1Nevenka Korpič
»Dere sen jas mali bija, te je Hišno blo ... « 
Otroške igrače, igre, izštevanke na ormoškem območju 
v preteklosti 
Igre, ki so se jih igrali v otroštvu naši dedki, babice, pradedki, ... danes odhqjqjo v pozabo. Prizadevati si moramo za ohraf!Jaf!Je 
vedef!Ja o starih otroških igrah, igračah in izštevankah. Igre so bile nekoč povezane Z veliko gibaf!Ja in doma naro/enimi igračami, ki so 
si jih otroci izdelali sami ali pa so jim jih naredili odrasli. To so bile preproste punčke in žoge iZ cunj, lesene igrače ... Te stare še 
ohraf!Jene igrače predstavIJqjo enkraten primer lJudske umetnosti. Nqjmlqjši in mladina so si prav tako krqjšali čas Z raiJ1imi 
skupinskimi igrami, iiftevankami ... Eden nqjstaro/ših zapisovoprvih oblikah igerpri nas v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kraf!Jske 
iZ leta 1689 omef!Ja, da so že takrat Slovenci pOiJ1ali številne (lJudske) igre. 
I 
Punčka sedi v babičinem naro{ju s punčko v roki, iZ sredine 40. let 
20. stoletja. IZ efnološke jototeke Pokrqjinskega muwa Ptuj, OE Ormof: 
Uvod 
Igra je dejavnost otrok, preko katere zadovoljujejo svoje 
potrebe po gibanju, preživljanju prostega časa in druženju. 
Igrače izpolnjujejo čustveni svet otrok. Že v preteklosti je 
bila igra osnovna potreba otrok. V sak odrasel človek nosi v 
sebi spomine na otroštvo, v povezavi z njim pa spomine na 
igrače in z njimi povezane igre. Igre in igrače so se v 
preteklosti bistveno razlikovale od današnjih. 
Otroške igre in igrače so stare prav toliko kot človeštvo. 
Arheološke izkopanine iz časa starejše železne dobe nam 
pričajo, da so se otroci nekoč igrali s predmeti, ki so jih našli 
v naravi. Starši so že v prazgodovini dajali svojim otrokom 
lupine školjk, gladko kamenje ali morda celo izdelali 
preproste lutke. Že leta 4000 pred Kristusom so Babilonci 
poznali igro, ki je najverjetneje prednica današnjega šaha in 
dame. Prve znane igrače (ropotulje, lutke) so bile najdene v 
Mezopotamiji (3.-1. tisočletje pr. n. št.). V egipčanskih 
grobnicah so bile zraven lutk najdene tudi žoge iz kože in 
miniaturne kopije mnogih predmetov, ki so jih uporabljali v 
vsakdanjem življenju. V teh grobovih so odkrili tudi prve 
premične igrače. Že iz stare Grčije in Rima so ohranjeni podatki o punčkah, jahalnih palicah s konjskimi glavami, 
vozičkih in ropotulje iz gline, lesa ali brona. 
V Evropi so bili v srednjem veku znani jahalni konjički, glinaste frnikole, ropotulje in različne punčke iz lesa in cunj 
ter igre, kot šah, igre s kockami in kartami ipd. Prve otroške punčke današnjega izgleda in oblike so bile izdelane v 
16. stoletju v Nemčiji. V srednjem veku so izdelovali lesene sablje in puške, svinčene vojake pa so začeli izdelovati 
v Franciji v 18. stole~u. Do leta 1848 so bili glavni proizvajalci igrač v Evropi Belgijci. 
1 Nevenka Korpič, kustosinja, Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož. 
151 
Dvajseto stoletje je prineslo spremembe tudi v otroški igri in pri igračah, saj so tržišče preplavile industrijsko 
izdelane igrače. Ta industrija se je začela razvijati v nemškem mestu Niirnberg. Na trgu so se pojavili industrijsko 
izdelani predmeti, kot so bili loki, plastične punčke in punčke iz gume, leseni konjički ter najrazličnejše družabne 
igre. Otroci graj skih in meščanskih družin so industrijske igrače spoznali mnogo prej kot otroci iz kmečkih družin. 
