Tečaj XI.
Izhaja 10. in 25. dne
vsakega meseca.
Stoji za celo leto 3 gld. —' pol leta 1 „ 60 četrt „ — „ 80 (Posamezne štev. 15 kr.)
Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr.
Naročnina,.oznanila in reklamacije pošiljajo se upravništv u.
Odprte reklamacije so poštnine proste.
Časopis za učitelje in prijatelje šole. Grlasilo
„Zaveze slovenskih učiteljskih društev v Ljubljani."
Izdaja-telj izi -u.red.3n.ils:: M. J. Nerat, nadučitelj.
Spisi in dopisi pošiljajo se uredništvu.
Pismom, ki zahtevajo odgovor, naj se pridene primerna poštna
znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo.
Nefrankoyana pisma se ne sprejemajo.
Rokopisi in na
oceno poslane knjige
se ne vračajo.
Nekaj o pravoreeju našega jezika s posebnim ozirom na
ljudskošolske potrebe.
(Iz Primorja.)
Večkrat se je vže poudarjalo, koliko težavniše položenje ima ljudski učitelj slovenski v primeru z nemškim tovarišem. Vže za časa svojega šolanja se mora boriti z učenjem dveh, da, kakošenkrat celo treh jezikov. Koliko časa mu ne odteguje dvojezičen pouk in kako občutljivo ga ne zavira v temeljitejem poznavanju jezika materinega. Dokazov za to navajati bi bilo odveč, säj občutimo sami to tembolj, čim manj prilike smo imeli na učiteljišču ukvarjati se se slovenščino. Temu zadržku za časa šolanj a je nalična osama naša nasproti našim profesorjem — po našem iz šolanju.*) Tudi na to osojno stran naših razmer se je kazalo javno s prstom. — Koliko na boljem so tudi v tem pogledu naši nemški tovariši! Da bi ne bilo greh, morali bi je zavidati. Kedö ne ve, koliko pri-jetneje je citati nego pisati? To prijetnost vživa nemški ljudski učitelj. On čita, nemški profesor mu piše. S tem ne bodi rečeno, da je nemško pedagogiško slovstvo spisal le nemški profesor. To ne, a spisal je je velik del. In naše slovensko — to malo, kar ga imamo ? — Bog pomagaj ! Krpati moramo skoro zgola sami, kakor vemo in znamo. Znamo? Kdö mi daje pravico govoriti tu v prvej osebi? In kdo — lahko rečem — pet in devetdesetim odstotkom slov. učiteljstva? Bodimo pravični! Pičlo, prepičlo številce jih je, ki nam pišejo. In mi beremo. Beremo? O da bi vsaj brali! Pa pustimo te lamen-täcije! A pozabiti jih ne smemo! Dobro si zapomnimo, kar nam očita uvodni članek v „Slov. Narodu" z dne 10. avgusta m. 1., govoreč o vrlih piscih „Pedagogiškega letnika!" Slava jim!
Po tem uvodu, ki je le nekak odsiv naših nelagodnosti, naj preidem k stvari! Ker sloni torej naša pedagogiška literatura malone izključljivo na plečih ljudskega učitelja, pripeti se mu prav lahko, da se, zvršujoč ta težaven posel, dotakne tu pa tam vprašanja, katero bi sicer še tudi zmogel, a katero zahteva preveč pripravljanja in časa, nego je učitelju na razpolaganje. Tako vprašanje je n. pr. to, koje je na čelu temu spisu, ali tudi 'ono, katero je obravnaval uvodni članek v 15. listu lanskega „Učit. Tovariša". Marljivi pisec onega članka se je dotaknil namreč najpreporniše točke našega pravorečja: izgovarjanja soglasnika 1 na koncu besed in v sredi pred soglasniki. Gotovo je storil to cenjeni g. tovariš zarad eminentne važnosti tega vprašanja, katero javlja jedino v našej ortoepiji osobito v novejšem času tako moč, da je razcepilo inteli-
*) V novejšem {asu so se — hvala Bogu — ti naši odnošaji vsaj nekaj na bolje obrnili. Pisec.
Današnja številka ima '/♦ P0'« priloge,	3
gencijo slovensko v dva mogočna tabora. Težko bi bilo določiti, v katerem je večina; sicer pa bi bila taka določitev stranske veljave. Važnejše je pač vedeti, katera stranka ima več tehtnejših dokaznih razlogov za svojo trditev.
Zanimanje za pravorečje jezika našega se je začelo v novejšem času širiti čez meje jezikoslovnih študij v širje kroge razumništva našega. Največ je k temu pripomogel znani naš jezikoslovec, velečastiti P. Stanislav Skrabec (sedaj na Kostanjevici pri Gorici). Vže 1. 1870. je objavil v programu novomeškega gimnazija spis „O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi". Ta spis ni ostal brez odmeva v naših jezikoslovnih krogih, a zdel se je gospodu P. premalo razširjen v svetu slovenskem, in zato je začel deset let pozneje zopet obravnavati isti predmet in sicer takrat na platnicah „Cvetja z ve rtov sv. Frančiška", izhajajočega še dan danes v Gorici pod njegovim uredništvom. Pod naslovom „O nagla sni h in drugih diakri-tičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenščine" jc pisal ta gospod (v I. letniku, v 9. in nastopnih dveh zvezkih) najprej ob izreki glasnika 1. „Ta soglasnik se izgovarja, ako ni v stari slovenščini z <- zaznamenjan, to je, topljen, dandanašnji pred ohranjenim, kaker pred izgubljenim nedoločnim glasnikom (stsl. ,jerii' in jeri') ko n ali angleški w. Po tem pravilu govorimo n. pr.: stou'c, tk'awuc, sta'w, živ'aw; vendar pišemo: stolec, tkalec, stal, žival. In ta pisava ima kaker etimologično, tako tudi zgodovinsko pravico; naj se torej ohrani! Ali seveda zato ne smemo prezirati sedanje izreke. Že Dobrovsky je želel, da naj bi se 1 v dotičnih primerih kako zaznamenjal; prim. Jagič, Archiv für slov. Philologie IV. str. 669. Jaz sem v gori (v novomeškem programu) omenjeni razpravi nasvetoval i, znamenje, ki bi bilo zgodovinsko opravičeno in bi fonetični
natančnosti ravno tako vstrezalo, kaker oziru na vzajemnost sla vensko......." Nadalje
trdi g. P., opirajoč se na dokaze v omenjeni razpravi, „da se v 16. stoletju na Kranjskem 1 v dotičnih primerih še ni izgovarjal za w ali n, temuč tako, kaker se v poljščini črka i še dandanašnji. Trubar veli «ta L časi debelu po bezjašku izreči» — in za njim
Bohorič.....Do srede 17. stoletja so Kranjci in (znabiti razen Korošcev) vsi naši drugi
Slovenci govorili z debelim, poljskim l: k'ai v'ai, v'ii. wve'i, v'oi'k; od tedaj na dalje se govori za i po nekaterih vshodnih krajih o ali a, po veliki večini pa u ali w: k'aw, v'aw, v'iw, wve'w, v'ouk (ali v'uk) — in to po domačem glasoslovnem
razvitku......Da se izgovarja še dan danes po nekaterih krajih oni debeli i kot 1 (n.
pr. v primorski hrvaščini, hrvaški kajkavščini, rezijanščini, v štajerskem narečju Slov. goric in mej Belokranjci), pripisuje pisatelj ptujemu vplivu ter imenuje to barbarizem — „kaker nam jasno priča zgodovina češkega jezika, kjer se je ta izreka najbolj razširila in vkoreninila. Začela se je po nemškem vplivu v Pragi in drugih mestih blizu proti koncu 14. stoletja, ob Husovem času. Hus, zaveden Slaven kaker je bil, se je silno jezil nad takim govorjenjem; on piše: ,da bi vredni bili tepenja, kateri pravijo tobolka (z
nemškim 1) namesti tobolka, liko namesti liko1.....Da je ta sprememba (It u ali
w) v resnici domačega, slavenskega izvirka, to nam priča razen serbščine, ki ima za naš w (= i): o, za naš ou (=ol) pa u, zlasti mala in bela ruščina, kjer s 1 pred soglas-
niki in na koncu ravno tako spreminja kaker pri nas.....Tudi Slovaki govore: šjeu,
jedou, piu, poklonili itd.....Ta izreka tudi ni nelepoglasna; saj velja mala ruščina
poleg serbščine za najlepši slavenski jezik. — Zakaj bi se je torej sramovali, zakaj bi
jo izrivali iz šol in izobraženih krogov?.....Ljudski učitelji terdijo, da se bodo otroci
na ta način (z izgovarjanjem i ~ 1) bolje navadili pravopisa, človek ne ve, ali bi se
smejal, ali bi se jezil......Sicer sem jaz seveda te misli, da človek, ki, potem ko je
dostal ljudske šole, ne skerbi, da bi se sam dalje učil in izobraževal, ne bo pisal pravilno nobenega knjižnega jezika, niti našega, niti drugega, naj se je učil v šoli tako ali
tako; ali kaj bi rekli n. pr. Francozi, ko bi jim svetoval kak ljudski učitelj, naj izgovarjajo Bordeaux: Bordeawks, ne Bordö, da ne bodo imeli tolikanj preglavice s pravopisom on in vbogi otroci V kaj bi rekli Angleži, ko bi jim svetoval, naj izgovarjajo
vse, kaker je pisano: Leicester ne Lester, Soutlimark ne Södrik itd.'?.....Drugi
razlog, ki se navaja za nemško izreko čerke 1 je ta, da nas tako lažje umejo drugi Slaveni. — Prazna fantazija! Naj izgovarjamo 1 ali w, ako se naše slovenščine niso posebej učili, nas drugi Slaveni po večem ne bodo razumeli. Tudi posamezne besede bodo v nemškem izgovoru le majhnemu delu Slavenov nekaj bolj umevne; večini, Rusom in Poljakom, ne bomo z 1 nič bolj vstregli, kaker z w, ker je njihov i ravno v sredi mej tema glasoma. Malorusi, Belorusi, mnogi Slovaki pa bodo lažje uineli besede v naši navadni izreki, tudi njim, kaker smo videli, domači. Seveda mi ne zagovarjamo te izreke zavoljo Rusov in Slovakov, temuč edino le se stališča naše slovenščine .... Tretji razlog za nemško izreko našega 1 je naposled menda ta, ker se mladi gospodi naša domača prekmetiška zdi; tako vsaj si razlaga to izrekovanje Bau do u in de Courtenay, dobro
znan ruski učenjak,..... ki piše:......Saj se celo nekteri vneti Slovanje mej Slovenci
sramujejo svojega domačega slovenskega jezika, čislajo ga za ,gmajn špraho', ter če le znajo malo, naprimer, po hrvatsko, rabijo v razgovorih hrvatski jezik. Ce ga pa znajo premalo zato, da bi ga mogli slobodno rabiti, vsaj mešajo v svojo slovenščino mnoge hrvatske in drugi inoslovanske besede, izraze in forme. Drugi pa, če ne delajo ne enega ne drugega, vsaj predelavajo po svoje slovenski jezik ter si sestavljajo svoj čisto osebni jezik. To se poteguje mej drugim na te gospode, ki govorijo preveč ,pravilno', izrekaje vse, ,kakor je napisano', naprimer 1 na konci besedi (rekel, delal, kozel itd.), namesti, kar ima navadna slovenščina., u (reku, delan, kozu itd.)' — Naj si dajo dopovedati torej gospodje, ki ljubijo naš materini jezik, zlasti
učitelji po ljudskih in drugih šolali; naj nam ne barbarizirajo slovenščine!....."
