12 - 1958 VSEBINA: Joan Regent, predsednik Slovenske izseljenski' matice: Ob koncu starega in začetku novega leta Boris Kocijančič, član IS in predsednik repu bi. sveta za znanost in kulturo vlade LRS: Čestitka rojakom za novo leto Mira Soetina, narodni heroj, predsednik RK Slovenije in predsednik odbora za zdravstvo «in soc. varstvo LRS: Čestitka rojakom za novo leto Prihodnje leto bodo prireditve Izseljenskega tedna v Splitu Vsa nova in še lepša v novem letu G. G.: Novo obdobje v razvoju jugoslovanskega gospodarstva E. Petrin: Od obljube do asfalta in betona Vseslovenski dan v Barbertonu Pismo iz Poljske Po domači deželi Jože Zupančič, Litija: Krško ob Savi na poti; iz zaostalosti v napredek M arič k a 'Z n i d a rš i č: Zimska i(pesem) Anton Skruba, Merlebach: Iz Mcrlebacha Ivanka Janežič, Farciennes: Kako živimo v Belgiji Cvetko A. Kristan: 65 let najstarejšega slovenskega lista .Glasa naroda : C v. A. K.: 16. redna konvencija SNPJ v Clevelandu Cv. A. K.: O izseljencih in za izseljence Domovina na tujih tleh Rojaki nam ipišejo iMladi rod l.ojze Zupanc: Kako se je vragu godilo v Beli krajini Drobtinice Pran Maselj-Podlini ha rski: Potresna povest Na ovitku Meh za smeh: O ribniških šolarjih im učenem liscu — Šale Slika na naslovni strani Na Pohorju pozimi (Foto: Franc Močnik, Ljubljana) Barvna slikovna priloga France Godec: Jesen ob Kokrici Ko pridete na obisk v dom ov% dobrodošli v gostiščih Ljubly§^., ljubljanske okolic e, Zasavj /A^ in na Koč e v s k e m Srečno in uspehov polno let želi vsem GOSTINSK' OKRAJA LJ ELMA tovarna elektromateriala ČRNUČE PRI LJUBLJANI Izdelujemo in izvažamo Instalacijski material: stikala, vtičnice, vtiče in razdelilce, natikala, lestenčne in wecco sponke, okove za žarnice E27 in E 40, oklopne varovalke, pešel cevi In pribor, likalnike Izolacijski material: Oljno svilo, bougier cevi in oljne svilene trakove od 10-35 mm širine Transformatorje: preizkusne transformatorje 220/50-3000 V, transformatorje prenosne in stabilne 10( 220-380/24 V ter razne specialne transforn po naročilu zaščitne 3VA, natorje Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačana v. gotovini. -- Naročnina: ZDA letno 5 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgija letno 90 frankov, — Holandija letno 7 guld, — Nemčija letno 8 DM, — Italija letno 1000 lir, — Avstrija letno 40 šilingov. — Anglija letno 1 funt, — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno. 30 pezov, — Jugoslavija letno 750 dinarjev. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta l/II. — Rokopisov ne vračamo Čekovni račun pni Komunalni banki 600-704/3-155 FRANC GODEC: JESEN OB KOKRICI Priloga k reviii »Rodna eruda« št. 12/1958 Tiskala tiskarna »Toneta Tomšiča« v Tiubliani ST. 12 DECEMBER 1958 ■ LETO V. Ivan Regent, predsednik Slovenske izseljenske matice OB KONCU STAREGA IN ZAČETKU NOVEGA LETA Staro leto gre li koncu. Marsikateri naš naročnik pa bo morda prejel to številko »Rodne grude«, ko bo leto 11958 že za nami. Tudi to leto je bilo za nekatere trdo in neusmiljeno, za druge pa res srečno in veselo ali vsaj dobro. Od nekdaj je tako. To pravilo velja za vse ljudi na svetu: za posameznike, za rodbine, za plemena in za narode. Celo leto smo živeli v ozračju izredne mednarodne napetosti, ki je ogrožala mir in povzročala nevarnost nove svetovne vojne. Celo leto je nekje pokalo: zdaj tu — zdaj tam. In še poka. Nekateri narodi so izgubili svoje demokratično izvoljene vlade. Drugi so se opogumili in prišli do svoje svobode in samostojnosti. Tretji se še borijo za prvo in drugo. Se dosti je plemen in narodov, ki živijo kot podjarmljeni prebivalci kolonij velikih pa tudi manjših držav. Velike in industrijsko močne države se še vedno borijo za svoja interesna področja, za ležišča surovin in nadmoč na svetovnih tržiščih. Velikanske vsote denarja se trošijo za oborožitev armad. Če bi se ta denar porabil za pomoč nerazvitim državam, v miroljubne, gospodarske, kulturne in socialne namene, bi povsod na svetu zavladala mir in blagostanje. Društvo narodov je moralo tudi v tem letu večkrat intervenirati, da se manjši vojni spopadi ne bi razširili na ves svet in se trudi, da bi se pogajanja za razorožitev zaključila vsaj z delnim uspehom. Jugoslovanska vlada se je v imenu svojih narodov tudi v letu t®58 vztrajno borila za aktivno koeksistenco — to se pravi po domače povedano — za prijateljsko sodelovanje med vsemi narodi sveta, ne glede na njihov državni in družbeni sistem. Borila se je za mir, za enakopravnost vseh narodov, malih in velikih, za razorožitev in zlasti proti jedrski oborožitvi. Za to svoje plemenito prizadevanje je žela splošno priznanje in dosegla tudi nekaj uspehov. Ti uspehi seveda še niso takšni, da bi jih lahko imeli 'že kot izraz uresničenja vseh idej in predlogov, za katere se je vlada Federativne ljudske republike Jugoslavije borila. Vendar so dragocen delež v boju za trajno in prijatelj- Predsednik Slovenske izseljenske matice Ivan Regent z ženo Malko, ki je letos praznovala sedemdesetletnico. Bila mu je dober tovariš tudi pred vojno, ko so ga kot borca za pravice delavcev veliko preganjali sko sodelovanje med vsemi narodi in državami za mir in za razorožitev, kakor tudi za pomoč zaostalim narodom. Prizadevanje vlade FLRJ za uresničenje gornjih ciljev ni začasnega pomena. Ni manevriranje z velikimi ideali v sebične namene. To prizadevanje je načelnega pomena. Narodi Jugoslavije gradijo v svoji državi nov socialistični družbeni sistem. V gospodarski izgradnji so že dosegli take uspehe, da se FLRJ danes že lahko šteje med industrijsko razvite države. Ne moremo se še primerjati z industrijsko najbolj razvitimi državami, toda dosegli smo že visoko stopnjo industrializacije, o tem ni dvoma. Naši rojaki v tujini, ki tako radi in v velikem številu obiskujejo vsako leto svojo rojstno domovino, so imeli sami priložnost videti naše uspehe na gospodarskem in drugih toriščih. To je bilo mogoče doseči le po zmagi osvobodilnega boja in zato, ker smo živeli v miru. Tudi naš nadaljnji napredek je mogoč le, če bo v svetu vladal mir. Sicer smo imeli v tej dobi tudi velike in različne težave, ki so nam povzročile (Nadaljevanje na str. 270) BORIS KOCIJANČIČ član Izvršnega sveta in predsednik republ. Sveta za znanost in kulturo vlade LRS Ko ste nekoč pod težo razmer, dragi rojaki, zapuščali domačo zemljo, ste ponesli s seboj ljubezen do svoje rojstne domovine, do materinega jezika, do naše čudovite pesmi. Ta ljubezen vas močneje kot vse drugo veže z domačo grudo povsod, kjerkoli se borite za vsakdanji kruh. To zgovorno dokazujejo vaša številna prosvetna društva, časopisi, knjižnice, pevske in dramatske prireditve. Prosvetno in kulturno udejstvovanje in izživljanje je tisto, kar vas še po dolgih letih čvrsto veže s staro domovino. Tisti med vami, ki ste bili zadnja leta na obisku v domovini, ste tu mogli spoznati, kako je Jugoslavija v letih po osvobodilni vojni in ljudski revoluciji napredovala na vseh področjih družbenega življenja. Videli ste med drugim, kako se je dvignilo tudi naše prosvetno, naše kulturno življenje, kako so vedno širše plasti našega ljudstva deležne najboljših stvaritev na vseh področjih kulturnega snovanja. Ta razvoj je rezultat spoznanja, da le prosvetljen in kulturno razvit človek lahko živi polno, človeka vredno življenje. Ta razvoj pa je hkrati izraz socialističnega pojmovanja kulture in njenega poslanstva, ki se zaveda, da je spoznavanje kulturnih stvaritev med narodi ena od najbolj zanesljivih poti do njihovega medsebojnega razumevanja in mirnega sožitja. Nova Jugoslavija se trudi, da tudi v tem prizadevanju ne bi zaostajala in da bi po svojih močeh tudi po tej poti pripomogla, da bi človeštvo doseglo cilj, ki ga je pred več kot sto leti videl naš Prešeren v tem »da, koder sonce hodi, prepir bo iz sveta pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak.« V želji, da bi čimprej doživeli ta čas, vam želim, dragi rojaki, vso srečo v novem letu 1959 MIRA SVETINA narodni heroj, predsednik RK Slovenije in predsednik odbora za zdravstvo in soc. varstvo LR Slovenije Rada bi vam, dragi rojaki in rojakinje, povedala nekaj besed o- naši zdravstveni in socialni zakonodaji, ki je gotovo med najnaprednejšimi v svetu. Glavna prednost naše zdravstvene in socialne zakonodaje je, da ne stremi samo za tem da nudi državljanu uspešno zdravljenje ob potrebi, temveč posveča največjo skrb vzrokom, ki povzročajo bolezni, skuša te vzroke odstraniti, da do bolezni sploh ne bi prišlo. Tsto velja za socialno varstvo državljanov. Ne (Nadaljevanje s str. 269) težko gospodarsko škodo. Vendar naša prizadevanja za mir med narodi, zato, da bi se v svojih medsebojnih sporih posluževali metod sporazumevanja, niso le odraz želja po miru zavoljo naših potreb, marveč so od-svit našega globokega socialističnega humanizma: v njih se zrcali vroča želja vseh naših narodov, da bi mogli v miru srečno živeti — srečni med srečnimi — svobodni med svobodnimi. Drugače ne moremo — ne znamo! V tem prizadevanju za naše in blagostanje vsega človeštva so nam bili v pomoč tudi naši rojaki, katerim ob tej priložnosti v imenu Slovenske izseljenske matice in v svojem imenu želim srečno in veselo Novo leto 11959 ter vse prisrčno pozdravljam! čakati, da nekje nastane težji socialni problem, temveč ga že vnaprej preprečiti. V našem delu nam izdatno pomagajo take organizacije, kakor so sindikati, Zveza mladine, Zveza ženskih društev itd., zlasti pa organizacija Rdečega križa. S pomočjo Rdečega križa izobražujemo širok krog, predvsem mladih ljudi, jih navajamo na sodobnejši način življenja, v zdravem okolju. S tem uspešno zmanjšujemo osnovne vzroke obolenj. Prav tako družbene organizacije s svojim požrtvovalnim delom preprečujejo socialno zlo in s tem pomagajo pri reševanju socialnih vprašanj. S tem dajemo našim zakonom pravo življenje in uresničujemo njihov smisel. Vsem vam, dragi rojaki in rojakinje, želim v letu 1959 mnogo zdravja in osebne sreče v vašem življenju. Prihodnje leto bodo prireditve Izseljenskega tedna v Splitu Izseljenski teden bomo v Jugoslaviji prihodnje leto praznovali v dnevih od 2. do 12. julija. Organizator glavnih prireditev bo Izseljenska matica Hrvatske, prireditve same pa bodo v prelepem mestu ob našem Jadranu — v Splitu. Podroben program prireditev še ni določen in bomo o njem poročali naknadno. Danes vam pa sporočamo, kako so si posamezne izseljenske matice zamislile potovanje za rojake, udeležence glavnih prireditev Izseljenskega tedna v Splitu. Organizatorji so pri izdelavi načrtov za te izlete predvsem mislili na sa nooa in š O ►—1 en (-U en > fiesto Barberton v državi Ohio je oddaljeno več tisoč milj od Jugoslavije. Ko se je leta 1891 priselil tja prvi Slovenec Anton Struckle, je bilo v Barbertonu le nekaj hiš. Delavci so zaslužili deset do trinajst centov na uro, bušel krompirja je stal 25 centov, najemnina za štiri-ali petsobno stanovanje pa mesečno 6 do 10 dolarjev. V naslednjih letih je začelo prihajati v Barberton vedno več Slovencev. Delo so dobili v novoustanovljenih tovarnah »The American Ve-trified Company« in v »The Diamond Match Company«. Stanovali so največ pri mrs. Uršuli Dormish na Bolivar Street, ki je v svoji veliki hiši oddajala sobe v najem. Med prvimi slovenskimi naseljenci so bili Martin Možek, Martin Žagar, Jernej Gerbec, Frank Gerbec, Anton Gerbec, Frank Tonja, Mike Pristo, Joseph Hiti, Joe iPodpecnik, Matija Kramar, John Lintol, Joe Troha in Tom Pavlič. Slovenski naseljenci so bili znani kot pošteni in marljivi delavci. Popolnoma naravno je bilo, da so hoteli v novi domovini ohraniti šege in navade svojega naroda. Nastale so majhne organizacije in društva. Shajali pa so se v tistem času v majhni sobi v hiši mrs. Dormi-sheve, ki je postala družabno središče slovenskih naseljencev. Leta 19i8, ko so se barbertonski Slovenci znašli v nekakšni krizi, so ustanovili Slovensko neodvisno društvo, ki se je iz skromnih začetkov hitro razvilo v močno organizacijo in si leta 1919 na 14. cesti zgradilo svojo lastno dvorano, ki je postala kulturno in družabno središče vseh Slovencev v