iprai :i a’ ■ va znej fO ildoi pri dru re J m c rosti ko Iruži jon« padi hči« n sij OVOl dr ti A jiusl Za£ skei ca slo je, alo rac* ari1 Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 1.000 G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 2.000 PODUREDNISTVO: Letna inozemstvo . , ... L 3.000 T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m b;: L m m Leto XVII. - Štev. 19 (844) Gorica - četrtek, 6. maja 1965 - Trst Posamezna številka L 50 Mesec maj in svetovni mir s •n? iW aj DP1 idi J raj v : iju ačal ra risv »o; da Sak* ooo; Vloj • 51’ sp°( , 5' ■jed sto»| ved Pretekli teden je sv. oče Pavel VI. izdal novo okrožnico, katero je povezal s če-ščenjem Matere božje, ki je zlasti mogočno po vsem katoliškem svetu v mesecu maju, saj je ta mesec Marijin mesec in Materi božji na poseben način Posvečen. Okrožnica se začne z besedami »Mense ntaio« (V mesecu maju) in sa zato tako tudi imenuje. MAJ — MESEC MOLITVE Sv. oče v uvodu najprej omenja ganljivi prizor vere in ljubezni, ki ga bo v toesecu maju krščansko ljudstvo nudilo s češčenjem Kraljice nebes in zemlje. Bo Pa mesec maj istočasno tudi čas posebnih milosti, ker bodo po Mariji v tem £asu do nas prihajali božji darovi še v Posebni meri. Marija je vedno pot, ki vodi h Kristusu. Kdor se zateka k njej, se mora nujno srečati z njenim Sinom, ki je za nas pristan zveličanja in prekipevajoči studenec življenja. Ker nudi vsako leto prav mesec maj toliko prilike za zaupno molitev, zato so Papeži že v preteklih časih radi pozivali vernike k javnim molitvam, zlasti kadar je bil svet v stiski ali Cerkev v potrebi. Tudi sedanji čas je tak, da je treba Veliko moliti, saj je mir med narodi zo-Pet zelo ogrožen, Cerkev pa na važni Prelomnici svojega obstoja. TREBA JE MOLITI ZA USPEH KONCILA V»ovoij je, da se spomnimo sedanjega Vatikanskega koncila! Ce bo uspel, bo za dolgo dobo poskrbljeno za Cerkvi zaupa-ne ji duše. Cerkev doživlja svojo veliko ufo in z njo ves svet. Marsikaj koristnega je bilo na dosedanjih zasedanjih že sklenjenega, marsikaj pa še čaka na razpravo in odločitev ob priliki letošnjega zasedanja, ki naj bi bilo zadnje. Nič manj važna pa ne bo doba po koncilu, ko bo treba koncilske sklepe spraviti v življenje in bo za to nujno sodelovanje duhovščine in vernikov. Da bo to delo uspelo, sv. oče trdno zaupa v Njo, ki je pri zadnjem zasedanju prejela čast-*ti naslov »Mati Cerkve«. Delati je treba za mir v svetu Drugi razlog za molitev pa je sedanji Položaj v svetu. Mir je znova ogrožen. Tako se zdi, da sta že čisto pozabljeni Zadnji dve svetovni vojni, ki sta v prvi Polovici našega stoletja prekrili zemljo s krvjo. Spet dajejo nekateri prednost orožju pred pogajanji, kar povzroča ne-htir, gverilo, vojne akcije in trpljenje celili narodov. Sv. oče kot vrhovni pastir duš smatra tat o za svojo dolžnost, da se obrača na vse, ki imajo javno življenje na skrbi, haj ne ostanejo gluhi na enodušno zahtevo človeštva, ki si želi mir in samo mir. ^aj pospešujejo razgovore in pogajanja ter z zaupanjem podprejo vsak predlog, ki daje prednost mirni rešitvi pred nabijem in neredom. Žal pa je treba ugotoviti z zagrenenje-hostjo v duši, da se marsikje ne spoštuje več nedotakljivost in svetost človeške o-8cbe. Terorizem, ubijanje talcev, represije proti nemočnemu in brezobramb-Oenm prebivavstvu so zločini, ki vedno bolj zaostrujejo položaj med skupinami v borbi in s tem otežkočujejo vsak dan bolj pogajanja, ki naj bi, če so Iskrena Dl odkrita, privedla do pametnega spo-fazuma. treba je tudi moliti za mir Toda mir ni nikdar samo sad človečkih naporov; je, tudi in predvsem božji dar, ki prihaja iz nebes. Tega pa je treba zaslužiti; Bog ga daje tistim, ki zanj Ponižno molijo, kot je to delala Cerkev °d svojih prvih početkov. Zlasti pa je modro, obračati se za mir k Devici Mariji, ki je Kraljica miru. In je res, da grehi ljudi Izzivajo božjo Pravičnost, da kaznuje, je pa tudi res, da je Gospod »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2 Kor 1, 3), božja Mati pa de-livka tega usmiljenja in te tolažbe. Ona, ki je sama doživela težave vsakdanjega življenja, napor vsakdanjega dela, neprijetnost uboštva, pot na Kalvarijo in Sinovo križanje, bo vedno rada priskočila na pomoč Cerkvi in svetu, zlasti ko gre za tako vzvišeno dobrino, kot je svetovni mir. Prosili jo bomo, naj nam od Boga doseže resnični mir, ki bo slonel na pravičnosti in ljubezni. Pravičnost naj bo taka, da bo slabotnega ščitila vsaj tako kot močnega; ljubezen pa taka, da bo izključevala samoljubje, tako da se ne bo obramba lastnih interesov spremenila v zanikanje pravic bližnjega. NAŠE NALOGE V LETOŠNJEM MAJU Naj bi zato v mesecu maju molili za pravični in trajni mir v svetu vsi: posamezniki, župnije in škofije. Zlasti praznik Marije Kraljice zadnji dan maja naj bi vse združil v molitvi za ta vzvišeni cilj. Posebej naj bi ta prizadevanja podprli nedolžni otroci s svojo molitvijo in bolniki s svojim trpljenjem. Prav tako naj bi tudi to pot prišla po krščanskih družinah do veljave molitev sv. rožnega venca, tako draga Devici Mariji in tako toplo priporočena od raznih papežev; z njo bomo na najbolj učinkovit način izvedli Gospodovo naročilo: »Prosite in boste prejeli; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7.) -Jk Gromiko obiskal Pariz Wilson v Rimu Nedavni obisk sovjetskega zunanjega ministra Andreja Gromi-ka v Parizu je potrdil ugotovitev, da je med Francijo in Sovjetsko zvezo nastopila politična odjuga na škodo zahodne solidarnosti. K temu je zavestno pripomogel tudi sam predsednik De Gaulle, ki je med bivanjem sovjetskega ministra v Parizu v govoru po televiziji ponovil odnosno obrazložil temeljne smernice francoske zun. politike. Po njegovem mora vsaka država težiti k temu, da postane čimbolj močna in neodvisna od drugih na vseh področjih. Zaradi tega zavrača vsako integracijo držav Zahodne Evrope kakor tudi odvisnost od Amerike glede obrambe in varnosti. Večina francoskih političnih o-sebnosti je te zamisli odklonila kot zastarele in utopistične, ki so bile morda modeme pred sto leti, ne pa danes, ko je ves svet v tesni medsebojni odvisnosti. Poleg tega kritizirajo De Gaulla, da taka politika vodi v brezplodno osamljenost in s tem da zavrača obrambno zaščito ZDA, kar pomeni, nehvaležnost do države, ki mu je v teku zadnje vojne omogočila vrnitev v osvobojeno Francijo. Edinole sovjetski minister Gro-miko je pohvalil njegova izvajanja rekoč, da so zelo zanimiva in globoka. Tega brez dvoma ni dejal UPOR V SANTO DOMINGU Položaj v srednjeameriški državici San Domingo je pritegnil pozornost velikega dela sveta. Pristaši bivšega predsednika Boscha so poskušali izvesti državni udar, a se jim ta ni posrečil. Zaradi tega se je vnela prava državljanska vojna. Zadeva se je komplicirala, ko so ZDA izkrcale več tisoč mornariških strelcev, da branijo ameriške državljane, pa tudi da preprečijo, da bi San Domingo postal druga Kuba. Položaj so hoteli izkoristiti komunistični elementi, ki so se vrinili med Boschove pristaše z namenom, da prevzamejo vodstvo bojev proti sedanji vladi in tako omogočijo zmago režimu, ki bi sledil Castrovemu vzoru na Kubi. Toda ZDA so bile to pot budne. Predsednik Johnson je takoj v začetku upora odredil, naj se na otoku izkrcajo ameriške čete. Njih število je naraslo že na 14.000 mož. »Nimamo namena — je re-jal — da bi sedeli v svojem naslanjaču s prekrižanimi rokami in dopustili, da bi komunisti ustvarili vlade na zahodni polobli.« Organizacija ameriških držav je po začetnem oklevanju stališče severnoameriške vlade podprla in pozvala ostale ameriške vlade, naj dajo na razpolago svoje kopenske, pomorske in letalske sile za pomirjanje položaja v dominikanski republiki. ložaju ne morejo voditi vojne proti Izraelu z namenom, da osvobodijo Palestino in jo vrnejo tistim, ki imajo do nje pravico. Arabske države namreč niso pripravljene na morebitno vojno in tudi ne na infiltracijo prevratnih čet (komandosov) na palestinsko ozemlje. Mednarodni položaj sam izključuje možnost vojne spričo dejstva, da se Vzhod in Zahod strinjata, da hočeta ohraniti mir in sta obadva pripravljena kaznovati vsak poskus spremembe sedanjega stanja na tem področju.