Poštnina plačana v gotovini Katoliški Ure« iništvo in uprava: Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Gori c a, Riva Piazzutta štev. 18 Cena: Posamezna štev. L 20 Ure iništvo za Trst: Naročnina : Mesečna L 85 ! Ulica Valdirivo 35/IL, Tel. 29210 Za inozemstvo: Mesečno L 150 Leto III. - Štev. 31 Gorica - 2. avgusta 1951 - Trst Izhaja vsak četrtek Sped. in abbon. post. - II Gruppo MM msgr. ir. KABEL HABBOTTi umrl Msgr. dr. KAREL MARGOTTI, knez in nadškof goriški ter metropolit, je umrl v Gorici v torek, 31. julija 1951. Pogreb bo v soboto, 4. avg. ob 9. zjutraj iz škofije v stolnico Goriška nadškofija se je ob svoji dvestoletnici ogrnila v črno. Joka nad smrtjo svojega enajstega Vladike, še tako mladega in agilnega, pa tako blagega in milosrčnega, ki gn je strla težka bolezen sredi načrtov in vsestranske dejavnosti. BOLESTNA IZGUBA Življenjski podatki Žalostno so doneli zvonovi goričkih cerkva v torek zjutraj, ko so naznanjali prebujajočemu se mestu tužno vest, da je kmalu po polnoči izdihnil svojo blago dušo goriški knez in nadškof msgr. Karel Margotti. Kako vse drugačno so zvonili, ko je pred 16 leti 23. septembra 1934 prihajal prvič med nas-iz daljnega Carigrada, da sprejme vodstvo naše nadškofije, ki mu ga je zaupal Pij XI. blagega spomina. Takrat smo se spraševali: Kakšen bo novi škof, kako nas bo znal razumeti in kako se bomo mi razumel i z njim? Danes vemo, da smo z njim izgubili dobrega očeta, ki ga bo težko kdo mogel nadomestiti. Danes vemo, da smo z njim izgubili nad-pastirja, ki se je vživel v razmere svoje nadškofije in postal res eden izmed nas po nauku Pavlovem: »Vsem sem postal vse.v. Razumel je pokojni nadškof Margotti svoje ljudstvo, ga ljubil, se zanj žrtvoval in mu pomagal. »Vse razumevati pomeni vse odpuščati,« pravi francoska prislovica. Po tem se je ravnal pok. nadškof. Skušal je vse razumevati, čeprav je to sprva šlo težko. Nove razmere, novi ljudje, včasih ne najbolj posrečeno izbrani svetovalci so mu sprva oteževali pravo presojo položaja, v katerega je prišel. Toda ko je na številnih pastirskih vizitacijah spoznal svoje duhovnike in ljudstvo, posebno še ko se je naša država oprostila more fašizma, ki je v svojih diktatorskih stremljenjih čestokrat segal tudi na cerkveno področje, je zasijal v polni luči pravi in resnični nadškof Mar gotti, ki je želel uresničiti svoj program: »Pravica in mir .a Seveda y>Dobrota je sirota«., trdijo Slovenci. Zato je tudi pokojni msgr. Margotti moral okušati resničnost tega izreka. Potem ko je izkazal največ dobrot med svetovno vojno in po njej, so ga nekateri zapeljanci najbolj napadali. Nič ni pomagal njegov molk, nič ni zalegel njegov očetovski opomin. Stolpci Primorskega dnevnika, Lavoratora in drugih sličnih časopisov bodo pričali tudi pred zgodovino, kako nesmiselno in prostaško lahko postane sovraštvo do Cerkve in njenih predstavnikov. Tudi Coroninijev park in solkanske tZ bodo o tem govorile. Nadškof Margotti pa je za vse to ^iel le en odgovor: Odpuščajoči molk ah kvečjemu prizanesljiv opomin. 1 ismo ga nikoli slišali govoriti v svojo obrambo. Če je spregovoril, je spregovoril v obrambo Cerkve in njenih pia vic. Zato pa stojimo danes ob krsti nadškofa Karla Margottija nemi in žalostni. Posebno mi Slovenci v Italiji se živo zavedamo, kaj smo s pokojnem vladikom izgubili. »Solza nam sili v oko, a solza naj zopet se skrije, pokoj našel si Ti, v boju se trudimo mi.« Nadškof msgr. Karel Margotti, sin Angela ter Frančiške Minguzzi, se je rodil dne 22. aprila 1891 v mestu Alfonsine, ki je spadalo pod škofijo Faenza ter provinco Ravenna. Se istega dne je pri krstu dobil imena Karel, Renat, Amlet. V starosti 13 let je stopil v semenišče v Bologni, kjer se je odlikoval po izrednih zmožnostih. Ker je bil sin revnih staršev, si je pomagal s poučevanjem drugih dijakov. Bolonjski nadškof msgr. Jurij Gusmini ga je v Bologni posvetil v duhovnika dne 11. maja 1915. Med vojno je bil poklican pod orožje. Vršil je posle tolmača in cenzorja pri osrednjem uradu zračne, pošte. Istočasno pa je rad opravljal tudi dušno pastirstvo. Po vojni je naredil v Bologni doktorat iz bogoslovja ter na Lateranski fakulteti v Rimu doktorat iz cerkvenega prava. Nato so ga zaposlili pri vzhodni kongregaciji v Rimu. Živahno se je zanimal za razmere vzhodne Cerkve, učil se je ruščine in hrvaščine. Postal je izvedenec za bližnji vzhod ter bil do smrti kon-zultor vzhodne kongregacije. Tako je msgr. Margotti leta 1924 v Amsterdamu predaval o vzhodnem kanoničnem pravu in slična predavanja je držal tudi v Ljubljani ob priliki nekega zborovanja za cerkveno zedinjenje. Papež Pij XI. je imenoval leta 1927 msgr. Margottija za tajnika papeške komisije, za Rusijo; dne 8. marca 1930 pa za naslovnega nadškofa v Mezembriji ter za apostolskega delegata v Turčiji. Dne 25. marca 1930 ga je kard. Alojz Sin-cero v Rimu posvetil v škofa in dva dni pozneje, dne 27. marca, je dobil imenovanje tudi za apostolskega administratorja vikariata v Carigradu. Dne 16. januarja 1931 je bil imenovan še za apostolskega delegata za Grčijo. Msgr. Margotti se je krepko udejstvoval v Turčiji in na Grškem. Tako je v Turčiji izvedel cerkveno sinodo in izdal v posebni knjigi si-nodalne cerkvene predpise. Pri ta-mošnjih državnih oblasteh je dosegel znosne življenjske razmere za katoličane. Vzdrževal je tudi prijateljske odnose z diplomatskimi zbori ondotnih vlad ter tako jako podprl blagodejni vpliv katoliške Cerkve. Medtem se je bil s smrtjo nadškofa msgr. Sedeja (28. 