Barbertonu. Stavbo so leta 1941 razširili ter uredili poleg nje osem prostorov za balinanje in je danes znana pod imenom Slovene Center Bowling alleys. Poleg balinišč so leta 1951 zgradili obširno plesišče. Še drugo poslopje stoji danes v Barbertonu v ponos Slovencem. To je gledališče organizacije American Slovene Corporation, ustanovljene leta 1945. To je danes najmodernejše in najbolj znano gledališče v Barbertonu, med njegove lastnike pa se šteje nad 300 naših ro- jakov. Dalje imajo Slovenci v Barbertonu tudi dve cerkvi. Prvo so zgradili leta 1921 na Hopo-can Aveniji, drugo večjo in lepšo pa so v neposredni bližini prve zgradili leta 1942. Gornje povzemamo iz lične brošure Barberton All-Slovene Day 1958, ki je izšla ob letošnjem prvem praznovanju Vseslovenskega dneva v Barbertonu. Brošuro in poročilo o Vseslovenskem dnevu v Barbertonu nam je poslal rojak Anton Okolish in se mu za oboje tem potom lepo zahvaljujemo. Žal zaradi pomanjkanja prostora članka nismo mogli uvrstiti v prejšnjo številko našega lista. Vseslovenski dan so organizirala združena slovenska društva v Barbertonu. Namen proslave in prireditev je bil, da se z njimi da nepristransko priznanje vsem barbertonskim Slovencem, ki imajo velike zasluge pri kulturni in industrijski rasti tega mesta. V soboto, 14. junija je bil prirejen banket, na katerem je pred nabito polno dvorano županja mesta Barbertona, Hon. Catherine R. Dobbs uradno proglasila 14. in 15. junij za Vseslovenski dan v Barbertonu. Na pročelju društva Domovina (Slovene Center) je ponosno vihrala poleg ameriške zastave tudi slovenska trobojnica. Med udeleženci in govorniki so bile številne ugledne osebnosti iz Barbertona, naši i-ojaki — Frank L. Spetich, predsednik Združenih slovenskih društev v Barbertonu, slovenski župnik Rev. Joseph Celesnik, Vincent Zurz, Martin A. Seryak, John Poda itd., dalje glavni odborniki raznih slovenskih podpornih organizacij: Anton Nemanich za KSKJ. Karol Seme-nich za SNPJ, John Sušnik za SDZ itd. Stolo-ravnatelj banketa je bil Vincent Lauter. Pogrešali so udeležbo Franceta Lauscheta, zveznega senatorja države Ohio, ki je bil napovedan kot govornik, pa ni mogel priti, ker je bilo isti dan izredno zasedanje kongresa. Izredno svečan in nepozaben je bil trenutek, ko so prisotni zapeli poleg ameriške še našo himno, ki so ji dodali še otožno domačo: »Kje je moj mili dom?«, ki je v srcih vseh obudila žive spomine na mlada leta in daljni domači kraj. Tudi naslednji dan pri spevoigri »Vrnitev« je bila dvorana polna. Žal, niti v programu niti v poročilu rojaka Okolisha ne zasledimo avtorja te slovenske spevoigre v dveh dejanjih, ki se godi v Sloveniji. V tej spevoigri, v kateri nastopa 29 oseb, so nastopile kar tri generacije naših rojakov iz Barbertona. Tudi od družine rojaka Okolisha, našega dopisnika, so pri igri sodelovale kar tri generacije: njegova soproga Jennie je bila pomožnu direktorica, nastopili pa so sin Robert in hčerka Margaret poročena Naizer ter mala vnukinja Jeanne Naizer. Ob zaključku svojega poročila dopisnik naglasa, da je Vseslovenski dan zelo navdušil slovensko mladino v Barbertonu, ki se že pripravlja, da se v Barbertonu spet poživita petje in dramatika. To je zelo lepa ugotovitev in Slovenska izseljenska matica toplo čestita vsem tistim barbertonskim Slovencem, ki so dali pobudo ter vsem, ki so organizirali in tako lepo izvedli prireditve Vseslovenskega dneva. Dve sliki iz dežele Miklove Zale — Koroške. Na desni Gospa syeta, na levi vojvodski prestol na Gosposvetskem polju, dve veliki pričevanji o koreninah našega slovenskega rodu, ki se razraščajo v koroški deželi že dolgih tisoč štiri sto let. Dolga stoletja so minila, odkar so slovenski kmetje na Gosposvetskem polju ustoličevali svoje deželne kneze in letos mineva natančno 480 let, ko so Turki med deset tisoči s Koroške odpeljali v sužnost tudi mlado Serajnikovo Zalo iz Svaten v Rožni dolini, ki je opevana v neštetih pesmih in opisana v prelepi ljudski povesti kot lik poosebljene ljubezni do svoje domače dežele. Mnogo viharjev je šlo preko koroške dežele in njenih ljudi od tistih dob. Zdaj so spet bridko prizadeti. Avstrijska vlada je v šolah prepovedala dvojezični pouk in s tem prekršila ustavni zakon, kakršen je postala uredba o dvojezičnem šolstvu, ki je bila leta 1945 svečano podpisana. &ismo isb {Poljske Pišem vam iz daljne Poljske, kjer živim s svojo družino. Na kratko vam bom opisal svoje življenje. Oba z ženo sva preprosta človeka in tudi moja življenjska zgodba je preprosta. Če se ozrem nazaj na svoje življenje, najdem v njem same žulje. Veliko sem pregaral v štiridesetih letih in se včasih kar sam sebi čudim, da sem vse to zmogel. Toda saj navsezadnje to ni nič posebnega. Moja življenjska zgodba je enaka zgodbam tisočev slovenskih fantov in deklet, ki so šli pred mnogimi leti na tuje za delom in kruhom. Verjemite, da me še danes boli v srcu jok moje matere ob najinem slovesu. Vse do smrti bom nosil v srcu ta jok — to njeno in mojo bolečino. Doma sem iz Dolnjih Slaveč pri Lendavi v Prekmurju. Že kot otrok sem moral trdo delati. Komaj šest let mi je bilo, ko sem šel služit v Gornje Slaveče. Delo je bilo pretežko zame in moje otroške roke, ki bi se še tako rade igrale, so bile že vse zdelane in polne žuljev. Takšna so bila moja otroška leta. Ko sem malo odrasel, sem večkrat slišal, kako lepo se živi v drugih deželah. Pa sem pisal bratu v Nemčijo, da naj mi preskrbi kakšno delo. Brat je bil takoj za to. Šestega aprila 1959 v ranem jutru sem zapustil rodni krov, in se poslovil od domačih. Najtežje je bilo slovo od matere, ki je stala na pragu, nato pa pohitela za menoj, kakor da bi me rada zadržala. Jaz pa sem ji klical: »Zbogom, zbogom, nikoli več se ne bova videla.« In res je bilo tako. Niso bili prijetni prvi vtisi v »zlati« deželi. Mnogo je bilo razočaranj, mnogo težkega dela. Po vojni sem se izselil iz Nemčije na Poljsko, kjer sem se oženil in ustanovil dom. Delam kot rudar, globoko v jami, daleč od sonca in belega dne služim kruh svoji družini. Ni lahko. Pet ljudi šteje moja družinica: mene, ženo Aleksandro, ženino mater in hčerki Kristino in Bzeslawo. Rad jih imam. Zanje živim in delam. Rad pa imam tudi še vedno svojo domovino, mnogo mislim na lepe domače kraje: Maribor, Cankovo, Večeslavce... Iz srca pozdravljam vso svojo domačo deželo, pa tudi vse naročnike »Rodne grude« slovenske izseljence, razkropljene po svetu. Karel Lang, Komori/, proo. Jelenia Gora Polska PO DOMAČI DEŽELI... V Šempetru v Savinjski dolini so na Dan republike 2Slavrek< Naš prizadevni poverjenik in dopisnik, rojak Anton Skruba z družino med sorodniki in prijatelji ob letošnjem obisku v domovini J'dako iialmo o TSaUgiji. Rada bi yam napisala nekaj o našem življenju v Belgiji. Tukaj nas je precej Slovencev, le raztreseni smo po celi Belgiji. Veliko nas je, ki nadvse ljubimo nepozabno rodno grudo, nekaj je pa žal tudi takšnih, ki taje svoje slovensko poreklo. To seveda ni lepo in me boli, da moram to povedati o ljudeh, ki so kri naše krvi. Toda tako pač je. Velika večina pa se nas z vsem srcem oklepa lepe slovenske besede, tako močno, da tudi tisti, ki so tukaj rojeni, slovensko govore. Imamo tudi svoj pevski zbor »Jadran«. Pevovodja je Ivan Kodeli. Zbor ni močan — ima le okrog deset pevcev in nekaj pevk — da jih ni več, je krivda v tem, kakor sem že povedala, da smo Slovenci zelo raztreseni po okolici — to je okolica Charleroi. Enkrat letno priredimo v Charleroi slovensko igro in po njej pravo kranjsko veselico. To je resnično naš slovenski praznik. Takrat se pripeljejo z avtobusi naši rojaki iz Eisdena in drugih krajev. V Eisdenu prirede Slovenci večkrat veselico. Tudi letos so jo imeli 5. oktobra. Seveda smo se je udeležili tudi Slovenci iz Charleroi. Poln avtobus nas je bilo. Prireditev je bila lepa. Rojaki iz Eisdena so zaigrali opereto »Kovačev študent«, po igri pa so razdelili nekaj daril požrtvovalnim in zvestim članom društva Sv. Barbare. Žal, da nas ne morete slišati in videti, kako se imamo in koliko lepega petja in vriskanja je na slovenskih prireditvah. Tudi o gradnji slovenskega doma so že govorili. Res bi bilo lepo, če bi ga imeli. Pošiljam vam sliko svoje družinice. Mož je rojen v Belgiji, živel pa je nekaj let tudi v Sloveniji, jaz sem tukaj šele dve leti. Najin sinko Tonček je imel ob slikanju šest mesecev. Vsi trije pošiljamo tople pozdrave vam in vsem rojakom po svetu! Ivanka Janežič, Farciennes, Belgija 65 LET najstarejšega slovenskega lista »GLASA NARODA« Letos 23. septembra je preteklo 65 let, kar je pričel izhajati v New Yorku GLAS NARODA, ki že več kakor 10 let nosi s ponosom podnaslov »Najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki«, je pa obenem dandanes tudi naj-starejši še izhajajoči list sploh. Več o zgodovini tega lista smo pisali ob njegovi šestdesetletnici, pred petimi leti. Ob 65-letnici je izšel Glas naroda v slavnostni številki (št. 71 z dne 12. septembra). Več ali manj imajo zgodovinski pomen naslednji članki: Ob 65-tem jubileju (Anna Krasna) — Nekoliko spominov na list ob 65-letnici (Frank Troha, Barberton, O.) — Ob 65-letnici Glasa Naroda (A. Šabec) — Spomini na Frank Sak-serja in Glas Naroda (dr. Frank J. Kern) — Moja leta delovanja za Glas Naroda (Frances Lukanich) in Ne pojde v pokoj (Anton J. Ter-bovec). Številka je na osmih straneh in vsa prva stran je v slavnostnem modrem tisku. Čeprav bomo skoraj neizogibno prišli prej ali slej do tega, da bodo potomci naših izseljenih rojakov znali samo angleški oziroma ame-rikanski jezik, si moramo vsi prizadevati, da bi se ta trenutek čimbolj oddaljil in da čimdalj ohranimo slovenski živelj pri življenju. Seveda bi bile potrebne za to predvsem šole in pa volja slovenskih staršev, da učijo svoje otroke rodnega jezika. Toda tudi slovenski listi so velika pomoč pri tem prizadevanju. Zaradi tega zaslužijo zahvalo vsi, ki tu pomagajo. V primeru Glasa Naroda pa je treba izreči posebno zahvalo Anni Praček-Krasni in njenemu soprogu, ki se nekako osebno trudita in žrtvujeta, da se Glas Naroda vzdrži. Obenem z zvestimi bralci imata tudi vse zasluge za to, da sta »staremu fantu« podaljšala življenje. Zaradi tega naj prejmeta tudi od Slovenske izseljenske matice in od Rodne grude čestitke k 65-letnici »starega fanta« in te čestitke naj mu vtakneta kot pušeljc v gumbnico. Cvetko A. Kristan Krasne fotografije iz Slovenije krasijo ob bogati vsebini Slovenski izseljenski koledar 1959 Naročite ga še danes pri svojih zastopnikih, ali pa pišite na naslov SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Ljubljana, Cankarjeva l/II 16. redna konvencija SNPJ v Clevelandu V veliki dvorani Slovenskega doma na St. Clair Ave v Clevelandu je od IS. do 21. septembra zborovala 16. redna konvencija Slovenske narodne podporne jednote iz Chicaga. Na konvenciji je bilo navzočih 209 delegatov in za glasovanje upravičenih glavnih odbornikov. Konvencijo je pričel glavni predsednik Josip L. Culkar. Za predsednika je bil izvoljen Michael Kumer. Iz poročil odbornikov posnemamo: SNPJ je imela letos v januarju v oddelku odraslih 48.206, v mladinskem oddelku pa 2L903 člane, skupno torej 70,109 članov, kar je za 164 manj kakor pred štirimi leti. Ce bi SiNPJ ne prirejala akcij za pridobivanje novih članov, bi bil padec velik. Tri kampanje od zadnje konvencije (brez letošnje, ki je še v teku in še ni upoštevana) so dale 9.466 novih članov. Premoženje SNPJ pa je poraslo v obeh oddelkih. V štirih letih je imela SNPJ 8,625.446 dolarjev dohodkov in 5,870.741 dolarjev izdatkov. Skupno premoženje je znašalo v začetku 1958 19,943.536 dolarjev, kar je prav lepa vsota. Tudi stanje obeh jednotinih listov, dnevnika Prosvete in mladinskega mesečnika Voice of Youth, je ugodno, čeprav je zlasti Prosveta navezana predvsem na starejše člane, katerih vrste se pa redčijo. Prosveti zelo pomagajo kampanje za pridobivanje novih naročnikov ter povečane izdaje ob ameriškem Delavskem prazniku, ki so v zadnjih štirih letih prinesle s pozdravi in oglasi H8.000 dolarjev. Na dnevnem redu konvencije je bila poleg razprave o delu v preteklem razdobju še vrsta za nadaljnji