VESTMK Poštni urad 9020 Ceiovec Veriagspostamt 9020 Kiagenfurt = izhaja v Ceiovcu Erscheinungsort Ktagenfurt Posamezni izvod 3 šiiinge mesečna naročnina 12 šiiingov ceioietna naročnina 120 šiiingov P. b. b. *-ETNiK XXXV CELOVEC, PETEK, 9. MAJ 1980 ŠTEV. 19 (1967) Tovariš Tito je umri njegovo deio boživeio v vsem tistem, kar bo storjenega za čioveka in njegov napredek Čeprav že tedne in ceio mesece pričakovana, je vendar spiošno presunita vest, ki je minuio nedeijo šia v svet: umri je predsednik Jugosiavije, trikratni narodni heroj marša) Josip Broz Tito. Ob tej neizprosni in nespremenijivi resnici ni onemeia ie ceiotna Jugosiavija, ki je izgubita svojega največjega in najdražjega čioveka; nenadomestijive izgube se je v tem trenutku zavedia tudi najširša svetovna javnost. Kajti ime Tito bo ostaio v zgodovini čio-veštva zapisano med največjimi osebnostmi, med tistimi izjemnimi duhovi, ki so tvorno soobiikovaii ter v pozitivnem in progresivnem smisiu preobiikovaii čioveka in njegov svet. ..Njegovo živijenje se je začeio kot majhen bister izvir, ki je nenehno narašča) in prerasei v mogočen veietok, ki si utira pot do popoine enakooravnosti vseh narodov in ijudstev." V poiitično živijenje je stopi) kot navaden deiavec, vendar z žarom resničnega revoiucionarja, ki je iz siabe, ma-iošteviine komunistične partije, raztrgane z notranjimi frakcijskimi borbami in iočene od širokih ijudskih množic, uspei zgraditi močno, enotno organizacijo, sposobno, da popeije narode Jugosiavije v odiočiien boj in da jih zanesijivo vodi k zmagi nad reakcijo in fašizmom, prek ijudske revoiucije pa v graditev sociaiističnega družbenega reda. Pod njegovim geniainim vodstvom so si narodi Jugosiavije v junaškem narodno-osvobodiinem boju izbojevati zmago nad neprimerno močnejšim in najsodobnejše oboroženim sovražnikom, obenem pa tudi že poiožiii temeije nove države, zgrajene na temeijih ijudske obiasti in enotnosti ter bratstva vseh njenih narodov in narodnosti. Prav veiikanski deiež v borbi proti fašizmu in iastna osvoboditev sta biia jamstvo, da Jugosiavija ni postaia predmet v povojnih kupčijah in deiitvah interesnih sfer veiikih sii, kakor je tudi v poznejših ietih uspešno braniia svojo sredi oboroženega boja porojeno in v samostojen razvoj usmerjeno pot. Tako je postat tovariš Tito simboi vsega tistega, kar pomeni in predstavija nova Jugosiavija: s svojim veiikim prispevkom v boju svobodoijubnega čioveštva proti fašizmu in reakciji; s svojimi dosežki v povojni obnovi in v razvoju iz zaostaiosti v sodobnost; s svojo odtočno obrambo samostojne poti v sociaiizem in z razvijanjem samoupravne družbe; s svojim zgiednim uresničevanjem dejanske enakopravnosti narodov in narodnosti; s svojo dosiedno poiitiko neuvrščenosti ter borbo za mir, napredek in enakopravno sodeiovanje v svetu. Tito je sedaj mrtev, toda njegovo deio bo živeio. Živeio bo v vsem, kar se bo doma v Jugosiaviji in širom po svetu ustvarjaio, opiojeno z njegovim revoiucionarnim duhom, za čioveka in njegov napredek. Mor- K 3 Koroški Siovenci soio se pokioniii spominu nepozabnega tovariša Tita Ob smrti jugoslovanskega predsednika Tita sta Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev v sredo zvečer priredila v celovškem Domu glasbe žalno