Tako P. Skrabec. Ta citat vtegne biti preobširen, a bil je nameri teh vrstic potreben, tembolj, ker se naša šolska lista — vsaj kar je meni znano — s tem predmetom nista še bavila. Nekaj malega je pisal o tem „Učit. Tovariš", vendar pa v nasprotnem zmislu in ncopiräje svoje trditve na znanstvene razloge. Z ozirom na to in zarad važnosti tega pravorečnega vprašanja za ljudsko šolo je bilo želeti, da se tudi „Popotnik-ovi" čitatelji bolje seznanijo z nazori gospoda P. Škrabca. Njegovi razlogi so — na-me vsaj — — tolikanj vplivali, da sem postal iz polu — l ovca popoln w-ovec. In ako bi bili gg. tovariši iz sežansko-koprskega okraja to razpravo čitali, predno so zborovali v Sežani (ako se še prav spominjam: spomladi 1. 1881.), ne vem, ali bi bili z 2/3 večine sklenili, da se ima v šolah 1 izgovarjati vselej kot 1. Kakošna je bila debata, ki jih je dovedla do tega sklepa, ne vem več, spominjam se še toliko, da je gospod, ki je 6ni sklep nasvetoval, naštel več slovnic, ki bi bile imele dokazati, kar je hotel — pa ne On, ampak — neki bivši glavni učitelj koprski, ki mu je stal za hrbtom, in kateri je vse öno debatovanje in sklepanje insceniral. Ni se čuditi torej, da dobivamo še dan danes s koprskega vzobraževališča in nekega drugega učiteljišča, kamor se je dotični gospod preselil, najhujše 1-ovee in 1-ovke. Hvala Bogu, da niso, in tudi takrat niso bili, vsi učitelji na Primorskem za to novotarijo. „Šola", bivše glasilo goriških učiteljev, je prinesla istega leta ob istem predmetu naslednje opazke. „Iz koprskega učiteljskega zavoda izhajajoči mladi učitelji izgovarjajo 1 vedno kot 1. Tega ravnanja ne moremo po nikakem podpirati. Ne moremo siccr tukaj preiskavati, katera izreka da je pravilneja in torej bolj opravičena. Samo dognati moramo, katera da je za šolo zdaj najbolja. Vsak jezik se ima iz sehe razviti, poganjati mora iz svojih korenik, in še to, kar si vsled neodpravljive potrebe izposodi, mora imeti domače lice. Vemo, da ne spada to v šolo; to pa vemo, da
ima šola v takih obzirih si izbirati in izbrati za svojo rabo, kar je navada večini in bolj zmernim ljudem. Katera izreka pa je zdaj za šolo najbolja? Gotovo ona, ki je bolj razširjena, bolj splošna. Najbolje je namreč to, kar je splošno, kar velja povsod. Kar se tiče onega 1, bolj splošna je ona izreka, ki jo izgovarja absolutna večina slovenskega ljudstva, in ki jo bolj zmerni učenjaki in še celo mej njimi oni izgovarjajo, ki iz političnih namenov približevajo slovenščino hrvatskemu jeziku. Kakor smo više gori dokazali, da se ima v šoli gojiti književni jezik, ravno tako odločno odsvetujemo izreko 1 na omenjeni način. Temu odsvetu bi ostalo v nekem nasprotju sledeče, a le na videz: 1. Da mladina lože bere, — 2. Da se tako izrekava na skrajnej meji slovenskega sveta. — Glede na prvo točko se da na primeren način in po pridnih vajah odstraniti vsaka težkoba in ovira.
Druga izgine takoj, ako pomislimo, da je osamljena....... Mi smo strogo za to, da se
1 izgovarja na koncu besed (razen v dotičnih genitivih), v njih pa pred soglasnikom kot 11; ker veči je nedostatek, ako se 1 kot 1 izgovarja, od onega, da se mora mladina — kjer se 1 izreka kot neka izjema — k temu s posebnim trudom napeljevati. Veči je prvi nedostatek zato, ker se ne vjema z ljudskim izgovarjanjem; mladino iu stariše moti; manjši je drugi, ker v to svrho res ni posebnega truda treba, če pomislimo, da se naslanja na občno in subjektivno navado".	(Konec sledi.)
-.--
O vprašanju pri pouku.
(Frančišek Vrečko.)
(Dalje.)
Kot pravilo pa mora vsikdar veljati, daje vprašanje po vsebini in obliki do umno večini učencev."^) Vsa druga svojstva. vprašanja, koja se še tu pa tam navajajo, so v teh 4 omenjenih zadržana.
Načini vprašanja.
Po svoji obliki se lahko dele vprašanja:
a)	V afirmativna in negativna, t. j. v taka, koja tirjajo samo določevanje kakovosti kakšne razsodnosti z „dajali „ne". Zato se zovejo tudi razločevalna ali kakovostna vprašanja.
A taka vprašanja niso, da bi posebno mišljenje probujala ali jezično naobrazovala torej se morajo v šoli kolikor največ opuščati posebno tam, kjer je treba iz prejšnjega pouka izvajati kako glavno misel.
b)	V disjunktivna ali razdruževalna, v kojih je za dopolnjevanje razsodnosti več pojmov danih, izmed katerih naj bi vprašani pravega izvolil; zatorej ja lahko tudi volilna vprašanja zovemo.
N. pr. Je-li luna stalnica ali planet?
c)	V dopolnilna vprašanja, v kojih se z vprašalno besedico dopolnilo razsodnosti s
kakim glavnim ali stranskim določilom zahteva.
Takšno dopolnilo se da s kakoršnimkoli stavkovim členom izraziti. N. pr. kdo je dal 10 zapovedi? Komu jih je dal? Kje jih je dal? i. š. v. Imenitnejša nego ona razločevalna in razdruževalna so gotovo dopolnilna vprašanja.
Izmej teh zadnjih pa so najimenitnejša in najtežavnejša: \ d) vprašanja po definiciji ali opredeljevalna, pri kojih se ali po subjektu ali po predikatu opredeljne razsodnosti povprašuje. ^ N. pr. kaj je pravokot?
, Pravokot je od 4 ravnili črt omejena ravna ploskev, ki ima po dve nasprotni črti J jednaki in vštritni in pa štiri prave kote.
Taka opredeljna vprašanja se ne dajo rabiti na prvih stopnjah šolskega pouka; na višji stopnji le tedaj, če obsega zaključek ali sklep celo vrsto „razvijalnili vprašanj", po kojik so se bistveni znaki primernega pojma vže dosta jasno in doumno pridobili.
O postopanju učitelja pri vprašanju ter o odgovorih učencev.
S poučnim vprašanjem se namerava, iz vestne predočbe, pojme in misli v učencu probuditi.	."""
Pojem ali misel, kojo hočemo v duši učenčevi vzbuditi, imenujemo ^smoter mišljenju. A takov srnoter'Tmsljenja se le zamore pridobiti, če učitelj pri izvestnih osnutkih v učenčevi duši začenja.
Ti osnutki tvorijo činitelje, iz kojih se po vestni probuji od strani učitelja vzbudi v učencu kot učinek zaželjeni pojem ali zasledovana misel.
Te vže pričujoče osnutke ali činitelje pa imenujemo izvodni vir mišljenja, torej učitelj hoče pri učencu smoter mišljenja doseči, mora
1.	pri izvodnem miseljnem viru učenčevem pričeti;
to vsebino mora v posamne misli razvozljati in jih tako vrediti, da jedna drugo pripravlja ter korakoma k smotru mišljenja vodi;
3. mora vse te misli v vprašanja staviti ter je učencu do zavednosti dovesti.
Tako bodo nastale redne vprašalne vrste. Pri teh pa gre pomniti: L\. da nobena posamna misel, ki k celi zvezi mišljenja spada, ne izostane;
2.	da učitelj posamne misli učencu v takem redu do zavesti dovaja, ker jedna drugo podpira.
Zunanjno — bi rekli — pa mora učitelj pri vprašanju gledati:
da vprašanje vsem učencem stavi ter še le potem onega imenuje, ki naj odgovori; L 2. da vpraša učenca, koji bode na dano vprašanje najbrže tudi odgovoriti znal;
, 3. ponavljalna vprašanja se stavijo slabejšim, razvijalna pa brihtnejšim učencem;
^ 4. sčasoma — če mogoče — se naj vsi učenci vprašajo, a ne tako, da bi učenec vže naprej vedel, kedaj pride on na vrsto.
Poučno vprašanje zahteva vsakokrat tudi odgovora. Ker je vprašanje v logičnem obziru nepopoln stavek, ki zahteva, da ga vprašani popolni, torej je odgovor v logičnem obziru tisti stavek, ki zapopada po vprašanju zahtevano dopolnilo. / Da-si je v navadnem govoru odgovor dostikrat jedna sama beseda, vendar zastopa celi stavek, čegar členi se zato izpuščajo, da govorica gladkeje teče. ) Da šola ne samo logično, ampak tudi slovniško popoln odgovor zahteva, temu je vzrok prizadetje, da bi se učenec v govoru vadil in učitelj prepričal o shvatanju učenčevem.
Ako bi bili ti oziri odveč, tedaj bi tu pa tam tudi sama „beseda" svojo veljavo imela^Ogiroma na odgovore učencev mora si predočiti učitelj sledeče slučaje:
1. Učenec ne odgovori. Tedaj mora učitelj najprej vzrok poiskati, zakaj ni učenec odgovoril. Bojazljivost in slaboumnost naj skuša odstraniti z rahlo besedo in neumorno potrpežljivostjo, razmišljenost pa se strogo resnostjo. — Ako pa najde, da je on sam kriv, ker ni učenec odgovoril, tedaj naj svoje vprašanje boljše stavi. Na vsak način pa naj stori vmesna vprašanja, koja učenca dovedejo do miselnega smotra. Če učenčevo shvatanje popolnoma odreče, ali če hoče učitelj tekmovanje vzbuditi, ali pa razmišljenca osramotiti, le tedaj naj vpraša drugega učenca.
^ 2. Učenec ne odgovori prav. V tem slučaju si je treba nepravilnost odgovora natančneje ogledati. V logičnem oziru vtegne biti odgovor brezsmiseln in neskladen; vpra-
šanje se torej ni dopolnilo. Dostokrat pa je odgovor deloma prav, na pol resničen: to pri preobširnih, nedoločnih odgovorih, pri kojik dopolnilni pojem več obsega, nego se je tirjalo; ali pa pri pretesnih odgovorih, pri kojih dopolnilni pojem manj obsega, kakor je vprašanje zahtevalo. Obojekrat se mora učenec s pravo pedagogično premišljenostjo do primernega, edino pravega pojma dovesti. Ako je pa odgovor jezično nepravilen, se mora tudi primerno popraviti.^A, vendar ni umestno, se pri takih poboljšavah dolgo muditi, ker se lahko mej tem to pozabi, kar se je vprašalo. takimi predolgimi popravki le v slov-niško uro!
3. Učenec odgovori prav. Učitelj naj torej dalje poučuje, a le tedaj, če je prepričan, da je odgovor resničen, posledek samolastne preudarnosti učenčeve. Ako je pa učenec odgovor morda uganil ali ga od drugih slišal, je umestno, isto vprašanje z dragimi besedami ponoviti, ali ga pa v več vprašanj razdeliti. Tudi je dobro po vzroku vprašati, zakaj tako in ne drugače, ali pa zahtevati, naj odgovor z vzgledi pojasni.
Leliko se pripeti, da nas je učenec se svojim nagovorom osupnil, da nam je toliko in tako modro povedal, česar bi se ne bili nadejali ter ga še celo toliko vprašali nismo. Tudi v tem slučaju je treba si razjasniti, je-li učenec se svojim lastnim mišljenjem se vspel do tega posledka ali ne. Zaradi drugih učencev se samo zahtevano iz odgovora posname, kar je odveč naj pa še le sedaj drugi učenci poiščejo s pomočjo učitelja. Pri vseh odgovorili se naj dela na to, da bodo učenci razločno in glasno odgovarjali, ker .petem ni treba odgovorov ponavljati; a tudi vsebina poučne tvarine se bolje ukorenini. Le v tem smislu se naj skupno odgovarja, a nikakor se naj ne dovoli, da bi se sploh skupno odgovarjalo. — Omeniti bi še bilo neke napake, — ki je pa že večinoma ranjka, — namreč te, ako učitelj v odgovoru obtičečemu učencu s posameznimi zlogi ali besedami dalje pomaga, kar je jako smešno in za ponk zelo nečastno, ker tako pouiaganje podpira ~uSenčevo lenobo. Tudi je slaba navada, ki trati čas, če učitelj odgovore ponavlja in vsak pravi odgovor posebe pohvali.
H koncu teh črtic bodi razun navedenega še splošno omenjeno, da treba učitelju, ako hoče dobro in pravilno poučno vprašati:
1.	da se vestno na pouk pripravlja i. s. v vsakem predmetu, da mu je jasna in dobro znana tvariua, o katerej hoče vprašati;
2.	da po šoli svoje vspehe motri in si sčasom zadobi spretnost naglo zapaziti, so ga li učenci umeli, kar je vprašal, in so-li sami umeli, kar so odgovarjali;
3.	da postane tako spreten, brez dolgega pomišljanja priležno povpraševati,
4.	da z učenci tako ravna, da jih mine bojazljivost, a po moči tudi slaboumnost.
--
O lepoznanstTii.
Piše Ivan Klemenčič. (Kouee.)
4. Kako se lepoznanski utvori v notranjem proizvajajo in vnanje iz-
razujejo in vpodabljajo.
Lepoznansko delovanje je notranji razvoj brez ozira na vnanje vpodabljanje, katero temu le kot utvori domišljije ali izvirni umetniški izdelki, utegne nasledovati, zaradi tega, da se to, kar se v notranjem proizvaja, ustanovi in vnanje določi. Ta notranji razvoj je dušen izdelek, se tedaj ne razodeva očito, pa se vendar vrši po posebnih pravilih. Kdor hoče biti v kaki stroki lepoznanstva plodovit, mora mnogo reči zapopasti in si jih
duševno prisvojiti, več, ko navadni ljudje, da zamore ustvarjati izdelke, ki se od že znanih v kakem ozira ločijo in se na kak poseben način odlikujejo. Imeti mora v sebi dovolj lepoznanskega razpoloženja, da zamore tvarino, katero si prisvoji, oživiti in oduševiti. Posamezni utvori se po enakosti združijo v ločene skupine, kot združene lepoznanske misli.
Kdor hoče biti na lepoznanskem polju plodovit, mora si prisvojiti mnogo odmisljenih vednosti in iz tega bogatega zaklada zajemati in napravljati utvore domišljije.
Okus se ozira bolj na obliko, ko na vsebino. Kar je lepoznansko, mora dopasti domišljiji, ne pa razumu; tedaj se ozira bolj na način obdelovanja, ko na tvarino samo na sebi. Tu se ne gleda toliko, kaj da so reči, ampak, kako da čutom ugajajo; ne gleda se toliko na popolnost in istinitost posameznih delov, ko na lepoto skupnega vtisa. Obseg mora se podvreči obliki; zato se s tem znanja in vednosti ne pospešujejo, ampak zabava se le domišljija.
Iz tega je razvidno, da ni dobro, okus na stroške razumnosti prehitro in črezmerno izobraževati. Ko si kdo nabere dovolj vednosti in znanja, ko se umnost zadosti zbistri, potem naj se še le izobrazuje okus. Okus se ozira na to, kako se kaka stvar obdeluje, na obliko, ne pa na predmet sam na sebi; na stvarnost se ne gleda, ampak na oblike in prikaze. Za mladega človeka je tedaj boljše, da se posveti najprej vedam ter se bogati z raznovrstnim znanjem, nego srce odpre ljubkosti in milini, ker se drugače nagne preveč k površnosti. Vednosti brez oblike so sicer mrtve, oblika bez vednosti je pa tudi le prazna posoda; če se znaš še tako lepo izraziti, pa izraziti nimaš ničesar, tedaj nimaš ničesar. Zato se nahaja pogosto največja plitvost pri ljudeh, ki radi kažejo najpopolnejšo vnanjost. Lepoznanska izobraženost se kaže le tam, kjer določuje okus oblike, razum pa vsebino. Vednosti zahtevajo resnega dela in truda, kaj je lepo, to pa se zapopade se samim opazovanjem: samo opazovanje pa razumu ničesar ne pridobi. Kdor hoče biti lepoznansko plodovit, mora si prisvojiti bogatih zakladov znanja in vednosti; skrbeti mora najprej za bogato vsebino, tej še le dati primerno obliko in delati utvore domišljije, ki imajo namen, zabavati in kratkočasiti.
Navedene lastnosti značijo pravega umetnika, nasprotne pa tudi marsikoga zvabijo na nevarno pot, poskusiti se v proizvajanju lepoznanskih izdelkov. Pa, če ne pomisli, da se zamore prava lepota zajemati le iz vsestranske skušnje in globokega znanja, prepriča se kmalu, kako ga je preslepila razdražena domišljija, da so njegovi utvori le meglene podobe razburjene domišljije, da so brez trdne podlage. Kdor hoče biti pravi umetnik, mora si prisvojiti temeljitih vednosti, mora se učiti spoznavati človeštvo v svojem lastnem srcu. Dober okus mu kaže pot, katere najbolj živa domišljija ne sme zapustiti, zdrav razum mu določi meje, iz katerih se navdušenost ne sme vzdigniti, prava umetniška nadarjenost pa ga spodbuja k vstrajnosti. Vstrajnost in trdna volja vsikdar značite pravega umetnika, med tem ko si domišljujoči misli, da je obrazovanje ravno tako igrača, kakor opazovanje in vžitek.
Kdor se torej hoče v kaki stroki lepoznanstva odlikovati, mora mnogo vsestranskih tvarin v sebi predelati, da se izobrazi v njem mnogovrstno razpoloženje, ker se tako zamore v različne položaje premestiti in jih lepoznansko obdelovati. Različne položaje v človeškem življenju, človeške značaje in celo naravo mora znati oživiti se svojimi notranjimi mislimi in nazori. Ako se s tem bogatim notranjim življenjem združi še umetniška ročnost, potem se razpoloženje prosto izliva v umotvore in v pesmih, podobah, kipih itd. očitno razodeva.
Tedaj le to, kar kdo v sebi nosi, zamore tudi lepoznansko izdelovati. Zdaj se lahko ume, zakaj ima vsak umetnik na svojih izdelkih nekaj posebnega, le njemu lastnega, kar njegove proizvode znači in od drugih loči. Celo jedno in isto tvarino dva umetnika ne
izdelata jednako, vsak ji vdihne svoj, njemu lasten znak. Bolj ko je duh prejemljiv, bolj dobijo izdelki znak lepega, bolj ko je krepak, bolj jim vdihne znak vzvišenega.