Otroci iz bogatejših družin so jih dobivali kot darilo za Miklavža, ob božiču, za god ali rojstni dan in ob obisku 
sorodnikov. Priložnosti za nakup igračk na podeželju je bilo malo, zato so bile pri podeželskih otrocih kupljene 
. "ti.. 2 
19race 1ZJema. 
I Otrok Z igračko, iZ sredine 40. let 20. stoletja. IZ etnološke fototeke Pokrajinskega mHwa Ptuj, OE Ormo:?: 
Igre in igrače otrok širšega ormoškega območja do 
sredine 20. stoletja 
Do omenjenega obdobja tukajšnji otroci zaradi dela na 
polju in doma, kljub počitnicam, niso imeli veliko prostega 
časa. Namesto sproščanja ob igri so že kmalu morali 
poprijeti za delo, npr. pomagati pobirati krompir, trgati 
koruzo. Podeželski otroci so dodatni čas za igro našli od 
pomladi do jeseni na paši, kjer ni bilo drugega dela kot 
oprezanje za kravami. Otroci so si pekli jabolka, krompir 
in koruzo, pozno jeseni tudi kostanj. Skoraj vsak fant je 
imel žepni nožek »šiček«, s katerim so izdelovali razne 
predmete iz lesa, slame, koruze, storžev, orehov ... Čas na 
paši so izkoristil npr. za izdelovanje piščalk3 in piskanje 
nanje, plezali so po drevesih, prevračali kozolce in ob 
potokih postavljali mlinčke.4 Čas so si krajšali tudi z 
zibanj em na gugalnicah, ki so si jih naredili iz srobota ter 
jim za sedenje dodali desko. Kopali so se v potoku, z 
rokami lovili ribe, brcali žogo iz cunj ali svinjskega 
mehurja.5 Med fantovske igrače so spadale tudi preproste 
igrače, kot so bili gumb na nitki,6 frače,7 hodulje,8 vrtavke,9 
loki10 ali pa so poganjali kolesa. 11 Zahtevnejše ročno 
2 Če so jih dobili, so jih dobili za god ali Miklavža, pa še to le takrat, če so imeli kakšnega premožnejšega sorodnika, 
botra iz mesta ali ob obisku sejma. 
3 Piščalko so si naredili iz mladega bezga. Odrezali so 10 cm dolgo vejico ter nato z nožem okrog in okrog potolkli po njej, 
da je odstopilo lubje. Venem kosu so nato povlekli lubje z vejice. Eno stran lubja so dali v usta, stisnili z zobmi, da je nastala ožja 
odprtina in piščal ka je bila narejena za uporabo. Inf.: Maks Korpič. 
4 Kadar so pasli krave ob kakšnem potoku, so si krajšali čas z izdelovanjem lesenih mlinčkov in jih nameščali nanje. 
5 Otroci so iz ostankov blaga oblikovali okroglo žogo in jo obvezali z vrvjo. Za žogo so uporabljali tudi kravji ali svinjski mehur. 
Inf.: Maks Korpič. 
6 Skozi dve luknjici večjega gumba so napeljali nit, ki se je s hitrim vrtenjem gumba navila. Ko je bila nit dovolj navita, so jo z 
rokami raztegovali in popuščali, tako da se je nit sama od sebe odvijala. Inf.: Ana Ratek. 
7 V rogovilasto vejo so vpeli elastiko. Sredina, kamor so vpeli kamen, je bila ojačena z usnjeno krpico. S fračo so ciljali kakšen 
predmet. Inf.: Maks Korpič. 
8 Otroci so si hodulje izdelovali kar sami iz dveh od enega do dveh metrov dolgih kolov na katera so na ustrezni višini pritrdili 
deščici. Preizkusili so se npr., kdo bo prej prehodil travnik. Če je tekmovalec med hojo stopil na tla, je moral nazaj na start. 
