Za terenske sladokusce
OBMORSKI SKAKAČ (Anurida maritima)
Skakači so prastara skupina šesteronožnih členo-
nožcev, saj so njihovi fosili iz devona med najsta-
rejšimi fosili kopenskih živali nasploh. Ena izmed 
značilnost skakačev so pod zadek spodvihane 
skakalne vilice (furka). Kadar se sprožijo, udarijo 
ob podlago in vržejo skakača v zrak. Skok je ne-
usmerjen in smer odvisna od naklona podlage. Na 
morski obali najdemo do 3 mm velike obmorske 
skakače, ki živijo pod kamni tik ob morski gladini 
(v zgornjem pasu bibavice), včasih pa se zbirajo v 
velikih skupinah na površini bazenčkov somornice 
na obali. Samci kar brez navzočnosti samic odložijo 
na podlago pecljate mešičke s semenčicami (sper-
matofore), ki jih nato samice poberejo v spolno od-
prtino in shranijo do oploditve jajčec.
besedilo in foto: Tomi Trilar
KRANJSKI JEGLIČ (Primula carniolica)
Znamenitež, ledenodobni endemit malega koščka naše de-
žele: le na dobrem odstotku in pol našega ozemlja je njegovo 
domovanje. Bleščeče zelene rozete, že v začetku aprila med 
njimi poženejo cvetna stebla z rožnatimi cvetovi, ob ustju 
posutimi z belim prahom. V senčnih grapah, pa tudi na trav-
nikih ga najdemo v Trnovskem gozdu, v okolici Idrije, Iškem 
Vintgarju, v borovniškem Peklu, pa še kje, seveda. Kjer se dru-
ži z lepim jegličem, avrikljem, opraševalci poskrbijo za prese-
nečenja. Njun križanec, idrijski jeglič, Primula x venusta, nam 
postreže z vso barvno paleto med rumeno in rožnato, tako 
raznoliki so cvetovi posameznih rastlin. Jelenk je njegovo do-
movanje. Do aprila je še daleč, bo treba pokukati v knjige in 
na medmrežje, splača se, pa še lažje bo počakati dan, ko se 
odpravimo k njemu na obisk. Zasluži si on, mi pa tudi. 
besedilo: Metka Škornik, foto: Aleksander Kozina
JEREBICA (Perdix perdix)
Če bi se danes pisalo leto 1990, bi jerebico v tej rubriki 
uvrstil med opazovanja »V bližini doma«, ker pa se piše 
leto 2020, jo moram uvrstiti med opazovanja »Za terenske 
sladokusce«. Nekoč so se jerebice pozimi pogosto pribli-
žale hišam, se držale gnojišč in še v 90-letih smo, takrat 
zagnani mladi ornitologi, imeli jerebico za ne ravno redko 
ptico celo v Ljubljani. Današnji mladi ornitologi te sreče 
nimajo več in se morajo presneto namučiti, da jo še naj-
dejo v naravi, saj so srečanja s to poljsko kuro iz leta v 
leto redkejša. Morda so se danes zadnje kite jerebic obdr-
žale samo še v SV Sloveniji. Trik pri zimskem opazovanju 
je iskanje nezasneženih travniških zaplat, ko deželo obilno 
pokrije sneg. Tam se jerebice rade zberejo, spomladansko 
poslušanje njihovega večernega oglašanja pa je pravza-
prav že eksotika in privilegij brez primere. V času, ko je 
sneg postal prej izjema kot zimsko pravilo, je tudi jerebica 
postala prej velika izjema kot terensko pravilo.
besedilo: Al Vrezec, foto: Simon Kovačič
Svet ptic 04, december 2020 29