ŠTEVILKA 7. JULIJ 1924 LETNIK II. GLASILO ŽENSKIH DRUŠTEV V JULIJSKI KRAJINI VSEBINA 7. ŠTEVILKE: OBRAZI IN DUŠE. XIII. - ANTONIJA SLAVIKOVA. (P.)........Stran 145 VALERIJA, HČI CESARJA DIJOKLECIJANA. - (Ivan Zoreč). — (Konec). . . „147 MLADA LETA PAVLINE PAJKOVE. - (Dr. Joža Glonar). - (Nadaljevanje). „ 150 KO JE ŠLA MLADA DAMA V DRUGI MESEC. - (Fr. Milčinski)..... „153 MATI IM OTROK. - (Anica Lebarjeva).............. „ 155 O MLADI LJUBEZNI. - (Dr. France Debevec)............ „156 SKUPŠČINA NARODNEGA ŽENSKEGA SAVEZA KRALJ. SHS V SARAJEVU (Alojzija Šlebijeva)..................... „ 160 PRED TOVARNO. — Pesem. — (Fr., Ločniškar.)........... „ 162 f DR. NADA SLAVIKOVA. - (U.)................ „ 163 IZVESTJA: Za našo deco. — Po ženskem svetu. — Gospodinjstvo. — Društvena poročila. — Higijena. — Kuhinja. — Razgovcri (v prilogi.) — Listnica uredništva (v prilogi.)....................165, 166, 167, 168. — PRILOGA. UREDNICA : P A V L A HOČEVARJEVA. ŽENSKI SVET izhaja prve dni vsake9a meseca. - Za Jugoslavijo letna _________________________naročnina: Din. 48, s krojno prilogo: Din. 60; polletna: Din. 24, s krojno prilogo : Din. 30. — Naročila in naročnino je nasloviti na upravo »Ženskega Sveta", Ljubljana, Karlovska cesta 20. - Uredništvo in uprava: Trst, posta centrale, poštni predal štev. 384. — Odgovorna urednica: C. E. Godinova. — Izdaja „Zensko dobrodelno udruženje v Trstu". — Tiska »Tiskarna Edinost" v Trstu, Via S. Francesco 20. KNJIGARNA - PAPIRNICA - KNJIGOVEZNICA J. ŠTOKA TRST VIA MILANO ŠTEV. 37 ima v zalogi na debelo in drobno vse pisarniške potrebščine za šole, občinske, župne in odvetniške urade, kakor tudi vsakovrstne slovenske knjige, muzika-lije, molitvenike itd. — Izvršuje vsakovrstna knjigovezniška dela. Izvršuje vsakovrstne pečate in tiskovine. P. n. sodnijam naznanja, da sprejema In izvršuje vezanje zemlje-knjižnih in bančnih knjig tudi v urad. prostorih v mestu in tudi na deželi. Pomisli vendar predno izdal trdo zasluženi denar E T Zato si pred nakupom oglej BOGATO ZALOGO vsakovrstnega pohištva iz dobroznane domače tovarne ANTON BREŠČAK = GORICA = Via Carducci 14 (prej Gosposka ulica) PODRUŽNICA Ljubljanske kredit, banke v Gorici Corso Verdi „Trgovski Dom" TELEFON ŠTEV. 50. ¦ Brzojavni naslov: LJUBLJANSKA BANKA. ¦ Deln.glavn in rezerve: CENTRALA: LJUBLJANA Dinarjev 60 milijonov. PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Črnomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, Ptuj, Sarajevo, Split, Trst Obrestuje vloge na knjižice po 4Vi°/o. Na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Nakup in prodaja vsakovrstnega tujega denarja. — Izvršuje vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantnejše. — Uradne ure za občinstvo od 8'/i — 12 in od 3 *— 5. Ob sobotah popoldne, nedeljah in praznikih zaprto. ŽENSKI SVET Obrazi in duše. XIII. Antonija Slavikova. Mati, katere srce je prebodeno s sedmerimi meči; žena, katere duša je silnejša od telesa . .. Na dan 56. svojega godu je stala na vrtu, nad prisojnim zidom sredi bujnega grmovja in cvetočih rož. Temna ji je bila obleka, temnejši izraz lica, še temnejša njena misel, ki se je odražala v otopelem pogledu iz-plakanih oči. . . Tam pod zidom, skozi težka vrtna vrata so nosili venec za vencem, same bele rože, sami nageljni in lilije, sami beli trakovi z zlatimi napisi. Za njimi pa so nesli krsto, peljali jo po beli cesti, vedno dalj od nje, od njenega objema, od njenega srca in telesa,., jadna mati, že tretjič je doživela svoj veliki petek... že tretja hčerka ji je odšla po tej poti: Vlasta, Slavica, Nada. Vse tri mlade, nadebudne, stoječe tik pred vrati življenja. Komaj so se jim odprla napol, že so se jim zaprla za vedno. . . In ona, mati sedem žalosti, je živela vse to. Njena ljubeča roka, ki je nekoč v najslajši materinski sreči povijala nežna telesca in jim izvabljala z ličic prvi smehljaj; ona njena skrbna roka, ki je ponosno vodila hčerke po življenjski poti do visoke strokovne izobrazbe, ona njena jadna roka jim je neumorno stregla, ko je venela njih svežost in pojemala njih življenjska sila, pa je naposled s smrtno onemoglostjo pogladila ledeno ročico svoje mrtve hčerke. . . Kdo more v polni meri pojmiti vso grozno tajno in bol njenega materinstva... „ * * Baš letos poteka štirideseto leto, odkar je stopila Antonija Lavrenčič-Slavikova v javno narodno življenje, ki je bilo takrat šele v povojih. Ona in Marica Nadlišek-Bartolova sta na Jenkovem slavlju istega dne deklamirali „Staro Bolgarko", prva v Trstu, druga v Vipavi. Ti dve in Karla Grmek-Ponikvarjeva so bile prve tukajšnje Slovenke, ki so zavestno čutile kulturno dolžnost žene ter se udejstvovale na vseh takrat dostopnih prosvetnih poljih. Od veselične deklamatorice, pevke in igralke se je nadaljevala pot Antonije Slavikove globoko v narodno in socialno življenje. Se kot mlada učiteljica je pošiljala v primorske liste članke, v katerih se je z moško STRAN 146. ŽENSKI SVET LETNIK II. odločnostjo zavzemala za ohranitev našega narodnega življa. Kot dobra žena in požrtvovalna mati je pozneje razširila svoj ožji delokrog preko rodbinskega praga: o mnogih naših kulturnih in dobrotvornih društvih se požrtvovalno udejstvujejo njene bogate sposobnosti. Pravo njeno javno delo se je začelo med vojno. Vso veličino njenega neumornega prizadevanja poznajo zlasti oni neštevilni ranjenci in ujetniki, ki so dobivali od nje pomoč pod okriljem »Rdečega Križa". Po vojni je posvetila vse svoje sile zaščiti osirotele dece in vdovam. Preko njenih rok prejema nešteto sirot obleke, nebroj vdov denarne prispevke; odraslim sirotam pa preskrbuje mesta po zavodih ali pri obrtnikih. Vse se obrača nanjo, vse išče pri njej nasveta in pomoči. Poleg »Organizacije udov in sirot" ji je najbolj pri srcu „Žensko dobrodelno udruženje"; s plemenitim čuvstvovanjem in z obsežnim duševnim obzorjem vodi društvo po visokih človekoljubnih in kulturnih smernicah. Tudi „Ženska podružnica Šolskega društva" ima v njej najmarlji-.vejšo delavko. Kdor pozna delo v naših dobrotvornih društvih, ki se vzdržuje/o le s članarino in prostovoljnimi prispevki, razume, da more v njih delati le ona, ki se ne straši nebrojnih potov, prošenj in besed. * * * Antonija Slavikova je žena v polnem pomenu besede: kot soproga veleuglednega javnega delavca živi ž njim v najlepšem medsebojnem izpopolnjevanju. V marsikaterem političnem boju se trese za njegovo življenje, iz ust pa ji prihaja le trezna in bodrilna beseda. Kot vzorna mati šesteri deci je vživala vse sladkosti in vse bolesti ženske duše ; poleg tega pa si je znala priboriti vedno čas in moč, da tudi v socialnem življenju izvršuje širjo žensko misijo. Njena blaga duša je izgubila že toliko, ne more pa izgubiti vsega, zakaj preobsežna je njena vsebina. Nestevilna naša bedna deca čaka danes na njo, na skupno mater svojo, ter jo prosi, naj se zopet vrne med njo. Njeno sodelavke pa zro vanjo še z večjim zaupanjem, zakaj uverjene so, da se bo njena tako bridko preizkušena duša še z večjim razumevanjem udejstvovala na polju narodnega in socialnega materinstva. S sedmerimi meči je prebodeno njeno srce, toda duša ji je silnejša od telesa,.. Še bo iskala utehe; iskala jo bo tam, kjer bo mogla deliti dobroto in pomoč, kjer bo bodrila druge v tugi, čeprav sama omaguje pod njo. Še žive žene z dušo majke Jugovičev ... P. ©©©©S® LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 147. Valerija, hči cesarja Dijoklecijana. (Ivan Zorec) (Osnutek zgodovinskega romana.) (Konec.) Viharna in nesrečna je bila tudi vsa nadaljna pot ladji, ki je nosila cesarski begunki. Ko sta Priska in Valerija po dolgem in mučnem jadranju stopili v živahnem Solunu na kopna tla, se nista še dobro oddehnili, pa sta videli, da ju poveljnik ladje skrivoma zasleduje po svodih ogleduhih. S pomočjo kristjanov sta mu ubežali na Kreto, kjer pa je bil že znan njiju beg iz Aspalata in so ju cesarski uradniki nemirno iskali. Bežali sta v Atene, skrivali sta se v Korintu in v strahu in skrbeh sta petnajst mesecev begali po raznih krajih, trpeč veliko pomanjkanje in ponižanje. Nazadnje sta se vrnili v Solun in tami so ju cesarski ljudje spoznali in zgrabili. Preprosto in ubožno življenje jima je čisto zlomilo moč in pred cesarskim namestnikom Severom Licinijem, ki ju je pestil, se nista prav nič več zatajevali. «Rimljanki sva in iz družine cesarja Gaja Avrelija Valerija Dijoklecijana, — kaj hočeš, zakaj naju nadleguješ?