10. 1931) izpraznil nadškofijski sedež v Gorici. Za to važno in kočljivo mesto je sv. oče Pij XI. iskal prelata s širokim duhovnim obzorjem, ki naj bi bil jurist in diplomat, a tudi poznavalec slovanskih razmer in jezikov. Njegova pozornost se je ustavila r.u agilnem msgr. Margottiju, katerega je dne 25. julija 1934 imenoval za goriškega nadškofa. Zvonovi vseh naših cerkva so na nedeljo 4. avgusta 1934 veselo zazvonili v pozdrav novemu Vladiki, ki je bil slovesno ustoličen v Gorici dne 23. sept. 1934, »Priporočam svojim škofijanom, da živijo združeni z Bo-gom in katoliško cerkvijo ter da se Slovenci in Italijani ljubijo kot bratje.** (Iz „Duhovne£oporoke") in s tem postal deležen dostojanstva in pravic goriškega nadškofa in metropolita ter kneza sv. rimskega cesarstva. Vse nadaljno življenje nadškofa msgr. Margottija je bilo žrtvovano izključno duhovni oskrbi izročenih mu ovčic. Ako izvzamemo čas njegovega romanja v Lourdes (april 1935) ter romanja v sveto deželo (september-oktober 1935) in še nekaj krajših potovanj v Rim ter Bologno, odnosno nekaj udeležb na škofijskih konferencah ter na duhovnih vajah, ni sploh zapustil go-riške nadškofije, katero je tako ljubil in za katero se je tako žrtvoval. Res je sicer, da je v letih 1936-38 vršil posle apostolskega administratorja tržaške škofije, a tjakaj je hodil z avtom nekajkrat v lednu. V novembru 1950 je msgr. Margotti utrpel močno notranje krvavenje. Pripisovali so ga majhni rani v črevesju. Bolnik se je kmalu opomogel. V marcu t. 1. je prevzviše-nega začela motiti slabotna mrzlica in 6. aprila je dobil ponovno krvavenje. Zato se je šel v drugi polovici aprila zdravit v Milan, kjer se je mrzlica pojačila in se je pojavil zelo hud glavobol. Prepeljali so ga na neurološki zavod v opazovanje. Po dolgem in temeljitem opazovanju so ugotovili že razširjeni rak kostnega mozga. Zato so ga prenesli v Bologno, da bi ga podvrgli rentgenotera-pijskemu obsevanju, in nato, dne 15. junija, v Gorico, kjer je z globoko bogovdanostjo prenašal ostre bolečine in kjer je mirno zaspal v Gospodu v torek dne 31. julija 1951, ob 2h zjutraj. V nadpastirski službi Pokojni msgr. Margotti je bil nesporno eden najbolj zmožnih in delavnih goriških nadškofov. Odlikovala ga je izredna skrb in gorečnost za veličastnost bogočastja ter blesk bogoslužja, zato je ponovno povdar-jal zvestobo liturgičnim predpisom. Pri srcu mu je bila cerkvena disci- plina, red in strumna enotnost v duhovniških vrstah, za kar je poskrbel s primerno zakonodajo, zlasti s sinodalnimi predpisi. Njegovo prizadevanje za svetost duhovnikov ga je sililo, da je z izredno apostolsko gorečnostjo povdarjal pomen duhovniških duhovnih vaj, mesečnih duhovnih obnov, dekanijskih konferenc, pogoste svete spovedi. Nadvse je skrbel za vzgojo duhovniškega naraščaja. Semenišča so mu bila zelo pri srcu. Smatral jih je kot prvo nadškofijsko ustanovo za *vir življenjske sile ter jamstvo verne bodočnosti našega ljudstva. Zato je često obiskoval svoje semeniščnike, jim govoril, jih dvigal. Med duhovnimi otroki Nadškof msgr. Margotti je očetovsko ljubil vse svoje vernike. Ves srečen je bil, ko je mogel med nje. Udeleženci duhovnih vaj, Zavodniki, šolska mladina, prvoobhajanci so imeli često srečo, da so sprejeli v svojo sredo nadpastirja, ki jih je z očetovsko besedo vzpodbujal h krepostnemu življenju ii*, klical nad nje nebeški blagoslov. Pa ne samo mesto, tudi dežela je bila deležna njegovega očetovskega smehljaja. Ob priliki birmovanja in kanoničnih vizitacij so naše vasi in trgi kar tekmovali v postavljanju mlajev in slavolokov, v pritrkovanju in izražanju sinovske vdanosti pre-vzvišenemu Vladiki. Nadpastir je smatral kanonične vizitacije za eno poglavitnih svojih dolžnosti in jih je izvršil trikrat skoro v vseh du-liovnijah obsežne goriške škofije. Z veliko vnemo in točnostjo je opravil pastirski obisk, blagoslovil žive in molil za mrtve ter se osebno prepričal o dejanskem verskem in moralnem položaju v župniji. V svoji dalekovidnosti je spoznal, da rabi moderno človeštvo novih o-blik verskega udejstvovanja in ajio-stolala. V duhu papeških navodil je odredil ustanovitev katoliške akcije, v kateri je gledal skrivnost verske prenove ter poroštvo prepričanega krščanstva. Veliko je storil za ohranitev Marijinih družb, tretjih redov, pobožnih bratovščin, katere so hotele iztrebiti težke politične razmere. Neprecenljiva je njegova zasluga za nemoteni pouk krščanskega nauka v slovenskem jeziku v zakristijah, cerkvah, župnijskih dvoranah. Spomenik trajnejši od brona Goriški knezonadškof msgr. Margotti je obogatil Škofijo z ustanovami trajne vrednosti: pomnožil je število kanoniških mest stolnega kapitlja; ustanovil celo vrsto novih duhovnij; dvignil številne vikariate in kuraeije v župnije. Posvetil je razne cerkve, med njimi samo stolnico. Tik malega semenišča je dal postaviti — kar je bila prisrčna želja pok. insgr. Leopolda Cigoja, seme-niškega špirituala — lepo »lurško votlino«, katero je slovesno blagoslovil