« Do teh stvarnih ugotovitev je prišel predsednik Burgiba in jih je hotel uradno predočiti Naserju in drugim arabskim voditeljem. S tem je pa seveda močno razburil arabske nacionaliste, ki so v Kairu napadli tunizijsko veleposlaništvo in ga hoteli zažgati. Čeprav se Naser strinja z objektivnimi Burgibovimi ugotovitvami, ni obsodil nastopanja nacionalistov proti tunizijskemu veleposlaništvu. Zaradi tega je tunizijski zastopnik z vsem osebjem veleposlaništva v znak protesta zapustil Kairo, i Burgiba, APaser in arabski svet V arabskem svetu je ponovno prišlo do trenja med tunizijskim predsednikom Burgibo in egiptovskim diktatorjem Naserjem. Povod za poslabšanje odnosov so dale izjave tunizijskega predsednika, naj arabske države realistično gledajo na obstoj izraelske države ter naj navežejo pogajanja, da bi se arabski begunci lahko vrnili na ozemlje, ki so ga zapustili. Predsednik Burgiba je omenil tudi možnost, da bi Izrael odstopil del svojega ozemlja v korist ene izmed arabskih držav, ker »arabske države v sedanjem po- Zagonetna smrt generala Delgada Sredi minulega tedna sp v bližini portugalske meje v Španiji našli truplo generala Delgada in njegove tajnice. Pozna-vavci političnih razmer na Portugalskem sumijo, da gre za politični zločin, katerega naj bi izvršila tajna policija portugalskega diktatorja Salazarja. Humberto Delgado je bil portugalski general, ki je do leta 1957 sodeloval s Salazarjem. Tega leta je prekinil z njim in začel nastopati na lastno pest tudi na volitvah proti vladnim kandidatom. Zaradi političnega spora s Salazarjem je moral zapustiti Portugalsko in od zunaj voditi opozicijo proti njemu. Delgadov pristaš Galvao je na primer leta 1961 organiziral upor na ladji »Sancta Maria«. V zadnjih letih je bilo na Portugalskem več protivladnih akcij, ki jih je organiziral general Delgado. Zaradi tega je postal za Salazarja smrtni sovražnik. samo iz vljudnosti, temveč iz prepričanja, da taka politika, ki teži k zrahljanju medsebojnih vezi med zahodnimi državami, nazadnje koristi sovjetski diplomaciji in komunističnemu taboru. ^ n Lepo uslugo Kremlju je Francija napravila tudi s tem, da se ni udeležila zasedanja S E ATO (Obrambne pogodbe za Jugovzhodno Azijo). Zato ni čudno, če se je ob takih prizorih razjasnilo čelo in otoplilo srce drugače mrkemu in zaprtemu Gromiku, ki je med neko zdravico takole dejal: »V odnosih med obema državama je začel pihljati topel veter.« NEMŠKO VPRAŠANJE Predmet francosko - sovjetskih razgovorov so bili Vietnam, evropska varnost in nemško vprašanje. Medtem ko je Francijo bolj zanimala Jugovzhodna Azija, je Moskvi bilo bolj na tem, da izvleče iz razgovorov čim več ugodnosti glede Nemčije. Tako je Gromiko sprejel francoski predlog o sklicanju mednarodne konference o problemih Jugovzhodne Azije ter konference petih velesil o problemih razorožitve (Sovjetska zveza, ZDA, Velika Britanija, Francija in komunistična Kitajska). Francija pa je od svoje strani potrdila svoje stališče do vzhodnih nemških mej na Odri in Nisi ter izrazila stališče, da morajo pri o-bravnavanju nemškega vprašanja imeti besedo ne samo štiri velesile, temveč tudi druge države, ki mejijo na Nemčijo. Na zaključni tiskovni konferenci je Gromiko hotel naravnost izsiliti tiho priznanje Vzhodne Nemčije : »Mislim, da izhaja francoska vlada iz dejstva, da sta v Evropi dve nemški državi, ali z drugimi besedami, da ni ene same nemške države. Priznanje tega dejstva pomeni, da francbska vlada gleda realistično na položaj, ki je nastal v Evropi po drugi svetovni vojni. Neobstoj diplomatskih odnosov z Nemško demokratično republiko ničesar ne menja v dejanskem obstoju te republike kot suverene države.« Zaradi teh širokoustnih Gro-mikovih besed so postali v Bonnu zelo pozorni. Francoska vlada je morala brž uradno pojasniti, da nima še namena diplomatsko priznati Vzhodne Nemčije. Kljub temu bonnska vlada z zaskrbljenostjo gleda v bodočnost in z njo tudi ostale evropske zaveznice. Nobenega dvoma ni več, da hodi De Gaullova Francija dejansko svoja pota in se malo meni za svoje zaveznike. Povsem drugačno politiko kot Francija vodita Italija in Velika Britanija, ki sta ravno tako članici Atlantskega pakta. Prav dejstvo, da si hoče Pariz v imenu preživelih načel popolne neodvisnosti priboriti vodilno vlogo v Evropi, sili ostale države, da se tem težnjam na nek način zoperstavijo. Zato je povsem naravno, da je zadnji ' razvoj dogodkov precej zbližal zlasti Veliko Britanijo in Italijo. Ti dogodki so: zastoj v pogajanjih za evropsko integracijo, De Gaullova nacionalistična protiame-riška zunanja politika in neodločnost Zahodne Nemčije spričo bližajočih se parlamentarnih volitev. Vse te okoliščine so pripomogle, da obisk angleškega ministrskega predsednika Wi-lsona ni ostal le normalni vljudnostni obisk, temveč je dobil neko določeno vsebino in politični pečat. Ni namreč zgolj slučaj, da sta London in Rim podprla Washington. v vietnamskem vprašanju. Premier Wilson je v Rimu izjavil, da bi nesolidamost z ZDA v tem problemu pomenila odreči se vsakemu pomirjevalnemu vplivu na washingtonsko vlado ter jo prepustiti samo pred politiko sile, ki jo izvaja komunistična Kitajska. V zaključnem poročilu o italijansko-an-gleških razgovorih sta obe vladi poudarili, da je nadvse važno in potrebno ohraniti moč in slogo atlantskega zavezništva. V okviru teh ugotovitev smatrata potrebno nadaljevati z napori za ostvaritev samostojne jedrske sile v okviru atlantskega zavezništva. S tem so bila poudarjena ravno tista načela, katerim se tako trdovratno upira francoski predsednik De Gaulle. Mihajlov obsojen Dne 3(1. aprila je okrožno sodišče v Zadru obsodilo bivšega asistenta zadrske filozofske fakultete Mihajla Mihajlova na devet mesecev zapora. Spoznali so ga za krivega dveh kaznivih dejanj: da je objavil članek »Leto moskovsko 1944«, v katerem primerja Sovjetsko zvezo z nacistično Nemčijo rekoč, da so prva taborišča bila v Rusiji in da je tudi Rusija prva uvedla množično izseljevanje ter da je omenjeni članek poslal rimskemu založniku Volpiju. Obtoženec je mirno sprejel vest o obsodbi ter potrdil vse, kar je zapisal. Rekel je, da naj dokažejo, da so njegove izjave neresnične. »Vsak narod,« je dejal »ima svoje kritične trenutke in če jih prezremo z namenom, da ugodimo tej ali oni državi, s tem ne služimo ne zgodovini, ne znanosti.« Glede trditve, da je Stalin dal pomoriti v koncentracijskih taboriščih 10 milijonov oseb, je Mihajlov dejal: »To ponavljam v tej sodni dvorani, zavedajoč se resnice, ki sem jo zapisal.« Sodnemu procesu proti Mihajlovu je prisostvovala velikanska množica, ki pa se je seveda morala zelo zadržati ob izrečeni obsodbi. Mihajlovu je dana možnost, da vloži priziv na najvišje državno sodišče v teku osmih dni. Angleški romarji pri sv. očetu Vesoljnost Cerkve in ljubezen sv. očeta do vseh ljudi se zadnje čase vedno bolj uveljavlja in prihaja do izraza ob raznih prilikah. Tako je sv. oče Pavel VI. dne 24. aprila sprejel v privatni avdienci približno 300 anglikanskih romarjev na poti v Sveto deželo. Angleške romarje so vodili trije anglikanski škofje. Navzoč je bil tudi pravoslavni metropolitski škof iz Crisopolisa, James. Romarji so sv. očetu izročili mašne pa-ramente, ki so jih krasno izdelale redovnice nekega anglikanskega samostana po načrtu londonskega arhitekta Laurenca Kinga. Na paramentih so vdelani štirje največji angleški svetniki, Kolumban, Al-ban, Jurij in David. Sv. oče je bil dragocenega daru zelo vesel in je anglikanske romarje pozdravil z besedami: »Dragi prijatelji!