DEMOKRACIJA
r «lz dneva v dan se bliža
1 trenutek, ko bo prvi človek pristat na Luni».
L_
SOVJETSKI ASTRONAVT TITOV
Leto XVI. - Štev. 15
Trst - Gorica, 15. avgusta 1962
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Berlin, kamen preizkušnje
Preteklo je leto dni, odkar so komunisti postavili sramotni zid vornost Sovjetske zveze za povečano zaostritev - Propagadne
Dne 13. avgusta 1961 so komunistični mejni stražniki pričeli z gradnjo visokega betonskega zidu med zahodnim in vz hodnim Berlinom. Poleg tega so povečali število »prostovoljcev«, ki budno pazijoj da bi zajezili množični beg iz komunističnega raja. Toda poglejmo si od bliže dogodke, ki so spravili lansko leto berlinsko vprašanje v težko krizo.
Potek dogodkov
Od srede lanskega avgusta so se dogodki odvijali z neverjetno naglico. Hruščev je bil že dolgo časa mnenja, da je trebT dokončno rešiti nemško vprašanje. To svoje prepričanje je obrazložil predsedniku Kennedyju na dunajskih razgovorih Njegovo stališče se je dotikalo naslednjih programskih točk: priznanje obeh Nemčii, preprečitev združenja Nemčije, umik Zahodnjakov iz Berlina.
Nenadoma je 13. avgusta Hruščev samovoljno ukinil pravico Berlinčanov, da se svobodno kretajo po bivši nemški prestolnici. Prebivavcem vzhodnega sektoria je prepovedal, da bi si še nadalje služili kruh v zahodnem Berlinu, ločil je družine in se pri tem nikakor ni oziral na posebni položaj, v katerem so se nahajali Berlinčani. »Prostovoljci« z vzhodnega sektorja so pričeli graditi betonski zid. za prehode pa so uvedli posebna dovoljenja, ki si jih je bilo le težko nabaviti.
Toda ni bilo dovolj. 1. septembra je tajnik sovjetske komunistične partije napovedal, da se odpoveduje sporazumu za ustavitev jedrskih poskusov, ki je stopil v veljavo leta 1958. Ta grožnja se ni nanašala samo na Nemce, pač pa na celotno človeštvo.
V letu dni, odkar stoji sramotni zid sredi bivše nemške prestolnice, smo bili priče številnih junaških pobegov vzhodnih Berlinčanov, ki so tudi v najhujših vremenskih pogojih postavili svoje življenje na kocko v upanju, da jim uspe priti na svobodo.
Berlin danes
Kot je razumljivo se v teh dneh Berlinčani pripravljajo, da se spomnijo dogodka, ki je pred letom dni razburil svetovno javnost. Krivde, ki so jih sami zakrivili in žrtve, ki so jih pobili ob skrivnih prehodih sramotnega zidu, pečejo komunistične voditelje. To pa ne toliko iz moralnih predsodkov, kot zaradi strahu, da bi se njihova propaganda ne izjalovila. Zaradi tega so moskovski in pankowski komunisti pričeli v teh dneh z obširno propagando, da bi zavedli svetovno javno mnenje na svoje limanice.
Sovjetski pritisk na Berlin se iz dneva v dan veča, tako da lahko pričakujemo v kratkem času hujšo krizo. V petek je govoril podpredsednik pankowske vlade Horst Brasch, ki je obtožil vladne kroge v Bonnu, »da pripravljajo načrt za po-rušenje in razdejanje sramotnega zidu v Berlinu«. Obtožba je tako nesmiselna in neverjetna, da je izpadla kot slabo posrečen dovtip iz ust komunističnega veljaka.
Moskovska in Pankowska spomenica
Po izjavah komunističnih veljakov, so v preteklih dneh prejele zahodne države spomenici Sovjetske zveze in komunistične Nemčije.
V sovjetski spomenici - verjetno je to edini primer v svetovni diplomaciji - se moskovski voditelji zgražajo nad stvarmi, ki se bodo šele y prihodnjosti zgodile. Sovjeti so namreč že prehodno protestirali proti komemoraciji, ki se je vršila nekaj dni kasneje ob priliki prve obletnice sramotnega zidu.
Vzhodno nemška spomenica pa se zgraža nad »provokatorskimi manevri«, ki bodo organizirani v bivši nemški prestolnici, »v škodo Nemške demokratične republike in ostalih socialističnih držav«. Za provokacijo smatrajo prisotnost v Berlinu predsednika bonnske republike Heinrichp, Luebkeja.
Toda komunisti se niso zadovoljili z odposlanjem protestnih spomenic, pač pa so pripravili pravo propagandno gonjo. Tiskovna agencija bonnske vlade D. P.A. sporoča, da je bilo opaziti v berlinskem zaledju zbiranje vojaških sil. Odde'k> Volksarm.ee so postavljeni v polni vojni( opremi nekaj kilometrov od sramotnega zidu.
Poleg tega zatrjujejo ameriški časnikarji v Berlinu, da sta se Hruščev in Ulbricht sporazumela za sestanek v prvi polovici septembra vseh vladnih poglavarjev držav, ki so včlanjene v Varšavski pakt. Nq konferenci se bodo predstavniki pogovarjali o nemškem vprašanju.
Moskovska in pankovvska spomenica nista nikogar presenetila, saj je bilo pričakovati, da se bodo komunisti poslužili te priložnosti, da skušajo oprati z močno in bučno propagando svoje krivde, ki so jih zakrivili v Berlinu. Pankowska spomenica, ki so io Zahodnjaki prejeli potom češkoslovaške vlade je po svoji vsebini mnogo bolj dramatična od sovjetske. Spome-
nica zatrjuje, da je govor, ki ga je im-jl
1.	maja letos predsednik Luebke v Berlinu sprožil plaz napadov na Nemško demokratično republiko. »Bonnska vlada«, nadaljuje spomenica, »se ni zadovoljila z besednim sramotenjem naše republike, pač pa je povzročila na razmejitveni črti incidente, ki so zahtevali vrsto človeških žrtev. Zaradi tega smatramo, da je rc novni prihod bonnskega predsedn'ka v bivšo nemško prestolnico namerna provokacija. Luebke se bo pripeljal v Berlin z amerškim vojaškim letalom in s tem bodo Zahodnjaki ponovno kršili mednarodna dogovore o zračnih koridojih.«
Bonnska vlada seveda uradno ne bo odgovorila na spomence, ker so bile te poslane zahodnim velesilam, ki varujejo Berlin. Pač pa so o komunističnih lažeh podali razni visoki bonnski vladni funk7 cionarji svoja mnenja. Tako je na primer minister za nemška vprašanja Lemmer odločno zavrnil pankovvska natolcevan;a in pri tem dodal, da ne pripravlja bonnska vlada napada na Vzhodno Nemčijo, pač pa je verjetno, da pankowski voditelji mislijo na zasedbo zahodnega sektorja v Berlinu.
Sovjetski načrt za Nemčijo
Toda poglejmo si sovjetski načrt za podpis miroVne pogodbe z obema Nemčijama, Ameriški dobro obveščeni krogi zatrjujejo, da se bodo čez nekaj tednov sestali v poljski prestolnici podpisniki Varšavskega pakta. Ti bodo ponovno pregledali predlog, ki ga je Moskva poslala Zahod, njakom 10. januarja 1959 in v katerem so Sovjeti predlagali Zahodnjakom in predstavnikom obeh Nemčij, da se sestanejo na skupni konferenci, kjer bi preučili nemško vprašanje. Sovjeti želijo, da bi bili na konferenci prisotni vsi predstavniki onih držav, ki so se v zadnjih vojni borili proti nacistični Nemčiji. Tem dr-
med obema sektorjema - Odgo-spomenice Moskve in Pankoiva
žavam bi sedaj voditelji iz Kremlja radi dodali še predstavnike nekaterih novo na-nastalih držav, kot na primer Tunizije, Maroka, Združene arabske republike, Izraela, Indonezije in obeh Vietnamov.
Po moskovskem predlogu naj bi se konferenca vršila konec letošnje jeseni in nai bi nanjo povabili tudi raprezentante obeh Nemčij in predstavnika zahodnega Berlina.
S. R.
Pošteno stališče
Na i:m mestu z veseljem be= letimo vsak glas, ki nam z itali* jonske strani, in to še posebno v krajevnem merilu, naznanja, cic! stari dozorevajo, da se stara, okorela ir preživela stališča, če* Ivlv p-očasi, vendarle umikajo sodobnejšim spoznanjem. Tako smo že pred časom poročali, da je demokristjanski poslanec Gia* ccmo Bologna v rimskem parla*
PREBIVALSTVO !&*. ZflHOB. VZHOD
f tv MIL. 1
RflllICKEMDORF i
iilFRANC.
SEKTOR
šBERUNA
&
LW SPiNOAU
PRINZL i BERG
. Ki i.
Brandencurger
Tor II fDicno-
V. »s/,	1
HiH TlERCJUffu^"
sm
* ___ Če&lav
Hamburg
SEKTOR
l >\ I I I I I LICHTEHBERG
iZAVO
KRfUZBfKG
'HilMiRSDORf
HP0RF J \ UMPUH0te**7frK:
TRtPIOH
m
/t
'STEGUTiO.
reltOH-tan$
KOPINIČU
POTSDAM
-~H#DNA'
t.VtV
AVTOCESTA v
Heimstedt
Rdeča Kitajska in neodpisne držaue
Mlade azijske in afriške države gledajo s simpatijo na »gospodarske čudeže “ v Pekingu - Vendar pa prav gospodarski in psihološki razlogi preprečujejo mladim državam, da bi se poslužili komunističnih sistemov
Politika Rdeče Kitajske je v zadnjih, letih predvsem naperjena proti onim državam, ki so pred kratkim postale neodvisne. Tako srečamo na Kubi pekinške diplomate, ki pomagajo Castru pri utruje-vanju diktature, posebne komisije obiskujejo razne afriške in azijske države. Kitajski inženirji so pred kratkim dokončali vodstvo del glavnih cest v kraljevini Yemen, medtem ko so se vrnili domov agronomi, ki so domačine v Gvineji naučili umno pridobivanje in gojenje riža. Na Kitajsko pa iz dneva v dan prihajajo kulturna odposlanstva, raprezentanti študentov in sindikatov iz Cila in Zanzibarja, da bi se od bliže seznanili s »čudeži«, ki jih je v nekaj letih ustvarila Rdeča, Kitajska. Peking sta obiskala celo ghan-ski leader Nkrumah in braziljski predsednik Goulart.
Kljub gospodarski krizi, v kateri se nahaja pekinška vlada, je Rdeča Kitajska nakazala v razdobju let 1955 do 1960 nevtralnim deželam gospodarsko pomoč v znesku 250 milijonov dolarjev. S to pomočjo so se predvsem okoristile Burma, Kuba, Ceylon, Nepal, Yemen, začasna alžirska vlada in Kambodža.
Brez dvoma številne nevezane države gledajo na celinsko Kitajsko kot na rešiteljico lastnih problemov. Toda ali bodo v resnici te države asimilirale komunistični sistem? Preden odgovorimo na to delikatno vprašanje si moramo ogledati nekatere temeljne točke.
V prvi vrsti bi bilo nemogoče primerjati napredek, ki so ga po drugi svetovni vojni zabeležile večje države od onega, ki ga ie dosegla celinska Kitaiska. To pa zaradi tega, ker primanjkujejo podatki, s
OVOJE RUSKIH PILOTOV V UMU
Kakor je pri Sovjetih v navadi, so tudi tokrat poslali vsemirsko ladjo na krožno pot okoli zemlje, ne da bi predhodno obvestili javno mnenje o nameravanem poskusu. V soboto zjutraj so izstrelili prvo vesoljsko ladjo s pilotom Nikolajevim, k; je potolkel vse dosedanje rekorde. Dan kasneje pa je moskovski radio napovedal, da so izstrelili drugo vsemirsko ladjo, ki jo vodi polkovnik Pavel Romanovič Popovič.
»Vostok IV« tako se imenuje vsemirska kabina, ki jo vodi Popovič ima isto krožno pot »Vostok III«. Oba pilota se nahajata izredno blizu, tako da vidita v kabino sopotnika. Namen poskusa ie predvsem v želji po prepričanju, ali dve vse-mirski ladji lahko med seboj vzdržuieta komunikacije. Ker se pilota obeh ladij ? lahkoto razgovarjata, lahko rečemo, da. je poskus odlično uspel. Poleg tega pa nameravajo ruski učenjaki tudi preisku-siti učinke, ki jih povzroča letanje v podobnih razmerah na dveh različnih človeških organizmih.
