Poštnina plačana v gotovini. Lelo XXI. 1923. Št. 5. Maj. BOGOLJUB Izhaja vsak mesec. — Naročnino in darove sprejema uprav-nišlvo, Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. — Rokopisi se pošiljajo uredništvu, Leonišče v Ljubljani; doposlali se morajo za vsako nadaljno številko do 1. dne prejšnjega mesca. Koledar za maj 1923. Mesečni namen apostolstva molitve, določen od sv. očeta: Marija — kraljica miru. Dnevi Godovi Posebni namen so vsak dan še važne nujne zadeve Češčenje presv. Rešnj. Telesa v ljubi), škol. lavant. škol. 1 2 3 4 5 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Filip in Jakob Atanazij, š. Najd. sv. križa FlorijaD, m. Pij V, p. Pridi k nam božje kralj, po Mariji Obisk šmarnic Križ v šoli in družini Rožni venec v naših družinah Da vsi kar najbolj vzljubimo Marij o Ljubljana, st. Trebelno Sv. Križ p. L. Kamnagorica Št. Gothard \ Sv. Tomaž j p. V. Ned. Sv. Bolfenk Sv. L.p. V.N. j Jarenina ) Sv. Jakob v /SI. Gor. \ Št. Ilj v SI. J Gor. j Svičina Sv. Jurij v P. Sp. sv. Kunig. 1 Sv. Lenart | v SI. Gor. ) Št. Rupert j" v SI. Gor. S. Troj. v S. G. J Negova i Sv. Benedikt J p. SI. Gor. 1 Sv. Ana p. (Kramp. ) Sv. Jurij v / SI. Gor. S.BoIf.vS. G. Marija Snež. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Janez Ev, Stanislav, S. Prik. sv. Mih. Gregor Nac., š. Vnebohod Fran5. Hier. Paakracij, m. Katoliški shod v Ljubljani Da Mar. obv. našo ml. vseh zablod Delavci po tovarnah Procvit Marijinih družb Misel na rajske višave Družba Jezusova v Jugoslaviji Naš sivolasi vladika, jubilant Orehek Ljublj. sv. Fl. Šmihel Rakitna Javor Nova Štifta Kopanj 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Servacij, S. Bonifacij, m. Zofija, m. Janez Nep. PaŠkal Felisk Celestin, p. f Evharist. zveza narod, v Sv. Duhu Edinost med katol. celega sveta Zedinjenje ločenih krist. cel. sveta Češki katoličani Pridružitev nekrist. sv. Cerkvi Mir in ljubezen v naših družinah Versko zedinjenje po Mariji Knežak Fara p. K. Mikendorf N. Oselica Mekinje Lesce Brez ni ca 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Binkošti Blnk. poned. Julija, d. f Deziderij Marija, pom. f Urban, p. Filip Neri Da bi bili po Sv. Duhu vsi eno Večje češčenje Sv. Duha Darovi Sv. DuJja Zvestoba sv."Čerkvi Da obv. Marija slov. narod v veri Dobra letina, ugodno vreme Da nam Mar. izprosi dobrih duh. Dobrova Prem Čatež, p. T. Kapucini v K. Križanke Godovič Sv. Troj. p. M. 27 28 29 30 31 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Sv. Trojica Avguštin, š. Maksim, S. Ferdinand Sv. R. Telo Verski dvomljivci Odločen boj za versko šolo Da se otr. kat. možje str. pr. ljud. Slovenski misijonarji Češčenje presv. Evharistije. Umrli Ljubno Sv. Helena Sv. Duh Rateče Kranj V MOLITEV SE PRIPOROČAJO: Mati svojega sina, da bi srečno dosegel stan, katerega želi ter bil deležen sedmerih darov sv. Duha. — Neko dekle za uslišanje v važnih zadevah. — Marijina družbenka za pomoč božjo v raznih dušnih in telesnih zadevah ter za pravi mir v družini, — Marijina družbenka za ljubo zdravje in potrebne milosti, da bi mogla vestno izpolnjevati stanovske dolžnosti. ZAHVALE. Zahvaljujejo se: M. H. Mirnapeč presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Frančišku in sv. Antonu Pad. za večkratno uslišanje. — Marijina družbenka presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, sv. Frančišku Asiš., sv. Antonu Pad. ter bi. Tereziji od Deteta Jezusa za dosego redovnega poklica; ista sv, Jožefu, sv, Ani in dušam v vicah za večkratno uslišanje. SPOMINJAJTE SE UMRLIH. Alojzija Kokestnivec, Gradec pri Litiji. N, p, v m.! Kdo je zločinec? ,,, Katoličane v Ameriki je zadelo že več občutnih nesreč. Zgorel je nedavno sloveči zavod sv. Bonifacija v Kanadi. V plamenih je izgubilo življenje 9 dijakov in en redovnik-jezuit. Pokončana je knjižnica in več dragocenosti. Škodo cenijo na 35 milijonov naših kron. Zažgali so skoro gotovo neke vrste fašisti, t. j, člani tajnega društva Ku-Klux-Klan, ki so protivniki katoličanstva in katoličanov. Kot žrtve tajne zarote so bile prizadete po požarju naslednje stavbe: katoliško vseučilišče v Montrealu, ki je v zadnjih 4 letih dvakrat gorelo; dalje novicijat redemp-toristov, cerkev sv. Ane v Beaupre, zavod sv, Ane v Quebecu, cerkev presv. Srca in Male Gospe v Montrealski škofiji. — Sadovi brez-verstva in brezvernosti! \ Kako je z našimi fanti? Dober mladenič piše od nekod: V štev. 10. minulega leta je bilo priporočeno v »Bogoljubu«, naj premišljujemo, kaj bi mogli storiti v vsakem posameznem kraju zoper napake in razvade domačega kraja. Pri nas je razvada, da fantiča, starega komaj 15 let, že zalezujejo starejši fantje, kdaj bo plačal fantovščino, da bo smel ž njimi ponoče-vati. Pred vojno je bilo plačati 10 kron za pristop, sedaj mora plačati do 600 kron. To gre potem vse za pijačo. Je kaka vas, kjer je do deset fantičev: vsak 600 kron, toliko gre denarja za pijačo! Kadar se vrši sprejem mladih fantov, pridejo fantje iz cele fare, tudi brez ničvrednih deklet ni. Ta slovesnost je-kakor Sodoma. Glavno pri vsem tem pa je pretep in nemir celo noč, da človek misli, da je v Aziji med divjim ljudstvom. Kaj vse morajo slišati in doživeti že prvi večer ti mladi iantiči! Če le mogoče, zmakne očetu denar, da ga ima za pijančevanje. Seveda se mora mladi fant od takrat dalje udeleževati vseh fantovskih nerednosti; najbolj še tega, da postaja zunaj cerkve. Še drugo napako moram omeniti: Ženin, ki pride v drugo vas po nevesto, mora dati škaf vina in še denar, seveda ne malo; tri tisoč, tudi več vzamejo, če da. Tako se je v jeseni priženil k neki hiši nek bogat Ameri-kanec. Fantje so rekli: ta bo moral dati deset tisoč! Nevestin oče pa je rekel, da ne bodo žrli amerikanskih žuljev. Zaradi teh besed niso hoteli ženinu bale razložiti. Ponoči pa je bil tak pretep in klanje, da so enega sredi noči prišli obhajat; drugi se pokore v zaporu, eden 8 mesecev. To so stare navade pri nas; pa vendar se nihče ne gane proti tem grdim razvadam! Toliko imamo društev in družb za fante, toliko je truda in žrtev z njimi, — pa se še vedno slišijo take-le tožbe o fantih! Še vedno vladajo