« se je pritožila Priska. «Kristjanki sta in cesarju sta pobegnili, da bi zoper njega ščuvali naza-rence,» ju je tožil namestnik. «Ne tajiva svoje vere,» «Torej nista Rimljanki.» «Sva in zahtevava zase pravico svobodnih rimskih državljanov.« «Kristjani nimajo državljanskih pravic« «Potlej zahtevava, da naju pošlješ v Aspalat pred cesarja, — samo on nama sme soditi,« se je ustrašila Priska. Namestnik pa se je zaničljivo smehljal in je odgovoril: «Cesar je po vsej državi poslal ukaz, naj vaju zadene sodba, kjerkoli vaju kdo zasači.« Prisko so obsule solze. «Sodi torej!« je odločno rekla Valerija, ki je ves čas trdovratno molčala in mislila na zvestega Gaja in tiste mehke trenotke ob slovesu. Pa namestnik je zmajal z glavo in suho rekel: Najprej morata bogu Eskulapu darovati spravno daritev, tako se glasi ukaz. Potlej vaju sodim zaradi upora sam ali pa vaju pošljem cesarju, da vama sodi po starih postavah, ki gredo družinskemu očetu!« «Lažnivim bogom ne bova darovali!« je zavpila Valerija. Licinij je pomignil vojakom in si v strahu pred jezo' božjo zakril obraz. «Zaradi bogokletja vaju bom sodil posebej!« je potlej jezno rekel. Vojaki so ju zgrabili in ju pehnili v temno, vlažno ječo. V ječi sta prestajali neznanske muke. Zaprti sta bili med surovimi razbojniki, ki so s hudobno naslado žalili njiju sramežljivost. Več dni po vrsti ju je namestnik zaslišaval in silil, da bi darovali pest kadila na žrtvenik poganskega boga. STRAN 148. ŽENSKI SVET LETNIK II. Gospe pa se nista vdali, molili sta in si želeli smrti, ker sta vedeli, de jima ni rešitve. Bolj ustrašili kakor razveselili sta se, ko sta ob zasliševanju pred namestnikom naenkrat stopila pred njiju — Flavij in Gaj. Flavija je pekla zavest krivde. Trudil se je na vse načine, da bi ju pregovoril. «Tako darujta, kakor sta darovali v Aspalatu,« jima je svetoval navidezno vdanost do bogov. Priska pa je odločno rekla: «Pofdi in povej cesarju, da nisva hoteli grešiti zoper svojega Boga, pojdi in povej, da sva cesarju odpustili tudi te zadnje muke in da sva molili zanj!» Valerija pa je rekla Flaviju: «Tudi tebi odpuščava vse. Vrni se in ko boš gledal kip božiče Prozer-pine, se spomni, da kleči tista, ki je nosila njene poteze, pred večnim Bogom in ga prosi milosti zate. — Pojdi v miru!» je dostavila in se je sklonila h Gaju, ki ji je poljubljal rob zamazane tunike in se bridko jokal. «Gaj, o zvesti in dobri Gaj!» je rekla in mu položila obe roke na glavo. «Zakaj se jokaš? Veseli se, ker je Bog vodil najina pota, da je nama bilo slovo samo začasno.» «In bo začasno tudi to slovo, o Valerija!» je dejal in vstal. «Takrat sem ti bila rekla: Vzemi svoj križ na rame in hodi za menoj!» «In našel sem spoznanje in pot za teboj, o sestra v Kristu, gospodu našem!» «0 Gaj —!» je v nepričakovani sreči vzkliknila Valerija in ga objela in poljubila. Priska je skočila k njima in ju milo vala: «Otroka moja —!» je ihtela in se smehljala. Flavij je prebledel, namestnik se je zmedel in ni razumel, Gaj pa je poljubljal solzno lice svoje Valerije in tresoče se roke ginjene Priske. Licinija samega je prizor genil. «Vdajta se in žrtvujta,» je rekel gospema, «pa vaju pošljem v Aspalat. Cesar je moder in dober in vse se še lahko poravna.» Flavij je molčal, gledal topo predse in umikal oči. Gaj je pokleknil pred Valerijo in jo je prosil: «Blagosk>vi me, preden odgovoriš!» Valerija se je sklonila in ga prekrižala, potlej pa se je obrnila do namestnika in mu je odločno^ rekla: «Ne bova darovali! Sodi torej!» «Sodi!» je ponovila Priska. Namestnik je vzdihnil pol od sočutja, pol od jeze in ju dal odvesti v drugo, osamno in bolj čisto ječo. Ali tudi vsi nadaljni poskusi, da bi ju pregovoril za žrtvovanje bogu Eskulapu, so bili brezuspešni. Tako se je naveličal in ju je obsodil v smrt z obglavljenjem na javnem morišču. LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 149. Tisti dan se je na trg, kjer jima je bilo umreti mučeniške smrti, nagnetla velikanska množica ljudstva. Sočutno so govorili o imenitnih gospeh in med množico jih je bilo dosti, ki so premišljali, kako bi ju šiloma oprostili in rešili pred neusmiljeno obsodbo. Posebno kristjani so stiskali pesti in so bili pripravljeni na upor. Ampak nemirna množica je utihnila in obupala, ko se je na trg pri-valila sodrga, ki so jo plačevali cesarski uradniki, da jim je s kričanjem in slavospevi delala nekakšno javno mnenje. Licinij se je namreč sam bal nemirov. Zato je razdelil med lačne postopače žita in nekaj denarja in jim ukazal, kar se mu je zdelo potrebnoi. Za sodrgo je s težkimi koraki prikorakala močna četa silno oboroženih vojakov, sredi med njimi sta se peljali cesarica in cesarična, — in ležka lesena klada. Za vozom je šel krvnik, v naročju je nosil širok, težak meč in grdo je gledal in se je široko smejal — bil je barbar. Za vojaki je vrela še grja sodrga in je vreščala in kričala. Nje hrušč in trušč se je vsul v nemir, ki je spet nastal med množico na trgu, koi je zagledala obsojeni gospe, in je zadušil glasno mrmranje in ihtenje sočutnih Kristjanov in poganov. Nemir se je povečal, koi se je voz ustavil in je krvnik zvalil klado na tla, zamahnil vanjo z mečem, da je ostro orožje obtičalo v trdem lesu. Nato je barbar potegnil z voza čudnoi mirni in vdani kristjanki. Množica je zavreščaia: sodrga v veselem priznanju, kristjani in drugi v ogorčenju. Prva je pokleknila Priska, povzdignila roke in oči v kratki molitvi in se potlej sklonila nad klado. Množica je utihnila, odrvenela — in barbar je zamahnil... Pokleknila je Valerija, poljubivši glavo ubite matere, in je vlila vso molitev v glasen vzklik: «Moj Jezus —!» In krvnik je spet zamahnil... Sodrga je popadla glavi, ki so se jima oči še odpirale, se polastila z nesramnimi kretnjami in šalami obeh teles, pojemajočih v zadnjih krčih, in ji je vrgla v morje. —*] Tako sta umrli plemeniti ženi, ki jima je bila duša hrepenela iz preživelega poganstva v višave ljubezni in bratovstvo in večno življenje oznanjujočega kristjanstva; tako sta dali življenje cesarski Dalmatinki in njih duši do današnjih dni nista zapustili solčne domorvine na solinskem polju in v belem Splitu ob zelenomodrem morju pot krševitimi gorami sivega Mosorja.**) *) Valcria quoque per varias provincias quindecim mensibus plebeio cultii perva-gata, postremo apud 1 hessalonicam cognita, comprehensa cum matre poenas dedit. Ductae igitur mulieres cum ingenti spectaculo et miseratione tanti casus ad suplicium, et amputatis capitibus, corpora eorum in mare abiecta sunt. Ita illis pudicitia ed con-ditio ekitio fuit. — Lactantius o. c. cap Ll. **) V Splitu in okolici živi dosti pravljic o Dijoklecijanu in njegovi, družini. (Glej: Don Fran Bulic: «Car Dijoklecijan itd.»). — Pis. STRAN 150. ŽENSKI SVET LETNIK II. (Dr. joža Glonar) Mlada leta Pavline Pajkove. 