52       Modrotisk na Slovenskem
Si. 1. Noša v Smiledniku in okolici, risal K. F. Goidenstein, 1838. Ženska ima opasan predpasnik iz modrega
potiskanega platna
Marija Makarovič
Modrotisk na Slovenskem
Modrotisk' sodi v vrsto negativnega tiska, pri katerem je svetel vzorec na temni
osnovi, za razloček od pozitivnega, s temnim vzorcem na svetli osnovi. Želeni
vzorec se lahko dobi na dva načina: pri prvem se najprej natisne vzorec in nato
blago modro pobarva, po drugem pa se najprej barva osnova temnomodro,
nato pa se natisne svetel vzorec.
2e nekaj stoletij pred našim štetjem so v Aziji zgodovinsko dokazani nekateri
načini tiskanja blaga, med njimi tudi tako imenovani rezervni postopek, po ka-
terem so s čopičem nanesli na tkanino kašasto, lepljivo snov (rezervo) v obliki
vzorca, nakar so tkanino modro pobarvali v hladni indigo kopeli, po končanem
barvanju pa so s segrevanjem odstranili prej naneseno maso, da se je pokazal
bel vzorec. V Indiji so uporabljali za tiskanje tudi modele, modrotisk so poznali
tudi Kitajci.
Tiskanje blaga omenjajo nadalje antični pisatelji. Med njimi opisuje Plinij po-
stopek tedanjega barvanja, ki je v bistvu enak, kot so ga poznali tudi pri nas.
Od 6. stoletja, ko so znani zadnji sledovi modrega negativnega tiska, vse do
konca 16. stoletja je bilo v navadi pozitivno tiskanje tkanine. V 17. stoletju pa
so se Nizozemci ob kolonizaciji Indije seznanili s takratnim modrotiskom in uvedli
na Nizozemskem tiskanje z lesenimi modeli na rezervni ali voščeni postopek.
Leta 1678 je bila na Nizozemskem ustanovljena tudi prva tovarna modrotiska.
Iz Nizozemske se je razširilo tiskanje tudi v Nemčijo in nato še na Slovaško in
Češko. V Nemčiji in na Češkoslovaškem pa so si svoje modrotiskarsko znanje
vsaj že v prvi polovici 19. stoletja pridobivali tudi slovenski tiskarji.
V sestavku podajam krajši pregled modrotiskarstva na Slovenskem v 19. in v
začetku 20. stoletja, ki se je tudi pri nas največkrat odvijalo v okviru večjih
mestnih, trških manufakturnih in tovarniških barvarskih obratov ali pa manjših,
večinoma vaških, prav tako barvarskih delavnic. Predvsem vaški barvarji so se
največkrat dodatno ukvarjali še z valjanjem sukna in s kmetijstvom.
Za razloček od nekaterih obratov s starejšo barvarsko tradicijo, kjer se je začelo,
razvijalo in propadlo modrotiskarstvo v dobrem polstoletju (Tržič, Škofja Loka),
so druge, nekatere sicer večje, v glavnem pa manjše barvarne in modrotiskarne
obratovale le po nekaj desetletij (Mozirje, Vitanje), bodisi proti koncu 19. ali pa
že na prehodu v 20. stoletje. Nadalje so bili izdelki manufakturnih in tovarniških
obratov namenjeni tudi tujim in ne samo domačim kupcem, medtem ko so pol-
kmečki-vaški barvarji in modrotiskarji zadovoljevali potrebe bližnjih ali le nekaj
bolj oddaljenih odjemalcev in so večinoma barvali le prineseno blago.
1
Dosedanje raziskave modrotiskarske obrti na Slovenskem
so zelo skromne. Tako premoremo le krajšo študijo Doroteje Goriškove^ o bar-
varski obrti v Škofji Loki ob koncu 18. in v 19. stoletju ter splošnejše zgodovinske
^ Splošne podatke o modrotisku povzemam po delu: Josef Vydra, Der Blaudruck in der
Slowakischen Volkskunst, Prag 1954, str. 7. ss.
' Gorišek Doroteja, Barvarska obrt v Škofji Loki, Loški razgledi VI, 1959, str. 158—166.
54       Marijs Makarovič
podatke Ivana Mohoriča' in Katice Kobe-Arzenškove'' v delih, ki obravnavajo
tekstilne obrate na Slovenskem, med katerimi so navedeni tudi modrotiskarji iz
Tržiča In Kranja v 19. stoletju.
Razvoj modrotiskarstva je bil tudi na Slovenskem odvisen od po-
vpraševanja in porabe modrovine. Ker pa viri, kolikor smo mogli doslej dognati,
ne omenjajo, da bi kmetice, ki so bile v 19. stoletju že glavni porabnik modrovine
— bodisi za izdelovanje oblačil ali pa proti koncu stoletja za razno notranjo
tekstilno opremo — pred tem časom nosile oblačila iz modrotiska, so se ver-
jetno še na prehodu v 19. stoletje barvarji ukvarjali samo z barvanjem, ne pa
tudi tiskanjem domačega platna.