stare grde fantovske razvade, še vedno stara surovost in podivjanost! Pred vsako cerkvijo na deželi jih vidiš stati med mašo en regiment. Pijača, ples, punca, kvanta, pridušanje, ponočevanje, pretep, poboj, — to so njih vzori, njih zabave in njih dejanja. Ali ne bo nikoli drugače?! Že desetletja imamo društva, poskuša se vse mogoče — predavanja, knjige in časniki, petje, godba, igre, telovadba, izleti itd. — da bi se fantje navadili boljših manir in lepšega življenja, — na, pa kljub vsemu temu trudu tičimo še globoko v stari surovosti in razuzdanosti, v pijančevanju, ponočevanju in pretepaštvu! Večina fantov je kljub tolikerim organizacijam še danes neorganizirana, večina hodi še vedno po starih izvoženih in blatnih cestah fantovskih nerodnosti Glejte in poslušajte fante, kadar gredo k naboru ali v vojake! Kakšno vedenje, govorjenje, rjovenje, — da je žalost in sramota! ... Tak dan nam spričuje, da smo kljub velikemu trudu s fanti še daleč od zaželjenega cilja ... Kdo je tega kriv? Duhovniki gotovo ne. Kajti kdo se toliko trudi in žrtvuje za fante, če ne ravno duhovniki? Kriva je slaba tovarišija, slabi zgledi, pohujševanje in zapeljevanje. Krivi so pa tudi starši! Zakaj pa vendar niso vsi fantje taki? Zato ker so bili v domači hiši vzgojeni v strahu božjem in redu krščanskem. Tukaj je posebno potrebno klicati: Matere, matere! Jokajte nad seboj in nad svojimi otroci! ,. . Pa tudi; Očetje, očetje!.., Pri odraslih fantih imajo očetje več moči in torej več odgovornosti, kakor matere, — Bog ve, ali jim kaj rečejo tistim postopačem in postajačem, ki med mašo zunaj cerkve Boga dražijo? Če jim nič ne rečejo, slabo; če se pa fant tudi za očetovo besedo nič ne zmeni, spet slabo zanj in za očeta, —■ Marsikak oče kaže več skrbi za konja kakor za sina. Konja ne bo pustil stati ponoči zunaj — Bog varuj kaj takega! — sin pa lahko kolovrati ponoči kjer hoče, pa mu oče ne bo nič rekel! A kaj storiti? Zanikrni starši bodo vedno na svetu. Ali se ne da kljub temu nič narediti, da bi fante predrugačili? Orlovska zveza si, posebno odkar ji načeluje sedanje vodstvo, zelo hvalevredno prizadeva, da svoje člane vzgaja, oplemeniti, navduši za resnično lepo čednostno krščansko življenje. Celo duhovne vaje jim oskrbuje. To je vsega priznanja in hvale vredno. To je zdaj prava katoliška organizacija. Žalibog, da tega niso deležni vsi fantje; ravno tisti ne, ki so najbolj potrebni in ki še vedno delajo sramoto slovenskim fantom sploh. Zato danes vsem priporočamo: Prirejajte duhovne vaje za fante povsod! Za vsa fante, ne samo za nekatere! Moški hočejo nekaj svojega imeti. Sami sicer tega ne rečejo, A če se jim kaj takega priredi, pridejo dosti radi. Kjer napravijo kako posebno pobožnost za moške, se navadno dobro obnese. Že do- sedaj se je sempatje kaj takega poskusilo, in navadno še pohvalijo, da je bilo lepo. V nekem nemškem listu je bilo pa nedavno brati, da so letos gori ob Renu začeli s celotedenskimi duhovnimi vajami za fante; zjutraj en govor, drugi zvečer. Udeležba vedno lepa; zvečer malo več kakor zjutraj. Tudi po mestih lepa udeležba: 70 do 80 odstotkov; po deželi pa celih 100 odstotkov, to se pravi: vsi. Na ta način se ujamejo in spravijo v duhovno kopel ravno tisti, ki so najbolj potrebni. In za -te najbolj gre. Nemci ne imenujejo tega duhovne vaje, ampak nazvali so »Religiose Woche«; »Verski teden«. To bi za nas ne bilo prikladno .. . Duhovne vaje pa morebiti tudi ne.. Ko bi rekli »orožne vaje«, bi morda razumeli. Pravo ime pogoditi je koristno; vendar pa ime ni glavno, ampak stvar sama. Kar je pri Nemcih dobro, tudi pri nas ne bo slabo. Potrebno pa na vso moč, — ako hočemo priti iz teh nečednih fantovskih razvad kdaj ven. In čas bi že bil! Poskusimo! Fantje, na binkoštni ponedeljek k sv, Jožefu v Celje! Pridite vsi dobri fantje, da se pogovorimo; kako odpraviti grde fantovske razvade, kako dvigniti vaše tovariše k lepšemu življenju! Razpored imate v zadnji številki »Bogoljuba«, Z agitacijskih potov. (Dalje.) V. »No, ali bomo letos kaj naročili?« »Ne vem.: »Kako to?« »I, tako: vsako leto več naročnine plačam, pa je vsako leto manj branja.« To je torej tista bolezen! Skoro da diši po lakomnosti. Pa je že tako: Nekaterim ljudem ne gre v glavo1, da je vrednost denarja v naših dneh tako nestanovitna. Pravzaprav: gre jim že. pa ne vselej. Kadar sami prodajajo, takrat dobro vedo, kakšno vrednost ima danes denar. Ko pa kupujejo ali pa naročajo, takrat ima denar zanje tako vrednost, kakor jo je imel v tistih dobrih zlatih časih.,. In med temi ljudmi, prijatelj, si morebiti tudi ti. Pa ne zameri! VI. »Saj bi naročil, ne rečem; ampak škoda je denar proč metati, Kar dam za časopise, je proč vržen denar. Časopis pride; preberc.no ga vsi, potem ga pa otroci raztrgajo ali pa ona z njim v peč podkuri,« Proč vržen denar! Koliko denarja proč pomečete! Za tobak, za pijačo, za žamet in špice, za ples, za radovednost ,.. Moram nehati. Če ne, bo preveč. Prijatelj! Ti ne znaš časopisov brati. Ne zameri! Res je pa le. Zato mi ne zameri sledečih par besedi. Poznaš liste: Bogoljub, Mladost, Glasnik najsv. Src, Cvetje iz vrtov sv. Frančiška, Mladika in druge. Vsak tak list preberi ti in tvoji. Potem ga pa spravi. Ob koncu leta ga daj vezat. Ali pa kar sam napravi listom bolj trden ovitek. Čez deset let pa vzemi spet te liste v roke. Ali pa čez sedem; kadar hočeš. Potem boš videl, koliko je tak časopis zate vreden. Čim starejši bo, tem ljubši ti bo. Politične liste pa res malokdo hrani. Ni prostora za vse; kmalu bi bila hiša premajhna. A marsikaj je tudi v njih vredno, da se ohrani. Kaka gospodarska drobtinica, kakšen znamenit govor, kakšen naslov, ocena nekaterih knjig... Vsaj to ohrani. Škarje v roke in iz-strizi. Potem pa shrani v nalašč za to pripravljeni ovitek. Boš videl, ali je res denar ža časopise proč vržen. VII. »Časopisje — tudi katoliško! — seje samo sovraštvo med ljudi. Ali je treba tega? Bodimo vsi eno! Zato pa ne bom naročil nobenega časopisa. Rajši bom dal denar za svete maše.