Kakor se lepoznanski proizvodi posameznih oseb med seboj ločijo, tako izražajo tudi umetniški izdelki posameznih narodov naroda lastno mišljenje in življenje v obče. Tudi doba v kateri so nastali, in stopinja splošne izomike, na kateri se je tedaj narod nahajal, izrazuje se na umetniških izdelkih tedanjega časa. Dokler je narod še bolj v prirodnem stanu, da ima v sebi še bolj neoslabljeno naravno moč, tako dolgo ima tudi naravne, nepokvarjene, prostodušne, otročje nazore; zato so pesniški izdelki iz tega časa naravni, priprosti, pa jedrnati in krepki; stavbe, kipi iz teh časov pa se odlikujejo po svoji veličastnosti in ogromnosti. Ko pa se narod nauči naravo, ljudi in njih značaje, različne položaje v življenju bolj na tanko spoznavati in razumevati torej vsestransko se izobraževati, potem zadobijo tudi umetniški izdelki celega naroda temu primeren značaj. Tedaj z notranjim razvojem in napredovanjem posameznih oseb, kakor celih narodov, zadobijo umetniški izdelki tudi drugačen znak.
Da v posameznih umetniških izdelkih veje jednoten duh, napravlja to, ker se dušni utvori glede jednakosti združijo v skupine, v katerih se kažejo jednake misli in ideje, katere tudi izdelkom dajejo jednoten znak. Predmeti, delajoči jednako razpoloženje, utegnejo biti jako različni, njih število je lahko veliko, in kolikor več jih je, kolikor različneji so, tem težje se posamezni osvestijo; glavna reč je le, da veje v njih jednotno razpoloženje; zato ravno vršijo se lepoznanska proizvodstva skoro v nezavesti. Kolikor manj se osvesti vsebina utvorov, napravljajočih jednako razpoloženje, kolikor bolj pa iz vseh vejejo jednake misli, toliko boljše je umetniško proizvodstvo. če v umetniku skupno jednako razpoloženje postane vladajoče, potem zadobijo lepoznanski utvori, iz njega izvirajoči, večjo jasnost in določnost in njih vnanje vpodabljanje z glasi, besedami, barvami zamore nasledovati.
Pa, če tudi lepoznansko delovanje napravljajo povodi, kateri se imajo v naravi lepoznanstva samega na sebi iskati, se mora pa to tudi dopustiti, da lepoznansko obrazo-vanje podpirajo tudi že dogotovljeni vzorni izdelki, razprave, pravila itd. Taki lepoznanski vzori in pravila proizvajanje olajšujejo in dajejo umotvorom večjo jasnost in obrazovnost. Taka pravila pa lepoznansko stvarjenje le olajšujejo in podpirajo; kdor pa ne nosi zakladov za lepoznanske proizvode sam v sebi, ta se jih iz vzorov, knjig in pravil tudi naučiti ne more. Če bi se umetnik preveč ravnal po vzorih in pravilih, bi ga to pri svojem delovanju motilo in oviralo, domišljija bi ne imela prostega vzleta. Iz tega sledi, da se lepoznansko proizvajanje vrši sicer po določenih pravilih, a zavoljo tega se vendar ne da prisiliti, pa tudi ne odgnati, pride in mine. Ker je lepoznansko delovanje duševno, zato tudi ne pozna nikakega pritiska. Če umetnik vnanje ovire zamore premagati, potem ima domišljija prost vzlet, naj si bodo druge okoliščine, kakoršne hočejo.
Kar je lepo, je že samo na sebi popolno in dovršeno, zadostuje že samo po sebi; vendar je že v naravi lepoznanstva, da se občuti tudi vnanje vpodabljajo. Lepoznanski občuti obstojijo v razpoloženju, razpoloženje pa pride in zopet mine; lepoznanski proizvodi so obširni in mnogolični, zgubijo s časom prvotno živahnost; zato jim umetnik skuša dati stalno obliko s tem, da jih v prvotni živahnosti stalno vpodobi. Zato v pesniku leži nagnenje, da svoje občute napiše, skladatelj jih uglasi, slikar naslika itd. A prej ko umetnik začne svoje oČute vnanje vpodabljati, mora notranja presnova že biti gotova; predmet mora v domišljiji biti živo izražen in popolnoma dovršen. Ko bi slikar začel svoj umotvor se slikanjem, podoba bi mu ne stala že dovršena pred očmi, ampak bi oblike še le iskal, ne napravil bi nikakoršnega umotvora, ker ga v sebi ni občutil; njegov izdelek bil bi rokodelsko, ne pa izvirno delo; ko bi pesnik začel pesem skladati, in bi
še le sproti misli lovil, bi v resnici pesem koval; ideja pesmi mu mora biti v domišljiji že popolno jasna in dovršena, prej ko jo napiše na papir.
Za umetnika pa ni še dovolj, da lepoznanske utvore v sebi proizvaja in jasno in določno zapopade, ampak umeti mora, tem svojim izvirnim dušnim utvorom dati primerno vnanjost; potreba mu je znanja umetniških pravil, umetniške ročnosti. Pesnik n. pr. mora jezik imeti popolnoma v svoji oblasti, znana mu morajo biti slovniška pravila, za vsak občut primaren izraz; skladatelj mora imeti čut za glasbo; kipar, rezbar in slikar morajo poznati oblike teles. Pri vpodabljanju se mora umetnik samobotno ravnati po umetniških pravilih, med tem, ko se notranja presnova in proizvajanje vrši nehote in včasih skoro v nezavesti. In čeravno umetnik umetniška pravila in ročnosti izvrstno ume, vendar svojim umotvorom ne more dati vselej take oblike, kakorsno v sebi nosi, ker jezik, barve, glasi, dleto itd. so večinoma prepomanjkljiva sredstva, vsim notranjim občutom dati njim jednako vnanjost.
Ker je lepoznanstvo duševno, tedaj zadovoli že samo po sebi, ne potrebuje vnanjosti; zato ni vsak tudi umetnik, ki je lepoznansko izobražen, ker svoje občute nosi sam v svojem srcu; ravno tako tudi znanje umetniških pravil in umetniške ročnosti ne napravi
vže umetnika, če on ne nosi vzorov za svoje umetniške izdelke v svojem srcu.
--
Slovstvo.
„Matica slov." izdala je za 1. 1889 troje knjig in sicer Letopis za 1. 1889, Erjavčevih zbranih spisov II. zvezek in pa Dušeslovja I. zvezek.
Letopis prinaša več jako zanimivih člankov, kojih tvarina je zelo različna. Prvi članek, „Prazgodovinske iskopine po Slovenskem" od prof. S. Eutarja, je za nas posebno važen, ker se v njem kaj temeljito dokazuje, da je stara trditev nemških učenjakov, češ da so naši pradedi še le v 6. stoletju dosedanje slovenske pokrajine zasedli, neresnična, in da je trditev Dav. Terstenjak-ova, kojo je od nekdaj dokazoval, da prebiva slovanski rod vže od pamtiveka tukaj, popolnoma osnovana. Le-ti trditvi pribavile so izkopine po Slovenskem novih dokazov, ki jo tako krepko podpirajo, da je nobeden nemški učenjak, in bodi še tako „temeljit", ovreči ne bode mogel. Kakor so torej Slovani bili prvotni prebivalci v naših pokrajinah, tako je tudi vsa prosveta tedanje dobe njihovo delo. — Nadalje priobčuje Letopis dva članka, ki opisujeta narodne običaje, potem zgodovinska spisa Herbart Turjaški in Kosovo polje in pa času jako primerno razpravo o fotografiji. Ta spis nam kaže, kako močno je ta umetnost v teku kratkih let napredovala — Letopisu je potem pridjana še bibliografija slov., imenik matičnih udov in pa poročilo o društvenem delovanju.
Zabavna knjižnica prinaša zbranih Erjavčevih spisov II. zvezek, ki obsega potopise, prirodopisne spise in pa Erjavčev životopis, kojega je sestavil prof. Leveč. Erjavec je dika in ponos Slovencev in da se šteje po lepoti in divnosti slov. jezika, med prve in najboljše slov. pisatelje, to ve vsakdo izmed nas, komur je sploh mar slov. slovstvo. Zato smo pa „Matici" tudi prav hvaležni, da je spise tega učenjaka in pisatelja zbrala ter jih v prav priročni knjižici podala slov. razumništvu. Uver-jeni smo, da bode Erjavca vsak, kateremu pridejo njegove knjige v roke, čital z največjim zanimanjem. Njegova zdrava in neprisiljena šaljivost, njegova ljubeznjivost, njegovo živo pripovedovanje in pa krasota njegovega jezika, vse to čitatelja tako ogreje, da njegovih spisov ne bere jedenkrat, ampak pogostokrat.
Tretja knjiga je „Dušeslovje", katero je spisal, prof. dr. Lampe. „Dušeslovje" je ravno tako zanimiv kakor težaven predmet. O filozofiji se je pri nas Slovencih dosihdob le malo kaj pisalo. Prav veseli nas torej, da je tudi ta predmet našel v nas veščega moža, in samo želimo, da bi pričeto delo tudi srečno izvršil, ter nam podal še več knjig iz prezanimive filozofične vede.
Kdor pazljivo zasleduje delovanje „Matice'' v zadnih letih, mora pač priznavati, da si ona na vso moč prizadeva, da izpolni
velike svoje dolžnosti, da namreč zadovolji svoje ude, poleg pa tudi skrbi za vsestranski razvoj slov. slovstva. Poleg strogo znanstvenih spisov podava nam v svoji zabavni knjižnici tudi mnogo kratkočasnega berila. Vkljub temu pa moramo reči, da kaže slov. občinstvo proti temu, za nas tako imenitnemu zavodu neko neodpustljivo malomarnost in nebrižnost. Število matičnih udov ni v nikakem pravem razmerju proti številu dandanašnjih zavednih narodnjakov. Ako sa ozremo le 30 let nazaj v preteklost, tedaj vidimo, kako se je malo število takratnih omikanih Slovencev tega zavoda oklenilo, kako so bili za-nj navdušeni ter se niso vstrašili ne dela ne žrtev, da se zavod vsta-novi in postavi na trdne noge.