sejo, na kateri smo se tudi koroški Slovenci poklonili spominu velikega in zaslužnega revolucionarja, politika in državnika, ki je — kakor )e v žalnem govoru dejal predsednik ZSO dr. Franci Zvvitter — že za časa svojega življenja postal legenda in simbol borca za pravice ponižanih in razžaljenih na vsem svetu. Seje so se udeležili odborniki vseh slovenskih organizacij, krajevni zaupniki, občinski odborniki in številni drugi zastopniki naših ustanov. Navzoči pa so bili tudi generalni konzul SFRJ v Celovcu Milan Samec in konzul Alfonz Naberžnik, predsednik Zveze socialističnih borcev za svobodo Hans Pawlik, sekretar Avstrijsko-jugoslovanskega društva Werner Press) in drugi predstavniki. Sejo je pričel predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, ki je dejal, da je smrt predsednika Tita pretresla ves svet, saj je z njim umrl dosleden borec za mir in pravične odnose v svetu. Lik velikega pokojnika je orisal predsednik ZSO dr. Franci Zvvitter, ki je poudaril neminljive zasluge Tita kot revolucionarja, kot legendarnega partizanskega voditelja, kot graditelja nove socialistične samoupravne Jugoslavije in kot državnika-borca za mir, pravičnost in napredek. V tem okviru je posebej naglasil tudi prizadevanja Tita za dosledno uresničevanje pravic manjšin ter zagotovil, da bomo koroški Slovenci v smislu Titovega naročila nadaljevali boj za pravice, ki nam grejo, za rešitev nacionalnega vprašanja v sklepu borbe za razumevanje med narodi in za mir v svetu. Navzoči so počastili spomin nepozabnega tovariša Tita z enominutnim molkom, žalno sejo pa so zaokrožili Sonja Ban in Tonči Schlapper z recitacijskimi prispevki ter mešani pevski zbor .Rož" iz Šentjakoba pod vodstvom Lajka Milisavljeviča s partizansko in koroško narodno pesmijo. da se začenjamo tega prav zavedati šeie v sedanjem trenutku. Toda odziv, ki ga je imeia Titova smrt, prepričijivo kaže, da je ta zavest vsespiošna. V kratkih besedah ni mogoče opisati vsega tistega, kar je izražata nema žaiost, ki je zajeia Jugosiavijo, vse njene ijudi, ko so se posiavijaii od svojega ijubijenega predsednika. To je bii izraz miiijonsko pomnožene žaiosti ob izgubi najdražjega, ki pa se je hkrati že preiiia v skupno zakietev, da hočejo v njegovem imenu še boij strnjeni in enotno nadaijevati njegovo deio. S tem hočejo izpovedati svojo hvaiežnost za vse tisto, kar jim je razdaja) v desetietjih svojega živijenjatnaeta. Hvaiežnost in priznanje za njegov veiikanski prispevek v dobrobit čioveštva izražajo tudi vsi števiini odzivi širom po svetu, kjer povsod poudarjajo izjemno veiičino osebnosti Tita in neprecenijivo vrednost njegovega deia. Pri tem je gotovo v posebno zadoščenje, da mu danes izrekajo priznanje tudi tisti, ki včasih z njim niso sogiašaii, pa so spoznati in priznavajo vsebino in pomen njegove miroijubne poiitike. O tem je govorita tudi včerajšnja posiovitev v Beogradu, kjer se je zbraio iz vsega sveta totiko vodiinih državnikov, kot jih dosiej verjetno še ni biio na nobenem druoem pogrebu. Ta ..svetovni vrh" je priča) o tem, da se svetovna skupnost s hvaiežnostjo kianja čioveku, ki je kot predan revoiucionar, kot iegendarni partizanski voditeij in kot priznan državnik ter neumorni borec za mir vtisnit 20. stotetju neizbrisen