18. Gorica 19/10 1875. Preljubi moj prijatelj! Kakor žalost, itak veselje želi biti razdvojeno. — Prijatelj, Vi ste me umevali, ste me tešili, ljubili v togo; Vi me boste umevali, z menoj se veselili i tudi ljubili v veselje. Tolažljivc Vaše besede so mi mnogokterokrat hladile v nezgodi srce, in v znamenje mojega zaupanja proti Vam, moje hvaležnosti, izbrala sem prvega Vas za zaupati tajnost, razdvojiti srečo, za kojo vesta le dve srci in pak moji domači. Vi ste torej prvi, kojemu zaupam to, kar ne sme še v javnost, kar mora ostati skrivnost dokler nij še čas določt_\ Vi pak, tako dobri, vedno tako zvesti proti meni, vem, poštovali boste mojo željo, moja zaupanja, ker vedite, samo ker smatram Vas za pravega prijatelja, oprem Vam svojo dušo, razkrivam Vam svoje srce, kajti, brezi zaupanja, brezi odkrit-nosti, si niti pravega prijateljstva misliti ne morem; toda k reči. — Predragi prijatelj! jaz ne vem, kaj se je z menoj zgodilo; jaz sebe več ne poznam; in zmedena sem pak tako zbog veselja, zbog blagosti koja mi sedaj prša napolnjujeta, da ne vem kaj pišem. Zato tudi oprostite, če bode to-le pisemce zmedeno, ker denes nijsem zmožna kaj pametnega več napisati ko pišem Vam uže o mojej sreči. Moj prijatelj, jaz sem ljubljena in jaz ljubim! — Ljubljena sem od moža, kojega kinčajo vse lastnosti za me osrečevati, popolnoma osrečevati, in kojega jaz uže sedaj ljubim in spoštujem z vsemi močmi mlade in hvaležne moje duše. Ah, prijatelj dragi, kako sem srečna, da bodem večno, večno smela ljubiti •moj narod, moj uže tako iskreno ljubljeni slovenski narod, koja misel, njega morati kedaj prezirati, mi je uže toliko in toliko vročih bridkih solz vzbudila; kako srečna, da bodem vedno na svojo stran imela tovariša, ki bode me ljubil, poštoval, ki ve me ceniti; kako srečna, kako vesela, da bodem smela Vas vedno za prijatelja imeti! — Prijatelj! jaz bodem — Pajkova žena! — — — Ne prašajte me, kako sva prišla do tega, kajti jaz sama ne vem. Po smrti njegove uboge ženke, je postala meju nama bolj pogosta korespondenca; on je meni svoje boli potoževal, jaz ga tešila, in konec tega našega mejsebojnega pomilovanja bil je, da sva se prepričala resnice pregovora koji pravi: da od pomilovanja do ljubezni je samo jeden korak. Za dnes naj bode dosta; v kratkem pričakujem ga in potem se Vam spet kaj oglasim. Veselite se z menoj, moj prijatelj, mojega novega življenja, prerojenja, ter bodite zvesti na moje obljube spolnitev, kojo Vam dnes storim, da boste, predno leto mine — ako me bogovi ne varajo — tudi osobno se seznanili. se Svojo prijateljico Pavlino. P. S. Oprostite, še jedenkrat prosim Vas, zmedenost tega pisma; ponavljam prošnjo da naj živa duša ne izve, kar sem Vam objavila, da! niti Piku o tem kaj omeniti. Pismo pak ognju izročite, kajti, kar se temu izroča, ostane gotovo nepoznano. Hvala, presrčna Vam hvala za lepe poprave in premembe zadnjih mojih pesem. Pišite mi skoro spet, in mi zdravi ostanite. Zbogom. 19. Gorica 29/10 1875. Predragi prijatelj! Zadnje Vaše pismo me je žalostilo. Zato Vam pred obljubenem časi spet par vrstic napišem, ker mi je kaj tesno pri srci po Vašem zadnjem dopisi. Prijatelj, moj vedno dobri prijatelj, stc-li Vi meni v resnici takov? — Po Vašem zadnjem pismu sodeča, sklenila sem — da nijste! — Tedaj sprememba živenja, koja mi učaka, oddaljuje mi prijatelja, kojega sem ljubila kot brata, in ga več kot takovega spoštovala? Mora uže res biti, ker ste mi LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 151. sami to sodbo izrekali pišoč mi: «Zdaj Vam naravnost povem, da je najinega prijateljstva cvet se obletel!« Prijatelj, žalostili ste me! — «Jaz ne živim ob milosti, osobito pri prijateljih ne»; prijatelj, tu pak ne razumem Vas. Imenujte znabiti Vi «milost» ono čustvo, koje, zraven ljubečega ljubimca ali pak ljubimce mi še gojimo do kakovega pravega prijatelja ali prijateljice? Tedaj človek, koji ljubi, pozabiti mora vseh nekdanjih pravih prijateljev, zadušiti glas hvaležnosti koji se v njem glasi do kakovega teh prijateljev samo zbog straha, da bi ti prijatelji ne imenovali «milost» to njegovo prijateljsko ljubezen? Ne sme-li poročena ženska imeti prijatelja, brezi omadeževati s tem priseženo zvestost svojemu soprogu? Jaz, ker le po sebi merim, ker sebe najbolje poznam, konstatujem da sme. Na stran bodočega mojega družnika živeča, jaz bi zamogla občevati tudi z desetimi prijatelji, se vedeti z vsakim ljubeznivo in dostojno kakor bi vsaki od njih zaslužil, in nikdar, niti z mislijo, žaliti srce svojega moža. Pa še eno vprašanje. Ni-li gos. Pesjakova sopruga in mati? Kaj veže Vas tedaj na njo, ko pravite, da «ko bodem jaz Paj... vezala ne bode Vas nobena stvar več z menoj?« «Zdaj so literarni interesi«; tu resnico govorite; «potem prevzame Pajk Vaše mesto«; tudi tu Vam ne morem pregovarjati; da se pa potem ne smeva več drug za druzega zanimati, tega si ne morem tolmačevati. Zakaj ne bi smela tudi potem časi Vam pisati, po Vas popraševati. Vam povedati kako se mi kaj godi, Vi mi odkrivali kakor dosle Svoje tožno živenje? Mari menite, da bi Vas potem več ne umevala, občutila? Me ne poznate, če kaj enacega o mene mislite. Moje srce, moja občutka vsa, ne bodo spreminjevali njih značaj, tudi ko bi se kedaj v največo srečo topila. Če ste jezni nad Paj. to meni ne zadeva; zdaj ne še, enkrat znabiti mi bode mogoče Vaju spet poprijazniti; anti si nijsta tako sovražna. Slovenci, Slovenci, odvadite se, zbog vsake malenkosti prepir unemati, sej s tem le sebi, rodu svojemu škodujete! Žele da bi Vas to-le pisemce zdravega udobilo, vošče Vam prav srečnih praznikov v družbi Svojih dragih, lepo Vas in sestre Vaše pozdravjaje ostajam vedno Vam hvaležna Lina. 20. Gorica 16/11 1875. Dragi prijatelj! Prizanašajte, odpustite mi moj dolgi molk. Jaz sem bila morala že zdavna Vam pisali, se Vam zahvaljevati za Svoj lep dar, za krasno interesantno mi poklonjeno «Donno Diano«, toda, prijatelj! zadnji čas je meni kaj čuden čas, čudne rečij se mi v njem gode, jaz pak sem srečna in tožna, ganjena in mirna, zmedena in pokojna, z eno besedo takova sem, da še vedno sebe ne poznam. Pa sej vem, Vi mene umevajte; Vi mene poznate in mojih občutkov; Vi ste rahločuten človek, lehko si tedaj predstavljate sedanje moje stanje in počutke. Pri pismu priložim Vam svojo — zaročno karto! Sicer sem bila prošena do 1. Decembra nikomur odposlati te liste, ker takrat stoprv je pol leta da je Pajk udovec, in takrat tudi sme najina zaroka mej svet, jaz pa tudi nikomur jih še dopošiljam ko baš Vam, ker Vi ste moj prijatelj in ker vem, da Vam smem vsako tajnost zaupati; Vi ste mož! Dali ste mi vže dovolj dokazov k temu! «Ko udobim Vašo zaročno karto, je najinega pisemskega prijateljstva konec!