Medtem ko ie moskovski radio obvestil sovietske državljane o izstrelitvi »Vo-stoka IV «, je napovedovavec prečital tudi daljše poročilo o stanju Nikolajeva. Pr} zatrjevanju istega vira se pilot »Vostoka III« odlično počuti. Nikolajev se ie po sedemurnem spanju povezal z oporiščem potom radia in poročal o občutkih, ki je imel na prvem delu svojega potovajva. Nato so ga povezali s Hruščevom, kateremu se je zahvalil, da mu je dal možnost vesoljskega poleta.
Kasneje je moskovski radio prenašal pogovor med obema pilotoma. Nato je po radiu govoril učenjak Kostantin Palatov. ki je izjavil, da razgovor med pilotom?) dokazuje rešitev zapletenega problema o komunikacijah v tri smeri.
Tudi zahodni komentatorji so z vsem navdušenjem pozdravili nov vsemirski podvig ruskih pilotov. Zvedeli smo, da so Sovjeti v zadnjih mesecih odposlali v vesolje sedem vesoljskih ladij brez pilotov z namenom, da bi preučili ali so resnična mnenja nekaterih znanstvenikov, ki trdijo, da izžarevanja v vesolju negativno vplivajo na pilota, ki ostane v zraku več kot štiriindvajset ur. Znano je, da je Titov čutil posledice, medtem ko iih ameriška astronavta nista zasledila, ker sta bila v vesolju mnogo mani časa kot sovjetski pilot. Naprave, ki so jih Sovieti poslali z vesoljskim ladiami na krožno pot okoli zemlje pa so pokazale, da žarče-nje ne škodi človeškemu organizmu tud’ v slučaju, če ostane astronavt v vesolju več časa.
Američani priznavajo, da so Sovjeti napravili važen korak naprej za osvojitev vsemirja, kajti znano je, da si brez podobnega poskusa ne moremo zamisliti po-tovania na Luno. Prav zaradi tega so Američani mnenja, da so Sovjeti občutno zmanjšali časovno razdobje za prvi polet naLuno in sicer za štiri leta. Znanstveniki napovedujejo, da lahko pričakujemo, da bo že leta 1966 prvi človek pristal na našem najbližjem nebesnem telesu.
katerimi bi lahko operirali. Statistike, ki jih je objavila pekinška vlada so zelo labilne, poleg tega pa v zadnjih dveh letih niso Rdeči Kitajci sploh objavili nikakršnega uradnega gospodarskega podatka.
2e zaradi tega je malo verjetno, da bi se nevtralne države oprijele kitajskih vzgledov. Poleg tega pa je zelo negotova, da bi se jim posrečilo zabeležiti tudi najmanjši napredek. Kitajski vodilni razred razpolaga s številnimi visoko sposobnimi osebnostmi. Ostale komunistične partije v Aziji pa izkazujejo očitno pomanjkanje vodilnega kadra. Tako je na primer KP Indije, ki je bila ustanovljena istega leta kot pekinška nesposobna, da bi se okoristila z revščino, ki vlada v deželi. V podobnem položaju se nahajajo tudi ostale komunistične partije v Aziji in Afriki.
Poleg naštetih pa ostajajo še drugi elementi, ki so prav tako važni pri presojanju, ali se bodo mlade, nevtralne države držale kitajskega vzgleda. Rdeči Kitajci lahko računajo na številno maso ljudi, ki jih lahko uporabljajo pri petletkah. Kaj takega pa ni mogoče misliti v afriških državah, kjer je mnogo zemlje in malo prebivavcev. K temu moramo še dodat' psihološki moment. Alžirec, ki je obiskal Rdečo Kitajsko, se čudi nad zmogljivostjo tega naroda, vendar pa ga ni za nobeno ceno pripravljen posnemati, ker je zaenkrat še preveč zakoreninjen v tradicijo’
Zelo lahko je razumeti vse naštete razloge prav na področju kmetijstva. V deželi, kot je Rdeča Kitajska, kjer je malo zemlje in mnogo ljudi, je prebivavce kaj lahko prepričati, da je agrarna reforma potrebna in da je treba prisiliti vsakega posameznega kmeta, da pridela čim več. Vse teže pa bo to doseči pri afriškem kmetovavcu, ki ima na razpolago mnogo zemlje in se mu zato ne treba mnogo truditi za vsakdanji kruh.
Omeniti je treba še zunanjo pomoč, ki jo prejemajo manj razvite države. Državniki teh dežela se prav dobro zavedajo, da se jim ne izplača zameriti se Ameriki in ostalim državam svobodnega sveta, ker bi se na ta način zmanjšala ali pa popolnoma prenehala pomoč.
To so razlogi, zaradi katerih je zelo malo verjetno, da se bodo v doglednem času manj razvite države navezale na komunistični blok, od katerega ne bodo nikdar dobile one pomoči, ki jim jo je pripravljen nuditi svobodni svet. Državniki nevtralnih dežela so pač razumeli taktiko Moskve in Pekinga, ki bi se rad ustvaril nove kolonije, ki naj bi postale molzne krave za sestradane Kitajce.
mentu dejal, da je treba pri do* ločanju in odmerjanju slovenskih manjšinskih pravic upoštevati predvsem ustavo in italijanske zakone ter načela, ki urejujejo italijansko politično življenje ter družbo, ne pa se ravnati po prin* cipu reciprocitete. Ta slednji princip namreč zagovarjajo ita* lijanski nacionalistični gorečneži, ki trdijo, da bi slovenska man jz šina v Italiji smela uživati svoje polne človečanske in demokratič, ne državljanske pravice samo če bi popolnoma enake pravice bile zagotovljene tudi italijanski manjšini, ki živi v današnjem po, pclroma drugačnem in totalitarističnem jugoslovanskem svetu. Pristaše te zahteve prav nič ne briga, da bi to bilo v popolnom nasprotju z v republiški ustavi zagotovljeno enakostjo državljan nov, da bi v Italiji živečim Slo* vencem s tem bil uradno dan pes čat državljanov drugega reda, česar pravična in demokratična država ne more dovoliti.
Poslanec Giacomo Bologna, ki je kot prvi pripadnik večinske vladne stranke omenjene zmotne nazore odločno in jasno1 zavrnil, je napravit pogumno in koristno dejanje. To svoje stališče je zdaj ponovil tudi v uvodniku, ki ga je objavila »La Voce Giulia* na«, glasilo italijanskega CLN za naše področje. V njem polet mizira s tistimi istrskimi begunci, ki sklicujoč se na tzv. »nacional* ne interese« nasprotujejo ustanoe vitvi dežele Furlani j a? Julijska krajina. Pri tem ugotavlja kako je svoječasno fašistično ravnanje z manjšino škodovalo koristirii države. Zato zahteva, da je tre* ba vprašanje manjšinskih pravic, vkljub njegovi kompliciranosti in ob upoštevanju vseh psihološ* kih in političnih dejstev rešiti »z živim čutom za pravico, v du* hu demokracije, po pravilih svo* bode in na osnovi italijanske u* stave,« glede katere je zapisal:
»Predvsem je treba ugotoviti, da italijanska ustava obvezuje državo, da s konkretnimi zakon* skimi določili ščiti jezikovne manjšine, ki obstojajo v njenih mejah. Ustava je osnovni držav* ni zakon in italijansko ljudstvo je ustavo sprejelo po svojih predstavnikih v ustavodajni skupščini. To ni tuj pritisk, je zakon, ki je bil svobodno spre* jet in svobodno izglasovan. Po: leg tega vse ono, kar predvideva člen 6. ustave, odgovarja globo* kim zahtevam demokratičnega čuta vsakega državljana in neiz* bežnim zahtevam civilizirane dr* žave. Ustavo je treba na vsak način izvesti in njena izvršitev ne more biti odvisna od stališč drugih držav glede podobnih v* prašanj, ali glede njenih poseb* nih zahtev.«
Poslanec Giacomo Bologna v svojem članku še podrobneje raz* pravi j a o mednarodnih pogod* bah, ki določajo ukrepe v korist narodnih manjšin in razlaga raz* like, ki obstojajo v treh deželah s posebnim statutom, v katerih žive francoska, nemška in slo* venska manjšina. Pri tem opo*■ zarja na razlike, tudi na razlike, ki veljajo, z ozirom na prevzete mednarodne obveznosti za po* samezne predele naše dežele, v kateri je slovenska narodna manjšina najmočnejša na Tržeš* kem, kjer naj bi predstavljala 10,6 odstotkov prebivalstva in štela okrog 33.000 pripadnikov.
V članku poslanca Bologne je sicer nekaj podrobnosti, glede katerih nismo njegovega mnenja, toda osnovna misel, ki jo žago* varja je tudi naša in zato jo po* zdravi jamo.
VESTI z GORIŠKEGA
, 1ZDAIAVCI__
Občinska seja u Souodnjah
Slovenski levičarji, ali boljše povedano titovci, so se odpovedali svojemu političnemu samostojnemu delovanje in organizaciji prvo na Koroškem, potem na Goriškem, zdaj pa še na Tržaškem, kjer so razpustili Nezavisno socialistično zvezo.
Ob razpustu goriške »Demokratične fronte Slovencev v Italiji« je vodstvo goriške SDZ s posebno resolucijo tako početje obsodilo, ker so se titovci bili odločili raje za prestop v nemške odnosno italijanske levičarske stranke, kot pa da bi trdno in odločno stali na braniku slovenske manjšine in njenih pravic. Pravic, ki smo jih dolžni zagovarjati vsi pripadniki slovenske manjšine in ki jih ni moč zagovarjati s tuje politične prižnice, Le skupen glas nekaj zaleže. Kjer se vrste majajo, nastopijo razpoke in usodno brezno čaka na smrtni padec vse skupnosti.
Na to vedno računajo nam nasprotne sile, zlonamerni šovinizem in tista odgovorna oblast, ki nas ne mara in odlaša uzakonitev naše zaščite računajoč na našo nacionalno smrt.
Slovenski levičarji ta naš usodni konec s svojim nepremišljenim korakom utegnejo le pospešiti. Mar bi se združili vsi skupaj, kar jih je, v enotno slovensko levičarsko stranko, kar jim slovenski demokrati od nekdaj svetujemo. Zamejski Slovenci ne moremo uganjati svetovne politike in ostvarjamo pravice naše skupnosti in našega posameznika, ne da bi se svojim svetovnim nazorom odpovedali.
Namesto tega hitijo v vrste italijanskih komunistov, ali socialistov in kjer le morejo, v izvoljenih svetih in v javnih nastopih, kot taki nastopajo. Kolikokrat o njih beremo in o njih slišimo, kako se zadovoljni ponašajo v italijanščini seveda: »Mi svetovavci italijanske socialistične, stranke«... Nikoli, da bi rekli: Mi Slovenci, člani italijanske socialistične stranke«, s čemer bi pokazali vsaj nekaj narodne zavednosti in izpričali svojo pripadnost slovenski manjšini.
Tolaži dejstvo, da piso vsi enaki in da jih je le manjšina, tistih, ki so stopili v omenjeni dve italijanski stranki. Kaže, da se jih večina ne strinja z usodno odločitvijo in teče glas, da so na samem sestanku za razpust organizacije padle ostre protestne besede. To dejstvo človeka tolaži in daje upanje, da ni še vse izgubljeno. Ali boljše rečeno, da niso vsi izgubljeni in da se med slovenskimi levičarji najdejo tudi ljudje zdrave narodne zavednosti, ki bodo še naprej izpričevali svojo pripadnost slovenski manjšini, za njen obstoj in za spoštovanje njenih pravic potegovali in svoje zdrave sile žrtvovali.