dne 10. febr. 1936. Mesto Gorico pa je obogatil z zgradbo veličastnega svetišča Srca Jezusovega, ki je istočasno tudi sedež važne mestne župnije. V načrtu je bilo, naj bo ta cerkev »svetišče goriške nadškofije, posvečeno presv. Srcu Jezusovemu«, žarišče božje ljubezni. Oče dobrotljivi in usmiljeni V zgodovino bo šel msgr. Margotti kot »nadškof blagosrčnosti in dobrote«. Duhovniki in verniki so lahko neštetokrat občutili vso toplino njegovega srca. Pri njem so našli bodrilno in tolažilno očetovo besedo, razumevanje, gmotno pomoč. Zato pa je bil nadškofijski dvorec v Gorici zatočišče ubogih in revnih, zapostavljenih in preganjanih. Blagi nadškof je sprejemal cele vrste teh potrebnih nasveta in pomoči, tolažil, priporočal, pomagal. In bilo je zlasti naše slovensko ljudstvo, ki je trkalo na njegova vrata: med vojno, ko so gorele naše vasi in ko so metali naše brate v ječe ter jih pošiljali v taborišča smrti in lakote, pa tudi po vojni, ko so se zatekale v Gorico trume beguncev in brezdomcev. Nadškof msgr. Margotti in Slovenci Čut dolžne pravice veže nas Slovence, da se javno oddolžimo, vsaj zdaj ob mrtvaškem odru, preminulemu nadpastirju za vso ljubezen, pastirsko skrb, zaščito, pomoč, ki jo je vsekdar nudil našemu ljudstvu. Slovensko ljudstvo na Goriškem je imelo v nadškofu msgr. Margottiju velikega prijatelja. Naučil se je našega jezika, uživel se je v naše razmere in do potankosti je spoznal našo duševnost. V prvih letih škof o-vanja mu ni bilo morda vse jasno vsled enostranskih informacij, a kmalu je njegovo očetovsko srce zaslutilo vso našo tragedijo. Iz prijatelja je postal zaščitnik. Strašen je bil politični pritisk, pa Prevzvišeni je znal rešiti Slovencem vsaj temeljne jezikovne pravice: slovensko petje ter slovensko pridigo v cerkvi, krščanski nauk v materinščini, pouk slovenščine v semenišču, obstoj verskih organizacij, zlasti Marijinih družb. (Konec na četrti strani) xaptdt#&u<( DVANAJSTA NEDELJA PO BINKOŠTIH Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10, 23 - 37) Tisti čas je rekel Jezus svojim licence ni : srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite! Zakaj povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali. — In glej, neki učitelj postave je vstal in ga je takole skušal: Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje? — On pa mu je rekel: Kaj je pisano v postavi? Kako bereš? — Ta mu je odgovoril: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe. — Prav si odgovoril, — mu je rekel; to izvršuj in boš živel. — Ta se je pa hotel opravičevati in je rekel Jezusu: In kdo je moj bližnji? — Jezus je povzel besedo in rekel: Neki človek je šel od Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran, ter odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po tisti poti neki duhovnik; in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo. Ko je pa neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. In pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostilnice in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ’Poskrbi zanj, in kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem'. Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike? — On je dejal: Tisti, ki mu je skazal usmiljenje. —-Jezus mu je rekel: Pojdi in tudi ti tako delaj! □ Jezusovo naročilo: ’Pojdi in tucli ti tako delaj,’ — velja vsem ljudem. Hitro se nam vzbudi sočutje do ljudi, ki veliko telesno trpijo. Takim ljudem smo dolžni pomagati in jim lajšati trpljenje. Manj sočutja pa navadno kažemo za duševno bedo bližnjega. Ne zapazimo je tako hitro in tudi če jo zapazimo, gremo brezbrižno dalje. Take duševne bolezni so včasih stra-, sti, ki jim je kdo podvržen, včasih veliki grehi, v katere je kdo zakopan, včasih zmote, ki zapirajo pot do Boga. Te bolezni so veliko hujše, kakor telesne. Mnogokrat tudi kristjani ponavljajo Kajnov vzklik: 'Sem mar jaz varuh svojega brata?’ ’Kaj me briga, vsak naj skrbi zase,’ in podobno. Tako govorjenje je zmotno. Vsi ljudje smo bratje med seboj, ker smo sinovi istega nebeškega Očeta in sinovi iste matere Cerkve. Jezusova zapoved ljubezni do bližnjega nas še posebno poveže v eno samo družino. Na razpolago imamo različna sredstva, da pomagamo bližnjim v duhovni bedi. Najbolj uspešna je gotovo molitev. Bog je gospodar naših src, njemu se zato ne morejo ti-stavljati. — Pregovor pravi, da lepa beseda lepo mesto najde. Lep in prijazen opomin mnogokrat pade v dobro zemljo. —- Nem, a nič manj u-spešen opomin, je naš dober zgled. Jezus obljublja veliko plačilo za tako pomoč. ’Kdor odvrne svojega brata od krive poti, je rešil tudi svojo dušo!’ Dr. Franc Jaklič Baraga, nas alilelj za življenje V mesecu avgustu 1951 poteče dvajset let, odkar je slovenski narod pri Mariji Pomagaj na Brezjah na velikem zborovanju prvič slovesno zaprosil Cerkev, da nam proglasi Barago za svetnika. Ob tem jubileju se bodo med vsemi rojaki v tujini vršile molitve za Baragovo beatifikacijo in se bo na razne načine poživila misel na tega našega velikega rojaka — vse pod pokroviteljstvom ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. (Uredništvo ) Ustno oznanjanje božje besede je neob-hodno sredstvo za širjenje in poglabljanje božjega kraljestva. Ni pa še vse, treba je tudi božje milosti, ki daje rast temu, kar je kdo sadil in zalival. Milost pa kliče nad delo zlasti dvoje: molitev in pa voljno sprejemanje ter darovanje žrtev za dobro stvar. V obojem nam je Kristus vzgled. V svoji človeški naravi je z molitvijo prosil in klical od nebeškega Očeta uspeha svojemu delu. Voljno je sprejemal trpljenje, ki mu ga je obilno pošiljal Oče, ter ga o-bračal v odrešenje in posvečenje človeštva; k trpljenju, ki mu je bilo stalen spremljevalec, je pa dodajal še popolno odpoved. — Ta obojen Kristusov zgled lepo odseva tudi v največjem misijonarju vseh časov: v apostolu Pavlu. Koliko je moral trpeli na telesu in na duši! Pa mu še ni bilo dovolj, ampak je živel v vednih prostovoljnih žrtvah in odpovedih, vedoč, da zunanje delo potrebuje notranjih, nadnaravnih milosti. Že v naprej moramo torej prav tako ravnanje pričakovati tudi od očaka slovenskih misijonarjev, od Friderika Baraga. Božjo besedo je oznanjal ustno in s spisi; nad njo je pa klical uspehov z molitvijo, a tudi z voljnim prenašanjem svojega obilnega in raznovrstnega trpljenja in s prostovoljnimi odpovedmi, ki si jih je neprestano nakladal. Poglejmo ga torej, kako ga je Bog obiskoval s trpljenjem in kako mu je vse du-hovsko in škofovsko življenje bilo prepre-ženo s prostovoljnimi mrtvili in samood-povedmi! BARAGA, MOŽ TRPLJENJA Trpljenje je velevažen činitelj za človekovo osebno nravno izčiščevanje in rast v svetosti. Trpljenje nas čisti napačne miselnosti in napačnega teženja; trpljenje nas trga od tega sveta in obrača k Bogu; trpljenje nas navaja, da vse pravilno vrednotimo in urejamo. Svetniki so bili veliki trpini; šele po mnogih stiskah in bridkostih so dozoreli za nebesa in za čast oltarja. Prav tako pa je trpljenje važno za apostolsko delo. Ako voljno sprejemamo in nosimo, ga tako rekoč dodajamo h Kristusovemu trpljenju in izvršujemo po njem velike reči za rešitev in posvečenje duš. Kakor gre senca za človekom in se neločljivo plazi ob njem, tako je trpljenje spremljalo Baraga od mladosti do dneva smrti. Njegova duša je bila silno nežna in potrebna ljubezni; pa sta mu oba roditelja umrla že v deški dobi. Ostala mu je le še dobra sestra Amalija; ko se je omožila, je pa morala obračati svojo ljubezen predvsem svoji družini. Baraga je bil torej v letih, ko je človek najbolj potreben ljubezni in ljubečega vodstva, skoro popolnoma osamljen. Ako prebiramo njegov dunajski dnevnik, beremo v njem tople besede o zaupanju na božjo previdnost. Zakaj pa mu je ta verska resnica tako živo stopila pred oči? Zato, ker je živel v velikih, nam nepoznanih borbah in bridkostih in je iskal pri Bogu opore in tolažbe. V bogoslovju je bil do vseh tovarišev prijazen, a od vseh odmaknjen. Zakaj neki? Ker ga je njihova janzenistovskojože-finska miselnost žalostila in mučila. Na prvi kaplanski službi v Šmartinu pri Kranju je začel z najlepšimi dušnopastir-skimi načrti in s silno vnemo; tudi dušno-paslirskih modrosti mu ni manjkalo. Pa je bil takoj sredi nasprotovanja in bridkosti. Župnik in kaplani, sami jožefinci, so bili njegovi nepomirljivi nasprotniki, ker jih je lovilo od njega popolnoma drugačno pojmovanje duhovske službe. Pač je moral veliko prestati od njih, saj so ga nazadnje tožili na škofijstvo in dosegli, da je bil kazensko prestavljen v oddaljeno in zanemarjeno metliško župnijo. Tudi ondi ga je čakalo trpljenje. Dušno-pastirska vnema ga je spravljala v navzkrižja z dekanom in z duhovskimi tovariši, čeprav ga je osebno bila sama dobrota in potrpežljivost. Bil je eden tistih, ki morajo šele z delom naporno dokazovati predstojnikom, da niso tako popolnoma neupo- rabni in nekoristni. Šele s pisanjem knjig si je Baraga pridobil pri njih nekoliko u-gleda. Ko je bil v Ameriki takoj ves srečen, je pač bil tudi za to, ker so mu minile krivice, ki jih je bil užil od predstojnikov in stanovskih tovarišev — jože-fineev. V misijonskem življenju so ga spremljale zopet drugačne težave. Iz gradu je bil doma in je v ljubljanskih šolah in na Dunaju imel vsestransko dobro oskrbo. Tu so ga sprejemale drvarnicam podobne hišice pod svojo propuščajočo streho. Niti najpotrebnejšega ni imel. Divjaki so ga imeli radi, a razen ljubezni in poslušnosti mu niso mogli skoro ničesar nuditi. Stradal in prezebal je med njimi. Trlo ga je podnebje, šaj je okoli Gornjega jezera mrzlo večinoma do julija in včasih že v septembru začne naletavati sneg. Nepopisno je Baraga trpel na svojih misijonskih potovanjih. Po cele dneve in tedne se je moral metati po debelem snegu na okornih, težkih krpljah, ki so ga žulile do krvi. Prenočevati je moral ali v zapuščenih kočah, brez prave strehe, ali na dračju ob ugašajočem ognju, večkrat tudi na snegu. Ves premražen je trepetal in čakal jutra. Na potovanjih sta ga spremljali lakota in žeja. Znoj mu je mnogokrat sproti ledenil in kapal kakor jagode po licih. Plazil se je čez gore, bredel preko narast-lih potokov in ves moker nadaljeval pot. Na tisoče milj je sključen prečepel na ozkem čolnu ali pa na pasjih saneh, v vedni nevarnosti, da utone ali da ga napadejo volkovi. Kako težko je pač prenašal popolno pomanjkanje vsake omike med Indijanci, — on, ki je vendar bil tako izobražen! Neprestano je moral živeti sredi umazanih, nesnažnih in surovih Indijancev, ki so mu tudi s svojo zahrbtnostjo in drugimi slabimi lastnostmi zbujali styd in odpor. Na starost so mu nekoč ušli izpod peresa stavki, ki povedo, koliko so mu prizadeli tudi spreobrnjeni Indijanci; prvi njihov krščanski rod je bil še poln poganskih strasti in grdih navad. Protestantski pridigarji so ga zasledovali kakor zli duhovi in mu skušali uničevati ter kvariti duhovno setev. Na drugi misijonski postojanki, v Grand Riverju. je moral imeti hišico varno zaklenjeno, da ga niso napadli divjaki, nahujskani od belih. Nekoč so napol pijani štiri ure tulili okoli njegovega stanovanja, da bi ga ubili. Ko je nekoliko ublažil miselnost otav-skih Indijancev, jih je moral nenadoma zapustiti. Državna oblast je zahtevala njegovo odstranitev, da je potem nad Indijanci lahko brez odpora izvršila krivično razlastitev zemlje. Moral je k ocipvejcem in se učiti zopet njihovega jezika. Kolikokrat je bil tudi kot škof brez vsakega denarja, brez vsake podpore! Svoje misijonstvo je pa moral šam zdrževati iu ni od države prejemal nikakih prispevkov! Dolgovi so ga mučili in skrbeli vse življenje, — njega, ki je vendar bil tako vesten in v vsem urejen. Denarja večkrat niti za najnujnejše ni imel, v srcu je pa nosil silen krik po dušah in pb delu zanje. Tudi v Ameriki je med duhovščino našel premalo umevanja; moral ji je vedno iznova dopovedovati in včasih tudi ostro nastopati. Ko je dobil saultsko škofijo, ni imel ničesar: ne cerkve in ne šol, ne duhovnikov in tudi ne vernikov; moral si jih je sele spreobrniti ter jim oskrbeti duhovnikov, svetišč in šol. Od duhovnikov je bil neštetokrat ponižan in zaničevan, nešteto razočaranj je doživel pri njih. Sprejeti je skoro moral vsakega, ki se mu je ponudil, potem je pa večkrat videl, kako nepopolne delavce si je nakopal na glavo. Zaradi njih je včasih skoro zdvajal nad lastnim zveličanjem. Težave so mu povzročali redovniki, bridkosti so mu nakladale redovnice. Videli so, kako jih potrebuje, zato so temu primerno nastopali. Nekateri dobri duhovniki so ga zapustili in šli v druge škofije, kjer so bile ugodnejše, bolj ustaljene razmere. Ni zlepa kakšnega škofa mitra tako težila kakor Baraga. Ako beremo njegovo »Molitev za moč in oporo v bridkostih«, vsaj nekoliko zaslutimo, kolik trpin je bil. Najhujše trpljenje mu je pa Bog prihranil za zadnji dve leti življenja. \ Baltimoru ga je zadela kap; nekoliko se je opomogel od nje, a delati ni mogel več, — četudi ga je delo obkrožalo od vseh strani. Upniki so brezobzirno zahtevali svoje, on pa ni imel nič denarja, vse podpore iz Evrope so presahnile. Ni mogel ne maševati ne moliti brevirja, tudi duhovne tolažbe torej skoro ni več imel. Jezik mu je ohromel, da je moral s tresočimi se rokami trudoma izražati svoje skromne želje. Izgubil je tudi poživljajoče spanje. Na stolu sklonjen je ždel in trpel na duši in na telesu, dokler ga božja poslanka — smrt 19. januarja 186«. ni prišla rešit, — njega, pravičnega Joba. BARBANA Ker se pripravlja veliko tržaško romanje na Barbano in ker tudi Goričani racli obiskujejo ta Marijiu otok, zato želimo napisati nekaj vrsti o Marijini slavi na Barbani. Staro verodostojno poročilo pravi, da so bili v prvih stoletjih na sedanji Barbani umorjeni mnogi kristjani iz sosednjega Gradeža in Ogleja. Na tem otoku, orošenem z mučeniško krvjo, si je Mati božja določila svoje svetišče. V času oglejskega patriarha Elije 572 - 587 sta se na tem otoku pred krvoločnimi Arijanci skrivala dva krščanska moža iz Trevisa (Barbano in Tari-lesso). Neko jutro sta našla na otoku kip Matere božje in označene fundamente za cerkev. Pobožni patriarh Elija je dal nato postaviti prvo kapelico, okrog katere so kmalu postavili samostan. Prvi redovni predstojnik — opat je bil Barbano, po katerem ima otok svoje ime. Zgodovinsko leto Marijine slave na Barbani je 582. Vs* do 15 stoletja so to Marijino božjo pot u-pravljali benediktinci; leta 15.; pa so se tu naselili redovniki frančiškani. Pozidali so novo veliko cerkev, zvonik, samostan in šele sedaj se je začelo veliko romanje iz vseh sosednjih dežel na Barbano. L. l.»W so frančiškani zapustili Barbano in vse do naših časov so razni duhovniki upravljali Barbano. L. 1904 pa je tedanji goriški ka?--dinal in nadškof Jakob Misija izročil Barbano frančiškanom dalmatinske provincije. Ti duhovniki so pozidali vso današnjo Barbano, uredili malo pristanišče za ladje in obzidali otok na dveh straneh. Bolj kakor ta zgodovinska dejstva je za katoličana razveseljivo to, da je bila Barbana skozi 15 stoletij središče Marijinega češčenja. V 13. stoletju je divjala v Grade-žu in v sosednjih obrežnih vaseh kuga. Tedaj so napravili veliko zaobljubo, da bodo vsako leto v veliki procesiji obiskali Marijo na Barbani. Marija jih je kuge rešila in mesto ni izumrlo; zato od 1. 1237 do danes niso nobeno leto opustili zaobljubljene procesije. V 19. stoletju so našteli vsako leto čez 30.000 romarjev, leta I9$y. pa 45.000. V knjižici iz katere jemljemo te podatke, je zapisano tako: »romarji prihajajo od Tagliamenta do Istre, Benečani, Goričani, Tržačani; Slovenci niso nikoli prenehali s svojimi skupnimi romanji na Barbano.« V drugem članku smo že objavili nekaj posebnih podatkov, ki so nam jih poslali prijazni patri z Barbane. Od 15. stoletja dalje so slovenski romarji prihajali na Barbano. Mi gremo letos na Barbano zato, da se sredi tega žalostnega stoletja po svetlem zgledu pradedov zahvalimo Mariji za vztrajnost v sveti veri. Danes ni lahko biti kristjan! Vztrajali smo z Marijino pomočjo, vztrajali bomo pod njenim materinskim varstvom! Posebnosti na Barbani Svetišče je dolgo 40 m in 21 široko. Ima tri velike ladje. Nad velikim presbiterijem je veličastna kupola, v kateri je središčna slika Marijina slava »Brezmadežno Spočetje«, kateremu je cerkev posvečena. Druge stranske slike ponazorujejo Marijino pomoč krščanskim narodom v zgodovini. Po vseh stenah je vse polno zahvalnih slik za prejete milosti. Za glavnim oltarjem so v zadnjem letu postavili nove velike orgije. Marijin kip na glavnem oltarju je lesen. Do 1. 1922. so ga po stari navadi odevali v dragoceno svilo, sedaj pa je okusno prenovljen in prebarvan. — Prava izrednost v cerkvi je kropilnik pri velikih vratih. Tega si vsak romar z veseljem ogleda. Izdelal ga je v našem času frančiškanski brat Klavdij Granzotto. — Na otoku je se iz 1. 1858. lepa kapelica, posvečena Brezmadežni. Na tem kraju sta moža Barbano in Tarilesso našla Marijin kip. Lepo slikana kapelica ima ime kapelica prikazovanja. Verske razmere na Alaski Alaska leži na skrajnem severozahodnem koncu Severne Amerike in je radi svoje visoke severne lege zelo redko naseljena. Svoje čase je spadala k Rusiji, a ta jo je 1. 1867. prodala Združenim državam S.A. za sedem in pol milijona dolarjev. Pomen- Alaske je zadnja leta zelo nara-stel; dandanes se govori o njej kot o morebitnem bojišču v prihodnji svetovni vojni,obenem pa tudi kot o deželi visokih gospodarskih izgledov. Alaska je približno pet krat večja kot Italija, a ima dandanes le okoli 132.000 prebivalcev. Od teh je 20.000 katoličanov, 65.000 protestantov, 8.000 drugih kristjanov, okoli 1.000 judov in okoli 38.000 poganov, to je Eskimov in Indijancev, ki so prvotni prebivalci te dežele. Katoliške misijone na Alaski vodijo očetje jezujiti province Oregon. Misijonska družina šteje poleg apostolskega vikarja še 26 očetov jezuitov in 9 drugih duhovnikov. Pomaga jim 7 jezuitskih bratov in 73 redovnic iz petih različnih kongregacij, ki so zaposlene v raznih bolnišnicah in drugih zavodih. Po zadnji svetovni vojni so se gospodarske in socialne razmere na tein polotoku občutno spremenile. Združene države so porabile za vojaško obrambo te dežele, to je za vojaška letališča in radarske postaje, na milijone dolarjev. Vsi ti mili joni dolarjev in vsa ta ogromna dela so NEDELJSKA MOLITEV VSEMOGOČNI IN USMILJENI BOG KI OD TVOJEGA DARU PRIHAJA, DA TI TVOJI VERNIKI DOSTOJNO IN HVALEVREDNO SLUŽIJO: DAT NAM, PROSIMO, DA BOMO BRCZ SPOTIKE HITE-LI K TVOJIM OBLJUBAM. Koledar za prihodnji teden 5. avgusta. NEDELJ A. 12. pobinkoštna; Marija Snežna. 6. PON EDELJEK. Gospodovo spremenjene. 7. TOREK. Kajetan, spoznavalec. 8. SREDA. Cirijak, Larg in Smaragd, mučenca. 9. ČETRTEK. Janez Vianej, župnik, spoznavalec. 10. PETEK. Lovrenc, mučenec. 11. SOBOTA. Suzana, devica in mučenica. zarezala globoko v navade in socialne razmere ondotnih prebivalcev. Poleg tega se je iskanje dragocenih rudnin kot cinka, srebra, zlata, bakra, mangana in uranija (plutonija) zadnja leta še bolj povečalo in s tem se je seveda povečal tudi promet med neizmernimi pustinjami Alaske in njenimi pristanišči. Prebivalci te dežele, ki so živeli stoletja in stoletja od ribolova in od trgovine s kožuhovino, so svoje dotedanje življenje temeljito spremnili. Na stotine in stotin delavcev se vozi dandans z letali v razne delavske centre, odkoder se vračajo s šopi dolarjev, s katerimi si kupujejo vse mogoče izdelke moderne proizvodnje, kot radijske aparate in druge potrebne, pa tudi nepotrebne stvari. Na prvi pogled bi smatral človek vso to spremembo za napredek in blagostanje, a v resnici vse to ne prinaša ljudem prave zadovoljnosti in sreče. Odkar se prebivalci Alaske ne zanimajo več za losose in slanike iu odkar so opustili lov na severne živali, so njihove življenjske potrebe narasle in v njihovo življenje se je vrinil zli duh nezadovoljnosti in notranje nemir-.nosti. Poleg tega je odprla vlada Združ. držav na Alaski svoje državne šole, ne da bi pri tem pomislila, da potrebuje vsako ljudstvo sebi primerne šole. Način pouka, ki je na-primer v New-Yorku povsem na mestu, postane lahko škodljiv, če ga preneseš v o-srčje take dežele kot je Alaska. Tudi dejstvo, da so te državne šole lajčne, torej brez krščanskega nauka, brez vsakega pouka o Bogu, ni tem šolam ne v čast ne v korist. To stanje je posebno neprijetno za katoličane, ki imajo na tako obširnem ozemlju tako malo duhovnikov na razpolago. Vzemite k temu še dolge in ledene zimske noči, pomanjkanje cest in prometnih sredstev, protestantovsko propagando, ki se poslužuje tudi laži in obrekovanja, in razumeli boste kako hude so težave, s katerimi se morajo boriti maloštevilni katoliški mist-jonarji. Toda očetje jezuiti kljub temu ne klonijo glave, kajti t<' so inožje apostolske gorečnosti in polni izkušenosti. Alaški misijoni imajo sploh sijajno tradicijo za seboj tci se lahko ponašajo s slavnimi misijonarji, ki se jim je kljub neštetim in nepremagljivim oviram posrečild razširiti Kristusovo cerkev preko severnega tečajnika tja do Beringove ceste. Tudi sedanji misijonarji bodo tej slavni tradiciji nedvomno zvesti ostalt. ŠIRITE NAŠ LIST! * Titova demokracija V italijanski enciklopediji Trec-eani sem med vojno bral, kar je rajni duce zapisal o fašizmu in demokraciji. Na njegove besede sem se spomnil, ko sem v nedeljo pregledoval Primorski dnevnik in bral v njem besede, ki jih je Tito izgovo-lil ob priliki proslave dneva vstaje v Bosni na planini Kozara. Takole je dejal jugoslovanski duce: »Na zahodu so ljudje, ki pravijo, da bi zdaj, ko smo že storili to in to na poti demokracije, morali dovoliti tudi ustvarjanje več političnih strank, da pri nas ne bi bil več sistem ene stranke, ker da je to po njihovem mnenju diktatura. Mi pa pravimo, da ti ljudje ne razumejo naše dežele in da nočejo razumeti, da bi pri nas uvajanje nekaterih novih političnih strank pomenilo, da hočemo razbiti naso deželo . . . »Če hi Tito pogledal v enciklopedijo Treccani, bi ugotovil, kako zelo se njegov nauk o eni stranki ujema z Mussolinijevim mnenjem o »samo eni stranki v državi« (partito uni-co), ki je nositeljica državne moči in enotnosti ter blagostanja ljudstva. Tudi pri Mussoliniju bi Tito našel, kako se posmehuje demokratičnim državam z več strankami in njihovi slabosti ter se hvali z granitno trdnostjo svoje države. Vse to je rajni duce povedal pred Titom. Pokazal pa je s svojim zgledom, da sistem več strank ne razbija države, temveč da jo razbijajo mali diktatorji, kot je bil on sam in je sedaj za njim Ti- to. Ko je italijansko ljudstvo razbilo sistem fašistične enotne stranke in uvedlo demokracijo z več strankami, se enotnost italijanske države ni prav nič porušila in danes stoji Italija vsaj tako trdno, kakor je stala leta 1940. Tako se godi sedaj tudi v Jugoslaviji. Enotnost države ogroža ravno Titova komunistična partija, ki je kriva, da jugoslovansko ljudstvo vedno bolj sovraži režim in z njim vred na žalost tudi jugoslovansko domovino. Zato pa bežijo iz nje kot iz ječe, podobno kot so bežali prej iz fašistične Italije. Na meji jih pa čaka enaka u-soda: graničarji z mitro, ki jih streljajo kot ujetnike bežeče iz prisilnih taborišč, kakor so nekoč miličniki streljali za ljudmi, ko so iz Italije bežali v Jugoslavijo. Streli pri Rdeči hiši, ko so padli pred očmi italijanskih stražnikov štirje Jugoslovani, streli na Matajurju, ko je pred štirinajstimi dnevi obležalo pet beguncev in številni drugi primeri o-bupanih ljudi, ki tvegajo rajši smrt kot življenje v FLRJ, pričajo dovolj glasno, kakšna je Titova demokracija, bolj glasno vpijejo kakor pa Anglež Morrison v Londonu ali pa člani svetovne zveze cerkva v Beogradu. Titove izjave nam dovolj jasno pričajo, kakšno demokracijo je uvedel; obup jugoslovanskih narodov pa tudi dovolj zgovorno napoveduje, kakšen bo konec Titov In vseh njegovih podrepnikov. Šli bodo za svojim vzornikom dučejem! Francoske težave Trije tedni so že minili in Francija še vedno nima svoje vlade. Številni politiki so že poskusili svojo srečo, a do sedaj še vedno zaman. Nesporazum’ med tako zvanimi strankami sredine je preglobok, da bi se mogle združiti na enotnem delovnem programu, posebno daleč na razen so si socialisti in pa ljudsko republikansko gibanje, (krščanska demokracija). Ti dve stranki, ki obe spadata k sredini ter sta do sedaj sodelovali v vseh prejšnjih vladah, se za sestavo nove vlade ne moreta več sporazumeti iz naslednjega razloga: Republikansko gibanje zahteva državno podporo za privatne šole. Temu pa se z vsemi silami upirajo socialisti. Stvar je namreč sledeča : Francoska javna šola je vsa ver-Pogajanja v Kesongu Še vedno nobenih zaključkov pri pogajanjih v Kesongu. Komunisti tr-dovaratno vztrajajo pri svojem. Hočejo namreč, da se čete OZN umaknejo na 38. vzporednik. Svetona javnost, zlasti trpinčeni korejski narod, zamanj pričakujejo rešitve. V južni Koreji se pa vršijo razne manifestacije proti ponovni delitvi lastne države. Na raznih odsekih fronte se pa še vedno vršijo srditi boji. Italijanska vlada le dni je De Gasperi sestavil svo-sedmo vlado, ki je v bistvu enaka sjsnji. Le Sforza ni več zunanji nister, kajti nadomestil ga je De speri sam, kakor smo že uapove-[i. O novi vladi pravi angleški list imes« sledeče: >Zdaj se bo lahko De Gasperi še [j posvetil zadevam zunanje poke, kjer ga čaka več važnih na-r. V kratkem bo prišla v razpravo dzija italijanske mirovne pogod- GIOISIPIOIDIAIRISITIVIO Bolezen na krompirju — Pre£l 160 leti Pred 100 leti je bil krompir mogoče za prehrano še bolj važen, kot danes. l’ri rilo. Vzdrževalnina je za oboje po dva tisoč lir. Priglasiti se je treba ali pri Dobrodelni pisarni v Gorici ali pa pri doma-čili gg. župnikih. Streli pri „Rdeči hiši« V nedeljo zvečer ob mraku so med »Rdečo hišo« in Rafutom žalostno odjeknili streli, ki so zahtevali življenje štirih oseb -ubežnikov, ki so tamkaj hoteli prekoračiti državno mejo. Dogodek se je izvršil z bliskovito naglico pred očmi številnih očividcev, ki so stali na italijanski strani. Svete Višarje Zopet se zgrinjajo romarji na Svete Višarje. Zadnjo soboto in nedeljo je bilo zvo-nenja in pravega romarskega veselja kakor še letos ne. Od vseh strani smo prihiteli k naši Materi na planine. Tako lepo je pri svetovišarski