« Nato je nadaljeval: »S srcem prepolnim veselja izrekamo danes dobrodošlico v naši hiši vam vsem in smo vam hvaležni, da ste prekinili svoje potovanje za pozdrav moji revni osebi.« Burno ploskanje je prekinilo besede sv. očeta, ki se je nato spomnil svojega lanskoletnega romanja v Sveto deželo ter želel anglikanskim romarjem, da bi tudi oni iz teh svetih krajev odnesli največjo duhovno korist ter molili za zedinjenje vseh kristjanov. Ko jih je blagoslovil, je z njimi zmolil Očenaš, Število duhovnikov Leta 1963 je bilo po vsem svetu 419.000 duhovnikov, med katerimi je bilo 138.614 redovnikov. Od leta 1960 se je število duhovnikov povečalo za 10.459. Na posameznega duhovnika pride 1313 katoličanov. Ob obletnici naše Kalvarije i. MAJ V STEVERJANU: Pred dvajsetimi leti je utihnilo grmenje topov, zamrlo je reglanje brzostrelk, človeštvo si je oddahnilo. Za dober del držav sovpada ta spomin z izgonom zadnjih okupatorskih čet, s povratkom svojcev iz koncentracijskih taborišč in z vzpostavitvijo novih, demokratično izvoljenih parlamentarnih oblasti. Dosegli so cilj: svobodo in enakopravnost, ki so jih zastavili v trenutku organiziranja prvih odporniških gibanj. Krvavi davek, ki ga je plačala slovenska manjšina na Tržaškem, je bil sila težak, saj se je naša borba pričela že veliko poprej, preden so se formirale v drugih pokrajinah Italije prve antifašistične skupine. Primorci zatorej letos slavimo štirideseto — in ne kot ostali dvajseto — obletnico odpora proti nasilju in diktaturi črnosrajčnikov. Po dvajsetih letih, odkar je zavladal mir, se moramo ponovno vprašati, ali se nam je posrečilo uresničiti program, s katerim in za katerega je slovenski narod vstal kot en mož proti zatiravcem. Z nastopom fašizma se je pričela Kalvarija slovenskih Primorcev: ukinjene so bile naše šole, zagoreli so kulturni domovi, komaj štirinajstletni dečki so morali v konfinacijo, tržaški zapori »Coroneo« so bili prepolni »zločincev«, katerih edina krivda je bila v tem, da so bili in so hoteli ostati Slovenci. Krivice in nasilstva so se večala iz dneva v dan, mladiči »Milizie« so pretepali in pljuvali zaradi ene same slovenske besede na našega človeka, ne glede na starost, ne glede na spol. V tem je vzrok složnega upora proti zatiravcem, pripravljati se je pričel odpor Slcn>enca, ki je bil svoj življenjski boj proti večinskemu narodu, katerega cilj je bil: izbrisati slovensko besedo, slovensko tradicijo iz naše zemlje. Primorski odpor je bil zgolj narodnoobrambni, predstavljal je bitko za svobodo in vsesplošno enakoprarmost, v katero se nista še vmešala ideologija in politična razdvojenost. Do znakcn’ političnega izsiljevanja je pri- šlo šele, ko je padlo že nešteto narodnih borcev, ko se je zmaga že nasmehnila pravični stvari. Toda po dvajsetih letih, po zmagi, ko smo bili prepričani, da je tudi za naš narod napočila ura svobode, se moramo še vedno spraševati, ali smo dosegli bistvo tega, za kar so padli naši fantje in možje. Borili so se za obstanek na naši zemlji, proti potujčevanju, za slovensko besedo. Kako naj bo torej ponosna slovenska mati, ki je za svoje tvegano sodelovanje pri uporu danes prejela odlikovanje v italijanščini, proti kateri se je borila!? Po dvajsetih letih sicer posameznik ni več v življenjski nevarnosti, če spregovori v materinščini; obstaja pa še stalna nevarnost za celotno narodno telo, potujčevanje se ne izvršuje več z nasiljem, pač pa po pravni poti, polagoma a zato uničujoče, morda še bolj od takrat, ko so nas s silo gonili z naše zemlje. Slovenščina je še vedno neenakopravni jezik, tako na Tržaškem kot na Goriškem, da zamolčimo najžalostnejši primer beneških Slovencev, katerih položaj se po dvajsetih letih demokratičnega upravljanja bistveno ni spremenil. Cilja še nismo dosegli; bistvo odpora: osvoboditev in enakopravnost sta še daleč pred nami. O krivcih nima smisla govoriti, saj so ostali isti, le da so diktaturo olepšali z demokratičnimi frazami. Kar pa je najžalostneje, na pomoč so jim priskočili — v dobri ali slabi veri — narodni odpadniki, ki jim razredna borba več pomeni od narodnega obstanka. Kako se bomo torej oddolžili spominu padlih z italijanskimi zastavami in proslavami neslovenskih organizacij, če so naši junaki dali svoja življenja za človeško dostojanstvo in slovensko besedo, za obstoj slovenstva in za nič drugega. Slovenska življenja niso padla za abstraktno idejo svobode, pač pa za konkretno svobodo slovenskega naroda na Primorskem. Tržačan llllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIHIIIIlillllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Rdeči cirkus KPI v Sv. Križu Pod zlagano krinko obrambe delavskih pravic in koristi so kriški komunisti — privrženci italijanske komunistične partije — tudi letos pridno izrabili delavski praznik v svoje neiskrene namene. Ob enajstih dopoldne so zbobnali na Križado (vaški trg) nekaj svojih najzvestejših pristašev ter kakega posameznega kimavca, ki mu je komunizem ali tako-zvani »socializem« modna etiketa in začeli pogrevati svojo vsakoletno mineštro, ki so jo skrbno zabelili z že žaltavimi ocvirki o »reakciji«, »ameriškem imperializmu« in podobnimi psovkami, ki jih vsako leto na ta dan trobijo v ušesa svojih naivnih poslušavcev. Trezni in samozavestni kriški delavci, ki nočejo, da bi jim plačanci in siti rdeči gospodje aktivisti celo v italijanskem jeziku solili pamet, jim niso sledili, ker se predobro zavedajo, kaj jim pripravlja komunizem, saj ga imajo priliko v praksi spoznati že v nekaj kilometrov oddaljeni Sežani... Ti delovci vedo, tov. Padovan et comp., da je komunizem tolikšno socialno zlo, da ga ni mogoče primerjati niti z najbolj nazadnjaško in izkoriščevalno gospodo srednjeveškega fevdalizma; da je vaš »socializem« milijone delavcev za železno zaveso spremenil v brezimenske in brezosebne sužnje državnega kapitalizma; da je tem milijonom delavcev-beračev, potem ko jih je ostudno osleparil in oropal vsake svobode in človeškega dostojanstva, pripravil tak »delavsko-socialistični raj«, da se v njem beseda »štrajk« sploh ne sme imenovati. In če kljub temu pride do »prekinitve dela«, so takoj zraven policisti, ki poskrbijo, da delavcem pravočasno zamaše usta... Da ne govorimo potem o kmetih, ki jih je ubijalski komunizem, kjerkoli se mu je z zvijačo, lažjo in nasiljem posrečilo priti na oblast, tudi fizično in sicer množično trebil. Jugoslovanski profesor Mihajlov, ki je pred letom dni obiskal Rusijo, je v nekem beograjskem listu pred kratkim javno zapisal, da je bil komunizem tisti, ki je zgradil prva taborišča smrti, v katerih je našlo smrt na stotisoče nedolžnih ljudi in da se zato komunizem po pravici lahko smatra kot oče in vzgojitelj Hitlerjevih nacističnih krvnikov, ki so med zadnjo svetovno vojno uničili cele narode. Če se ob tem spomnimo, da je vaš »oče narodov« Stalin leta 1939, ko je Hitler začel svoj uničevalni pohod proti miro- ljubnemu poljskemu narodu, sklenil z nacističnim »fiihrerjem« celo prijateljsko pogodbo, potem odkritje jugoslovanskega zgodovinarja samo potrjuje našo sodbo o komunizmu, da je namreč bil tudi prvi Hitlerjev kolaboracionist (sodelavec) in s tem tudi sokriv vseh poznejših nacističnih zločinov proti človeštvu. Naj še dostavimo, da kjer je Hitler s svojimi sredstvi nehal, tam so potem Stalin in njegovi oprode nadaljevali. Veriga komunističnih zločinov pa se vleče dalje, a je bo nekoč brez dvoma konec... Gospod tovariš Padovan in njegovi tukajšnji pomočniki, ki so zvesto služili »velikemu«« Stalinu (dokler ga niso sami opljuvali), ki so še do včeraj povzdigovali v deveta nebesa »genialnega tovariša Ni-kita«, (dokler ga niso kot slabega gospodarja odpihnili) in ki danes prav tako zvesto služijo novim gospodarjem, ne smejo misliti, da so kriški delavci taki tepci, da bi ne vedeli, kam jih hočejo komunisti speljati... Ko bodo vaši komunistični gospodarji delovskim