Prva številka »Demokracije«, ki je izšla 25. aprila 1947, je v svoji uvodni besedi med drugim prinesla tudi sledeče:
»Demokracija« pričenja izhajati v času. ko je usoda tega predela slovenske zemlje odločena in zgodovinska odgovornost zanjo že zapisana. Veliko dejanje v zgodovini slovenskega naroda je tragično končano. S sklepi mirovne konference, katerih izvedba čaka samo še na izpolnitev določenih formalnosti, je nastopilo novo razdobje, ko odpada izgovor in očitek tistih, ki so se z nasiljem polastili vse oblasti v domovini in z njo prevzeli tudi vso odgovornost pred zgodovino, da rušimo narodno enotnost in jih oviramo pri uresničevanju velikega smotra slovenskega naroda in Jugoslavije.«
* « *
»V duhu in spoštovanju svojega imena bo »Demokracija« stremela z zavestjo polne odgovornosti služiti svojemu narodu...«
Ut # *
»Glede odnosov med politično samostojnimi narodi ter večinskimi narodi in
V nedeljo 5. t.m. je prišel k nam goriš-ki nadškof msgr. Pangrazio, da bi podelil zakrament sv. birme šestdesetim otroi kom. Ko se je pripeljal v vas, ki ga je sprejela vsa v cvetju, zelenju in slavolokih, so mu pred cerkvijo izrekli dobrodošlico otroci in dva botra. V spremstvu, g župnika in drugih duhovnikov je stopil nato v cerkev, kjer so ga čakali birmanci, botri pa veliko število vernikov.
Po podelitvi sv. birme je msgr. Pangrazio govoril vsem prisotnim in se med drugim tudi zahvalil za prisrčen sprejem in potem še daroval sv. mašo, med katero je pel domači pevski zbor. S tem je nadškof zaključil uradni del svojega obiska, v vasi pa je ostal še več časa.
Najprej se je ustavil pred cerkvijo in se tam fotografiral z vsemi birmanci in se pogovarjal z domačini, ki so se mu pvi-bližali, potem pa se je podal v župnišče, kjer so mu pridne kuharice pripravile kosilo.
Kot zaključek tega dneva pa sta bila procesija z Marijinim kipom in govor č. g. Mirka Mazore, ki je pred cerkvijo govoril zbrani množici y slovenščini in italijanščini, in sicer tako, kakor zna samo on.
* *
Konec preteklega meseca je bila tud> pri nas seja občinskega sveta. Po prečita-nju zapisnika prejšnje seje so svetovavci odobrili posojilo v znesku 2,500.000 lir za otroški vrtec in občinski davek na jav-
manjšinami stoji »Demokracija« na stališču enakopravnosti, strpnosti, pravičnosti in sodelovanja ter odklanja vsako nadrejenost ' ali podrejenost, vsakršen narodni šovinizem in narodno zatiranje...«
* # *
»Kot glasilo demokratičnih Slovencev bo »Demokracija« stala na braniku njih pravic, jih vezala v enoto, budila in krepila njih zavest, poročala o njih mišljenju in delu ter jih obveščala o položaju, dogodkih in razvoju doma in v tujini.«
Na te in druge lepe od srca in pameti narekovane programske izjave je odgovoril tajnik SIAU Branko Babič, in njegove besede je priobčil »Primorski dnevnik« že 29. aprila 1947. Med drugim je Babič rekel:
»V Trstu in v Gorici se je nabralo nekaj slovenskih izdajalcev, misleč, da bodo našli tu zatočišče. Danes ti ljudje nadaljujejo svoje izdajalsko početje. Razbiti hočejo naše vrste in naše ljudstvo razdvojiti v razne strančice.«
Zgodovina zadnjih petnajstih let in dogodki, ki jih obravnamo, kažejo, kdo je slovenski izdajavec...
Slovenski demokrati gremo naprej svojo pot, po začrtanem programu in ne klonimo. Se enkrat stojimo pred novim položajem, ki je za našo manjšino zgodovinskega pomena. Zavedajmo se še važnejše naloge in odgovornosti, ki nas zdaj čakata in obljubimo še bolj odločno kot kdaj koli zvestobo in ljubezen svojemu narodu.
Upam. pravzaprav ne dvomim, da z nami čutijo tudi vsi tisti slovenski levičarji, ki jim je bila usoda naroda vednq pri srcu. Delajmo vsi skupaj za blagor tega slovenskega naroda, katerega del smo in ostanemo.
Dr. Avgust Sfiligoi
V torek 31. julija in v petek 3. t.m. je goriški občinski svet razpravljal o predloženih resolucijah glede deželne avtonomije. Teh resolucij je bilo več, med temi tudi ena od slovenskih svetovavcev, ki so predlagali, naj bi Gorica postala glavno mesto dežele s sedežem vlade in sveta. Naši svetovavci (dr. Sfiligoj, dr. Kacin in dr. Bratina) so predložili ta predlog že meseca februarja z namenom, da zbudijo zanimanje in razpravo o ugodnostih in koristih, ki naj jih goriška provinca z
ČESTITAMO 1
V soboto 4. avgusta sta si v cerkvi sv. Ivana v Gorici obljubila večno zvestobo g. IVO BOLČINA, ki uči petje na slovenski srednji in strokovni šoli in gdč. IRENA BRATINA, profesorica na višji gimnaziji in predsednica Akademskega kluba v Gorici.
Novoporočencema iskreno čestitajo in voščijo vso srečo v skupnem življenju vsi prijatelji, posebno pa še člani AKGl
uvedbo deželne avtonomije pridobi. Bali smo se, da ne bi ostali pri goli kosti, ko sta se videmska in tržaška provinca potegovali za to, da si zagotovita dobršni del koristi. V mestu je vladalo veliko zanimanje, koliko bo dobila Gorica od vsega obljubljenega in preprosti ljudje so povpraševali in še vedno povprašujejo, kaj bo novega in dobrega sploh deželna avtonomija prinesla.
Na žal je razprava o resulucijah naših svetovavcev in drugih v občinskem svetu
na zemljišča, potem pa so začeli razpravljati o. določanju družinskega davka. Novi predpisi določajo namreč, da se morajo davki odmeriti tako, da plačajo tisti, ki imajo večje dohodke, medtem ko so revnejši sloji davkov oproščeni.
Pri dohodkih do 800 tisoč lir bi prišla v poštev za obdavčenje polovica vsote z odbitki 240 tisoč lir za družinskega poglavarja in 50 tisoč lir za vsakega drugega družinskega člana: pri dohodkih c d 800 tisoč do 1,200.000 lir bi odbili samo 40 od sto pri večjih dohodkih pa 30 od sto.
Obmejni promet v juliju
V preteklem juliju je šlo skozi obmejne prehode goriške ga področja s prepustnicami vseh vrst 30.727 italijanskih državljanov in 83.653 jugoslovanskih, skupno torej 114.390 oseb.
Ne prvem mestu so seveda prehodi z navadnimi prepustnicami, in sicer 27.147 z italijanske strani in 66.445 z jugoslovanske. S posebnimi prepustnicami je prekoračilo mejo 608 italijanskih in 138 jugoslovanskih državljanov z izrednimi pa 8 in 12.
Skozi mednarodni prehod pri Rdeči hiši je v istem času izstopilo s potnimi listi 3.568 italijanskih in 3.084 tujih državljanov, vstopilo pa 3.335 italijanskih in 2.920 tujih državljanov.
Komasacna zemljišč
ONSTRAN METE
»Demokracija« je svojčas poročala, da so italijanski neposredni obdelovavci zemlje (Coltivatori diretti) glasno protestirali proti komasaciji zemljišč ki jo jugoslovanska oblast hoče izvesti tik onstran meje, ker želi urediti Kmetijsko gospodarstvo. V zameno pa ponuja neplodovit-no zemljo, odnosno prenizko odkupno ceno.
Zadevo so neposredni obdelovavci spravili tudi pred goriški občinski svet, ki je poveril županu nalogo, naj se za stvar pozanima in povzame vse potrebne korake. da komasacijo prepreči, ali pa da doseže ugodnejše pogoje zamenjave, odnosno plačila.
Zupan je stopil v stik z jugoslovanskimi oblastmi in nato se je vršil v Gorici sestanek s predstavniki jugoslovanskih oblasti. Poročali smo tudi, da so italijanski neposredni obdelovavci zahtevali, za svoja zemljišča v Jugoslaviji parcele v Italiji, ki so last jugoslovanskih državljanov Mi smo s tega mesta protestirali preti takemu predlogu.
No, zdaj lahko poročamo, da stvar ne stoji tako, kakor so jo prikazali neposredni obdelovavci in sicer v silno pretiran' obliki. Goriški župan dr. P.otrzio je namreč prejel pismo predsednika novogoriškega okraja z orisom zemljišč, ki jui nameravajo komasirati in tistih, ki se ponujajo v zameno. Italijanski državljani s .■ prizadeti le za 24.13 hektarjev zemlje cd skupnih 430, ki jih nameravajo komasirati. V zameno za teh 24.13 pa ponuiajo jugoslovanske oblasti 72 hektarjev zemlie v nižini na obmejnem pasu od Šempetra do Solkana in sicer na izbiro.
Jugoslovanske oblasti prosijo, naj neposredni obdelovavci zadevo dodobra nre-učijo, nato pa naj se z goriškim županom zglasijo v Novi Gorici za končni sporazum.
zastopanih skupin, ki so tudi predlagale dosego kake koristi, prišla pred občinski svet šele v torek 31. julija, zaključila pa se je v petek 3. t.m.
Obe seji je vodil podžupan dr. Galla-rotti ki je na prvi seji prebral precej obširno poročilo, kako in kaj misli odbor glede avtonomije kot take in njenega izvajanja ter glede resolucij, ki so jih razne skupine predložile. Povedal je, da so pravzaprav vse resolucije nepotrebne in brezpredmetne, ko so se vladne stranke same medsebojno *e dogovorile, kako urediti deželo in sestaviti statut, pa tudi katero naj postane glavno mesto s sedežem vlade in sveta, ter sploh o vseh koristih, ki naj jih ta ali ona provinca pndobi. Pri tem je podžupan nekajkrat govoril o »tazkrojevalnih silah in težnjah« ter »o potrebi, da se na tem področju okrepita in utrdita italijanska kultura in civilizacija.«
Ko je po govoru podžupana imel besedo dr. Sfiligoj, da spregovori o resoluciii SDZ. je najprej prosil za pojasnilo, komu so bile namenjene podžupanove besede »o razkrojevalnih silah in težnjah« ter »o potiebi, da se okrepita italijanska kultura in civilizacija«. Ker ni dobil točnega odgovora, je dr. Sfiligoj dejal da sme misliti, da so bile tiste besede namenjene Slovencem. Zato jih je ostro zavrnil kot popolnoma neutemeljene in obsodil vsako pedtikovanje, da smo Slovenci razkroje-valna sila, ki se nalašč meče v svet z namenom, da se nam osporavajo pravice, ki nam prtičejo. Nato je orisal zgodovino krajevne avtonomije, ki smo jo uživali pod Avstrijo, ki nam jo je potrdil anek-sijski zakon iz leta 1920, fašistični zakon iz leta 1923 pa odpravil. Julija 1945 jo je vlada zopet obljubila in leta 1947 SDZ v posebni Spomenici zahtevala prva iz goriške province. »Nas Slovence razni zlonamerni elementi obtožujejo, da smo proti državi vselej, kadar zahtevamo svoje osnovne pravice. Beneški Slovenci pa so še vedno brezpravni, ter jim očitajo, da so komunisti-filojugoslovani in proti Italiji, kakor hitro kdo spregovori le besedo v obrambo svojih pravic. Smo kulturni in civilizirani ter zahtevamo to, kar nam je Bog dal, ustava pa priznava.«
Govornik je nato očital odboru, da je ravnal nedemokratično, ko je toliko mesecev zadržal resolucijo mrtvo, dokler ni poslanska zbornica odobrila statut, a resolucija je zdaj brez smisla, zato jo je, umaknil.
V petek 3. avgusta je na zaključni seji zopet imel besedo dr. Sfiligoj, ki je v imenu svoje skupine poudaril nezadovoljstvo Slovencev spričo dejstva, da jih statut ne ščiti, kakor so zaščiteni Nemci in Fracozi. Dejal je, da od leta 1866 prejemajo Slovenci v Italiji samo obljube in obljube, dejansko pa smo neenakopravni, ker nismo zaščiteni, čeravno je komisija 75 za ustavne zadeve odločila priznati posebno avtonomijo samo ali vsaj TUDI zaradi prisotnosti 9.400 Slovencev, ki se morajo zaščititi. »No,« je dejal govornik, »nas je stotisoč, ali najmanj osemdeset-tisoč, pa smo nezaščiteni in neenakopravni. Italija pa je potrdila in se zavezala spoštovati mednarodno listino o človečanskih pravicah...«
»Šolski zakon res imamo,« je zaključil, »toda ta zakon se ne izvršuje...«
Ob koncu je napovedal, da se slovenska skupina vzdrži glasovanja pri drugih resolucijah, to pa zato, da ne bi kdo trdil,
V petek 27. julija se je sestal naš občinski svet, da bi še pred počitnicami rešil nekatera važna vprašanja. Svetovavci so najprej razpravljali o zvišanju davčne osnove za občinski davek. Do sedaj je v sovodenjski občini veljala osnova 120 tisoč lir dohodkov na leto, po novih predpisih pa se ta dvigne na 200 tisoč lir. S tem bo občinska blagajna nekoliko izgubila, a ne prav veliko, ker so se zaradi večje zaposlitve občanov dohodki na splošno povečali.