« Samo sovraštvo! Ravno zadnje dni smo brali: Nekdo, ki je še živ, in nekdo, ki je umrl, sta bila velika nasprotnika v politiki. Sicer pa sta bila prijatelja. Nekaj podobnega omenja že veliki svetnik sv. Avguštin s svojim znanim stavkom: nasprotnik načela, a prijatelj osebe. Mi branimo svoja katoliška načela, nasprotniki branijo svoja. Ali pa nasprotnike radi tega sovražimo? Ne! Boj mora biti, sovraštva ne sme biti. In ta boj je bil in bo... »Kolnejo nas, mi jih pa blagoslavljamo; preganjajo nas, in prenašamo; preklinjajo nas, in nolimo.« Komu se je tako godilo? Samemu svetemu Pavlu. Mnogo je imel nasprotnikov, a ni jih sovražil. Bodimo vsi eno! Lepa beseda! A ne bo se še kmalu uresničila: resnica, zmota in laž ne morejo biti eno. Lahko smo eno v boju za narodne pravice, v boju za gospodarski napredek naših krajev; težko je biti eno v boju za verska načela, ker nekateri nočejo. In za sv. maše boš dal. Prav! Lepo! Ali eno mi povej: Zdi se mi, da se ti hočeš zveličati brez boja, brez žrtev. Verjemi: težko bo šlo. Kadar nas bodo nasprotniki samo kleli, takrat bomo pa mi samo molili in maševali. Dokler bodo pa nasprotniki šli nad nas z orožjem časopisja, moramo pa mi odgovarjati z enakim orožjem. Svoje časopisje maramo podpirati. In to so tudi žrtve ... Vedno je še resnično: »Otroci tega sveta so v svojem rodu razumnejši kakor otroci svetlobe.« Ali veš, kdo je to rekel? In kaj se to pravi za današnji čas? VIII. »Saj bi bil naročil, ko bi bil list tak, kakor je bil včasih. Včasih so bili časopisi veliko boljši. Danes so pa zanič!« »I, kakšni so pa včasih bili?« »Veliko boljši, to vem.« Prijatelj! Poslušaj kratko povest! Pravijo, da je v neki župniji župnik vsako nedeljo ravno isto pridigo imel kakor prejšnjo nedeljo. In to se je vrstilo skoro pol leta zaporedoma. Farani gredo župnika tožit v škofijo. »I, kaj pa gospod župnik pravzaprav pri-diguje?« vpraša škof može. Možje molče. Nič ne vedo. Nato jih pa škof odslovi z besedami: »Pojdite domov in prosite gospoda župnika, naj vam še ravnotako pridiga, kakor je doslej.« Temle tožljivcem se mi zde podobni tisti, ki pravijo: »Saj je bil Bogoljub včasih boljši.« Če pa vprašaš, kako je bil boljši, pa ne vedo nič več povedati. Res je, da so časopisi človeško delo. In spisi v njih tudi. Vprašam te pa: Ali doma vedno samo pečenko jeste in same kolače? Telesna hrana se menja, književna pa tudi. In pa še to. Kar enemu ni vleč, se pa deseterim drugim zdi dobro. »Bogoljub« mora pa pisati za vse in ne samo za enega. nas ave. Mariji Zelena dobrava v prelestnem nakitju, komu pošiljaš pozdrave? Najlepši moj ave. O kom šepetaš, srebrni studenček, ko glasno bežiš tja v daljave? Najlepši moj ave. Kaj pojete zvezde ob uri polnočni, ko gledate z nebne višave? Najlepši moj ave. Komu si uglasil kitaro donečo, ti slavec zelene goščave? Najlepši moj ave. Srebrni zvonovi, kaj kličete z viška, čez griče in sočne planjave? Najlepši naš ave. Kaj molite, duše, v veselju in sreči, ob križih in v uri skušnjave? Mariji — najlepši naš ave. M. Elizabeta. Najboljši način biti pri sv. maši. Več )'e načinov kako bodimo pobožno in s pridom pri sveti maši: Lahko se ie udeležiš na ta način, da moliš svoje ustne molitve, pa naj bodo že očenaši ali če-ščenemarije, litanije ali rožni venec ali nalašč za sveto mašo sestavljene molitve, kakor jih najdeš po raznih molitvenikih. Lahko si pri sveti maši na ta način, da poješ ali bereš nabožne knjige, na primer življenjepise svetnikov ali kaj podobnega. Seveda moraš biti pri vsem tem pozoren na glavne dele svete maše. Zopet si lahko pri sveti maši na ta način, da premišljuješ nauke Gospodove, njegovo življenje in posebej še njegovo trpljenje — saj je sveta maša spomin in životvorna obnovitev trpljenja Gospodovega — bodisi na podlagi svetega pisma, križevega pota ali rožnega venca. Je pa še en način, ki najlepše odgovarja naukom apostolov, ki se najlepše ujema z željami svete Cerkve in je najbolj soroden šegam prvih kristjanov, namreč način, da se kolikor mogoče združimo z nameni, željami in mislimi mašnikovimi in torej tudi z molitvami, ki jih opravlja maš-nik, da tako postanemo nekako s o d a -rujoči, soduhovniki o b e n e m z m a š n i k o m. Dejal sem, da odgovarja ta način biti pri sveti maši najlepše naukom apostolov in s tem seveda naukom Kristusa samega. Po nauku sv. Pavla smo namreč vsi verniki v Kristusu eno samo duhovno telo, čigar glava je Kristus. »Zakaj kakor imamo v enem telesu veliko udov, tako nas je veliko eno telo v Kristusu, slehern pa smo eden drugega udje.« (Rim, 12, 4.) Pri sv. maši pa se daruje in sv. mašo daruje Kristus sam; zakaj duhovnik in dar je eden in isti — Kristus sam. Viden duhovnik, ki opravlja vidno daritev, je samo viden namestnik, vidno orodje v rokah Kristusovih. S Kristusom pa, kot rečeno, tvorimo eno duhovno telo. Z njim vred se pri sv. maši darujemo tudi mi njegovemu nebeškemu Očetu in z n'im vred darujemo tudi mi. V tem smislu nam kliče sv. Peter: » ... In tudi vi ste, kakor živi kamni nanj zidani, ste duhovna hiša, sveto duhovstvo, da darujete duhovne darove, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu... Vi pa ste izvoljen rod, kraljevo duhovstvo, svet narod, da oznanju-jete popolnosti tistega, ki vas je iz teme poklical k svoji prečudni luči,« (1. Petr. 2, 5, 9.) In v tem pomenu nam tudi veljajo besede sv, Janeza Evangelista: »Kristus nas je ljubil in nas opral od naših grehov v svoji krvi in nas storil kraljestvo in duhovne Bogu in svojemu Očetu...