Ti možje, kojih mnogo že krije zemlja, naj bi nam bili v izgled in v spodbujo. Častno gotovo ni za nas, ako zavod, kojega so nam predniki vstanovili, mi njihovi potomci tako slabo podpiramo. Tej narodni mlačnosti in malomarnosti so pa največ krivi naši narodni separatisti, to so namreč ljudje, ki se sicer radi prištevajo narodnjakom, ki radi slišijo, ako se zaradi narodnosti slave in časte, ki pa povsod vidijo le same sebe, za skupnost pa se ne zmenijo, ter navadno tudi vsemu nasprotujejo, kar njihovemu samo-ljubju ne ugaja. To je največja rana, katera dandanes razjeda slov. telo, ki ovira skoraj vsako dobro podjetje ter zakrivi, da naša domorodna stvar skoraj bolj nazaduje, kakor pa napreduje. Nekaterim izmed teh narodnjakov ne ugajajo knjige po svoji vsebini, drugim so zopet predrage ter se sklicujejo na Matico hrvaško in družbo sv. Mohora, ki obedve izdavate za primeroma manjšo ceno večje število knjig. Vsi ti izgovori so prav puhli in so le dokaz novodobne narodne mlačnosti. Kar se tiče vsebine knjig, stavimo kaj, da vsi ti grajalci knjig niti ne bero, glede števila knjig pa smo uverjeni, da bi Matica tudi po več knjig na leto izdala, ako bi našla dovolj podpore. Sploh pa pravi rodoljubi manj grajajo, pa več delujejo, pravega rodoljuba veseli, ako zainore tudi nekaj storiti v blagor in čast domovine. In takih nesebičnih, za obči blagor in napredek vnetih in navdušenih rodoljubov nam Bog mnogo daj, potem bode Matica si pridobila toliko udov ter med slov. ljudstvom našla toliko podpore, da bode zamogla z največjim vspehom delovati za čast, slavo in blagor svojega ljudstva in svoje domovine.
Sib. l.
Fizika ali nauk o pri rodi s posebnim ozirom na potrebe kmetskega stanu.
Spisal Henrik Schreiner, c. kr. profesor. 1. knjiga. O toploti, magnetizmu in elektriki z ozirom na vremenske prikazni, s slikami. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1889.
To je naslov knjigi, katere se mora veseliti vsakdor, ki ve presoditi, kako je v sedanjem času tudi prostemu ljudstvu nujno treba realnega naobraženja. Gospodarske in trgovinske razmere, kakor tudi druge, so se v zadnjih desetletjih tako popolnoma izpre-menile, da v bodoče kmet ne bo mogel izhajati brez vsega realnega znanja. Temelj temu pouku ima se že položiti v ljudski šoli. Izstopivšim pa iz šole treba je nadaljevati pouk, da ne pozabijo v šoli priučenega ter da se še bolj temeljito seznanijo z zakoni realnosti. V ta namen pa potrebuje ljudstvo knjig in zopet knjig. Mladenču, kojega ne zanima več šolsko berilo, dati se mora knjiga v pest, ki ga vnovič zanima.
Vse to bil je odbor Mohorjeve družbe dobro presodil, ko je sklenil, svoj delokrog s prirodopisne in gospodarske stroke razširiti tudi na prirodoslovno stroko ter poslati v blizu 50.000 iztisih knjigo v svet, ki je po vsebini in osnovi pripravna, postati pravo ljudsko berilo.
Oglejmo si jo. Poleg predgovora in uvoda razdeljena je na III poglavij. V I. govori se o občnih in nekaterih posebnih svojstvih teles. V II. razpravljajo so temeljni nauki o magnetizmu. V IIT. začne se s toplomerom pouk o toploti, ki se konča po obširnej obravnavi toplotnih prikazni, posebno vetrov, s XIV. poglavjem z izvori toplote, a vmes urinil se je v XII. pogl. pouk o elektriki vzbujeni s trenjem, v XIII. pa o vremenu v obče in tlakomeru posebej. V zadnjih dveh poglavjih obdeluje se gal-vanizem in praktična uporaba električnega toka.
V tej razvrstitvi ni ravno najti sistematičnega reda, a ga v istini tudi treba ni. Koteči prav presoditi knjigo, moramo si poiskati pravega stališča. Ono je določeno po smotru, ki ga je imel pisatelj pred očmi, spisovaje knjigo. Pisatelj pa je v prvi vrsti pisal za prosto ljudstvo in pri tem bi ga bila stroga sistematika le ovirala.
Razsoditi nam je tedaj, je-li knjiga pisana popularno ali ne. No, pregledajoči jo, takoj zapazimo, da zna pisatelj, kakor malo kateri vzbujati zanimanje prostega človeka in to na več načinov. Prvič izbira posameznim poglavjem zanimivih naslovov II. poglavje slove n. pr.: „Kompas ali busola"; VI.:
„Kako solnce segreva zemljo" ; X.: „Kako voda vre"; XII.: „Hudo vreme" itd. V naslovu označen je smoter, ki se ima v istem poglavju doseči. Da li je pisatelj dal XII. poglavju naslov: „O elektriki, ne mikalo bi prostega človeka, a pojem „hudo vreme", posnet je z duševnega obzorja prostaka, in to ga miče. Tako je tudi XV. poglavje, v katerem se razvijajo prvi nauki o galvanski elektriki, dobilo naslov: „Električni brzojav ali telegraf". Na ta način vzbuja se v istini zanimanje prostega čitatelja.
Drugič začenja se skoro vsak večji odstavek z jako zanimivim uvodom. Predenj se loti kompasa ali prav za prav magnetizma, popisuje iz zemljepisja, kako dozna-vati strani sveta. Pred telegrafom pripoveduje, kako so si Slovenci v turških vojskah dajali znamenja v daljavo s kresovi. Klasičen je prvi odstavek XII. poglavja, kjer se opisuje velikanski vtis hudega vremena na človeško dušo ter pripoveduje, zakaj so naši poganski pradedje častili „Peruna gromovnika", in kaj si še zdaj praznoverno ljudstvo domiš-ljuje o „črni šoli".
A tudi sicer je vsa knjiga polna zanimivega berila. Posebno spretnost kaže pisatelj tudi v tem, da, primerno induktivnej metodi, hoteč izkustveno podkrepiti prirodne zakone, našteva toliko znanih prirodnih prikazni ali prirodoslovnih odnošajev iz življenja prostega kmeta, da more to zanimati tudi kakega suhoparneža. Poskusne priprave pa so mu mnogokrat najnavadniše, kar si jih moremo misliti; n. pr. kot slab prevodnik toplote služi 11111 — treska; za prvi primer trdnosti izbral si je brv in vrv, za sprijem-nost oprašenje pohištva itd.
Izvajanje prirodnih zakonov je tedaj večinoma induktivno; dotični sklepi so brez izjeme pravilni. V odstavku o električnem odboju in električni privlaki nahajamo popolnoma razvite induktivne sklepe prve in druge stopinje. Skrbno so obdelani odstavki o takih temeljnih pojmih in zakonih, katere je začetnikom težko razumeti. Glej odstavek o rosi in rosišču (str. 102), o določbi utajene toplote v ledu (str. 85), o jednoti toplote (str. 161), o medsebojni zavisnosti vremena in tlakomerovih nakazov (str. 150) itd. Le v zadnjem poglavju nahajamo novejše elektrotehniške proizvode v pregledu in brez vte-meljevanja.
Nekaterekrati stoji fizikalni zakon na čelu, potem se še le izkustveno opraviči (n. pr. raztezanje po segrevanju). V odstavku o tališču in sestavi zraka postopek ni povsem induktiven; zadnje je seveda še le mogoče
s pomočjo kemijskih naukov. Sicer pa je vse izvajanje in razjasnovanje tako priprosto in temeljito, da lahko razume knjigo vsak, ki je zdravega uma iu jo pazljivo prebira.
Da je vsebina poučna, jasno je pri takej knjigi samo ob sebi. Trditi smemo, da je gradivo glede na kmetijske in gospodarske potrebe našega ljudstva jako ugodno izbrano. Iz te knjige pouči se ljudstvo ne le o kompasu, brzojavu, toplomeru, tlako-meru in strelevodu, ampak tudi o toplotni vrednosti kurjave, o prhnenju kamenja, o prekapanju, o'štedilnikih (stedilnih ognjiščih — Sparherd), kako se širi trtna uš po vetrovih, zakaj ni pokonča vat i gozdov itd. Hvalevredno ozira se pisatelj posebno na prirodoslovne oduošaje naših slovenskih pokrajin. V knjigi je govor o hudih nasledkih opustošenja Krasa, o burji, kako se pridobiva morska sol, nadalje kakšne so toplotne in vremenske razmere v naših pokrajinah itd. Iz knjige zvemo, da ima Kranjsko največ zračnih padavin na leto izmed vseh avstrijskih krono vin, in na strani 73. stoji „razgled srednjih toplin nekaterih (26) slovenskih krajev za vsak mesec in za vse leto."
Sploh zanimiva bo našemu ljudstvu tudi deduktivna stran knjige, v katerej se vpo-rabljajo dobljeni zakoni, da se z njih pomočjo pojasnujejo vsakdanje prirodoslovne zadeve. Njih število je ogromno. S tem pa postane knjiga za prosto ljudstvo ne le poučna temveč tudi odlično zabavna. Ni-li zabavno, zraven strojenja kož in barvanja tkanin tudi čitati, zakaj se vino v sodih suši, kako se sekira nasaja, zakaj kovač kladivo in mlatič cepec visoko vzdigujeta in kako nastane babje pšeno? Da, pisatelj ni pozabil niti kovaškega meha, niti slovenskega klopotea!
Kakor smo že naznačili, je pisava taka, da jo navadni človek lahko umeva, t. j. priprosta in jasna. Pojasnovalni primeri so jako nazorni, n. pr. da toplotni trakovi gredö skoz zrak ravno tako, kakor svetloba skoz steklo (str. 66). Slog odlikuje se, slovenščini primerno, po kratkih, ne zamotanih perijodah. Beroč knjigo čutiš, da je pisatelju beseda prav z lahka tekla izpod peresa ter da ima pravo žilo, pisati za ljudstvo. Iz vsega tega pa sledi, da je knjiga res pisana popularno.