Občinski svet je nato sklenil, da ponovno prosi državni prispevek za popravile, šol v Rupi, na Vrhu in v Gabrjah in za gradnjo nove šole v Sovodnjah, in sicer po tri milijone za prve tri šole in 25 milijonov za sovodenjsko šolo. Naš sveto-vavec g. Karel Cernic je bil mnenja, da je 25 milijonov premalo za gradnjo poslopja, ki naj bi imelo 5 učilnic, telovadnico in stanovanje za učitelja ali oskrbnika. G. župan je pojasnil, da bi morali v primeru, da se zahteva višji prispevek, začeti vse znova. Zato ne bomo sedaj nič spreminjali, če pa bodo pozneje ugotovili, da bo stalo delo več, bodo prosili še za dodatno pomoč.
Na dnevnem redu je bilo tudi vprašanje pobiranja trošarine na blago proste cone, ki se proda v sovodenjski občini. Do sedaj je to trošarino pobirala goriška občina, čeravno so proti temu nastopili sami Sovodenjci in tudi naši občinski sve-tovci v Gorici. Zato je odbor sklenil prositi Prefekturo, naj prizna tudi sovodeni-ski občini pravico pobiranja omenjene trošarine.
Po sporazumu, ki je bil sklenjen med goriško, števerjansko in sovodenjsko občino glede vzdrževanja živinozdravniškega konzorcija, bo naša občina plačevala sedaj 13% za skupne stroške. Odmerjeni odstotek je seveda manjši od prejšnjega,
da so Slovenci s pritrdilnim glasom pristali na pomanjkljivo besedilo statuta.
POROKA
V soboto preteklega tedna sta se v cerkvi sv.. Ivana poročila g. Ivo Bolčina, profesor petja na slovenski srednji in strokovni šoli in gdč. Irena Bratinova iz znane slovenske družine v Gorici, profesorica na višji gimnaziji. Poročno sv. mašo je daroval č.g. dr. Janez Polanc, ženinov bratranec, za pričo pa sta bila g. Albert Batič iz Argentine za ženina in dr. Slavko Bratina za nevesto. Med sv. mašo je novoporočencema pel mešani zbor, tenorist R. Kodermac pa jima je zapel Gou-nodovo in Schubertovo Avemarijo.
Naj ju spremlja sreča na skupni življenjski poti, jima kličemo vsi prijatelji in znanci.______________
Prof. Bednarik šestdesetletnik
V začetku tega meseca je praznoval svoj šestdeseti rojstni dan prof. Rado Bednarik, ki ga ljudstvo na Goriškem že mnogo let pozna kot neutrudnega kulturnega delavca, pisatelja in časnikarja.
Zaradi tega svojega delovanja so v letih fašizma našega jubilanta stalno preganjali, ga internirali in večkrat zaprli. Po drugi svetovni vojni pa se je ponovnrj ves posvetil delu in šoli. Ze vsa povojna leta poučuje namreč na naših sredniih šolah, v prostem času pa neprestano piše, predava in se vsestransko prizadeva, da bi čimveč koristil svojemu narodu.
Ob tem jubileju tudi mi prof. Bednariku iskreno čestitamo in mu želimo še mnogo, let plodnega življenja.
IZ PODGORE
Z veseljem smo prejeli vest, da se bode kmalu začela dela za obnovitev porušenega mostu. Zadeva se je res neko-viko zavlekla, saj teče že deseti mesec, odkar ie most neuporaben, a vseeno ne moremo razumeti tistih, ki so stalno trdili, da se za stvar nihče ne zanima, 'n sicer tudi potem, ko so uradni krogi javili. da ie v pripravi tozadeven načrt.
IZ ŠTEVERJANA
Ker na prejšnji seji občinski svet ni izčrpal vseh točk na dnevnem redu, so se naši svetovci ponovno sestali konec preteklega tedna. Med drugim so sklenili, da bodo na podlagi novih predpisov tudi pri nas prosti družinskega davka tisti, ki imajo manj kot 200 tisoč lir letnega dohodka, medtem ko bodo ostali plačevali delež, ki bo določen po njihovem zaslužku, in odobrili načrt za gradnjo pokopališča v Jazbinah.
Obenem lahko javljamo, da so pred dnevi začeli popravljati del občinske ceste od Bukovja do Grojne, ki ga bodo v kratkem asfaltirali. Delo bo stalo 2,000.000 lir. Asfaltiranja bi bila sicer potrebna cela cesta. Tega se občinska uprava dobro zaveda, saj je v ta namen tudi pripravila načrt, ker pa domača blaeaina ne zmore toliko, je treba čakati, da vlada odobri državni prispevek, ki so ga naši upravitelji zaprosili že pred meseci.
Naša želja je, d» bi se to čimprej zgodilo in da bi istočasno tudi goriška občina poskrbela za asfaltiranje ceste, ki vodi skozi Grojno, tako da bi bil promet med mestom in našo vasjo zares olajšan.
v primeri z Gorico pa bomo morali še vedno plačevati precej.
Končno so svetovavci sklenili, da se daruje približno pet tisoč kv. metrov zemljišča ob cesti na Peč med rupenskim in pečanskim pokopališčem za gradnjo novega župnišča, a pod pogojem, da se z deli prične v teku petih let, ter odobrili povišek nagrade grobarju na 3.000 lir za vsak pogreb. Družina mu bo plačala 2.000 lir, ostalih 1.000 lir pa občinska uprava.
PREJELI SMO
Gorica, 10. avgusta 1962
Odgovorni urednik »Demokracije«
TRST
Podpisani se sklicujem na pismo dr, Branka Agneletta, ki ga je objavila »Demokracija« št. 13. z dne 15. 7 1962, v katerem zopet po svoje tolmači zadevo mojega nameravanega predavanja v ul. Machiavelli št. 22 (ki ga je on preprečil s tem, da je z žabico zaprl glavna vrata) in mojih dveh predavanj v Zgoniku in Borštu ter mi pripisuje namen posegati v politično življenje na Tržaškem proti obstoječemu vodstvu SDZ.
Nadalje pravi dr. Branko Agneletto, da sem bil od strani SDZ v Trstu pravočasno naprošen, naj s takim vmešavanjem v tržaške zadeve ne poslabšujem odnosov med goriško in tržaško SDZ itd. Svoje pismo pa dr. Branko Agneletto zaključuje takole: »Vsekakor se dr. Sfiligoju zahvaljujem za zadnje odstavke njegovega pisma, s katerim potrjuje pravilnost našega stališča: iz njih si lahko vsakdo naredi sodbo, kje pravzaprav dr. Sfiligoja čevelj žuli, in upam si dvomiti, da bi priznanja, ki jih je v preteklosti prejel, še bila v skladu z njegovim sedanjim ravnanjem«.
Na vse to podpisani izjavljam:
1. da v celoti potrjujem svoje pismo z dne 10. julija 1962, ki ga je prinesla »Demokracija« z dne 15. 7. 1862;
2. da mi g., prof. S. B, ni sporočil nobene prošnje tržaške SDZ, naj se ne vmešavam v tržaške zadeve. Na kake osebne želje dr. Branka Agneletta pa se v tem pogledu upravičeno ne morem ozirati, in to spričo njegovega obnašanja do mene in do mojih tržaških prijateljev, s katerimi sem v mestu in na deželi od nekdaj tesno povezan.
3. Čevelj pa me v tistem smislu, ki ga dr. Branko Agneletto podtika prav nič ne žuli, saj mi niti na misel ne pride, da bi mu hotel vzeti predsedstvo tržaške SDZ. Žulili so me dolga leta samo težki fašistični železni okovi. Svojo življenja dolgo pot hodim ravno, delujem in se žrtvujem ter prenašam tudi preganjanje v nesebičnem stremljenju, da bi se položaj našega človeka, zlasti naše manjšine v Italiji izboljšal in da bi ta naša manjšina dosegla zaščito svojih pravic. Slovenski človek pa, da bi živel povsod svoboden in užival demokratične človečanske svoboščine. Pri tem ne iščem ne plačila ne časti.
4. Nikoli nisem prosil in nikoli ne bom prav nobenega prosil, niti dr. Branka Agneletta, za kaka »priznanja«.
Skupaj s slovenskimi izobraženci in z množico vrlih slovenskih kmetov (Pavlič, Gropajc, Mihalič, Zobec, Petaros, Cač, Škerl iz Doline itd. itd.) in delavcev iz Goriške in Tržaške sem se vedno (in ne šele po končani vojni!...) boril proti vsakemu nasilju in krivici, v obrambo pravic slovenskega človeka, slovenskega naroda. Zaradi tega sem bil z izobraženci, z delavci in kmeti na dveh hudih procesih pred zloglasnim posebnim fašističnim sodiščem v Rimu in v Trstu, ki mi je naprtilo vsega skupaj štirideset let težkega zapora. Prestal sem osem let zapora, osemindvajset mesecev policijskega nadzorstva in eno leto internacije ter tako zamudil nad petnajst let odvetniškega poklica.
Vse to, in še mnogo drugega, - ni ustavilo niti mene niti množice slovenskih kmetov, delavcev in izobražencev. Nas ne bodo ustrašile in ustavile, vsaj mene ne, niti dr. B. Agnelettove prepovedi.
Gospod odgovorni urednik, prosim Vas, da to moje pismo objavite v celoti v smislu zakona o tisku že v prihodnji številki »Demokracije«.
S spoštovanjem!
dr. Avgust Sfiligoj
OIympIa je spet nastopila
V dneh 28. in 29. julija se je 01ympia udeležila v Lignanu nočnega odbojkarskega turnirja, ki ga je organiziralo društvo PAV iz Vidma. Nastopila so tri moštva; Gasilci (Serie B) in Trsta, PAV (Serie C) in 01ympia (Propaganda).
Moštvo 01ympie je dobro igralo, odrezala sta se tudi gosta Danilo in Metko, vendar je moralo, delno zaradi smole, delno zaradi izredne moči Tržačanov, prepustiti tem prvo mesto.
Izidi prvega večera: Gasilci-01ympia 2:0 (15:13,,	16:14),	01ympia-PAV 2:0	(15:3,
15:7), Gasilci-PAV 2:0 (15:12, 15:10).
Izidi drugega večera: Gasilci-Ol.vmpia 2:1 (12:15, 15:7, 15:11), Gasilci-PAV 2:0 01ympia-PAV 2:1.
Končna lestvica: 1) Gasilci 8 točk, 2) Ol.vmpia 4 točke, 3) PAV 0 točk.
ŠTANDREŽ
V Trstu, kamor je vsak dan vozil zelenjavo, je pred dnevi nenadoma umrl v devetinpetdesetem letu starosti domačin Jožef Brajnik. Pokojnik je bil zaveden Slovenec in je pred leti celo kandidiral za upravne volitve na »Slovenski listi«.
Vsem preostalim naše iskreno sožalje.
Zakasnela razpraua glede deželne autonomije
VESTI IZ DOBERDOBA
RAZVOJ ATOMSKIH LETJtL
Ameriški strokovnjaki sodijo, da se jim bo že v nekaj letih posrečilo izdelati atomska letala. - Nova letalska tehnika bo doveljavala nad tisoč stotov težkemu zrakoplovu hitrost 5.000 kilometrov na uro
Kdor je imel priliko, da je prelistaval ameriško enciklopedijo »Who’s Who World Aviaton«, v kateri so zbrani podatki in življenjepisi najslovitejših izumov in izumiteljev na področju letalstva, se bo verjetno spomnil, da sta celi dve strani enciklopedije posvečeni Teodoru Von Karmami, slovitemu ameriškemu učenjaku, k; je bil nad trinajst let predsednik znanstvenega sveta ameriškega vojaškega letalstva.