« (Raz. sv. Jan. 1, 5.) S Kristusom torej darujemo daritev sv. maše vsi verniki po rokah mašnikov. Pokažemo pa to toliko bolj, kolikor bolj se poslužujemo misli in želj in torej tudi molitev, kakršnih se poslužuje mašnik sam. Kajti iz teh molitev nam zlasti odsevajo želje in misli Kristusa samega. Dejal sem dalje, da ta način biti pri sveti maši, najlepše odgovarja šegam prvih kristjanov. Kako živo so se oni zavedali, da tvorijo s Kristusom eno samo duhovno telo! Kako živo so bili prepričani, da je mašnik le vidni zastopnik krščanske občine in da le v njenem imenu opravlja presveto daritev. Saj so dali duška temu svojemu prepričanju zlasti p r i darovanju. Po prebranem listu in evangeliju in po nagovoru škofovem so namreč verniki v lastni osebi prinašali darove pred oltar in so jih ondi oddali cerkvenim služabnikom, da jih je poten duhovnik razdelil na tri dele: en del za reveže, en del za potrebe cerkve in cerkvenih služabnikov in en del za daritev sv. maše. Brez dvoma so imeli s temi darovi tudi ta namen, da opomorejo potrebam cerkve, cerkvenih služabnikov in rc-vežev, toda glavni njihov namen s temi darovi je bil ta, da so na zunaj pokazali, da se čutijo z duhovnikom in po njem s Kristusom eno osebo, eno duhovno telo, ki opravlja presveto daritev. Zato nam tudi poroča sv. Justin (iz 2. stoletja po Kristusu), da so po nagovoru pred-stonika vsi vstali in molili in po tej molitvi so se tudi pozdravili med seboj s poljubom v znamenje medsebojne bratovske ljubezni. Podobno se glasi poročilo iz četrtega stoletja, da so skupno z mašnikom in cerkvenimi služabniki molili za mir ra svetu, za katoliško cerkev, za škofe, maš-nike, dobrotnike, novokrščene, bolnike, popotnike, otroke in druge. In ko je mašnik končal predglasje, tedaj je dvignilo vse ljudstvo glas in je klicalo obenem z mašnikom; »Svet, svet, svet Gospod,,,« — V vzhodni cerkvi pa so se te skupne molitve še danes ohranile. Imenujejo jih ektenijn. Prvi kristjani so se torej živo zavedali, da so sodarujoči, soduhovniki obenem z vidnim duhovnikom. Zato so bili kar zatopljeni v njegove misli, v njegove želje, v njegove namene, v njegove molitve in s tem tudi v njegova dejanja. Dejal pa sem tudi, da odgovarja ta način biti pri sv. maši tudi namenom in željam sv. cerkve. Saj je vse to izraženo v mašnih molitvah, kakor jih mašnik opravlja še tudi današnje dni. Le poglejmo jih par! Pri darovanju keliha z vinom n, pr. moli mašnik: »»D a r u j e m o ti... in prosimo... naj se vzdigne . . v n a š e in vsega sveta zveličanje.« Ne torej: darujem ... in prosim ... in moje ,,. In kmalu po umivanju rok moli mašnik obrnjen k ljudstvu: »Molite, bratje, da bo moja in vaša daritev prijetna pri Bogu, vsemogočnem Očetu.« In strežnik odgovarja v imenu ljudstva: »Naj sprejme Gospod daritev iz tvojih rok v hvalo in čast svojega imena, tudi v n a š o korist in v korist vse svoje svete cerkve,« In pred iz-preminjevanjem moli mašnik; »Tebe torej, premilostljivi Oče, po Jezusu Kristusu, tvojem Sinu, Gospodu našem, ponižno molimo in prosimo, sprejmi in posveti te f darove, ta f darila, te f svete in prečiste žrtve, ki ti jih darujemo« Torej zopet: molimo, prosimo.,. darujemo; ne pa molim ... prosim .,. darujem . .. In kmalu nato nadaljuje mašnik takole; »Prosimo torej, Gospod, sprejmi poto-lažen to daritev svojih služabnikov in v s e svoje družine...« Kajne, kako živa zavest, da smo z mašnikom vred ena sama kot pravimo moralična oseba! Po vsem tem ni dvoma, da smo najlepše, najbolj s pridom pri sv. maši tedaj, kadar čutimo, mislimo, želimo, govorimo to, kar čuti, misli, želi, govori mašnik sam; z drugo besedo: najlepše, najbolj s pridom smo pri sv. maši tedaj, kadar s premislekom opravljamo prav iste molitve, ki jih opravlja mašnik sam... Ni čuda tore;, če so hoteli -uprav v sedanjih dneh nekateri vpeljati navado, da bi namesto mašnega strežnika odgovarjali mašujočemu duhovniku vsi navzoči verniki in da so nekateri celo hoteli vse molitve od prve do zadnje obenem z mašnikom moliti. Sv. cerkev sicer prvega običaja iz tehtnih razlogov ni priporočila, četudi ga ni obsodila, kar je storila iz važnih vzrokov z drugim. Vendar ni nič proti cerkvenim odredbam, ampak kakor razvidno iz zgorajšnjih razlogov zelo priporočljivo, da imaš molitve-nik, v katerem so sestavljene molitve in sv. maše, kakor jih mašnik opravlja iz velike masne knjige. Tak molitvenik je na primer: Večno življenje, spisal Gr. Pečjak, Ljubljana, 1916, ali pa v hrvatskem jeziku; Rimski misal, priredio dr. Dragutin Kniewald, naklada dra. Stje-pana Markuliča, Zagreb, 1921. — Tudi je hvalevredna navada, če verniki, kakor je že tu in tam vpeljano, pri tihi sv. maši pri glavnih delih; evangeliju, darovanju, povzdigovanju in zavživanju skupno molijo kratke molitve, da se tako vsaj ob teh glavnih delih živeje zavedo svetosti dejanja, pa tudi svoje skupnosti z darujočim duhovnikom. Montanus, Zlatq jagode. 12. Nikar ne misli, da si napredoval na pod popolnosti, če se nimaš za zadnjega izmed vseh in ne želiš, da se drugim daje prednost pred teboj. Kajti tisti, ki so v . očeh božjih veliki, so v svojih očeh mali, (Sv, Terezija.) Hvaležni smo zdravnikom, pravi sv, Bazilij, če nas ozdravijo telesnih bolezni, in jih imamo za dobrotnike, čeprav nam dajejo zelo grenka in zoprna zdravila, nas režejo z nožem in žgejo z ognjem, ako je to za naše zdravljenje potrebno. Ravnali bi pa zelo nespametno, če bi ne bili ravno-\ tako hvaležni tistim, ki zdravijo naše duše, četudi nas morajo svariti in grajati in nas to boli. Mojzes je popravil svojo napako, na katero ga. je opozoril njegov tast Jetro, ki je bil mnogo bolj neuk od Mojzesa; a Mojzes se zaradi tega ni nič jezil nad njim. Tako moramo tudi mi, četudi bi bili mo-drejši kakor vsi ljudje, spoznati, da se lahko motimo, in moramo sprejeti za dobro, če nas kdo, in naj je tudi nižji od nas, posvari in zavrne. Sv, Terezija je vedno pazila na to, da jc spoznala svoje napake, čednosti drugih pa je občudovala. Če je slišala, da je kdo storil kako dobro delo, je rekla: Kako srečni so drugi! Vsi se trudijo, da bi Bogu dobro služili, samo ja~ ne. Molimo! Daj mi, Gospod, da svoje nizkosti, slabosti, nestalnosti in grehov in hudobij nikdar ne zgubim izpred oči. Spomin nanje naj me ponižuje in spodbudi, da se vedno zatekam k tvojemu usmiljenju. vitih milosti, ki jih je od Boga prejela, sc je čutila ponižano in je rekla: To so podpore, ki mojo slabotnost tem bolj dokazujejo; ker kolikor slabša je hiša, toliko več podpor potrebuje. Ni je čednosti, ki bi je ne mogli na sv. Vincenciju občudovati, če si je še toliko prizadeval, da bi vse svoje čednosti prikril. Kljub temu pa je bil, kakor je re- 13. Z velikodušnim izvrševanjem čednosti biti velik pred Bogom in obsipan z njegovimi milostmi, a kljub temu biti majhen in zaničljiv v svojih očeh: to je tista ponižnost, ki je Bogu tako draga, pri ljudeh pa tako redka. (Sv. Bernard.) Če se je sv. Terezija spomnila čudo- kel, tako ubog na duši, da se je imenoval le velikega siromaka i i grešnika. Molimo! O Gospod, kdo zasluži ime siromaka in grešnika bolj kakor jaz, ko na meni ni drugega kakor revščina in greh! Kdaj sem storil kako delo, ki bi ne bilo polno napak? Tresti se moram in tvoje sodbe bati, če me ne boš sodil po svojem velikem usmiljenju. Šmarnice v Nek veren učitelj je že lansko leto poročal iz Prekmurja sledeče: In src milijoni v ljubezni edini iskreno ponavljajo v solzni dolini: O Mati, kako si nam draga! Tako prepeva M. Elizabeta o nebeški Materi in z njo milijoni častilcev Matere božje. Vendar se vsi katoličani ne zavedajo enako te velike časti, da je Marija naša mati. To razliko sem videl zlasti sedaj tu v lepem 111 giobokovernem Prekmurju v času šmarnične pobožnosti, O, kako mora biti nebeška Mali vesela prekmurskega naroda, ko kleči pred njeno podobo in njej na čast opravlja Šmar-nice. V duhu vas hočem torej popeljati lepega majniškega večera k omenjeni pobožnosti. Pridemo v mično prekmursko vasico, ki ima prav lepo ime Prosečka vas, kjer je doma prvi prekmurski misijonar, g. Jožef Kerec. Farna cerkev je precej oddaljena od te vasice in zato pobožno ljudstvo opravlja svoje po-bežnosti na prostem pod milim nebom prid lepim vaškim znamenjem. Narava se je ogrnila že v temni plašč in si nadela zlate okraske, prelestne zvezdice, tudi mesec je že priplaval na nebesni svod, cela narava je veličastno potihnila. Pred znamenjem se začno zbirati vaščani. Prekmursko dekle prižge pri znamenju svetiljko, ki odseva s svojimi skrivnostno zelenimi žarki daleč tja po vasi in molče kliče ter vabi še ostale vernike k šmarnicam. Zopet se tiho bližajo nove trunie s pobožnimi molitvami v srcu pred vaško znamenje. Tudi brezskrbna deca priskaklja, ne me-rieč se za posteljo, pred svojo nebeško Mater, da ji podari nekaj cvetlic, ki jih je nabrala čez dan na paši. Stari očanci, od starosti že oveneli, tudi ne pozabijo priti in se pokloniti Materi božji. In ženske, sključene od teže življenja, hočejo tudi izliti svoje prošnje pred svoio duhovno materjo. Vsi, mladi in stari, ■ženske in moški, so se zbrali pred tem zna- Prekmurju. menjem. Dekleta zapojo nekaj Marijinih pc-smic, katerih melodija se razlega tja v temno noč. Cela vas prepeva z besedami č. M. Elizabete: »O mati, kako si nam draga!« Dragi častilec Marijin, kaka čuvstva se porajajo v tvojem srcu, ko gledaš v duhu to pobožno ljudstvo zunaj na zeleni trati okoli Križanega in njegove Matere v skrivnostnem mraku v tako živi pobožnosti? . .. Ko končajo Marijino pesmico, vzamejo vsi v roke sv. rožni venec in prednica Marijine družbe moli naprej, vsi drugi za njo. Povem vam, da so me oblile solze, ko sem klečal med njimi in smo molili žalostni del sv. rožnega venca; tako iz srca je molil pobožjii na-red in tako živo, kot bi se nahajali na Kal-variji v družbi žalostne božje Matere. Cela narava je s tiho pobožnostjo in svetim sočuv-sivovanjem poslušala svete besede: »Ki je za nas krvavi pot potil, ki je za nas bičan bil, ki je.za nas težki- križ nesel...« Ko smo končali sv. čislo (tako namreč imenujejo Prekmurci molek), se začno litanije Matere božje. O, ko bi pripeljal kdo še tako trdega človeka semkaj, bi se mu pri tem prizoru orriečilo srce. Če se trka ljudstvo na prsa: Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, o Gospod! Sedaj pa zadoni tja v temno majniško noč Marijina pesmica, ki js nam vsem znana in tudi Prekmurci jo znajo že dobro Opevati: »Marija, Mati ljubljena, češčena 00-di ti!« Ko fe pobožnost opravljena, se še enkrat poklonijo Mariji in njenemu Sinu in se molče razidejo k sladkemu pokoju. To se ponavlja skozi celi mesec majnik. Vidite, to je pobožen narod, katerega nebeška Mati gotovo prav posebno ljubi. Častilci Marijini, veselo na noge, ko vidite, kako vse tekmuje, da lepše in iskrenejše počasti svojo Mater! Zberimo se tudi mi in kličimo z vsemi njej vdanimi srci: »O Mati, kako si nam draga!« ... P. R., učitelj. Sv. Marija Zagorska. (Zagorje pri Pilštanju na Štajerskem.) Marija je ljubila tiho, samotno življenje, ni marala za posvetni hrup. Samotni kraji in mirni, ponižni ljudje so ji bili in so ji radost srca. Njeno bivanje v Nazaretu in življenje svete Družine sta dokaz, kako ljuba ji je bila tihota in mir. Zagorje, kmečko vasico v tihi naravi, od malega trga Pilštanj oddaljeno komaj pičlo uro, na prijaznem hribčku sredi temnozelenih gozdov, zaželela si je Marija v svoje češče-nje. Plemeniti, blagi pilštanjski gospe sv. Emi, — tako govori krajevna zgodovina, — se je prikazala Marija v mali kapelici v Zagorju, kamor je čednostna gospa prišla molit ob priliki obiska svojih velikih posestev. Sv, Ema je olepšala in uredila mično gotsko kapelico in 1. 1055. prišla v spremstvu romarjev na božjo pot v Zagorje. Kmalu je Marijina kapelica zaslovela daleč naokrog kot zatočišče vernega ljudstva in zbirališče vernikov okrog Marije. Ljudstvo je prihajalo od vseh krajev častit in prosit Marijo pomoči. Kapelica je postala premajhna za tako množico božjepotnikov. Po smrti sv. Eme 1. 1065. je božja pot Sv. Marija Zagorska zavzemala vedno večji obseg. Župnijska kronika omenja o zagorski božjepotni cerkvi sledečo zgodbo: Marija se je v nebeški lepoti prikazala grofu Attemsu in njegovi soprogi, ki sta stanovala v graščini Podčetrtek. Zahtevala je od njiju, da ji v čast pozidata cerkev v Zagorju. Grof se ni za fo nič zmenil, grofica je pa tekom leta imela vdrugič božjo prikazen. Marija se ji je prikazala in ji velela cerkev v Zagorju nagloma sezidati. Kljub dobrim namenom tukaj zidati cerkev, pozabil je zopet grof Attems na Marijino željo in cerkev se ni postavila. Leto dni kasneje je v snu videl grof Attems in njegova soproga vtretjič Marijo. Želela je imeti cerkev v Zagorju. Očitala jima je malomarnost glede zidanja cerkve in vnovič zahtevala, da se )i cerkev pozida. »Tukaj je kraj, kamor bo verno ljudstvo rado hodilo častit svojo Pomočnico in Bog bo delil ljudem milosti in dobrote.