« tako mi zadnjič pišete. A to, prijatelj! ne sme se zgoditi! Jaz ne bodem «žena» pred polu letom, in meju tem časom jaz potrebavam Vašega prijateljstva, in to v vsakem obziru, in Vi mi ga ne smete odrekati. Ko bodem pak Pajkova, in Vas bodem kakrat svojimi listi nadlegovala, i tedaj, vem, ne boste mogli tako trdpsrčni in nevljudni proti meni biti, in mi ne odgovoriti. — Pajk je bil pri meni od 5. t. m. zjutraj do 7. t. m v večer. Videla sem torej s telesnimi očmi svoj bodoči tovariš živenja, ter se prepričala, da o n poseda lastnosti koje mi puste upati da bodem mirna in srečno živela na njegovo stran, STRAN 152._________________________ŽENSKI SVET_____________________LjTjNIIKJj,^ On je više od mene v vsakem obziru, kar je meni vzbudilo še veče do njega poštovanjc, kojo poštovanje mu jo bodem ohranila do zadnjega svojega vzdihljaja. On bode meni soprog in oče, ljubimec in zvesti prijatelj, tega sem vže prepričana. I meni pak bodo vezale v njegovej hiši dolžnosti in sicer ostre in mile: materne dolžnosti. Kajti Pajk ima 41etnega otroka (hčer) in pa llletno punčiko hči prvega moža njegove rajnce ženke. Zavoljo tega ne gojim iskrenejše želje, ko Pajku in njegovima detoma v vsem nadomestovati ono, kojo so izgubili. K temu imam tudi najboljšo željo, najtrdnejšo voljo, moči pak pričakujem z nebes! Jaz sem Pajku mnogo dolžna, to je: živenje! Zdravje moje jelo je ukrepiti se s Paj-kovo ljubeznijo, in ko nebi mi bila ta brzo prišla v pomoč, vem, dolgo ne bi bila živela. Prijatelj, jeli da nijste mi nejevoljni, da Vam samo o sebe govorim? Prirojena mi odkritosrčnost ta je moja, ne vem, ali slabost, ali čednost; menda oboje. Ostanite mi, prosim Vas, še prijatelj; razveseljujte me Svojimi dopisi in zadovoljni i Vi mojih sprejemite. Nič ne skleniva, kako bode potem, ko ne bom več dekle, ker navadno potem človek drugače učinja, kakor določuje; bodiva si še dobra a potem bode kar bode. Srčno pozdravljaje Vaših dragih, sprejmite i Vi najsrčnejši pozdrav od Svoje Line. Ali bi smela gospej Pesjakovi poslati svoj zaročni list? Dajte mi odgovora? Pismu je poleg zaročne karte, ki je datirana «listopada 1875», priložena tudi sledeča pesem: Menila sem poznati srce drago, Razkrila zdaj še-le zaklad mogočen! — Ti srce zvesto si, moj up bodočen, Ak vedno mi ostalo bodeš blago. Prijatelj, ne sodi preojstro me Ti, Veselje do petja ker se mi skali; Trpenje ko moje bi znano Ti vso, In bi razžaljenje Ti znano grenko, Zbog pesnic slovenskih ki vedno trpim, Dejal bi: junaštvo le tvojo čudim. — Je volja prisiljena, moja nikar, Peresce da svoje pustim naj v nemar. Tej volji udala jaz skoro sem vže A stavilo temu ovir je srce. In zdaj pa še Ti me prosiš lepo, Naj pisati trudno ne bo mi pero. Srca mojih cvetk Ti bit češ vrtnik In mojih bridkostij bit češ tolažnik. — Na, zvesti prijatelj, na mojo roko, Ki molim jo Tebi v obljubo zvesto: Jednake dok iskre v srce plameni Ljubezni do majke Slavjanske bo mi, In dokler kot angelj variih mi na stran Ti stal boš se svojo ljubeznjo obdan: Jaz spletati vence nehala ne bom Iz pesmic, slavile ki bodo moj dom. LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 155. Ko je šla mlada dama v drugi mesec« (Fr. Miličniski) Ko je bilo naše dekletce staro en mesec, je tehtalo brez embalaže neto 4 kile. To pot je bila tehtana v prodajalnici onkraj ulice na tehtnici za delikatese. Mamica je tehtala1 62 kil, nje niso tehtali na tehtnici za delikatese, pa tega tudi ni bila zahtevala. Pri otročičku je stvar drugačna, otročiček naš je ličen in mičen. Ročice in nožice ima štrukljasto debele, tako mehko se božajo in hladno! — ni takih delikates na svetu, da bi se mogle meriti z našo ptičico. Če je povita, ji pravimo tudi štruca. Kadar je razvita, veselo brca z nožicami, kakor bi sedela na kolesu in kolesarila za svetovno prvenstvo; včasi pa opre nožici ob konec svoje košarice in se s sunkom porine proti zglavju. Prstke ima na nogi jako gibčne — če se jih dotakne tuja roka, jo' kar zgrabijo. Male ročice ima oborožene s krempeljčki in se z njimi praska po obrazu, pa tudi po blazini rada škrta z njimi. Ob robu ušes in po čelu je malo, prav malo kosmata, toliko, da se ji dlačica lesketa v svitu. Tako je nežna, da se je ne upam vzeti na roke, bojim se, da je ne bi potrl — en krožnik se mi je bil nekoč že ponesrečil. — Hvala na vprašanju: tek ima dober! Pije s tako slastjo, da kar pesti stiska. Toda ima: palček zunaj pesti — tol pomeni, da ne bo skopa, je dejala naša kuharica. Kadar sreblje svojo pijačo, ima vendarle še časa, da kvišku pošlje pogled v mamino lice, ali je vse v redu, niti ni ostal o taki priliki neopazen moj cilinder, menda je bil baš namenjen za kakim pogrebom, pa se mu je nasmejala. Očitno se mu je zasmejala — tako moder je ta otrok! Izven južin ji je v veliko tolažbo sesalce. Takšna je kakor star tobakar — ne hipa ne more biti brez svoje fajfice in če ji izmuzne iz ust, koj pokliče nestrpna, da se ji poišče in zopet vsadi v gobček. Zelo dovzetna je za zvoke. Če ji zabrenkaš bodisi na odrasel klavir bodisi na ropotuljico, ki je klavir dojenčkov, če ji zažvižgaš ali če bije ura, kar široko odpre oči, zija in posluša. Da bi kazala več zmisla za te vrste godbo nego za godbo druge vrste ali da bi se navduševala bolj za Beethovna nego za ropotuljico, tega dosedaj žal še nisem zasledil. Za izprehode po svetu je dobila lepo avbico. Odkraja jo je motila, kakor jo moti vsako oblačilce. Kmalu pa sta se ji v otroški glavici tako nerazdružno spojila avbica in izprehod, da je neprijetna avbica le še del prijetnega izprehoda in se ji pričenja izprehod že z natikanjem avbice in ji je avbica ljuba. Na izprehodu leži lepo v svojih blazincah, oči ji gledajo važno na desno in levo, v ustcih drži svojo imenitno fajfo in če se vožnja ustavi, kar kratko ukaže: «U — vee!» in mahne z ročicami — pa mora vozilo naprej. Zna si pomagati. STRAN 154. ŽENSKI SVET LETNIK II. Ta mesec je bila prvič pri fotografu in ni bilo zaradi toalete nič preudarkov in težkoč, kajti je bilo vreme lepo toplo. Stala pa je fotografija njenih skromnih štirih kil prav toliko, kolikor stane fotografija našega deda, a tehta naš ded štiri kile in še sto po vrhu — to se mi zdi krivično. Sedaj pa moram povedati še o skrbeh, ki nam jih je provzročala naša mlada dama, in smo bili vsa družina jako poklofutahi: našo ptičico, našo štruco je bolel trebušček! To ni majhna reč! Tako neizrecno ji je bilo hudo, njej mili jokec je razodel mrko svetobolje, obupana se je otepala z ročicama, bridke solze so ji bile preko lička v uho in se ji je v ušesu nabirala lužica. Smilila se je vsej družini in smo dejali: «Naj bi rajši nas bolel trebušček mesto nje!» Pomagale ji niso niti kamilice, ki so za vse dobre in zoper Vse. Mamica je listala po debeli knjigi in notri iskala leka, jaz pa sem bil hud in sem dejal: «Kdo je kriv?» Kuharica je bila tudi vsa obupana in je prenašala našo bolno revico in ji prepevala: «Zdaj pa ne gremo dam, Da se bo delal dan, Da se bo svitalo Proti Ljubljan'!» in tisto: «Jaz sem pa sam pri hiš', Meni gre vse navskriž, Kelnarica pijana Pod pipo leži.» Naša kuharica je pridna, poštena, pobožna ženska in zna lepih Marijinih pesmi tudi, pa nemara misli, da one poskočne bolj pomagajo, kadar boli trebušček. In je z eno roko pestovala, z drugo pa kuhala. Vsekako — uporabljene popevke niso neugodno vplivale na zdravje naše mlade dame, umirila se je ob njih. Da godba mogočno vpliva na človeka, tega ni moči utajiti. Svoj čas sem hodil v opere in v tako reč in se spominjam, da sem po Wagnerjevi godbi vsakikrat postal jako žejen. Tudi se spominjam kritika, ki je robantii v garderobi, kako ga zvija v trebuhu, in je dejal, temu je kriv koncert, tako neusmiljeno da so peli. Vsi ljudje niso enaki, kar nekaterim dobro de, drugim škoduje — naši je ob onih poskočnih popevkah odleglo. Seveda — drugo je vprašanje, kakšen je moralični vpliv takih popevk na mlado dušo in ali ne bodo v nedolžni poslušalki zanetile pretirano poželenje po pijači — mamica pravi, da ji to spričo bolj pičlih zalog ne bi bilo všeč. No in potem se je mamica na podlagi debele knjige takisto odločila, kako pomagati mladi dami, in se je mlada dama iznebila iz trebuščka vsega, LETNIK 11. ŽENSKI SVET STRAN 155. kar ji je delalo bolečine, in je bila ob tem prizoru vsa družina zbrana okoli mlade dame in je bila jako ganjena in vesela in ni mogla prehvaliti izredne