Ze pred časom je Von Karaman, ki je po rodu Madžar, napovedal da bodo Američani najkasneje y dvajsetih letih zgradili prave letalske orjake, ki bodo obenem tudi zelo hitri. Tovrstna letala bodo ostala v zraku tudi po več mesecev, potnike pa bodo do letala v zraku pripeljali s posebnimi letečimi avtobusi. Fantastična Von Karmanova napoved je očarala ljudi, čeprav marsikdo ni hotel videti pravilnosti njegove napovedi. Von Karman je v potrditev svojega mnenja izdelal načrt za velikansko letalo bodočnosti, ki ga je imenoval »Opossum«. »Opossum« leti s pomočjo atomske energije, njegovo vzletišče pa predstavlja morska gladina. Letalo bodočnosti bo lahko ostalo v zraku tudi po več mesecev in bo letelo v všini 30.000 metrov.
Marsikdo je verjetno že bral o načrtih atomskih letal in to v fantastičnih knjigah, ali pa morda tudi v znanstvenih revijah. Vendar pa je letalska tehnika v zadnjem času toliko napredovala, da lahko pričakujemo, da bodo Sovjeti ali Američani še letos pognali v zrak prvo atomsko poskusno letalo.
V Združenih državah niso do pred kratkim polagali velike važnosti preučevanju in izdelavi atomskih zrakoplovov. Poleg tega je bilo treba premostiti številne ovire, med katerimi je ena izmed največjih vprašanje, kako izolirati potnike pred atomskim izžarevanjem. K temu je treba prišteti še druga številna pereča vprašanja, ki bi se jih dalo premostiti le po dolgih in zelo dragih poskusih in študijih.
Američani so se vrgli resno na delo leta 1957, ko je bil za ravnatelja komisije za načrtovanje atomskih letal imenovan general Donald Keirn. Keirn je zaupal v pomen atomskih zračnih prevoznih sredstev, znano pa mu je bilo tudi, da se Sovjeti z vsemi silami potegujejo, da bi prekosili Amerčane na tem področju. Podatke o sovjetskih poskusih so potrdili tudi agenti C.I.A., ameriške protivohun-ske službe. Poleg tega je moskovski radio v svojih oddajah v angleščini in francoščini večkrat zatrjeval, da se naglo približuje čas, ko se bodo sovjetske civilne letalske družbe posluževale atomskih zrakoplovov. Jasno je, da so te novice vzbudile v Američanih željo, da bi si zagotovili prvenstvo na tem področju. Za uresničenje atomskega letala pa je bilo treba nakazati astronomsko število dolarjev, ki bi jih porabili za poskuse. General Keirn je dobro vedel, da bo moral zabrenkati prav na to struno, če bo hotel doseči, da bodo parlamentarci dovolili finansiranje poskusa.
Keirn se je dobro pripravil na predavanje, ki ga je imel pred posebno komisijo. Članom je posredoval vse novice o sovjetskih poskusih, ki se mu jih je posrečilo odkriti. Svoje predavanje je začel “takole:
»Kolikor mi je znano Sovjeti že dalj
časa preiskušajo načrt za atomsko letalo, ki sta ga pripravila inženirja Pipko in jigarev. Vojaško atomsko letalo se v, bivstvu ne razlikuje od ameriškega, saj zunanjost letala sliči reakcijskemu letalu »B 70« na kemični pogon. Nuklearni reaktor bodo postavili med krila. Ogromna zračna ladja bo dolga nad 200 metrov, medtem ko meri razprtina med krili 300 metrov. Lahko bo ostalo v zraku nad šest mesecev in v tem času bo porabilo 600 GRAMOV atomskega goriva. Tradicionalno letalo bi v istem času moralo napraviti najmanj 10 pristankov, da bi v rezervoarje namestili 10.000 stotov goriva. Jasno je, da bo tako atomsko letalo zelo poceni, saj bo gorivo Skoraj zastonj.«
Ko je predavatelj odgovoril na številna vprašanja v zvezi z sovjetskim poskusi in dognanji, je pričel prikazovati napredke, ki so jih na tem področju napravili Američani. Po ameriškem načrtu se bo atomsko letalo precej približalo načrtu, ki ga je izdelal Von Karman. Zračno ladjo bo vodilo pet članov posadke. Ker bodo piloti ostali v zraku po več mesecev je bilo treba preštudirati vrsto vprašan5, da bi članom posadke uredili živlienie čim bolj prijetno. Pri tem so si pomagab pri z zaključki, ki so jih znanstveniki zabeležili rri atomskih podmornicah. Znano je namreč, da je atomska podmornica »Seawolf« ostala pod vodo 1440 ur. Notranjost pa je bila tako dobro urejena, da mornarji niso mnogo občutili poman;-kanja kretanja na svežnem zraku.
Kot smo že dejali bo velikansko zračno ladjo vodilo samo oet pilotov. Vsi člani posadke bodo med seboi povezani z ladijskimi sprejemniki, ne bodo pa oblečeni v posebne tute proti atomskemu izžarevanju in se bodo lahko svobodno pre-
mikali. Američanom se je tudi posrečilo izdelati posebno plastično maso, ki ne propušča atomsko izžarevanje. Na ta način ne bo treba nuklearnega reaktorja obdati s težkim svinčenim, pač pa ga bo obdajal mnogo lažji plastični plašč.
Seveda pa bo treba pilote na atomskih letalih pripraviti na novo službeno delovanje ~ vso skrbnostjo. Priprava pilotov, ki so jih že izbrali, se ne bo veliko razlikovala od one, ki jo morajo prestati piloti načrta Mercury.
Marsikdo se bo sedaj vprašal, kdaj bo vzletelo prvo atomsko letalo. Bilo bi zelo težko določiti datum, kajti napovedovanja v letalstvu so se vedno izkazala za zelo netočna. Brez dvoma bo prvi atomski
leteči stroj vojaškega tipa, vendar pa so že sedaj v načrtu trgovska letala, ki bodo lahko prepeljala 180 potnikov in tovor 1500 stotov. Približne cenitve izdatkov za zgradnjo takega letala dosegajo astronomske vsote. Govori se namreč o stotinah milijonov dolarjev. Izdatek pa se bo vseeno izplačal, če pomislimo na malenkostni strošek goriva. Toda tudi atomsko letalo, o katerem smo spoznali vrsto dobrih strani, bo imelo tudi slabo stran. Pomisliti moramo, da bo teža atomskega letala pri vzletu in pristanku ostala ista, medtem ko navadno letalo med potjo porabi več stotov goriva in je zaradi tega ob pristajanju lažje.
To dejstvo bo prisililo pilote, da se bodo morali posluževati kompliciranejših postopkov za pristajanje. Treba bo urediti posebna letališča z dolgimi vzletišči. Vendar pa tehniki upajo, da bodo lahko premostili vsa ta vprašanja z izboljšanjem motorjev in s posebnimi padali, ki bodo zaustavili hitrost pri pristajanju, tako da bodo tudi ogromna atomska letala lahko mimo pristajala na zemlji brez večjih motenj.
■
SOVJETSKI NAČRT OGROMNE ZRAČNE LADJE NA ATOMSKI POGON
PREDOR POD MONT BLANCOM
V torek so svečano podrli še zadnje skalovje, ki je ločilo italijanske od francoskih rudarjev Predor je dolg 11.600 metrov
Končno je tudi pod Mont Blancom dokončano glavno delo za vzpostavitev prometa preko predora, ki bo vezal Italijo s Francijo. Marsikdo se še spominja nedavnega televizijskega prenosa zadnjih rušilnih del v predoru pod Velikim Svetim Bernardom. Na slovesno srečanje italijanskih in švicarskih delavcev so takrat povabili številne zastopnike javnega življenja, časnikarje in televizijske tehnike. Slovesnost pod Mont Blancom pa je potekala v zaprtem krogu sodelavcev, ki so pripomogli, da je uresničena velika zamisel. Francoski inženirji so se namreč uprli, da bi slovesnost proslavili z veliko pompoznostjo, ker bi izgubili mnogo časa, da bi lahko zavarovali vse povabljence. Poleg tega pa bi se 'morali poslužiti zapletenih tehničnih naprav, da bi lahko zagotovili varnost gledavcev.
Zaradi tega so se skupno z italijanskimi kolegi dogovorili, da na slovesnost ne bodo povabili časnikarjev in predstavnikov oblasti. Italijanska družba je celo proslavila zaključno dobo najtežjih del že
3.	avgusta, ko so italijanski rudarji izvr-
tali 5.800 metrov dolg predor, to je polovico celotne dolžine. Ob tej priložnosti so francoski časopisi ugodno komentirali hitrost, s katero so italijanski delavci prvi dosegli kvoto 5..800 metrov. Pri tem pa ne, smemo pozabiti, da so Italijani v zadnjih 1700 metrih zmanjšali širino rova od 75 na 52 metrov, medtem ko so Francozi do stične točke ohranili prvotno širino, to je 75 metrov.
Kakor je znano so italijanski delavci pričeli z deli nekaj mesecev pred francoskimi. Toda kaj kmalu so na področju Chamonixa naleteli na velike težave. Morali so se boriti proti podzemeljskim potokom, kasneje so delo ovirali vsadi peščene zemlje, nato pa je ogrodje podrl plaz, ki je napravil mnogo škode in zahteval tudi človeške žrtve. Francoze pa je za nekaj časa ustavila stavka delavcev, morali so se boriti proti časnikarski gonii, ki je zahtevala parlamentarno komisijo, ki bi preučila, zakaj so se v predoru dogajale nesreče.
stiti številne težave in to s pomočjo najrazličnejših pripomočkov.
Poleg tega pa so se gradbeni inženirji še do pred kratkim bali, da se oba predora, ne bosta točno srečala. Računi so sicer kazali, da se dela nadaljujejo v točno predvideni smeri, vendar pa je ostajala še vedno možnost, da so se matematiki zmotili. Vendar pa je sedaj vsak pomislek odveč. Tehniki so z zadovoljstvom lahko sprejeli na znanje, da je bila smer točno izračunana, saj predstavlja razlika med obema predoroma komaj 12 centimetrov.
Zadnje skalovje, ki je ločilo italijansko stran od francoske so predrli v jutranjih urah 14. avgusta. Zaključna dela smo lahko gledali tudi po televiziji, kajti italijanski radiotelevizijski družbi se je posrečilo prepričati ravnatelje del, da so dovolili pristop televizijskemu operaterju.
Ce smo bili v tem trenutku prikrajšani za s’rvesnost pa zagotavljajo italijanski in irancoski tehniki, da nam bodo postregli z vso pompoznostjo čez nekaj mesecev, ko bo preko predora privozil iz italijanske s'rani na francosko prvi avtomobil.
POGANSTVO V BRAZILIU
V največji južnoameriški državi Braziliji je še vedno mnogo poganov in to ne samo v oddaljenih krajih, pač pa tudi v centrih, kamor je civilizacija prodrla že pred stoletji. Vendar pa bi bilo zgrešeno, če bi mislili, da je tovrstno brazilsko poganstvo nižjih slojev prebivavstva popolnoma tuje krščanski veri. Milijoni črncev so že pred stoletji sprejeli krščanstvo, vendar pa se svoji veri, ki so jo prinesli s seboj iz Afrike niso nikdar izneverili. Sčasoma se je krščanstvo pomešalo z domačo mitologijo in nastale so takozvane »macumbe«. Crnopolto prebivavstvo je ohranilo svoje divje plese, s katerimi časti božanstva, saj jim je petje in ples pomenilo edino svobodno udejstvovanje v času suženjstva. Se dandanes nadaljujejo s tem svojevrstnim častenjem, čeprav so božanstvo nadomestil s Kristusom. V revnejših trgih in vaseh lahko prisostvujemo verskim praznikom, ki nimajo nikakršne, zveze s krščanskimi obredi, vendar pa se tudi tu časti Kristus, čeprav v podobi strašnega udava. Dolge noči preplešejo častivci Kristusa-udava ob zvokih in ritmih preprosto izdelanih bobnpv. Med divjim plesom pijejo pijačo, ki je napravljena iz vina, popra, tolčenega česna, poleg tega pa kadijo debele, močne cigare, da bi odpodili hudobne duhove.