Že leta 1814 pa navaja poročevalec pri opisu moške in ženske noše za Slivnico
na Štajerskem, da nosijo ženske krila iz črnega lanenega platna z modrimi črtami,
moški pa poleg suknenih in volnenih telovnikov tudi telovnike iz tiskanega lane-
nega platna.^ Tudi na nekaj let mlajši upodobitvi noše ima kmetica iz Savinjske
doline na akvarelu Karla Russa (1811)' po vsej verjetnosti pripasan platnen pred-
pasnik s tiskanimi belimi in rumenimi cvetovi.
številni pisani in slikovni viri nam nadalje pričajo že nekaj pred sredino 19. sto-
letja, da je predvsem za izdelovanje ženskih vrhnjih oblačil, tako kril in pred-
pasnikov, postalo priljubljeno tudi barvano in potiskano domače platno. Za
ilustracijo naj navedem nekaj podatkov o kmečki noši, ki pričajo o deležu modro-
vine v ženski noši, po posameznih območjih pred 19. stoletjem.
Tako je sporočil popisovalec koroške ljudske noše leta 1838 iz beljaškega gospo-
stva, da nosijo ženske »krila s kratkimi životki, ki segajo do peta in se izdelujejo
večinoma iz modrega, potiskanega, doma pripravljenega platna«, medtem ko kro-
jijo »špenzerje« in predpasnike iz barvanega platna.^ Z obema podatkoma pa
je poročevalec tudi navedel razloček v uporabi barvanega in potiskanega platna.
V istem letu so nosile ženske iz gospostva Kapla na Koroškem »ob delavnikih
krila iz belega, tudi modrega potiskanega, domačega patna«^ in v gospostvu
Rožek so se oblačile v »potiskano platno, katun ali cic.«' Da je bila modrovina
na Koroškem proti sredini 19. stoletja precej v modi, potrjuje še opis ženske
noše za gospostvo Dobrlaves, kjer so ženske nosile modre in črne platnene
ali pa tudi rožaste predpasnike čez krilo.^°
Tudi iz okrajnega gospostva Planina so navedli pri opisu ženskih noš za leto
1838, da oblačijo ženske po en predpasnik »birtah«, večinoma iz potiskanega
ali barvanega platna.^' Za okrajno gospostvo Postojna pa imamo podatek, da so
nosile ženske poleg drugih vrst kril tudi krila iz različno barvanega platna in
da so najraje segale po črtastih, karirastih in rožastih vzorcih.
' Mohorič Ivan, Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču, Tržič 1960.
* Kobe-Arzenšek Katarina, Prvi tekstilni obrati na Slovenskem, Ljubljana 1968.
' Goetsche Serie (odslej GS), podatek za Slivnico. Arhiv Narodopisnega inštituta v Ljub-
ljani.
' Geramb Viktor, Steirisches Trachtenbuch II, Graz 1935, si. 140.
' Arhiv Slovenije (odslej AS), podatki za nošo iz leta 1838. Beljak, 18. junija, 1838, št. 17.
8 AS, Kapla, 1838.
' AS, Rožek, 18. junija, 1838, št. 20.
1» AS, Dobrlaves, 16. 6. 1838, št. 835.
" AS, Planina, 15. 6. 1838, št. 710.
" AS, Postojna, 6. 6. 1838, št. 775.
Modrotisk na Slovenskem        55
Čeprav poročevalec za dolenjsko gospostvo Ruperčvrh ni določno navedel, da
so bili predpasniki, črni ali modri z belimi rožami, ki jih omenja, krojeni iz doma-
čega barvanega in potiskanega platna, pa moremo to vseeno domnevati.'^
Tudi na Goldensteinovih upodobitvah kmečkih noš iz leta 1838 moremo prepo-
znati, da nekatere ženske nosijo predpasnike iz potiskanega platna. Tako ima na
primer ljubljanska okoličanka po vsej verjetnosti opasan predpasnik iz modrega
barvanega platna, potiskanega s pikastim vzorcem.^'* Enak predpasnik iz »finega
in pooglajenega platna« so nosile ženske v Škofji Loki in okolici.^= Pri opisu
ženske noše iz Smlednika, pa je zapisal Kordes, da je »blago za predpasnik
enako modro platno s pikami, kot smo ga ugotovili pri ženski iz ljubljanske
okolice«.^' Tudi obe Bohinjki in Kranjici imata iz enakega blaga krojen predpas-
nik, kar velja tudi za dekle z Notranjskega. Platneni predpasniki so bili nadalje,
kot moremo sklepati po upodobitvi, v navadi tudi v pokrajini med Dravo in
Muro.^'^ Modrotiskan predpasnik, ki ga hrani Slovenski etnografski muzej, izvira
verjetno iz prve polovice 19. stoletja.
