1016 Kronika PAVLE ZIDAR HOKUS POKUS KAPLAN V svojem zadnjem (zdaj že predzadnjem) delu, ki nosi naslov Hokus pokus kaplan, opremil Apollonio Zvest, izdala Založba Lipa 1973), nam Pavle Zidar predstavlja pet novel: Mama, Hokus pokus kaplan, Pesnikova smrt, Goethe und Heine ter Mehki prijem. Novele med seboj vsebinsko sicer niso povezane, druži pa jih v trdno celoto enoten pristop do prvinskih življenskih vprašanj, ki žgoče bruhajo iz vsake vrstice Zidarjevega pisanja. Tako v noticah dnevnega tiska kot v obširneje zastavljenih ocenah literarnih revij je največ prostora in poudarka posvečenega noveli Pesnikova smrt, ki v njej pisatelj razkriva svoja intimna občutja ob smrti Ceneta Vipotnika. Tega dejstva niti ne bi omenjal, če ne bi prav ta novela pomenila najšibkejše strani najnovejše Zidarjeve knjige. Tako dobro kot slabo v Zidarjevem pisanju pa neposredno izhaja iz njegovega načina umetniškega ustvarjanja. Njegovo pisanje je neusmiljeno dosledno, skoraj znanstveno raziskovanje, a hkrati do zadnjega vlakna prežeto z osebnim trpljenjem, ki z njim ne prizanaša ne sebi ne bralcu. Nevarnost tega pisanja je prav v tem, da je tako do konca dosledno, da se ne more izneveriti samo sebi. Zato so najšibkejše Zidarjeve strani prav tam, kjer zado-bijo usodnostne razsežnosti problemi, ki jih tak način obravnave samo zba-nalizira in zato postanejo neprepričljivi, kajti ta usodnost in patos trpljenja se izkažeta le kot mogočna konstrukcija, ki pa je vse preveč krhka, skoraj kulisa, ter ponuja bralcu tudi svoje ozadje in svojo prozornost. Velike, usodne, mogočne besede nimajo prave podlage, trdnih tal, na katerih bi lahko pognale močne korenine, besede obvisijo v zraku. In čim bolj odločne in dokončne hočejo biti, tem lažje so in tem bolj same in puste stojijo. Življenjska krče-vitost se umakne patetiki, med stilom in obravnavano vsebino pride do kratkega stika. Enako se godi z usodno naravnanostjo, determiniranostjo v noveli o pesnikovi smrti. Telegram, telefonski pogovor, nekaj mimogrede izmenjanih besed so prešibki nosilci za fantastično zgodbo o neizprosni logiki usode. Vročično poglabljanje in razslojevanje življenja v tej noveli Zidarja včasih zaslepi ter mu s tem zamegli celovit pogled na realnost. Tako postane žrtev lastne logike umetnik, ki je njegova strast in neutešena potreba po razkrivanju življenja vse do njegove zadnje, dokončne razsežnosti. Vendar pa brez teh pomanjkljivosti najbrž ne bi imeli Zidarjevih najžlahtnejših, najpreprič-Ijivejših strani, ki bralca zgrabijo in zapletejo v vrtinec vprašanj. Zidarjeva to-gotnost je zdaj silna in prvinska zdaj tiho zagrizena, a vselej vulkansko trepetajoča, naj brezobzirno koplje vase ali pa naj divje brizga energijo v svet okoli sebe. Ta temperament, ki ne priznava pravil in omejitev, ga nemalokrat vrže na raven pompoznega deklama-torstva in na mejo med intimnost ter privatnost. Po drugi strani pa prav iz tega zagona nastajajo najpretresljivejše in hkrati najprepričljivejše umetniške izpovedi sodobne slovenske proze. Če se zdi Pesnikova smrt ne posebno uspel otrok Zidarjevega pisateljevega ustvarjanja, potem je treba v isti sapi poudariti, da sodi novela Hokus pokus kaplan prav gotovo v enega vrhov njegove proze. Sama vsebina novele, ki je tako po obsegu kot po problematiki in izbruše-nosti središče nove Zidarjeve knjige, Književnost 1017 Pavle Zidar, Hokus pokus kaplan je skopa in preprosta. V majhno vas pride novi kaplan, naravnost iz semenišča. Novela popisuje njegov prvi »delovni« dan; pogovor s starim župnikom, pot v sosednjo faro ter mašo, ki jo ima tam, in pa obisk pri umirajočem kmetu. 2e sama tema je za današnji čas in za današnjo slovensko literaturo precej nenavadna. Pripomba na ovitku knjige, ki duhovnika iz Zidarjeve novele primerja z Bevkovim Čederma-cem, je seveda popolnoma napačna, saj o socialno-nacionalni Bevkovi problematiki v Hokus pokus kaplanu ni niti sledu. Zidarja zanimajo povsem druga vprašanja. Tudi problema verovati ali ne verovati in zakaj, kar od take snovi skoraj vedno pričakujemo, v Zidarju ne najdemo. Dileme duhovnika in njegovega poslanstva se pisatelj loteva svobodno, brez predsodkov in bojazni prav zato, ker ga realna socialno-poli-tična sfera ne zanima (kljub nekaterim ironičnim in trpkim odlomkom o naravi oblasti in oblastništva). Namreč, ne zanima ga na tisti zunanji, dnevnopolitični ravni, ki vse prepogosto diktira tako pisanje literature o določenih stvareh kot tudi kritično reagiranje nanjo. Zidar se giblje zunaj tega. Fizično in duhovno nasilje oblasti, posvetne in cerkvene, sta samo posledica vzgibov v ljudeh samih. In to je področje Zidarjevega pisanja. Človeka, njegova