Vrednost*) knjige še povišujejo obilne slike, (82 po številu), ki so vse jako poučne in večinoma dobro izdelane; le pri nekaterih
*) Glede preglednosti v razvrstitvi tvarine usojamo si, g. pisatelju osebno izreči svoje želje.
moti to, da so pretemne; gl. električni kolovrat (si. 51) in brzojav (si. 75). Ni mi pač treba omenjati, da bo posebno mladina zaradi slik rada segala po knjigi. Tudi zunanjost knjige je prav ukusna, papir močen in bel, tisk razločen in čist. Vse to
je na čast družbinej tiskarni. Na čast je tudi vsem činiteljem, ki so imeli s knjigo opravka, da ima prav malo tiskarskih pomot. Jedina, ki vtegne resno motiti, je na strani 91., kjer se namesto „1—2 c;«." naj čita dm. ali m.	(Konec prih.)

Društveni vestnik.
Od Voglanje. (Nekoliko h kroniki „Celjskega uč. društva" in o njegazadnji skupščini 6. j an. t. I.) Poročati hočem nekoliko vrstic iz izvestja tajnikovega. — Kako bi moglo učiteljstvo biti brez društev ? Učiteljstvo, ki vzidava prvi kamen občni omiki, ki deluje v najnižjih slojih svojega naroda, često je tako zapuščeno, da celo prezirano, da mora delovati na svojo roko, boriti se s svojo žila-vostjo, da ravno našemu stanu velja izrek: „Pomagaj si sam in Bog ti bode pomagal". V to svrho smo bili z veseljem na delu našega društva. Kako je delovalo naše društvo? Po njegovem, da-si na videz neznatnem pokretu, prerokovati smemo mu boljšo bodočnost, bodočnost, katero v resnici zasluži.
Leto 1889. je preteklo, leto, ki je takoj ob zori gledalo na tožna in potrta srca avstrijskih narodov. Prežali glas iz Meyerlinga, da je 30. jan. za vselej zatisnil oči Njega visokost prestolonaslednik nadvojvoda Rudolf, pretresal nam je srca. Znano je vsakemu, da je o tej velikanskej nesreči naša država zaman iskala tolažila, da nas je potešil Njega veličanstvo presvitli cesar, ki je bil sam utehe najbolj potreben, z očetovsko ljubeznijo do svojih podložnikov preplutim srcem zahvaljeval se v tej pretožnej priliki ljubljenim avstrijskim narodom, da smo morali vsklikati: „V resnici, Bog čuva Avstrijo!" O preblagem pokojniku danes samo to, da ste zlasti „Veda" in „Umetnost" bridko zaplakali za svojim gojiteljem in ljubljencem. Društvo je napovedano sejo 7. febr. takoj zaključilo ter po tukajšnem okr. glavarstvu poslalo svojo sožalnico pred prestol Njega veličanstva.
Bilo je 14. maja ravno dvajset let, ko bi se lahko reklo posnemaje „Ilirijo oživljeno" našega prvega pesnika: Cesar Franc Jožef I. reče: „Šola vstan'!" „Šola v staj a, v z di ha: K do kliče na dan?" Spominjajoči se tega veselega dne praznovali smo 5. maja dvajsetletnico v društvenem izletu v Rimskih toplicah.
Pogubna nevihta bližala se je nad prosvetno in šolsko polje mile nam Avstrije leta 1888., ko je privihrala glasovita. lex — Liechtenstein. Naše društvo se je temu zakonu takoj postavilo v porob. Kako se je to leto obnašalo v tem oziru? Bilo je dosledno. Trezno je premišljevalo do sedaj obstoječi
zakon, trezno sodilo o napominjanem zakonu, poslušalo sodbo prijateljev in neprijateljev, naših smatralo dosedanji zakon kot prehod in sicer dober prehod s slabega na boljše, plodovitejše šolsko polje in potegovalo se zanj. Uvidevalo je, ako se zamenja ta zakon z Liechtenstein-ovim, zgodil se bode — prevrat, To so prevideli tudi trezno misleči možje, ki niso prav prijazni novi šoli. Kdo pa more odobravati prevrat, bodi-si na političnem ali drugem polju? Na tem stališču je bilo naše društvo in bode ostalo. Telegrafskim potom poslalo je zato zahvalnico drž. poslancu dr. Gregr-u, ki se je potegoval za novo šolo.
Znamenito za naše društvo je prvo glavno zborovanje „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v Ljubljani 22. in 23. aprila. S ponosom sme se imenovati naše društvo osnovateljem slovenske „Zaveze".
Društveniki učili smo se po raznih društvenih časopisih in iz raznovrstnih predavanj kakor: „Nekoliko črtic iz domače vzgoje v prostih Slovencih" (Iv. Stukelj), „Poročilo o Zavezinem zborovanju" (A. Gradišnik), „O okuliranju dreves" (A. Petriček), „Nekaj mislij o nadaljevalnem izobraževanju ljudskih učiteljev" (A. Gnus), „Srce", učni poskus iz soma-tologije (A. Brezovnik).
Tako so se vadili in učili društveni člani in pred vsem vzbujali in gojili stanovsko zavednost. K sklepu izražam še jednokrat nado. da bode naše društvo raslo, cvelo in obilen sad rodilo! V to nam poinozi Bog!
V prvi letošnji skupščini sestavilo se je novo vodstvo iz nastopnih gospodov: Anton Brezovnik, predsednik, Anton Petriček, podpredsednik, A. Kregar, blagajnik, Iv. Stukelj, tajnik, Jos. Stritar, pevovodja, Ar. Gradišnik in Valent. Jarc odbornik. — Z ljubkim pozdravom vošči nam novoizvoljeni predsednik, kije že poprej kot tak deloval, veselo novo leto. Pozivlje nas na vztrajno delo, ter naj se pripravljamo, da z očetovskim veseljem vsprejmemo svoje malo, a krepko in prisrčno dete „Zavezo," ki nas pride letos o binkoštih obiskat. Obvešča nas, da bode 19. maja 1.1. ravno dvajset let, karseje i>orodilo naše društvo, ki je vživalo v dvajsetih letih dobre in slabe čase, vesela in nevesela trenotja. Le sladki spomini izza njegovega življenja naj slade trudoljubje vsem društ-venikom. — Izbravši si nekaterih strokovnih časopisov v naročbo, izvolivši overovatelje društvenih
računov in slavnostni odbor gg.: Petriček (predsednik), šah (tajnik), Brezovnik, Brinar, Gnus, Kregar, Stritar, Stukelj, izrekli smo po g. Brinar-ju prisrčno in zasluženo zahvalo dosedanjemu, predsedniku gospodu Petričeku, ki je z opravičenimi razlogi odklonil volitev za predsednika, katero je opravljal vestno, požrtvovalno in častno.
Kako mi kalno bode letošnje delo v našem društvu! Dragi bratje, ne cepimo si moči j, združuj-mo jih, razdelujmo si pa težavno učiteljsko breme na razne namene in — zmagali hodemo vse težave! Bodimo trdi, jekleni v značaju, navdušeni, resni, premišljeni , pridni in vztrajni pri svojem delu, zgradimo si na svojo roko krasno duševno poslopje na slov. šolskem polju ter ga čuvajmo zvesto in če treba tudi stanovitno branimo. — Bog in narod!
"	Streljak.
Iz slovenjgraškega okraja. Ker se na 27.
dan meseca decembra napovedan zbor zaradi preslabe vdeležbe, ni otvoril zborovalo je slovenjgraškoučiteljsko društvo dne 31. decembra t. 1. Toda tudi starega leta dan je bila komaj dobra polovica udov navzoča in res čudno je, da se najbližjim najraje pripeti, da ne pridejo. — Morda pa vendar ne, da bi se za vse drugo preje dobil čas, nego za stanovski interes? Učitelj med učitelje, potem še le drugam! Upajmo, da bo v prihodnje bolje.
Na dnevnem redu bila je mej drugim tudi volitev novega odbora za leto 1890, ki je imela nastopen izid: G. ravnatelj Jožef Barie, načelnik, g. Fr. Vrečko, njegov namestnik in zajedno denarničar, g. Tinče Runovc pa zapisnikar. G. Barle zahvaljuje se na izkazanem mu zaupanju obljubujoč, da bode z vsemi močmi delal za društvo ter želeč, da bi se dozdanja malomarnost popustila in vdeležitev društvenih zborovanj postala mnogobrojnejša. Sicer bi vtegnilo še tudi drugim srce upadati in nazadnje še
celo društvo prenehati, kar pa bi gotovo ne bilo uči-teljstvu v okraju na čast. Z ozirom na dopis direk-torija „zaveze slov. učit. društev" z dne 9. dec. 1889. št.v. 54, ki se sedaj prečita, voli se za poročevalca dinštvenih zadev g. Vrečko; oziroma na revizijo učiteljskih plač pa so splošno predlaga, da g. Šmid j)o svojih okoliščinah sestavi peticijo, kojo bo društvo na višje mesto oddalo proseč, naj bi se vse dosedaj v IV. plač. vrsti nahajajoče se šole pomaknile v višjo plačilno vrsto, kar bi našim slabim razmeram vsaj nekoliko opomoglo, kajti v tem okraju je življenje v vsakem obziru tako dragotno kakor le kje na Gornj ein-Štaj arj u.
G. načelnik je potem navajal svoja mnenja o nameravanem stalnem nastavljanju šolskih nadzornikov, v čemur so mu vsi navzoči pritrjevali. Za tem pa je še razvijal svoja načela o analizovanju stavkov.
Konečno je priporočal g. Vrečko, naj bi si učitelji pri vsakej šoli skupno naročili graško „Pädag. Zeitschrift," da bi se seznanili tudi s zadevami nemških tovarišev, s kojimi nas ne le stanovske, ampak tudi deželske razmere vežejo. Na dalje je toplo priporočal, da si v s a k i učitelj zase naroči „Popotnik-a" ter ga vsestransko podpira. Priporočal je tudi naročbo na „Zvon" event. „Dom in Svet", na gospodarski list „Kmetovalec" s prilogo „Vrtnar" ter pristop k Mohorjevi družbi, koja ima namen, mej slovenskim ljudstvom razširjati dobre poučne in zabavne knjige, iu je toraj vsakega slovenskega učitelja častna dolžnost, jo kolikor mogoče podpirati. Po razgovoru o nekojih tukajšnjih šolskih razmer iu učiteljskih težnjah vošči g. načelnik navzočemu gosp. c. kr. šol. nadzorniku, ki se za naše društvo toli vrlo briga in ga podpira, kakor tudi vsem udom srečno in veselo novo leto. Izrekel je tudi željo, da bi bilo isto prav srečno za šolo in učitelje, — v kar pomozi Bog in stanovska zavednost!	V.