V drugi polovici 19. stoletja se oblačenje v modrovino nadaljuje. Tako je pri
opisu ženske noše iz Savinjske doline zapisal Liebenfells za sedemdeseta leta
19. stoletja, da so ženske ob delavnikih nosile kot glavno oblačilo katunasto,
večinoma modrotiskano janko, sestoječo iz krila in modrca.^^ In spet za štajerske
Slovence J. Pajek 1876. leta omenja, da so v navadi »janke iz sinjega druka« in
»predprti« iz modrega druka.^'
Po Marti Ložarjevi, ki ugotavlja, da so bili »priljubljeni povsod na Kranjskem,
Koroškem in bližnjem Štajerskem modro barvani predpasniki, potiskani z belimi
pikami in cvetličnimi vzorci«, povzemamo, da so nosile ženske široko krojene
in »pri Firbarju« v Horjulu barvane in potiskane predpasnike v Horjulu In okolici
še pred prvo svetovno vojno.^"
Se živeče ljudsko izročilo pa omenja tudi za druga območja, da so še po prvi
svetovni vojni nosile ženske oblačila iz barvanega in potiskanega domačega
platna, tako na primer v Slovenskih goricah krila, poimenovana kar »drukance«
po vrsti blaga, iz katerega so bila krojena.^^ Vsaj proti koncu 19. stoletja pa so
zlasti pri premožnejših — podatek velja prav tako za Slovenske gorice — pre-
grinjali postelje s pregrinjali iz »druka«, modrega z rožami.^^
V okolici Vitanja so prav tako med prvo svetovno vojno nosile ženske oblačila
iz platnenega ali bombažnega druka, za delovne srajce so ga rabili tudi neka-
teri moški," enaka pričevanja so tudi iz Prleklje.^''
AS, Ruperčvrh, 16. 6. 1838, št. 19.
" Carniolia, Ljubljana 1844, si. 1.
Isto, si. 9.
" Isto, si. 2 In Kordesch Leopold, str----
F. K. Goldenstein, Stowlanscizna, si. 65—68.
Llebenfels za leto 1873—1882, cit. po Geramb, o. c. str. 257.
" Pajek J., Noša štajerskih Slovencev, Zora 1876, str. 93.
2° Ložar Marta, Krila, predpasniki in pasovi, Slovenski etnograf II, 1949, str. 63.
^' Makarovič Marija, Terenski zapiski, Ljutomersko-Jeruzalemske gorice 1972, Mihalovci,
Cuber.
" Isti, Cuber.
" Isti, Vitanje 1964 in 1973.
" Isti za Prlekijo (Cuber, MlhalovcI).
56       Marija Mal<arovič
SI. 2. Zal^mašna noša iz tiskanine, Vitanje 1964
Modrotisk na Slovenskem       57
Navedeni podatl<i, ki govorijo o deležu modre tiskanine, predvsem v ženski noši,
nam istočasno še povedo, da je bilo barvano in potiskano platno v navadi vsaj
že v prvi polovici 19. stoletja na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in na Do-
lenjskem. Verjetno pa proti koncu stoletja tudi na vzhodnem Štajerskem.
Proti koncu preteklega stoletja opažamo, da zamenjuje ročno barvano in po-
tiskano domače platno ali tudi bombažno blago, vedno bolj industrijsko izdelana
modrovina. Ta je postala priljubljena za izdelovanje ženskih oblačil in je na
deželi, zlasti pri starejših ženskah, upoštevana še danes, tako za obleke kot
predpasnike. V Beli krajini, zlasti v Poljanski dolini, predstavljajo oblačila, kro-
jena iz kupljene modrovine, značilno varianto v noši na prehodu iz bele noše
v temno. Saj so nekaj pred prvo svetovno vojno nosile ženske zlasti ob delavnikih
najprej gornja oblačila, bluze in predpasnike krojene iz tiskanine, h belemu,
platnenemu ali bombažnemu krilu.^^
Iz modrega tiska krojeni predpasniki pa so bili med vojnama in po njej tudi
po mestih priljubljeni dodatek k delovni opravi mestnih gospodinj, ki so tako kot
kmečke cenile zlasti za delovne predpasnike na obe strani tiskano modrovino,
ker so ga, kadar je bil umazan ali če je stopil gost v hišo obrnile še na drugo
stran.
2
Pobudo za ustanavljanje in obratovanje modrotiskarskih de-
lavnic ali vsaj delno preusmerjanje že obstoječih barvarn za dodatno tiskanje
blaga so nedvomno dajale v 19. stoletju zadostne količine domačega platna.
Viri nam sicer pričajo, da so bili barvarji v Škofji Loki, Tržiču in Radovljici že
1673. leta, ko so tedaj tudi pristopili k novoustanovljenemu cehu v Kranju^', ven-'
dar bi na podlagi celotnega gradiva težko trdili, da so se začeli na Slovenskem
ukvarjati z modrotiskarstvom kaj dosti pred 19. stoletjem. Na splošno so naši
najmočnejši modrotiskarski obrati manufakturnega značaja delali z večjo močjo
v prvi polovici 19. stoletja, ko so tiskali večje količine domačega, navadno pri-
nesenega blaga, platna za kmečke potrebe ali pa tudi že bombažnega blaga.