Brazilske cerkvene oblasti, kakor ;e razumljivo, ne odobravanja »macumbe«, pri katerih se na čuden način mešajo čarovnije in krščanske skrivnosti. Vendar pa je borba proti »macumbi« zelo težavna. Cmci so namreč prepričani, da so pravoverni kristjani, saj častijo pravega Boga, njihovi filozofi, če jih lahko tako imenujejo, pa nadalje razlagajo, da v svetem pismu ni nikjer zapisano, kako je treba častiti Vsemogočnega. Tradicija in dolgoletna, celo večstoletna želja po divjih plesih in navadah, ki so jih prinesli sužnji s seboj, pa predstavljajo zadnjo povezavo z daljno domovino, kateri se črnci nočejo odpovedati. Kdor bi jim hotel preprečiti nadaljno svojevrstno častenie Boga, bi jih zadel v najbolj občutljivi točki. Pred stoletji so postali svobodni in odkar so okusili, kaj pomeni biti svoboden, se temu nočejo pod nobenim pogojem in za nobeno stvar odpovedati.
Tudi posvetna oblast ne gleda s prijaznim očesom na stvari, ki se dcgaiaio pri tovrstnim cerkvenih obredih. »Macum-ba« je namreč simbol in začetek podivjanosti prebivavstva, ki se napol pod transom. napol zaradi pijanosti dokončno otrese težko priučenih elementarnih pojmov civilizacije in postane pravo divjaško pleme. Zaradi tega se dogajajo marsikdaj incidenti, ki spravljajo v nevarnost vse občane vasi, kjer se vrši obred »macum-ba«.
Kot vidimo torej, je bilo treba premo-
 ............................................      mini....................mn.............................  Mini.....................................................................................................
Svetogorska Kraljica
5.	št. REVIJE »SVETOGORSKA KRALJICA« je izšla z naslednjo vsebino:
- Kopija čudodelne podobe svetogorske Matere božje -
- Himna svetogorski Kraljici;
- Iz svetogorske zgodovine;
- Svetogorska kronika;
- Ljuba Mati božja na Sveti gori;
- Marija na Repentabru pri Trstu;
- Narodnostne dolžnosti kršč. staršev;
- Sv. oče o molitvi rožnega venca;
- V Fatimi pokora in molitev;
- V službi presv. Srca Jezusovega:
- Iz katoliškega sveta: novice;
- Nezgode romarja Jerneja Trobca;
- Katoliški tisk.
POD ČRTO
Leonid Andrejev, katerega 91-obletnico rojstva praznujemo letos, je ruski pisatelj in dramaturg. Med nami ni mnogo poznan, ker so bila le nekatera njegova dela prevedena v slovenščino. Rodil se je leta 1871 in spada v generacijo onih književnikov, ki so povzdignili rusko literaturo na svetovno raven. Bil je sodobnik Tolstoja, čeprav se je rodil dobrih štirideset let za njim. Med njegovimi deli so najbolj poznani romani »Rdeči smeh« in »Povest o sedmih obešenih«. Bolj kot romanopisec pa je užival sloves kot novelist in dramaturg. Drame »Ignis sanat« in »Jekate-rina Ivanovna« predvajajo še danes na mnogih svetovnih odrih. Med njegovimi novelami pa je dobro poznana zbirka -»Plat zvona«, ki jo je v slovenščino pre--vedel Josip Vidmar.
PLAT ZVONA
i.
V onem vročem in zlokobnem poletju je gorelo vse. Gorela so dela mesta, trgi in vasi; gozd in polja jim niso bila več v obrambo: pokorno je vzplamtel sam brezzaščitni gozd in kakor rdeča preproga se je vlegal ogenj po izsušenih logih. Podnevi se je skrivalo škrlatno motno sonce v jedkem dimu, ponoči pa se je na raznih straneh neba vzplapolavala mol-čeča zarja, kolebala v molčečem fantastičnem plesu in čudne, motne sence ljudi in drevja so se plazile po zemlji, kakor nepoznane kače. Psi so nehali lajati s pozdravljajočim lajanjem, od daleč vabečim popotnika in obljubljajočim mu krov in pozdrav, in so zategnjeno in žalostno vili ali mrko molčali skriti pod kočami. In ljudje, so kakor psi, mrko gledali drug drugega s hudobnimi in prestrašenimi očmi in so glasno govorili o požigih in tajinstvenih požigavcih. V neki zapuščeni vasi so ubili starca, ki ni znal in mogel povedati, kam gre; potem pa so babe jokale nad ubitim in objokovale njegovo sivo brado, ki se je vsa zlepila v temni 'krvi.
V onem vročem in zlokobnem poletju sem živel na neki pristavi, kjer je bilo mnogo starih in mladih žensk. Podnevi smo delali, govorili in malo mislili na požare, toda ko je nastala noč, nas je objemal strah. Gospodar posestva se je večkrat vozil v mesto; takrat nismo spali po cele noči in smo plašno stražili po pristavi in iskali požigavcev. Stiskali smo se drug k drugemu, noč pa je bila molčeča in kakor temne, tuje grmade so stala, poslopja. Zdela so se nam neznana, kakor da jih prej nismo nikdar videli, in strašno netrdna, prav kakor da čakajo ognja in so že pripravljena nanj. Nekoč je zablis-nilo v razpoki pred nami v steni nekaj svetlega. Bilo je nebo, mi pa smo pomislili, da gori, in ženske so s krikom planile k meni, ki sem bil takrat še skoraj otrok, in prosile zaščite.
...Meni samemu pa je od strahu zastajala sapa, da se nisem mogel ganiti z mesta.
Včasih sem v globoki luči vstajal iz vroče, razmetane postelje in sem zlezel skozi okno na vrt. To je bil star, veličastno mrk vrt, ki je najsilnejši burji odgovarjal z zadržanim šumom; spodaj je bilo temno v njem in mrtvo-tiho, kakor v grobovih, v vrhovih pa je šel nejasen šelest in šum, podoben daljnemu, važnemu pogovoru. Skrivajoč se pred nekom, ki se mi je plazil tik za petami in mi pogledoval čez ramo, sem se prerinil do konca vrta, kjer je na visokem valu stala pletena ograja, za ograjo pa so se daleč navzdol vlegala polja, gozdovi in v mraku skrita sela. Visoke, mračno molčeče lipe so se razmikale pred menoj - in med njihovimi debelimi, črnimi debli sem videl skozi luknje v ograji, skozi listje, nekai strašnega in nenavadnega, da so se mi pošibile noge in da mi je srce napolnila nemirna groza. Videl sem nebo, toda ne, temno, mimo, nočno nebo, temveč ožarjeno, kakršno ni nikoli, ne podnevi ne ponoči. Molčeče lipe so stale resno in mogočno in so kakor ljudje nečesa čakalo; nebo pa se je nenavadno rdečilo in v škrlatnih krčih so plapolali na nebu odsevi spodaj goreče zemlje. Počasi so plavali in lezli navzgor črni stebri in v tem, da so bili tako molčeči, ko je spodaj vse
prasketalo, tako počasni in' veličastni, ko je spodaj vse vrvelo, - je bila uganka in ista strašna nenaravnost kot v rdečkasti barvi neba.
Kot da so se prebudile, so se začele visoke lipe vse naenkrat v vrhovih pogovarjati med seboj in so ravno tako naenkrat utihnile in za dolgo otrpnile v mrkem pričakovanju. Postalo je tiho kakor na grobovih. Za seboj sem slutil prisluškujoči dom, poln prestrašenih ljudi, krog mene so se vrstile bedeče lipe, spredaj pa je brezšumno plapolalo rdečkasto nebo, kakršno ni nikoli, ne podnevi ne ponoči.
In zaradi tega, ker ga nisem videl vsega, ampak samo skozi drevje in vrzeli med listjem, je postalo še bolj strašno in še bolj nerazumljivo.
II.
Bila je noč in nemirno sem dremal, ko je udaril v moje uho top in pretrgan zvok, kakor da je prišel izpod tal, vstopil in otrpnil v možganih kakor okrogel kamen. Za njim je planil drug, ravno tako kratek in težak, in glava je postala težka in boleča. kakor da kaplja na njo v gostih kapljah raztopljeni svinec. Kaplje so vrtale in prežigale možgane; postalo jih je več in kmalu so kakor gost dež pretrganih zvokov napolnile mojo glavo.
- Bam! Bam! Bam! - je bruhal od daleč nekdo, visok, silen in nestrpen.
Odprl sem oči in takoj sem razumel, da je to plat zvona in da gori bližnja vas Slobodišči. V sobi je bilo temno in okno je bilo zaprto, toda vsled strašnega klica se mi je zdelo, kakor da je vsa soba s pohištvom, slikami in rožami postavljena na ulico. Ne sten ne stropa nisem čutil.
Ne spominjam se, kako sem se oblekel, in ne vem, zakaj sem stekel sam in ne z ljudmi. Ali so oni pozabili name, ali pa se jaz nisem domislil. Plat zvona je klical trdovratno in zamolklo, kakor daj zvoki niso padali iz prozornega zraka, temveč kot da jih je bruhala iz sebe neizmerna masa zemlje, in stekel sem.
V rdečkastem sijaju so potemnele nad glavo zvezde, in na vrtu je bilo strašno svetlo, kakor ni nikoli, ne podnevi ne v
kraljevskih mesečnih nočeh; toda ko sem pritekel do ograje, me je pogledalo skozi listje nekaj jarko-rdečega, viharnega, divje kolebajočega se. Visoke, kakor s krvjo obrizgane lipe so trepetale z okroglimi listi in jih boječe zavijale nazaj, toda njih glasu ni bilo slišati med kratkimi in močnimi udarci razmajanega zvona. Sedaj so bili zvoki jasni in točni in so leteli z blazno hitrostjo kakor roj razbeljenih kamnov. Niso krožili po zraku kakor golobi tihega večernega zvona, niso se tajali v njem kakor božajoči val slavnostne službe božje - leteli so naravnost kakor grozni oznanjevavci bede, ki nimajo časa, da bi se ozrli nazaj in - njih oči so široko odprte od strahu.
- Bam! Bam! Bam! - so leteli z nezadrž-Ijivo silo in močni so prehitevali slabe in vsi skupaj so se zarivali v zemljo in prodirali nebo.
Prav tako naravnost kakor oni sem tekel po prostranem, zoranem polju, ki se je samotno lesketalo v krvavih odsevih kakor luskina ogromne črne zveri. Nad mojo glavo so se v strašni višini hitro podile jarke iskre, spredaj pa je bil strašen vaški požar, pri katerem poginjajo v eni grmadi ljudje, živali in hiše. Tam za črno linijo raznovrstnih dreves, okroglih in ostrih kakor sulice, se je vzvi.ial slepeči plamen, zagibal je ponosni vrat kakor zbesnel konj, skakal, bruhal iz sebe ogniene klobčiče v nebo in se roparsko nagibal navzdol za novim plenom. Od hitrosti mi je šumelo v ušesih, srce mi je bilo hitro in glasno in podeč se za njegovimi udarci, so me bili naravnost v prsi in glavo neredni zvoki zvona. In v njih jo bilo tako mnogo obupa, kakor da to ne zveni bakreni zvon. temveč kakor da bije v predsmrtnih mukah srce same mnogo trpeče zemlje.
- Bam! Bam! Bam! - je bruhalo iz sebe razbeljeno pogorišče in težko je verjeti, da prihajajo ti mogočni in obupani kriki iz cerkvice, ki je stala tako majhna in nežna, tako mirna in tiha, kakor deklica v rdečkasti obleki.
Padal sem. opiral sem se z rokami na grude suhe prsti, ki so se razsipale pod mojimi nogami: vstrajal sem in zopet tekel, nasproti pa mi je tekel ogenj in kli-
iiiiniiiiiiitumiimnmiimiiiimtiNnraiiiiiiiiitiiii
čoči zvoki zvona. Ze sem razločil, kako prasketa les, ki ga požira ogenj in razno-glasni človeški krik, v katerem so prevladovale note obupa in strahu. In kadar je utihalo kačje sikanje ognja, sem jasno razločil zategnjen, jokajoč zvok: to so bile babe in živina, ki je mukala v paničnem strahu.
Blato me je ustavilo. Široko zaraščeno blato, ki se je vleklo daleč na desno in levo. Sel sem v vodo do kolen, potem do prs, toda blato me je sesalo vase, in vrnil sem se na breg. Nasproti, popolnoma blizu je hrumel ogenj in bruhal v nebo oblake zlatih isker, podobnih ognjenemu listju, gigantskega drevesa; v črnem okviru trsja in vodne trave je kakor blesteča zrcala ležala blatna voda - in plat zvona je klical, - obupno, v smrtni muki.
- Pojdi! Pojdi vendar!
III.