množicam slovenskega in drugih podjarmljenih narodov Srednje in Vzhodne Evrope vrnili ukradeno svobodo, imetje in blagostanje, potem vas bodo vsi svetokriški delavci prosili, da jim na Križadi glasno in jasno poveste bridko resnico, kako ste se trudili, da bi v isto bedo in sužnost pahnili tudi nje in njihove otroke. Do tedaj pa ostane vaše praznovanje 1. maja le preračunan politični cirkus. Delavec Pavel VI. je pohvalil furlanske kolone praznik sonca Zlepa nismo doživeli tako lepega 1. maja, kakor je bil letošnji v Steverjanu; lep je bil zato, ker nam je ljubi Bog poslal tako krasen dan kot ga najbrž ni bilo še v letošnji kisli pomladi. Potem je pa bil lep še zato, ker se je med Borovci zbralo toliko ljudi, predvsem toliko mladine, ki je toliko lepega pokazala na odru in izpovedala v svojih govorih. Zaradi tega smemo res zatrditi: bil je praznik sonca in mladosti. Za sonce se moramo zahvaliti Bogu, za vse ostalo pa slovenski mladini iz vseh treh dežel našega zamejstva; gori-ški mladini in med njo seveda najbolj števerjanski, ki je ta praznik organizirala, potem tržaški, ki je prihitela na števerjanski 1. maj z dvema avtobusoma in prispevala k programu lep delež; končno koroški mladini, katera je bila navzoča z »Veselimi študenti«, ki so prinesli s seboj res najlepše veselje. Vsebino celotnega slavja je posrečeno izrazil Marijan Terpin v pozdravnih besedah : »Veseli smo današnjega dne predvsem zato, ker si moremo tu v Štever-janu seči v roke bratje s Koroške, Tržaške in Goriške. Koroška nam prinaša svojo veselo pesem, Tržaška narodne plese, Goriška moderne ritme. Vse pa je hotel povezati v idealno enoto domači števerjanski pevski zbor s Prešernovo Zdravljico.« V teh besedah imamo celoten program prvomajskega slavja, program, ki se je nato razvijal po določenem redu. Pevskemu zboru iz Števerjana so sledili nastopi glasbene skupine Diamant iz Pevme, ki je izvajala izključno modeme popevke, kvinteta »Veseli študentje« iz Koroške, ki so predvajali predvsem slovenske narodne motive ter folklorne skupine Kulturnega kluba iz Trsta, ki je naštudirala slovenske narodne plese ter jih izvajala v splošno zadovoljstvo navzočih. Vmes so bili postavljeni pozdravni govori raznih zastopnikov, ki so bili ne le pozdravi, temveč tudi programatične izjave. Tako moremo reči, da je letošnji 1. maj v Steverjanu izzvenel kot lepa ljudska prireditev, kot neke vrste narodni tabor. V tem oziru je bila zelo posrečena misel dr. Sfiligoja, da je v svojem govoru spomnil na veliki ljudski tabor v Dobrovem leta 1869 in ga primerjal nedeljskemu v Steverjanu. Tudi ljudsko vzdušje je temu odgovarjalo od dobro založenega bufeta do veselih komadov in navdušujočih govorov. Tako je bilo, da je neka gospa s Krasa izjavila: »Letos sem prvič na prvomajskem slavju v Steverjanu, zanaprej bom prišla vsako Ietož< POZDRAVI GOSTOV Z ozirom na to ne bo odveč, ako na- f PRELAT JOSIP ŠIMENC Ob 30. obletnici ustanovitve Agra Pon-tina, kjer živi nad 300 furlanskih kolonov, je obiskalo te kraje in Rim 3500 furlanskih delavcev. Prišli so tudi iz drugih krajev Italije in iz inozemstva. Furlansko romanje je spremljal videmski škof msgr. Zaffonato, videmski župan ter druge visoke osebnosti Benečije-Julijske krajine. V nedeljo zjutraj so vsi prisostvovali maši sv. očeta v baziliki sv. Petra. Sv. oče je po končani slovesnosti spregovoril zbranim romarjem ter pohvalil predvsem furlanske delavce in jim voščil, da bi bili še nadalje »dobri, marljivi, verni in vztrajni«. Vzpodbujal jih je, naj varujejo verski zaklad svojih tradicij, ki bi ga moderni svet rad uničil. vedemo nekaj misli iz govorov nedeljskih govornikov v Steverjanu, da jih berejo tudi tisti, ki jih niso slišali. Zastopnik Tržaške dr. škerk, deželni poslanec Slovenske skupnosti, je najprej poudaril, da je 1. maj praznik upanja in zmage socialne pravičnosti, praznik vedrega optimizma. Potem se je spomnil, kako je bilo nekoč, ko delavci in kmetje niso bili še zaščiteni, ko niso imeli svojih socialnih pravic, temveč so bili izročeni v roke gospodarjem, ki so jih po mili volji izkoriščali. Toda delavci so se začeli združevati v sindikatih in so si po dolgih često težkih bojih priborili svoje pravice: osemurni delovni dan, minimalne plače, zaščito pred nezgodami na delu, zavarovanje za starost in bolezen, družinske doklade, itd. Njih prizadevanja pa še niso končana, zakaj še so zadeve, ki terjajo boljšo ureditev. Prav tako so si tudi kmetje v teku časa izboljšali svoj položaj in si zagotovili boljše pogoje dela in življenja na posestvu. Vse to prizadevanje za večjo socialno pravičnost je spremljala tudi Cerkev, ki je po papežih od Pija IX. do Janeza XXIII. dala ne le teoretičen, nego tudi praktičen doprinos v korist rešitve mnogoterih socialnih vprašanj. Potem ko je poudaril še pomen dela, ki pomaga človeku, da more živeti človeka dostojno življenje, je dr. Škerk spomnil še na to, da so prav tako potrebne tudi duhovne in kulturne vrednote, zakaj samo v teh doseže človek svojo popolnost. Zato naj gre hvala števerjanski in ostali mladini, ki se trudi tudi za to, da goji kulturno in narodno prosvetno delo. Ob koncu je govornik še spomnil na bližnje volitve in dejal: »Biti moramo enotni. Svoje narodno prepričanje moramo izpričati povsod, na delu in v družbi, doma in v cerkvi, v zasebnem in javnem življenju pa tudi na volišču!« Tudi zastopnik Koroške akademik Erik Prunč je prinesel pozdrav. Njegova beseda je bila beseda mladega fanta, ki veruje v življenje, ki veruje zlasti v bodočnost svojega naroda. »Življenje čutimo v sebi, čutimo, kako polzi skozi naše žile, kako prepaja našo dušo. Življenje, polno, mladostno, neugnano čutimo tudi v telesu našega naroda. Še nikdar se nismo čutili tako polne načrtov, polne upanja in vere v naše življenje. Število študentov na Koroškem se je podeseterilo, slovenska literatura v zamejstvu in v domovini cvete, naše pesništvo se lahko meri s pesništvom katerega koli naroda... Slovenska pesem v zamejstvu živi: Janežič, Beličič, Pertotova, Po-lanšek in drugi jo pojejo... Naš koroški človek izgublja strah pred narodom-sose-dom; ni ga več sram, da je Slovenec. Da, to je naše življenje, naša pomlad -renesansa slovenskega duha!« In še in še je Erik Prunč izlival misli, ugotavljal dejstva. Vedno z istim zanosom, z isto vero, da je zaključil: »Ne pojmo si več pesmi smrti, pojmo si pesem življenja...« Takšno vero in takšno pesem so izpričali vsi, ki so 1. maja bili med Borovci v Steverjanu. Izpričali so, da smo narod, ki ljubi svobodo, svojo kulturo in svoj jezik; a tudi narod, ki se za svoje narodne in socialne pravice zna boriti io žrtvovati, kadar je to potrebno. (r+r) Zahvala Čutimo dolžnost, da se zahvalimo vsem, ki so pripomogli, da je naše prvomajsko slavje poteklo tako prisrčno. V imenu SKPD se zahvaljujem dr. Škerku, deželnemu poslancu, dr. Sfiligoju, briškemu rojaku, g. Eriku Prunču, koroškemu prosvetnemu delavcu, folklorni skupini Akademskega kluba iz Trsta, ansamblu »Diamant« iz Pevme in najbolj še našim koroškim »Veselim študentom«, ki so s svojo pesmijo vse navdušili; končno čutim dolžnost, da se zahvalim domačemu pevskemu zboru in dirigentu, napovedovavki Anki, pa tudi Cigliču Alojzu za pečene peteline ter vsem, ki so pomagali pri organizaciji. Vam pa, ki ste se praznika udeležili v tako izrednem številu prav lepa hvala in nasvidenje 1. maja 1966. TERPIN MARIJAN, predsednik SKPD iz števerjana L s lan ki nat 101 2 ob; ais kai sar so »sc izd lab tab ra ali la sto so 2 itio ski gin Vsa tUc Im Vii Ist 1 2 ko-nn Ote t&| \ ka; bia žna sta \ v 1 Živ, na ki naj Utr h te Šar siv iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii" MSGR. ALOJZIJ NOVAK biseromašnik Na velikonočni ponedeljek je po dolgi bolezni, polni hudih bolečin, umrl v Ljubljani stolni dekan Josip Šimenc. Rojen je bil 1. 