Kot omenjajo obrtni in industrijski zgodovinarji,^^ je bila v prvi polovici 19. sto-
letja pomembna rokodelska delavnica, barvarna in modrotiskarna v Tržiču v dru-
žini Peharcev pri Firbarju, kot podobno poimenujejo tudi drugod po Sloveniji
barvarske in modrotiskarske obrate.
Tako je Jožef Pehare (1790—1856) na ljubljanski obrtni in industrijski razstavi
leta 1844 razstavil 25 kosov svojih manufakturnih izdelkov. Poročila o tej razstavi
pravijo, da je bil v čisti izdelavi ter živih pristnih barvah in odlični apreturi ne-
dosegljiv. Pehare je izdeloval blago, ki je po svoji cenenosti konkuriralo po vsej
avstro-ogrski monarhiji, na posebni napravi z barvnimi valji pestrih vzorcev.
O precejšnji proizvodnji priča poročilo za sredino 19. stoletja, ko je omenjeni
mojster izdelal letno nad 15.000 kosov barvaste in tiskane kotenine, ki so jo
na hitro razprodali po alpskih krajih in tudi po Primorju.
Druga pomembna družina tekstilnih mojstrov v Tržiču, ki je zakladala tako mest-
ne kot kmečke prebivalce, je bila družina Polak. Med njimi velja omeniti Gašperja
2= Isti za Poljansko dolino 1972 In 1973 (Predgrad).
^' Blaznik Pavle, Škof ja Loka in loško gospostvo (973—1803), Škofja Loka 1973, str. 273. \
" Cit. pod opombo 3, 4.
58
Marija Mal^arovič
SI. 3. Modrotiskano blago, vzorec za moško sraj-
co, Vitanje okoli 1930
SI. 5. Modrotiskano blago, vzorec za moško sraj- ;
00, Vitanje okoli 1930 j
SI. 4 Modrotiskano blago, vzorec za ženske oble-
ke, Vitanje okoli 1930
SI. 6. Modrotiskano blago, vzorec za moško sraj-
co, Vitanje okoli 1930
Modrotisk na Siovenskem       59
Polaka (1800—1880), ki je kot usnjarski pomočnik prepotoval vso Nemčijo in
delal več let v tovarni kotenine C. A. Mann v Berlinu, kjer se je tudi izučil tkal-
stva, barvarstva in apretiranja. V hiši, kjer je danes tržiški muzej, je ustanovil
manufakturo kotenine in barvarno. Tudi on je leta 1844, obenem s Peharcem,
na ljubljanski obrtni razstavi predstavil svoje izdelke. Za ilustracijo naj o razstavi
citiramo poročilo Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, ki pravi, »da je
Karel Polak, fabrikant in farbar v Tržiču, umeten mojster svojega rokodelstva,
so nam lično farbani višnjevi pavolniki in pertene rute očitno pokazale«. In na-
dalje o obeh razstavljalcih: »Veliko tavžent vatlov imenovanega pavolnika ta
dva mojstra na leto izdelata in s svojo robo kmetice cele kranjske dežele in
drugih bližnjih krajev oblačita. V hvalo teh dveh mojstrov še tole pristaviti, da
so že večkrat Nemci in Čehi si veliko prizadevali enako blago izdelovati, toda
imenovana mojstra sta jih vselej prekosila.«
Obe manufakturi sta prenehali obratovanje okoli leta 1900.
Čeprav se že sredi 18. stoletja omenja barvarski mojster Lovro Pire, ki je delal
v Kranju in je njegovo delo nadaljeval njegov sin Andrej, je doživelo barvarstvo
in verjetno tudi v tem času vpeljano modrotiskarstvo večji vzpon šele za Metoda
Pirca (1866—1891). O uspešnem poslovanju pričajo zajetne knjige. Pirčeve iz-
delke so naročali iz vseh večjih slovenskih mest, največ iz Ljubljane. Naročila
pa so prihajala v veliki meri tudi z Dunaja, iz Prage, Trsta, Linza in Celovca
in drugih avstro-ogrskih mest. Še leta 1895 so, kot razberemo iz skrbno vodenih
zvezkov o poslovanju obrata, pretežno barvali kotenino v črno in višnjevo barvo,
ko so kmetje prinašali v barvanje rute, obleke, nogavice itd. Verjetno pa so
tudi še v tem času po želji tiskali domače platno.
Več kot stoletje uspešno delujoča barvarna in tiskarna, ki je zakladala s svojimi
črno barvanimi ali modro potiskanimi izdelki tudi precejšen del ženskih samo-
stanov po monarhiji, je prav tako morala prenehati obratovanje 1922. leta zavoljo
konkurence cenenih tovarniških izdelkov. Mogočna »monga« in »preša« iz
konca 18. stoletja, ki sta še ohranjeni, obenem s knjigami in posameznimi mo-
deli za tiskanje, pričata o obratovanju te delavnice.