pečat. Posebno prizadeti so jemaii siovo Titovi soborci, iz števitnih držav so prišii, med njimi tudi zastnnniki Zveze koroških partizanov. da izkažejo postednjo čast svoiemu nekdanjemu vrhovnemu komandantu, ki jih je skozi ieta težkih bojev, sovražnikovih ofenziv, pomanjkanja in nečioveških naporov vodit do vetičastne zmage nad najhujšim sovražnikom čioveštva — fašizmom. Soi-ze ganjenosti, ki so privreie iz oči starih, v narodnoosvobodiinem boju in revotuciji pre-kaijenih borcev, so se kot hvatežen pokion najzvestejših uvrstite med števitna domača intujaodiikovanja. Ne nazadnje pa smo s Titovo smrtjo utrpet) boiečo izgubo tudi koroški Siovenci in z nami narodnostne in druge manjšine spioh. Kajti boj predsednika Tita za pravične in enakopravne odnose v svetu je posebej vetjai tudi manjšinam, katerih pravice je branii v mednarodni areni. Hvaiežni smo mu za podporo, ki nam jo je vedno daiai — pri posebnih srečanjih, v skiopu meddržavnih odnosov in pred najvišjimi mednarodnimi forumi. S svojim deiom si je ustvari) Tito trajen spomenik — ostat bo v živem in častnem spominu kot deiavski borec, vojak revoiucije, sin ijudstva, občan sveta, ki je v potni revoiucionarni in čiovešk) veri nosii v srcu deiavski razred, ijudstvo in čioveka. Pred petintridesetimi leti je bita ustanovljena prva slovenska narodna vlada Zasenčena s smrtjo predsednika Tita je bita v ponedeijek petin-tridesetietnica imenovanja prve siovenske narodne viade, s katero je biio 5. maja 1945 zakijučeno eno najpomembnejših obdobij boja sio-venskega naroda — boja za izgraditev tjudske obiasti in iastne državnosti. Od takrat obhaja občina Ajdovščina vsako teto 5. maja svoj občinski praznik. Občina Ajdovščina ieži v zahodnem deiu Stovenije in meji na občine Nova Gorica, Postojna, Sežana in idrija. Obsega Zgornjo Vipavsko doiino, dei Trnovskega gozda, Hrušice in Nanosa, ima nekaj nad 20 tisoč prebivaicev, večja kraja, ki imata boij mestni značaj, pa sta Ajdovščina in Vipava. V občini so med gospodarskimi panogami najvažnejše živiiska, gradbena, iesnopredeiovaina in tekstiina industrija, pomembno pa je tudi kmetijstvo z zeio razvitim vinogradništvom; vendar je nagia industriaiizacija precej pustita ob strani razvoj pre-ostaiih kmetijskih dejavnosti. Kakšnega pomena — ne ie v siovenskem in jugosiovanskem, ampak tudi v mednarodnem pogiedu — je bita izbira časa in kraja za imenovanje prve siovenske narodne viade, izhaja iz čianka, ki ga ponatiskujemo iz siavnostne brošure, ki jo je ob 30-ietnici ustanovitve prve siovenske viade izdaia skupščina občine Ajdovščina. Čianek je napisaia znana siovenska poiitična deiavka Vida Tomšič, ki je v prvi siovenski viadi zavzemata poiožaj ministrice za sociaino poiitiko, danes pa je čianica predsedstva SR Siovenije. Izbira časa in kraja za imenovanje siovenske narodne vlade „brž ko bodo dani potrebni pogoji," kar je biio s posebno dekiaracijo sprejeto že februarja 1944 v Črnomiju, pomeni, da so bili 5. maja ti pogoji izpolnjeni, da je biio obdobje boja za osvoboditev končano in da je nastalo novo — obdobje graditve. Kakor vemo, osnovni vprašanji pri tem nista bili značaj in sestava vlade, ampak prav čas in kraj — oboje pa se je zgodovinsko nujno strnilo 5. maja 1945 v Ajdovščini. Zdi se, da