Inf.: Maks Korpič. 
9 Zavrteli so jo s prsti ene roke ali pa jo zavrteli z dlanmi. Zmagal je tisti, Čigar vrtavka se je vrtela najdlje. Inf.: Ančka Jaušovec. 
10 Lok so naredili iz vrbove veje in ga zvezali s tanko močno vrvico ali špago. Puščico so si naredili iz bezgove veje, 
ki so jo spredaj nataknili in napeli na vrvico loka. Inf.: Maks Korpič. 
11 Otroci so poiskali kakšen star obroč npr. iz starega soda, škafa, ter ga poganjali. Pri poganja nju obročev so si pomagali 
z lesenimi palicami. Inf.: Maks Korpič. 
152 
izdelane igrače, npr. punčke, konjičke, vozičke, lesene rezljane figurice, so jim v zimskem času izdelali oče~e, 
dedki. Za najmanjše so izdelali razne ropotuljice. Lončene piščalke so naredili vaški lončarji. S skupnimi močmi so 
si naredili tudi preproste družabne igre, npr. človek ne jezi se, tombolo, leseno domino ipd .. Deklice so se igrale s 
punčkami iz blaga ali ličja,12 bile so »mamice«, ki so svojim punčkam sešile oblekice iz starega blaga ter iz 
kartonskih škatlic naredile posteljice. Rade so se igrale trgovine, plede venčke iz marjetic, regrata in ivanjščic, 
našivale prtičke, plede oblačila ipd. 
»Ko smo bili mqjhni, smo se otroci ntffrqje igrali Z bratci in s sestricami. Izdelovali smo lutke iZ cunj, lesene piščalke, ... « 13 
I
Prvi koraki v st,gici, iZ sredine 60. let 20. stolega. 
IZ etnološke fototeke Pokr,ginskega mu~a Ptuj, OE Ormot 
Otroci na vasi, iZ sredine 60. let 20. stolega' l 
IZ etnološke fototeke Pokr,ginskega mu~a Ptuj, OE Ormot 
Preproste igrače na ormoškem območju so bile še klopotci iz koruznega stebla, ladjice iz hrastove skorje, stolčki iz 
trave, »vuge«, »bobike iz cotic«, košare iz »gužic«.14 Vuge so bile značilne pastirske igrače. Rokodelka Branka 
Janežič z Velikega Brebrovnika se ukvarja z izdelovanjem otroških igrač vug in letečih vug, prleških bobik iz cotic 
(punčk iz blaga) 15 ter z ročnim pletenjem košar iz brezovega šibja. V si izdelki so replike otroških igrač in so narejeni 
po prvotnem načinu izdelave. Za omenjene izdelke je prejela leta 2007 certifikat »Rokodelstvo Art&Craft 
Slovenije«. 
Pozimi so se kljub neprimerni obleki in obutvi veliko igrali zunaj. Kadar je bilo veliko snega, so se še posebej radi 
spuščali z nečkami, vrečami ali lesenimi dogami po bregu, kepali, metali v sneg in izdelovali snežene može ali se šli 
na bližnji zamrznjen potok, ribnik ali mlako drsat. Nato pa so premočeni in premraženi odšli v hišo na toplo 
krušno peč, kjer so se greli, spali in tudi igrali. Zimske večere in nedeljske popoldneve so si krajšali s pe*m in 
pripovedovanjem zgodb, saj otroških knjig ni bilo veliko pri hiši. Včasih je kdo prinesel domov kakšno knjigo iz 
šole in jo bral bratom in sestram. 
12 Deklice so med ličkanjem koruze nabirale »Iaske«, storže in ličje, vse skupaj zlepile in dobile punčke. Otroci so iz ostankov 
blaga oblikovali okroglo žogo in jo obvezali z vrvjo. Inf. Ana Ratek. 
13 Inf. Ana Ratek. 
14 Inf. Ana Ratek. 
15 V dolgih zimskih večerih so mame iz volne otrokom kvačkale ali pletle različne punčke, oblačila zanje, odejice ipd. 
153 
Bratca na triciklu, iz sredine 50. let 20. stoletja. 