Begal sem po bregu in za menoj je begala moja črna senca in kadar sem se nagibal k vodi, iščoč ji dna, me je iz črnega prepada gledal strah ognjenega človeka, in se v spačenih potezah njegovega obraza, v razmršenih laseh, kot da jih je vzdignila na glavi neka strašna sila - nisem mogel spoznati samega sebe.
- Kaj pa je to? Moj Bog! - sem prosil, stregujoč roke. Toda zvon je klical. Zvon ni več prosil - kričal je kakor človek, stokal, ihtel. Zvoki so izgubili svojo pravilnost in so se grmadili drug na drugega, hitro, brez odmeva, umiraje, so se rodi1 in spet umirali. In zopet sem se sklonil nad vodo in poleg moje podobe sem videl še drug ognjen strah, visok, raven in - o groza - tudi podoben človeku.
- Kdo je to? - sem vzkliknil in se ozrl. Poleg mene je stal človek in molče gledal požar. Njegov obraz je bil bled, in mokra nestrjena kri mu je zalivala lice in blestela v ognjenem odsevu. Oblečen je bil preprosto kot kmet. Mogoče je že bil tukaj, ko sem pritekel, zadržalo ga je blato, kakor mene, mogoče je prišel potem, - toda jaz nisem slišal njegovega prihoda in nisem vedel, kdo je.
- Gori, - je dejal, ne da bi odvrnil oči od požara. V njih je plapolal odsevajoči
(Nadaljevanje na 4. str.)
Šole in šolski,,« neuspehi
Izidi letošnjih matur so pokazali občutno nezrelost kandidatov - Vzroki neuspehov - Šolska reforma - Dolžnosti slovenskih profesorjev, staršev in dijakov
V tržaških in gcriških družinah je še vedno mnogo govora o letošnjih maturah, ki so se kot znano končale zelo porazno. Ce izide primerjamo z onimi, ki smo jih zabeležili pretekla leta je kaj lahko opaziti, da se ie nivo kandidatov in njihovega znanja občutno znižal. Dijaki so se seveda izgovarjali, da so imeli letos pred sabo izredno zahtevno izpraševavno komisijo, ki je bila izredno stroga pri presojanju kandidatovega znanja. Profesorji pa pravijo, da imamo opravka s »slabo letino«, to se pravi, da so bili letošnji kandidati manj nadarjeni, pa tudi manj pripravljeni, kot pretekla leta. Verjetno bodr-držali eni in drugi razlogi in bo resnica nekje v zlati sredini.
Res ie, da je bila letošnja izpraševavna komisija izredno stroga pri presojanju kandidatovega znanja. Poleg tega pa je bilo opaziti, da izpraševatelji niso toliko gledali na kand'datovo zrelost, pač pa na njegovo znanje. Prav v tem vidimo napa kc konvsiie, ki ni znala svoje naloge pra vilno rešiti. Dolžnost izpraševavca ni samo v tem, da se prepriča o učenčevem znanju, pač pa tudi v tem, da se prepriča, ali je dijak zrel in ali so njegovi odgovori v skladu z logičnim prikazovanjem po-popolno razvitega človeka. Toda kdor ne pozna dobro snovi, ta ne bo mogel diskutirati z izpraševavcem. To je dejstvo, k* drži.
Poseben poudarek pa je treba dati dejstvu, da je največ kandidatov bilo zavrnjenih iz literarnih predmetov, kot sta italijanščina in slovenščina. Zatorej ie pravilno, če trdimo, da se predmetni profesorji niso dovolj ustavili prav pri tem predmetih.
In še en razlog bi lahko našteli za letošnje maturitetne neuspehe. Program, ki ga mora kandidat predelati in predstaviti komisiji je preobširen. Nikakor ne moremo zahtevati od dijaka, da bi se vtisnil v spomin desetine in desetine imen, datumov in podobnih podatkov in jih znal tudi v pravem trenutku logično povezati med s#boj. V tem vidimo napako profesorskega zbora, ki raje predela površno veliko tvarine, kot pa malo in to dobro. V tem grmu torej tiči zajec in v tem je tudi pomanjkljivost šolskega sistema.
Neuspehi so marsikoga spravili v malodušje, češ slovenske šole so kvalitetno manj vredne od italijanskih, na naših šolah se dijaki manj nauče. Kako si bo pomagal dijak, ki je komaj izdelal pri maturi, ko se bo vpisal na italijansko vseučilišče? Ali ni torej bolje, da naše dijake vpišemo na italijanske učne zavode? Nikakor ne, naše šole niso manj vredn^ in upamo si trditi, da so celo boljše od italijanskih, ker se na slovenskih zavodih dijaki učijo en predmet več! Zatorej jtj vsako malodušje neupravičeno. Neuspehi nas ne smejo spraviti v slabo voljo, vztrajati morajo tako starši kot dijaki. Miselnost, ki nam jo da slovenska šola, nam ne bo mogel nikdar dati italijanski šolski zavod. Morda je kdo, ki se je v prvem trenutku razočaranja premislil in sklenil, da pošlje svojega otroka v italijansko šolo. To bi bila nepopravljiva napaka, zaradi katere lahko nastane velik razdor med starši in otroki. Slovenci imamo lastne šolske zavode, skrbeti moramo, da jih bo obiskovalo vedno dovolj gojencev in da bodo končni uspehi taki, da bomo nanje lahko ponosni. Za ta cilj pa se morajo potruditi vsi: profesorji, dijaki in starši.
Požari v okolici
Huda vročina, ki je zajela naše področje povzroča iz dneva v dan požare v okolici. Sonce in suša sta travo tako- izžgali, da je dovolj le majhen plamenček in že
je v ognju večji predel. Samo v ponedeljek so morali gasivci večkrat intervenirati, da so zajezili plamene. Ob 6 zjutraj so zabeležili prvi požar v Grljanu, kjer so plameni opustošili 500 kvadratnih metrov grmičevja. Dve uri kasneje so morali gasiti v bližini begunskega taborišča na Opčinah, kjer so plameni divjali na zemljišču 1600 kvadratnih metrov. Ob de■ setih se je vžgalo zemljišče med Seslja-nom in Nabrežino, kjer je ogenj zajel tudi gozd ob isti uri pa se je zanetil požar tudi v bližini Boljunca, kjer je zgorelo 20 tisoč kvadratnih metrov grmičevja.
Naftovod Trst - Dunaj
Znana specializirana ameriška revija »U. S. News and World Report« prikazuje načrt za zgradnjo naftovoda, ki bo povezal naše mesto z avstrijsko prestolnico. Ameriški komentator zagotavlja, da so se
italijanski in avstrijski državni zavodi za tekoča goriva sporazumeli, da ne bodo dovolili zasebnim ameriškim in britanskim, kapitalom posega v zadevo. Revija nada? lje pojasnjuje, da se je ravnatelj petrolejske državne ustanove Enrico Mattei pretekli mesec pogovarjal z avstrijskimi kolegi. Namen obeh strank je v tem^ da, naftovod zgrade državne italijanske in avstrijske družbe.
Kasneje so se odposlanci pogovarjali z ruskimi predstavniki, da bi prišli do sporazuma, po katerem bi naftovod podaljšali do Bratislave. Na ta način bi sovjetska nafta prišla po najcenejši poti do tržaškega pristanišča.
Omenjena ameriška revija ugotavlja nadalje, da se je uvoz sovjetskega petroleja v zahodno Evropo lansko leto precej povečal. Na koncu članka pa lahko še beremo napoved pisca, ki sodi, da bo letos znašal uvoz surovega sovjetskega petroleja v Skupno evropsko tržišče znašal 7 odstotkov vsega uvoza.
Izlet v Celje in Velenje
V soboto 28. in v nedeljo 29. julija je priredilo nabrežinsko pevsko društvo »Avgust Tanče« izlet v Celje in Velenje. Točno ob določeni uri nas je v soboto popoldne odpeljal avtobus iz Nabrežine. Po formalnostih na meji smo se v veselem razpoloženju odpeljali proti Ljubljani, kjer smo imeli enourni odmor. Od tu smo se podali proti zeleni Štajerski. Doma smo pustili hudo vročino, v Celje pa smo prispeli z dežjem. V hotelu, kjer so nam postregli z večerjo in prenočiščem, so nas zelo prijazno sprejeli. Odločili so nam takoj sobe, nakar so pripravili izredno okusno in dobro večerjo. Ravnatelj hotela se je osebne zanimal, da nam ni ničesar manjkalo. Razpoloženje pri večerji je bilo izredno veselo, za to sta poskrbela Ivo iz Slivnega s svojo harmoniko in Lojze iz Mavhinj s petjem in dovtipi. Bodisi z večerjo kot s prenočiščem smo bili izletniki zelo zadovoljni, za kar gre posebna zahvala upravi hotela »Evropa«, ki se je res potrudila, da nas čimbolj zadovolji]
V nedeljo zjutraj nas je dež spremlial po sprehodu po mestu, kar je zelo oviralo, da si nismo mogli ogledati vseh zanimivosti. Le nekaj bolj korajžnih izletnikov se je kljub dežju podalo na stari celjsk-
O tem „Pjj]ngrsi'u** ne piše
V Beogradu je propadla državna ustanova taxijev - Medtem ko so veča število zasebnih lastnikov taxijev, so državno ustanovo morali zapreti
Državna ustanova taxijev v Beogradu je propadla. Deficit ustanove znaša 220 milijonov dinarjev. Od dve sto avtomobilov, s katerimi je ustanova razpolagala, jih samo štirideset še vedno obratuje. V istem času so odslovili nad osem sto uslužbencev:	šoferjev,	mehanikov, čistivcev,
uradnikov itd.
Zadeva kot taka ne bi imela velikega odmeva, če ne bi pomislili, da samo v Srbiji napoveduje nad osem sto državnih podjetij svoj finančni zlom. Toda propad državne ustanove taxijev v Beogradu nam poleg tega dovoljuje odlično prispodobo za primerjavo med državnim in zasebnim gospodarstvom.
Ustanovo »Gradski Taxi - Mestni taxiji« so ustanovili pred dvema letoma. Toda nova ustanova je kaj kmalu naletela na težkoče. Visoke carinske tarife na avtomobile, ki jih je ustanova nakupila nad dvo sto, so privedle do tega, da je vsako posamezno vozilo stalo nad šest milijonov dinarjev. Personal, ki je bil pri družbi zaposlen pa je v istem času narasel na 800 enot. Bili so to šoferji, mehaniki, či-stivci in celo trije ravnatelji.
V istem času pa je okrog 200 lastnikov taxijev v jugoslovanski prestolnici večalo svoj začetni kapital in dobro služilo. Zasebniki so uvažali vozila na vse mogoče načine, da bi se na ta način izognili visokim carinskim tarifam. Poleg tega pa, so osebno pazili, oskrbovali in čistili svoja vozila.
V trenutku, ko so finance ustanove »Gradski Taxi« pričele izkazovati velik finančni primanjkljaj, je beograjska občina izdala ukaz, s katerim je preprečila dohod zasebnim taxijem na parkirne prostore z največjim prometom. Takšnemu postopku pa so se lastniki taxijev uprli. Zbrali so se v zadrugo in naperili sodbo; proti občinski upravi. Po dolgih juridič-nih zapetljajih se jim je posrečilo dobiti tožbo. Vrhovno sodišče je določilo, da se zasebniki lahko poslužujejo treh najboljših mest v Beogradu z isto pravico kot državni taxisti.
Odločbo vrhovnega sodišča pa šoferji ustanove »Gradski Taxi« niso sprejeli popolnoma mimo. Med njimi in zasebniki se je pričela prava bitka, v kateri ni
manjkalo ranjencev in razbitih vezil. Situacija je postala tako napeta, da se je moral za zadevo zanimati sam državni prokurator. V taxiju, ki je bil last zasebnika se je odpeljal na parkirno mesto, ki je povzročalo trenje. Tu so ga državni uslužbenci napadli, tako da je postal sam žrtev neljubega incidenta. Vse to pa se je zgodilo ob prisotnosti miličnikov, ki visokemu potniku niso prihiteli na pomoč, rekoč: »Za take stvari se mi ne zanimamo!«
Incadent je izzval škandal in »bitka« med taxisti je bila dokončno pomirjena s posredovanjem oblasti. Eden izmed ravnateljev ustanove »Gradski Taxi« pa se mora pokoriti v zaporu. ObčiVska ustanova je tedaj prišla na zamisel, da bi dvignili ceno prevozu in s tem krili primanjkljaj. Za kilometer vožnje se je do tedai plačevalo 60 dinarjev. Nova tarifa pa je za isto razdaljo predpisovala plačilo 120 dinarjev. Seveda je občina hotela prisiliti zasebnike, da bi se držali novih tarif. Zasebniki so se ponovilo organizirali in poslali tožbo na sodišče. Tudi tokrat so pravdo dobili. Ustanova »Gradski Taxi« se je zavestno držala novih tarif, zaradi tega je razumljivo, da so državni avtomobili prevažali vedno manj gostov, ker so bili še enkrat dražji od zasebnih. Pomanjkanje potnikov pa je privedlo do popolnega propada ustanove, ki je v preteklih dneh zaprla svoje urade.