razvoj SNPJ važnih vprašanj. Med sklepi o poslovanju SNPJ so važni naslednji: Predlog Clevelandčanov za preselitev glavnega urada jednote in njenih listov v Cleveland je bil ob poimenskem glasovanju odklonjen. Pri točki »sprememba pravil« je bil sprejet kompromisni predlog glede šitevila delegatov za konvencijo. Prispevek za uradno (sredino) številko Prosvete se poveča mesečno za 3 cente. Doslej je znašal 10 centov mesečno ali 1.20 dolarja letno ter je ostal nespremenjen že pol stoletja. Glavnemu odboru je bilo dano pooblastilo, da zgradi novo poslopje za glavni sedež SNPJ. — Priporočeno je bilo združevanje SNPJ z drugimi bratskimi podpornimi organizacijami. Resolucija navaja koristnost združitve s Slovensko dobrodelno zvezo v Clevelandu, ki deluje v državi Ohio. — Za podpiranje športnega udejstvovanja članov SNPJ je bilo odobrenih 10.000 dolarjev, za mladinsko aktivnost pa še posebej 5000 dolarjev. V petek, 19. sept. je bila razprava posvečena finančnim problemom SNPJ. Zelo živahna in dolga je bila razprava o bolniški podpori, ki je bila na zadnji konvenciji v Johnstownu precej radikalno okrnjena (glede na veliko število starih rojakov in majhna sredstva v skladih). Razprava o tem se vleče že štiri leta, ker so prizadeti člani, starejši kakor 65 oziroma 70 let. Posebna komisija je tri leta pripravljala gradivo za nov načrt za tako imenovani en- in dvodolarski razred bolniške podpore. Pripravljeni načrt izboljšuje dosedanje stanje, obveljal pa bo, ko ga bo pregledal strokovnjak — aktuar in odobril državni zavarovalninski oddelek. Med resolucijami o smernicah in stališču SNlPJ je na prvem mestu resolucija o njenih načelih, ki določa svobodomiselne temelje organizacije. Resolucija o jednotinih publikacijah določa njihovo urejevanje V duhu teh naprednih načel. Dnevnik Prosveta mora služiti predvsem pospeševanju SNPJ, delavski izobrazbi in kulturi, načelom svobodne misli in delavske demokracije, gospodarskemu in socialnemu napredku ter mora zagovarjati načela, ki so v skladu s cilji, idejami im tradicijo SNPJ. Med resolucijami glede na zunanjepolitično stališče in stališče do delavskih organizacij navajam na prvem mestu resolucijo o svetovnem miru. Stališče SNPJ je odločno protivojno. Za ureditev mednarodnih sporov naj se uporabijo miroljubna pogajanja ter naj se čimprej doseže razorožitev. Ameriška vlada naj sklene sporazum o prenehanju jedrskih poskusov in o prepovedi atomskega orožja. Resolucija o unijskem znaku pomeni, da bo jednota nabavljala vse svoje potrebščine samo v obratih z unijskim znakom, ki priznavajo delavske sindikalne organizacije (unije). Nadaljnja resolucija se nanaša na zakone, ki jim pravijo »zakoni o pravici do dela«. Pod tem imenom se skrivajo najhujše protidelavske postave, katerih namen je uničiti unijske delavnice in preprečiti organiziranje delavcev v unijah. Resolucija o delavskih unijah priporoča članom, da sodelujejo pri unijskem gibanju. SNPJ se zaveda, da so unije važno sredstvo v boju za boljše gospodarske razmere. Večina njenih članov pa izhaja iz delavskih vrst. Izvoljen je bil nov izvrševalni odbor desetih članov, gospodarski odbor štirih članov, porotni odbor treh članov, nadzorni odbor petih članov in pet distriktnih zastopnikov, skupno torej 27 članov. Posamezna imena smo objavili že v zadnji številki. V izvrševalnem odboru so novi: glavni tajnik Michael Vrhovnik (dosedanji mladinski direktor), blagajnik Frank Zordani (namesto umrlega Mirka G. Kuhla) in mladinski direktor Frank Janiga. V nedeljo, 14. septembra popoldne so priredile clevelandske organizacije SNPJ v počastitev delegatov v veliki dvorani SND na St. Clair Ave kulturni festival, posvečen 45-letnici mladinskega oddelka in 20-letnici mladinskih krožkov SNPJ. Prihodnja konvencija bo leta 1962 v Detroitu. Cv. A. K. PRISPEVKI ZA TISKOVNI SKLAD Bizal Pedro, Montevideo, Uruguay 5000 din, Franc Sikošek, Gladbeck Westf. 1 DM, Katarina Križnič, Belgija 200 B frs, iz Francije: Anton Bučar 500 frs, Ivanka Flander 500 frs, Josef Končina 900 frs, Josef Gradišar 400 frs. Iz ZDA: Jernej Možina 1 dol., Anton in Rozi Mesec 2 dol. Iskrena hvala! Današnja številka je izšla v povečanem obsegu. Kar osem strani več branja Vam prinaša kot svoje novoletno darilo. O IZSELJENCIH in za izseljence Jugoslovanski film o izseljencih. Sloveaiski pisatelj Anton Ingolič, ki je napisal — kakor smo že poročali — obširen roman iz življenja naših izseljencev v Franciji (»¡Kje ste Lamutovi?«, je napisal za zagrebško filmsko podjetje »Jadran film« v Zagrebu scenarij za film po svoji še neobjavljeni noveli iz izseljenskega življenja »Izseljenec Klep«. Scenarij je bil po delni predelavi sprejet od umetniškega sveta »Jadran filma« in z realizacijo bodo pričeli verjetno iše letos. Za scenarij se je ogrel znani režiser Hanžekovič, ki je režiral uspeli film »Svojega telesa gospodar« in bo verjetno prevzel tudi režijo tega filma. V kratkem bo obiskal s svojimi sodelavci rudarske kraje v Franciji, v katerih živijo slovenski izseljenci, nato pa se bo lotil snemalne knjige ter po končanih pripravah tudi še snemanja filma. Pravi, da ga bo poskusil posneti do prihodnjega filmskega festivala v Pulju. Podružnica Slovenske izseljenske matice v Murski Soboti je izdala, kakor smo že kratko omenili, poseben album z 18 fotografijami pod naslovom Rodni kraj domači. Rojaki prihajajo v domovino in želijo dobiti slike domačih krajev, da jih bodo daleč od rodne grude gledali vsaj na sliki ter jih bodo pokazali svojim otrokom in prijateljem. V velikosti razglednice so v album vloženi lepi fotografični posnetki raznih pomurskih značilnosti, kakor slika topolovega drevoreda v Rakičanu, vodnega mlina na Muri1, prodajanja lončarskih izdelkov, pomurske predice, prekmurskih »po-zvačinov«, žetve, sveta ob starem rokavu Mure, pomlad v filovskih goricah, Kapele itd. Pozdrav rojakom in opisi pri slikah so v slovenščini, francoščini, angleščini in nemščini. Manjka morda še kastiljanščini (južno-ameriška španščina), kajti tudi tam je precej izseljencev iz Prekmurja. Album je kar prijeten, edino naslovna stran — ki je sicer prav posrečena: štorklja, ki se vrača v domače gnezdo — je natisnjena preveč bledo in premalo izrazito. Temu albumu naj bi služili podobni albumi še drugod. Važni bodo tudi za tujski promet. Izšel je tudi drugi zvezek Matičine knjižnice, ki jo izdaja pod uredništvom Sime Balena Matica iseljenika Hrvatske v Zagrebu. Knjiga je Bohinjčani vozijo les v dolino zanimiva in podobne pri nas še nismo imeli. Pod skupnim naslovom Dojmovi s rodne grude so zbrana poročila in izjave rojakov, ki so jo obiskali. Na 1/71 straneh je zbranih 32 prispevkov, ki so bili objavljeni v raznih časopisih doma in na tujem, predvsem v zagrebški »Matici« in pittsburškem »Zajedničarju«, nekaj pa jih je bilo napisanih izrecno za to knjigo. Pisci teh prispevkov so raztreseni po vseh štirih straneh sveta, tako v Severni in Južni Ameriki (ZDA, Chile, Bolivija, Urugvaj), v Afriki (Egipt, Južna Afrika), v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med njimi so delavci, gospodinje, nameščenci, študenti, novinarji in gospodarstveniki pa tudi svetovno znani umetniki. Nekateri so bili prvič v domovini, nekateri pa so prišli že večkrat. Po eden prispevek je objavljen tudi v angleščini in v kastiljanščini. Knjiga je bogato opremljena s slikami. Prav bi bilo, če bi razmišljali tudi o izdaji podobne knjige z izjavami slovenskih izseljencev. Matica iseljenika Hrvatske je s to knjigo napravila lep korak naprej. Co. A. K. Qrob na tuji/i tleh V visoki starosti 83 let je o Buenos Airesu v Argentini umrla rojakinja Frančiška Špacapan, doma iz Ozeljana na Vipavskem. Pokojna se je izselila d Argentino l. 1935, kamor je odšla k družini. Tam živi namreč pet njenih poročenih hčera in sin. Vsa družina je stalno sodelovala v vseh naših društvih in pri pevskih zborih. Ena izmed hčerk je poročena s Srečkom Ferfoljo, znanim slovenskim javnim delavcem v Južni Ameriki, ki je s soprogo zdaj na obisku v domovini. Pokojnici, ki je bila splošno znana in spoštovana, se ni uresničila velika želja,, da bi še enkrat videla domače kraje. Naj ji bo lahka zemlja na tujem, njenim svojcem pa naše toplo sožaljeI Slovenska izseljenska matica XV. KONVENCIJA SLOVANSKE ZVEZE V URUGVAJU V dnevih 10., 11. in 12. oktobra je bila v Montevideu XV. konvencija Slovanske zveze v Urugvaju. Na konvenciji so sodelovale vse organizacije, ki so vključene v Slovansko zvezo Urugvaja ter druga društva, ki podpirajo delo te Zveze. Tudi Slovenska izseljenska matica je prejela ljubeznivo povabilo, da pošlje na konvencijo svoje delegate. Zaradi velike oddaljenosti tej želji ni bilo mogoče ustreči in so bile odposlane le pismene čestitke. Na to pismo je prejela Slovenska izseljenska matica naslednji odgovor: »Spoštovani bratje! Vaša ljubezniva čestitka XV. konvenciji Slovanske zveze Urugvaja je bila navdušeno in radostno pozdravljena od množic Slovanov, zbranih na javnem zborovanju ob otvoritvi konvencije. Poleg tega je dala udeležencem konvencije tudi veliko pobudo pri razpravah za čim uspešnejše reševanje njenih nalog pri delu za prosvetni napredek vseh Slovanov v Urugvaju in pri skupnih prizadevanjih na slavni poti borbe za mir in prijateljstvo med narodi. Burno odobravanje ob čita-nju Vaših pozdravnih čestitk je bilo jasen dokaz velikih simpatij, ki jih slovanske naselbine Urugvaja zvesto goje do svojih bratov po vsem svetu ter do svojih obnovljenih rojstnih domovin, katere z nenehnimi napori ustvarjajo vedno boljše življenjske pogoje svojim delovnim državljanom, ljubiteljem miru in svobode.« Poslanico sta podpisala za Zvezo Slovanov v Urugvaju predsednik Bronislav Tokarz in tajnik Petar Penev. JUGOSLOVANSKI GLASNIK V SANTIAGU DE CHILE JE PONOVNO ZAČEL IZHAJATI Jugoslovanski izseljenci ob obalah Tihega oceana so dobili svoj časopis Jugoslovanski glasnik. To je naslednik časopisa, ki ga je pod istim naslovom ustanovil leta 1935 jugoslovanski rojak, zaveden rodo- ljub Jurij Matulič-Zorin. Ta list je pred leti prenehal izhajati, zdaj pa je po zaslugi naših zavednih rojakov ves obnovljen ponovno oživel. Prva številka prinaša številne članke in ilustracije iz Jugoslavije in naselbin, kjer rojaki žive. Pretežno je pisana v kastiljan-ščini. Prav gotovo bo Jugoslovanski glasnik postal tesna vez med jugoslovanskimi rojaki v Santiagu in okoliških krajih ter med daljno rojstno domovino. Slovenska izseljenska matica pobudo izdajateljev toplo pozdravlja in želi novemu listu mnogo uspeha na njegovi poti med našimi rojaki. KONCERT »PLANINE« Pevski zbor »Planina«, ki deluje v Maple Heightsu, O. (v bližini Clevelanda), je imel svoj vsakoletni jesenski koncert 26. oktobra v Slovenskem domu na 5050 Stanley Ave. Zbor je vodil Frank Valtor, na klavirju pa ga je spremljala Vera Slejko. Spored je obsegal slovenske narodne in umetne pesmi. MIROVNA PRIREDITEV PROGRESIVNIH SLOVENK Glavni odbor Progresivnih Slovenk je sklical za 7. november v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd. ob sodelovanju vseh štirih krožkov PS iz Clevelanda veliko javno mirovno prireditev. Na prireditvi so govorili tudi zastopniki organizacije United World Federalists. Naloga te organizacije je vzbujati med ljudmi zanimanje za propagando miru in prijateljstva med narodi. SLOVENSKI 'DOMOVI Slovenski narodni dom v La Salle, 111. je eden od najstarejših narodnih domov v ZDA. Stavba potrebuje razna popravila in modernizacijo. V ta namen sta domova moški in ženski klub priredila 26. oktobra veselico. — Ameriško slovenski dom v Jolietu, 111. je obhajal 4. oktobra 10-letnico svoje ustanovitve. V teh 10 letih so prostori doma postali že pretesni in morali so jih že razširiti. 