Iz etnološke fototeke Pokrajinskega muzeja Ptuj, OE Ormož.
Zd ste Bili, POSlllŠtifci, 
kakE senjas jtir, 
viiha mon kak stori zoJci, 
samo v glovi nič! 
/ Dere sen jas mali bija, Ijudska/ 
Kopanje otrok 
Mnoge potočne struge so bile poleti zelo priljubljena kopališča in so vabila otroke in mladino na osvežujoče 
kopanje ter ohladitev. V prvi polovici 20. stoletja so se podeželski otroci širšega ormoškega območja kopali v 
potokih Lešnica, Pesnica, Sejanca, ki so bili čisti, in tako preživljalo veliko prijetnih in zabavnih utic. Otroci so bili 
posebej veseli, če so pasli krave ob potočni strugi. V potokih so lovili ribe, se namakali, kopali in učili plavati. 
Najpogosteje so starejši bratje in sestre učili mlajše. Starejši ljudje se še danes spominjajo, kakšni so bili tukajšnji 
potoki nekoč in kaj so skrivali, saj so ob njih preživljali otroštvo." Predvsem mladini je veliko pomenilo druženje. 
Otroci so se šli kopat tudi na poti iz šole, namočili so se, čeprav tega starši niso vedeli. Zjutraj so si dali v šolsko 
torbo kopalna oblačila, brisač niso uporabljali. Posušili so se kar na soncu, nato pa so se odpravili domov, ne da bi 
za to dogodivščino povedali staršem. V šolah so otroke opozarjali na nevarnosti, ki v vodi prežijo nanje. Tudi 
nekateri mestni otroci so preživljali počitnice pri sorodnikih na podeželju, kjer so bila zanje doživetja nepozabna. 
Umirjena gladina potokov jim je nudila veliko užitkov in ugodne razmere za kopanje. Najpogumnejši so se podali 
v potočne plitvine, da so lahko z rokami prišli do dna in hodili po rokah, držali glavo nad vodo ter brcali z nogami. 
Neplavalci so si pri plavanju pomagali tudi z velikimi tikvarni (bučami), ki so jih držale na gladini. Buče so otroci 
utrgali na njivah ob potokih ali Dravi, zaradi česar so bili lastniki njiv zelo jezni na kopalce. Zdelo se je, da otroci 
plavajo, čeprav je to le redkokdo v resnici znal. Kljub temu, da je bila voda pogosto hladna, jih to ni odvrnilo od 
čofotanja. Prijetni kraji za kopanje so bile tudi »zajze<f, to so zapornice in vodna zajetja pri mlinih, kot npr. pri 
Jererničevem mlinu na Dobravi. Tam je bila precej globoka voda in velika nevarnost utopitve. Pogosto so fantje 
nagajali dekletom in jih metali v vodo. Dekleta so se jih bala, zato so se šla kopat drugam. 
Ormoški mestni otroci so se kopali v reki Dravi, prav tako drugi otroci, npr. iz Cvetkovcev, Velike Nedelje, 
Frankovcev. 
Majeričevo kopališče 
Leta 1932 je dr. Otmar Majerič na lastne stroške, 31. julija 1932, v Ormožu uredil kopališče v reki Dravi. Najprej 
sta bila zgrajena bazena za otroke in neplavalce, nato pa še tretji bazen za plavalce. Del kopališča, namenjen 
otrokom, je imel dotok le iz sosednjega bazena za neplavalce, zato se voda v tem bazenu ni menjavala s tokom. 
Svež dotok vode je bil mogoč le pri visokem vodnem stanju reke Drave, sicer je bilo treba bazen polniti. Kopalci so 
lahko najeli kabine, si izposodili kopalke in brisače, shranjevali vrednostne predmete, najeli ležalnike in pedoline. V 
Ormožu takrat še ni bilo javnega kopališča, zato je dr. Majerič dal možnosti brezplačnega kopanja šolskim 
otrokom domačih šol, ki so brezplačno kopanje izkoristili tudi za potrebe raznih šolskih in drugih izletov. 
Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942, ko so Nemci dr. Majeriča izgnali. Za kopališče ni nihče več skrbel in 
je propadlo. Danes so ohranjeni samo še deli nekdanjih bazenov, drugo je preraščeno s travo in z grmovjem. 
Premožnejše ormoške mestne in podeželske družine so se v času poletnih počitnic hodile kopat v Varaždinske 
toplice. Tam so neredko tudi kakšno noč prespali in tako zadovoljno preživeli poletne kopalne dneve. 
16 Pripovedovanje informatork. 
155 
Javno kopališče ob Dravi" 
Številni domačini si kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti, zato je občina na pobudo ormoškega 
olepševalnega društva na obrežju reke Drave od Denkovega mostu navzgor za kopalce leta 1936 odprla urejeno 
kopališče, in sicer t. i. občinsko kopališče ob Dravi. V tem javnem kopališču se je kopalo veliko Ormožanov, 
posebej otrok. Kopališče je bilo namenjeno domačinom in prebivalcem iz bližnje in daljne okolice. Kopanje je bilo 
brezplačno in zato dostopno tudi revnej šim prebivalcem. Kopalci niso smeli na tem mestu narediti umetnih 
skakališč in pregrad za lovljenje rib iz obrežnega kamenja. Po končani kopalni sezoni pa so morali odstraniti 
stopnice in kopališčne kabine." 
Družabne igre 
Podeželski otroci so se najraje igrali skupaj, se zabavali z igrami na prostem, nove igre pa so si pogosto izmišljevali 
kar sproti. Igrali so se v naravi, gozdu, na gmajni ob paši, travniku, okoli hiš, na skednjih in dvorišču, ob potoku ... 
Igrali so se skrivalnic, se lovili, igrali z živalmi, npr. s psom, srnicami, mucami, ... , plezali po drevesih ipd. Med 
otroškimi skupinskimi družabnimi igrami so bile med otroki na širšem ormoškem območju v obravnavanem 
obdobju priljubljene še različne igre, npr. gnilo jajce, med dvema ognjema, slepa miš, kičkanje s frnikolami 
(kičkarni), rdeče češnje rada jem, ali je kaj trden most, prišla mati s kolodvora,; lepa bela lilija, Abraham ima sedem 
sinov, črni Peter, človek, ne jezi se, ali se kaj bojite črnega moža, petelinji boj itd. 
Izštevanke 
Z otroškimi igrami so bile povezane tudi izštevanke. Prenašale in ohranjale so se po ustnem izročilu. Bile so 
sestavni del posameznih iger, saj so jih otroci uporabljali pri izštevanju in določanju tekmovalcev. 
An, ban, 
petpodgan, 
štiri fIliŠ; 
vllhmepiši, 
vija, vqja, ven! 
En koval ko'!ia kl!fe, 
kof ko ~b!Jev potrebl!fe, 
en dva, tri, 
pa povd ftevilo ti! 
Avionfekgorigre, 
doJi mefe bombice. 
Bombica se razleti, 
pa povd ftevilo ti. 
17 ZAp, fond: MOO, šk. 18, ovoj 75, Občinsko kopališče ob Dravi. 
18 Krajevni leksikon Dravske banovine (op. 5), str. 667. 
156 
Ed, ped, pec, 
ti si mali zec, 
ti si malaprepelica, 
ed, ped, pec. 
Pravila nekaterih otroških iger 
SLEPA MIŠ Otroci so se postavili v krog, eden pa na sredino. Ta je imel zakrite oči in ni ničesar videl, bil je })slepa 
miš«. Slepo miš so zavrteli in je nato moral loviti druge, ki so mu zbežali. Ko je slepa miš nekoga ulovila, je ta drugi 
postal })slepa miš«. 