Kraljici! Pridigar je prav povedal, da se v tem božjem kraju počutimo kakor otroci pri materi. V najlepšem večernem miru se je razvila velika procesija z lučkami. Ker imajo vsi romarji lampijončke, zato sveče ne ugasnejo in tako lahko Zabničani vsako soboto opazujejo večerno romarsko pobožnost. Človeka preseneča ta naša skupna pesem in molitev na Sv. Višarjah. Za križem je bila dolsa vrsta mož in fantov in kako so peli! Le kdaj bomo znali možje to pobožnost pokazati tudi v dolini! Kakor je znano, je sedaj pot na Sv. Višarje veliko lažja — iz Trbiža z žičnim dvigalom. Tržačane opozarjamo, da ne potujejo z vlakom ob 7.30, ker se v Trbižu ne ustavi, ampak samo v Žabnicah. Uspeh rojaka v tujini Dne 12. junija t. 1. je pri »Associate ol the royal conservatory of Toronto« v Kanadi diplomiral na oddelku za orgije nas goriški rojak č. g. Mirko Rener z »witli honours«, kar bi se po naše reklo z odličnim uspehom. G. Renerju iskreno čestitamo k uspehu! Vipolže V nedeljo dne 27. julija je pel v Vipol-žali v Brdih svojo novo mašo rojak č. g. Jožko Benedetič, ki je bil posvečen v Ljubljani 29. junija skupno z ostalimi novo-mašniki. Rodna vas je poskrbela novomašniku izredno slavje. Mlaji in slavoloki so stali na vasi in pred cerkvijo. Cerkev sama pa je bila izbrano okrašena. V Vipolže na novo Zavezniški vojaki na letovišče v cono B Sto-ja V smislu sporazuma ZVU z VUJA, ki *e bil objavljen v soboto, bodo odslej zavezniški vojaki in civilisti nastanjeni v coni A STO-ja, lahko kot turisti obiskali področje B, ki ga upravlja VUJA. Tudi pripadnikom agleškega kontingenta »Betfor« bodo jugoslovanske oblasti v smislu podobnega sporazuma, za katerega so še v teku pogajanja, dovolile turistične ekskurzije v Istro. Zavezniški vojaki se bodo pri plačevanju posluževali italijanske valute. Š K E G A mašo so se zlila vsa Brda: bilo je silno veliko ljudi, ki so napolnili cerkev in ves prostor krog nje. Novomašniku je pridgo? val eerovški župnik č. g. Ludvik Rusjan. Na koru je prepeval domači pevski zbor pod taktirko g. Ludvika Zorzuta ter ob spremstvu violinistov iz Biljane. Slovesnost je potekla v najlepšem redu ter ob silnem navdušenju vernih Bricev. Č. g. novomašniku voščimo obilo božjega blagoslova! Obvestilo tretjerednikom Člani slovenske skupščine tretjega reda v Gorici ste vabljeni, da se v nedeljo 5. avgusta oglasite v via Mazzini 2 pritličje druga vrata na levo. Oglasite se po možnosti od dveh popoldne do šestih zvečer, kakor je bilo že javljeno pri mesečnem shodu. Nova poštnina Z dekretom poštnega ministrstva je poštnina s 1. avgustom znatno povišana, in sicer: za navadna pisma na 25 lir; za dopisnice na 20 lir; za razglednice s pozdravom (5 besedi) na 10 lir; za vizitke na 10 lir; za priporočeno pismo na 70 lir; za ekspres na 75 lir. Za duhovnike Duhovščina naj se zbere ob 8.30 v stolnici z roketom in biretom. Iz stolnice pojdejo v sprevodu na škofijo, kjer dvignejo in prenesejo na mrtvaški voz rajnega nadškofa. Sprevod bo šel v stolnico po ulici Roma. Stolnica bo zaprta, dokler ne pride mrtvaški sprevod. Višja duhovščina bo zasedla prostore v presbiterju. Ostali pa v klopeh. Občinski svet Dne 25. julija zvečer se je zopet sestal občinski svet. Število svetovalcev jc bilo komaj zadostno. Razpravljali so o raznih stvareh. Poleg drugih je prosil za besedo tudi g. Rudi Bratuž. Rekel je, da bi se moralo posvetiti nekoliko skrbi tudi slovenskemu »Sirotišču sv. Družine« in prispevati k popravitvi prostorov, v katerih so že več let nastanjeni begunci, ki bodo to poslopje v kratkem zapustili. G. župan je Bratužev predlog dal na zapisnik. Jubilej Danes praznuje 25 letnico svojega zvestega službovanja pri tukajšnji Katoliški knjigarni priljubljeni g. Bruno. Včeraj so vsi uslužbenci slavili njegov pomembni jubilej in mu izročili cvetje. G. ravnatelj se mu je v imenu ustanove zahvalil za njegovo neumorno delovanje in mu izročil tudi lep spominski dar. G. Brunu kličemo tudi mi »Še na mnoga leta v neumornem delu za dobrobit toliko potrebne ustanove!« Nova težka izguba V Gradcu na Koroškem je po kratki bolezni dne 27. julija 1951 umrl preč. g. Janez Kete, rojak iz Planine pri Vipavi. Služboval je v ljubljanski škofiji, kjer je bil med drugim tudi župnik in dekan na Vrhniki ter v Devici Mariji v Polju. Naj mu bo Bog bogat plačnik! Dvanajst cerkva v šestih letih V tokijski nadškofiji so postavili v zadnjih šestih letih šest novih cerkva, medtem ko bodo tri druge cerkve v par mesecih dovršene. Poleg tega so že odobreni načrti za tri nove cerkve. V bližini katoliške univerze pa so vkupili zemljišče, na katerem bodo postavili semenišče za dijake filozofije in za tiste absolvente srednjih šol, ki se niso učili latinščine. ZAHVALA Vsem prijateljem in znancem, ki so izrazili svoje sožalje ob bridki izgubi mojega brata Msgr. Franca Gabrovška ki je umrl v Miljvaukee, Wis., USA dne 19. julija, se prisrčno zahvaljujem tudi v imenu ostalega sorodstva. Pokojnika priporočam v pobožen spomin in molitev. Peta sv. maša zadušnica se bo opravila v Boljuncu v soboto t. avgusta ob 8. uri. Boljunec, 29. 7. 1951. ANDREJ GABROVŠEK Tvrdka C I T R U S Lastnik Aleksander Goljevšček • TRST, Via Torrebianca 27 pošilja darilne pakete v Jugoslavijo f Nadškof Margotti (nadaljevanje s