Za izdelki tržiških in kranjskih mojstrov ni zaostajala modrotiskanina škofje-
loških barvarjev in tiskarjev. Pretežno v prvi polovici 19. stoletja je v Škofji Loki
obratovalo v predmestju Karlovec kar 6 barvarjev. Med njimi srečamo imena
Martin in Anton Sušnik, Jakob Vilfan in najpomembnejše med njimi Jurija Po-
korna (1800—1875), ki je imel v Loki največjo barvarsko delavnico in je tudi
najdlje časa delal. Kot po nekaterih drugih krajih, se je tudi tukaj še danes
ohranilo domače ime »pri Firbarju«.
Medtem ko se je tržiški mojster Polak priučeval tej obrti v Nemčiji, se je Jurij
Pokorn izučil na Češkem, o čemer priča učno pismo iz leta 1872, izstavljeno
v Schenkenfeidu, kjer je bil štiri leta barvarski pomočnik pri mojstru Alojziju
Gerbecu. Pomagala sta mu dva pomočnika z Moravskega. Jurijevi nasledniki so
med prvo svetovno vojno prenehali obratovanje, ko so tudi kmetje s Črnega vrha
nad Polhovim Gradcem, ki so najdalje prinašali domače platno v delo, opustili
pridelovanje platna.
Navedli smo le nekaj pomembnejših večjih barvarskih in modrotiskarskih obra-
tov, statistična poročila o obrteh na Kranjskem iz druge polovice 19. stoletja,
v katerih so navedeni tudi podatki o gornjih delavnicah, pa pričajo, da se je
ukvarjalo z barvarstvom še sredi 19. stoletja precej več mojstrov. Vendar mora-
mo ta poročila upoštevati le do določene mere. Pod imenom »barvarjev« so,
60       Marija Makarovič
zagotovo upoštevani tudi modrotisl<arji, vendar ni nujno, da se je vsal< barvar
ul<varjal tudi z modrotisl<arstvom. Saj premoremo podatl<e — celo za večje bar-
varsl<e obrate, ki so delali v 19. stoletju — da so se pretežno ukvarjali z barva-
njem in so tiskali tako rekoč le »po želji«.^^
Tako je bilo leta 1852 registriranih na območju Kranjske kar 48 barvarjev, ki so
bili razporejeni po večjih in manjših krajih, kot so Ljubljana, Tržič, Škofja Loka,
Kranj, Idrija itd. Leta 1870 jih je bilo v vsem zborničnem okraju 36, čez dve leti
30 in 1880 samo še 24 in sicer v okraju Ljubljana (3), v Vipavi (1), v Racah (1),
v Kranju (1), Loki (3), Tržiču (1), Ljubljana okolica (1), Litiji (1), Idriji (2), Kranjski
gori (3), Radovljici (3), Novem mestu (1), Brdu (1), Kamniku (2).^'
Primerjava skupnega števila barvarjev nam pokaže, da je malo manj kot v treh
desetletjih opustilo barvarsko obrt kar 24 registriranih obrtnikov. To vsekakor
priča, da se je poraba barvanega in tiskanega domačega platna in kotenine
zmanjšala, ker so se čedalje bolj uveljavljale industrijsko izdelane tkanine.
Po drugi strani pa so nam omembe v literaturi, predvsem pa terenska raziskova-
nja pokazala, da je proti koncu 19. in še na prehodu v 20. stoletje delovalo na
Slovenskem še nekaj več barvarskih obratov; ti so večidel tiskali vzorce na pri-
neseno domače platno, ki so ga v tem času še izdelovali po okoliških, predvsem
hribovskih vaseh. Večinoma pa ti obrati niso imeli značaja večjih obrti, saj so se
ukvarjali dodatno še s kmetijstvom in zato po drugi strani tudi niso bili vedno
registrirani kot obrtniki.
Prav te delavnice — v njih so barvali in tiskali domače platno ali pa tudi kupljeno
blago, ki so ga prinašali domačini, večidel le priučeni »obrtniki«, ki so se morali
dodatno ukvarjati še s kmetijstvom, ker jim barvarstvo ni dajalo dovolj rednega
zaslužka — so do zadnjega krile potrebe tistih, največkrat hribovskih naselij,
kjer so še nekaj let po prvi svetovni vojni sejali in predelovali lan za domače
platno, namenjeno barvanju in tiskanju.
Med temi je bila nedvomno najpomembnejša Hofbauerjeva Firbarija v Vitanju, ki
je prenehala obratovati med prvo svetovno vojno. Barvar in tiskar Hofbauer
se je preselil v Vitanje iz Mozirja okoli leta 1884, kjer je imel tako kot v Vitanju
tudi delavnico (obrat) za valjanje sukna in raševine. Platno in kotenino je barval
še njegov sin, kot smo omenili, nekako do pred prve svetovne vojne, ko so
ljudje začeli vedno bolj kupovati blago od potujočih kramarjev, ki so po vaseh
prodajali vse mogoče, kajpada tudi upoštevani, tovarniško izdelani »druk«. Kot
pomni sedanji lastnik, so najdlje nosili platno v barvo in tiskanje kmetje iz hri-
bovskih vasi in okolice Slovenj Gradca.