55-LETNICA »SLAVI JE« V CHICAGU Društvo Slovenske narodne podporne jednote št. 1 »Slavije« v Chicagu je proslavljalo 8. novembra svojo 55-letnico. PRIREDITEV ZA DOM ZA OSTARELE V CLEVELANDU 29. novembra je bila v Clevelandu tako imenovana kartna zabava iniciativnega odbora za zgraditev doma za ostarele rojake. Na prireditvi, ki je bila v Slovenskem delavskem domu na Waterloo Rd., sta bili oddani tudi dve nagradi. Prvo je daroval rojak Jack Strekal in je bila umetniška slika akademskega slikarja Božidarja Jakca, ki se mudi v Ameriki. Slika predstavlja Ljubljansko polje s Šmarno goro v ozadju. Drugo glavno nagrado pa je poklonil rojak Blaž Novak. KONCERT GLASBENE MATICE IZ CLEVELANDA Glasbena matica v Clevelandu je priredila 2. novembra svoj jesenski koncert. Poleg mnogih pesmi, ki so jih podali mešani, moški in ženski zbor, so nastopili tudi solisti. Koncert je vodil zborovodja Glasbene matice Tone Šubelj. 50hLETNICA DRUŠTVA ABZ 4. oktobra je proslavljalo društvo št. 84 Ameriške bratske zveze v Trinidadu, Colo. 50-let-nico ustanovitve. V društvu še vedno deluje eden od ustanoviteljev kot društveni blagajnik. Je to 77-letni Frank Tomazin. 35-LETNICA slovenskega doma V LORAINU V Lorainu, O. so proslavljali 25. oktobra 35-letnico tamoš-njega Slovenskega doma. Peli so J. Udovič, A. Tomšič, J. Černe in drugi. Lorainska naselbina je na svoj dom lahko ponosna. 50-LETNICA DRUŠTVA ST. 88 Društvo št. 88 »Dobri bratje« v Moon Runu, Pa. je praznovalo 26. oktobra v Slovenskem domu 50-letnico ustanovitve. Prirejen je bil banket s primernim sporedom. Glavni go- vornik je bil predsednik glavnega nadzornega odbora SNPJ Michael Kumer. 50 'LET DRUŠTVA »LUNDER-ADAMIC« V CLEVELANDU 8. novembra je praznovalo 50-letnico obstoja društvo št. 28 »Lunder-Adamič« Slovenske narodne podporne jednote v Clevelandu, O. Ta obletnica je zanimiva, ker so to društvo nekako priklicali v življenje znani septembrski dogodki 1. 1908, ko sta bila na ljubljanskih ulicah ubita tiskarski strojnik Lunder in dijak Adamič. V tem poletju je bil namreč v stari domovini na obisku zaveden Slovenec Clevelandčan Jakob Hočevar, po poklicu mizar. Na povratku v Ameriko se je ustavil v Ljubljani in bil priča demonstracij po ljubljanskih ulicah. Na lastne oči je videl, kako so avstrijski vojaki streljali na demonstrante. Videl je tudi mrtvi žrtvi. Po dogodkih je ostal še nekaj dni v Ljubljani ter zbral gradivo o vseh vzrokih teh dogodkov itd. Na temelju tega zbranega gradiva je napisal dramo »Krvava noč v Ljubljani«. Z znanci je sklenil ustanoviti dramsko društvo, ki naj bi to dramo uprizorilo in bi se tako obrazložil Cleve-landčanom pomen ljubljanskih dogodkov. Društvu je bilo dano ime »Lunder-Adamič«. Pozneje se je pretvorilo v bratsko podporno društvo ter je bilo kot društvo št. 20 član Slovenske svobodomiselne podporne zveze, z združitvijo pa je postalo član SNPJ, s številko 28. BAZAR V KORIST ZAVETIŠČA Odbor za zgradbo zavetišča za ostarele rojake, ki deluje v Kaliforniji, je priredil 9. novembra v Fontani, Cal. bazar v korist sklada za gradnjo tega doma. Prišli so tudi rojaki iz drugih krajev Kalifornije. RAZSTAVA BOŽIDARJA JAKCA Ob svojem obisku v Združenih državah je priredil v tednu od 15. do 20. septembra (med XVI. konvencijo SNPJ) slovenski umetnik, akademski slikar Božidar Jakac v spodnji dvo- rani Slovenskega narodnega doma na St. Clair Ave v Clevelandu razstavo svojih slik. Po poročilu New Era je bila razstava številčno skromna, bogata pa po vsebini in za umetnika, ki si je pridobil mednarodni sloves zlasti z grafiko, reprezentativna. Razstavljeni so bili poleg drugega tudi nekateri portreti znanih clevelandskih osebnosti, ki jih je Jakac napravil med svojim sedanjim bivanjem v ZDA. IZ ARGENTINE PRVI REDNI OBČNI ZBOR »ZARJE« V .BUENOS AIRESU 31. avgusta je bil v Buenos Airesu prvi redni občni zbor Argentinsko-slovenskega kulturnega društva »Zarje«, ki je bilo ustanovljeno pred nekaj meseci. Zbor je vodil začasni predsednik Angel Hrovatin. V odbor so bili izvoljeni: za predsednika Angel Hrovatin, za podpredsednika Stanislav Baretto, za tajnika Boris Košuta, za blagajnika Teodor Mladovan in še 15 odbornikov. 19. oktobra je imela »Zarja« v dvorani »Centro Annenio« že svojo drugo prireditev. MLADINSKA PRIREDITEV V VILLI DEVOTO Mladina Slovenskega podpornega društva iz Ville Devoto je imela 2?. septembra veliko mladinsko prireditev, na kateri so sodelovali društveni mešani pevski zbor pod vodstvom Jakoba Kreblja in mladinski dramski odsek. USPEH SLOVENSKIH UMETNIKOV 9. septembra je bil v Audi-toriju Birabeau v Buenos Airesu koncert, ki ga je priredilo Društvo mladih skladateljev Argentine. Na tem koncertu sta nastopila tudi naša rojaka baritonist Angel Hrovatin in pianist Anton Soler-Biljenski. Izvajala sta skladbe slovenskega skladatelja Cirila Krena. KOMISIJA ZA USTANOVITEV JUGOSLOVANSKE BOLNIŠNICE V Buenos Airesu je bila ustanovljena mešana argentin-sko-jngoslovanska komisija za zdravniško pomoč in za ustanovitev jugoslovanske bolnišnice. Njen predsednik je dr. Oscar Ivaniševich, podpredsednik pa naš rojak arh. Viktor Sulčič. V komisiji je še več slovenskih, hrvaških in srbskih rojakov. NOVICI -IZ DETROITA Rojaka Joe in Urška Grum sta v krogu svoje družine praznovala zlato poroko. Oba sta zadnji čas bolj rahlega zdravja in sta se letos nekaj časa zdravila tudi v bolnišnici, zdaj pa se zdravita doma. Prijatelji jima čestitajo k jubileju in toplo želijo ljubega zdravja! Članice Slovenskega kluba na Job. Rd. so oktobra proslavile 30-letnico svojega kluba. V ta namen so priredile 18. oktobra vinsko trgatev, ki je lepo uspela. Kakor drugod po širnem svetu se tudi pri nas v zadnjem času vedno bolj innože grobovi nas izseljencev, precej starih ljudi pa se je tudi preselilo v toplejše kraje. Frances Lovšin SMRTNA NESREČA ROJAKA V FRANCIJI Iz domovine sem prejela pismo, v katerem mi pišejo sorodniki, da so dobili poročilo iz Francije o smrtni nesreči Jožeta Pintarja. Pokojni je bil moj bratranec, doma iz Babne-ga polja in lansko leto je bil z ženo na obisku v domovini. Pokojni Jože in njegova žena sta me v domovini povabila, naj odpotujem nazaj v Francijo z njima, da bom potem še nekaj dni ostala v Franciji in imela priložnost si kaj več ogledati. Tako sem tudi storila in bila sem njun gost teden dni. Jože me je vozil z avtom okrog, da sem res videla mnogo zanimivosti. Ko sem se poslovila, smo si želeli in upali, da se kmalu zopet vidimo. Kdo bi si mislil, da bo smrt tako hitro posegla in vzela življenje možu, ki je bil v najlepših letih, star komaj 43 let. Obiska v domovini je bil zelo vesel in z ženo sta že imela načrt, da čez dve leti zopet obiščeta domovino. Jenie Troha, Barbeion \ ikim/iiie/o 7 NEW SMYRNA BEACH, FLORIDA Pošiljam. Vam naročnino za »Rodno grudo« in za koledar. Za »Rodno grudo« sc Fam že vnaprej zahvaljujem. Večini ro-jakov tu je zelo všeč in seveda tudi meni in moji ženi. Ko gledam v njej slike iz starega kraja, se spomnim, kako sem včasih z domačega dvorišča gledal Triglav in Črno prst. Doma sem iz prelepe Bohinjske Bistrice pod planinami, na katerih rastejo planike, ki smo jim domačini rekli tudi burja. Želim Vam veliko naročnikov. Lorene Prezelj GARiSGN, ONT. CANADA Minilo je že leto in še več, kar sem obiskala Vaš urad in poravnala naročnino za »Rodno grudo«. Zdaj pač tako hitro še ne morem priti osebno, zato Vam po pošti pošiljam naročnino za priljubljeno »Rodno grudo«, ker ne bi radi ostali brez nje. Saj nam prinaša toliko novic od rojakov s celega sveta, zraven pa še drugega zanimivega čtiva, ki nas zanima, in toliko lepih slik, ki naju z možem še posebej spominjajo na naš nedavni obisk starega kraja. Vsi kraji, ki sva jih obiskala in ose, kar sva doživela pri vas lepega, nam bo ostalo v živem spominu do smrti. Ker se hitro bliža božič in novo leto, voščimo osem našim sorodnikom in novim prijateljem, ki smo jih spoznali ob našem obisku, kakor tudi uredništvu in vsem bralcem »Rodne grude« — prav vesele božične praznike in uspeha polno novo let0, Ana Gerden PITTSBURGH, PA. Danes je prišla zopet »Rodna gruda« in se mi zelo dopade vsa njena bogata vsebina. Tukaj Vam pošiljam naslov novega naročnika. Mnogo prisrčnih pozdravov! Ana Zlan DETROIT, Midi. Pošiljam Vam naročilo za trideset slovenskih izseljenskih koledarjev za leto 1959. Prosim, da mi jih takoj pošljete, ko jih prejmete iz tiskarne. Frances Lovšin Sin rojaka Okolisha ob nastopu v televiziji WELLAND, ONT. KANADA Članki v »Rodni grudi« mi zelo ugajajo. Ne morem si zamišljati, da bi bil brez tega edinega slovenskega časopisa, ki nam prinaša v tuji svet toliko novega o naši krasni Sloveniji. Le eno prošnjo imam. Doma sem iz Prekmurja, ki je dalo tujini veliko delovnih rok. Tudi moja žena je Prekmurka, najina sinova sta pa že rojena tukaj v Kanadi. Zelo bi bili veseli in prav gotovo tudi drugi Prekmurci vaši naročniki, če bi kdaj objavili kakšen članek in nekaj slik iz Prekmurja. Prosim, da mi »Rodno grudo« pošiljate tudi prihodnje leto, obenem tudi naročam dva izvoda Slovenskega izseljenskega koledarja za leto 1959. Elldi Gianač LIEVIN, FRANCIJA Dragi mi v domovini! Pridobil sem Vam 5 novih naročnikov na »Rodno grudo«. Torej mi odslej pošiljajte 22 številk. Mojo naročilnico za 12 izvodov Izseljenskega koledarja za prihodnje leto ste gotovo tudi prejeli? Tako bom, dokler bo šlo, iz srca rad opravljal svojo narodno dolžnost na tujih tleh. Seveda bi bilo laže, če bi bili pri hiši otroci, ki imajo mlade noge — jaz pa moram kljub starosti vse korake napraviti sam. Pa bo že šlo. Lepe pozdrave! Jurij Artič LAICHINiGEN, ZAH. NEMČIJA Iskreno zahvalo izrekam upravi oddaje za izseljence Radia Ljubljana ter Slovenski izseljenski matici za revijo >Rodna gruda«, ki sem jo prejel brez da bi prosil zanjo. Dragi prijatelji v domovini, iskrena vam hvala za to delo! Ne morete si predstavljati, kakšen občutek ima človek na tujem, ko prebira to priljubljeno revijo, saj si takoj za trenutek v domačem kraju. Ne bi mogel vnaprej ostati brez te priljubljene revije, ki mi je tako pri srcu. Prelepe fotografije me toplo spominjajo na kraje, kjer sem hodil še v otroških letih. Morda bom kdaj našel v reviji tudi fotografijo moje domače vasice Podpadež in na sliki ženico z oprtanim košem ■— ko pospravljajo letne pridelke s svojega skromnega polja. Če srečaš takšne mamice popotnik, spoštljivo se ji izogni s poti, saj njen sinko živi o daljni Nemčiji in mamica nima človeka, da bi namesto nje oprtal koš na svoja ramena. Torej, draga urednika tako oddaje za izseljence kakor tudi »Rodne grude«, še enkrat iskrena hvala za revijo! Lojze Medvešek CARROLTON, OHIO List »Rodna gruda« se mi zelo dopade in se naročam še naprej. Prejšnji mesec me je obiskala prijateljica in videla pri meni »Rodno grudo«. Bila ji je zelo všeč in se je zanimala, kje jo lahko naroči. Pošiljam Vam njen naslov. Mary Cek BENING, FRANCIJA Pošiljam Vam naročnino za >Rodno grudo« in obenem naročam novi Izseljenski koledar. Pozdravljam vse sorodnike in znance v domovini, prihodnje leto pa na svidenje! Jožef Končina CLEARWATER, FLA. Pošiljam naročnino za »Rodno grudo«. Nisem vedela, kdaj mi je potekla in prosim, da mi oprostite. Hvala, da mi lista niste ustavili, ker bi ga zelo pogrešala. Srčno pozdravljeni! Anna Podlesnik .BARBERTON, OHIO Pošiljam 5 dolarjev za »Rodno grudo«. Sporočite mi, če še kaj dolgujem. Vsem v uredništvu najlepše pozdrave! Jennie Ožbolt HINDSMARSH ADELAIDE, AVSTRALIJA Naročam »Rodno grudo« za leto 1959 ter novi Izseljenski koledar. Lepo pozdravljeni. Frank Žafran Balincarska skupina društva Sloga št. 14 SNPJ iz Waukegana, ki je tudi letos zmagala v balincarskem tekmovanju na proslavi Narodnega dneva SNPJ v Milwaukeju. Isti igralci so zmagali tudi leta 1956 v Chicagu ter 1957 v Universalu, Pa. Na sliki so: Mike Možina, Tony Hodnik, Frank Gantar, John Mesec in Josie Kozina ELY, MINN. Pošiljam Vam 5 dolarje za »Rodno grudo«:. Veselilo bi me, če bi enkrat objavili sliko Cerkelj na Gorenjskem — to je moja rojstna vas. Angela Zergaj WAUKEGAN, NORTH CHICAGO Hvala za »Rodno grudo«, ki se mi zelo dopade, ker prinaša veliko slik iz domovine in novic širom sveta. Le tisk je malo predroben za nas, ki imamo večinoma že sedem križev za seboj. Pošiljam 10 dolarjev za celoletno naročnino na »Rodno grudo« in 2 nova Izseljenska koledarja. Frank Jereb DELMONT, PA. Pošiljam Vam 6 dolarjev za »Rodno grudo« za leto 1958 in 1959. Lepa hvala, da ste tako dolgo čakali. Želim imeti tudi Izseljenski koledar za leto 1959. Lanski koledar je prav