1888 v Dolu pri Ljubljani. Srednje šole in bogoslovje je odlično dovršil. V mašnika je bil posvečen 1. 1912. Zaradi slabotnega zdravja ni šel študirat naprej. Kot kaplan je bil na več župnijah. Nato je bil imenovan za spirituala k uršulin-kam v Škofji Loki. Tedaj je napravil v Parizu izpit za profesorja iz francoščine. L, 1935 je bil izvoljen za kanonika. Nekaj let pozneje je postal vodja v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu pri Ljubljani. Tam je doživel zasedbo zavoda najprej po Italijanih, potem pa po Nemcih. Pod njegovim vodstvom je Zavod sv. Stanislava nadaljeval svoje delo v Baragovem semenišču v Ljubljani do uničenja po komunistih. Nato se je kanonik Šimenc posvetil zlasti pridiganju in spovedovanju. Kot pridigar se ni bal povedati resnice, zato je moral večkrat v ječo. Njegova spovednica v stolnici je bila vedno najbolj obiskana. Premnogi so ga klicali za spoved tudi domov in v bolnišnico. Spovedoval je še tudi, ko je bil že težko bolan, v postelji. G. prelat je imel izredno vero v zmago resnice in ljubezni. Pogreb je vodil sam ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. V govoru je lepo poudaril modrost in gorečnost pokojnega prelata. Pogreba se je udeležil tudi škof Slov. Primorja dr. Janez Jenko in velika množica vernikov. Na koncu obredov so bogoslovci doživeto zapeli pomenljivo skladbo: Jaz sem vstajenje in življenje. Naj gospod prelat prosi v nebesih za dokončno zmago resnice in ljubezni na slovenski zemlji! Verniki, ki zahajajo v stolno cerkev v Gorici, dobro poznajo majhno in tesno spovednico, ki stoji v stranski kapeli ob vhodu v zakristijo. V tej spovednici je zjutraj in zvečer vedno luč, znamenje da sedi v njej msgr. Alojzij Novak in čaka na spovedance. To je znano že mnogim in zato ima msgr. Novak vedno dosti dela, posebno še ob praznikih in ob prvih petkih. Le malokateri duhovnik v Gorici toliko spoveduje kot on. In vsi, ki se zbirajo okrog spovednice, so li pomislili, da ima msgr. Novak 60 tet mašniškega posvečenja? V ponedeljek, 3. maja je namreč poteklo 60 let, kar ga je posvetil nadškof msgr. Fr. Borgia Sedej, in v petek, 7. maja je pa bilo 60 let, kar je prvič maševal na Sv. gori. Zato bo biseromašnik Novak v soboto odšel na Sv. goro, da ima svojo biserno mašo tam, kjer je imel prvo. Lojze Novak, kot mu pravijo znanci, je starosta vseh duhovnikov v goriški nadškofiji. Rodil se je dne 27. maja 1881 v Trnovem pri Ilirski Bistrici, toda kmalu se je družina preselila v Ajdovščino, tako da se g. biseromašnik pravzaprav smatra za Ajdovca. Tam je bil njegov oče uradnik in je s skromno plačo vzdrževal družino. Pri tem je poskrbel, da sta oba njegova sinova doštudirala, Lojze je postal duhovnik, drugi brat pa profesor v Ljubljani. Doma je bita revščina, zato si novomašnik Lojze ni mogel dovoliti razkošne nove maše in je prav zaradi tega šel v tišino na Sv. goro opravil prvo sveto daritev. Pozneje je bil za študijskega prefekta v goriškem bogoslovnem semenišču, študiral je biblične vede na Dunaju, a so ga predstojniki pred koncem poklicali domov. Postal je župnik v Breginju, potem Župnik in dekan v Črničah, leta 1944 pa je prišel v Gorico za stolnega kanonika. Deset let je bil stolni kanonik, ko se je umaknil iz te službe. Postal je začasni župni upravitelj in dekan v Štandrežu in zatem je stopil v pokoj kot častni kanonik stolnega kapitlja v Gorici. Odkar je prišel v Gorico, živi na trgu pred stolnico in deli svoje življenje med domačim stanovanjem in spovednico v stolnici. V tem oziru je postal močno podoben ^' Janezu Vianneju ali p. Leopoldu Mandič' Vendar se njegovo delo v Gorici ni omejuje na zgolj duhovniško službo. P? vsod je navzoč, kjer je potrebno pomagat1 ali dati dober zgled. Vedno je bil pripravljen sprejemati tak& naloge, ki so se jih drugi otepali. Tak° je leta 1945 postal prvi odgo\’omi urednik Slovenskega Primorca. To službo je plačal s tem, da se je z nekim člankom zameril pri italijanskih oblasteh, ki so mu zai° za več let odvzele kanoniško plačo. je videl, da se zadeva noče urediti, se le odpovedal kanonikatu. Ko smo leta 1960 obnovili Katoliško 0' skovno društvo v Gorici, je bil zopet msgr' Novak, ki je prevzel težko nalogo, d“ je, čeprav že 80-leten starček, prevzel pred sedstvo te naše ustanove ter se te odg0, vornosti rešil šele letos. Takšen je bil i* je biseromašnik Novak: vedno priprtiI tj en za dobro delo, posebno če se ga d r?' g i otepajo. Tih in skromen pa prijatd1 To se vidi zlasti še v Črničah, kjer s’ še po 20 letih spominjajo na dekana ^ vaka in je njegova hiša v Gorici vedP polna črničanov iz vsega sveta. Vsak & ničan, ki potuje skozi Gorico, čuti dol-nost, da se ustavi pri starem dekan11 Novaku. Tako se je priljubil svojim l)l' šini iupljanom, a ne samo svojim, P vsi drugi imamo biseromašnika msgr. ^ vaka radi in mu kličemo: Se do želeti maše Vas Bog ohrani v zdravju in P moči! (r+f »i »1 , 04 M l ^lo Ijei ‘rit v »1 !1v0 Išc S*ir rip h ZNAMENJA NA SLOVENSKEM Deželni proračun Slovenska Matica v Ljubljani je izdala lani knjigo »Znamenja na Slovenskem«, ki jo je spisal znani umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar. Med besedilom je 101, v prilogi pa 64 reprodukcij. Znamenja na Slovenskem, poljska in ^bpotna, kužna in zaobljubljena, do sedaj tiso bila strokovno obdelana. Dr. Zadnikar je po vsej Sloveniji zbral, popisal in sam fotografiral skoraj vsa znamenja, ki so se ohranila do danes. .»Znamenja,« o katerih govori knjiga, •so vsak na prostem postavljen likovni izdelek ali manjša -arhitektura, ki ima lahko različne oblike: od slikane lesene table, razpela, kamnitega ali zidanega stebra ali slopa z versko podobo v vdolbini ali na vrhu, ki imajo kot edikule (ediku-'a = kapelica) že tudi svojo lastno prostornino.« (O. c. str. 11 in 12). Znamenja sli, no- Ne 50 pretežno povezana z bogočastjem, en)' Zidana ali kamnita znamenja so ljudem kinoma »kužna znamenja«. Mnoga znamenja so postavljena na posamičnih ali skupnih grobovih kužnih mrličev. Pod mno-so res našli človeške kosti. Niso pa ''sa znamenja kužna. Znamenje imenujejo tudi »pil«, od latinske besede »pilum«. l^amo n. pr. »Petrov pil« v Vrhpolju pri Vipavi, »pilček« v Škrbini na Krasu. V jlstri imenujejo tako znamenje »pijič«. ? Zadnikar obravnava znamenja kot likovne in arhitekturne stvaritve, to je z ^nietnostno-zgodovinskega vidika. Zakaj so naši predniki postavljali znamenja? Razni so vzroki, ki so jih k temu Nagibali. V starih časih je moral morivec poleg kazni, ki so mu jih naložili, postaviti kamenje na kraju zločina. Zato so ta kamenja važna za spoznavanje našega starega prava. V tistih časih je večkrat divjala kuga v naših krajih. Kuga je morila ljudi in ^vali. Preživeli so postavljali znamenja skupnih ali posamičnih grobovih ljudi, t so umrli za to boleznijo. Pod temi Nagrobniki so že marsikje odkopali kosti Mrličev, umrlih za kugo in tam pokopanih. Mnoga znamenja so votivna, zaobljubljena. Postavili so jih v zahvalo za usli-ša®e prošnje ob boleznih, vojskah in dru- Slopasto znamenje s freskami iz leta okrog 1500 v Crngrobu pri Škofji Loki ^srečah. Nekatera znamenja so božjepotna znamenja, ^ znamenja služijo pri božjih P°teh kot nekaki kažipoti. Znamenja vidimo tudi okrog župnijskih ^kva. Ob teh znamenjih so se ustav- ljale procesije ob evangelijih (n. pr. v Gočah pri Vipavi). Zlata doba znamenj je 17. stoletje. Znamenja je širila protireformacija. Protestanti so bili nasprotniki znamenj. Naši verni predniki so posvečali znamenja raznim svetnikom, n. pr. sv. Florijanu, zaščitniku proti požaru (hiše so bile takrat večinoma lesene), sv. Janezu Ne-pomuku proti poplavam in drugim svetnikom. Znamenja so evropski pojav. Najdemo jih v Avstriji, Nemčiji, v južni Franciji, Švici, Španiji, šleziji, Poljski Seveda so v vsaki deželi v skladu z značajem in s kulturo tiste dežele. Nazaj segajo do 14. stoletja. Izvor znamenj še ni pojasnjen. V evropskem merilu, pravi