SKRIVANJE Z izštevanjem so določili nekoga, ki je mižal in iskal. Z dlanmi si je moral pokriti obraz in se obrniti 
k steni, drevesu. Medtem ko je glasno štel, so se ostali poskrili. Ko je preštel do 10 in rekel: »Okrog mene ne velja«, 
je začel iskati. Če je koga našel, je stekel k zidu in rekel: »En, dva, tri ... « povedal ime tistega, ki ga je našel, in 
»pofočkan sL« Če mižeči koga pofočka, mora tisti mižati. 
LOVLJENJE Najprej so se sodelujoči postavili v krog in z izštevanko določili tistega, ki bo lovil prvi. Izbrani 
otrok je moral loviti ostale. Pri tem so bežali vsak na svojo stran in se mu izmikali. Tisti, ki se ga je »Iovilec« dotaknil 
za roko, nogo ali ramo, je lovil naprej. 
PETELINJI BOJ Dva sta tekmovala med seboj, pri tem sta imela roke prekrižane na prsih. Poskakovala sta po 
eni nogi in se zaletavala drug v drugega. Tisti, ki je z nogo stopil na tla, je bil izločen iz igre. Zmagal je tisti, ki je 
dosegel, da je nasprotnik stopil na obe nogi. 
ALI JE KAJ TRDEN MOST Dva, obrnjena drug proti drugemu, se držita za roke. Pred njima stojijo v koloni 
otroci, ki se držijo za ramena. Vodja kolone sprašuje, ali je kaj trden most. Otrok iz »mosta« mu odgovarja: »Kakor 
kamen, skala, kost.« Vodja nato zopet vpraša: »Ali lahko gre naša četa skoz?« Odgovor: ,,če nam zadnjega 
spustite,« in vodja: "Če ga le ulovite.« Kolona teče pod sklenjenimi rokami (pod mostom) in zadnji se skuša 
izmuzniti. Če "most« ulovi zadnjega, se ta postavi za zadnjim v koloni in igra se ponovi. Igra se konča, ko »most« 
ulovi vse igralce. 
GNILO JAJCE Otroci so se usedli v obliki kroga. Eden izmed igralcev je imel v roki robec in hodil okoli sedečih 
ter govoril: "Gnilo jajce nosim, nihče ga ne dobi, kdo se pa nazaj ozira, jih po puklu dobi.« Po nekaj krogih je robec 
vrgel enemu za btbet in hojo nadaljeval. Če igralec, ki je imel za btbtom robec, tega ni opazil, ga je nosilec gnilega 
jajca ujel in ta je postal gnilo jajce. Usedel se je v sredino kroga. V si so se norčevali iz njega, kako je smrdel. V krogu 
je ostal tako dolgo, dokler ni postal gnilo jajce nekdo drug in ga zamenjal. Če pa je sedeči ugotovil, da je imel za 
bttom gnilo jajce, ga je pobral in stekel za igralcem, ki ga je nosil, in skušal pred njim zasesti svoje mesto. Če je to 
storil pravočasno, je ta drugi postal gnilo jajce. 
KDO SE BOJI ČRNEGA MOŽA Z izštevanka so določili '>Črnega moža«, ki je stal na enem koncu igrišča, na 
drugem ostali sodelujoči. Črni mož je zavpil: »Kdo se boji črnega moža?« Otroci na drugi strani so mu odgovorili: 
"Nihčel« Črni mož je nato rekel: ),Kaj pa če pride?«in otroci so zavpili: "Pa zbežimol« Nato so otroci in črni mož 
stekli drug proti drugemu, pri čemer je skušal črni mož koga ujeti. Tisti, ki ga je ujel, je v naslednjem krogu lovil 
157 
skupaj z njim. Igra je trajala toliko časa, dokler ni ostal v igri le en otrok. Ta je bil zmagovalec in novi črni mož v 
naslednji igri. 
Kičkanje Otroci so naredili luknjico, začrtali črto dva, tri metre od luknjice ter poskušali spraviti 
kičko/ frnikolo v luknjico oz. čim bliže njej. Tistemu, ki je to prvemu uspelo, je dobil možnost, da drugim 
izbije kroglico. Če jo je izbil, je bila njegova. 
