Stev. 5. Posamezna številka 6 vinarjev. n»UT“ likaj« rsak dan — tudi ob nedeljah in prašnikih — ob 1. uri zjutraj; ▼ ponedeljkih pa ob 3. ari ajjntraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani ▼ upramištva mesečno K 1'20, z dostavljanjem n« dom K 1'50; s pošto celoletno K 20'—, polletno K 10’—, četrtletno K 5'—, mesečno K 1'70. — Za inozemstvo celoletno K 30'—. — Naročnina »e s: pošilja upravništvu. ~ ::: Telefon številka 118. » V Ljubljani, petek dne 5. januarja 1912. ••• ••• NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. Leto I. ••• ••• Posamezna številka 6 vinarjev. ™ Uredništvo in upravništvo: » Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 30 v. Pri večkratnem oglašanju po-~ pust. — Za odgovor je priložiti znamko, n: ::: Telefon številka 118. BBS S Lueger II. Dr. Šušteršič je reševal včeraj težko nalogo. Shodu strankinih zaupnikov je moral dati kot načelnik S. L. S. tak obračun svojega političnega dela, da je dobil absolutorij s pohvalo in bil povrh še znova izvoljen za voditelja stranke. Kakor vrtnar, ki ob slovesnih trenotkih z bujnimi cvetkami in drevesci umetno zakrije zamazano obzadje je bil včeraj dr. Šušteršič. Niti enega uspeha ni mogel navesti v svojem nagovoru, ki bi kazal, da je njegova stranka napredovala, varno je s cvetkami zastavil celo vrsto neuspehov, ki jih je doživela njegova stranka zadnje leto. Poročal je o odstopu deželnega glavarja pl. Šukljeta. Predlagal je resolucijo, da naj se isti vzame z iskrenim obžalovanjem na znanje ter zaledno izreka nado, da se povrne gospod pl. Šuklje čimpreje na politično torišče. Podrobno poročilo o deželnem zboru in odboru je prepustil dr. Lampetu, katerega je to pot nazval premier ministra. Niti z besedico pa ni omenjal svojim zaupnikom načelnik stranke v kako kritičnem položaju se nahaja deželni zbor in deželni odbor. Čisto zamolčal je, da je deželni glavar pl. Šuklje podal demisijo tudi v prvi vrsti radi tega, ker ni hotel počakati, da bi se pod njegovim glavarstvom dežela gospodarsko uničila. Povedal ni dr. Šušteršič zaupnikom, da je deželni odbor spravil deželo v tak nesrečen financijelen položaj, da preti davkoplačevalcem 80% deželne doklade. Predlagal je dr. Šušteršič v odobrenje ustanovitev samostojnega strankinega vodstva za Ljubljano. Povedal pa ni, da se je to vodstvo ustanovilo, ko se je popolnoma ponesrečil poizkus z novo, nalašč v dosego klerikalne večine sklenjeno volilno reformo, postaviti Ljubljano pod zastavo n deljene S. L. S. Poročal je dr. Šušteršič o položaju na Dunaju. Toda kje je bil včeraj tisti mogočni dr. Šušteršič, ki se je še lansko leto skliceval na veliko »Slovansko Enonto«? Kje je bil včeraj tisti dr. Šušteršič, ki je še lani računal s Poljaki, ali se zanašal na kooperacijo in zaslombo v nemški krščanski socialni stranki? Slovesno je včeraj izjavljal voditelj S. L. S., da šteje njegov »Hrvaško-slovenski klub« le 27 izmed 516 poslancev in da se njihovo število ne da pomnožiti. Mi sami in samo mi! Ta izrek je ponavljal včeraj dr. Šušteršič žalostno. Bridko je, da mora biti dr. Šušteršič napram vladi tako krotak, bridko je, da mora k vladnim jaslim brez posebnih koncesij In brez nad. Težko nalogo bi imel včeraj dr. Šušteršič, ako bi stali pred njim razsodni in samostojni zaupniki. Prignali pa so na shod župniki in kaplani v gručah ljudi, ki so odpirali zvedavo usta sicer pa kimali in na povelje svojih voditeljev pritrjevali. Zato je imel dr. Šušteršič pravzaprav lahko nalogo. Da je bolje ugajal poslušalcem spregovoril je tudi o uradniškem vprašanju zavedajoč se, da je vsa navzoča duhovščina in da so tudi vsi ostali navzoči zaupniki zelo malo naklonjeni uradništvu. Zatrjeval je, da mora uradnik svoje moči posvetiti državi in ljudstvu, v tem pa mora vladati disciplina in red, ne da bi kuk posamezni uradnik šaril v kakem kraju kot pasa. Te zahteve pa on kot ljudski zastopnik ni stavil tudi na duhovnike. Pravil je dr. Šušteršič, da privošči dobrim uradnikom dobrih plač. Pozabil je, da najboljšim uradnikom — učiteljem ne zboljšajo plač. Za glavno hibo pri uradniškem vprašanju smatra dr. Šušteršič, da je preveč uradnikov in zahteva, da se zmanjša število za 40%. Ne pove pa istočasno, da bi se v tem slučaju moralo zmanjšati število duhovnikov za 90%. Potem bi duhovščina res le Bogu služila in bi ne imela časa za politikovanje v cerkvi in izven nje. Izigravajoč ljudske potrebe za maskiranje svojili osebnih in duhovniških stanovskih ambicij, je dr. Šušteršič tudi včeraj znal na spreten način sugerirati svojim somišljenikom neomejeno zaupanje v moč stranke. Včerajšnji zaupni shod S. L. S. pa je vzlic temu čisto jasno pokazal, da ta nekdaj nepremagljiva moč ni več na višku, marveč da gre navzdol. Dr. Šušteršič je čutil celo potrebo opravičevati političen bojkot, četudi ga je opravičil s pljunki, ki jih ni bilo mogoče na nunah uradno dognati. Predsednik shoda kom. svetnik Povše je s povdarkom oznanjeval, da gre zahvala za tako sijajno strankino napredovanje v prvi vrsti njenemu načelniku. Ponosno navdušeno odobravanje, ki je sledilo tej zahvali, dokazuje, da moč klerikalne stranke ni zrasla iz idej. S. L. S. je le skupina interesentov in njih materijala, ki ga drži skupaj brezobzirna roka ene osebe. Umre voditelj, umre stranka. Včerajšnji zaupni shod je nepobitno dokazal, da je v tem oziru dr. Šušteršič Lueger št. II. Narodnost socialnih demokratov, družba sv. Cirila in Metoda in Lega Nazionale. V mestnem svetu tržaškem so dne 2. decembra izmed socialistične delegacije trije zastopniki glasovali za predlagano podporo ital. Lega Nazionale in proti podpori, katero so predlagali slov. poslanci za Družbo sv. Cirila in Metoda v Trstu, drugi trije so pa glasovali sploh zoper podporo obeh društev. Tržaški slov. socialisti so to zadevo postavili na dnevni red deželne konference, ki je zborovala v Trstu dne 10. decembra 1911. Sprejeta je bila sledeča resolucija : »Uvažuje, da ima slovenski živelj v Trstu kot močna manjšina poleg italijanske večine brezdvomno pravico do obstanka in do svojega naravnega kulturnega razvoja; da tvori ogromno večino tega slov. življa baš slov. delavstvo; da je v prvi vrsti ljudsko in strokovno šolstvo, ki je edino delavstvu dostopno, sposobno širiti kulturo med delavskim slojem in ustvarjati moralne kakor tudi materielne predpogoje za končno socialno osvobojenje; da ital. meščanska večina negira slov. življu v Trstu sploh pravico do obstoja in mirnega razvoja, zahtevajoč od slov. življa nasilno asimilacijo z italijanskim, in da so v Trstu šole Družbe sv. Cirila in Metoda, pri vseh svojih nacionalističnih in klerikalnih tendencah, katere slov. soc. dem. proletariat a priori odklanja, sedaj vendarle edini nadomestek javnega šolstva, izjavlja konferenca, da ne soglaša z glasovanjem tistih soc. dem. poslancev, ki so v mestnem svetu tržaškem dne 2. decembra glasovali proti podpori Družbi sv. Cirila in Metoda niti z utemeljevanjem glasovanja; deželna konferenca nalaga bodočemu političnemu odboru, da v takih in enakih slučajih doseže sporazumno postopanje z ital. soc. dem. stranko v Trstu.« Dr. i uecher je zagovarjal, oziroma pojasnjeval LISTEK. Relikvija Napoleona jlll. »Ko sta stopila oba z voza, skočita ven dva velikanska psa, kakoršnih nisem še nikdar videl. Bili so to reski volčji psi, kakor sem zvedel pozneje, ogromne bestije, z dlako kakor volno, s koničasto glavo in z rudečimi žarkimi očmi. — »In jedva sem se dvignil s klopi, da pozdravim gosta, ker mislil sem, da namerava gospoda pri meni obedovati in se potem odpeljati dalje, ko skočita name oba psa, zgrabita me, a eden me je skoraj že popadel z zobmi za vrat, da sem mislil, sedaj je vsega konec. »Ivan! — Osip! — sem! Nazaj!« je zaklicala gospa, in poslušno sta me izpustili zveri ter sta se z repom mahajoči priplazili do svoje gospodarice. — »Ali meni je bilo dovolj; strah mi je legel v kosti, drgetal sem tako, da nisem mogel niti ene besede izpregovoriti. Moral sem sesti na klop, sicer bi se sesedel. — »In tedaj je pristopil k meni policijski uradnik, ki sem ga iz Strassburga dobro poznal, in je dejal: — »Dovolite, da gremo v vašo hišo, gospod Ribodin; govoriti moram z vami o jako važni stvari.» —»Ko smo vstopili in je njegova spremljevalka dvignila pajčolan, sem zagledal obraz, kakor lepšega nisem še nikdar videl, ali bil je bled kakor smrt. Oči so bile rdeče od joka. Gospa je nosila dolg žalni pajčolan, a to jo je delalo še bolj bledo. »»Gospod Ribodin««, je rekel nato uradnik, —»to je gospa Etelka Edelstein. Iz Varšave je in je soproga jako uglednega tamošnjega židovskega trgovca.« »Priporočila mi jo je ruska vlada ter imamo iz Peterburga izrečno naročilo, da se zanimamo za njeno zadevo.« — Nisem vedel, kaj pomenja vse to, ali opazil sem, da je ta gospa Etelka Edelstein Židinja. »Povejte mi, prijatelj«, je nadaljeval, ali se je oglasil pri vas pred tremi meseci — čakajte, dan je že določen — 23. februarja tega leta, gospod, ki je nosil dolg kaftan in kučmo, skratka, oblečen je bil kakor poljski žid?« — »Strah, ki sta mi ga naredila psa, me je prevzel vsega, tako da nisem mogel uradniku takoj odgovoriti.« — »A prokleti zverini sta začeli iznova zavijati in tuliti, skakati naokrog po sobi in povsod vohati. Zlasti od stola, ki je bil na njem žid takrat sedel, sc nista dali premakniti. Pozneje sta stekli po stopnicah, ki vodijo v prvo nadstropje, in zdi se mi, da sta psa opazila, da je bil njihov gospodar onikrat zgoraj.« Naposled sem se nekoliko pomiril, da sem mogel odgovoriti uradniku brez okolišev in naravnost: »Da, gospod, bil je tukaj žid, toda samo čez noč. Prenočeval je zgoraj v sobi za tujce; pošteno mi je plačal in prijateljsko se je od mene poslovil. Odpotoval je ob petih zjutraj. Zapregel sem mu bil konja ter sem gledal za njim, dokler ni s svojimi sankami izginil v gozdu.« »Ali veste«, je vprašal uradnik z ostrim glasom, »da je ta človek od onega časa izginil?« »Izginil?« sem ponovil začuden in presenečen. »Kaj se mu je zgodilo?« »Prav to hočem dognati«, je odvrnil uradnik, »in zato sva prišla v Novo vas. Ta gospa svoje in svojih tovarišev glasovanje, proti kateremu se obrača ta resolucija. Jedro njegovih izvajanj je bilo: Gospodarski interesi so močnejši od vseh narodnih idej in zato vežejo razrede različnih narodov trdneje in jih spajajo v velike mednarodne skupine. Narodi se ne morejo več uničevati, narodi imajo pravico in dolžnost skrbeti za svoj obstanek. Enako pravico imajo tudi manjšine narodov; to pa le tam, kjer imajo predpogoje in sposobnost do samostojnega individualnega življenja. (Češka manjšina na Dunaju, slovenska manjšina v Trstu.) Zato je občina dolžna skrbeti za slovenske šole, ne le v okolici Trsta, marveč tudi v mestu. Glede privatnih šolskih družb meni dr. Puecher, da mora občina, med tem ko ima dolžnost skrbeti za šole vseh svojih Občinarjev, podpirati take družbe, da ustanavljajo šole tam, kjer so občine revne, in tam, kjer jih večine odrekajo. Italijanske občine naj podpirajo italijansko družbo, slovenske pa slovensko. Za »Lego« je glasoval, da bi z dotično podporo gradila šole tam, kjer jih italijanske občine ne morejo. Proti podpori Ciril-Metodovi družbi je pa glasoval, ker bi morala občina popolnoma skrbeti za slovenske šole v Trstu. Zasebnih šolskih družb ni mogoče obsojati kar povprek; kajti v njih se razširja elementarna izobrazba. Ta je pa predpogoj socializma. Konferenca tega nazora dr. Puecherja ni sprejela, kakor se vidi iz priobčene resolucije. Na konferenci je bila tudi manjšina, ki je menila, da bi se princip pravice bolje na-glašal, če bi se zahtevala ustanovitev manjšinske šole in če bi se v resoluciji naglašalo, naj socialistični zastopniki glasujejo proti subvencijam zasebnim šolskim družbam. Temu nazoru je dal duška g. Milost v članku »Ponesrečen političen akt.« Člankar povdarja, da je bila konferenca poklicana, da za lokalne tržaške razmere sklene navodilo socialističnim mestnim svetovalcem za postopanje v spornem vprašanju. »Naši zapiski so mnenja, da v priobčeni resoluciji ni nič drugega, nego stališče, ki ga je konferenca zavzela nasproti inkriminiranemu glasovanju, in navodilo za postopanje v bodočih sličnih slučajih. Kakor je videti, so tudi slovenski socijalni dentokratje primorani pečati se z narodnim vprašanjem v svoji stranki. Trdili smo že v prvi številki »Dneva«, da se naši socijalni demo-kratje bistveno ločijo od čeških baš v narodnostnih vprašanjih, ki so razcepile na Češkem socijalne demokrate in rodile avtonomiste. Zato pa je le pozdravljati prizadevanje »Naših zapiskov«, ki pišejo koncem poročilo o zgoraj popisanem konfliktu. »Vsekakor je videti, da prihajata tudi za slovenske socijaliste čas in potreba, da se prav energično pobrigamo za narodnostna vprašanja, ki so^ se začela med nami pojavljati.« Čas za to je bil že zdavnaj, a gospodje potrebe niso čutili. Zamudili so že veliko prilike in čudno ni, da so v svoji organizaciji baš zato zaostali. ___________ Zora vstaja na Balkanu. Pod tem naslovom prinaša »Naše Jedin-stvo« članek, ki je vreden upoštevanja ne toliko radi vsebine same, pač pa radi dejstva, da je omenjeni list v najožji zvezi s črnogorsko vlado. Po izvajanjih tega lista je situacija na Balkanu skrajno kritična; v tem članku, ki je napisan po informacijah iz Cetinja, so sledeči značilni stavki. Položaj na Balkanu je skrajno zapleten, ako grmljavina znači nevihto, tedaj bodo spomladi krokali gavrani po balkanskih vrhovih. Bliža se Jurjevo, oni kritični čas balkanskih narodov. Pred sedmimi meseci je divjal po albanskih gorah boj, podgoriški mir ni prinesel miru, samo premirje je to! Vse kar so obetali v Carigradu Malisorom, vse so pozabili. V Škendrije vre danes tako, kakor je pred lansko vstajo, po Macedoniji in Stari Srbiji divjajo albanske čete, živahno akcijo uprizarjajo tudi grške in bolgarske čete, Krečani čakajo komaj trenotka, da se pripoje Grški, v Jemenu je sedaj sicer mirno, a tudi ta mir je mir pred viharjem! Patrijarh v Carigradu je podal svojo demisijo v strahu pred bližnjo bodočnostjo, ko se bode orilo geslo: smrt ali svoboda! Mladoturki se ne šalijo! Pazijo na svojega bolnika ob Bosporu, da jim ne umre v okuženem zraku prejšnjih režimov. Zdaj se zbirajo v zadnjem trenotku s sabljo v roki. Lepo je govoril te dni na Dunaju avstrijski minister zunanjih zadev grof Aehrenthal; tudi on se boji tega kritičnega položaja, zato se tako zavzema za mirovne predloge, ki naj bi končali italijansko-turško vojno. Minister Aehrenthal želi Italiji miru kot zaveznici, a ne prikriva tudi svojega mišljenja, da avstrijski interesi zahtevajo danes čuvanje Turške v sedanjem položaju. Tako pravi diplomat, drugače pa govori zgodovina in dogodki, ki jih ne zaustavlja tudi diplomatska beseda. Slabi in hudi so vsi predznaki, ki prerokujejo krvavo poletje. Prvi stopijo v bojno vrsto Mladoturki, ko se strese otomansko cesarstvo v temeljih od Jemena pa do Albanije, ko bodo reakcionarni liodže in derviši v Carigradu, a moderni častniki solunskega mladoturškega komiteja, prvi željni maščevanja pod zelenim prerokovim praporom, drugi željni bojne slave, pognali Carigrad in državo, da zagrabi za orožje. Bolgarska je oborožena do zob, Grška je v svojem navdušenju za vsehelensko idejo pripravljena na vse. »Bratu brat, a Turčinu rat«, to je danes de-viza prebivalstva teh dveh držav; ako vlada ne bodo upoštevale tega, tedaj se zna zgoditi, da bo tekla tudi kri v Sofiji in v Atenah, ko bo vojaštvo moralo miriti razburjeno prebivalstvo, ki bo zahtevalo boja, maščevanja. Črna gora čaka, pripravljena je, da stopi v prve vrste. Te tri države niso v nikaki medsebojni zvezi, a vse tri navajajo k skupnemu delu skupni interesi. Srbija stoji rezervirano na strani in čaka razvoja! Pred spomladjo smo! A prepričani smo, da smo tudi pred bojnem in pokoljem! Prepričani smo pa tudi, da še živi Bog za Slovane na Balkanu. Ako so njih predniki zagrešili tudi marsikaj, njih potomci so se pokorili skozi pet pokolenj in stoletij za te grehe. Ko bo zapel raz stolpa turških cerkva^ mujezin Alahu slavo in prosil, da naj položi krščanske glave pod turški jatagan, takrat bo raja vskliknil: v boj za krst častni in svobodo zlato!« Posneli smo iz tega članka, ki je jako informativen, vse važnejše, da se spozna, kako razpoloženje vlada v balkanskih krogih! Staro sovraštvo prekipeva vedno bolj in bolj, mera je polna, vedno bolj pa se uveljavlja staro geslo je soproga onega pogrešanega gospoda in hoče storiti prav vse,da pride na sled svojemu izgi-nolemu soprogu. Da si olajša svoja poizvedovanja, je pripeljala seboj z Ruskega dva volčja psa, ki sta bila pokojnikova; gotovo ju bomo mogli pri iskanju dobro porabljati.« »Pri teh besedah je začela gospa bridko jokati in je vzkliknila: — Mrtev je — srce mi pravi, da ga ne vidim nikdar več, njega, ki je bil najboljši, najljubeznivejši mož. Nič več ga ni med živimi, vzeli so mi ga — ubili so ga!« »Ubili!« sem kriknil, — »za božjo voljo, to bi bilo strašno!« »Ali povedati vam moram,« sem nadaljeval — da je imel skrito za pasom polno blagajno, in — kaj mi sedajle prihaja na misel — že res Gašpar Brand je srečal Žida, Gašpar mu je še pokazal mojo gostilno in gospod ga je zato obdaroval s Srebrnjakom iz svoje blagajne — to je gotovo res.« »Kdo je ta Gašapar Brand?« je vprašal policijski uradnik. »Vojak, ki je odpuščen iz cesarske službe«, sem mu odgovoril. »Odkar je odšel od vojakov, se potika po vasi in ne dela nič pametnega. Nihče ga ne mara vzeti v službo, ker je velik prepirljivec in pretepač.« »Vi ste župan občine«, je dejal policijski uradnik, »pošljite takoj po Gašpar ja Branda!« — To je bilo hitro storjeno, in čez par minut je stal Gašpar Brand pred policijskim uradnikom in črno gospo, ki je bila sedla med tem za mizo. — Prikazen Gašparja Branda ni vzbujala posebnega zaupanja, ko je stopil pred uradnika v svoji stari, raztrgani obleki, s čepico na glavi in v svojih razhojenih čevljih. — Ali vendar je takrat še bolje izgledal, kakor danes, ko je popolnoma zanemarjen ter ni videti samo kakor potepuh marveč bi človek mislil, da je odrasel v gozdu — pa vsaj ste ga videli, orožnik! — Uradnik je začel Gašparja takoj strogo zasliševati. Hotel je od njega na vsak način zvedeti, kaj se je bilo zgodilo z Židom. — Gašpar je imel poseben način vedenja, ki je moral ljudi razdražiti. Nasmejal se je uradniku naravnost v obraz in je rekel: »Kaj sem jaz čuvar vseh Židov na zemlji? Kako moram jaz vedeti, kaj se je zgodilo ž njim?« »Pa vendar ne boste tajili, da ste ga videli in ž njim govorili?« »Videl sem ga in sem ž njim govoril. Saj sem mu jaz pokazal gostilno k »Dobremu an-gelju«.« »Ali vam je za to kaj plačal?« »Gotovo, dal mi je Srebrnjak.« »A kaj ste naredili ž njim?« »Vrnil sem mu ga, ker nisem maral od njega nikake miloščine.« »Ali se še spominjate, odkod je vzel gospod oni denar, ki vam ga je dal?« »Tudi tega se spominjam. Vzel ga je iz svoje blagajne, ki jo je nosil za pasom.« »Blagajna je bila takrat pač prazna?« »Ravno nasprotno, gospod, bila je polna. Saj sem si že mislil: koga je neki ta žid ogoljufal, da ima toliko denarja.« — Gospa v črnini je zadrhtela, a uradnik se je obrnil k njej z besedami: »Gospa, morda bi bilo bolje, da malo odidete. Mogli bi pri zasliševanju kaj slišati, kar bi vas žalilo.« , (Dalje.) ruske diplomacije in politike: Balkan balkanskim narodom! Ako se letos res obnovi poskus, ki ga Albanci poskušajo že skozi par let sem, tedaj bo ta poskus odločilen. Ker italijansko-turška vojna gotovo takrat še ne bo končana in neugoden položaj Turčije bodo izrabile balkanske države do skrajnosti! Kako ohranimo svojo posest. Nemci so se vrgli z vso silo na kupovanje zemlje. Proti temu delu bo treba nastopiti z odločnim in sestavnim delovanjem. Zabavljanje, jeza ali strah nam tu ne pomaga prav nič. Poročali smo že na kratko o obč. zboru »Brani-borja«. To društvo naj tvori proti uteži nemškemu naselbinskemu društvu »Siidmarki«. Njegov pomen bomo gotovo znali zadosti oceniti, če pogledamo, kakšno važnost polagajo Nemci na svojo »Sudmarko«, kar je dosti izraženo s tem, če pomislimo, da je imela pretečeno leto 1 miljon kron dohodkov. »Braniborjevo« delovanje ima izpopolniti delovanje Cirilmetodove družbe: ta slovenski deci omogočuje slovensko izobrazbo, on ima pa reševati našemu narodu zemljo. Pomen zemljiške lasti se dandanes vedno višje ceni. Danes pač vsi jasno spoznavamo, da je narod, ki ni lastnik zemlje, samo trpen gostač v deželi kjer prebiva. Ne smemo nikoli pozabiti, da smo se Slovenci toliko stoletij ohranili v toliko, v kolikor smo bili v zvezi z zemljo. Od zemljišča odtrgani rodovi se po preiskovanjih modernih sociologov in higijenikov degenerirajo in izumrejo po mestih že v 3, gotovo pa v 4 kolenu. Lep slučaj o tem nam navaja Vošnjak v svojih »Spominih«, kjer omenja, da so po nekaterih spodnještajerskih trgih in mestecih, kjer je on bival, nekatere hiše v 30 letih menjale po 6 gospodarjev, a brez vsaj enkratne spremembe pa da ni ostala skoraj nobena hiša. Svarilen vzgled zato naj nam bodo tržaški Italijani, umirajoči gospodarji tržaškega mesta. Iz značaja društva »Branibor« sledi samo po sebi, da podrobnosti njegovega delovanja ne spadajo na veliki zvon. Lahko trdimo, da je tako društvo že narodna organizacija, ki se pojavlja na višji stopinji narodove dozorelosti, kakor se pojavljajo organizacije, ki delujejo in pridobivajo z zunanjimi nastopi, veselicami itd. Pri njem že predpostavljamo občinstvo, ki se zaveda, da je to organizacija, ki dela bolj z razumom, kot z čutom, boli s številkami kot nastopi. Zato upamo, da tudi glede »Braniborja« ne bo občinstvo društva nič manj zato podpiralo, ker »o delovanju Braniborja ni nič slišati.« Torej za sedaj: pristopajmo kot ustanov-niki (občine, zadruge, zavodi) in kot člani (posamezniki), ter snujmo podružnice. Za dopise in denarne pošiljatve zadostuje naslov: Brani-bor-Ljubljana. SPLOŠNI PREGLED. Predsednik zagrebškega sodnega dvora Ivan Šibenik je umrl včeraj v Zagrebu v starosti 77 let. Umrli je širši javnosti znan, ko je vodil obravnavo proti hrvaškemu politiku in kriminalistu ter glavnemu zagovorniku v vele-izdajniškem procesu dr. Hinko Hinkoviču, ki ga je tožilo državno pravdništvo radi klevetanja sodnih oblasti. Ves kulturni svet se je takrat zgražal nad postopanjem predsednika sodnega dvora, ki je vodil obravnavo na skrajno pristranski način. Italijansko vseučiliško vprašanje. Minule božične praznike so se vršila v Trstu posvetovanja italijanskega dijaštva o vprašanju italijanske pravne fakultete. Posvetovanj so se udeleževali tudi italijanski državnozborski poslanci, ki so podali poročilo o sedanjem stanju tega vprašanja. Splošno se je obsojala nedoslednost nemške narodne zveze, ki je v zadnjem trenotku spremenila svoje mnenje, ter zavzela italijanskim zahtevam popolnoma nasprotno stališče. Predlogi, ki so se stavili od raznih strani glede mesta italijanski fakulteti, posebno pa glede Krakova, za kar se je zavzemal tudi naučni minister Huszarek, so za Italijane docela Potovanje po Južni Ameriki. (Konec.) (Po Mitteilungen des osterreichischen Export-Vereines.) Tudi 9. novembra smo obiskali neko Estancijo in naslednji dan smo si ogledali v pristanišču Buenos Airesa mlin, ki je, kakor tam zatriuiejo največji na svetu. K obedu, katerega je dal g. Krupp v Jo-cheylclubu argentinski družbi, je prišlo 80 oseb in se je obed odlikoval po svoji zvršitvi. Veliko je k temu pripomogla godba,ki je privabila vse polno ljudi, ki so stali po hodnikih in poslušali krasno godbo. 11. novembra smo zapustili mesto Buenos Aires. Mesto je zelo ražprostrto s pravokotnimi ulicami, terasnimi hišami, velikimi parki in modernimi napravami. Šele na potovanju v Chile smo mogli spoznati deželo Argentinijo samo. Argentinija zavzema po širokosti skoraj vso Južno Ameriko, ker samo mal pas pripada državi Chile. Razprostira se od 22. do 55. stopinje geografične širine, to se pravi, da se razširja Argentinija v zgornjem delu v vročem pasu, spada večinoma v zmeren pas in najjužnejša točka je oddaljena samo 10 stopinj od južnega tečajnika. Površina Argentinije meri 2,950.520 km2, površina Avstro-Ogrske monarhije meri pa samo 676.062 km2, tedaj je Argentinija štirikrat tako velika kakor Avstrija. Najzanimivejše je, da majnka tej deželi prebivalcev. Med tem, ko pride v Avstriji na nesprejemljivi, da celo omalovaževalni. Dija-štvo je sprejelo na podlagi poročil poslancev resolucijo, ki v nji izjavljajo, da vzamejo rešitev predloge glede italijanske pravne fakultete le tedaj na znanje, ako se kot nje mesto določi Trst, poživljajo italijanske poslance, da naj zastopajo to stališče do skrajnosti, prepuščajo pa akcije po vseučiliščih sklepom dunajskega in graškega vseučiliščnega dijaštva italijanske narodnosti. Predragi uradni listi. Vlada je ustavila izdajanje uradnega lista za Tirolsko in Predarl-sko, ki je dozdaj izhajal kot dnevnik, a doslej bo izhajal vsak teden. Vsled premajhnega števila naročnikov namerava vlada skrčiti izdajanje uradnih listov kot dnevnikov tudi v nekaterih drugih kronovinah, ker pride za vlado izdajanje in financiranje teh listov predrago in hoče na ta način nekaj prihraniti. — Tudi tirolski uradni list za italijanski del dežele, ki je izhajal doslej v Tridentu v italijanskem jeziku, je prenehal izhajati kot dnevnik. DOPISI. Iz Vrhnike. Silvestrov večer, katerega je priredilo tukajšnje telovadno društvo »Sokol«, je bodisi v gmotnem, kakor tudi v moralnem oziru nad vsa pričakovanja sijajno uspel. Zanimanje za to veselico je bilo tako veliko, da se je naša čitalniška dvorana že pred začetkom do zadnjega kotička napolnila. Točno ob 8. uri se je začel nad vse zanimiv program, ki je že pri prvi burki »Ne kliči vraga« obetal biti izboren. Ni nas toliko začudilo igranje g. Kermaunerja, ker smo imeli že dostikrat priliko, občudovati njegovo spretnost, pač pa smo bili razočarani od naših novih gdč. igralk in g. igralcev. V prvi vrsti moram omeniti vrle narodne gospodične Ivko Kunstelj in Žitko, ki so prvič nastopile na našem odru in vzbudile v občinstvu splošno pozornost. Kot tako spretne igralke bi jih želeli čestokrat videti na našem odru tudi v večjih vlogah. Izmed toli zanimivih točk moram omeniti umetniško igranje svetov-noznanega virtuoza na gosli Mr. Happy Molli-gen (g. Milan Korenčan), ki ni mogel pri nobeni kretnji utajiti »pristne« amerikanske krvi. Iz posebne prijaznosti ga je spremljala na glasovir gdč. Malči Komotarjeva, kateri tem potom najiskrenejša zahvala. Dobro razpoloženje občinstva je prišlo do vrhunca, ko je nastopil komični kvartet (g. Mirko Korenčan, Tischler, Nagode, Kerma.vner), ki se je moral na splošno željo ponavljati. Dosti aplavza in smeha je žel tudi nam dobro znani g. Japelj, ki je zopet pokazal v svojem komičnem nastopu »Vaški policaj«, da je mož na mestu. Videli smo prvič na našem odru prav izborno izpeljane mramor-nate kipe. Pred »Alegorijo«, katero je režiser tega večera g. Tischler prav imenitno aranžiral, se je poslavljal g. načelnik Perne v imenu društva od leta 1911 v jedernatih besedah in želel, da naj ostanejo tudi