Zadnikar, so znamenja skoraj popolnoma neobdelana. Zadnikar je v svoji knjigi prvi sistematično znanstveno, temeljito obdelal slovenska znamenja kot celoto. F. Stele, vse-učiliški profesor znanstvene zgodovine v Ljubljani je prvi opozoril na spomeniško vrednost znamenj. Zadnikar je spomenike, o katerih razpravlja, razdelil takole: I. Znamenja. A - Kamnita: a) pokopališki stebri in svetilniki; b) stebrna ali. stebrasta znamenja; c) figuralna znamenja; č) kamniti križi. B - Zidana: a) slop-na in slopasta; b) trikotna; c) znamenja z nišo (vdolbino). Na levi: »Hrvaški Kristus« v stenski vdolbini pri Pavčiču v Podvezi pri Lučah. Desno: Križanje iz leta 1787 na steni hiše v Česnjicah nad Blagovico II. Kapelice: a) zaprtega tipa; b) odprtega tipa; c) poligonalne (mnogokotne); č) kapelice — zvoniki. III. Lesena znamenja, razpela, različni primeri namestitve itd. V tretjo skupino spadajo .lesene slikane table, pritrjene ob javnih poteh in zavarovane s strešico. Spominjajo na razne nesreče ali so na njih naslikani svetniki. Primeri namestitve so n. pr. kipi v vdolbinah na hišah, lesene hišice s slikami ali slikane table, pritrjene na drevesih, podobe slikane na sprednji strani kmečkih hiš, s figurami okrašene »kolone« pri vhodu kraških borjačev. Če so znamenja v prerezu okrogla, jih imenuje Zadnikar stebrna, stebrasta so pa tista s kvadratnim ali mnogokotnim profilom (prerezom) trupa. Stebrasta znamenja so stebrom le podobna. Naziv »slop« je uporabil Zadnikar za zidana znamenja v razliko od tistih, ki so kot kamnoseški izdelki izdelana iz kamna. Najštevilnejša so zidana znamenja. Največ znamenj je na Gorenjskem in na Štajerskem. Zadnikar poudarja, da so znamenja najtesneje povezana z domačo zemljo in s pogoji, v katerih so nastala in da so »mnogo bolj zgovorna od ostalih vrst umetnostnih spominčkov, ki so bili lahko od drugod preneseni ali presajeni k nam iz tujega okolja in posneti po tujih vzorih. V tem pa je tudi njihova prava vrednost. Nerazumljivo je zato, da so, čeprav najbolj "naša” med vsemi, celo bolj kot drugi kulturni spomeniki, za katere velja ista spomeniška zakonodaja, prepuščeni razpadanju in nenehnemu uničevanju« (O. c. str. 28). Moramo omeniti znamenito kamnito gotsko znamenje v Volčah pri Tolminu. Znamenje je iz druge polovice 15. stoletja. Na vrhu ima tabemakeljski nastavek. Na vseh štirih poljih tega nastavka so reliefi in sicer relief križanja, sedeče Marije z Detetom, nedoločene svetniške osebe in Vstajenja. Znamenje stoji ob vaškem vodnjaku. Znamenja domačih kamnosekov vidimo po vaseh na Krasu in na Vipavskem. Tako imamo križanje in relief sv. Petra na »Petrovem pilu« iz leta 1660 v Vrhpolju pri Vipavi, pa križanje v Ložah pri Vipavi. V znamenitem znamenju v Podgorju pod Slavnikom je kamniti kip sv. Antona, klasičen primer kraškega kiparskega primitivizma kakor naglasa Zadnikar (O. c. str. 37). Predsednik deželnega odbora dr. Ber-zanti je v deželnem svetu prebral svoj programatični govor, v katerem je tudi pojasnil proračun za prvih šest mesecev leta 1964 ter za leto 1965. Ves proračun je povezan z gospodarskim načrtom. O posameznih postavkah proračuna bomo poročali kasneje, ko ga bo obravnaval deželni svet in ko bo odobren. Njegove temeljne smernice so v splošnem zdrave. Veliko skrb posveča kmetijstvu ter osnovnim naložbam v velika dela, ki bodo služila razvoju industrije in turizma. Premajhna je vsota določena za kulturne namene. Tu smo prizadeti zlasti Slovenci, ker naša kulturna društva in ustanove ne dobivajo državne podpore, kakor italijanska. Naš svetovavec dr. Škerk je glede tega in glede osebja predložil važne zahteve in upamo, da bodo vsaj delno sprejete. V programatičnem delu svojega govora je dr. Berzanti zelo toplo govoril o stikih med deželo Furlanija-Julijska krajina ter Slovenijo in Koroško. Manj toplo in jasno se je izrazil o slovenski narodni skupnosti v deželi. Rekel je tole: Pozitivni prispevek k boljšemu razumevanju med različnima tradicijama in omikama bo lahko dala jezikovna manjšina, živeča na področju dežele. Deželni odbor pa si v okviru svoje pristojnosti postavlja nalogo pospeševati razvoj harmoničnega in omikanega sožitja med vsemi državljani brez razlike na njihov jezik, raso, običaje ali kulturo. Te besede predsednika deželnega odbora so znak dobre volje, toda naša dolžnost je pripomniti, da so preskope, ker Slovencev po imenu niti ne omenjajo in ker pozivajo samo manjšino, naj prispeva k boljšemu medsebojnemu razumevanju med različno govorečim prebivavstvom v deželi. Razprava o njegovem govoru in proračunu bo prihodnji teden. O njej in o na-čelno-programatičnem govoru dr. Škerka bomo poročali v prihodnji številki. Za slovenski napis na miljskem spomeniku Svet Slovenske skupnosti je naročil svojim svetovavcem v deželnem svetu, v pokrajinskem svetu in tržaškem občinskem svetu, da so vložili interpelacije z zahtevo, naj pristojna oblastva čimprej dovolijo slovenski napis na spomeniku padlih borcev v Miljah. Poleg tega je Svet Slovenske Skupnosti v Trstu poslal daljši protest vladnemu komisarju dr. Mazzi in zahteval, naj posreduje na pristojnih višjih mestih, da odstranijo vse ovire in izdajo dovoljenje za italijanski in slovenski napis na spomeniku padlih v Miljah. Svet Slovenske skupnosti opozarja, da zakon o spomenikih in napisih za miljski spomenik sploh ne zahteva posebnega mnenja deputacije za narodno zgodovino, da je bila večina miljskih žrtev slovenska in da so se med drugim borili tudi za pravico in svobodno uporabo slovenščine, ki so jo fašisti prepovedali. Nova poslovalnica v Rožni dolini Na praznik 1. maja je turistično društvo iz Nove Gorice odprlo na obmejnem bloku v Rožni dolini novo poslovalnico in menjalnico. S tem bo zelo olajšano delo na tem važnem obmejnem prehodu, zlasti za turiste. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiijiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiHiii Na znamenjih je najbolj pogosto prikazan Kristus kot Križani. Zato ljudstvo često imenuje znamenja »križi«. Najstarejši primer takega »križa« je reliefno križanje na znamenju v Volčah, in sicer iz druge polovice 15. stoletja. Razen Kristusa je na znamenjih največkrat upodobljena Marija. Najstarejši primer Marije je zopet na znamenju v Volčah. Na enem reliefu tega znamenja, na kamnitem tabemakeljskem nastavku, je upodobljena Marija, kako sedi in drži Jezusa v naročju. Na mnogih znamenjih je »Pieta«, to je podoba Marije z mrtvim Jezusom v naročju. Posebno v 18. stoletju je na znamenjih sv. Janez Nepomuk; njegova znamenja so postavljali sredi mostov ali ob njih. Njegov kip so postavljali ob vodah sploh, ker je zaščitnik proti poplavam. Kip sv. Janeza Nepomuka, ki je stal prej v Gorici v mestu ob Komu, je sedaj ob pevm-skem mostu. Nadalje najdemo na znamenjih sv. Florijana, zaščitnika proti požaru, sv. Roka in Boštjana, zavetnika proti kugi, sv. Jožefa itd. Mnogo znamenj vidimo po soški dolini. Saj poje Župančič v svoji pesmi »Znamenja« : Kdo je hodil po dolini soški? Milost božja, kaj je znamenj tam! Križ za križem, a na križu deska: »Tukaj človek naglo smrt je storil.« Zadnikar je znamenja tipološko razporedil in jih podrobno analiziral. Knjiga je zelo zanimiva. Kolikokrat smo hodili mimo raznih znamenj, a se nismo zavedali njihovega globokega pomena. Zadnikar nam je odkril neraziskano spomeniško področje in nam pojasnil vso njegovo važnost, če hočemo dojeti pomen znamenj za naš narod, moramo hoditi po naši zemlji odprtih oči in odprtega srca, kakor poudarja pisatelj. Namen teh vrstic je samo, da opozorimo na to zanimivo in važno knjigo znanega strokovnjaka. Važna so znamenja ne samo v verskem pogledu kot jasen dokaz globoke vere našega naroda, ampak tudi v narodnem pogledu. V tem, narodnem pogledu pravi Zadnikar o znamenjih: »Po vsej slovenski zemlji so posejana znamenja: ob cestah in križpotih, sredi polj in gozdov, na robu vasi in na trgih, na planem in v bregu stoje. Tudi ona, morda najskromnejša med pomniki davnih dni, dokazujejo, da nismo šele od včeraj na tej zemlji« (O. c. str. 7). Znamenje v stenski vdolbini iz 17. stoletja v Hrastovlju (Slov. Istra) ^'llllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllHIIIIIIIIIIIIIUIIlilHIIIIIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllljllillllilllllllllllllllllllllllllliiiiiiiifiiiillliiiliiliiiiiiiiiiifiM ‘Veste, saj ni bilo treba zame prositi. s ne (>i več zmogel, bi že sam rekel.