R1NGA RAJA: Otroci so hodili v sklenjenem krogu, se držali za mke in peli: 
Ringa-ringa-rtija, 
muca pa nag4ja, 
ku!f!k pa zaplele, 
da se vse potrese. 
BELA, BELA LILIJA Otroci so se prijeli zaroke in naredili sklenjen krog. Eden je bil na sredini, si zakrival oči in 
se vrtel, ostali pa so plesali v krogu in peli: 
Bela, bela lilija 
v krogu pM. deklica, 
deklicase zavrti 
in si drugo i'f!Joli. 
Igralec v sredini kroga je z zaprtimi očrni stopil proti krogu in na slepo izbral enega od otrok. Skupaj sta v sredini 
zaplesala. Nato je izbrani ostal v sredini kroga, zaprl oči in igra se je nadaljevala. 
ABRAHAM'MASEDEM SINOV Pri tej igri soigralci sedeli ali stali ter peli: 
Abraham'ma sedem sinov, 
sedem sinovAbraham, 
niso jedli nisopili, 
dilali so vsi tako! 
vsi tako, vsi tako, 
samo da nam JUlIno bol 
vsi tako, vsi tako, 
samo da nam lullno bo! 
Ob napevu »vsi tako« je vodja pokazal gib, ki so ga morali drugi ponoviti (npr. skoči, ploska, dvigne roko, posnema 
kakšno opravilo ipd.). 
»Rihtarja bit« Eden od igralcev je sedel na klopi in držal glavo »rihtarja« med nogami ali pa je »rihtar« slonel na 
klopi in si zakrival obraz z rokami. Nekdo od preostalih igralcev ga je udaril z dlanjo po zadnji plati. Udarjeni je 
moral ugotoviti, kdo ga je udaril. Slonel je tako dolgo, dokler tega ni ugotovil. Če je ugotovil, sta vlogi zamenjala. 
158 
En kovač konja kuje Igralci so položili roke s stisnjenimi dlanmi na mizo. Izvoljenec je štel pesti ter zraven 
govoril: »En kovač konja kuje, kol 'ko žebljev potrebuje, en dva tri, pa povej število ti!« Igralec z iz šteto pestjo je 
rekel število, na primer 20, pest, ki je bila udarjena na število 20, je izpadla in igralec jo je moral umakniti. Zmagal je 
tisti, čigar pest je ostala zadnja. 
Križ kraž, kralj Matjaž Na otrokovo dlan so starši ali kdo drug skazalcem »narisali« križ in govorili: »Križ, kraž, 
kralj Matjaž«. Nato so nadaljevali tako, da so s kazalcem zavrteli v dlan in rekli: »Luknjo vrta, bum, bum, bum!« Ob 
besedi »bum« so otrokovo dlan rahlo tlesknili z dlanjo. 
Ptičke vagat - dca vaga Igralec je soigralca uščipnil na hrbtu roke. Med nihanjem roke je govoril: »Cica vaga, cica 
vaga- ššš«. Ko je rekel »šššš«, je spustil roke in s prsti »zafrfotal« po zraku. 
Mačka in miš Otroci so se prijeli za roke in naredili nepopoln krog in vanj skrili »miš«, zunaj kroga pa je bila 
»mačka«. Mačka je vabila miš s sirom k sebi, miš pa se je upirala. Miš se je lahko skrila, lahko je šla povsod skozi 
krog, mačka pa le tam, kjer je bil krog prekinjen. Če je mačka koga ujela, se je igra nadaljevala z novima igralcema. 
Samokolnica Igrali so se v parih. Prvi otrok se je ulegel na trebuh, z dlanmi se je uprl v tla in iztegnil noge. 
Soigralec ga je prijel za noge in ga kot samokolnico vodil okrog po rokah. Ko se je igralec utrudil, sta zamenjala 
vlogi. »Samokolnice»so tekmovale, katera bo hitrejša. 