Dopisi in
V Pragi dne 29. prosinca 1890. (Izvirni dopis.) V minolih počitnicah imelo je češko uči-teljstvo po nekoliko letih zopet enkrat veliko konfe-rencijo v Pragu, pri katerih so bili vsi češki okraji našega kraljestva po svojih odposlancih zastopani. Konterencije vodil je nadučitelj Jos. Fuksa z Vinogradov (v Pragi), mož trde volje, izbornega takta in preglednega ter globokega pedagogiškega znanja, — vlado pa so zastopali nekateri člani deželnega šolskega sveta. O predmetih, razpravah in sklepih ovih kon-ferencij izide sicer posebna knjižica, katero izda vinogradsko društvo „Komensky", kateremu je predsednik g. Fuksa; ali ker se je tu razpravljalo tudi o predmetu toli važnem, da spremeni, ako se provede, učni načrt 1. na učiteljiščih in po njem 2. tudi pod-
ruge vesti.
učevanje na osobnih šolah in to ne samo na Češkem in Moravskem, ampak primerno tudi v ostalih avstrijskih deželah, tedaj tudi pri Vas Slovencih: hočem torej o tem poročati Vašemu učiteljstvu, da bi se za časa s stvarjo seznanilo, pri zborovanjih o njej razpravljalo, svojim krajevnim razmeram in potrebam primerno uredilo ter na ta način popolnoma pripravljeno bilo, ako se bodo morebiti vršile podobne konferencije v Gradcu, Ljubljani in drugod.
Predmet ta je sledeči: „Poduk o gospodarstvu v vseh njegovih oddelih na osnovnih šolah."
Ker je baš te clni podalo gospodarsko društvo černokosteleško prošnjo deželnemu zboru za ustanovitev nadaljevalnih gospodarskih šol in ker se sploh
v vsem narodu češkem cesto ozivajo glasi, naj bi se zadovoljilo potrebi, mladino že v osnovnih šolah izobraževati v naukih gospodarskih, ne ostane sklep učiteljske konferencije brez posledic in stori se tedaj gotovo v kratkem v izobraževanju naše mladine velik korak naprej.
Občne razmere so sedaj ine, nego so bile pred tridesetimi da ne rečem pred petdesetimi leti! Vse hiti v sedanji dobi z velikimi koraki naprej in kdor se zakasni, je izgubljen. Napenjajo se na vseh straneh vse moči, da bi drug drugemu bil kos, potrebe ra-sejo in množe se tako rekoč vsakega dne, s kratka, živimo v dobi do cela drugačni, v dobi, v kateri celi narodi skušajo drug drugega prehiteti. Komur je tedaj mar blagor svojega naroda, mora tudi nehote z zahtevami nove dobe računiti.
Temelj vsega narodnega gospodarstva je gotovo poljedelstvo. Kmet je prvi izdelatelj (producent) in ob enem tudi trgovec. Časi so že davno rninoli, ko je kmetu zadoščalo, toliko iz zemlje pridelati, da je sebe in svojce nasitil in z ostankom plačal neznaten davek. Sedaj je to drugače; sedaj mora kmet na zemlji več za davek pridelati, nego za svojo hišo potrebuje, in če tega ne more in ne zna, proda se mu kmetija v eksekuciji tudi pod njeno ceno in vrednostjo, na njegovo mesto naseli se drug, ki umi ne le polje spretnejše obdelavati, temveč tudi varčnejšim biti, a takov je često — tujec. On pregleda in pretubta brzo ves položaj v občini, kupi v kratki dobi drugo zadolženo posestvo in ako ne sam, pripomore k njemu vsaj inemu svojemu rojaku, oba privabita za sabo tretjega in tako je konečno za 10—15 let vsa občina v tujih rokah. Da bi torej rodoljub — in rodoljub mora pač biti vsak učitelj — odvrnil od svojega naroda popolno propast, t. j. njegovo smrt, mora vse moči napeti in na to delovati, da bi narod 1. privadil se varčnosti in 2. da bi njegov po številu in imetku glavni član, namreč kmet, pridobil si že v šoli boljše izobraženosti, nego si je nje do sedaj prisvojiti mogel.
Vemo sicer vsi predobro, da šola sama ne more delati čudežev in da morajo njeno delovanje dopolnjevati še drugi činitelji, med katerimi je najznamenitejši literatura; vendar šola tudi ne živi sama sebi, in čemur se tedaj mladež v njej nauči, ne uči se za šolo, temveč za svojo bodočnost. Šola tedaj ne more podati popolne vzgoje in izobražbe, toda more in ima po možnosti zasnovati temelj k daljšemu vzgo-jevanju in izobraževanju. Ne more li tedaj učitelj, v tej kratki dobi, ki je vzgojevanju in izobraževanju otrok odmerjena, vsega najpotrebnejšega vcepiti v srce in glavo nežnjega otroka, ipak more v njem toliko ljubezni do vsega dobrega in toliko hrepenenja po znanju vcepiti, da oboje — tam ljubezen in tu hrepenenje — v njem se toli trdo vkorenini, da z otroka vzrastli mladeneč in deklica sama se trudita, izobraževati se dalje. Vsak psiholog — in to ima
zopet biti sleherni učitelj — dobro ve, da marsikdaj jedna sama misel, ki se je raz katedra mladini goreče naglašala, mogočno vpliva na duh mladih poslušalcev ter potem, ko iskra vzbudi v srčecu navdušenost, katera planiti v njem vstrajno do tega trenutka, ko prestane biti srce starčkovo ali starkino k večnemu počitku.
Ako se ima tedaj mladina tudi v gospodarstvu podučevati, ne more seveda zahtevati, da bi se v vseh strokah korenito izobrazila; za to so gospodarske akademije in tudi v teh ne da se pridobiti absolutno popolna izurjenost; kajti tudi v teh je poduk ponajveč le teoretičen, v manjšem obsegu praktičen, t. j. po izkušenosti. Vendar temelj k gospodarski izobraženosti mora se že na osnovnih šolah položiti in to primerno precej širok in utrjen temelj. V dvanajstem in trinajstem letu more vsak otrok — ako ni ravno slabega uma — točno čitati in to, kar čita, razumeti. Cesar zlahka ne razumi, to mu pojasni učitelj ter razprede govor o stvari dalje poleg tega, kar je v knjigi. Ako se uvede v šole gospodarska čitanka, kakoršno je konferencija češkega učiteljstva lani nasvetovala, da se otroku s tem v roke gospodarski evangelij, ki bode bodočemu gospo-daiju in gospodinji najzvestejši svetovalec v njiju vsakdanjih potrebah.
Otroku v 12—14 letih more se o gospodarstvu že prav mnogo in tako povedati, da to njegov duh tudi lahko prebavi. Zakaj bi se mu ne moglo razumljivo in ob enem tudi precej natanko razložiti, iz česa obstoji plodovita zemlja, kaj je mrtva zemlja in kako se da za rabo oživiti? iz katerih tvarin obstoji rastlina, posebno ova, katero gojimo na polju in travniku, in kake tvarine imajo torej biti v zemlji, da more iz njih dobivati rastlina potrebne hrane? kaj in čemu je gnoj in kako si ga najugodnejše ohranjujemo in razmnožujemo, kako ima tedaj biti urejeno vsako gnojišče ? kako imamo pripraviti polje, da bi bilo kar najplodovitejše? Dalje: kako imamo vzgajati živino tega in onega plemena, da bi bila zdrava ter krepko rasla? kako ravnati z drobnico? in sploh kako ima biti vsa gospodarjeva domačnost urejena, da bi jedno z drugim lepo se ujemalo, vzajemno podpiralo ter nič po nepotrebnem ne potratilo ? itd. itd. Tudi o sadjarstvu se more otroku mnogo novega povedati. Kjer je vinski kraj, bil bi poduk o vinarstvu obširnejši. V Ptuju n. pr. mogla bi se osnovati nadaljevalna šola vinarska. — Kjer so planine, posvetila naj bi se posebna marljivost planinskemu gospodarstvu, osobito pa bi se gledalo na pripravo sira.
Osnovno šolo obiskujejo sicer večinoma otroci) katerih roditelji so gospodarji; vendar gospodarske stvari ima razumeti tudi rokodelec, da tudi trgovec. Več ali manj suče se vsak drug stan okoli kmet-skega stanu in čim več bo zanimanje za gospodarske stvari v širših krogih probujeno, tem boljše se mu bode godilo. Da, pravim, že vedi na ljubo imelo bi
se na naših srednjih šolah toliko o gospodarstu predavati, da hi tako mnog učenjak ne bil dovršen ignorant v stvareh, katere vedno videti in ob katere se vsak hip spodtakniti mora. Est modus in rebus: vse se lahko zgodi in praša se le: na kak način? Odgovor ne bil bi tako težek, ali za voljo, za dobro voljo bi prosili!
Poduk o gospodarstvu na osnovnih šolah da se na Češkem in Moravskem dobro provesti. Tu so razmere take, da kmet ne potrebuje svojega 12—14-letnega sinčka (ali hčerke) pri svojem gospodarstvu. Ima namreč tu vsaka občina svoj pašnik, kjer pase kravar krave, volar vole in nekod tudi kožar koze; ni tedaj kmetu treba svojih otrok siliti, da hi mu pasli živino. Vedlo bi me daleč, ako bi hotel o domačih gospodarštvenih razmerah našega velikega, srednjega in manjšega kmeta tu podrobno razpravljati, ter samo omenjam, da na Polabskem, kjer je poljedelstvo v najlepšem cvetu in kjer imajo kmeti skupne svoje tovarne na sladkor, pivovare in škro-barne (tovarne na škrob ali štirko), kmet ne rabi svojega sina do 16. leta pri težavnejših delih svojega gospodarstva; v dokaz Vam bodi baš omenjena prošnja černokosteleškega gospodarskega društva, da bi se ustanovile nadaljevalne gospodarske šole, v katere bi vsi nekoliko imovitnejši gospodarji pošiljali svoje sinove. Ker so krajevne in sploh deželne razmere na Slovenskem drugačne nego ua Češkem in Moravskem, moral bi se tudi poduk o gospodarstvu na osnovnih šolah tem razmeram prikladno urediti.