« “Mače, ti res ni prav, da sem ti dosegel 1 °lajšavo?« se je začudil župnik, ki je Naceta pričakoval več hvaležnosti. “Veste> človek se na vse privadi. V tito-ni smo jih še dlje gor držali.« župnik je zdajci opazil, da ju narednik ^Pet gleda kot zaboden vol. Spet mu ni prav, da sta se Auslanderja vpričo te a pogovar'ala v luiem jeziku! Zato ^ brž pričel pojasnjevati žandarju, da aee nikoli ni bil nacist in tega tudi ni-. a namena trditi, temveč da je njegovo e Nace ali Ignacij, kar je narednik flevolje vzel na znanje. 'Iv, ‘Vidi ita, kako prav sem imel, ko sem °mil, da bi bil ta človek član nemške l{Cl0nalsocialistične stranke, ki niti nem-ltle dobro ne obvlada!« se je narednik °?-avestno obrnil k podnaredniku in , ^reuzbauerju. »Človek ne sme nikoli od kraja verjeti. S tem je zadeva ^oji zaslugi zadovoljivo pojasnjena.« MEDNARODNI ZLOČINEC Brž ko je narednik sam sobi odpel hvalospev; je vprašal bolj župnika kot Naceta: »Der Vorname?« »Priimek povej!« je tolmačil gospod Simon. »Ali res ne veste, kako se pišem?« je spet sitnaril Nace, ker narednik ni naravnost njega vprašal. »Vem, a ga mora slišati iz tvojih ust.« »Če je tako, zakaj pa mene ne vpraša?« se je še dalje kujal Nace, ker ga ni narednik dovolj upošteval. Župnik je zgubil potrpežljivost: »Priimek povej, če nočeš, da te ukleneta!« Namesto Naceta se je oglasil narednik: »Zdi se mi, gospod župnik, da osumljenec tudi vam noče odgovarjati. Ali pa ne ve, kateri priimek bi povedal, pravega ali izmišljenega. Gotovo jih ima več kakor vsak ogleduh, da vara oblasti. Zato zahtevajte, da brezpogojno pove svoje pravo ime!« Da se župnik ne bi zopet vtaknil v pogovor in da se župnikova grožnja ne bi izpolnila, je Nace brž povedal svoj priimek naravnost žandarju: »Federbar!« »Verderber?* čisto nemško ime! Pa pravite, da ne znate nemški!« je žandar spet pisal v beležnico in sam zase glasno modroval: »Po Balkanu razlita zgubljena nemška kri! Kako prav je imel Fiihrer, ko je govoril, da so mešanci na nemških mejah sami zločinci (Verbrecher**)!« »Ferderbar!« je žandarjevo žalostinko o zgubljeni nemški krvi prekinil Nace, ki je na vsak način hotel znova vzpostaviti stik naravnost z žandarjem. »Molčite, če vas nihče ne vpraša! V mlinu se dvakrat pove!« je spravil Nace sedaj še narednika v slabo voljo. »Pravi, da mu smeš samo preko mene odgovarjati!« je tolmač skušal upornega Naceta spraviti docela pod svoje nadzorstvo. Razlogov za to mu ni manjkalo, kajti približalo se je odločilno zasliševanje. »Also Ignaz von Loyola Verderber,*« je izg. izg. Ferderber. Ferbreher. narednik slovesno povzdignil glas, »povejte nam brez oklevanja in po pravici, odkod ste doma!« Sam Bog ve odkod je kljub resnosti položaja prišla ob tem vprašanju gospodu Simonu v glavo misel, da bi malo zafrknil nadutega orožnika, ki se je hotel postavljati s poznanjem svetnikov iz pratike. »Kdaj goduješ?« je vprašal Naceta. »Pravi god sem imel vsako leto en dan pred svečnico, ker sem se rodil o sveti Neži, pa tudi zato, ker smo za svečnico navadno še enkrat klali,« je Nace odslej župniku pohlevno odgovarjal. »Vendar so mati vsako leto tudi zadnjega julija skuhali orehove štruklje, če le niso orehi pozebli. Le recite mu, če že hoče vse tako natančno popisati, naj še to dk na zapisnik, da tako dobrih štrukljev kot so jih skuhali naša rajna mati — Bog jim daj v miru počivati! — ne zna skuhati nobena druga ženska,« se je Nacetu milo storilo ob spominu na rajnko mater pa tudi ob misli na orehove štruklje, ki jih je včasih jedel. »Ignacij Ferderbar ne more odgovoriti na vprašanje!« je župnik kratko in resno tolmačil naredniku Nacetov izčrpni odgovor. »Želim vedeti razlog! Gre spet za kako zvijačo? Zakaj noče odgovoriti?« »Ker ga niste poklicali s pravim imenom.« »Sta čula gospoda, sta čula?« je narednik zmagoslavno nagovoril Kreuzbauerja in podnarednika. »Sedaj moreta nazorno videti, kako pravilna je bila moja domneva, ki sem jo pred kratkim izrazil, da ima namreč osumljenec več imen. Pravkar je sam razločno navedel ime in priimek, sedaj pa že trdi, da ga nisem poklical s pravim imenom. En dokaz več, da se jaz nikoli ne zmotim. Prirojeni čut in dolgoletna skušnja v delu na tem področju mi pomagata, da vedno pravo zadenem. Kaj pravite k temu vi, gospod župnik? To pot se pač ne morem motiti. Takoimenovani Ignaz Verderber mi oči-vidno ni govoril resnice, ali pa se je premislil in hoče sedaj navesti drugo izmišljeno ime, da ga oblast ne bo mogla istovetiti. Upam, da se ne bo izkazalo, da ste pri tem tudi vi imeli kako krivdo...« (se nadaljuje) DRISKE NOVICE Večer pisatelja A. Medveda v Gorici (Zaradi pomanjkanja prostora v prejšnji številki objavljamo članek šele sedaj. - Vred.) V četrtek, 22. aprila je Slovensko katoliško akademsko društvo v Gorici priredilo zelo uspel kulturni večer, posvečen slovenskemu pesniku Antonu Medvedu. O njem je predaval prof. Vinko Beličič iz Trsta. Tehtno in znanstveno jasno sliko pesnikove osebnosti je predavatelj razčlenil v bistvu na dva dela. Najprej je prikazal Medveda-človeka z njegovo trpko življenjsko usodo in nerazumevanjem, ki ga je obdajalo, nato pa še Medveda-pesnika in umetnika. V tej podobi smo spoznali otožno Medvedovo poezijo, ki se odraža na meji dveh dob: čeprav je pesnik živel že v času slovenske moderne, je v literarnem oziru hodil še po starih potih, kar sam lepo izpoveduje v pesmi »Epigon«: »O nedomiselni poet, med dvema dobama viseč razumel nisi svojih let, razumel ne bi naših več.« Prof. Beličič, ki ga vsi poznamo kot močno literarno osebnost, je orisal Medvedov lik stvarno in objektivno. Ob zaključku je spomnil na bližnjo stoletnico Medvedovega rojstva {rodil se je 1. 1869) in pripomnil, da bi se mu lahko Slovenci oddolžili z objavo izbora njegovih najboljših del. Čeprav je ta vase zaprti in razmišljujoči pesnik danes precej pozabljen, bi med njegovimi nad 600 pesmimi lahko izbrali lepo število zelo kvalitetnih. Predavanje so poživile recitacije pesnikovih del, ki so jih občuteno podali člani SKAD-A Marija češčut, Metka Kacin in Damijan Pavlin. Mladinski zbor Dekliške Marijine družbe pa je pod vodstvom prof. Lojzke Bratuževe zapel vedno lepo »Večerni zvon«, ki je uglašena na Medvedovo besedilo. Nov avtobusni umik za mestno pokopališče Avtobusno podjetje Ribi sporoča, da bo mestni avtobus, ki je odhajal s Travnika ob 16.20 na mestno pokopališče in se od tam vračal ob 17. uri, vozil od nedelje, 2. maja po sledečem umiku: S Travnika ob 16.40 in s pokopališča ob 17.50. Ostale zveze ostanejo nespremenjene. Predavanje o urbanističnem načrtu Preteklo sredo je imel v dvorani trgovinske zbornice v Gorici zanimivo predavanje predsednik državnega odbora za malo gradbeno industrijo, dr. Attilio Vi-ziano. Glede Piccinatovega urbanističnega načrta za naše mesto je rekel, da je v marsičem dobro zasnovan, zlasti še ker predvideva promet s sosednimi državami. Kritiziral je omejitve gradbene dejavnosti v tako imenovanih zgodovinskih središčih ter priporočal večjo popustljivost v teh primerih. Glede industrijskega področja je dejal, naj bo odmerjeno za dejanske potrebe. Nikakor ni potrebno, da občinska uprava vinkulira zemljišča, ki sploh ne bodo prišla v poštev za gradnje. Svetoval je, naj bi občinska uprava dala urbanistični načrt v razpravo vsej javnosti in naj bi se v tej zadevi ne prenaglila. Boljša je