vprašanja, tavanja, iskanja in trpljenja skuša zgrabiti in razgaliti od znotraj, iztrgati mu hoče dušo in srce, razkriti hoče bit čustva in razuma. Rezultati, če smem uporabiti ta statistični izraz za tako intimne in osebno človeške stvari, so presenetljivi in obvezujoči. Obvezujoči za pisatelja, ki ga lastno pisanje sili vedno globlje, vedno dlje, v vedno večjo iskrenost in neposrednost, v skrajno zvestobo zapisanim besedam, ko ni več koraka nazaj, ko napisanega ni več mogoče izbrisati ali prečrtati, ko je edina možnost pristati na to, do česar se prikoplješ; in Zidar se je do tega prikopal prek strahovite razpetosti. Hkrati pa so ti rezultati ob- vezujoči tudi za bralca, ki mora ali za vedno odložiti knjigo in pozabiti nanjo, odkloniti Zidarja v celoti ali pa z njim vred pristati na njegovo logiko, na njegovo resnico. Ne gre za to, da bi se moral bralec strinjati z vsako zapisano besedo, da bi moral vzeti za svojo vsako avtorjevo misel. Zidarjeva proza zahteva mnogo več. Pristati moraš na čisto poseben odnos do literature. Literatura tu niti ne poučuje niti ne zabava niti noče biti ogledalo družbe ali pretresljiv dokument časa. Zidarjeva proza je povabilo na skupno potovanje, polno težav in muk, kjer si moraš sam izbojevati vsako besedo posebej, kjer se moraš vedno znova odločati, pa ne za Zidarja ali proti njemu, ampak za lastno odprtost do sveta ali proti njej. Prav kakor je bilo mučno in naporno njegovo pisanje, je mučno in težavno tudi branje. Ne gre za to, ali ima Zidar prav ali ne, vprašanje je v tem, ali sprejmeš njegov izziv in stopiš v svet neprestanega vpraševanja samega sebe, ki ne pozna konca; čeprav se navidez zaustavi pred zadnjo, nepremostljivo oviro — smrtjo. Smrt je namreč tista, ki povezuje vseh pet novel knjige; vse zgodbe, čeprav po zasnovi in zunanjem dogajanju tako različne, se na koncu zasukajo v vrtinec smrti. V noveli Mama je to smrt devetdesetletne starke, ki se ob koncu svojega bivanja začne vračati po prehojenih stopinjah življenja; ker ne more umreti, čeprav si tega želi, skuša življenju uiti na nasprotni strani, vrača se k začetku, proti rojstvu. Novela Goethe und Hei-ne je zgrajena okoli smrti starega zdravnika, ki je verjel, da bo dočakal stopetdeset let. Starec umira po eni strani poduhovljeno, med podoživlja-njem poezije, po drugi strani pa je njegova smrt tako naravno neusmiljeno živalska, ko zapušča svet »hlastajoč kot zajček« (str. 257). Smrt pesnika v naslednji noveli, usodno naravnan in nepreklicen konec, ki pa je hkrati tudi nadaljevanje bivanja. Potem smrt v Hokus pokus kaplanu, smrt starega 1018 J. Zlobec kmeta, ki noče umreti pred svojim pet let starejšim sosedom, zaradi vere v nekakšno biološko pravičnost, ki bi morala umiranje določati po pravičnih naravnih zakonih. In na koncu smrt triletnega otroka v noveli Mehki prijem, poosebljena v noči, neresnična in mehka, hkrati pa nepreklicna in ostra, tako daleč od zlagane sladkobne podobe smrti — spanja, ki jo vse prepogosto srečujemo v literaturi. Smrt je torej tista točka, okoli katere se kot nočni metulj vrti Zidarjevo ustvarjanje. »Vsak mora umreti«, pravi Zidarjev kaplan. »Vsak zase, nihče ne more namesto drugega.« (str. 163) In vendarle smrt ni tista meja, ob kateri bi se Zidar ustavil, se spoštljivo in dokončno umaknil. »On bo živel,« nadaljuje kaplan ob mrtvem starcu, »živel, in mi bomo morali nekoč umreti namesto njega, ki bo v nas. Zdaj vidim resnico: smrt je življenje, in življenje je smrt. Ni konca grehu.« (str. 164) Ves Zidarjev vzgon, bistvo in smisel njegovega pisanja-vrtanja-trpljenja bi se podrl, bi se prikazal kot neresničen in lažen, če se ne bi spopadel tudi s smrtjo. Ampak ne eshatološko, ne z željo, da bi smrt premagal, kot jo z lažjo premagujeta tako vera v večno bivanje kot vera v ideale, ki so vredni več kot življenje. Spopad s smrtjo nima zmagovalca, prav tako kot ne poraženca. Smrt vsakega človeka je tudi naša smrt, hkrati pa z njo sprejemamo nase strašno breme, namesto njega moramo živeti naprej. To ni niti zmaga niti poraz, tudi ni naša naloga ali dolžnost; to je neizprosna logika življenja, njegova edina resnica. Smrt je življenje, in življenje je smrt, se Zidarjev navidezni paradoks razreši v kruto nujnost, ki je naš edini svet. Njegovo pisanje je skoraj mrko in utrudljivo, ker ne prenese poceni, navideznih rešitev. Sploh ne prenese rešitev. Ni začetka in ni konca, samo spomnimo se novele Mama, kjer starka tava v vmesnem prostoru, ki je tako grozljiv prav zaradi svoje brez-meje. Samo nujnost je, vseobvladujoča nujnost; in če hočemo komunicirati z Zidarjem, si moramo vsak trenutek iskati prostor sredi te nujnosti. J. Zlobec