dušo Povrnil sem domu se spet. In cesar sem po širnem svetu Povsodi le zaman iskal, To ozki dom mi milostljivo S tab6j, dekle, je daroval. V očeh ti, deva črnolasa, Ljubav najčišča se žari . . . Oh, zri na me in lek čaroben V nesrečno mojo dušo lij! Kraška roža. ozdravljam vas, uborne, mala koče, Pozdravljam tožna kraška te ravan! A bridko mi s pozdravom srce joče, Na čelo lega mi oblak teman. Viharna burja brije čez pečine — Čez moje brila tudi je srce, Pod njo zornč življenje bedno gine, Poginilo mi v srci kdaj je že. f' In vendar ne! — Glej, roža -se razcvita Na tožnem vrtu mojega srca; Nebeškokrasna roža, ponosita Rrstnč cvetd mi in sladko vonja. A roža tako krasno je vzklila Iz skalnatih, neplodnih kraških tal, Tam roka moja jo je izpulila, In v prsih svojih dom sem ji odbral. ¡¿L . v. Tu v srci mojem veje sapa cista, Tu notri ne besni moreči mraz, Zato le cvšti roža mi stolista, Ti Krasu golemu poslednji kras! Po plesu. y zori sem šel na visoko goró, Izkopal sem ondú jamó ; In svojo ljubezen, nadeje, zeljé, • Položil sem v krilo zemlje. In potlej korake obrnil sem v stran, Preblodil ves svet sem sumán, Povrnil nazaj sem se kakor poprej, Brez želj, brez ljubezni, nadej. Sinoči pa, deva, vrtel me je ples S tabój, najkrasnejše čudes! Vzbudile ljubezen, nadeje, zeljé, Vselile so spet se v srcé. V svet. Jutranja se zora na nebu žari In sveti na tožni mi poti, Ko samec odhajam iz rojstne vasi V svet, žarnemu solncu naproti. Da zrlo za manoj od solz bi rosnč, Nobenega tu ni očesa, Srce mi je v prsih tesn6 in težkč Od tihega tega slovesa. Ob poti se hiša za hišo vrsti, In hiša za hišo izginja — Tu zadnjo, stoječo na konci vasi, Vejevje zeleno zagrinja. Zastane mi noga in krene mi v stran, Kjer klijejo v vrtu cvetice, Pripnem si na prsi v slovo cvet rosan In . . . dalje od cvetne gredice. In srce bolnč in mehkč in sladkč Prijazna je misel objela. Mordil me je zrla na skrivnem tedaj, Ko sem za ljubav ovenelo Na njeni gredici utrgal skrivaj V slovo si cvetico razcvelo. Morda . . . toda beži prijazni obraz, Kaj, sanja mameča, licem s taboj! Le to vem, kako zdaj ostavljen sem jaz, In kaj sem ostavil za saboj. Nad manoj škorjanec se dviga v neb6, Pred mano/ pot vije se bela, V snegu. Zimska burja zunaj brije Sneg po zemlji sipajoč; — Daleč tu od domačije Sanjam, burni metež zroč. Kakor v zraku ti kosmiči, Misli v glavi mi rojé, In kot lahnokrili ptiči Čez goré na jug hité. Čez goré hité, doline, Čez bregove šumnih rek, Do slovenske domovine, Ob domače reke breg. Ondu pot jim je zvršena, Vz hišo k oknu se popnč In skoz stekla porošena Radoznalo v sobo zrč. Zro pri mizi devo milo, Črnih las, temnih očij; Vitko, kakor gozdno Vilo, Lepo kot sen mladih dnij. a Droben list devojka piše, Droben list z rokč drobno, V njem skrivnostna čustva riše, Ki ji v mladi duši vr6. Piše mi, da ji drhtelo Tožno v prsih je srce, Ko slovo od mene vzelo Do kedaj je — sam Bog ve! Da ostavljena samica V bridki žalosti medli, Da le drobna golobica Krajša ji otožne dni. Da povsodi, koder hodi Zre po meni slednji dan, A da vedno in povsodi Vse iskanje je zaman. Da jo blaženost prešine, Kedar vrata se odprč, Češ da spet me iz tujine K nji privelo je neb6. Da nikjer ji ni pokoja, V šumu ne, v zatišji ne, Da bo vedno moja . . . moja . . . Da živeč le meni — mre. — V drevoredu. življenja urah tesnih, Ko tré mi jad srcé, V spomine prošlih časov Vse misli mi hité: Podobe znane vstajajo, Megleno se porajajo, S tolažbo me navdájajo, Da gine mi gorje. Pomlad je v cvetji klila, Duhtel je drevored, Tedáj ob tvoji strani Po njem sem hodil spet Kar zima razločila je, Pomlad lepó združila je In v srci pomladila je Ljubezni nama cvet. Krasoto tujk sem hvalil; — Zelo sem se razgrel . . . » ... A lepše ni od tebe!« Ko to sem ti bil del, V obraz si se zažarila, S pahljačo me uddrila In ljubko se razjarila: »Tedaj si spet začel:« — Sestala sva se jedva, Ločila sva se spet, Spet mi krenila noga Nazaj je v tuji svet. Pomlad zdaj tu pač klije mi, V srce pa ne prisije mi, Spomin le ondu žije mi, Na t e in drevored. Zvečer. P)em samujem v mirni sobi, Medlo sveče svit brli, Zunaj pa pod mojim oknom Zime mrzli piš vrši. Glava se mi k prsim kloni, Sni duha mi objemč: — u Hišo zrčm v domovjj' belo, V hiši devo zrem cvetn6. Sama mi sloni ob oknu, Kot slonela je nekdaj, Na laseh trepeče črnih Lune bledi ji sijaj. A pod oknom ji priroda Trosi cvetja bajni kras . . . Oh, minulo je poletje, Zunaj brije zimski mraz! — Zimski piš, le brij čez gore, Do snežene brij ravni, K. Kjer v domovji, v hiši beli Deva zorna mi živi. Ko prispeš pod njeno okno, Glas ti bodi miren, tih, Da bo čuti kot bolnika ^Umirajočega izdih. Na šetališči. i^ošato drevje nad man6j se boci In brani solnčnim žarkom pot do tal, Kjer umaknivši se vročini žgoči Brezdelni svet se je na šetnjo zbral. Ob godbe zvokih po peščeni poti Neskrbno hodi starost in mladost, Jaz samec le slonim v zatišnem koti, Na šetališči najredkejši gost. In gledam jih. — Veselje vsem na lici, Krog usten vsem neskrben, jasen smeh, Radosten govor in veseli klici In strasten ogenj v čarobnih očeh. Življenje bodro in nemira polno Razgrinja mi košati drevored, In vender v prsih mojih srce bolno Iz nova mi objema mrzli led. Ob godbe zvokih, jasnih lic, počasi Sprehajajo ljudje se pred man6j . O cveti, cvijti v daljni gorski vasi, Ti črnolasi, krasni a n g e 1 j moj! Zimska vožnja. okril je beli sneg ravan in grič, In lena megla se nad snegom plazi, Težko hropeč utrujeni konjič Po zameteni, slabi cesti gazi. Tu ali tam v ravnini mi čepi Pohlevna koča za zametom skrita, Tu ali tam kot senca mi stoji Samotna smreka v sneg in noč zavita. Oh dolgo že se nisem vozil tod, Po gladkih potih dirjal sem skoz mesta, A vender mi je vedno in povsod V spomin se vračala ta slaba cesta. In vračale so ure se bridke, Ki sam prebil sem jih v otožnem časi — A glej! Zdaj hiše, koče se goste . . . Da, spet sem v znani, dragi gorski vasi. Tam g&ri še brli jedina luč, Sicer vse mrtvo ... NI ne čuješ glaska . . . Obstal je konj . . . Zaškripal v durih ključ . . Tu spet imaš me, krasna črnolaska! Duhtelo je cvetje ob poti o log se zagrinjal v večerni je mrak, Po stezi sva gladki hodila; Po vejah se zibal je vetrec lehak, A midva pa sva se ljubila. Topili sta srci se v srečo zlat6, Iz grma je slavec pel pesem sladk6, Duhtelo je cvetje ob poti. Pa kmalu razkošja je cvet ovenel, V slovesu bridkostnem sva mrla; Iz grma je slavec otožno zapel, Ti solzo si z oka otrla. Podal sem ti zadnjikrat zvesto rokč, Ko sam pa v tujino sem meril stezd, Duhtelo je cvetje ob poti. Čez leta sem vračal se zopet domov, Z