SLAVKO MIHALIC
Slavko Mihalic* se je v sodobni hrvatski literaturi pojavil meteorsko senzacionalno: ko je leta 1956 objavil svojo zbirko >Put u nepostojanje«, je bil že izdelana in celovita pesniška osebnost. Danes, poi šestih njegovih knjigah,* lahko mirne duše trdimo, da je prav njegova poezija srečna sinteza najbolj izrazitih iskanj in teženj cele generacije hrvaških pesnikov, od Jureta Kaštelana do Dubravka Horvatica; še več, zdi se nam, da je bil že od vsega začetka zavestno in programsko usmerjen proti tej sintezi. Kot pesnik duševnih stanj in usode te povojne generacije bo za nas ostal, kot se zdi, vedno nekaj več kot samo še en, čeprav dober, pesnik: ostal bo intimna priča nas samih. Karkoli bo čas, ta edini sodnik, dejal o tej poeziji — a prepričan sem, da ji bo naklonjen — si je vendarle za prihodnjih petdeset let zagotovila majhen, toda navdušen krog bralcev. Če bom živel še toliko časa, bom do konca med njimi.
* S. Mihalic se je rodil leta 1928 in je objavil do sedaj tele knjige: Komorna muzika (1954), Put u nepostojanje (1956), Početak zaborave (1957), Darežljivo progonstvo (1959), Godišnja doba (1961), Ljubav za stvarmi zemlju (1964).
232
Kot vsaka dobra poezija je tudi Mihaličevo delo zaokroženo: vsi sestavni elementi, ki so sodelovali pri njenem nastajanju, so asimilirani v najboljših pesmih v integralno celoto, v ustvarjalno enotnost, ki nosi pesnikov oseben in neponarejen pečat. Iz te enotnosti bom izločil tri elemente, za katere se mi zdi, da posebno odlikujejo njegovo delo.
Predvsem Mihaličeva programatičnost: vedno »hoče prikazati« določen program, ki bi ga lahko mirno imenovali ideološkega, ker je v njem, kot pravimo s sodobnim izrazom, poslanica. Pripravljen sem verjeti, da pesniški program vedno sledi praksi, toda Mihaličeva praksa je tako usmerjena, sistematično smiselna, kot bi bila podrejena imanentnemu cilju. To je poezija idej. Program in pesniška praksa, s pomočjo katere se ta program uresničuje in iz katere izvira, sta v Mihaličevem opusu neločljivo povezana: usmerjenost idej ustreza usmerjenosti pri gradnji izraza. Mihalič je eden naših redkih resničnih refleksivnih pesnikov. Toda ta njegova refleksivnost ni nikoli abstraktna — to je vedno globoko, osebno doživljanje sveta; ideja je pri njem vedno konkretna pesniška realizacija. Uspešno uresničevanje programa je, kot se zdi, v nenavadno srečnem odkrivanju ustreznih simbolov.
Druga lastnost te poezije, ki zasluži našo pozornost, je Mihaličeva aktualnost. Pesnik, ta subtilni, razrvani in nervozni intelektualec našega časa, išče odgovore, išče jih pošteno in prizadeto, na vprašanja, ki jih »hic et nune« postavlja družbena stvarnost, svet v katerem živimo. Proces in rezultate tega iskanja v resnici poskuša sporočiti bralcu — komunikacija mu je nadvse važna — in odtod izvira njegovo tankovestno prizadevanje po jasnosti zamisli in izpovedovanju idej. Če je njegova poezija kljub tej težnji nejasna, večpomenska in zapletena, če zahteva od bralca — kot vsaka dobra poezija — večji miselni napor in poseben način gledanja, tega ni kriv pesnik, ampak vsa zgodovina sodobne evropske poezije, v katero se njegovo delo integralno vključuje. A za tiste, ki jo znajo brati, živi ta poezija tu, med nami, saj je brez dvoma aktualna, sodobna. A »sodobnost« poezije, kot vemo, ne pomeni hkrati, da je tudi minljiva.
Tretja lastnost, o kateri bi hotel nekaj povedati, se nanaša na Mihaličev jezik in verz. Ne verni, v kakšni meri bo to lastnost slovenski bralec opazil in če se jo sploh da prevesti v drug jezik. Na osnovi naše medvojne pesniške tradicije, oplojene z eks-perimentalnostjo sodobnih evropskih in naših pesnikov, je Mihalič ustvaril zelo svojevrstno glasbo verza — ne milozvočno in na videz ritmično nepravilno — ki neprisiljeno in naravno, v skladu z melodiko jezika izraža izredno 6pojino z najbolj finimi odtenki jezika. Zdi se, da je bila vedno skrita v jezikovnem miljeju in je samo čakala pesnika, ki bi jo odkril. Ta glasba je sestavljena, kot je odkril I. Slaming, iz členaste metrike, pri kateri ima vsak člen svojo* posebno notranjo strukturo, toda stoji na točno določenem mestu v metrični strukturi verza — in vedno razbija monotonost in bel canto. Mihaličev izraz je prav tako rafiniran v leksiki — kjer na primer zelo diskretno in spontano oživlja arhaizme — kot v sintaksi, ki jo z veliko natančnostjo lomi in predeluje, toda vedno nevsiljivo in funkcionalno.
Mihalič je torej poleg vsega svojega modernističnega kozmopolitstva, pesnik naše književne kulture, ki je našla v njem enega svojih vrhunskih sodobnih izrazov.
(Prev. B. G.)                                                                       Antun   Šoljan
233