PLAT ZVONA
(Nadaljevanje s 3. str.)
ogenj in zdelo se mi je, da so te oči velike in steklene.
- Kdo si? Odkod? - sem vprašal. -Krvav si.
Z dolgimi suhimi prsti se je dotaknil lica, pogledal nanje in se zopet zastrmel v požar.
- Gori, - je ponovil, ne da bi se zmenil zame. - Kar naprej in naprej gori.
- Ti ne veš, kako bi se prišlo do tja? -sem ga vprašal in se odmaknil: domislil sem se, da je to eden izmed blaznih, ki jih je mnogo rodilo tisto zlokobno poletje.
Kljub veliki vročini, ki je zajela celo severno poloblo zemlje, ni politično življenje izgubilo na zanimivosti, tempo iz-menjajočih se dogodkov pa se je skoraj še povečal.
V ITALIJI so zaprli oba domova parlamenta, takoj potem ko je poslanska zbor nica odobrila zakonski osnutek o nacionalizaciji električne energije. Toda medtem ko je notranjo politiko vlada levega centra nekako uredila, smemo pričakovati veliko zapletljajev v zunanji politiki. Fan-fanijeva vlada se bo koncem septembra morala izreči o stališču, ki naj ga zavzame v evropski politiki. Ko so se prve dne avgusta zbrali v Bruxellesu predstavniki male Evrope, da bi preučili zadnje potankosti o vstopu Velike Britanije v Skupno tržišče, so Francozi ponovno izpovedali mnenje, ki ga je general De Ga/ulle v suo jih govorih ie večkrat obrazložil. Velika Britanija se mora odpovedati Common-wealthu ali pa vstopu v SET. Ker ie vsakomur jasno, da se Angleži ne bodo mo gli odpovedati vsem vezem, ki jih vežeic na svoje bivše kolonije, je tudi očitno, kam meri De Gaullova politika. Francoski predsednik želi namreč postaviti tako ostre pogoje, da jih Anglija ne bo m.ngla sprejeti in ne bo vstopila v SET. Brez Anglije pra se bO os Pariz-Bonn, o kateri sanjata De Gaulle in Adenauer še bol' okrepila. Toda konec septembra bo italijanski parlament moral odobriti proračun zunanjega ministrstva in tedaj bo morala vlada jasno izpovedati, kakršna teza ji je ljubša. Skupna Evropa z Veliko Britanijo ali pa brez nje.
Po novicah, ki krožijo v RIMO zgleda da bodo na prihodnjem strankinem kongresu meseca septembra razpustili radikalno stranko. Strankini veljaki so namreč prepričani, da je organizacija prestala
r
svojo nalogo, poleg tega pa so se razprtije med njimi v šestih letih obstoja radikalne stranke še povečlae.
Na FINSKEM se je zaključil komunistični mladinski festival. Neki predstavnik je izjavil, da je nad festivalom popolnoma razočaran, ker so delegatje v prvi vrsti skrbeli za ples in za zabave, medtem ko za resne politične debate niso našli mnogo časa. Nemiri, ki so spremljali fe stival in proti komunistične demostracije ki so jih priredili tamkajšnji študenti pašo dokončno pokazali na popolen neuspeh tega festivala.
V AL2.1RU sta se najpomembnejša voditelja začasne vlade Ben Bella in Ben Khedda sporazumela. Toda kljub začasnemu premirju, se nova država nahaia sredi velikanskih težav. Dolga leta krute vojne, ki so jo Alžirci vojevali proti Francozom so pobrala finančne zaloge. Alžirija je danes na robu državnega finančnega zloma, zato je zaprosila Francijo za dolgoročno pomoč, katero so člani prarišJce vlade že obljubili.
Sovjetski vohun SOBLEN je še vedno v londonskih zaporih. Soblenovi zagovorniki so namreč postavili tezo, po kateri bi angleške oblasti ne imele zakonite pra vice izročiti vohuna Američanom. Izraelci pa trdno vztrajajo na stališču, da se za vohuna ne bodo zanimali, kajti tamkajšnji zakoni prepovedujejo; da bi prepeljali na lastnih prevoznih sredstev Soblena v Združene države. Zadnjo besedo pa bo izgovoril angleški notranji minister, kajti zadeva spada pod njegovo kompetenco.
Iz HONGKONGA sporočajo, da je neki atlet, ki je pribežal iz celinske Kitajske izpovedal laž, ki se jo poslužuje rdeče-kitajska propaganda. Znano je namreč, da Kitajci proslavljajo svojega poglavarja Mao Tse Tunga kot odličnega plavača. Pri-begli atlet pa je sedaj izpovedal, da je vodjo komunistične Kitajske zamenjal mi plavalskih podvigih.
V ARGENTINI se položaj še vedno ni pomiril. General v pokoju Juan Carlos Lorio je bil poklican, da prevzame vodstvo argentinskih oboroženh sil. Tajnik za vojna vprašanja pa je postal Cornejo Sa-ravia. V Buenos Airesu krqžijo v teh dneh novice, po katerih se vojetstvo iz provinc pripravlja na nov državni udar. Nekaj podobnega se je že zgodilo na čilski meji kjer je policija morala razpršiti demonstrante s solzilnimi bombami. Protestnih shodov so se udeležili tudi delavci neke tovarne za izdelovanje mesa, ki jih je policija kmalu razpršila.
V SOVJETSKI MORNARICI so se v zadnjih časih izvršile velike spremembe Severno brodovje, ki se v teh dneh vadi na severnih morjih ni več pod vodstvom admirala Andreja Cabanenka, pač pa sc na njegovo mesto imenovali admirala Vla-dimira Kasatanova. Dobro obveščeni krogi sodijo da je Čabanenko zapadel v nemilost ker se ni hotel podrediti ukazom partije.
Na DUNAJA si niso edini pri preučevanju južnotirolskega vprašanja. Nekateri vladni krogi so mnenja, da bi bilo treba vprašanje tudi letos spraviti pred jesensko zasedanje OZN, medtem ko je večina proti takšnemu predlogu. Ker pa je vprašanje že bilo postavljeno na dnevni red OZN poudarjajo zmirni krogi, bi morala avstrijska vlada intervenirati, da se vprašanje izbriše.
- Gori, - je odgovoril - Oho-ho-ho! Gori, - je zakričal in se zasmejal; prijazno me je pogledal in zmajal z glavo. Grmeči zvon je naenkrat utihnil, in bolj glasno je zaprasketal ogenj. Premikal se je kakor živ, in z dolgimi rokami se je utrujeno spenjal proti umolklemu stolpu. Sedaj, blizu, se mi je zdela cerkev visoka in namesto rdečkastega oblačila jo je sedaj obkrožilo škrlatnordeče. Na vrhu temne line, kjer so viseli zvonovi, se je pokazal boječ miren plamenček, podoben plamenu sveče, in je v bledem žaru odseval v njegovih bakrenih bokih. In zopet je zatrepetal zvon, pošiljal poslednje blazno-obupne krike in zopet sem stekel po bregu sem in tja, za menoj pa se je podila moja črna senca.
- Grem! Grem! - sem odgovarjal nekomu, ki me je klical. Oni visoki človek pa je mirno sedel za menoj, objel je z rokami kolena in glasno pel, spremljajoč zvon:
Bam! Bam!... Bam!...
- Ti si znorel! - sem vpil nanj, toda pel je še vedno, bolj glasno in bolj veselo:
- Bam!... Bam!... Bam!,,,
- Molči - sem ga prosil.
On pa se je smejal in pel, majal z glavo in v njegovih steklenih očeh je plapolal ogenj. Bolj je bil strašen kot požar, ta norec; obrnil sem se in zbežal od brega. Toda nisem še napravil nekaj korakov, ko je tik poleg mene brezšumno zrasla njegova dolga postava z vihrajočo srajco. Tekel je molče, kakor tudi jaz, v dolgih korakih, ki niso poznali utrujenja, in molče so tekle po izritem polju naše sence.
V predsmrtnih mukah je ihtel zvon in kričal, kakor človek, ki mu ni več pomoči in nade. In molče sva tekla midva nekam v temo in poleg naju sta posmehljivo skakali najini črni senci.
grad, ki je res zelo zanimiv, ostali pa smo tičali v kavarni ali pa se sprehajali po mestu. Ob 11. uri smo imeli pripravljeno kosilo v gostilni »Pri turški mački«. Tudi tu moramo pohvaliti lastnika gostilne g. Štolfo iz Sežane, ki nam je postregel z odlično hrano.
Kmalu po kosilu smo se odpeljali v Velenje, kjer smo se najprej ustavili pri prvem jezeru. Neki domačin, velenjski rudar, nam je obširno razložil, kako so nastala tri jezera, kako se je zemlja udrla in pri drugem jezeru potegnila s seboj cerkev z zvonikom, šolo in druga peslop-ja.
Takoj po vojni so v cerkvi še maševali in v šoli poučevali, toda kaj kmalu se ie začelo pogrezati. Se do pred nekaj leti se je iz vode videl vrhnji del zvonika, a sedaj je vse pogreznjeno v jezerske valove.
Od tu smo se odpeljali v novo mesto Velenje, kjer so same velike, moderne zgradbe, nebotičniki, moderna restavracija, kavarna in hotel. Povsod so široke ceste in lepo urejeni parki. Naiholj pa, nas je zanimalo moderno in obširno gledališče ali kulturni dom. Palača je izredno lepa in zgrajena na poseben način ter je res občudovanja vredna.
Od tu smo začeli pot proti domu. Po kratkem postanku v gostilni na Trojanah smo v mraku dospeli v Ljubljano. Tu smo imeli tri ure časa za ogled mesta, obisk, sorodnikov ali za večerjo. Kmalu po deveti uri smo zapustili slovensko prestolnico ter se odpeljali proti meji. Okrog polnoči smo dospeli v Nabrežino, od tu pa ie avtobus odpeljal ostale izletnike v vasi naše občine, tako da jih je pripeljal prav do doma.
Izlet je potekal ves čas v dobrem razpoloženju, vsi smo bili izredno zadovoljni bodisi z organizacijo izleta, a posebna še da smo imeli priliko videti mnogo lepega in zanimivega.
Posebno pa smo bili veseli, da smo tudy letos videli nov košček naše prelepe slovenske zemlje. Želimo organizatorjem, da bi nam spet v kratkem nudili priložnost, da si ogledamo še nove predele slovenske, domovine.
Izletnik
Podpirajte
Slovensko
dobrodelno
društvo
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v Tr»tu
Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna številka L 30.—
Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90,— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst St. 11-7223
EMAJLIRANI ŠTEDILNIKI IN PECI NAJMODERNEJŠIH OBLIK NA VSA GORIVA
POPOLNA OPREMA ZA KUHINJE, RESTAVRACIJE, IZ EMAJLA NERJAVEČEGA (INOX) JEKLA ITD.
ELEKTRIČNI LIKALNIKI, SESALCI ZA PRAH, PRALNI STROJI, GRELCI ZA VODO, HLADILNIKI
DEKORATIVNI PREDMETI UMETNE OBRTI, OD KERAMIKE DO BRUŠENEGA KRISTALA
LESTENCI,TER VSEH VRST ELEKTRIČNIH LUCI, KLASIČNE IN MODERNE OBLIKE
%Ceteie
TRST PIAZZA S. GIOVANNI, 1 TEL. 35-019
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000
TRST - ULICA FABIO FILZl ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
Pfl7.flRI Pntllipfp n Rim 7 Pren°ttšče, hrana, ogled Kima Itd., vse te ruoun! ruiujttltj V Mili! skrbt bodo odveč, Če se boste obrnili na,
-=i Hotel-Penzion BLED *=-
Via Statilia, 19 - Telefon 777>I02 - RIM
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK
Izrezite in shranite ! - Pišite nam za cene in prospekte I