veselim sem srcem se vračal, A skoro okusil sem bridki otrov : Vrnitev si s srečo sem plačal. — Gorelo je drugemu tvoje srce, In drugemu v logu tihotnem odšle Duhtelo je cvetje' ob poti. r Umikam se zopet ti izpred očij; — Čemu bi budil ti spomine?! — A skoro do rojstvene bode vasi Raznesel se glas iz tujine: Pokopat so nesli ga štirje možje, Nihče pa pretočil za njim ni solze, Duhtelo je cvetje ob poti. Na tujem spet. a tujem spet! — Pomlad se v cvetji smeje, Na nebu jarko solnce se žari, A meni solnčni žar srca ne greje, Otožne misli cvetje mi budi. Na jugu, kjer bobni mogočna Sava, Tam žije meni najkrasneji cvet, Jednakega pač nima tu dobrava, Jednakega ne hrani širi svet. Ko sem ostavljal svojo rožo krasno, Radost mi je ostavljala srce, Mračilo se mi je oko prej jasno, Po lici tekle srage so solzne. Na pot življenja so mi solze lile, In vsklilo trnje je iž njih ostrO, Osti bodeče nogo mi ranile In žitje so zamorile mlad6. Zdaj tu na tujem sem kot mrtvec v grobi, Pomlad razsiplje cvetje krog in krog, Budeč spomine o cvetni milobi, Ki hrani meni jo domači log. Tujki. h upiraj v me pogleda, Tuje zemlje lepa hči, Saj ne zveš, kolika beda Srce strto mi teži. Sam sem šel iz domovine, Nesel s sabo/ sem gorje, Sam trpel bom bolečine, Dok me v grob ne polože. Vetru. I-Se hiti veter hladan in močan, Le jaderno hiti čez goro zeleno! Za goro razteza se cvčtna ravan, V ravni boš našel dekle zapuščeno. Mogočno zavej ji v srce mladč, Otožne preženi iž njega spomine, Da zopet, da zopet kot nekdaj žarn6 Ljubezni vesele ji solnce zasine. Doma. se kot nekdaj! — Še vedno isti griči Krog plodnega polja v nebo kipe, Po njih vrheh kot beli golobici Raztresene še cerkvice stoje. Na polji sredi zlatega se žita Kot nekdaj skriva še uborna vas, In slednja kočica se slamo krita Se isti tožni kaže ti obraz. S holmiča kot nekdaj še zatemnelo Na mirno selo gleda stari grad; — Do njega zopet merim stezo belo, Katero meril prej sem tolikrat. Tajinstveno šumi nad manoj drevje, Na pot samotno listje sipajoč, V pozdrav priklanja veter mi vejevje, Pozdrav šumi studenec mi begoč. Pozdrav pojo mi lehnokrile ptice, Pozdrav iz dupelj cvrčki mi cvrče, In korčki, zapoznele jeternice V pozdrav priklanjajo drobne' glave. Po vejah gibka veverica skače, Vse na okrog je radostno, živ6, A meni vender srce tožno plače, A meni vender se mrači oko 1 — Spomin uhaja mi v minule čase, Ko marsikdaj pod drevjem tu blodeč Devojke mile čul sem mile glase In skozi zelen solnčnik zrl rudeč. Ko v travi poleg nje sedeč duhteči Na prsi sem naslanjal ji glavč In sanjal o bodoči svoji sreči, Gledaje v temnojasno ji oko. V poljubih sem . . . Spomini usehnite, Spomini želje nove le rode — Oh, čelo »Tristia« mi razvedrite, Ovidij tožni, jasni mi srce! >— Mehkč turobni spev mi boža dušo, Kot pomladanje sape prvi dih . . . Tako miran nI pod zeleno rušo Ne bodem snival večno nem in tih! A mir, ki stihi ga dij6 ubrani, Razruši jeden mi pogled na mig : Glej, velo rožo drobna knjiga hrani, Mrtve' ljubezni mrtev spomenik. Na prsi mi jo je -.nekdaj pripela, Ko sem odhajal v daljni, šumni svet; Ljubezen bujna njena zdaj je vela, Vel zdaj z ljubeznijo je zorni cvet. — Vse kot nekdaj — in vender vse drugače, Vse na okolu žalostno, mrtvo! — -— Li čudo, da srce mi tožno plače? — Li čudo,, da rnrači