Napotki, kako preživeti počitnice, zapisani že pred 116 leti: 
UčiteIJicaMarija Šercje v letnem poročilu mestne osemrai[edne dekliške lJudske šole v ljublJani za šolsko leto 1899/1900 zapisala, 
kako iflru:fjti prijetno s koristnim v času poletnihpočitnic. 
Poudarjala je, da nqj otroci pišqo dnevnik in se učijo iZ narave. "Počitnice, čarodqna beseda za srečno mladost; kako je mična, ker 
spqja v sebi počitek, u:fjtek in prostost. " UčitelJica je v nadalJevanju podala številne primere, kako lahko mladina na prijeten način 
okrepi telo in pridobi nova ~anja. Otroci nqj bi čim veččasa pre:fjveli v naravi,jo dobro opazovali in se iZ nje učili. Poleg branja knjig 
je posebq svetovala še pisanje dnevnikov, Irjer lahko otroci zapišqo vesele pa tudi žalostne prigode, sprehode, ii/ete. Čez leta bodo ti 
dnevniki predstavlJali lepo sliko iZ mladostnih dni. Ne pozabite na molitev in učenjeglasbil 
Ob prostih dneh nqj ne bi pozabili na molitev in 
krščansko :fjvIJenje, vsekakor pa nqj bi bil 
počitniški vsakdan napolnjen Z rai/ičnimi 
igrami, tudi Z učenjem kakšnega glasbila. N qj 
ne pozabijo na hišna opravila in pomočmateram. 
Naslednji nasveti so bili namenjenipriporočilom, 
nqj šolarji pomagqjo drugim, posebq še materam 
pri domačih opravilih. Hkrati pa je učitelJica 
nagovorila matere, ki jim je bila takrat 
namenjena glavna vloga pri vif,qji otrok, nqj tudi 
med počitnicami Z veselJem vif,qjqjo svqje otroke 
in nqjjih navduš1fiqo za vse lepo in dobro. 
''Ako bodete, cenjene matere, svqje otroke 
navduševale za vse lepo in dobro, bodo veselo I
Pri spravilu sena so pomagali tudi otroci, iZ sredine 60. let 20. stoletJa. 
IZ etnololke fototeke Pokrcginskega muiia Ptuj, OE Ormot, 
159 
Fotografije iz srede 50. let 20. stoletja. Iz etnološke fototeke Pokrajinskega muzeja Ptuj, OE Ormož.
potekali dnevi v domačem blaženstvu. Ne bo več slišati onega mrzkega vpraša'!ia: Kaj bodo otroci v počitnicah delali? In odgovora, 
"Spet so počitnice tu, kar bo/im sejih. ({ 
I
Pri pobiranju krompirja so pomagali otroci. Fotografija iZ srede 50. let 20. stolega. 
IZ e!nološke fototeke Pokrajinskega mui!Ja PhfJ, OE Ormot 
igre so še vedno pomemben dejavnik pri vzgoji in razvoju otrok. 
Še danes aktualne igrače 
Nekatere igre in igrače so znane še 
danes, vendar pa ob univerzalnih 
igračah, ki se pojavljajo v skoraj vseh 
časovnih obdobjih in kulturah, 
obstajajo tudi igrače in igre, ki so 
določene s spolom in starostjo otroka 
ter z družbenim slojem, v katerem otrok 
živi. 
V drugi polovici 20. stoletja smo dobili 
pestro izbiro igrač, trg so preplavile 
industrijsko izdelane igrače. Igrače in 
Portretne fotografije otrok ormoških fotografov z igračami in med igro 
Prav 20. stole* je obdobje uveljavitve portretne fotografije, ki je postala dostopna tudi manj premožnim. Na 
ormoškem območju je takšnih fotografij veliko v fotografskih zapuščinah ormoških fotografov Štefana Hozyana 
st., Antona Kosija in Rudolfa Rakuše. Tako so na številnih fotografijah v ospredju mestni in kmečki otroci, ki so 
jim v roke položili igrače ali jih celo fotografirali ob igri. