MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slov. Nat’l Benefit Society, 2667 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year: $1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.50 Leto XI—Št. 12 CHICAGO, ILL., DECEMBER, 1932 Vol. XI—No. 12 Mile Klopčič: POZNA JESEN pOZNO dani se in zgodaj znočijo se dnevi. Oblaki zdaj nizko nad poljem gredo, zdaj beli kot tropa poskočnih ovac, zdaj temni, da lije z njih dež na zemljo. Čez brdo prihaja v obiske vihar, in sonce na nebu vsak dan slabi. Iz grude še žito na dan je prizvalo, potem pa zgubilo poslednje moči. Spred hiše odšla na zapeček je starka; boji se mrazov in natih šepeta: “Zdaj vse je zamrlo in vse je samotno . . . Tu nič ne pomaga, starost je prišla.” Zdaj čakamo vsi samo še na zimo— in mnogi na sneg in na mraz in na glad. Edina tolažba za tistega, ki obupuje: za zimo prišla je še vselej pomlad! To slaba tolažba je zanj, ki trpi. Tolažba zaleže za dan ali dva. A zima je dolga, z njo mraz in glad. Kaj bi s tolažbo?—Kdo KRUHA jim da? Papirnate barčice J) AN za dnem spuščam svoje papirnate barčice drugo za drugo po dreveči reki. Z velikimi črkami napišem na vsako svoje ime in ime sela, v katerem bivam. Upam, da jih najde kdo v daljni deželi in da bo vedel kdo sem. V svoje male barčice nakladam cvetice z našega vrta. Spuščam svoje papirnate barčice in gledam v npbo in vidim, kako razvijajo mali oblački svoja bela, napeta jadra. Ne vem, kateri mojih tovarišev na nebu jih pošilja po zraku, da tekmujejo z mojimi barčicami. Kadar pride noč, zatisnem oči in sanjam, da plavajo moje papirnate barčice dalje in dalje pod svetlimi zvezdami. Vila spanja jadra v njih in tovor so koši, navrhani s sanjami. ' Rabindranath Tagore—Al. Gradnik. NOTRANJI GLAS ^EPOKOJNI vi ljudje! V daljno strmo visočino, v brezen temnih globočino vam uhajajo želje! Eno je potrebno le: Skrbi za vse, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata in sodnik naj bo srce! Fr. Levstik. Nasredin je delil ovne J)evet gorskih razbojnikov je uplenilo s paše deset ovnov. Gnali so jih v gozd. Sredi gozda so se ustavili, da si jih razdele. Dele in dele, pa kakor se trudijo z delitvijo, da bi bila pravična in enaka, na vsakega pride po eden, na enega pa dva. Vnel se jim je prepir. Že so potezali orožje, tedaj privede srečno naključje mednje Nasredina. Spoznali so ga, vedeli o njegovi modrosti, pa so ga pozvali: “Učeni mož, daj, da bo konec našemu prepiru, ti nam razdeli ovne, da pojde enako in po pravici!” Nasredin je dejal: “Ako je res, da vam bo veljala moja beseda in da mi ne bo nihče zameril, tedaj naj bo in vam bom razdelil plen enako in po pravici.” Vsi razbojniki so se zakleli, da bodo poslušali njegovo besedo, pa je Nasredin razdelil ovne tako: “Vas devet in en oven je deset; jaz eden in devet ovnov je zopet deset. Na obe strani deset, to je enako in po pravici!” Izgovoril je in je razbojnikom pustil enega ovna, s seboj pa jih je odgnal devet. Narodna šala iz Bosne. John Copley: V OLIVNEM LOGU J. W. Grimm: O slamici, oglju in bobku ^ NEKI vasi je živela siromašna stara žena. Pa je nabrala za kosilo boba na njivi. Na ognjišču je zanetila gen j, in da bi hitreje zagorelo, je podtaknila še prgišče slame. Ko pa je vsula bob v lonec, ji je odletel majhen bobek in padel na tla tik slamice. Kmalu je k njima priskočil z ognjišča še kos oglja. Slamica ju je vprašala: “Odkod, draga prijatelja?” Oglje je dejalo: “Ognju sem ušel, sicer bi bilo moralo žalostno umreti. Le kupček pepela bi bil ostal od mene.” Bobek pa je povedal: “Starki sem ušel iz lonca, sicer bi me bila skuhala s tovariši vred!” — In se je oddahnil. “Tudi meni bi bila huda predla: Vse moje sestrice je starka požgala. Šestdeset sedem jih je naenkrat pograbila in ugonobila. Sedaj so le še črn, sajast dimček. Srečo sem imela, da sem ji smuknila skozi prste.” “Kaj pa sedaj?” je vprašalo oglje. “Kaj ko bi odslej do smrti skupaj držali? Saj smo ji vsi trije komaj ušli. Da nas tukaj ne doleti nova nesreča, se izselimo v ituje kraje, najbolje v Ameriko,” je svetoval bobek. In so šli. In kmalu so prišli do potočka in ker ni bilo ne mosta ne brvi, so ugibali, kako bi prišli na ono stran. Slamica je kmalu potuhtala: “Jaz se vležem počez z brega na breg; pa gresta lahko po meni, kakor po mostičku.” In se je zleknila od brega do brega. Oglje je pogumno stopicalo po novem mostu. A ko je prišlo do srede in začu-lo pod seboj žuborenje in goltanje vode, mu je postalo vroče. Obstalo je in se ni upalo dalje. Tedaj se je slamica vnela, se prelomila na dva dela in omahnila v potoček. Oglje je zdrknilo za njo, zacvrčalo in izginilo v valovih. Oprezni bobek pa, ki je še stal na bregu se je jel smejati in se je smejal, dokler je počil. Sedaj bi bila tudi bobku huda predla, da ni prav tedaj počival ob potočku potujoč krojač. Ker je imel usmiljeno srce je vtaknil nit v šivanko in zašil bobku kožo. Bobek se mu je najlepše zahvalil, a ker je imel krojač samo črno nit, ima od tistih dob vsak bob črn šiv. Kdor ne verjame, naj pogleda! VESELI KOLEDNIKI 0ASE pregledujemo, zase koledujemo in za lepo leto mlado preobračamo navado: nič od vas ne prosimo, mi darove nosimo, meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za nami vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano! Oton Zupančič. A. P. Krasna: Niklji Q.OSPOD kandidat je govoril in otroci so se gnetli pred odrom in nagajali kakor je njih navada ob takih prilikah. V kandidatovi duši je kar vrela nejevolja, toda zdaj je ni smel kazati; za glasove je šlo in ob taki priliki je treba požreti marsikaj, nad čemer bi gospod v vsakem drugem slučaju vihal nos in se obrnil prezirljivo vstran. Govoril je dalje kljub vsemu in se skušal celo smehljati porednim razgrajačem pred odrom. Zdaj pa zdaj so mu poslušalci zaploskali, ne da bi vedeli zakaj in gospod si' je vselej pomel roke v očividnem zadovoljstvu. Otrokom ni ušel njegov svetel pogled, pa so mu burno nabijali še oni, z rokami in z nogami — v mislih so imeli niklje, ki so jih upali dobiti od njega. Med govorom so bili preštudirali njegov obraz in so vedeli že naprej, da jim bo nekaj vrgel. Mogoče samo cu- krčke, a še bolj gotovo niklje. Bogati kandidatje kot je on ne štedijo z denarjem, kadar hočejo glasov. Skrbno so pazili, da jim ne uide nepričakovano z odra. Niti razgrajanje in ploskanje jih ni odvrnilo od te pažnje. In so naenkrat instinktivno začutili, da bo kmalu konec. Že je padla zadnja beseda. Gospod kandidat je napravil korak proti izhodu in takrat so zagrmeli kakor eden. “Dajte nikljev, gospod! Smo revni, raztrgani, gladni ” Gospod je postal in jih gledal. “Kateri je najrevnejši?” In je zavpil ves zbor naenkrat: “Jaz, jaz, jaz!” “Hahaha!” je rekel gospod kandidat z odra in vsa dvorana je rekla z njim: Hahaha!” Mali razgrajači pa so se podili za niklji. Segali so ženskam pod krila, da John T. Wolf.: MLADA ORAČA so jezno vpile nanje, iščipali so možake v trde gležnje in se praskali med seboj za najdene niklje. In medtem je že nastopil drugi kandidat in je ustregel še neizrečeni želji nagajivih in umazanih paglavcev. “Thank you, Mister,” so zavpili in se vnovič podali na lov za niklji. “You are much welcome,” je odgovoril kandidat in pristavil kakor prvi: “Hahaha!” Vsa usta po dvorani so se mu pridružila in vmes so se čuli pohvalni, navdušeni klici. “Naše malčke ceni, njega bomo volili.” “Pa majne bo spet zaronal, je rekel.” “In oni drugi nam bo zmanjšal davke.” “Bedaki!” je siknil glasno nezadovoljnež. “Za niklje se prodajate, sebe in svoje otroke, fej!” “Booo, ven z njim, z grdobo rdečo, če mu ni prav, naj gre, odkoder je prišel.” “iSaj! grem, osli!” je zavpil skozi vrata in je izginil v temi. Otroci, ki so dobili niklje, so se vsuli za njim. V dvorani jih ni nič več zanimalo. Mislili so, da bo policija lovila rdečkarja, pa so se zmotili. Toda vseeno so stekli za njim. “Hej, “red”, zakaj pa si tako bedast? Vsi so se ti smejali.” “In onadva pa njim — žal mi je za vas, bedniki, da vas bodo vzgojili za tepce, ki še misliti ne znajo samostojno, ampak zevajo kar za onimi: ‘Hahaha!’ in se smejejo svoji lastni mizeriji. Ploskajo svoji nevednosti.” “A mi smo ploskali za niklje, “red”, smo li tudi mi bedasti?” “Zdaj še ne, pa boste, če se vaši stari ne spametujejo. — Nazaj pojdite in vrzite jim tiste umazane niklje v obraz, pa jim povejte, da hočete kruha, toplih stanovanj in obleke, ker jutri boste spet lačni, bedački, kandidata pa bosta sita in se bosta široko smejala: Hahaha! —zopet smo jih potegnili tepčke—in mislijo, da imajo pravico odločevati z glasovnico — hahaha!’ ” ‘