O tej priložnosti dovoljujem si opomniti, da bi si vodstvo družbe sv. Mohorja pridobilo velikih zaslug za slovenski narod, ako bi vsako leto izdalo knjigo o kaki stroki gospodarstva, dokler ne bi vsi nauki o njem bili izčrpani. Morale bi se knjige vsekako popularno in v vsakem ozira korenito in strokovnjaško pisati in z ilustracijami pojasniti, da bi bila vsa tvarina dobro predelana. Ako je že družba kaj o naukih gospodarskih izdala, moglo bi se to ponatisniti in dopolniti. Ljubimo svoj narod, izobra-žujoč ga vsestransko, da ne bi bil sluga tujim narodom ! — Kmetski stan pa je jedro narodovo; k temu stanu tedaj obračajmo vso pozornost, njega čuvajmo in krepko podpirajmo v njegovi moči in
čilosti; kajti kedar on ginoti začne, ginol bode ves narod!--Jan Lego.
Osebne vesti. Mej c. kr. okr. glavarji na Kranjskem, ki so ob jednem predsedniki c. kr. okr. šolsk. svetov, vršile so se znatne premembe. Premeščen je namreč na svojo prošnjo okr. glavar markiz Gozzani iz Črnomlja v Postojino, okr. glavar dr. M. Gstettenhofer iz Logatca v Kranj, c. kr. vladni tajnik, dr. Ludovik Thoman pl. Montalmar pa je imenovan okr. glavarjem za Kočevje. Vodstvo okr. glavarstva Logaškega izročeno je novo imenovanemu vladnemu tajniku Gustavu del Cott-u, vodstvo okraju, glavarstva Črnomeljskega pa novoimenovanemu vladnemu tajniku g. dr. Fr. llinterlechner-ju.
(Presvi tli cesar) podaril je krajnemu šolskemu svetu v Sromljah za šolske namene 100 gld.
(„Kam pridemo!") Pod tem zaglavjem beremo v 4. štev. dr. Mahnič-eve „Soče" članek, kije naperjen proti sedanji šoli in učiteljstvu goriškemu i. e. slovenskemu, in kateri presega vse, kar smo brali kedaj o tej zadevi v kakem slovanskem listu. Zal da nismo pravočasno zapazili tega od „krščanske ljubezni" narekovanega dr. Mahnič-evega proizvoda nesramnega zaničevanja učiteljskega stanu in da nam prostor ne dopušča, odgovoriti, mu vže v današnji številki. Hočemo pa to storiti obširno in odločno prihodnjič.
(Davorin Trstenjak f.) Dne 3. t. m. umrl je po daljši bolezni v Starem trgu pri Slovenjgradcu tamošnji nadžupnik in slovenski pisatelj, veleč. gosp. D a v or i n T rste n j a k v 73. letu svoje dobe. Panj k i bil je kot učenjak (jezikoslovec in zgodovinar) znan daleč čez domače meje in je bil v zvezi z učenjaki cele Evrope. — Domovina naša zgubila je ž njim najodličnejega prvaka narodnega našega preporoda, ki si je z svojim neumornim delovanjem na narodnem polju stekel toliko zaslug, da hode njegovo ime češčeno, dokler bode Slovencev na svetu! Lahka mu žemljica! Večna slava Davorinu Trstenjak-u!
(Umrl) je v soboto 25. m. m. v Opavi v 56. letu svoje dobe g. dr. Jos. Mich, c. kr. šolski svetovalec in ravnatelj učit. izoliraževališča v Opavi, znan po svojih knjigah pedagogiške vsebine. N. v m. p.
--
Raznoternosti.
[Mastne (?) plače] imajo učitelji v Južno-tirolskem, kjer je po službenem izkazu nad 100 učiteljev, od katerih dobi samo 12 plačo od 350 gld.
[Največjo knjižnico] ima mesto Pariz. — V njej je nad 2,000.000 zvezkov. — Britiški muzej ima kjižnico, ki sodržuje 1,000.000 zvezkov, mona-kovska šteje 800.000, berolinska 700.000, draždanska 500.000, bečka 300.000 zvezkov.
[Gluhonemi v Ogrske j.] Ob času poslednjega štetja bilo je v Ogrskej 19.874 (10.589 moških in 9285 ženskih) gluhonemih. Izmed teh zna jih čitati in pisati 870, samo čitati 108; ni čitati, ni pisati ne zna jih 18.896. Vsega skupaj bilo je tačas v Ogrskej 499.898 ljudi (namreč otrok) ki niso znali govoriti.
[Potujoči šolski voz.] Kakor pišejo novine, napravili so v Rusiji železniški šolski voz, ki ima
sobo za učitelja, jedno šolsko sobo in jedno sobico za knjižnico. Razven tega je voz preskrbljen še z vsemi drugimi potrebščinami. Namenjen je za transkaspijsko železnico, in sicer za take kraje, kjer nimajo šole. Ta šol. voz ostal bode najednem kraju, dokler bode potreba.
[Blagotvori t elj nos t v P e t r og r a d u.] Glavno mesto Rusije ima 728 blagotvoriteljnih zavodov in društev, katere izdajejo vsakoletno okolo 7,600.000 rubljev na dobrodelne namene. Od tega pripada na podpore v gotovini 453.000 r., na sirotišča 1,150.600 r.,
na zavetišča 2,224.000 r., na brezplačna stanovanja 122.600, na prenočišča 7.000, na ljudske kuhinje 47.000 r., na šole 1.137.000 r., na bolnišnice 2,500.000 rabljev. Imetje vseh blagotvoriteljnih zavodov v Pe-trogradu znaša preko 60 milijonov rabljev.
[Na osnovanje zavetišča] za nravstveno zanemarjena dekleta v Galiciji daroval je knez Aleksander Lubomierski l milijon frankov. Poprej je vže ta človekoljub daroval 2 mil. fr. v osnovanje sirotišča za fante.

Listnica.
Prof. H. Sch. v B. : Srčna hvala. Pride pri hodnjič na vrsto. Iskren pozdrav! — J. Z. v V. P'.: Premalo obče zanimivimo, ker prelokalno. Prosimo kaj dragega! — P. M. v O.: Hvala da ste nas opozorili 1 Le nadaljujte. — F. S. v H.: Vaša misel je izražena vže v članku „za nagrado" v 1. in 2. „Pop." številki. — Da bi se stvar, katero v pismu omenjate, kmalu poravnala, bilo bi nam zelo ljubo. — P. M. v M.: Prosimo, potrpite; odpišemo Vam, kakor nam bo najprej mogoče. — Tekmovalec na Slovenskem: Le potrpite; vse o svojem času! — A. L. v K.: Pride nekoliko okrajšano prihodnjič.
Oglasite se večkrat! — J. F. v Lj. in M. S. v Si. V.: Prihodnjič. Pozdrav. — J. C. v Št. J.: To pot ni bilo mogoče, ker nam je gradivo preveč naraslo. Lepa hvala!
Današnjo Številko smo poslali le Se predplačni-kom in starim naročnikom. Vendar pa lahko z dosedanjimi Številkami postrežemo Se novim naročnikom, ako se v kratkem oglasijo.
Imamo Se tudi nekaj iztisov Pop, koledarja zu. 1890. 1. Kdor ga Se nima in gi želi, naj se kmalu oglasi, preden nam poide. Cena mu je 7 gld. 25 kr.
St. 25 III
„Kateri gosvodov tovarišev na jednoraz-rednici bi bil voljen z menoj v službi menjati ?"
Šmiliel pri Mozirju.	M. Zdolšek.
Razpisi natečajev.
Učiteljske službe.
V Št. Lenartskem šolskem okraju se umeščajo: aj nadučiteljska event. učiteljska služba na tri-razredni ljudski šoli pri Sv. Trojici v Slov. goricah z dohodki Iti. plačilnega razreda in prostim stanovanjem; b) učiteljska služba na trirazredni ljudski šoli pri Sv. Barbari blizo Vurberga z dohodki IV. plačilnega razreda ; ej podučiteljski službi na trirazrednih ljudskih šolah pri St. Jurju in Sv. Rupertu v Slov. goricah z dohodki IV. plač. razreda in prostim stanovanjem.
Prosilci naj svoje redno obložene prošnje, glede nadučiteljskega mesta z dokazom sposobnosti za podučevanje v katoliškem veronauku, vložijo predpisanim potom do konca meseca svečana t. I. pri dotičnem krajnem šolskem svetu.
Okrajni šolski svet pri Sv. Lenartu," dne 1. svečana 1890.
Predsednik: Hein s. r.
St TT	Učiteljska služba
na trirazredni ljudski šoli v Črešnovcu z dohodki IV. plačilnega razreda je izpraznjena.
Prosilci naj svoje prošnje predpisanim potom vložijo do. 25. svečana t. I. pri krajnem šolskem svetu v Črešnovcu, pošta Slov. Bistrica.
Okrajni šolski svet v Slov. Bistrici dne 3. svečana 1890.
Predsednik: Hein s. r.
[HjlnfOG^G^üii^lLiinJUirüliü^LJiN'iiN^rtJl^Ln^l^Lnr^lJirUL^ni^ßJ^irJfal
P	Pri upravništvu „Popotnika" v	j|
Mariboru, Reiserstrasse št. 8, ali v tis-	isi
karni sv. Cirila, Koroške ulice št. 5, se	ij
dobiva:	gj
Marka Fabija Kvintilijana	g]
I govorniški povili.	|
ia	Prevel, uvod in komentar	a
d	spisal	|j
gj	Franc Breznik,	i
l|j	c. kr. profesor v Rudolfovem.	|f]
Cena 60 kr.,' po pošti 5 kr. več.
Vsebina. I. Nekaj o pravorečju našega jezika s posebnim ozirom na ljudskošolske potrebe. I. (y). — II. O vprašanju pri pouku. (Konec.) (Fr. Vrečko.) — III. O lepoznanstvu. (Dalje.) (J. Klemenčič.) — IV. Slovstvo. (Knjige „Matice slovenske". „Fizika".) — V. Društveni vestnik. — VI. Dopisi in drage vesti. — VII. Raznoternosti. — VIII. Listnica. — XI. Razpisi natečajev in Inserati.
Tisk tiskarne sv. Cirila v Maribora. (Odgov. J. Otorepec.)