Okoli 200 ohranjenih modelov za tiskanje priča, da je Hofbauerjeva firbarija, ki
je sicer delala le za okoliške in nekaj bolj oddaljene odjemalce, premogla toliko
vzorcev kot večji obrati. Nekaj češke literature, ki jo še vedno hrani Hofbauer,
pa priča, da so se barvarji izpopolnjevali tudi s tujimi priročniki.'"
Proti koncu 19. stoletja je delal, kot priča izročilo, v Mozirju barvar in tiskar
Pepelnjak, ki je predvsem kupoval rjavo kotenino, jo ustrezno pobarval in po-
tiskal, nato pa prodajal kmeticam za delovne »firtohe«, predpasnike.'^
Kobe-Arzenšek, o. c, str. 20.
" Podatki povzeti po Statischer Bericht der Handelns- und Gewerbekamer für das Kron-
land Krain (zu Laibach) in Jahre 1852. Laibach 1853 — isti, za 1870, Ljubljana 1870 —
Isti za 1880 (str. 446).
3° IVIakarovič, TZ za Vitanje, 1973.
Isti, Mozirje, 1973.
Modrotisk na Slovenskem       61
Platno so nadalje barvali in tiskali, kot omenja Ložarjeva, tudi v Horjulu.^^ Sta-
rejši ljudje iz Slovenskih goric (Cuber) se še spominjajo, da so nekako do druge
svetovne vojne nosili barvat domače platno v Središče ob Dravi.^^ Pri nadrob-
nejšem raziskovanju pa bi verjetno ugotovili še več barvarskih obratov, kar pa
ne bi prineslo bistveno novih spoznanj. '
3
O modrotiskarski dejavnosti mestnih in vaških obratov
pričajo ohranjeni modeli za tiskanje, vzorčniki in druge modro-
tiskarske in barvarske priprave. Muzejske zbirke v Ljubljani, Škofji Loki, Tržiču,
Kranju hranijo okrog 400 modelov, ki so pripadali delavnicam iz Škofje Loke,
Tržiča, Kranja, Vitanja in Motnika.
Vzorce predstavljajo zelo priljubljene pike, ter bolj ali manj stilizirani rastlinski
motivi in geometrični liki, največkrat vkomponirani v vijuge ali proge. Na podlagi
popolnejših zbirk modelov iz Škofje Loke, Vitanja in Tržiča moremo sklepati, da
so v vsakem barvarskem obratu, kjer so se ukvarjali tudi s tiskanjem, premogli
poleg preprostejših modelov za tiskanje tudi bogatejše. Čeprav zatrjujejo po-
tomci barvarjev, da so bili najbolj priljubljeni bolj preprosti vzorci, nam število
ohranjenih modelov priča ravno nasprotno. Verjetno pa je, da so za prodajo
namenjeno blago tiskali z bogateje ornamentiranimi modeli.
Čeprav imamo podatke, da so barvarji sami izdelovali modele in da se je v
Tržiču naselil verjetno sredi 19. stoletja mediar Anton Berger, »v čigar družini
so izdelovali modele z rožnatimi vzorci za tiskanje blaga«,^^ se ne moremo pri-
družiti domnevi, da so modele izdelovali pri nas. Izdelovanja lesenih modelov bi
se kak domačin morda še lotil, za modele s kovinskimi zatiči in vložki pa so bili
potrebni prav posebni stroji, ki jih pri nas nikjer ne zasledimo. Po drugi strani
so vsi modeli, ki jih hranijo muzeji iz raznih krajev, povsem enaki in tako je
verjetnejša domneva, da so k nam prihajali od drugod, iz enega ali istega sre-
dišča.
Tudi na Slovenskem so tiskali z modeli treh vrst. Med preprostejše in najbrž
tudi starejše, ki so jih rabili sicer tudi še v 19. stoletju, sodijo leseni modeli s
skromnejšimi vzorci. Na splošno pa so v 19. stoletju po vseh delavnicah prevla-
dovali modeli, katerih vzorci so sestavljeni iz medeninastih igel, zatičev in trakov
ter redkeje modeli, sestavljeni iz medeninastih in lesenih ornamentov. Enako
kakor tuji modeli imajo tudi slovenski na vogalih zabite medeninaste žebljičke,
ki puščajo po blagu točke, po katerih nadaljuje tiskar vzorec. Prav tako je večina
modelov označena s številko vzorca, le posamezni imajo vrezani začetnici last-
nika ali izdelovalca.
Modele so izdelovali iz trdnega, nevlaknatega, običajno hruškovega lesa. Ploskev
modela, ki se je ravnala po širini platna oziroma bombažnega blaga, meri pri-
bližno 18 do 22 cm, s čimer je bilo s trikratnim pritiskom modela prekrito blago
po širini. Med modeli je tudi nekaj manjših, podolgovatih in namenjenih za
tiskanje bordur na ženskih rutah in culah. Barvar Gašper Polak iz Tržiča je
Ložar, o. c. str. 63.