zakasnitev kakor pa pomanjkljiva takojšnja odobritev. Podgora Dne 1. maja se je poročila v Podgori gdč. Marija Kocjančič z g. Mariom Vec-chietom. Bila je zvesta cerkvena pevka in pevski zbor se ji je oddolžil z dovršenim petjem med poroko in sv. mašo. Novoporočencema želimo vsi obilo sreče in božjega blagoslova na novi življenjski poti, Maša za delavce dne 1. maja Na praznik sv. Jožefa delavca je bila v cerkvi sv. Ignacija na Travniku sv. maša za vse naše delovno ljudstvo. Poleg številnih družinskih mater in očetov so bili zastopani mnogi delovni sloji. Sv. mašo na čast Jožefu delavcu je daroval g. kaplan Jericijo, ob evangeliju pa je zbranim vernikom spregovoril stolni vikar g. dr. Humar. Poudaril je zlasti, kako je v današnjem svetu napredka in za premnoge tudi blagostanja še posebej potrebna socialna pravičnost. Delo mora služiti ne samo za dosego časnih, temveč še vse bolj večnih dobrin po zgledu sv. Jožefa delavca. Med mašo je na koru lepo prepeval mašne in Marijine pesmi zbor »Lojze Bratuž« pod vodstvom prof. I. Bolčine. Kako lepo in slovesno bi bilo, ko bi nam ta zbor prepeval pri vseh nedeljskih mašah na Travniku! RZASKE NOVICE Duhovne vaje tržaške Marijine družbe Tradicija je že, da prireja slovenska Marijina družba žena in deklet v Trstu svoje letne duhovne vaje v tednu med belo nedeljo in nedeljo Dobrega pastirja. Udeležba je bila tudi letos zgledna. Vsako jutro in vsak večer so članice Marijine družbe Marije Milostljive napolnile prostorno dvorano v Marijinem domu v ulici Risorta, ki se je za en teden spremenila v svetišče, saj se je v njej nastanil evharistični Bog. Duhovne vaje je vodil č. g. Jože Jurak iz Gorice. Skozi vse njegove govore se je prepletala vodilna misel, ki jo je izrekel že sv. Avguštin: »Edina znanost, ki nekaj velja je, kako rešiti svojo dušo.« Potem ko je družbenice opozoril na grozoto greha in neizogibnost smrti, jih je pato vodil k nebeškemu Očetu, jih vzpodbujal, naj mu neomajno zaupajo, jih pozval, naj bodo do Boga vedno hvaležne in svojo hvaležnost izpričajo z dobrimi deli. S toplimi besedami jim je govoril o Jezusu, našem edino pravem prijatelju, o njegovi žrtvi na križu, o presv. Evharistiji ter o Mariji, ki si ne dži počitka, dokler živi na svetu en sam človeški otrok. Zaključni govor v nedeljo, 2. maja je izzvenel v goreč poziv: »Pričajte o Kristusu, pričajte z molitvijo, besedo, vzgledom, žrtvijo in trdno povezane v svoji organizaciji!« Že tekom tedna so si vse družbenice očistile duše v dobri sv. spovedi, v nedeljo zjutraj pa so vse brez izjeme pristopile k angelski mizi. V spomin so prejele spominske podobice. Šolski prostori pri Sv. Ivanu Svetovavec Slovenske skupnosti dr. T. Simčič je poslal tržaškemu občinskemu odborniku za šolstvo sledeče vprašanje: Nastopam kot tolmač zaskrbljenosti slovenskega prebivavstva zaradi glasov, da bodo v prihodnjem šolskem letu premestili v slovensko šolsko poslopje pri Sv. Ivanu italijanski otroški vrtec, ki ima zdaj svoje prostore v šoli »Fabio Filzi«. Zaradi te nevarnosti, naj je utemeljena ali ne, naslavljam na pristojnega odbornika sledeče vprašanje: Šolsko poslopje pri Sv. Ivanu v ulici Caravaggio 4 je od svoje otvoritve do danes služilo samo za slovenske šole. Glede tega ne bo odveč omeniti pisma, ki ga je decembra 1. 1950 poslal tržaškemu županu takratni šolski skrbnik Vittorio Rubini. »Glede na novico — pravi pismo — omenjeno v tukajšnjem časopisju v zvezi s šolskim poslopjem, ki ga gradijo na Verdeli, moram pojasniti, da je bil dan denar za gradnjo zato, ker je bilo nujno potrebno poskrbeti za namestitev šol s slovenskim učnim jezikom«. Poslopje je bilo torej sezidano za slovenske šole. Ta njegov namen so doslej strogo spoštovali. Nič takšnega se ni zgodilo, da bi mogli zdaj to načelo zavreči. V poslopju so sledeče šole: slovensko učiteljišče, slovenska srednja šola, slovenska osnovna šola in otroški vrtec ter slovenska trgovska akademija. Trgovska a-kademija bi se sicer res morala v prihodnjem šolskem letu preseliti v novo poslopje, toda ne smemo pozabiti, da je slovenskim šolam pri Sv. Ivanu doslej primanjkovalo prostorov, tako da so knjižnice na hodnikih in da ni laboratorijev ter drugih lokalov, ki bi jih šole morale imeti. Po preselitvi trgovske akademije bo stanje v ulici Caravaggio sledeče: Da bi moglo učiteljišče končno pričeti z rednim življenjem, bo potrebovalo 4 učilnice in 6 drugih sob za knjižnico, kemični kabinet, kabinet za naravoslovne vede in higieno, kabinet za fiziko, glasbeno sobo, dvorano za audio-vizivne projekcije in profesorsko sobo, pa še seveda urad za ravnateljstvo in tajništvo, skupaj torej 12 sob. Tudi letos bo 2. nedeljo v maju 9. V. 1965 v TREBČAH PROCESIJA na čast MATERE BOŽJE Ob 4. uri popoldne: sv. maša, govor in nato procesija z Marijinim kipom. Med procesijo bomo peli litanije M. B. z odpevi in lepe Marijine pesmi ob spremljavi vaške godbe. Po zaključnem govoru so bile slovesne pete litanije Matere božje. Častitljivemu msgr. dr. Jakobu Ukmarju so asistirali gospodje kanonik Omerza in dr. Jože Prešeren ter voditelj duhovnih vaj. Pesem »Hvala večnemu Bogu« je bil iskren izraz prisrčne zahvale vseh udeleženk za prejete milosti. II. Seminar teoretske fizike Pretekli ponedeljek je pričel pod pokroviteljstvom Mednarodnega centra za teoretsko fiziko drugi veliki seminar fizikalnih ved. Na njem bo prisotnih nad 150 fizikov iz vseh krajev sveta, med njimi prof. Tol iz Marylandske univerze (Z DA), prof. Van Hove iz Ženeve (Švica), prof. Lipkin (Izrael). Seminar vodi prof. Salam skupno s profesorjem Bodinijem. Govorili bodo prav gotovo tudi o nameravani postavitvi protosinkrotrona pri Doberdobu. V ponedeljek zvečer je bil velik družabni sprejem znanstvenikov v starodavnih salonih muzeja »Revoltella«, nato med tednom razni sprejemi pri krajevnih oblasteh. Ob koncu seminarja pričakujejo tudi prihod slovitega znanstvenika prof. Oppenheimerja. Uspešna operacija na srcu Prof. Caravetta, primarij na II. oddelku tržaške bolnioe, je izvršil pred dnevi skupno s svojimi sodelavci uspešno intervencijo na srcu. Na srce starega penzio-nista 68-letnega Josipa Checca je postavil električni stimulator »pacemaker«. Take operacije so doslej izvrševali le v Milanu, Turinu, Rimu in Padovi. Pri operaciji sta asistirala znana zdravnika Marin in Pu-halj, ki sta učinkovito pomagala pri izvedbi te intervencije. Srednja šola potrebuje 12 sob. Osnovna šola potrebuje štiri učilnice, eno sobo za ravnateljstvo in eno za tajništvo. Otroški vrtec potrebuje dve učilnici in obednico. Če bodo hotele slovenske šole redno delovati, bodo torej potrebovale vse prostore v poslopju. Dalje je treba upoštevati možnost, da bo ustanovljena slovenska trgovska strokovna šola z dvema tipoma, ki bi zasedla prostore slovenske srednje šole pri Sv. Ivanu, ki bi bila v tem primeru ukinjena. Jasno pa bi nova šola z dvema tipoma potrebovala več učilnic in kabinetov kakor enotno srednja šola. Treba je torej upoštevati, da slovenske šole pri Sv. Ivanu ne samo ne bodo imele praznih prostorov, ampak da bodo celo prisiljene izhajati s kakšnim kabinetom manj ali uvesti tudi popoldanski pouk. Spričo tega položaja je lahko razumeti, da slovenska narodnostna skupina ne more ostati brezbrižna zaradi pereče nevarnosti, da bi v omenjeno poslopje preselili italijanski otroški vrtec. Zaradi tega podpisani vprašuje gospoda odbornika za šolstvo, ali mu je znano, če so omenjeni glasovi resnični in ali namerava preprečiti vsak morebitni ukrep v škodo slovenske šolske mladine, ako so ti glasovi resnični. Trst, 27. aprila 1965 DR. TEOFIL SIMČIČ, svetovavec Slovenske skupnosti Zaton Saturnije in Vulkanije Prekooceanski ladji Saturnia in Vu cania, ki sta več desetletij pluli iz ni šega pristanišča in vzdrževali uspešno J* morsko zvezo s Severno Ameriko, si dokončali to njuno dolgoletno plovbo. Ni mesto dveh prekooceanskih ladij bo