se mi oko ? — Prošnja. inkrát samó naj ti še zrem V očesa temnega globino, Enkrát naj, predno v tujce spem, Ogrevam ž njega se milino! Saj sam Bog ve', če še nazaj Povrnem se v vasico malo, In sam Bog vé, če mi tedaj Očesce tvoje bo sijalo. Glej! leta v enomer tekó, Rodé — pokapajo spomine . . . Ljubezni cvet, cvetoč zarnó, Čez noč ospé se in premine. V gozdu. I o v tihem gozdu samec hodim V naročji tujega sveta, V otožnosladkih mislih blodim Tam onstran zelenih gora. Stoji li tam še koča mala? V nji žije li deklic zoran ? — Oh, koča mala, deva zala . . . Preživel ondu mnog sem dan. Li v senci lipe zeleneče Jelova klopica stoji? — Poglede prve tam žareče V nje črne sem topil oči. In tam ob konci plodne njive Takrat košat je javor stal; Pod njim od deve ljubeznive S solzami sem slovo jemal. Zdaj pa po gozdu samec hodim V naročji tujega sveta, A v tožnosladkih mislih blodim Tam onstran zelenih gora. In zdi se mi, da nad vrhovi Glasi se zvon zvoneč v pokop . . . Pojo, resno poj6 zvonovi, Jaz pa ljubav pokladam v grob. Slovo. eseni solnca sev omaga, Hladneje greje žar njegov. — Jesen se bliža meni, draga, Že hladnih čutim dih vetrov. Odpusti, če ljubezen vrela, Ki žarno za-te je gorela, Ugašati je zdaj začela, Ko hladnih veje dih vetrov. Ti še cveteš v pomladni dobi, In v srci ti cvete pomlad, Umakni se jesenski zlobi, Da te ne zamori nje hlad ! Brezskrbno na desnico kreni, Odločena je leva meni, Kjer vetri vejejo strupeni, In kjer mori jesenski hlad. Na cvetji se vender ti solze blišče! fiuj, burje ledene po planem vrše, V dvorani pa mehka toplota se širi, In v sladkem razkošji, v prijetnem nemiri Plesalcev veselih se pari vrte. I ti zavrtela si v burni se ples, Očesi žarita se v strastnem ti sviti, In nedrije cvetje duhteče ti kiti, In čarobna si kakor angelj z nebes. Ko tako gledalec te zrem nevesel, Otožnost srca se mi jadnega loti, Ker znam, kaka čustva po prsih zdaj vrO ti, Ker znam, da obup ti je dušo objel. Pozabila rada minulih bi dnij, Ko z mojim se tvoje srce je ljubilo . . . A ples je spominu preslabo mamilo In mrtve spomine le znova budi. Čeprav se ti rože na lici žare, In nedrije mlado razkošno se dviga, In plamen veselja v očeh se ti vžiga, Na cvetji se vender ti solze blišče! Ostal je le spomin. edar mi v mračni duši Spomin na te vscvete, Nebo cvetoče radosti Se v prsih mi razpne. Morilna noč izgine mi, Življenje novo sine mi, Kedar mi v mračni duši Spomin na te vscvete. Ti bila si mi sreče, Ljubezni čiste vir, In v prsi burne lila si Nebeškotihi mir. Čarobno tvoje je oko Sijalo v žitje mi temno, Ti bila si mi sreče, Ljubezni čiste vir. Minula je ljubezen, Ostal je le spomin, V življenja breznadejnih dneh Tolažnik mi jedin. Kot cvet, če slana ga ožge, Na tla se brez sadu ospe, Minula je ljubezen, Ostal je le spomin. Prošlo! Izdihne lice trpek mi usmev, y S Če spomnim se ljubezni nekedanje, mi usmev, Ko božale so me mladostne sanje, In božali pogledi zornih dev. ProšlO, prošl6! — Minul je žitja maj, Minule so ljubavi ure zlate! Za druge rože zdaj cvet6, in za-te, Srce bolnč, ostal je prazen gaj. Sneg. y?h meti, beli sneg, le meti, Gor6, dolino v sen zavij! Da v vigredi se tem čilejša, Cvetoča pestro prebudi. Zameti tudi srce moje, Zameti prazne mi želje, Zameti nade mi slepilne, Da v novo več se ne vzbude. Udaja. a neba jasnem svodu blišče nebrojne zvezde, Pod manoj Mure bistre bežeči val šumi, Pokojno vse počiva in sanja' sladke sanje, Oh srce moje tožno, kaj nisi mirno ti? — Pozabi jih, pozabi, dnij prošlih zlate ure, Minule so, kot mine o zori s£n krasan! Kaj upati še more, za čim še koprneti, Kdor je z gorečim mečem iz raja bil izgnan ? Naj srečna ona bode, kot rosa v pestrem cvetu, Življenje naj uživa, saj je tako krasn6; A midva, srce strto, zabiva in trpiva! Kjer ostro trnje klije, tam cvetke ne cvetč. CemiJ ? jemu zaničljivo me gledate vsi, Češ »srce mu je omrzelo«? Res! v prsih se meni je vmirila kri, Srce mi ledeno je, ne koprni, Za čim pa naj bi koprnelo? Za slavo r — Brez slave se lahko živ Za zlatom ? — Zlato me ne briga; Saj slava, zlato ti le dela skrbi, Da ti ne izgine, da se ne stopi, Srca — ne oveseli ga. Dekleta ljubiti več volja me ni, Ljubezen rojeva trpljenje. V trpljenje pa nismo ustvarjeni mi. Le človek, ki išče trpljenja, trpi . . . Trpljenje ne bo mi življenje! Čemu zaničujete torej me vsi, Češ »srce mu je omrzelo«? Res! v prsih se meni je vmirila Srce mi ledeno je, ne koprni, Za čim pa naj bi koprnelo ? O mraku. jen mi večerni mrak, Noseč hladila bolni duši, Pozdravljen slavca spev sladak, Ki blaženo tihoto ruši! Ko sluša petje mi uho, Srce se meni v prsih oži, Saj tožil sem i jaz tako, Kot ptica osamela toži. A dasi je tesnd srce, Le v zadovoljstvo se mi vtaplja Da drugi tudi še trpe, Nam je v bolest hladilna kaplja, Na sveti večer. rez božičnega drevesca Sam proslavljam sveto noč, V svojega življenja knjigo Z rosnim okom "nemo zroč. Izza črk me obledelih Gleda mnog predrag obraz Z jasnim licem, z vedrim čelom In v okviru bujnih las. A če v te obraze drage Motno se oko mi vpre, Pomneč svojo mlado srečo Srce tem bedneje mre. Ti orumeneli listi S srčno pisani krvjó Slikajo samó minljivost, Smrt, odpoved, jad samó. Vse življenje dosedanje Polno togepolnih slik Od viharja se mi zrušen Zdi nagrobni spomenik. Krijejo !i lepšo dobo Se ostale mi strani? — Roka hcé, da list obrne, Srce brani in drhti. V zatišji. .ehkč me senca tvojih vej, Košato drevje, tu objema, Kjer bova bivala odslej Jaz in družica — žalost nema. Nad manoj se jasni nebo, Krog mene mir tihoten vlada; A kdaj zjasni se srce to? Kdaj se mi vmiri duša mlada? Iz trave poleg cveta cvet V življenje radostno poganja, In o radosti bivših let Mi tožna duša tožno sanja. Bolna ljubezen. 'rce je moje bilo pusta njiva, Kril jo je sneg in led . . . Kar se nasmehne pomlad ljubezniva, Požene cvet. Oh, smiliš se mi cvetje : Nikdar, nikdar ne sine ti poletje. Glej 1 Koliko jih bilo je pred tabo, Ko jim je še prijazen vetrec vel, A vsem usčhlo stebelce je slabo, In nerazcvel že vsak je ovenel. Pod rušo nenasiten črv prebiva, Nemirno gloda ondu noč in dan, Zato, ko malo hipcev slaj uživa, Na bolnih tleh umrje cvet bolan. Čestokrat v jeseni pozni estokrat v jeseni pozni Razcveti se boder cvet, A razcvelega pokrije Skoro mrzli sneg in led. Pozna leta v prsih meni Vzgojila blesteč so up, Toda v kali že zamoril Žitja mrzli ga je strup. Sen. I^oč zimska kosme snežne siplje S studeno rok6, Vse mirno, le srce utripIje Mi v prsih glasno. O lepi sanja prošli dobi Brez toge, jadu, O cvetu, ki v preranem grobi Dobil je miru. Nekdaj — sedaj. , ri mizah smo nekdaj sedeli