krasen. Prav tako je tudi »Rodna gruda« zame velike vrednosti. Rosie Gasboda TIMINiS, ONT. KANADA Pošiljam po MO naročnino za »Rodno grudo« za nazaj in za vnaprej. Skušal Vam bom dobiti še kakšnega novega naroč- EUCLID, OHIO Po MO sem Vam poslala 8.50 dolarja za dveletno naročnino na »Rodno grudo« in za letošnji koledar. Koledar kakor »Rodna gruda« se mi zelo dopadeta, saj prinašata raznovrstno berivo in slike. Vse je zanimivo in vredno pohvale. Cilka ,/adna! AUMETZ, iMOSELLE, FRANCIJA Pošljite mi 7 izvodov novega Izseljenskega koledarja. Kar se tiče mojega dela pri širjenju Vaših publikacij med našimi rojaki, se mi to ne zdi prav nič težko in ga bom tudi nadaljeval, dokler bom mogel. Saj sem Vam pred dvema letoma dobil dvanajst naročnikov na Rodno grudo izven Aumetza 50 km daleč. Za obiske naših rojakov sem izkoristil svoj prosti čas in za to nikoli nič zahteval. Moj oče me je od mladih nog učil ljubiti svojo domovino in ta njegov nauk mi je za vedno ostal v srcu. Zato bom nadaljeval delo svojega očeta, ne da bi za to pričakoval gmotnih koristi. Zdravko Leban Hvala rojak Leban za Vaše klene besede! V ponos domovini so takšni sinovi. Ker smo medtem zvedeli, da se je Vaša družina povečala za novega člana — krepkega sinka, Vam k temu toplo čestitamo z željo, da bi bil tudi on ko doraste nekoč v vsem enak svojemu zavednemu očetu in dedu. Uredništvo ST. PETERS, AVSTRALIJA Zahvaljujem se Vam za poslani koledar in »Rodno grudo«. Obojega sem zelo vesel, saj me o tujini vzpodbujata in spominjata, da sem Slovenec, ko mi prinašata našo besedo in novice iz daljne domovine. Mnogo uspeha! joe ¡¡azora GICERO, ILL. Pošiljam po poštni nakaznici 11 dolarjev za dve naročnini na »Rodno grudo« in dva koledarja. Fani Biazun BRIDGEPORT, OHIO Pošiljam pet dolarjev za novi koledar in za »Rodno grudo«; obenem pozdravljam vse čitate-Ije slovenskega lista po širni Ameriki in čez morje. Zvesta Slovenka Ivanka Glivar GIRARD, OHIO Danes dne 19. oktobra so obiskale grob pok. Luisa Pirca pokojnikova vdova in rojakinja Rose Shuster-Bergoč in še neka rojakinja. Ob tej priložnosti je rojakinja Bergočev a videla »Rodno grudo« in me prosila, da jo naročim za njenega očeta, ki rad bere slovenske liste. Takoj sva naredila kupčijo. Dala mi je tri copake. Torej, hvala Rose in upamo, da bo tvoj očka zdrav in zadovoljen čital »Rodno grudo«. Pozdrav osem čita-teljem »Rodne grude« od Antona Nagode ROCK SPRINGS, WYO. Pošiljam Vam 15 dolarjev za 6 naročnikov na novi Izseljenski koledar. Če dobim še kaj naročnikov, Vam takoj sporočim. S prisrčnimi pozdravi Vaša hvaležna »Amerikanca« Angela in Valentin Marcina VSEM NAROČNIKOM IN PRIJATELJEM NAŠE REVIJE SE LEPO ZAHVALJUJEMO ZA TAKO ŠTEVILNE IN TOPLE OCENE »RODNE GRUDE«. ROJAKU FRANKU JEREBU IN TUDI DRUGIM NAROČNIKOM, KI ŽE BOLJ SLABO VIDIJO, SPOROČAMO, DA BO »RODNA GRUDA« V PRIHODNJEM LETNIKU TISKANA Z VEČJIMI ČRKAMI. VEČ O TEM, KAKŠNA BO »RODNA GRUDA« V PRIHODNJEM LETU, BERITE POSEBNI ČLANEK V DANAŠNJI ŠTEVILKI. Lojze Zupanc cKako se je vragu godilo v kBeli krajini Vrag-bedak se je namahnil v Belo krajino. Ko se je že dodobra naletal in zlačnil, je v neki hiši poprosil za hrano. Doma je bila samo osebenka. Za večerjo si je kuhala debelačne žgance. Ker pa je bila ženska stara in brljava, vraga ni spoznala. Natresla mu je debelač-nih žgancev v latvico. Vrag je pomlatil žgance. Kmalu pa ga je pričelo žejati. Pohitel je h Kolpi in se napil vode. Od vode in debelačnih žgancev ga je začelo gristi po trebuhu. Šel je dalje ob vodi in prišantal do dolskega mlinarja. Potožil mu je, da ga boli trebuh in ga poprosil za žganjico. Mlinar pa je bil šaljivec in ker je vraga prepoznal, mu je obljubil za zdravilo dobro žganjico rekoč: »Tukaj je steklenica, polna žganja. Lahko ga popiješ, a samo pod pogojem, da steklenice ne boš nagnil...« »Tega ne morem,« se je na-kremžil vrag. »Pa se naredi majhnega in zlezi v steklenico,« se je mlinar zasmejal. Kaj je hotel vrag. Spoznal je, da ga je mlinar prepoznal. Ker bolečine v trebuhu niso popustile, je izdihnil sapo in se zgu-zil ter se napravil majhnega, da je lahko zlezel v steklenico. Komaj je pričel lokati žganjico, je mlinar brž potisnil za-trdek v grlo steklenice — in vrag je bil ujet! Prosil je in javkal, naj ga mlinar izpusti. A dolski mlinar — ne bodi len! — je zalučal steklenico z vragom v Kolpo. Steklenica je plavala po vodi tri dni in tri noči. Potlej jo je ujel krasinski brodar. Potegnil jo je z veslom na brod, od-mašil in poduhal ter padel vznak. Tako je zasmrdelo iz steklenice... Vrag pa je brž zlezel iz steklenice, zajel sapo, se napihnil in pričel bentiti ter groziti brodarju, češ da ga je on zaprl v steklenico. »Jaz te bogme nisem!« se je rotil brodar. »Sploh pa ti ne verjamem, da si bil v steklenici. Le kako bi mogel tak orjak zlesti v steklenico, ki je tako majhna, da bi še nosu ne vtaknil vanjo!« »Ho, ho, saj se lahko napravim majhnega...« je zatrjeval vrag. »Mogoče, da se res lahko napraviš majhnega, ni vrag, saj si vrag!, ampak tako majhnega pa že ne, da bi mogel zlesti skozi tole ozko grlo,« je brodar izkušal vraga in mu kazal prazno steklenico. »Pa poglej, če zmorem ali ne!« se je hvalil vrag-bedak, ki mu je bilo dosti brodarjeve nejevernosti, izdihnil sapo, se zguzil in zlezel v steklenico ... Komaj je potegnil pete skozi grlo steklenice za seboj, je brodar, kot bi mignil, zamašil steklenico — in vrag je bil spet ujet. Milo je prosil brodarja, naj ga izpusti. Ta pa, sit vseh vragolij, je vrgel steklenico z vragom v Kolpo. Steklenica je plavala po vodi sedem dni in noči. Potlej so jo božakovski ribiči potegnili z vršo na dan. Komaj pa je najbolj radovedni ribič odmašil steklenico, že je iz nje skočil vrag. Ker je bil lačen, jo je na vrat in na nos ucvrl v bližnje trtje, kjer je zorelo grozdje. Božakovčani pa za njim! Ujeli so tatu in ga vrgli v Kolpo. Vrag se je potopil, plaval pod vodo k bregu in se potulil pod Magdalensko skalo. Ali, ko so se pod večer vrnili ribiči v domačo vas, so našli vraga v neki hiši, kjer so tisti dan baš pekli kruh. Čepel je na peči in se sušil. Kam bi Božakovčani z vragom! Iz vse srenje so se zbrali kurneki in kumice na posvet. Dolgo so se posvetovali, končno pa so vraga obsodili na pranje ovčje volne. Ostrigli so črnega ovna, nametali črno volno v nečke in poslali vraga h Kolpi, rekoč: Ker si bil tat, pojdi črno volno prat! Kadar bo volna bela, boš spet prost tega dela.. In vrag-bedtik je odšel črno volno prat, kakor so mu naročili Božakovčani. Pral je in pral, drgnil je in drgnil, toda volna ni pobelela; prej so od starosti pobelele njegove smrdljive dlake. Božakovčani pripovedujejo, da pod Magdalensko skalo vrag-bedak še dandanašnji pe-re črno volno in preklinja, ker je ne more pobeleti. Če ne verjamete, pojdite gledat. Oganke Ctiaj ga pravilno z njim omlatiš žito, nikdar pa otrobe, ali pa narobe, oadaj Čuden sam — ima oči, kmet na kose ga razreže in jih v zemljo posadi: na jesen mu to zaleže, ker iz njih spet sad dobi. .uduio.ij Zelena, košata, po steblu kosmata, res čudna je roža; če kdo jo poboža, ljubezen odreče in ko j ga opeče. vaj.id oy Trda je in kriva, z roko vsak jo cuka; če je nagajiva, jo še bolj poruka pa čeprav ni živa. Joj, saj to je-----. D R O B T MOST - ZNANILEC VOJNE Leseni most čez Savo pri Krškem je že obhajal 100-letnico in že davno bi moral iti v pokoj. Leta 1914 so se pripravili, da bi zgradili betonskega, toda račune jim je zmedla vojna. Krpanja, popravila, podporniki in vse je pomagalo, da je most preživotaril do leta 1940. Takrat so bili spet pripravljeni novi načrti, delo bi se imelo v kratkem začeti, a glej ga spaka, spet vojna! Zdaj se spet precej govori o novem mostu, toda Krčani pravijo: »Ne! Ne načenjajte mostu! Nočemo vojne!« PLESIŠČE NA 500 LET STARI MURVI Na dvorišču Serzentove domačije v Kobilju na Krasu raste murva, ki je stara že okoli 500 let. Trije veliki možakarji je ne obsežejo in zdaj ji le še z obroči in okovi branijo, da bi razpadla. Še 50-letni ljudje pomnijo, da je bil iz balkona hiše speljan hodnik na murvo in da je bil krog in krog murve 4 metre nad zemljo hodnik. Ob posebnih svečanostih so tudi plesali na murvi, sicer so se pa otroci v senci njenih vej radi igrali. PIPA, S KATERO PUHATA DVA V Vodicah za Šmarno goro je svoje dni neki izdelovalec pip izrezljal pipo, ki predstavlja moža s košem na rami in pipo v ustih. Ko je lastnik kadil, je tudi možic s košem pridno puhal dim iz ust. ¡NICE SKUPNA STAROST DVANAJSTIH MEŠČANOV - 1058 LET Mesto Lož na Notranjskem se lahko ponaša s čudovitimi starinami. Dvanajst meščanov ima skupaj 1058 let. Najstarejši meščan jovančič in njegova žena imata sama 191 let. Jovančič še pri 99 letih rad in krepko zapoje v gostilni. Hribarjev oče, ki ima 87 let, pa pozimi, ko je bil na neki ohceti, ni zamudil nobenega plesa. MLINSKO KOLO Z NEMŠKI« ČELADAMI Blizu Lesična na Kozjanskem se vrti kaj čudno kolo zgodovine. Prve dni po vojni, ko je vsepovsod ležalo dosti nemških čelad, jih je Vinko Koželj zbral in znosil domov. Prikoval jih je na velik obroč, le-tega pa na mlinsko kolo tako, da mu zdaj nemške čelade pridno vrtijo mlin. KOKOŠJE GNEZDO V 3000 LET STARI CElLADI Ko je neki kmet blizu Kamnika oral in mu je zaškrtalo pod plugom, je izvlekel iz brazde svojevrstno bronasto čelado. Odnesel jo je na skedenj, saj je bila kakor nalašč pripravna za gnezdo. Dolgo in pridno so kure nesle jajca in valile v njej, dokler ni zvedel zanjo vneti zbiralec starin g. Sadnikar iz Kamnika in ugotovil, da je to prava keltska čelada, stara najmanj 5000 let, vredna pa celega premoženja. PETELIN - AKROBAT, KI NA UKAZ ZAPOJE Jakob Intihar v Bločicah ima petelina, ki, kadar ga pokliče, skoči na roko in na ukaz »pi-šek zapoj« glasno zakikirika. Zna tudi pokazati, kako je močan in kako nima rad putk. Intiharjev brat, ki živi v Franciji, pravi, da čeprav jo je prekrižaril podolž in počez, kaj takega še ni videl. PRITRKOVALEC V Gočah, nedaleč od Vipave, je bil rojen in je tudi pokopan Ivan Mercina, profesor glasbe, komponist in zvonoslovec. V Gorici je poučeval in vodil tri slovenske zbore, izdal pa je tudi knjižico, ki ji verjetno ni enake — Pritrkovalec. V njej daje profesor Mercina navodila za vse mogoče načine pritrkavanja. Stari ljudje v vasi vedo povedati, da je bilo pritrkavanje pod njegovim vodstvom nekaj nepozabnega. V zvoniku so imeli pred prvo svetovno vojno štiri zvonove s tonom D, F, G in A, torej glasove v klasičnih intervalih. Vneti propagator te najglasnejše glasbe je imel v svojem stanovanju v Gorici male zvončke vseh mogočih glasov in vabil fante od blizu in daleč na pouk pritrkavanja. KAKO SO ŠENTPETRCANI HOTELI SVOJO VAS POVIŠATI V TRG Menda se je pisalo 1895 ali 1896, ko je v Šentpetru vesela in razgreta fantovska družba sklenila, da bo odtlej Šentpeter ob Sotli trg in ne več vas. Do- Janez (John) Gornik iz Toronta o Kanadi in Rezka Zajc iz Ljubljane sta se d avgustu v Ljubljani poročila. Bločani, Belokranjci, Dolenjci in Ižanci, ki žive v Kanadi, poznajo in cenijo Janeza kot mirnega in marljivega delavca in dobrega tovariša. Najdelj je delal v zlatem rudniku v Kirkland Lake Ont., od tam pa se je preselil v Toronto, kjer je bil zaposlen pri Departement of National Defence. Letos je po dvaintridesetih letih obiskal svoj rojstni kraj. Potoval je največ z avionom in je trajala vožnja od Toronta do Ljubljane ravno 60 ur. V Torontu ima svoj lepi dom, kamor bo zdaj povedel svojo ženko. Rezka in Janez, mnogo sreče na skupni življenjski poti! Lojze Zdravje sti manjša Podsreda je imela tržne pravice in javni znak za trg »pranger« — sramotilni kamen. Kdo ve, koliko rodov Šentpetrčanov je že bodla v oči ta »krivica« in zdaj so jo hoteli izbrisati. Nekega večera, šlo je že proti polnoči, so se pritihotapili Šentpetrčani v Podsredo. Imeli so noge zavite v žaklovino, prav tako konji in še kolesa voza so bila skrbno tapecirana z vrečami. Izpulili so sredi trga stoječ sramotilni steber in ga odpeljali domov. Seveda so ga morali kar drugi dan v spremstvu žandarjev odpeljati nazaj. In Šentpeter ob Sotli je dandanašnji še vedno vas. V Podsredi pa so za vsak primer — steber močno zabetonirali. EDINA GODBA NA GORIŠKEM Ko je vsa Gorica drugega maja 1915 proslavljala osvoboditev, se je po njenih cestah razvil mogočen sprevod. V začetku, za zastavami, je korakala godba, a takrat se ni nihče spraševal, kje se je vzela. Pot do njenega prvega nastopa pa ni bila lahka. Jože Petrovič je zbral v Biljani, ki pa je bila na gosto naseljena z Nemci, več mladih fantov in začeli so osem mesecev pred osvoboditvijo z vajami. Seveda, godba na pihala naj ima tajne vaje! Skri- vali so se po šupali, vadili kolikor se je dalo tiho po kleteh in bunkerjih. Vedno so imeli straže razpostavljene na vse strani, ki so brž naznanile, če se je bližala kakšna nemška patrulja. Kapelnika Petroviča so Nemci petkrat ujeli in komaj se je izmazal. Ves trud pa je bil poplačan na dan osvoboditve, saj so samo oni igrali tisočem in tisočem Goričanom, Vipavcem, Krašovcem, Bricom in drugim. STARE LIPE V NOVI LIPI IN NOVA V STARI LIPI Človek bi sodil, da bodo v vasi Stara lipa pač stare lipe. Toda ni tako. Prav narobe. Sosednji vasi Stara in Nova lipa v Beli krajini imata vse, kar je v zvezi z lipami, postavljeno na glavo. V Stari lipi imajo komaj malo, nekaj let staro lipico, medtem ko je v Novi lipi več pravih velikank, starih po nekaj sto let. ŽE VNAPREJ SI NAROCE POSMRTNO PESEM V Cerknici živi 56-letna Ivanka Korce, ki na željo sorodnikov umrlega brž skuje pesmico o njegovem življenju in jo deklamira ob grobu. Več Cerk-ničank se je že v naprej priporočilo za ganljive stihe. Kor-četova, ki je skoraj povsem slepa, pesnikuje že od mladih nog in to za vse priložnosti: od nagrobnih do takih za rojstni dan, pozdravov izseljencem v tujino, do pesmic, ki so primerne za odkritje prapora ali spomenika, obletnice porok in državne praznike. PEŠ POD ZEMLJO IZ POSTOJNE V PLANINO Italijani so namenili potoku Uncu, ki priteče na svetlo blizu Planine, posebno strateško nalogo. S pomočjo barvanja vode so namreč ugotovili, da sta Pivka, ki teče v Postojnsko jamo, in Unec v medsebojni zvezi. Kanili so prebiti prehod in ga uporabiti za tajen dostop njihovih čet ob nameravanem napadu na Jugoslavijo. Prodrli so nekaj kilometrov ob toku Unca in vsekali v skalo pot ter zgradili 15 mostov čez podzemska jezerca in previse. Kajpak so po kapitulaciji Jugoslavije delo opustili, ker jim ni bilo več potrebno. IZ UREDNIŠTVA Popravljamo. V 7.-8. štev. Rodne grude smo v članku Osemdeset let rojaka Ludvika Medveška pomotoma oblekli v vojaško suknjo njegovega sina Jožeta, ki živi v Ameriki. V resnici pa je izkušen mehanik in je skupaj z bratom Jankotom že več let zaposlen v tovarni »Chase Brass Co.«. Izmed otrok rojaka Medveška, ki žive v Jugoslaviji, imata čin polkovnika sinova Ludvik in Dolfe. Ludvik je ma- gister pharmacije, Dolfe je pa zdravnik rentgenolog in je sedaj upravnik velike vojaške bolnišnice v Splitu. Vse naročnike opozarjamo, da smo pri pošiljki dvanajste številke na ovitku označili, kakšno je njihovo stanje naročnine. Tiste, ki so z naročnino v zaostanku, vljudno prosimo, da nam isto čim-prej poravnajo. Obenem se zahvaljujemo vsem tistim naročnikom, ki so nam tudi v letošnjem letu pridobili kar lepo število novih naročnikov. Posnemajte jih! XVI. Danic je sedel že pri knjigi, ko se je prvikrat potreslo, in ostalo mu je še toliko razsodka, da je nategnil nase vrhnjo suknjo, dasi je vse ropotalo in šklepetalo v sobi. Ko se je drugič zazibalo, je bil že sredi trga pred rotovžem. Tu ga je prevzela neznanska groza. Zgrudil se je na stopnico pred vodnjakom in kakor omamljen je obsedel za nekaj časa brezčutno. Kmalu ga je predramil hlad. Opotekaje se je vstal in ves je drhtel, vsi živci so mu bili pretreseni in razburkani. Prva njegova jasna misel je bila Rezika. Kaj bi bilo, da je ona v Ljubljani! Umrla bi, koprneč v grozi. Zavil je nazaj v Špitalsko ulico; tam je bilo njegovo stanovanje. Dandanes, ko že ni več prejšnje špitalske ulice in ne Daničevega stanovanja, pripoveduje profesor, kadar pride govorica na potresne dneve, da ne more razumeti, kako ga je tisto uro obšlo toliko hladnokrvnosti, da si je upal ijazaj v svoje stanovanje po palico. Potem pa je bežal preko razbite opeke in gramoza, ki je na debelo pokrival tlak nesrečne špitalske ulice, nazaj na trg. V svitu redkih svetilk so hiteli ljudje mimo njega. Vse je vrvelo, kakor da je vsakomur za petami ljuti sovražnik, ki je sredi noči pridrl v mesto. Vse se seli, vsem je nebeški gospodar odpovedal bivališče! Plahih lic in strmečih oči je šel Danic in negotovih korakov, ko da je zdajci prišel v tuje, neznano mesto. Povsod se mu je zdelo, da je poteptana človeška sila. Kadar se potrese, se mu zdi, da zemlja uhaja njegovemu koraku, da ne more dobiti trdne točke, kamor bi stopil. Celo uro je taval po mestu. Mnogo je mislil o hčerki in mnoge muke so mu prizadele te misli; sedaj ga je nekoliko ogrela nada, da v Gabrovcu ni tako, kmalu zatem pa je nov sunek podrl to nado in neskončna bolest mu je zatrepetala na očeh in na trdno stisnjenih ustnicah; blagroval se je, da hčerke nima pri sebi, a kmalu zatem je zopet koprnel po njej, čuteč grozno osamljenost. Šel je iskat voznika, da bi ga peljal v Gabrovec. Spotoma je pozvedoval, se li kaj ve, kako daleč sega potres. »Ali se kaj ve, kako je na deželi?« je vprašal navsezadnje gručo ljudi, ki je bila zbrana pod kostanjem za Ljubljanico. Iz gruče se je izluščil izza privzdignjene okajene svetilnice piskav ženski glas: »Tukaj na oglu stoji baba in prerokuje iz kart, da se trese ves svet in ne samo zemlja. Veste, svet in zemlja ni isto; svetu pripada zemlja in vse, kar vidimo na nebu, vse zvezde, vidne in nevidne, vse to je svet, ako še ne veste; tako se bere v bukvah; zemlja je pa edino ta kepa, ki stojimo na njej. In ista baba prorokuje, da se bo treslo tri dni in tri noči; četrto noč se bo pa tudi še treslo in padla bo zvezda na zemljo, pravi baba, in gorje nam, če pade na suho. Zato molimo, da bi zvezda padla v morje in da nam prizanese neskončno usmiljeni bog, ki vlada na nebu, na zemlji in pod zemljo!« V tolpi so udarili v glasno molitev. Za Ljubljanico je videl sedeti poleg svetilnice na sodčku sključenega in mršavega človeka, zavitega v havelok. Profesor se je ob pogledu na to zvito postavo spomnil slike našega stvarnika, katero je božji slikar na stropu sik-stinske kapele zaradi nedostatka prostora tako mojstrsko sključil, da se ji čudijo kristjani in nekristjani. Pa je šel bliže k zgrbljeni osebi. V njej je spoznal učenjaka Goremiko, tistega, ki se je z njim prepiral pred leti zaradi slov-niških oblik. Izza onega prepira sem nista, razen mrzlih službenih pozdravov, še nikdar govorila. Nocoj pa se je otajalo v led zakovano srce in z neko gorkoto v glasu je Goremika zaklical: »Bog te živi, prijatelj Danic! Glej, dolgo sva se prepirala, kako se piše prav: čevelj ali čre-velj; pa glej me, nocoj nimam na sebi ne črev-lja ne čevlja, ampak v copatah sem odnesel življenje iz razsute hiše. A življenje je tudi v copatah še življenje.« Danic se je smeje poslovil z učenjakom. Prišel je na Marijin trg. Tudi tukaj je bilo dosti ljudi. Glasno molitev je tu slišal in plaho govorjenje. Poslušal je radovedneža, nekoliko izpitega človeka, ki je pravil, kako se mu je ob prvih sunkih sanjalo, da je pri vojakih topničarjih, da njegova baterija besno vihra preko polja in on da sedi poleg težkega topa, in pod njim bobni zemlja, peketajo konjska kopita, rožljajo težki vozovi in on se v divji dirki premetava na trdem sedlu. Videl je drugega človeka, ki je nepremično kakor panj stal poleg ženske, ki je zibala dete, ter topo zrl predse, kakor da mu je zastala misel, prenehala ljubezen, želja in življenje. Trop vojakov je hitel preko trga in zavil v Frančiškansko ulico; slišalo se je od tam hreščanje opeke in gramoza, lomečega se pod njih trdimi koraki. In glej, na stopnicah frančiškanske cerkve je zapel tenko in enakomerno zvonček in za ojim je nesel duhovnik popotnico umirajočemu bolniku. Vseh oči so se obrnile na duhovnika, ki je že s stopnic blagoslavljal vernike. S sklonjenimi glavami so se uvrstili za duhovnikom, ki je zavil proti Zvezdi. Na vsakih trideset korakov je postal in dvigal odrešenje. Danic se je pridružil sprevodu in ga spremil tja do Zvezde. Tam sta bili dve prodajalnici razsvetljeni in odprti in njiju gospodarja sta stala s svojo postrežbo na pragu in delila jedila in krepila in obleko ljudem, ki so bili teh stvari željni in potrebni. Pred prodajalnicama je duhovnik postal in blagoslavljal; ob bučanju pod zemljo je blagoslavljal one, ki so delili dobrote, in one, ki so jih prejemali. Vsa množica je padla v prah na kolena in vsem so prišle solze v oči, ker do takrat še nihče ni bil priča, da bi bilo veliko delo usmiljenja deležno takšnega blagoslova. Vedel je za voznika, ki ga je že vozil in je stanoval v Frančiškanski ulici blizu cerkve; tega je hotel poiskati in najeti. Ko bi pa voznik ne hotel ponoči zapreči, bi si ga rad zagotovil, da zapreže precej, ko se zdani. Pa tisto hišo je našel porušeno. Postal je pred njo in oprezoval, ali biva 'živa duša v njej. V hiši je vladala mrtvaška tihota in tudi na dvorišču se ni ganil nihče. »Ali iščete morda koga iz te hiše?« ga je vprašala zasolzena žena, ki je prišla od Ljubljanice gori in skrivala roki za obprsno ruto: »Vsi prebivajo nocoj tu zdolaj za vodo.« Danic je povedal, kaj bi rad. »Pa niste vi gospod profesor Danic?« je vprašala žena. »Sem.« »Oh, moj mož je tisti, ki ga iščete. Pravil je, da vas je že vozil. Kje pa imate svojo gospodično hčerko?« »Na kmetih.« »Potem bi seveda radi na deželo. Bog se usmili! Pa naš je napregel že pred pol ure. Neka gospa je prišla sama ponj in nemudoma je moral z njo, namreč moj brat je peljal namesto mojega moža, ker imamo bolnega otroka.« »Kaj pa mu je?« ■Bolan je bil že poprej, nocoj se mu je pa shujšalo, ko vso noč ni miru. Edinega otroka nam nebesa ne smejo vzeti. Ali veste, gospod profesor, katera lekarna bi bila nocoj odprta?« »Nič ne vem, mati, mimo nobene menda nisem šel, ali pa je nisem videl.« »Moj bog, morda bo treba čakati do jutra. Če želite, kakor pravite, na deželo proti Domžalam, bo najbolj, da stopite na Posavje; na kmetih boste nemara dobili priložnost, da se popeljete naprej, kamor hočete. Pogledala bom k mestni hiši, je li ondi lekarna odprta. Bog vas varuj in vam daj srečo na vaši poti!