lahko rečemo, da ta dogodek ni bil mogoče prej in da se ne bi smel dogoditi pozneje. Omogočile in terjale so ga vojaške in zunanjepolitične razmere v zadnjih dneh druge svetovne vojne. V Sloveniji se je do zadnjega bil boj slovenskega naroda — ob močni podpori borcev vseh narodov Jugoslavije — za plodove štiriletnega partizanskega vojskovanja, proti poskusom, da bi bila slovenska zemlja drobiž za obračune velikih, da bi tu začrtali meje interesnih sfer, in posebej še proti poskusom, da bi od te zemlje ponovno nasilno odtrgali, kar je povezala ljudska vstaja in kar so potrdili sklepi Kočevskega zbora, AVNOJ in SNOS — združitev slovenskega Primorja in Istre s Slovenijo in Jugoslavijo. Danes je dovolj poznan dogovor o razdelitvi Jugoslavije že 1944. leta med Churchillom in Stalinom po ključu 50:50, poznani so napori zahodnih zaveznikov, da bi zadržali Titovo armado vsaj na mejah stare Jugoslavije, lahko tudi sklepamo o dogajanjih, ki so hrabrila nemškega okupatorja in njegove pomagače k zagrizenemu upiranju prav v Sloveniji, predvsem pa na stari meji Jugoslavije. Znani pa so tudi nešteti dokazi o tem, kako so slovenski kvis-lingi računali, da bodo najprej z nemško pomočjo, nato pa „samostoj-, no" kot „vojska kralja Petra" prevzeli oblast in pričakali zahodne zaveznike kot „cdina" vojaška sila v Sloveniji. Ob končnih zmagovitih operacijah proti hitlerjevski Nemčiji so začeli nastajati med zavezniki nesporazumi glede povojne ureditve v Evropi in predvsem glede zagotovitve ozemeljskih interesov velesil samih. Slovenska protiljudska cerkvena in posvetna gospoda se je poskušala v teh okoliščinah afirmirati pri zahodnih velesilah prek tiste ekipe, ki se je na videz manj kompromitirala z Nemci. Kot nadaljevalci drobnjakarske politike fraka in talarja v slovenski zgodovini so bili v zameno za svojo oblast in v strahu pred oboroženimi silami lastnega naroda pripravljeni njegovo usodo izročiti tujim silam, istim, ki so ozemlje Slovenije že uporabljale kot drobiž za barantanje zdaj z Italijo, zdaj z Nemčijo, kar vse smo Slovenci poznali posebno še od londonskega Sporazuma 1915 naprej. Njihovi poskusi, da bi se Anglo-Amerikancem predstavili kot vojaška sila, ki je ..premagala" Nemce, so bili v bistvu poskus, da bi iztrgali zmago iz rok resničnih borcev proti okupatorju in s tujo pomoč- jo postali ..zmagovalci" v državljanski vojni, ki so jo zanetili in vodili v korist okupatorjev. Klavrne spletke voditeljev starih slovenskih meščanskih strank in cerkvenega vodstva, ustanovitev „v!a-de enodnevnice" 3. maja v Ljubljani, oblast in enote IX. korpusa kot sestavni del IV. jugoslovanske armade. Prav pred temi odločilnimi dogodki so se vse partizanske vojaške sile organizirale kot enotna armada vseh narodov in federalnih enot Jugoslavije. Tako se je JA pripravila na srečanje z zavezniškimi vojskami na tem ozemlju ne le kot osvoboditeljica lastnih narodov, ampak tudi kot enakopravna zavezniška armada s pravico, da drži v imenu protihitlerjev-ske koalicije ozemlja, ki jih je osvobodila. S tem, da je bila 5. maja imenovana slovenska narodna vlada kot najvišji izvršni in odrebodajni organ državne oblasti v Sloveniji kot federalni enoti Jugoslavije, so bila vzpostavljena razmerja in odgovornosti med