« Na tretje zahtevanje Marijino šele je grof Attems pozidal cerkev v Z&gorju. Odslej so božjepotniki še z večjim zaupanjem prihajali od blizu in daleč na božjo pot k Mariji v Zagorje. V priprošnjah in molitvah so našli romarji tolažbo, dušni mir in veselje pred milostipolnim oltarjem Matere božje. Zgodovina o tej skromni božji poti malo pripoveduje, tem več spričuje čudežnih del govorica romarjev in beseda domačinov. Na tisoče zahval prihaja ob shodih, zlasti o »Zagorskem tednu Kristusovega vnebohoda« in o »Leskovškem«, tri dni pred sv. Lovrencem, in ob vseh Marijinih praznikih, Velika zanimivost v Zagorju in tolažba vernikom je izvanredno lepa »Lurška jama« v prosti naravi v skalnati pečini s krasn;;n kipom Lurške Device in studencem poleg oltarja. Kdor ima zaupanje na Marijo in želi dušnega in telesnega zdravja, pohiti naj v svetišče Sv. Marije Zagorske in obišče milosti-polno Lurško jamo. Saj nas Marija vabi: »Pridite k meni vsi, kateri me želite! Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveli-čanje od Gospoda.« Alojzij Kramaršic, župnik. Slika sv. očeta Pija XI. Ali se kaj spominjate, da je bilo lansko leto v popisu evharističnega kongresa rimskega napovedano, da se bo oskrbela nova lepa izvirna slika sv, očeta, ki naj bi si jo omislili za svoja stanovanja duhovniki, samostani in drugi dobri katoličani. Kajti dobre slike sv. očeta ni lahko dobiti. Spominjamo se, kako je bilo pri prejšnjih papežih, da smo morali čakati po več let, preden smo dobili pravo podobo. Kako različne slike Pija X. in Benedikta XV. smo videli, a malo je bilo dobrih. In če je katera bila, je bila tuje blago, morda celo judovska roba. Neka nemška tvrdka je razpošiljala po vseh naših župniščih neko brezbarveno podobo Benedikta XV., pod katero bi bilo tudi treba zapisati: »Ne bojte se — Jaz sem!« Iz teh razlogov se je dala izdelati nova lepa slika Pija XI. Izvršil jo je po dobrih fotografijah, prinesenih iz Rima, priznani akademični slikar Fr. Sterle, Slika ima to prednost: 1. je izvirna, 2, domače slovenske delo, 3. dobro zadeta in lepa. To ji priznavajo dobri poznavalci umetnin. Visoka je 50 centimetrov in se bo dobila ali brez (papirnega) okvirja (pas-partov.) ali ž njim. Cena se bo določila deloma tudi po številu naročb. Zato so vsi oni ki bi jo želeli imeti, lepo naprošeni, da bi to blagovolili na dopisnici sporočili upravništvu »Bogoljuba«. Slika sv. očeta je za samostan, za duhovniško pa tudi za vsako drugo dobro katoliško hišo zelo primeren okrasek, — posebno še, če je res lepa , Kaj se vidi na Goriškem. (Zakaj ti potopisi? Piše urednik. Dalje.) Prišli smo v Gorico. Kaj sem v Gorici takoj nagovoril. »Ja, odkod pa vidva?!« Bila videl, to sem Vam že prej povedal. Zato gremo zdaj iz Gorice takoj nazaj. Vračal sem se zopet skoz vipavsko dolino, a zdaj — po železnici. Na kolodvoru (južnem) sem dobil dva kranjska fanta — Ribničana z rešeti. Že prej sem na tem potu, med Vipavo in Šturjami, srečal dva Ribničana; tu sem pa zopet naletel na dva druga. Iz tega se vidi, da Ribničana nobena meja in ograja nazaj ne drži, da bi je ne prelezel s svojimi rejtami in rešeti. sta to še mlada fantiča od kakih 16—18 let. »Iz Ribnice.« »Ja, pa prav odkod, le natančno mi povejta, ali menita, da jaz ribniške doline ne poznam?« Malo čudno sta gledala, kako da tukaj v Gorici en gospod hoče vsako luknjo na Kranjskem poznati, da mu ni zadosti Ribnica in hoče natančneje vedeti. »Prav izpod Nove Štifte.« »A tako, potem sta pa iz sodraške fare!« Fantiča sta se mi zdela nedolžna in dobra. Zato ju vprašam: »V Sodra-žici imate Marijino družbo za fante, ali sta bv. Marija Prav kakor pravi pesem: »Sem Ribničan Urban — po celem svetu znan — premodre sem glave — pa žlice imam nove.« Ta pesem — da mimogrede povem — se bo nahajala tudi v obljubljeni zbirki narodnih pesmi z naslovom »Prepevajte!«, ki je že pripravljena za tisk. Samo šaljivih pesmi bo nad 20. Zato mislim, da jih boste radi sprejeli. Najprej pa seveda morate pokupiti prvo pesmarico »Poj-tef« Najprej peti Bogu v čast, potem sebi v veselje! Torej dva Ribničana, dva fanta! Ravno sta se vagala na tisti kolodvorski vagi, kjer se krajcar noter vrže pa vaga pokaže. Tako sta se mi domača zdela, da sem ju seveda Zagorska. vidva zraven?« »Noa!« »Zakaj pa ne? Ali imate pri vaši hiši kakšen časnik, ali kaj berete?« »Mgm! Domoljuba pa Bogoljuba.« »Ta dva sta pa že prava; saj sem si mislil, da cta iz dobre hiše.« »Naša mati so v Tretjem redu,* pristavi eden. »No vidiš, če co mati v Tretjem redu, bi bilo pa lepo, če bi bil ti v Marijini družbi.« Naprej jih nisem hotel viti in pritiskati zaradi Marijine družbe, fantu je pridige kmalu dosti; obrnil sem pogovor na re-šeta in ne vem na kaj še. A materam pri tej priliki še enkrat kličem: Matere, materel Ni dosti, da same rade molite; skrbite, skrbite tudi za otroke, a posebno za fante, da bodo pridni! Oh, kaj bi se dalo iz takih-le fantičev napraviti, ko bi starši hoteli in ko bi — znali! Pa nekateri ne znajo, drugi pa še nočejo ne! To že žele, da nimajo prav hudobnih otrok, nerodnih fantov; a te želje nimajo, da bi imeli kolikor mogoče dobre otroke, »Tako eno srednjo reč, Vs^, kar je prav. Preveč še s kruhom ni dobro.« Tako modrujejo. Tega se nekateri starši naravnost boje, da bi otroci ne bili — preveč pobožni. Potem so pa ravno nasprotno: razuzdani, brezbožni. Pa ne rečem, da bosta ta dva fanta taka, ne, upajmo, da bosta zmirom dobra .ostala, ker sta bila videti prav dobre narave. Le priložnost sta mi dala, da povem, da se to velikokrat zgodi. Starši, celo dobri starši, imajo večkrat le premalo skrbi za lepo življenje otrok. Ko bi nas siarši bolj podpirali, bi bilo z Marijinimi družbami ložje, s fanti in dekleti pa bolje. No, -Ribničanom-rešetarjem na čast moram povedati, kaj sem slišal v Ribnici sami, da ko hodijo po svetu, se ne pokvarijo. In to je veliko! Kajti splošno so naši ljudje doma še nekaj, ko pa zapuste dom in gredo po cvetu, je pa večkrat vsega krščanstva konec! Ribničani pa, hvala Bogu, ne tako! Vsa čast jim za to! Menda je nekoliko res, kar pravi pesem: .»Cel teden smo okol' hodil, v nedeljo smo Boga prosil', da bi loncev ne pobil'.« Ne bo pa popolnoma res, kar pravi konec pesmice: »K° robo vso proda, nej dpar-ca nej blaga, ker vse za vince da,« Ribničani niorajo pač navrhu rejt in rčšet še marsikatero drugo nositi, ki jo jim naprtijo in natve-zijo drugi ljudje . .. Zdaj ko smo se s tema Ribničanoma pomenili, pojdimo dalje! Vozil sem se torej po vipavski železnici mimo Volčje drage, Prva-čine in Dornberga. Mislim, da dornberški go-stod župnik ne bo zameril, če ga nisem prišel pozdravit, saj sva bila v Gorici pri važnih posvetovanjih skupaj. Smem pa menda razodel! skrivnost, da je bil g. župnik pred vojsko, ko je bival še gori v hribih pod Sveto goro, priden sotrudnik »Bogoljuba«. In kar je napisal, je bilo zmirom dobro. Po vojski se pa ni več oglasil. Nova župnija in nove razmere zahtevajo njegovih moči drugod. Če pa »Bogoljubu* še kaj pošlje, nam bo pa seveda drago. Izstopil pa sem na postaji Kamenje. Po-stajica je daleč doli v dolini, pod cesto, vas Kamenje pa ne sicer posebno visoko, a skoro eno uro daleč v bregu na pobočju visokega Čavna. Mračilo se je že, ko sem korakal po cesti navkreber. 'Ko sem prišel do župnišča, se je ravno rožni venec slišal iz nje. No, krščanski ljudje so že v farovžu, si mislim. Počakam, da končajo, potem potrkam. Odpre t mi pride dobra mati gospodova. Seveda veliko presenečenje. Bila sva z gospodom tudi skupaj v Logu, a kje si je mogel misliti, da ia.t še vedno strašim po Goriškem! — Pa zakaj sem se oglasil ravno v Kamnjah? Z g. župnikom Črnigojem se poznamo tudi že dolgo; v-deli smo se menda že, ko je bil še v Tolmun kaplan, potem v Kamniku, kjer je bival kot begunec, potem v Brucku ob Litvi, kjer je bil kot kaplan v begunskem taborišču. Zadni; pa lani v Rimu pri evharističnem kongres . kjer sta priromala skupaj z gospodom batu -skim. In z ozirom na ta kongres mi je pis-il pred nekaj meseci: V popisu e'.k«-fisUču-.-\a kongresa v Rimu je izpuščenega nekaj, kar spomina vredno: Na vnebohod po slovesni sv* maši, ko so sv. očeta nesli nazaj po cerkv , tedni sem jaz uporabil trenutno tišino ter pre-šinjen sv. ognja in ljubezni do sv, očeta na ves glas zavpil: »Živio sv. oče-papež! Blagoslovi rod slovenski!« Oči vseh okoli stoječih so bile uprte v me — predrzneža. A moj močni glas je odmeval daleč po baziliki, dozdev: :o ga je čul sam sv. oče, kajti v tistem času napravil izdatno večji križ in blagoslov. C;i gospoda batujskega so bile solzne ... S tem sem ta spomina vredni prizor ot.l pozabljenosti. — Drugi dan med kosilom, biLi je v petek, je pridrdrala na avtomobilu pivi župnišče zopet družba treh duhovnikov. A ko bi hotel zopet o tem kaj več pripovedoval, odkod in kam so šli, pa kaj smo se razgov; ;-jali, bi ne prišel do konca, zato si moreni to veselje kar odreči. Gospod župnik si je prizadeval, da bi iti čez nedeljo pridržal v Kamnjah, pa se mu ni posrečilo. Ni mi kazalo toliko časa na enem kraju viseti. — Danes pa imate tam zadaj r..i notah kantato (slovesno pesem) Mar. družbo v Kamnjah, prihodnjič boste pa imeli kora:-nico. Besedilo je bilo natisnjeno v »Bogoljub:-"že" lani, tu imate pa tudi nape v. Zložil je obe.' rajni g. župnik Plesničar, pesnil pa sedar i g. Črnigoj, Ker večinoma niste vedeli, kje s> tiste Kamnje, zdaj, ko sem vem malo opisa , vsaj približno veste. Naučite se pri vseh druf-bah teh dveh pesmi in prepevajte jih povsod! Popoldne tistega dne sva se oba z gosp. župnikom odpravila k sosedu, gospodu vikar; i pri Sv. Tomažu ali Štomažu. Tako lepo znaj > samo Goričani besede skupaj zlivati: Sv. Tomaž je Štomaž, Sv. Andraž je Štandrež, Sv. Ferjan je Števerjan in še več podobnih zliti-imen. Štomaž je še nekoliko višji od Kamen in gleda že v »kranjsko« vipavsko dolino. Štoinažu je za vikarja g, Leopold Cigoj, sic r še mlad gospod, ki bi bil pa po svoji posta . ' in morebiti še po čem drugem dober vsaj* za dekana; pa ker je bolehen, pase skrbno svoji:1- 500 dušic pod plaščem sv. Tomaža. Tudi on je »Bogoljubu« poslal že marsikak dober spisek. No, — pred par dnevi pa mi piše, da je imenovan od prevzvišenega gospoda knezo-nadškofa za škofijskega voditelja Marijinih družb. Saj bi mi tega ne oil sporočil, ker je preveč skromen in se boji vsake časti, — no par ker sva s tem postala tovariša, je čutil potrebo, da se malo pogovoriva, kako in kaj. V prvem pismu me je vprašal: 1. če bi mogle goriške Marijine družbe dobiti v »Bogoljubu « poseben kotiček, 2, koliko ima »Bogoljub« naročnikov v zasedenem ozemlju. Prvo vprašanje mi je že lani zastavil neki drug gospod, pooblaščen od tozadevna konference v Gorici. Takrat sem odgovoril, da rad ustreženi, kolikor morem.. (Ker stvar zanima vse, ki imajo z družbami opraviti, zato razpravljam o njej javno.) Gospoda Cigoja sem pa prosil, naj bi tega nikar ne zahtevali, in sicer zato ne: a) ker je v »Bogoljubu« tak-i tesnoba za prostor in že toliko raznih rubrik, da če eno odpremo, moramo drugo zapreti, b) ker so zadeve Marijinih družb vsem skupne; kar je dobro za Goriško, je dobro tudi /a drugod in narobe, c) ker rad dajem prednost goriškim in sploh od središča bolj od-dalienim dopisnikom. Kar bo dobrega od tam prišlo, bo vse sprejeto četudi ne v posebnem oddelku. — Kar pa tiče števila naročnikov, nrej nirmo nikoli natanko šteli, koliko jih je iz zasedenega ozemlja. Zdaj pa, ko smo morali na stavljeno vprašanje odgovoriti, smo jih šli štet. In našteli smo jih nekaj malega manj kakor 3000. Ta številka me je presenetil. Kaj: še celih 3000 ne? Sorazmerno s številom prebivalstva bi moralo biti onstran itali'ans? Bc-<: goljubov«! Ko bi bilo povsod razmeroma tako, bi ga bilo na Koroškem vsaj petkrat toliko.. Ob novem letu bi bilo želeti, da bi se krep-keje poagitiralo kakor letos in da bi si vsi vzeli za zgled Bilčovs in Vogrče. Premišljeval sem, kam bi šel v nedeljo. En čas sem mislil iti v Senožeče, kamor sem bil svoj čas vabljen, pa nisem mogel priti, in sem slišal, da je med vojsko Marijina družba propadla. Pa upam, da jo bodo tudi brez inene oživili, če je že niso. Ostal sem bolj v bližini, namreč na Ustju, Gospod župnik je šel na novo mašo na Vrhpolje, jaz sem pa malo doma požupnikoval. Tudi tukaj je družbica med vojsko zmrznila. Poskusil sem jo zopet dekletom malo priljubiti. Samo to sem jim pa res pczabil povedati, kar mi je bilo še posebej priporočeno in kar navadno prav rad povem: namreč, da se jim ni treba bati, da bi se zaradi družbe ne smele ali ne mogle omožiti. Naj pa berejo zadnjega »Bogoljuba«, kjer nam pripoveduje pridna Korošica, da je Marijina družba najboljša priprava na zakon! Če je božja volja, boš ženina in moža že dobila. Če imaš pa dobiti takega, da ti bo veljala tista pesmica »Zdaj pa imaš moža, da s' ga žalostna«, ali celo tista, ki pravi »Lani sem se cmožila, letos me že greva. Jutri bo v Celovcu smenj, tjagor ga bom peljala, al ga bom zastavila, al ga bom prodala« — je pa bolje, da ostaneš taka kakor si... Torej se zaradi tega le niksr ne boj Marijine družbe! Skočil sem še na vipavsko Planino, kamer me je g. župnik Maierhofer — znani koroški junak, ki se je na fronti boril — povabil. Spremil me je med živahnim pogovorom do Matere božje v Logu, odkoder sem jo švignil z avtomobilom do Postojne, odtam pa po železni cesti v Ljubljano. Za majaik si oskrbite povsod knjižico »Pojfe!« in prepevajte iz nje v čast Mariji! V njej imate zbranih 77 Marijinih pesmi, 9 še posebej za šmarnice. Mučeništvo kristjanov Holandski bogoslovci Misijonske družbe (lazaristi) so poročali svojim sobratom v Gradec za novo leto 1920 med drugim to-le; Nekaj dni je tu pri nas naš holandski scbrat g. Clarys, ki ga je poslala k občnemu zborovanju naše družbe v Pariz naša provinca v Perziji. On sam je skoraj čudežno ušel smrti in nam je pripovedoval o mučeništvu naših sobratov v Perziji med vojsko sledeče; Naš sobrat, tamošnji škof Sonntag, je veljal tam pri vseh, ki so ga poznali, za svetnika. Neki protestantski misijonar je rekel »Treba je samo enkrat s škofom Sonntagom občevati, pa se prepričaš, da je svetnik.« Ko so po odhodu Rusov iz Urmije dne 22. svečana 1918 hoteli mohamedanci pomoriti vse kristjane, se je škofu Sonntagu posrečilo, da je vse rešil s tem, da se je pogodil z mohamedanskim glavarjem. Toda divji mohamedanci mu tega niso mogli pozabiti. Sušca 1918 pride v misijonsko naselbino k škofu v Urmijo neki voditelj mo-liamedancev in prosi škofa, da bi ga vzel k sebi, češ, da ga preganjajo armenski kristjani. Škof mu vse verjame, ga vzame v svoje stanovanje in mu celo dovoli, da sme pripeljati s seboj svoje žene. Kristjani pa so zvedeli, da je ta človek od moha-rnedancev poslan, da umori škofa. Da bi škofa rešili, so večkrat hoteli tega človeka samega umoriti, toda škof je bil predober, da bi bil tako hudobijo verjel in mu je ponovno rešil življenje: nekoč je pribežal hudobnež v škofovo spalnico, drugokrat je ušel smrti, ker ga je škof kril s svojim plaščem. Ko so aprila 1918 začeli mohamedanci proti kaldejskim kristjanom vojsko, je škofov gost začel upati, da se mu njegov namen kmalu posreči, ker so imeli kristjani za svo o brambo samo osem topov. Predrzno* je ponudil škofu celo, da hoče posredovati za kristjane pri moliame- v Perziji med vojsko. dancih. Prisegel je pri koranu, da bo rešil življenje vsem, ki se bodo zatekli v misijonsko postajo. Škof mu je verjel in tako je 31. julija 1918 pribežalo v škofovo hišo 600 kristjanov, da bi se rešili. Na zmago Kaldejcev ni bilo mogoče misliti, ker so imeli za brambo samo osem topov s 64 kroglami, pred mestom Urmijo pa je bilo vse polno mohamedanskih čet. Tu zapove zviti mohamedanski posredovalec, naj oddajo kristjani vse orožje, da bodo mohamedanci videli, da se kristjani res podajo. Komaj se je to zgodilo, odpošlje lopov svoje žene na varno, pobere ves denar, ki ga je bilo mogoče dobiti, povabi v misijonsko postajo mohamedance in jim izroči orožje kristjanov, V tistem trenutku je bila misijonska posta a polna vojakov in besnih žensk, ki so se takoj vrgli na ropanje in morjenje. Škofa Sonntaga obkolijo vojaki, med katerimi je tudi služabnik tistega lopova. S puškinimi kopiti sujejo osivelega starčka in ga vlečejo v cerkev in tu pred tabernakeljnom ga ubijejo. Njegovo truplo oropajo obleke in popolnoma nago vržejo na gno išče. Tam ga je videl ležati neki kristjan, pa ga ni smel pokopati, ker mu mohamedanci niso pustili. Tako je to lepo življenje kronala mu-čeniška smrt! Ko je to izvedel naš sobrat g. Fransen, ki je obenem španski in holandski konzul v Tavrisu, je prosil javne oblasti v Urmiji, da bi smel v Urmijo poslati našega sobrata gospoda Clarysa, da bi poskrbel za dostojen škofov pokop, pa mu niso dovolili. Pisali so mu, da so mohamedanci sami škofa dostojno pokopali in da celo mesto za njim žaluje. Toda to je bila grda laž. Danes sploh nihče ne ve, kje so sveti škofovi ostanki; najbrž so ;ih požrli pocestni psi. Istega dne je bilo pomorjenih tudi vseh 600 kristjanov in tudi naš sobrat gospod Natanael Dinkha.Ko so mohamedanci udrli v Urmijo, je g. Dinkha ravno stregel v bol- nišnici 360 mehamedancem. lam so ga poiskali. Neki mohamedanski duhovnik je dvignil težek kamen in zaklical: »Tudi jaz hočem v nebesa in zato ubijem kristjana.« Nato je vrgel kamen na g. Dinkha, ki so ga nalo vojaki razsekali na kosce. Pre-parali so mu truplo in ga nato popolnoma razmesarili. O drugih dveh naših sobratih, ki sta še bila v Urmiji, ne ve g. Clarys ničesar drugega, kakor da so oba obglavili in pometali v vodnjake. Klanje se je nadaljevalo še več dni in pomorjenih ;e bilo na tisoče. 80.000 kristjanov je zbežalo. Med begom so jih tri- do štirikrat napadli in vselej je bilo na tisoče ubitih. Za časa tega klanja je bil g. Clarys v Tavridi pri g. Fransenu. Bil je namreč prej profesor semenišča v Kozrovi in je moral od tam s svojimi semeniščniki pobegniti v Tavrido. Ko se je približala Velika noč 1919, je mislil g. Clarys na kristjane v Urmiji in jim e hotel iti podelit sv. zakramente za Veliko noč. Po strašnih pokoljih v mesecih juliju in avgustu 1918 je ostalo namreč v okolici Urmije še kakšnih 900 kristjanov, ki so se počasi zbirali v Urmiji in životarili, kakor so pač mogli. jJuhovnika niso imeli nobenega pri cebi. »Moja dolžnost je,« si je mislil g. Clarys, »da grem v Urmijo. Duše ;eh revežev mo-