In pili smo vince rujnč, Pa pesmi vesele smo peli, Uživali žitje mlad6. Pri mizi zdaj samec sedevam, In jad mi. objema duha, Več pesmij veselih ne pevam, Le vzdihi kipe iz srca. Tako se spreminja življenje, Z življenjem spreminja srce, Na mestu veselja — trpljenje, Na čelu prej gladkem — gube. Rožica. iedkr življenja truden Zatisnem v smrt ok6, Možje me štirje črni Tj& v zemljo pones6. Na grobu pa ne bode Napis se mi blestel, Ni mramornata plošča, Ni križ visok, svetčl. Iz srca mi požene Prekrasen rožin cvet; A z ljubim pride deva Odtrga krasni cvet. In rožico na nedro Razkošno si pripnč — — Kjer nekdaj srce moje, Cvetica zdaj tam mrfe. e Spomin. Zamišljen potnik sam sedim v kupeji, Skoz okno se upira pogled moj, Kjer na drevesu vsakem, vsaki veji Mrtvaški list priroda piše svoj. Megla otožno lega po dolinah, Studeno ivje krije mrtvi breg, Pod mračnim nebom gori na planinah Vrhove venča večnobeli sneg. A jaz zamišljen sam sedim v kupeji, ©d doma strani vlak z mančj hiti, Hiti z man6j in s sliko, ki v aleji Motrile nekdaj so mi jo oči. Nikdar poprej še niste prišla sama Na klopico v popoludnevni hlad, Gotovo vselej stara garde-dama Hodila vas je skrbno varovat. A danes ni je bilo. — Kako živo Vzdrhtelo v prsih mojih je srce, Ko gledal sem vas, v rokah vam vezivo, Na lici bile rože so cvetne. Sanjavo tčmno vam oko je zrlo Na nežno delce nežnejših še rok; Nad vami pa poletje razprostrlo Zelenih vej je slikovit obok. Pogosto skoz košato se je drevje Potajno solnčen pramen k vam prikral, In z modro pentljico njegov se sev je Na črnih vam laseh ljub6 igral. Da stopim k vam, srce mi je velelo, A koj umolknilo je od strahu: Na drevji listje tajno je šumelo: »Ne kali devi srčnega miru!« Na drevji listje tajno je šumelo, Ob deblu sem ostal motreč vaš lik Pobožno, kakor sveto zre razpelo O svoji zadnji uri bled bolnik. Angelj smrti. o duh oprošča se telesa, Ko sklepaš v večni sen oči, Tedaj odprejo se nebesa, In k tebi angelj prihiti. Otožen angelj, angelj smrti Poljubi v lice te bledó ; Na njega roki razprostrti Počiva glava ti mehkó. In pred okó ti v teku burnem Hité podobe prošlih let, Vrte v vrtinci hudournem Zeljé se, nade, sad in cvet. V nasmeh se rajsk obraz zazibne, Zazibne v sen se ti ok6, Podoba za podobo vzgibne, In srce je mirn6, mirno . . . Ljubezni, deva, te ne prosim, Po roki tvoji ne hlepim, Le eno žčljo v srci nosim, Želj 6 le eno jaz gojim: Kedar se iz življenja ločim, K ležišču mojemu prispej, Poslednjikrat s poljubom vročim Ledeno lice mi ogrej! Naslonjen naj na tvojo roko Prežijem prošli život svoj! — Oh, dekle krasno, žarnooko, Ti bodi smrtni angelj moj! V hladnici. omlad je cvela. V duhteči hladnici Ob vašem vznožji sem slonel molče, In gledal rože cvetoče na lici In gledal vaše oči sem jasne. Skoz listje mlado, skoz pisano cvetje Pomladni vetrec pihljal je mehko, V mrakotno, tiho nama zavetje Skorjanca petje noseč na uho. Molče sem slonel, brezimnega pevca Turobno pesem ste čitala vi, Molče sem slušal — brezimnega pevca Glasovi vam so skalili oči. O strti sreči, zagrebeni nadi, O mrtvem srci glasil se je spev, In v vaših prsih, v cvetoči pomladi, Porajal spev je otožen odmev. In znala niste, da pevec neznani Ob vašem vznožji je slonel molče, Da vse bolesti zle v tožbi ubrani Kriv6 le vaše je bilo srce. Ptici.