" Makarovič, TZ, cit. pod op. 21.
" Mohorič, o. C. str. 13.
62        Marija M3l<arovič
SI. 7. Model za tiskanje blaga, Škofja Loka, 19.
stoletje, SEM 1728
91. 9. Model za tiskanje blaga, Vitanje, 19. stolet-
je, SEM 9603
SI. 8. Model za tiskanje blaga, 19. stoletje, SEM
2073
SI. 10. Model za tiskanje blaga, Tržič, 19. stoletje
Modrotisk na Slovenskem       63
označeval svoje izdelke z zaščitnim znakom, o tem nam priča ohranjeni model
z njegovim imenom.'^
4
Ker so se barvarji, »firbarji ali ferbarji«, največkrat dodatno ukvarjali še s kme-
tijstvom, so bile modrotiskarske delavnice, »ferbarije«, situirane v sklopu kmeč-
kih domačij (Vitanje, Žiri) ali pa so bile tudi mogočne samostojne manufakturne
zgradbe (Kranj, Tržič). Temu primerno je bila nameščena tudi »munga« za lika-
nje pobarvanega in potiskanega blaga. Do danes sta se ohranili edinole mungi
v Kranju in Vitanju. Barvar je imel za munganje in dovažanje materiala lastne
konje. Pri večjih obratih je zaposloval tujo, pri manjših pa domačo delovno silo.
Prav tako so imeli pri večjih obratih na enem koncu hiše posebno, naprej mo-
lečo streho z lesenim grebenom, »grabljami«, za sušenje pobarvanega blaga
(Škofja Loka). Pri drugih, največkrat manjših obratih, so blago sušili na rantah
pred hišo (Vitanje). V delavnici so bile navadno ob kotlih in mizah za tiskanje
nameščene še police za modele, mizica za rezervo, tudi »pop« imenovano, na
stropu pa so bili drogovi za obešanje potiskane tkanine. Barvarna v Škofji Loki
je imela za tiskanje platna poseben prostor, »drukarco«.
Kolikor moremo ugotoviti, so barvarji na Slovenskem tiskali na dva načina. V
začetku 19. stoletja, ponekod pa tudi še v 20. stoletju, so barvali in tiskali na
»rezervni postopek«. Tako so na belo tkanino najprej nanesli z modelom »re-
zervo«, nekakšno kašasto lepilo, nakar so blago, ko se je poprej posušilo na
rantah, modro pobarvali. V vodi raztopljeno modro indigo barvo so imeli v »kipi«,
kamnitem kotlu. Blago so barvali tako, da so naravnali 25 metrov dolgo blago
na železen obroč »ram«, nakar so ga s pomočjo škripca spuščali in dvigali iz
barve. Po manjših obratih so blago posušili kar na škripcu in so ga potem na-
makali v žvepleni kislini, razredčeni v primernem razmerju z vodo, da je odpadlo
lepilo in se je pokazala lepa modra barva hkrati z vzorci.
Po drugem postopku so tiskali barvne vzorce neposredno na platno. Tudi tukaj
so imeli za enakomerno nanašanje lepila na model globoko mizico, ki je imela
dno obloženo s povoščenim platnom ali usnjem. Vanjo so nalili lepilo — barvarji
so uporabljali različne recepte za pripravljanje lepila — v katerega je barvar
pomakal model in ga pritiskal na blago. Pri drugem postopku so najprej blago
modro pobarvali, nato so šele tiskali vzorce. Če so hoteli dobiti bele vzorce,
so tiskarski barvi dodali snovi, ki so razkrojile osnovno barvo tkanine, to so bile
brezbarvne, v vodi topljive snovi, ki so jih pri kasnejšem pranju odstranili s tka-
nine. Pestrejše vzorce pa so dobivali tako, da so dodali barvilo, obstojno proti
jedkim sredstvom. Svetlejše vzorce na temni podlagi so dosegli s tem, da so
tiskarski barvi dodali manjšo količino jedkih snovi da se osnovna barva nI po-
vsem uničila.
Tako obdelano blago so sušili na že omenjenih grabljah na hiši ali pa na rantah
pred hišo. Nato so blago še »majstrali v štirki«, namakali v škrobu, sestavljenem
iz lima, sode, moke in nekaj zrn modre galice, ga spet posušili in ga končno
zlikali, »zmangali na mungi, na mongi«, kot imenujejo leseno pripravo z velikim
vretenom za glajenje potiskanega platna. Vreteno je poganjala živina ali pa
ljudje.
Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, model (s. n.), si. 10.