« XVII. Danič ni več omahoval. Edinega otroka nam nebesa ne smejo vzeti! — te besede so se mu zasadile v dušo. Bolezen tujega otroka ga je tako oplašila, da več ni mogel odoleti svojemu srcu. Ne temna noč ne utrujenost ga ni mogla več držati v mestu. Napotil se je na Dunajsko cesto, da stopi nemudoma na Posavje. Čim dalje je šel, tem bolj je ponehavala utrujenost, tem bolj je rasla telesna sila in z njo bodrost duha. Že hiti mimo Sv. Krištofa, kjer mu počiva žena, in zdi se mu, da gleda materino oko iz nebes nanj in ga vzpodbuja k vztrajnosti na trnovi poti. Že hiti preko ravnega Ljubljanskega polja, kjer se je tolikrat izprehajal s hčerko. Ves upehan je prišel na Ježico. Tu je postal pri vsakem človeku, ki ga je videl za cesto; ali po vozniku je izpraševal zastonj. Posavci se niso zmenili za fijakarski dobiček. Vsak je imel svoj poseben izgovor, da se je odkrižal prosilca. Skoraj v nič se je zgrudila njegova duševna sila, ko je videl, da se je pol ure zastonj zamudil v vasi. Podobno se mu je godilo na Črnučah. Tudi tu je videl prizore in slike potresa in razgreta domišljija mu je v podobne slike in prizore stavljala hčer. Oko se mu je pomračilo in zasolzilo. Z bodrostjo duha mu je upadla tudi njegova telesna moč. Zopet so opešale noge in počasno se je pomikal dalje. Dohitel ga je voz, na katerem so peljali bolnika. Sivolas starček je šel za vozom, poleg njega razoglava ženska srednjih let, ki je ihteč popravljala vzglavje bolniku; ob strani se je držal lestvice in neprestano gledal bolniku v obraz trinajstletni deček, v tem ko je drug deček, kakih deset let, sedel spredaj na vozu ter poganjal rejenega in okornega konja. Danič se je pridružil krdelcu. Daši ni vprašal po vzroku žalostnega sprevoda — da peljejo bolnika in od kod, je bilo jasno — mu je pričel starček razlagati, da le-ta bolnik je njegov sin, ki je že nekaj tednov ležal bolan v ljubljanski bolnišnici in kako se je včeraj peljal ponj s snaho in z vnukoma, ker se je sinu zdravje že toliko utrdilo, da ni potreboval drugega, nego svežega zraka domače vasi; da ga je hotel šele v ponedeljek vzeti iz bolnišnice, po potresu so ga vzeli pa precej ponoči s seboj in zdaj ne vedo, ali se je bolniku povrnila stara bolezen ali ga je le strah tako premagal, da se ne more držati polconcu, in tudi tega ne vedo, kako je doma, ali imajo še svoje stanovanje ali ga nimajo več. Danič je bil tako potrt in zamišljen, da je skraja jedva našel primerno besedo tolažbe; kmalu ga je pa človeška družba toliko obodrila, da je z njo vred še dokaj čvrsto korakal. Celo jezik se mu je razvezal in razjasnil je ljudem s kratkimi besedami svojo zadevo in kako je zastonj iskal v Ljubljani in na Posavju voznika. Ko je starček izprevidel, da je gosposki človek, ki je sedaj njegov potni tovariš, gotovo truden od dolge pešpoti, ga je povabil, naj sede spredaj na voz. Profesor je blagroval dobre ljudi, sprejel ponudbo ter prisedel k dečku. Tako se je pripeljal do onega blaženega znamenja, kjer je srečal Cijazovčevega Toneta. Lahko si je misliti, o čem je Danič izpraševal Toneta, ko je ta obračal voz pred svetim Janezom Nepomukom, in o čem sta se pomenkovala na poti. Z neko mladeniško bojazljivostjo in negotovostjo je Tone pojasnil profesorju položaj v Gabrovcu. Daniču ni bilo tako lahko odgnati tiste velike edine misli, ki ga je mučila od polnoči sem. V tem ko so bila njegova vprašanja naperjena le na Smoletovo hišo, na njene prebivalce in na njih usodo, si je dovolil Tone, da bi prikril svoje srčne zadeve, sem in tam postranska pojasnila, ki se Danica niso tako silno dotikala. »Kako je pa Rezika prišla iz sobe, če je zasul obok stopnice pod streho, kakor pravite?« je vprašal Danič. Tone in profesor Danií na poti proti Gabrovcu »Njo in Polonico smo spravili skozi okno na tla.« »Po lestvi?« »Da. Tudi Komarjeve smo na podoben način morali nesti izpod strehe. Tam smo ves krov raztrgali, preden smo mogli spraviti družino s kurjih gredi.« »Ali ste pri Smoletovih tudi vi pomagali?« »Da vam pravico povem, gospod profesor, deklici sem sam spravil izpod strehe, sam sem še o pravem času prinesel lestvo.« »¡Le hvala bogu, ki vas je poslal, ko je bilo treba pomagati pri Smoletovih,« je povzel profesor. »Mati Smoletova so me poklicali na pomoč,« je pohitel Tone z zamolklim glasom pojasnjevat, kako se je zgodilo, da je bila njegova pomoč tako hitra. Razložil je s kratkimi besedami ono zgodbo o stričevih tolarjih in o svoji vožnji, a modro je zamolčal Rezikino nezavest in kako je deklici izpiral rano in jo na rokah nesel iz podirajoče se hiše. Namesto tega je razgrnil pred profesorjem svojo teorijo o potresih, ponavljajoč, kar je trdil že v Gabrovcu, da je trepetlikala zemlja nemara že v nedeljo čez dan in da je bilo ono trepetlikanje morda dim pod zemljo skritega ognja. Daniču se je odvalil velik kamen od srca. Prijeten se mu je zdel glas srčnega mladeniča in blagroval ga je za njegovo vrlo delo, izkazano Reziki, in pa zato, da mu je prišel naproti. Tudi za ljudi, ki sta jih videla na cesti, sta našla polagoma, ko je bila poravnana ona prva poglavitna zadeva, srce in besedo. Že sta imela za seboj ravno polje, že je drdral voziček po gabrovski dolini. Mračno in neobjetno se je razpenjal nad njima nebosklon svinčene barve in le slab prosvit je pričal, kod se nese sonce ža sivimi oblaki. Ko sta prišla popotnika sredi vasi, je čakala tam že vsa Smoletova družina ob cesti. Gorko je utripalo srce Daniču, ko je objemal svojo obvezano hčer in sama sreča je zasijala Reziki na obrazu, ko je videla svojega očeta in vod- nika živega in zdravega. Ozirala sta se po Tonetu, pa mladenič je že izginil, pustivši sorodne ljudi, da si brez priče razlože doživljaje pretekle noči. XVIII. V tistih jutranjih urah, ko se je Cijazovčev Tone vozil proti Ljubljani, se je dogodil v gabrovski dolini velik preobrat javnega mnenja. Ta preobrat je povzročilo župnikovo in Tonetovo razlaganje naravnih stvari in mnogo je k srečnemu razočaranju dolincev pripomogla tudi ta okolnost, da se je naposled po naravni poti razrešila ona velika uganka pri Cijazov-čevem kozolcu. Ta razrešitev uganke se ni počasi razlezla po vasi; burno je letela od hiše do hiše, od glave do glave. Ko je ob polnočnih urah ¡še marsikdo veroval v antikrista in se ga bal za žive in mrtve, je že letel proti jutru od kraja do kraja doline in od ust do ust klic: »Antikrista ni! Hudiča ni!« Tako omahljivo je javno mnenje, ki se nanje toliko greši na svetu, in tolike vrednosti je včasih ono, kar se imenuje glas naroda! Vse ito, kar se je zgodilo v dolini, je seveda vplivalo tudi na hribovske predele gabrovške soteske, kjer se potres skraja ni javljal tako grozovito kakor v dolini; poslopja so v hribih manjša, nekatera tudi lesena, torej prožnejša. Vendar pa so že prvi sunki zagnali tudi po hribih vse prebivalstvo iz vasi pod milo ¡nebo. Zbralo se je staro in mlado sredi vasi pred znamenjem, v katerem je stal leseni kip svete Ane. Ta kip imajo hribovci v veliki časti, posebno pa se zateka k njemu ženski spol. Stal je v starih časih v gabrovški cerkvi in ko je tam doslužil in dobil namestnika, ga je župnik podaril hribovskemu selu, kamor so ga slovesno prenesli ob joku in zdihovanju dolinskih žena, ki so bile tako zelo navajene videti ga v cerkvi in pred njim pošiljati svoje skrivne želje pred božji prestol. Dolgo so hribovci stali ali klečali pred onim znamenjem, dasi menda sveta Ana v nebesih s potresom nima nič opraviti. Ko so nehali moliti, je letelo od ust do ust vprašanje, kaj to pomeni. Nihče ni vedel sveta ne pomoči. Kazali so se pa vendar še dokaj ravnodušne in vdane v voljo božjo. Kmalu po polnoči pa so se začele širiti po hribu razburljive vesti: v dolino se je pripeljal hudič, snel je streho z zvonika, v Smoletovi gostilni se je prikazal pod mizo. Precej zatem so se dvignili vznemirjajoči glasovi o sodnem dnevu in koncu sveta in naposled o vstajenju mrtvih. Kako hitro melje glas naroda! Vse, o čemer so mislili in govorili, kar so videli in česar niso videli in česar so se bali dolinci, vse to je prišlo povečano v hribovsko vas. Vsaka novica iz doline je hotela imeti svojo pravico tudi v hribih, ali do prave veljave ni mogla priti nobena, ker jo je precej pobila druga. Umevno je, da so dolinske novice silno preplašile in zbegale hribovce. Skraja je bil strah tolik, da je zadušil vsako ugibanje; šele polagoma so prišli toliko k sebi, da so mogli poiskati vzroke strahoviti kazni božji. Nekateri so trdili, da so jo zakrivili s svojimi grehi hribovci; drugi so dolžili dolince, da so oni s svojo trdovratnostjo, brezobzirnostjo in nepopustljivostjo nakopali ¡Gabrovcu srd božji. Vendar pa sta bili obe stranki edini v tem, da je treba nocoj tuje krivde odpustiti, lastne pa obžalovati. Takšno krščansko mišljenje in takšna mirna odpustijivost je trajala do jutra. Ko pa je upehan sel prinesel v jutro sporočilo, da so postali dolinci vragotajci, ker gre po dolini le en klik in ta klik pravi, da hudiča ni, je zopet zavrelo po hribovskih predelih. Vse je ostrmelo in se zavzelo. »Kako je mogoče, da ni peklenskega kralja, ki smo se o njem toliko naslišali v cerkvi in doma!« tako so se posvetovali razburjeni vaščani. Če taje v dolini vraga, tedaj cvete tam že kriva vera, ki se bode razširjala pred koncem sveta — tako so sodili vobče in nasploh razsodili možje. Iz mnogih glasov pa, ki so leteli po hribovski vasi, se je jasno razločil glas Luke Kozlevčarja. In tako je izpodbujal zadirčni glas Kozlevčarjev: ¡»Stopite k meni, vsi vi, kar vas je iz hribovske vasi! Stojte in poslušajte! Vsi veste, koliko nadlog smo prestali od dolincev in kakšno potrpi jivosit smo kazali. Tepli so naše pastirje, mi smo molčali in mižali; nosili so bandera pred nami, mi smo capljali za njimi; zaničevali so nas in v nič devali, mi smo potrpeli; poklicali so na svet to nezaslišano šibo božjo, mi smo jim odpustili: v vsem smo se jim pokorili zavoljo svete vere, ki nas je družila z njimi. In glejte, to jutro pride k nam glas od njih, da ga ni tistega največjega sovražnika človeštva, ki ga nočejo imenovati moja skromna usta! Kaj nam dokaže takšna trditev, če ne. to, da so dolinci zašli na mehko pot krive vere, zakaj, kdor taji le en del tega, kar je pisano, nima več prave vere. In zakaj taje onega, kateremu se naj razkrehne gobec, preden zine po krščanski duši? Taje ga zato, ker so veliki grešniki in ne marajo pripoznati oblasti tistega črnega kralja, ki ga je bog nalašč ustvaril zato, da z njim poniža one, ki hočejo biti glava, a dvigne tiste, ki so bili rep. Zato je takšna moja misel in svet moj je takšen: mi ne smemo stopati na polzko pot krive vere in ne smemo se družiti z onimi, ki se nahajajo na njej. Če se dolinci pogreznejo v peklensko blato, mi jim ne moremo braniti; ako pa pravočasno prekinemo vse naše odnošaje z njimi, se nas bo usmilil bog in ne bo nam žal. Idimo torej vsi, kar nas je, v dolino in predložimo gospodu župniku prošnjo, da nas pridele drugi župniji, ali da se ustanovi za naše hribe posebna soseska, ker nočemo biti s krivoverci v nobeni dotiki več. In ta naša prošnja se mora predložiti škofu in posvetnim oblastvom na razpravo in v dovoljenje in potrjenje, zakaj, kdor ne gre po brvi, utone, kdor se brati z grešnikom, se v grehu pogrezne!« Tako je govoril Luka Kozlevčar, ki je umel kakor oče Radecki pred bitko vneti z gorečo besedo svojo vojsko. Ko je videl vaščane za svoje strankarske namene zadosti ogrete, se jim je postavil na čelo. Zamrgolelo je po hribovskih potih in stezah in staro in mlado je v gostih trumah drlo za njim v dolinsko vas. Ko so prihrumeli pred cerkev, sta stala tam župnik in Danic in nekaj dolinskih mož, ki so že pogledali cerkev in ocenili škodo. — Župnik ni hotel opravljati službe božje v cerkvi, ampak je dal razglasiti, da se bo opravljala pred znamenjem kraj župniškega vrta. Novica, da je tudi Ljubljano zadel potres, se je bila že razširila po vasi. O njej je vse govorilo, tisti, ki so že stali pred cerkvijo, in oni, ki so prihajali k službi božji. Kdor je imel v Ljubljani kakš- nega prijatelja ali sorodnika, je skušal, da bi bolje slišal, priti bliže do one gruče, v kateri je Danic pripovedoval, kaj je videl v mestu in na poti v Gabrovec. In tisti, ki so najbolj želeli zvedeti, kako je tam, so se spogledovali z onimi, ki so stali zadaj, in ti pogledi so pričali, da jim težka misel stiska dušo. Vsi, ki so stali blizu župnika in Daniiča, so bili vglobljeni v veliko bol zaradi vsenarodne nesreče in zdelo se je, da sedaj nobena druga misel nima prostora v človeški glavi. Kako pa je strmel župnik, ko je Luka Kozlevčar s svojo drhaljo stopil predenj in mu objavil hribovske težnje in jih ubrano utemeljil. In dobrodušno in resno je vprašal župnik Kozlevčarja, kaj je napotilo njegove ljudi, da po taki strašni noči, ko mora vsako človeško bitje koprneti po spravi in se vse raatopi v medsebojni ljubezni, pridejo k njemu in mu stavijo takšno neizvedljivo prošnjo. »Napotila nas je kriva vera, ki se širi po dolini in že svoje rogove moli v naše hribe.« Tako je govoril Luka Kozlevčar. »In v čem smo v dolini grešili zoper pravo vero?« ga je prijazno vprašal župnik. »Od ust do ust leti klik, da ni vraga, da ni tistega peklenskega bitja, katero je bog ustvaril, da poniža z njim napuh in oblastnost in one, ki hočejo biti glava. Kdor pa zanikava peklenskega kralja, tudi ne spoznava več prave vere.« V tolpi za hribovskim prvakom so pritrjevali z glavami, češ: Tako je! Kakor se prikaže dobrodušnost, kazoč nasmeh na licih roditeljev, kadar slišita gorosta-sen nesmisel iz ust brbljavega deteta, tako sta se posmejala župnik in Danic. In prvič se je spomnil znanega izreka nekega francoskega misleca, pa je spojil enako s podobnim ter rekel: »Oh, ne boj se, ljubi moj Luka, za peklenskega kralja, ki je tako zelo potreben naši popačeni naturi, da bi ga bog gotovo ustvaril za gabrovske prepirljivce, ko bi ga ne bil že pred veki in veki postavil v peklo, da z njim strahuje grešni svet.