civilnimi in vojaškimi organi nove zvezne države. Imenovati prvo slovensko vlado sredi Primorske, katere trpljenje, boj in nezlomljiva sila so ves čas navdihovali in krepili slovenski osvobodilni boj, je narekovala želja, da tudi s tem aktom potrdimo odločno voljo vseh Slovencev, da ostanejo gospodarji na svoji zemlji in da se združijo v novi Jugoslaviji. Tako je postala Ajdovščina, onstran stare jugo-goslovanske meje, prva slovenska prestolnica v času, ko je bito vse etnično ozemlje Slovenije politično in vojaško združeno. Imenovanje vlade in vojaško obvladovanje ozemlja je ki je nato jadrno zbežala pred partizani, so že takrat in pozneje zbujale v ljudstvu globok prezir. Toda ni odveč, če teh spletk ne pozabimo — saj so hkrati izražale delovanje tujih sil proti utrditvi neodvisne in svobodne Slovenije in Jugoslavije, sil, ki z določeno kontinuiteto ponavljajo in obnavljajo poskuse računati z našo zemljo kot strateško pomembnim področjem, ne da bi upoštevali suvereni in svobodni narod, ki tu živi. Kako zvesto je izdajalska slovenska gospoda verjela v ..nagrade" za boj pnoti partizanom in kako globoko je padla v lastni demoralizaciji, o tem pričajo njeni strahotni zločini še zadnje dni okupacije. Zapeljane slovenske fante in može so hujskali na brezobziren uničevalen boj proti partizanom prav v času, ko so se ti bojevali za meje združene Slovenije. Ko so tako še poslednjič pomagali zločinskim okupatorskim vojskam, da so se lažje umikale, so hkrati že hlapčevsko služili novim tujim vojskam, da bi prišle pred slovenskimi partizani tudi do Ljubljane in ne le v Trst, Gorico, Celovec. Vodstvo slovenskega osvobodilnega gibanja je že precej pred 5. majem sklenilo uresničiti sklep o imenovanju slovenske vlade, vendar se je to zakasnilo prav zaradi teh izredno hudih bojev, ki so celo še po uradni kapitulaciji Nemčije divjali prav na slovenskih tleh. Vse politične in vojaške sile NOB so bile usmerjene k cilju, da z lastnimi silami dokončno osvobodimo vse slovensko etnično ozemlje. Zato so v Trstu in ob Soči iz Italije brez večjih bojev prodirajoče anglo-ameriške enote naletele že na morje napisov „Tukaj je Jugoslavija", „Tukaj smo Slovenci". Za temi napisi je stala organizirana ljudska tedaj onemogočilo vsakršen poskus, da bi zavezniške vojske napredovale globlje v zaledje Trsta. V osvobojeno Ljubljano je prva slovenska narodna vlada prišla 10. maja kot vodstvo edine slovenske politične in vojaške sile in v okviru Titove Jugoslavije, mednarodno priznane slovenske države, pripravljena, da organizira graditev nove države in boj za priznanje njenih meja. Smrt stavnega partizanskega komandanta 37iwMii pete^, (e pred dopolnitvijo 66. iet<2 starosti, je v EjMidjani n mri slavni partizanski komandant generalpodpolkovnik in narodni keroj Peter .Štante-3kaia. Kot sin celjske delavske dražine se je že v mladik letik vkljačil v napredno gikanje ter kil kot revolucionar izpostavljen zasledovanjem oklasti v stari /Mgo^i^vifi. Po okapaciji leta 7941 je kil med organizatorji prvik partizanskik edinic, potem pa je zaslovel kot drzen korec, kot priljakljen komandant in kot preadaren politični delavec. Pil je eden izmed velike trojke oklikovalcev zmagovite siovenske partizanske vojske — skapaj s Francem 77oz?7MMO?M- Stanetom in K^edroTTr-TorTMŽefM. 7a imena so zapisana med tvorce tiste zgodovine slovenskega naroda, ko se je kovala nova državnost in je raste! nov nosilec ijadske oklasti v njej. Skapaj s Stanetom in Tomažem je Skala organizator ene najkoij siavnik partizanskik enot, drage grape odredov, ki je operirala najprej kot astvarjaiec in kraniiec prvega slovenskega svokodnega ozemlja, nato pa v Doiomitik, na Gorenjskem, Koroškem in Štajerskem, /n od Pagieda ter Stične, pa preko Žažemkerka, Paške grape in Črnega vrka je pot ;M7M%eg% partizanskega komandanta Skalo vodila do Koroške, kjer so koji s fašističnimi silami trajali vse tja do 73. maja. Številnim izrazom sožalja ok smrti T^etra Stanteta-Skaie se je pridražiia tadi 2SO. V njeni krzojavki, ki jo je poslala Kepakiiški konferenci SŽZ3T Siovenije, je rečeno.* Ok smrti narodnega keroja Petra Stanteta-Skaie izreka Zveza siovenskik organizacij na Koroškem KK SZDL in vsem delovnim ijadem SK Siovenije iskreno sožalje. Koroške Slovence in še posekno siovenske partizane povezaje s pokojnim tisti dei skapnega koja, ki ko ostal z zlatimi črkami zapisan v zgodovini slovenskega naroda. Prosimo, da tadi JrKŽiMi amriega prenesete naše sožalje. Skupnost tudi v dejanjih in ne samo v verbainih izjavah V letošnjem koroškem „jubi!ej-nem letu" je pogosto slišati mnenje, da je treba iskati dialog med obema narodnostnima skupinama. Tudi z najvišjega mesta v deželi slišimo vedno spet opozorila, vabila in pozive, da je v interesu skupnosti, ki izvira iz skupne preteklosti, treba iskati skupno pot in skupno govorico. Le tedaj, ko bi bilo take besede treba spremeniti v dejanja, pa je takoj dosti manj pripravljenosti za resnično skupnost. Eden takih primerov je tudi „iz-kušnja", ki jo je napravila Koroška dijaška zveza. Ob priložnosti 25-let-nice podpisa državne pogodbe je nameravala KDZ prirediti 15. junija javno diskusijo, na kateri bi po njeni zamisli sodelovali predsedniki treh v koroškem deželnem zboru zastopanih strank, ki naj bi skupaj s predstavniki obeh osrednjih slovenskih organizacij razpravljali o temi: ..Manjšinsko vprašanje 25 let po podpisu državne pogodbe — člen 7 izpolnjen?" V vabilu, ki ga je poslala predsednikom treh strank, je KDZ opozorila, da je manjšinsko vprašanje še vedno pereč problem naše koroške domovine, ter izrazila prepričanje, da bo to vprašanje možno reševati le na osnovi skupnih pogovorov; v tem Kapitutacija demokracije pred desničarskim ekstremizmom Takoreč na predvečer petintridesetletnice zmage nad fašizmom in pefindvajsetietnice podpisa avstrijske državne pogodbe je Avstrija pred domačo in svetovno javnostjo demonstrirata, kakšne sadove iahko rodi demokracija, ki je zgrajena na goiem formaiizmu: giavna voiiina komisija je odiočiia, da prosiuii desničarski ekstremist in nemški nacionaiist Burger, ki je bi) v itaiiji obsojen na smrt, v Avstriji sme kandidirati pri voiitvah zveznega predsednika. Odiočitev pomeni sramotno kapituiacijo demokracije pred desničarskim ekstremizmom, pomeni pa predvsem tudi zasramovanje in roganje vsem tistim, ki so s trpijenjem, z bojem in s svojim živijenjem prispevati k zmagi nad nacifašizmom in s tem k osvoboditvi tudi Avstrije. Tukaj nobeno izgovarjanje na pravne predpise