in uspešne pridnosti mlade dame. Naši deklici pa se je isti hip zopet vrnila dobra volja, veselo je gledala v lica, sklonjena nad njo, široko je odpirala ustca v nasmeh in je tudi povedala svojo reč in zraven skušala dvigati glavico. Kako priprosto je sredstvo, da se mrko svetobolje izprevrže v dobro voljo in radost! In se vpraša človekoljubni modrijan, ali se ne bi dalo enako s priprostim sredstvom tudi iz drugih mladih ljudi pregnati mrko svetobolje in ga nadomestiti s solncem in zdravjem in veseljem? Seveda — kos lirike bi izgubili ob tem.,, ©©©© Mati in otrok. (Anica Lebarjeva) Vsaki materi bi bilo treba vtisniti v dušo, srce in spomin temeljno pravilo vse in vsakršne vzgoje; Pritegni nase z vso močjo dušo svojega otroka! Če se ji posreči to, potem je zagotovljen trajni vpliv na celotni notranji razvoj otrokov. Če pa se otrok izvine njenemu vplivu in hodi svoja lastna pota, kar se zgodi cesto že v prav zgodnji mladosti, potem ji ostane le žalostno stališče — na obpotju življenjske poti njenega otroka. Kolikokrat se trudi potem za zopetni vpliv na otrokovo dušo, a na žalost opazi, da so vrata trdno zaprta, ker je morebiti zamudila uporabiti tisto važno sredstvo, ki kakor zlata nit veže materino in otrokovo dušo •— medsebojno razumevanje. Pa najsi tudi ni bila sama kriva, morebiti se je razblinila ta tajin-stvena vez ob času njene bolezni in je dobil premoč kak tuj vpliv: prejšnjega razmerja ne more vzpostaviti več. Še huje in za mater obtežilneje pa je, če je to odtujitev povzročila sama, hoteč si nagraditi delo in skrb v družini izven nje, kar ji je, četudi le za kratko dobo odvzelo čas in veselje za ono domače in družinsko delo, ki ga je prevzela tedaj, ko je postala mati. Ko se potem vrne v svoj stari delokrog, opazi, da je mala dušica otrokova vsa drugačna, da ji manjka one pristne vdanosti in onega vsesplošnega zaupanja vanjo, v mater, ki je osrečevalo prej njo in otroka. Ako pa se je otrokova duša odtujila materinemu vplivu, je zapadla tujim vplivom in le s težavo bo mogla, če se ji bo sploh posrečilo, še kdaj zavladati nad njo s tistimi mnogimi žlahtnimi vplivi, ki jih ji narekuje sveta materina ljubezen, zlasti še, če ji očita vest zanemarjenje materinskih dolžnosti. Prav pogosto je najti tako odtujitev med materjo in otrokom, četudi jo na zunaj zakriva najprijaznejša slika navidezne materinske in otroške ljubezni, ki nepoučenega opazovalca tako lahko vara. Koliko nežnosti in prijaznosti, objemanja, laskanja in poljuboivanja ter nešteto izbranih pazljivosti, ki bi dale sklepati na naj idealne j šne razmerje, najlepše soglasje, a vendar živita oba dela te navidezne enote docela ločeno notranje življenje in pravega, resničnega soglasja ni med njima. • STKAN 156. ŽENSKI SVET LETNIK 11. Mati pa, ki je razumela pritegniti in privezati otrokovo notranjost na svojo lastno duševnost, ki pravzaprav ves čas živi z otrokom kot resnična enota, doživlja ves otrokov razvoj z otrokom vred tudi sama. Nič, prav nič v otrokovi notranjosti ji ne ostane prikritega; tajni stik duše z dušo ji odgrinja vsakršno še tako nežno razgibanje v otroku. Na ta način razumemo potem izraz, ki ga pogosto slišimo, da je namreč otrokovo oko verna slika njegove notranjosti. Pristaviti pa moramo: za mater; kajti tujec bi iz otro-vega očesa razbral vse kaj drugega kot pa mati, ki je takorekoč dala vsebino otrokovi notranjosti. In otrok, ki čuti, da nosi njegovo notranjost pravzaprav mati v svojem srcu, uživa pri tem čuvstvu pravo domačnost v materinih rokah in sprejema z vernim zaupanjem iz materine duše in njenega srca polnost naj blažjih vplivov, prekvašenih z vsemi vrlinami, ki si jih je pridobilo in priborilo materino srce vse bolj za svojega ljubljenca kot pa zase. Saj je znano, da se zna mati odreči najlepšemu in najboljšemu, če more s tem le nuditi otroku kaj resnično dobrega. Kaj čudo torej, če slišimo kot posebno pohvalo za otrokovo udanost, da bere materi željo z obraza! Saj je v tem slučaju materina želja obenem tudi otrokova. Tako raste otrok na materinih vrlinah in nič čudnega, če opažamo tako pogosto, da mati, nudeč otroku najboljše duševne hrane, z njim vred uživa, sožije, raste, se razživlja, — pomladi. Pa naj potem življenje krajevno* tudi Loiči mater in otroka, pa najsi stopi otrok tudi na pot, kamor mu mati ne more slediti, vendar ostane vez med njunima dušama trajna, nerazrušljiva in nič ju ne more odtujiti. Razumevanje duš, ki se je razvilo na zgodnjem temeljitem spoznanju, pač ne dopusti, da bi se odprla med njima nepremostljiva zev. Duša otrokova, pa najsi je tudi že odrastel, ne more prenesti in tudi noče ločitve od one življenjske opore, ki mu jo je nudila blaga in svetla materina duševnost, nego jo prenese z vsemi plemenitimi lastnostmi v novoustanovljeno lastno družino, kjer se blagoslavljajoč širi prvotni materinski vpliv. Ali se nam je treba bati za bodočnost našega naroda, če se širi čudoviti materinski blagoslov iz roda v rod? @©@@©© O mladi ljubezni. (Dr. France Debevec) Iskreno priznam: iskal sem lepe mlade ljubezni, hotel z vso dušo doživeti, pa je doslej nisem niti doživel, niti je mogel v polnem obsegu videti pri drugih. Prave, edino prave, visoke ljubezni med današnjo izobraženo in izobražujočo se mladino takorekoč ni. Zakaj to, kar sem imel priliko videti, oziroima, čemur se je lastna duša približala na najbližjo razdaljo, — več mi je ponos v zavesti neznatnosti težko pričakovanega dogodka zabranil, — so bili le bolj ali manj svetli odsevi prave, velike ljubezni, nekaj njenih utrinkov, par rogljev mnogokrake zlate zvezde, pa še ti so bili prepleteni z osatom skrunečih čuvstev in teženj. LETNIK ti. ŽENSKI SVET STRAN 157 Tudi če bi vsi oni, ki so prepričani, da se iskreno ljubijo, bodisi da so že poročeni ali še neporočeni, če bi vsi ti nenadoma zadobili vpogled v globočine duše svojega fanta, neveste, žene, moža, koliko bi jih bilo, ki bi pri tem pogledu v skrivne kotičke ne doživeli mnogo, mnogo tragike, prevare, razočaranja? Zakaj v teh skrivanih kotih bi našli mnogotere odurne dogodke, neljube afere, dejanja in čine nebrzdanih strasti in vsi ti doživljaji so tako usodepolni atentati na iskren moški ponos in čisto, čuvstveno veličino ženske duše. Toda: kako je potem v obče mogoče, da še najdemo toliko, toliko vsaj na videz zadovoljnih in srečnih parov oziroma zakonov? Temu so trije poglavitni vzroki: Mlade duše današnjega časa nimajo volje stremeti k ljubezni visoke vrednosti, temveč se zadovoljujejo z bližjim in lažje dosegljivim ciljem mladega hrepenenja, z ljubeznijo malega in srednjega obsega in vrednosti. Drugi vzrok je, da se pari dofstikrat ne poznajo v tajne podrobnosti svoje notranjosti ter zato ne vidijo prikritih črnih in odbijajočih madežev; deloma si tudi slepo zaupajo. Tretji vzrok pa je, da si včasih od mladostnih razburjenj preizkušene osebe konečno zažele miru in zadovoljstva, — kar pa še ni ljubezen v polnem pomenu, — si medsebojno odpuščajo in zagrnejo preteklost z molkom pozabe. Če je torej prava, visoka mlada ljubezen v današnjih dneh tako izjemno redka, kakšna pa mora biti in kdaj je mogoča? Evo, povem čisto jasno. Največja in najobsežnejša človeku dostopna ljubezen more obstojati le pri ljudeh, ki so inteligentni (in izobraženi) in ki so značaj n i. Zelo dobro je tudi, da so po zunanjosti simpatični; vanjska simpatičnost pri ženski obstoja predvsem v njeni ženski lepoti, pri moškem pa predvsem v njegovem moškem zdravju in čvrstosti. Do gotove meje vpliva seveda tudi obleka na zunanjo prikupnost. Kot najpopolnejšo človeku dosegljivo ljubezen umevam samo> ono, ki