64       Marija Maltarovič
Zmangano blago so barvarji nato zmerili in navili na palico. Starejši barvarji so j
še konec 19. stoletja merili na laket (1,20 m), mlajši pa že na metre. Zaslužek
je bil samo od barvanja in tiskanja blaga, ker so kmetje sprva prinašali le doma
izdelano platno, kasneje pa so barvarji sami kupovali bombažno blago, ga bar-
vali in so nekaj malega zaslužili tudi s preprodajo blaga.
Tako kot na Češkoslovaškem in v Nemčiji so bile tudi na Slovenskem modro-
tiskarske delavnice dveh vrst: prve so obratovale pretežno v 19. stoletju v večjih
krajih in so imele značaj manufakturniških in tovarniških obratov z dolgoletno
barvarsko tradicijo še iz 17. stoletja (Tržič, Kranj, Škofja Loka), druge pa so
nastale večinoma po vaseh in manjših trgih v drugi polovici 19. stoletja, ko so
velike že ponehavale obratovati. Zavoljo še živečega platnarstva je potreba po
barvanju in tiskanju zlasti v odročnejših krajih še vedno obstajala (Žiri, Vitanje).
Te delavnice so torej zadovoljevale potrebe kmečkega porabnika, bližnjega in
tudi bolj oddaljenega. Večji modrotiskarski obrati so svoje izdelke prodajali tudi
v tujino.
Medtem ko so večji barvarski obrati prenehali obratovati v glavnem že ob koncu
19. stoletja, so manjše delavnice opustile izdelovanje modrovine med prvo sve-
tovno vojno. Tudi tem so takrat kmetje prenehali prinašati blago v barvanje in
tiskanje, po drugi strani pa je postalo tiskanje platnenega in bombažnega blaga
v primerjavi z industrijskim, po hitrejšem postopku izdelanim blagom — pre-
drago.
Na osnovi medsebojnih primerjav moremo trditi, da so se naše modrotiskarske
delavnice razvijale pod močnim avstrijskim in češkoslovaškim vplivom, o čemer
pričajo enaki ali podobni vzorci in izdelovalni postopki, nadalje spričevala obrt-
nikov, ki so se izpolnjevali ali priučevali tej obrti v omenjenih deželah ter končno
tudi ohranjena strokovna literatura, izvirajoča s Češkoslovaškega ali Avstrijske-
ga. Kljub temu pa pomeni pred desetletji na Slovenskem zamrlo modrotiskarstvo
v primerjavi s češkoslovaškim, kjer se je ohranilo do današnjih dni, zanimivo,
čeprav še skoraj neobdelano poglavje tekstilne dejavnosti na Slovenskem.
Zusammenfassung
Blaudruck in Slowenien
Wie in der Tschechoslowakei und in Deutschland gab es auch in Slowenien zwei Arten
von Werkstätten. Die einen arbeiteten überwiegend im 19. Jahrhundert in größeren Orten;
sie hatten den Character von Manufaktur- und Fabrikbetrieben mit langer Färberei-Tradi-
tion, die bis ins 17. Jahrhundert zurückreicht (Tržič, Kran], Škofja Loka). Die anderen
entstanden größtenteils auf dem Dorfe oder in kleinen Marktflecken in der Mitte des
19. Jahrhunderts, als die großen bereits allmählich geschlossen wurden. Da aber die
Herstellung von Leinen noch immer existierte, brauchte man in entlegenen Orten noch
immer Färbereien und Druckereien (Žiri, Vitanje). Sowohl die eine als auch die andere
deckten den Bedarf des bäuerlichen Verbrauchers in der Nachbarschaft und auch in
entfernteren Gebieten. Größere Blaudruckbetriebe verkauften ihre Erzeugnisse auch ins
Ausland. ,
Modrotisk na Slovenskem       65
Während die größeren Blaudruckbetriebe vornehmlich bereits Ende des 19. Jahrhunderts
ihre Arbeit einstellten, hörten die kleinen Werkstätten erst während des I. Weltkriegs auf,
Blaudruckwaren herzustellen. Auch hier also brachten die Bauern ihre Stoffe nicht mehr
zum Färben und Drucken. Andererseits wurde das Bedrucken von Leinen und Baumwolle
im Vergleich zu den industriell in schnelleren Verfahren hergestellten Stoffen zu teuer.
Aufgrund der Vergleiche kann behauptet werden, daß sich unsere Blaudruckwerkstätten
unter dem starken österreichischen und tschechischen Einfluß entwickelten. Davon zeugen
gleiche und ähnliche Muster oder Herstellungsverfahren, ferner Zeugnisse von Hand-
werkern, die in den genannten Ländern ihre Kenntnisse erwarben oder erweiterten, und
schließlich auch die erhaltene, aus Österreich und der Tschechoslowakei stammende
Fachliteratur. Trotzdem stellt dieses vor Jahrzehnten in Slowenien ausgestorbene Blau-
druckgewerbe Im Vergleich mit dem der Tschechoslowakei, wo es bis auf den heutigen
Tag erhalten geblieben ist, ein interessantes, obwohl noch nahezu unbearbeitetes Kapitel
der Textilbearbeltung in Slowenien dar.
5 — Slovenski etnograf