ne more spraviti iz sveta dejstva, da odiočiini dejavniki v državi vsi skupaj niso imeti poguma, da bi se postaviti proti nesramni provokaciji, kakršno pred-stavija kandidatura Burgerja, marveč so s svojim neodgovornim zadržanjem omogočiti, da mračnjaške site desničarskega ekstremizma — od nemškega nacionaiizma pa do najraziičnejših zvrsti neonacizma iegaino nastopijo k največji provokaciji, kar smo jih dosiej doživeti v dobi druge repubtike. Formaiistična demokracija, ki jo predstavija strankarska troedinost SPO-UVP-FPO, je s tem zadaia hud udarec ugiedu Avstrije v mednarodni javnosti, ki v iuči ietošnjih obietnic še posebno budno zasieduje, kako posamezne države čuvajo pridobitve, ki si jih je čioveštvo pribo-riio z zmago nad fašizmom pred petintridesetimi ieti. smislu naj bi tudi nameravana diskusija prispevala k boljšemu sporazumevanju med obema narodoma. Vsekakor je zanimivo, kakšno troedinost so stranke demonstrirale pri svojem odgovoru na povabilo KDZ: vse tri so sodelovanje pri diskusiji odklonile, le v „uteme-Ijevanju" odklonilnega stališča se nekoliko razlikujejo. Prvi je odgovoril predsednik koroške OVP namestnik deželnega glavarja Stefan Knafl, ki pri diskusiji ne more sodelovati, ker bo tedaj na zdravljenju izven Koroške; zamudni odgovor je utemeljil s tem, da slovenščine ne obvlada in je zato moral povabilo dati šele prevesti. Dva dni za Knaflom je odgovoril predsednik koroške SPO deželni glavar Leopold VVagner, ki je povabilo zavrnil iz ..načelnih" vidikov. Obžaluje, da pri diskusiji ne more sodelovati, ker za SPO ni možno, da bi kakršnokoli društvo ali zveza vodilne politike strank brez predhodnega dogovora izzvala k diskusiji. Nadalje meni, da je diskusija možna le z eno politično skupino in ne z vsemi hkrati, kajti diskusije predsednikov treh strank so po njegovem možne le tedaj, če to sklenejo trije predsedniki, kar pa se dogaja le v najbolj redkih primerih. In končno se je — z največjo zamudo — za povabilo .zahvalil" še predsednik koroške FPO deželni svetnik dr. Mario Ferrari-Brunnenfeld, ki trenutno tako diskusijo odklanja z ozirom na ..tekoča pogajanja" (kdo s kom in o čem?) ter predlaga, da bi tako diskusijo priredili kdaj pozneje. Ne bomo na tem mestu razglabljali o tem, ali je KDZ svoj načrt dovolj temeljito pretehtala in ali je bil njen organizatorični pristop povsem v redu, toda odgovori, ki jih je dobila iz central treh strank, so brez dvoma dovolj zgovorni. Iz njih namreč izhaja značilna miselnost, ki jo je mogoče razumeti le v enem smislu: enotnost in skupnost, ki ju propagirajo, je seveda treba razumeti v duhu tristrankarskega sporazuma, kar z ozirom na manjšino pomeni, da se mora le-ta podrediti diktatu večine — taka je namreč ..demokracija" na Koroškem. Zastopniki takih načel samo pozabljajo, da po tej poti verjetno še dolgo ne bo uspelo najti skupno govorico, kajti vsiljevanje in posiljevanje še nikdar ni združevalo, marveč je nasprotno vedno le razdvajalo. Mis!i v spomin in opomin ob 35-ietnici zmage nad fašizmom in 25-!etnici podpisa državne pogodbe Petintrideset !et je minuto od tistega nepozabnega majskega dneva teta 1945, ko se je na evropski cetini končata morija druge svetovne vojne; petindvajset tet bo minito od tistega majskega dneva