v ljubečih dušah oživi speče in razplameni dejansko že obstoječe pozitivne lastnosti (brezmejno požrtvovalnost, odločnost, junaštvo, globoko uda-nost in naklonjenost itd.). Negativne lastnosti in težnje se v pravi ljubezni porazgube v molk, kakor se črna noč umika pred jutranjim solncem. Nekatere nevredne težnje (seksualna strast, ljubosumnost, prevelik ljubezenski egoizem, otežkočenje jasnega preudarka,) eventualno tudi ožive, toda pozitivna stran prave ljubezni je tako silna, da raztepe vse tihotapsko porajajoče se sence. Ako torej opredelim pojem edino prave ljubezni, bi se definicija takole glasila: Ljubezen je medsebojna čuvstvena harmonija dveh duš pri silnem oživetju pozitivnih duševnih lastnosti. Zaljubljenost, (izraz zaljubljen se vobče precej različno pojmuje,} še ni ljubezen v polnem obsegu; zakaj prava ljubezen naj bo medsebojna harmonija itd., zaljubljenost pa lahko obstoja pri enem samem. Poleg tega obsega zaljubljenost, ako jo psihološko edino pravilno ocenimo, ljubavno stanje, pri katerem je moč- STRAN 158 ŽENSkt SVliT LETlK II nejše povdarjena duševna odvisnost zaljubljenega človeka od osebe, ki je povod in predmet zaljubljenja. Medsebojna duševna skladnost v tem slučaju ni v polnem ravnovesju. Pri tako tragičnem duševnem položaju današnje ,zlate mladine', ki stoječ na peščenem bregu reke življenja brez posebnega višjega stremljenja pobira najmanj dragocene kristale, ki jih najde na peskovitem površju, se nam nujno usili vprašanje: Zakaj se naša najmlajša moška in ženska inteligenca umika velikopoteznosti, boji duševne borbe in napora, ki edini morejo izvesti metamorfozo nerazcvelega popja v bujno veličino najčistejšega cvetja? Klasično izvesti drame mladih dni med leti približno petnajstim in tridesetim? Najgloblje korenine današnje tragike mlade ljubezni največkrat segajo daleč nazaj k starišem in njih vzgojevanju. Najopasnejši prehod človeškega življenja med desetim in dvajsetim letom, v času, ko se mlada duša z vso intenzivnostjo prične baviti s pojmi: dekle, fant, ljubezen, zakon itd., najde mnoge stariše tako kruto nepripravljene, včasih skoraj brezskrbne, da moramo resno podvomiti v njihovo inteligenco ali v njih značaj. Od načina, kako se prične pojmovati seksualno vprašanje, je odvisna bodoča smer življenja. Od načina pa, kako se pojmuje in rešuje seksualno vprašanje, je odvisna kvaliteta človeka, naroda, kulture. Ob nalogi pravočasne, polagoma in vztrajno izvedene seksualne vzgoje se bolj kakoar v vsakem drugem zrcalu lahko jasno- opazujejo zmožnosti in nezmožnosti strišev. Če so nezmožnosti, potem jih zovemo: skromna inteligenca, majhni značaji, šibka morala, nezmisel za pojmovanje višjih duševnih vrednot, površnost, morda celo delna telesna in duševna degeneracija itd. Ko puščice ostre so te besede, pa so žal tako resnične! Izven doma doraščajočo mladino povsod že čakajo razne čeri: v družbi, na cCsti, v šoli itd. Te čeri so dostikrat neizogibne. Zato je zopet dolžnost starišev, da presodijo že razvite duševne moči svojih otrok in jih pravočasno, ne prekasno prično brez bojazljive skrupoloznosti, ki jo cesto opažamo pri sicer skrbnih roditeljih, uvajati v resnost življenja. Šele na tem, kar bodo stariši sezidali, bo mogla graditi dalje šola, cerkev, društva, deloma šport itd. Obča vzgoja in izobrazba mora biti vsestranska. Ogrodje vzgojnega uspeha in uspeha izobrazbe pa morajo brezpogojno biti neogrožena načela, ki jih daje le od vseh strani podprto in v lastni borbi preizkušeno svetovno naziranje. Načela dajejo samozavest; samozavest je odsev značaja; značajnost pa'je mera za kvaliteto človeške duše. A le kvalitativno visoko stoječe duše so zmožne velike ljubezni. Nadaljni vzrok tragike mlade ljubezni je živčna manjvrednost, največkrat podedovana, včasih tudi tekom življenja pridobljena. Borba zoper njo je težka, a ni brezuspešna, če je pravilno in dosledno izvedena, to je, če se opira na široko znanje in če se vztrajno izvaja s pomočjo jakega značaja. LETNIK II.____________________ZKNSKT SVET STRAN 159. Ako se izobrazba nadaljuje na vseučilišču, potem napoči zopet nov svet samostojnega nastopanja, zlasti pri študiju v tujih velemestih, kar bo odslej za naše ljudi prišlo manj in manj v poštev. Vrednost akademične zrelosti, (ne mislim toliko specialne strokovne izobrazbe temveč pridobljeno občo duševno kakovost in obseg) zopet najlažje presodimo po tem, kako je posameznik kot akademik živel v razmerju do drugega spola. Kdor ostane velik tudi sedaj, po gotovem času orientiranja na vse strani, smejoč se tako prostitutkam, ki ga zvečer na ulicah nagovarjajo, kakor tudi mnogim svojim kolegom, ki so deloma vsled telesnih težav, deloma iz radovedne prešernosti, deloma, da vzdržujejo glupo tradicijo, zašli med nezakrito javnost, pa se sedaj nikakor ne morejo otresti železnih spon, kdor ostane mlad in jasen in silen tudi sedaj, ta je pravzaprav prinesel zmago že s seboj s svojo dosedanjo vzgojo; na univerzi jo le vsestransko izpopolni. Mislim celo, kdor ima v takšnem zmagovitem položaju kaj več želj in teženj po popolnejšem spoznanju, da naj se le, če mu to dopušča premoženje in študij, poda včasih med posebne pojave velemesta; zakaj več hladnega miru mu lahko prinese ena sama takšna ekspedicija kakor množina monotonih pcskusov, da hrani svojo dušo samo z dobrimi sklepi. Kdor je junak, ta naj bo obenem še toliko razumen, da bo znal sam pri sebi presojati, do katerih mej sega to njegovo junaštvo. Kdor pa je enkrat svoje bolj seksualne ko ljubezenske težnje pričel nasičevati na najbližji način, ta je tudi na najbolj zanesljivi poti, da se z naglimi koraki oddalji od možnosti, doživeti enkrat zares lepo ljubezen. Mnoge mlade fante je duševno oslabila prestana vojska, še večkrat pa ohromi lepo zasnovano ljubezen skoraj brezupen gmoten položaj kot izraz težkih povojnih socialnih prilik. Končno bi navedel še en zelo pomemben vzrok kot oviro za lepo ljubezen. Namreč dejstvo, da je tako težko najti dekleta ali fanta, ki bi odgovarjali velikim zahtevam inteligence, značaja, prikupnosti, zdravja. Če je dana lepota, navadno manjka inteligenca in značaj. Če je tu inteligenca, ni značajnosti in ni simpatične zunanjosti, a brez vanjske prikupnosti, četudi so vsi ostali pogoji dani, je finemu dekletu tako težko zares ljubiti, kakor je na drugi strani težko ljubiti inteligentnemu fantu, ki bi že mnogokrat lahko igral ljubezen, pa je ni hotel, ker je čakal edino prave, velike ljubezni. Ti peteri oziroma šesteri vzroki so v sedanjosti poglavitni rušilci vzorne mlade ljubezni, predvsem prvi izmed naštetih je navadno usodepoln. Ali se da opisana tragika naših dni kaj izboljšati? Pravzaprav zelo težko in le polagoma. Zakaj izvir vsega tega gorja tiči predvsem v vzgoji, a vzgoja je bila in bo najrbž tudi ostala samo ena. A nekaj se da popraviti. Naši mladi inteligenci svetujem: Čitaj načeloma samo lepe stvari; hodi, ako ti je vobče mogoče, v gledališče zlasti tedaj, kadar predstavljajo tragične stvari; tragedija čisti in pomiri; obiskuj koncerte; če že greš v kino, skušaj, se prej prepričati o vrednosti predstave, da ne boš gledal gluposti. STRAN 160. ŽENSKI SVET LETNIK If. Ako ljubiš šport, se ga poprimi s športsko vztrajnostjo; hodi na planine; ljubi cvetice, cvet naj bo vedno na tvoji mizi. Če sam igraš glasbo, evo imaš tam zasilno narkozo za bridke trenuke. Skušaj storiti mnogo dobrega. Zlasti pa: če imaš že izbrušeno svetovno naziranje, drži se te železne ograje; zakaj ni ga človeka, ki bi ne imel nekaj svoje religije; pa naj jo taji pred drugimi, če hoče; pred svojo dušo je ne