v bodočem letu vsi prijatelji Sokolstva društvu naklonjeni. Da se v prvi vrsti hvala neumornemu in vstrajajočemu v prvi vrsti hvala neumornemu in vstrajajočem članu g. Tischler ju, kateremu izrekamo tem potom našo najsrčnejšo hvalo. Po polnoči se je šibila dvorana do ranega jutra pod nogami urnih plesalcev. Prav zadovoljno smo se ločili od tega zabavnega večera z željo, da nam priredi društvo »Sokol« prav kmalu tak vžitek. Ogromna množina obiskovalcev je pa dokazala, da nam postaja naša čitalniška dvorana prav tesna in želeti bi bilo, da se znajdemo kmalu v tako dolgo obetani dvorani bodočega sokolskega doma. p. DNEVNI PREGLED. Cenjene dopisnike prosimo, naj nam pošiljajo resna in točna poročila na naslov: »Uredništvo neodvisnega političnega dnevnika »Dan« v Ljubljani. Novi dnevnik »Dan« razpošiljamo deset dni na ogled kavarnam, gostilnam in zasebnikom in prosimo, da nam pošljejo naročnino, oz. naznanijo po dopisnici na upravništvo »Dneva«, da se naroče. Plačuje se list v naprej do 10. km2 76 ljudi, v Nemčiji 120, pride v Argentiniji samo 2.3 prebivalcev. Po veliki večini je Argentinija nižina. Ne dobi se niti kamnov niti šodre, tako, da bi mogla ta nižina, spremenjena v rodovitno polje, zalagati ves svet z žitom. Ce se ne razvija poljedelstvo v Argentiniji tako, kot bi bilo želeti, je temu vzrok več dejstev. Predvsem dežuje v deželi premalo in zato so slabe letine zelo goste. Poleg tega pa primanjkuje zelo delavcev. Toda, če bi se tudi posrečilo odstraniti ti zapreki, bi se moralo omejiti poljedelstvo samo na kraje, v katerih se nahajajo železnice. Ker ni v Argentiniji potrebnega materiala za gradnjo cest, zato se more vršiti ves promet le potom železnic. Zato pa tudi napreduje gradnja železnic v zelo veliki meri in ima danes Argentinija po dolgosti tira več proge kot Avstrija. Gradnja železnic pa je tam tudi dokaj cenejša in enostavnejša, ker je le malo rek in ker ni nobene vzpetosti. Po zemlji polože hlode, čez te tir in takoj nato gre že vlak po tej progi in sicer v največji hitrostji. Tako traja vsa vožnja od Buenos Airesa pa do Kordiljerov samo 24 ur; vedno naravnost, brez vsakih ovinkov gre proga. Kljub temu pa je vožnja zanimiva, ker se vedno dosti vidi. Zelo pa moti pri vožnji po argentinskih železnicah neznosen prah, ki nastane vsled tega, ker se polože hlodi naravnost v humus, kar povzroča prah. Vožnja je trajala čez to nepregledno nižino do vznožja Kordiljerov 24 ur. Pri Mendozzi se začenja ozkotirna gorska železnica, ki že pelje čez to mogočno gorovje. Kordiljeri so vulkaničnega značaja, nimajo skoraj nobenega rastlinstva, dosežejo pa deloma prav veliko višino; najvišja gora je Acon- vsakega meseca, sicer se list z 10. številko ustavi. Novi dnevnik »Dan« smo razposlali vsem tobakarnam v nadrobno prodajo. Prosimo, da prodajajo list proti običajni proviziji. Koliko iztisov lista želi kakšna tobakarna, naj to javi upravništvu »Dneva«. »Dan« je postal v Ljubljani in zunaj že v teh par dneh, kar izhaja, zelo priljubljen in se pridno oglašajo naročniki. Skrbeli bomo, da napravimo »Dan« še bolj zanimiv in raznovrsten. V to svrho nam je treba podpornikov v obliki naročnikov in dopisnikov. Apeliramo posebno na napredno učiteljstvo, da razširja »Dan«, ga priporoča in pa da poroča v list vse važne novice. Prosimo pa, da se nam poroča le resnica v kratki obliki, ker hočemo, da bo »Dan« služil le resnici. Shod zaupnikov S. L. S. se je vršil včeraj v »Unionu«. Predsedoval mu je posl. Povše. Oceno dr. Šušteršičevega govora prinesemo v uvodniku. Opozoril nas je zlasti na volitve v trgovsko-obrtno zbornico. Zanimiv je bil tudi v toliko, v kolikor je dr. Šušteršič pojasnil, da ni več opozicijonalec, marveč vladinovec. Poleg dr. Šušteršiča so še govorili prof. Jarc, dr. Lampe in dr. Vinko Gregorič. Posebnega zanimanja za shod ni bilo. V pozdrav je došlo pet brzojavk. Klerikalci in volitve v trgovsko-obrtno zbornico. Včerajšnji shod klerikalnih zaupnikov je bila velika agitacija za volitve v trgovsko-obrtno zbornico. Ravno tak utis imamo kakor da bi se shod sklical samo z namenom pripraviti tla za te volitve. Zlasti je agitiral zanje dr. Šušteršič, ki je povdarjal, da se udeleži teh volitev S. L. S. z vso svojo močjo. Pozval je zaupnike naj se strnejo v bojne čete in naj gledajo, da si izvojujejo sijajno zmago, ki bo dala klerikalni stranki pri bodočih, deželnozborskih volitvah dva nova poslanca iz trgovske iri obrtne zbornice. — Vsi na noge — pokažite, da smo tako močni, da se nam nič vstavljati ne more! Kličemo radi tega tudi mi našim obrtnikom in trgovcem! Za člane vodstva S. L. S. so bili včeraj na shodu zaupnikov izvoljeni: prelat Andrej Kalan, Luka Smolnikar, dr Vinko Gregorič, kanonik Josip Šiška. dr. Doljšak, Ivan Stanovnik, I. Jeriha iz D. M. v Polju, Ivan Kregar, Anton Ca-tar, dekan Anton Koblar, Karl Dermastja, župnik Janez Kalan, Rajko Marenčič (Kranj), Ivan Podlesnik ml., kurat Abram iz Št. Petra na Krasu. — Poleg teh so v vodstvu stranke vsi državni in deželni poslanci ter zastopniki političnih društev S. L. S. Pojasnilo. Včerajšnji članek »Naši narodni grehi« smo posneli po »Slov. Braniku«, kar je sinoči pomotoma izostalo pod člankom; zato danes to popravljamo! Posnemanja vredno. Rodoljubni 'gg. uradniki, podporniki in delavci južne železnice na južnem kolodvoru so se zavezali, mesečno svo-to nad 30 K prispevati dij. podpornemu društvu »Domovini«. Iskrena hvala! Naslovna knjiga. Založništvo Ig. pl. Klein-mayr in F. Bamberg je izdalo in založilo za 1. 1912 slovensko-nemško Naslovno knjigo in zaznamek trgovin in obrtov za deželno stolno mesto Ljubljana, ki jo je poluradnih virih sestavil c. kr. okr. glavar v p. Štefan Lapajne. Knjiga obsega točen naslovnik Ljubljanskega prebivalstva, ter obširen zaznamek ljubljanskih trgovcev in obrtnikov. Lična knjiga stane vezana 4 krone. Založništvo namerava izdati odslej vsako leto tak naslovnik ter ga vedno dopolnjevati. Ljubljansko občinstvo je potrebovalo tak naslovnik in mu bo ta knjiga prav gotovo dobrodošla. Predavanje g. prof. VVestra o potovanju po Bosni in Hercegovini. Včeraj zvečer je predaval v Mestnem domu g. prof. Wester o Bosni in Hercegovini. Poročamo kratko o tem velezani-mivem in poučnem predavanju: G. predavatelj je govoril najprej o zgodovini in geografiji o-beh dežel; orisal je navadne popotne proge in njih večja mesta: Banjaluko, kraljevsko mesto Jajce s slapom in jezerom, Travnik in glavno mesto Bosne, Sarajevo; o tem mestu je povedal marsikaj zanimivega, tako, da so poslušalci dobili jako jasen pojm o karakterju glavnega mesta in o življenju v njem; orisal je nadalje progo do Višegrada, črez Ivan-sedlo v Neret- cagua (čez 7000 m). Zadnja postaja na argentinski strani je »Las Cuevas«. Tu vidimo, kako se vspne cesta, ki je bila prej edina zveza med Chile in Argentinijo, do višine 3980 m. Šele leta 1909. so naredili skozi to gorovje tunel, po katerem se pripelje v Chile v 18 minutah. 'I a železnica je zelo slabo zidana. To smo tudi videli na lokomotivi, ki ni ležala daleč proč od tira. Na chilski strani leži 1262 m visoko malo mesto, Los Andes, kjer nas je pričakoval odposlanec našega poslaništva in ki je potem prevzel vodstvo. Chilska vlada je nam dala na razpolago poseben vlak, ki nas je pripeljal ob enajstih ponoči v Santiago, kjer nas je na kolodvoru pričakovala tisočglava množica. Naslednji dan nas je povabil k sebi predsednik chilske republike, kamor so tudi prišli vsi ministri in dostojanstveniki. Ta dan spada med najboljše spomine vsega potovanja. 14. novembra smo odpotovali iz Santiago in prišli po kratkem prekinjenju vožnje v Las Salinas, chilskem mornarskem arzenalu, pozno popoldne v Valparaiso. Ob pol osmih zvečer smo prišli na povabilo našega generalnega konzula pl. Flescha v klub, kjer smo večerjali, nato pa odšli v gledališče, kjer je imela naša godba koncert. Ker smo morali že ob pol štirih zjutraj odpotovati, zato nismo to noč nič spali. Ob sedmih smo prišli zopet v Los Andes in tu zvemo, da se je pokvaril tir in da je promet za 24 ur ustavljen. Tako smo morali ostati ves dan v Los Andes. Na prošnjo tamošnjega župana je priredila naša godba na odprtem dvorišču hotela koncert, katerega so se udeležili vsi prebivalci cele okolice. Naslednjega dne ob petih zjutraj je zapustil naš posebni vlak Los Andes. Par ur pozneje je skočil en vagon s tira; ker ni moglo ljansko dolino, Mostar, do konca Boke Kotorske. Omenil je, kako se najbolje potuje, povedal imena hotelov, razne udobnosti potovanja, planinske izlete. V drugem delu predavanja se je pečal g. profesor z narodnostjo, verstvom in naobrazbo bosanskega ljudstva, z bogastvom zemlje in z industrijo. Končal je z apelom, da naj vsak, kateremu je le mogoče, obišče ti deželi; potovanje mu bo razširilo duševno obzorje in spoznal bo dve jako lepi deželi našega slovanskega juga. Govornik je žel za svoja izvajanja obilo pohvale. Mestno drsališče bo otvorjeno že jutri, ako ostane mraz tak, kot je bil v zadnjih dneh. Da se namreč drsališče otvori, mora biti led 7 cm debel in včeraj zvečer je imel že 6 cm debelosti. Paviljon je zopet restavriran, za dober buffet bo skrbljeno, tako da bo letos, ako ostane mraz, zopet drsanje eden najlepših zimskih športov v Ljubljani. Zimski šport. Iz Kranjske gore se nam poroča: Snežne razmere so jako ugodne za vse stroke zimskega športa. Kranjska gora ima že delj časa dovolj snega in je zato pač edini kraj na Kranjskem, kjer je mogoče letos voziti smuči in sanke. Zimska športna karta stane iz Ljubljane do Kranjske gore semintja K 4.40. Prijatelji zimskega športa, ki gotovo nestrpno pričakujejo prvih ugodnih zimskih športnih poročil, imajo priliko da na praznike (v soboto ter nedeljo) obiščejo to krasno zimsko pokrajino ter uživajo vse krasote zimske narave. Vojaštvo v Bohinju. Kakor smo poučeni iz zanesljivih virov, nastanijo že to pomlad v Boh. Bistrici za stalno večje število vojakov. Po našem naziranju bi ta nastanitev pomenila prevrat v Bohinju, zlasti kar se tiče gostilničarskega stanu, odnosno tamošnjih hotelov. Znana stvar je namreč, da je premnogokrat že samo vojaška posadka povod za zvišanje tujskega prometa. Tega se smemo po pravici nadejati tudi v Bohinju in zato pričakujemo, da bodo tamošnjim gostilničarjem ob enem s to' nastanitvijo nastopili po daljšem premoru že vendar enkrat nekoliko boljši časi. Število konkurzov v letu 1910. Zadnja številka naredbenega lista pravosodnega ministrstva prinaša statistiko v letu 1910 otvorjenih konkurzov za vse avstrijske kronovine. V letu 1910 se je v Avstriji na novo otvorilo 1276 konkurzov, od teh 20 na Kranjskem, vseh tekočih konkurzov pa je bilo 2453, od tih 39 na Kranjskem. V letu 1910 se je skončalo skupno 1270 konkurzov, na Kranjskem 16. V primeri z 1.1909 sta bila na Kranjskem dva konkurza manj. Statistika konkurzov je žalosten dokaz gospodarskega stanja Avstrije. Umrljivost v Ljubljani. V preteklem letu je v Ljubljani umrlo 1371 oseb — tedaj 70 več kakor leta 1910. V raznih bolnicah, hiralnicah, u-božnicah, zdraviliščih kamor prihaja v pretežni večini ljudstvo s kmetov, jih je umrlo 856 (okroglo 62 odst.) v zasebnih stanovanjih pa samo 515 (okroglo 38 odstotkov). V prvi polovici leta je bilo 762, v drugi pa le 645 smrtnih slučajev. — Zdravstvene razmere našega mesta so tedaj v splošnem prav ugodne. Umrli so v Ljubljani: Dne 3. decembra: Fran Vrhovnik, bivši krojač, 39 let, Radeckega cesta 11. — Alma Dovečar, hči plačilnega natakarja, pol leta, Kolodvorska ulica 8. — Ivan Smolič, delavec, 36 let, Južni kolodvor. — V deželni bolnici: Dne 3. prosinca: Josip Rotar, posestnikov sin, 9 let. Tudi znamenje časa. Preteklo sredo na sejmov dan se je peljal po Poljanskem predmestju škof z novoletnim voščilom k Roger-ju. Pred II. državno gimnazijo ga zagleda kmetič in glasno kaže na škofovo ekvipažo: »glej ga bisa-garja«. Konj splašil se je bil predvčerajšnjem v Šolskem drevoredu prodajalki sadja Ivani Prekovi iz Štefanove vasi ter zapeljal z vozom pri jubi-lejskem mostu med tam razpostavljeno lon-čarino, katere je precej zdrobil, vrhu tega pa še polomil tam stoječo samokolnico tako da je napravil za 35 K škode. Konj se je bil prestrašil v drevoredu prašičeve kože. Pijančkova postelja. Včeraj popoldnese je do Cesar Jožefovega trga primetal neki Jožef Wolf, ker so mu pa noge postale prešibke, si je kar na javnem trgu postlal, stražnik je imel precej posla, predno ga je dovedel v varnost. Da je osobje vlaka spraviti vagon zopet na tir, je odšla lokomotiva po pomoč v Portillo, dočim smo se mi izprehajali v višini 3000 m. Vagon so potem zopet srečno spravil na tir, mi smo pa zamudili vsled obeh nezgod 24 ur, in smo zato morali takoj odpotovati iz Buenos Airesa, ker je bil določen odhod »Argentine« s 17. novembrom. Na povratku smo se ustavili v Montevideo, kjer smo bili od vlade zelo prisrčno sprejeti in porabili naše bivanje v Santos za izlet v Sao Paulo, v mesto, ki leži 800 m visoko in kjer bivajo vsi bogati brazilijanski trgovci s kavo. Tu smo se seznanili med drugim tudi z g. dr. Seugom, ki ima kot operater in posestnik svoje bolnice precejšen upliv. Plača operaterja je zelo velika, ker tu prejme zdravnik za eno operacijo često 20.000 do 30.000 K. Zalibog smo morali kmalu odpotovati iz Sao Paulo, ker smo morali z ozirom na priprave v Rio, tam dospeti pravočasno. Dospeli smo v resnici pravočasno in peljali se, kakor preje mimo dreadnoughtov, ki smo jih pozdravili z braziliansko himno. Na nase začudenje pa nismo opazili v mestu nobenega gibanja, vse je bilo kot izumrto. Samo streli iz topov dreadnoughtov so pretrgali grobno tišino. Začetkoma smo mislili, da je to le manever, a kmalu so nas poučile kroglje, ki so padale na desni in na levi strani našega parnika v morje, da je to resnica. Kljub nevarnem položaju se je spustil en čoln z ladje, ki se je odpeljal v mesto, da nas pouči o stanju. Po povratku čolna smo zvedeli, da smo priče revolte mornarice. Ker je bilo nevarno, da ne zadenejo kroglje našo ladjo smo odpluli bolj globoko v pristanišče. Ko smo pluli v pristanišče, so se pa pojavili »občinsvo imelo pri prizoru precej zabave, je. razumno samo ob sebi. Kolo ukradeno je bilo sinoči slugi Zadružne zveze Vinkotu Zabukovcu iz hiše št. 32 na Dunajski cesti. Kolo je bilo črno pleskano »Torpedo« prostega teka je imelo ravno balanco, strešice proti blatu, svetilko za olje, sedlo je bilo preoblečeno pa z zelenim plišem. Tovarniška številka je 42024, magistratna številka pa 138 črna na rumenem polju. Kolo je vredno 50 K. Nagla smrt. Danes ponoči je v čakalnici na južnem kolodvoru nagloma umrl 1876 v Pla-ščicah na Hrvaškem rojeni delavec Ivan Smol-čič. Navedenec je bil preje v bolnišnici v Kan-diji pri Rudolfovem ter je imel neozdravljivo jetiko. Njegovo truplo so prepeljali v mrtvašnico k sv. Krištofu. Sprevodnik okraden. Dne 1. t. m. je bila v vlaku od Rudolfovega do Ljubljane sprevodniku Jožefu Poschlu ukradena črna usnjata torbica v kateri je imel za 25 K raznih potovalnih potrebščin. Zaradi politike. Sinoči okolu 10. ure so se bili v neki gostilni zaradi politike sprli trije gostje. Ko so se nehali psovati s faloti in lumpi, so si skočili v lase in se pričeli obdelavati. Stražnik je napravil prepiru konec. V znamenju alkohola. Že precej pozno sinoči se ga je bil nek brezposelni natakar tako nasrkal, da je na Cesarja Jožefa trgu obležal in so ga morali na magistrat prepeljati z zelenim vozom. Zaradi prepovedanega povratka je bila včeraj aretovana tujemu imetju zelo nevarna Marija Jekovčeva iz Gorenjskega. Izročili so jo sodišču. Pasji kontumac. Ker se je pri nekem psu v Rudniku pojavila steklina je okrajno glavarstvo za celo občino razglasilo pasjo kontumacijo. Nabiralnik Ciril in Metodove družbe je bil najden v Simon Gregorčičevi ulici. Lastnik naj rse zglasi čim preje pri policiji. Izgubljeno. Na silvestrov večer se je izgubil v gostilni pri Zvezdi (Ster) do Reberška ali pa do Anžoka v Sp. Šiški zlat moški prstan z dvema opaloma. Najditelj naj odda istega v to-bakarni na državnem kolodvoru. Učenci za gostilničarsko obrt. Znana stvar je, da je ravno med Slovenci med možkimi bilo doslej jako malo zanimanja za gostilničarsko obrt, kar najlažje posnamemo iz tega, da je pri nas v večjih hotelskih restavracijah prav malo