« In z razgnevljenim glasom je zavpil: »Ne bojte se... še je tisita pošast, ki vas bo mrcvarila in vzela v svojo peklensko trlico, ako se ne izgladi vaša trma. Ali še ni zadosti gromko govoril bog v svoji prirodi z vami, da se noče povrniti sprava in mir v vaša trda srca? Ne izzivajte njegove vsemogočnosti, da se končno ne spremeni v kazen to, kar nam je namenil v svarilo!« Po teh besedah je župnik ostavil hribovske može ter se šel opravljat za službo božjo. Ko je pristopil v mašni obleki pred znamenje, je bila že vsa župnija glava pri glavi zbrana na prostoru med znamenjem in cerkvijo. A bila je razdeljena v hribovski in dolinski tabor! V hribovskem taboru pa se je marsikdo na tihem veselil, da se na stari veri še nič ni izpremenilo! Težka zračna plast, podobna svinčeni strehi, je ležala nad 'Gabrovcem. Čemerno vreme se je ujemalo z žalostnim dnevom. XIX. Od bolesti se je tresel glas župniku, ko je molil običajne molitve. Potrtega srca je klečala za njim občina. Po končani maši je župnik stopil k studencu na kraj korita in govoril kratko propoved. Go- voril je o zaupanju stvarnika, ki nam pošilja dan in noč, sonce in nevihto, veselje in žalost, o njegovi modrosti, ki je položila večne zakone v naročje matere prirode, ki imajo vsi isti konec, nam vsi kažejo v svojih končnih namenih božje stremljenje iz nepopolnega človeka storiti popolnega. Kazal je svojim poslušalcem na pot popolnosti s tem, da jih je spomnil njih grehov, in samega sebe je obtožil grehov, pa je prosil boga odpuščanja zase in za svoje župljane ter mu obetal popravo vseh krivic, ki so se vedoma godile v Gabrovcu. Tudi je dal v propovedi glede na svoje hribovske ovčice mesta peklenskemu kralju, ki bo prav gotovo vzel v svojo hudo trlico vse one, ki storjenih krivic ne poravnajo. Ko je prekinil govornika silen sunek, tisti, ki se je zdel mnogim najmočnejši po polnoči, je poprosil svoje vernike, da se ob tej hudi uri domislijo tudi svojih rojakov, ki trpe isto gorje, opomnil jih je, da gabrovška vas na morju slovenskega naroda ni edina ladjica, ki se hoče potopiti, pa tudi drugod vzdihujejo nesrečniki in da leži naša bela Ljubljana v razvalinah. Tu je z besedami preroka Jemerije dal duška svoji globoki boli in je klical h gospodu: »Na šotor hčere sijonske si kakor ogenj vsul svoj srd! S čim naj te primerjam, hči jeruzalemska, kakšno priliko naj ti najdem, da te potešim, devica, hči sijon-ska! Tvoja nesreča je velika, kdo te naj iz-celi!« Po teh besedah je pokleknil in z njim vse krdelo. Molili so za trpeče brate. Ko so vstali, so bili razmehčani, raztopljeni v dobrih namenih in potolaženi, ker so čutili vzviženost molitve za svojega bližnjega in ker jim je taka molitev rodila in množila čut lastne varnosti. Zdajci pa je zapel na gori zvon: bil je to prvi in edini zvon, katerega glas se je razlegal tisto jutro po dolini. Praznično in mogočno je donel in vsem je ta glas pretresel dušo, budil nove upe in poživljal potrte duhove. Vsi so se zazrli v goro. Župnik pa se je zopet obrnil k vernikom ter proglasil ta glas z gore za znamenje, da bo bog prizanesel človeštvu in da noče končati svoje stvaritve. Po teh besedah je namignil ljudem, naj gredo z njim po cerkvena znamenja. Ves moški zbor se je vsul za njim v cerkev; nihče ni hotel ostati zunaj, ker bi to kazalo strahopetnost. In pripetilo se je takrat čudo in ne čudo: nobeden dolincev ni hotel stopiti k nebu, nobeden k banderom. Jeli so se spogledovati in čedalje bolj so njih pogledi leteli na hribovce. Župnik je bil s svojo propovedjo potipal svojim ovčicam na pravo občutno struno. Vse je prešinil duh sprave. Raztajalo se je staro sovraštvo, razpuhtela je prejšnja srditost kakor megla, kadar pogleda sonce izza gore. Sprva so dolinci dobrohotno prikimavali in namigavali hribovcem, naj oni nosijo danes cerkvena znamenja; ko so pa videli, da si hribovci ne upajo pristopiti — prehitro je prišla ta čast, katero so jim doslej odrekali — so jih začeli vsak na svoj način izpodbujati in vnemati. Ko je Martan videl, kako gine vsa mržnja, ki je doslej leta in leta vladala v dolinskem in hribovskem taboru, in kako se oba tabora mešata, družita in spajata, kako je vseobčna nesreča razlila nad Gabrovcem novo strujo, strujo miru in sprave, in kako se je vsa soseska naselila pod eno streho sloge in medsebojne ljubezni, ko je vse to preudaril, se je raztajalo njegovo prvaško srce, katero so itak mehčali že vso noč glasovi vesti in dobri nameni. Izpod čela je pogledal Kozlevčarja, a ker ga ta ni hotel precej videti, se mu je približal s stranjo. Ujele so se oči krutih sovragov, kalno je gledal ta, nedolžno oni, naposled so se medlo spojili pogledi, v katerih je toliko let gorel ogenj sovraštva. Ko sta se tako s pogledi razumela, je vzkliknil Martan: »Pobogajva se, Kozlevčar, kakor so se pobogali drugi!« Pa je zagrabil Kozlevčarja odzadi za rameni, da bi ga tiral skozi množico na prvo mesto k nebu. Ali Kozlevčar se je spomnil dolgoletnega brezuspešnega hrepenenja po prvi časti v občini, vseh naporov, dokopati se do časti in vseh omam in razmam. Ob tem spominu se je vzbudil v njem zopet nesrečni ponos in neka krivo razumljena značajnost mu je šepetala, naj nikar ne stopi v kolo vseobče sprave. Zasukal se je, preril se skozi množico in kakor burja je vihral v hribe. Po prvaštvu hlepečega moža potres ni poboljšal! Poboljšal pa je potres ves ostali Gabrovec. Že mnogo let se noben sprevod ni opravil s takšno pobožnostjo in v toliki složnosti kakor tisto jutro. Po sprevodu so se Gabrovčani čez mnogo let zopet našli v starem krščanskem bratoljubju: podajali so si roke, nasmihali se drug drugemu, nekateri so se celo objemali. Ko je Cijazovec videl, da je stari Anžič iz žepa izvlekel pipo in jo iztrkal ob prst, se mu je približal ter mu ponudil tobaka. Stari Anžič se ni branil. Moža sta se jela pogovarjati o važnih stvareh. Od daleč ju je gledal mladi Anžič ter si mel roki; tudi Cijazovčeva Lenka je to novo prijateljstvo z veseljem pozdravila. Martan je stopil k Porentu in jel nekaj govoriti o slabem posevu in da se mu zdi, kakor da bi se bila njegova njiva tekom let razširila, ker zemlja se zaradi povodnji in potresov iz-preminja in mejniki se premikajo, in da bi bilo dobro poklicati zemljemerca na ogled. Smole je vabil hribovce, naj se zopet oglašajo pri njem, ker hoče nastaviti novo pristno vino, kakršnega nima nihče v dolini. Vsak je imel za svojega soseda besedo, vsi so si postali dobri prijatelji. * * * Še tisto popoldne je pregledal župnik z Daničem in nekaterimi možmi gabrovske hiše. Našli so jih nekaj zelo poškodovanih in poprave potrebnih, nekaj pa tudi še porabnih za zavetišča pred slabim vremenom. Kdor ni imel več svoje dobre in varne strehe, je bil nastanjen tam, kjer se je za silo dobil prostor. Ob dan si ni vsak upal v poslopje, čeprav je potresna sila oslabela, zvečer pa je bil že vsak pod streho, četudi ne vsak pod svojo. Smoletova hiša je bila tako olupljena in razdrapana, da za Danica v njej ni bilo prostora. Profesor se pred pričetkom šolskega pouka ni hotel vrniti v Ljubljano; le za toliko je bil namenjen tja, da spravi svoje pohištvo iz razdejanega stanovanja. Ker ga župnik tudi v svoje, deloma podrto župnišče ni mogel sprejeti, ga je nastanil pri Cijazovcu, čigar hiša ni trpela posebne škode. V ono podstrešno sobo, kjer je navadno spala Cijazovčeva Lenka, je Smole prenesel najpotrebnejšo hišno opravo in tam se je naselili Danič z Reziko. Cijazovec skraja ni bil vesel novih gostov, a župniku ni hotel ugovarjati. Morda komu ne bo ugajalo, da je tudi Rezika šla v gosti k Cijazovcu, morda bo kdo v trpkih slutnjah majal z glavo ter rekel: V lep zelnik so spustili sladkosnedo ovčico. No, takšnega črnogleda lahko potolažimo in mu povemo, da se je vedla mlada dvojica tako vzorno, da bi ji tudi najstrožji moralist ne mogel očitati kaj nespodobnega. Rezika je bila itak vedno v Lenkini ali Poloničini družbi, in če jo je kdaj Tone ogovoril, se je to zgodilo dostojno, skoraj hladno. Čutil je izobilje globoke strasti v sebi in takšni ljudje iskrenosti ne kažejo javno. Reziki pa se je zdelo, da mu je itak že povedala in izdala vse ono, o čemer je mislila zadnje čase, in da ima njiju medsebojna izjava veljavnost za vse življenje. Kmalu po potresni noči se je preselil stric Andrej tja, kjer ne poznajo drugih obresti, kakor one za dobra dela. Že poprej bolehen se je še prehladil v potresni noči, in nekega pomladanskega jutra je nesel smrtni angel pšenico z ljulko vred pred sodni stol najvišjega sodnika. Sorodniki so, kolikor je prav, žalovali po njem. Po stričevi oporoki je Tone postal kolikor toliko neodvisen od doma in njegova želja po državni službi se je bližala izpolnitvi. S tem se je močno dvignil v ugledu njegovega očeta, ki se ni več bal, da mu sin obvisi pri hiši ne kmet ne gospod. Tudi z Reziko se je Cijazovec kmalu sprijaznil. Njeno vedenje je bilo tako prijazno in ljubeznivo, da se je moralo prikupiti vsem v hiši. Dve leti po potresu je mladi uradnik Tone snubil profesorjevo hčer. »Vi ste mojo edinko nesli na rokah iz smrtne nevarnosti, vi ste tvegali zanjo življenje. Kdo je spodobnejši kot vi, da ji postane zaščitnik na poti življenja? Moj in božji blagoslov bodi z vama!« je dejal Danič srečnemu Tonetu. KONEC Dve leti po potresu se je izpolnila Tonetu in Reziki velika srčna želja Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani O ribniških šolarjih in o učenem liscu Lončar Matevž ni dal fanta šolat, seveda, ker je bil brez šole dosti moder. Drugi pa so dajali svoje in kar se je tega ribniškega semena mo-drilo po ljubljanskih latinskih šolah, mu je lončar Matevž, kadar ga je pot z robo pripeljala v Ljubljano, seboj prinašal z doma pozdravov in še česa boljšega. Delil jim je in pravil: »Mihec, lej, tukaj imaš kos potice! Vajš, ko so mi jo dali tvoja mati, je bila cajla. Pokusil sem jo, dobra je, lepu se zahvali materi, da si cajlu dobil, saj so cajlo poslali!' Zate, Franček, so mi boter dali tolar, lepu se jim zahvali za tolar, so dober mož. Vajš, kadar pridem mimo Nove Štifte, bom tolar dal za oznanjeno mašo zate, de se boš lahku učilu, pa ze rajnkega očeta mojega, vajš, se mi je tri noči zepored o njih sanjalu. Ti si mlad, ti bi tolar zgubil. Ti si tudi prišel, Juri, prav prav! Mati te pozdravljajo pa pišče so mi dali zate, naj ti ga gospodinja speče za god. Lepu se jim zahvali. Vajš, pišče mi je ušlu, ne Laščah ga že naj bilu več ne vozu.« Še v šolo je stopil okoli gospodov, jih izpraševat, kakor mu je bilo naročeno, in je potem pravil doma: »Vajste, mati, vaš fant drugače dobru dajla, gaspud so ga pohvalili. Prefesar se jim pravi, kar po nemški sva govorila, po-sebnu gaspud prefesar. Samu tistu so se pritožili, da je fant slab v letajn (latinščina). Pa sem jim povajdal, da se mi Čudnu zdi, de fant naj dober v letajn, ko doma taku leta, de bi najraje vse podrl.« H koncu šolskega leta, ob pričetku vakanc je lončar Matevž mlade svoje prijatelje naložil na prazni voz in jih počasi vlekel proti domu, v prelepo ribniško dolino. Pa se je zgodilo, da so ponoči počivali pod turjaškim klancem; lisec se je zadovoljen pasel v detelji, Matevž je smrčal na vozu, študent-kom pa bližina doma ni dala spati in so ugibali šale in burke. Pa so se Mihec, Franček in Juri zmenili in so tudi storili: sezuli so Matevžu škornje in jih nateknili liscu na sprednji nogi. Dejali so: »To bodi Matevžu za potico, za tolar, za pišče!« Potem so se potuhnili. Zorilo se je, Matevža je zeblo v noge in se je zbudil: »Pašast, kje so škornji?« Ozrl se je po liscu, pretetu ne bodi, kaj če so mu še lisca ukradli! Pa ga je zagledal, široko se je prestavljal v njegovi obuteli. Študentki so spali ali se delali, kakor da spe. Je dejal Matevž liscu: »De si kruota učenu, sem vajdel, lahku bi bilu za prefesarja, takimle že. Zetu se ti ne čudim, de si se obulu. Ali čudim se in ne vajin, kaku si si izpodbajzi za-pajlu, ko naj maš rok.« Z \ s * Prav za prav sem klicala onega drugega na pomoč. cr(u Jaz bi rad vozno karto, ne pa pikovega asa. Metka? Tončka? Spelca?