more zakriti. Ni boljšega duševnega zdravila, kakor je notranja zavest, da se res skušam držati načel, ki jih priznavam. Skoraj vsi ti nasveti imajo skupni cilj: videti nekaj lepote. V lepoti bo rastla mlada duša; lepoto bo hotela videti pri vsaki zasnovi. Hotela jo bo končno doživeti tudi tam, kjer je lepota v čuvstvih, težnjah, mišljenju, načrtih takorekoč bistvo: v lepi, visoki, edino pravi mladi ljubezni. © © © © Skupščina Narodnega Ženskega Saveza kraljevine SHS v Sarajevu. (Alojzija Štebijeva.) /., 2., 3. in 4. junija tek. 1. je bila v Sarajevu četrta skupščina U. Ž. S. kraljevine SHS. Sarajevska skupščina se je vršila v znamenju boja za idejni preporod Saveza, ker, žal, po štiriletnem njegovem obstoju ni še prodrlo v vsa včlanjena društva pravo spoznanje o nalogah in ciljih Saveza. Presežna večina Savezovih društev je mišljenja, da je njegova naloga v tem, da se zavzame za vsako lokalno potrebo poedinih društev, ako naleti društvo pri izvršitvi na zapreko. Savez smatrajo takorekoč za neko centralno agenturo s sedežem v Beogradu. Takšno mnenje je seveda povsem pogrešno; ker se je bil bavil Savez doslej v istini s takšnimi malenkostnimi zadevami — kakor je to jasno odsevalo iz poročila tajnice — ne more zabeležiti po štiriletnem obstoju niti ene akcije, ki bi bila povezala vsa društva za eno enotno delo, za izvedbo ideje, ki bi bila v občo korist. Vsled tega se ni mogel povzpeti Savez nad nivo običajnega društvenega delovanja, nad maloburžujsko obzorje in zato tudi ni imel onega avtoritativnega ugleda, ki bi ga bil lahko pridobil. Žene, ki žele, da bi bil Savez za včlanjena društva, katerih je 250, v istini najvišja instanca za kolektivno društveno delo, spoznavajoč, da nas more iskreno in trajno zbližati le skupno delo za občo korist in da si more Savez le na ta način pridobiti ugled in upoštevanje v državi, so nastopile na sarajevski skupščini za njegov preporod v tem zmislu. V ta namen so izkoristile dve glavni točki dnevnega reda: spremembo pravil in volitev nove uprave. Pri dolgotrajni debati o spremembi pravil so naglašale vedno in vedno, da je prva potreba, da se vlije Savezu novega duha, da ga mora nositi moč ideje o vsestranskem izboljšanju položaja našega naroda. Ni lahka stvar prepričati 200 delegatinj, kolikor jih je bilo na skupščini, na prvi mah o neizogibni potrebi preporoda, ker je bila presežna večina teh delegatinj obremenjena z lokalnim obiležjem svojega društva in se ni mogla dvigniti k spoznanju, da moramo tvoriti kot Savez neko višjo edinico. Najbolj jasno se je to videlo pri debati o sestavi nove uprave. V sestav nove uprave, z izdatno znižanim številom članic uprave, je položila manjšina težišče svojega reorganizatoričnega dela z edinim namenom, da osvobodi Savez partikularizma, da ga dvigne na višino takšne institucije, ki naj idejno vodi jugoslovensko ženstvo pri onem delu, ki ga mora izvršiti, ako hoče opravdati zmisel velike svoje organizacijske misije v društvenem in državnem življenju. Manjšina ni prodrla in je morala pristati na kompromis. yečina LETNIK II. ŽENSKI SVET STRAN 161. delegatinj se je opredelila za mišljenje, da mora biti tudi Savez veren izraz one nesrečne separatistične razdvojitve naše zemlje na pokrajine s posebnimi težnjami, kakor so jo umetno ustvarili politiki. Gotovo je, da ima vsaka naša pokrajina nekaj svojskega, posebnega, a naloga nobene organizacije, ki se razteza preko cele zemlje, ne sme biti, da to posebnost še pojačuje in jo ohranjuje dalje in dalje, temveč njena naloga mora biti, da najde preko teh posebnosti skupne cilje, enotne težnje. Ta večina je torej vztrajala na tem, da morajo biti zastopane v upravi vse naše pokrajine z ono opredelitvijo, ki smo jo v vsakem pogledu — tako v nacionalnem, kulturnem in geografskem — prinesli s seboj ob ustanovitvi naše države. Članice uprave so izbrane iz osmih pokrajin in s tem se je obdržal oni sistem, ki nam je bil vsa prejšnja leta največja ovira za skupno in edinstveno delo. Zmagala je misel, da je Savez konglomerat pokrajinskih in lokalnih teženj, a ne organ cele zemlje. Manjšina, ki za enkrat ni popolnoma prodrla, zastopa mnenje, da je prva naloga Saveza ta, da naj nastopa Savez s skupnim delovanjem vseh svojih društev za izboljšanje socialnega in kulturnega položaja naše zemlje in zlasti mora biti to njegovo delovanje intenzivno v tem času, ko žene nimajo še volivne pravice in je Savez edini forum, kjer morejo zastopati svoje mišljenje ob vseh važnih problemih, ki se pojavljajo v državi in društvu. Ako hoče Savez upravičiti svoj obstoj, mora doprinesti svoj delež k temu, da se izravnajo globoke razlike v kulturnem nivoju poedinih delov naše države, ki danes taktično obstoje, a na drugi strani mora čuvati nad tem, da ne bo značil višji nivo stanja tam, kjer je, zastoj v. razvoju. Naj navedem nekoliko primerov, kako da mislim Savezov nastop v praksi z ozirom na zgoraj navedeno: vemo, da so n. pr. socialno-higi-jenske razmere prebivalstva južne Srbije slabše od onih v Sloveniji. Ako bi nastopil Savez za izboljšanje teh prilik v južni Srbiji, bi ne smel vzeti za vzor stanja, kakršno je v Sloveniji, temveč bi moral nastopiti za izvedbo takšnih mer, katerih posledica bi bila, da se dvigne stanje tudi tam, kjer je danes najboljše, da bi tako prinesel vsestransko izboljšanje. Drugi primer: alkoholizem. Alkoholizem je n. pr. za Slovenijo veliko zlo, a v nekaterih pokrajinah manjše. Vemo, da je alkoholizem kakor nalezljiva bolezen in ko bi hotel Savez v tej stvari nekaj ukreniti, bi ne smel nastopiti za pobijanje alkoholizma samo v onih krajih, kjer je to zlo najhujše, temveč bi moral hkratu predvzeti vse mere, da zaščiti še ne tako močno okužene kraje pred prodiranjem zla. Da navedem še en primer: prej ali slej bo prišlo do tega, da se bo ustvaril v naši državi nov, enoten državljanski zakonik, ker so sedaj .v veljavi trije različni zakoniki, od katerih je najboljši bivši avstrijski, ki velja še v Sloveniji in Dalmaciji. Te prilike ne bo smel Savez prezreti in bo moral zlasti z ozirom na določbe, ki se tičejo žene in dece, nastopiti z dobrimi predlogi. Ako bi zahteval Savez n. pr. enostavno, da se proširijo najboljše sedaj veljavne določbe na vso zemljo, bi to ne bilo prav, temveč bo moral zastopati zahteve, ki so boljše in pravičnejše od sedanjih najboljših. S temi primerami sem hotela pokazati dvoje: prvič to, kakšne akcije da spadajo v delokrog Saveza, in drugič to, da mora pri vsaki akciji pokazati pot preko obstoječega dobrega k boljšemu stanju. Le s takimi akcijami bi doprinesel Savez svoj delež k povzdigi občega civilizatoričnega in kulturnega stanja naše zemlje in k resničnemu ujedinjenju našega naroda ter k hitrejšemu pohodu našega naroda v krog kulturnejših narodov. Druga važna misija Savezova je — stik z internacionalnimi organizacijami in obveščanje teh organizacij o resničnem stanju pri nas. Čeprav ni prodrla manjšina s svojimi naziranji tako, kakor je želela, vendar ni bil njen napor brezuspešen. Imela je priliko, da iznese pred velikim STRAN 162. ŽENSKI SVET LETNIK II. forumom svoje nazore, in je s tem započela zdravo infekcijo, ki jo mora nova uprava nadaljevati. Posrečilo se ji je tudi, da so izbrane v novo upravo nekatere žene, ki idejno soglašajo z njo. S tem je dana garancija, da bo potom nove uprave zavojevala s svojimi idejami vse naše ienstvo. Čitateljice ^Ženskega Sveta« naj mi oproste, da sem jim napisala takšno poročilo o skupščini U. Ž. S., a da nisem naštela po redu, kaj da je delala vsak dan, kaj da je ena ali druga delegatinja govorila, koliko fraz je bilo izrečenih ob otvoritvi i. t. d. Vse to smatram v sedanjih prilikah za manj važno, za edino važno smatram nastop manjšine za idejni preporod Savezov in delne uspehe, ki jih je odnesla manjšina. Delegatinje, ki so bile na skupščini in so cule vse one burne debate, naj premislijo samo eno vprašanje povsem mirno in trezno: ali je Savez doslej izpolnil njihove nade, ki so jih stavile vanj, ali jih ni, in zakaj jih ni. Mislim, da bodo prišle vse do enakega zaključka kakor manjšina na skupščini: da ne sme biti Savez čuvar partikularizma, osebnih ambicij, lokalnih stremljenj, temveč da mora postati idejni vodnik našega ženstva k edinstvu, poglobitvi socialnega čustvovanja in spoznavanja občih koristi.------------- Za predsednico Saveza je bila z veliko večino glasov izbrana gospa Delfa Ivaničeva iz Beograda; za podpredsednice gospe Mila Simičeva iz Beograda, Zlata Kovačevičeva iz Zagreba in Franja Tavčarjeva iz Ljubljane. Za glavni sekretarinji sta bili izbrani gdč. Milena Atanackovičeva in gospa Vera Jovanovičeva, obe iz Beograda. Poleg teh glavnih funkcijonark šteje uprava še 30 članic, ki so razdeljene po pokrajinah. Lepo upanje imam, da pomeni sarajevska skupščina mejnik v Savezovem delovanju kljub temu, da je prevladovalo na njej ono, kar nas bo polagoma pričelo razdvajati, ako ne uspemo, da korenito preorijentiramo svoje, mišljenje o nalogah in ciljih Saveza in o nalogah, ki jih ima poedino društvo kot član Saveza, ne kot društvo samo na sebi. Oboje je potrebno in brez dvoma je toliko treznih in delavnih elementov med jugoslovenskim ženstvom, da bodo ti elementi kvas za novo, boljšo, idejno čvrsto in enotno organizacijo. Na Vrelo Bosne so nas v času skupščine peljale naše ljubeznive Sarajevčanke. Videle smo, kako pronicajo sveži, čisti studenci izpod mahovitega skalovja na različnih točkah, da se po kratkem, samostojnem toku zlijejo v eno strujo, v eno samo močno, silno vodo, ki drvi svoje valove, zbrane iz osmerih izvirov, v mogočnem, dolgem toku proti morju, kjer se združi z rekami od vseh vetrov v eno samo veličastno enoto. Osmero izvirov Bosne; pred kc\':erimi smo stale iz vseh krajev naše zemlje in občudovale njih bistro svežino in ki se strnejo v eno samo reko, naj bo ženam, ki so razdelile na skupščini našo zemljo na osmero pokrajin — na Srbijo, južno Srbijo, Črno goro, Dalmacijo, Bosno-Hercegovino, Vojvodino, Hrvaško in Slovenijo — opomin: nobeden izmed teh izvirov si ne išče svojega pota, vsi streme hitro v eno strugo, vsi teže po skupnem toku. Pred tovarno. (Fr. Ločniškar.) Po sencah opoldan posedajo, V prijetni opoldanski sen vsak borno kosilce v roci, zarezal glas se je siren. kraj njih sede in gledajo Spel vrata se odpirajo v daljave bledi otroci. in množice požirajo kot nenasiten velikan: Occlom kosila nosijo x , , - ... . , J lako nekoč jih spet na plan in zraven so sami gladni, . . , ... , . . . , pomecejo, ko v žilah kri a vendar kruha ne prosijo ... u i i-i ..... ,...,,:, ob strojih se jim izsuši . . . uporni so v srcih in hladni. — LETNIKU. ŽENSKI SVET STRAN 163 Dr. Nada Slavikova. (U.) Pred štirimi leti je promovirala kot 25letna dijakinja na češki univerzi v Pragi za doktorico zdravilstva. Med vojno je študirala v Gradcu, a je morala prekiniti študije, da se je tako izognila političnemu preganjanju, ki ji je grozilo vsled njene neomajne slovanske zavesti. Specializirala se je v študiju očesnih bolezni in je prakticirala v tržaški bolnici. Kolegi so visoko cenili njeno znanstveno sposobnost, pacienti pa so jo nenavadno vzljubili. Z izredno nežnostjo in spretnostjo je operirala oči, njena roka je bila kot ustvarjena za to stroko. Prevestno izvrševanje stanovskih dolžnosti je mnogo pripomoglo, da je njen šibki organizem tako rano podlegel zavratni bolezni. Takoj po političnem prevratu je prakticirala v ljubljanski bolnici, kjer je dan na dan izvrševala najtežje operacije. Vsled revolucije in nereda je nastala zmešnjava tudi v bolnici, zdravniki so se razšli, bolni in ranjeni vojaki so nepopisno trpeli. Nada Slavikova, (ki takrat še ni imela doktorske diplome), je vodila vso bolnico sama. Pri tem prenapornem delu ji je pomagal samo še eden zdravnik. Ko je pozneje vstopila v tržaško bolnico, je po utrudljivem delu v ambulanci hitela na oddaljeno slovensko zasebno šolo, kjer je kot šolska zdravnica le-čila učence. Najhujše vreme je ni moglo zadržati — zdravje naše dece ji je bilo tako silno pri srcu. Letos 11. junija dopoldne pa je izdihnila ... Smrt dr. Nade Slavikove je za rodbino in za nas vse tem žalostnejša, ker je prišla ravno v času, ko je bila pokojnica ravno na pragu pravega izvrševanja svojega človekoljubnega poklica; ko se našemu narodu tako usodno redčijo vrste njegovih izobražencev in mu je zato tem dragocenejša vsaka umstvena sila. Pokojničina izguba pa je zadela najglobje naše ženstvo v Trstu. Bila je prva slovensko zdravnica v naši pokrajini; poleg tega je predstavljala najlepši tip ženske osebnosti žena : plemenitega srca, izredne nadarjenosti in delavnosti, kremenitega značaja, visoke strokovne in splošne haobrazbe. Vse naše mestno in okoliško ženstvo je zato občutilo njeno smrt kot pretresljivo osebno in narodno nesrečo. Počastilo je njen spomin na naj- STRAN 164 ŽENSKI SVET LETNIK II. iskrenejši način. Članice vseh ženskih društev so jo v obilnem številu spremile na zadnji poti; na grob ji je „Zen. dobr. udr." položilo kito nežnega cvetja z napisom: „ Vsa naša duša plaka..." V počastitev njenega spomina so — kakor nešteto drugih — tržaške žene poklonile lepo vsoto našim dobrodelnim društvom. Najginljivejši je bil prizor na njeni zadnji poti. Kontoveljska in proseška dekleta, članice našega odseka, so ji po starem narodnem običaju prišle naproti v narodni noši; dvignile so vence in krsto z voza in jo same nesle dalje v cerkev in na pokopališče ... Neštete sožalne besede, napisane in izgovorjene od strani posameznikov in društev, topli izrazi sočutja iz vrst uglednih italijanskih krogov in celo od strani italijanskega časopisja pričajo o izrednem vseobčem spoštovanju blagopokojnice, katere prerana ločitev je pretresla vsakega, ki jo je poznal. Najglobje pa je ranila njena smrt vso našo narodno dušo... ©©©© Kdor zamore odpustiti in četudi mu krvavi duša — ta je vreden, da ga imenujemo »človeka". M. K. LETNIK 11. ŽENSKI SVET STRAN 165. Za našo deco! Z nepopisno nestrpnostjo pričakujejo naši mali konec šole, da pohite zopet v naravo k svojim dobrotnikom, katerih gostoljubnost so uživali preteklo poletje. Ogromno število človekoljubnih družin se je odzvalo lansko leto naši prošnji za sprejem naše dece. Toliko jih je bilo, da nismo niti imele dovolj otrok, da zadovoljimo ose. Poslale smo zato skoro vsakega otroka, ki se je priglasil, tudi če ni bil tako zelo ubog, le da je bil njegov sprejem v našo akcijo iz zdravstvenih ozirov upravičen. Poleg tega nam je bilo tudi mnogo na tem, da pridejo otroci, ki žive dan na dan v tujem duševnem ozračju, med naš zdravi podeželski živelj, ki naj jim da tudi duševne opore ter jim pokaže visoko moralno stopnjo naših ljudij. Marsikomu smo se zamerile, ker nismo poslale otroka, marsikomu pa ni bilo prav, da je dobil otroka, kateremu je bilo videti po obleki in obnašanju, da ni siromašen, kar je umljivo. Upoštevati je, da Udruženje nikakor ni bilo pripravljeno na tak odziv, zato ni moglo podvreči otrok zadostni kontroli. — Na podlagi lanskih izkušenj je akcija letos vse drugače organizirana in bodo poslani na deželo samo taki otroci, ki so tega v resnici potrebni in vredni. Ni izključeno, da bodo nekateri stariši skušali spraviti svoje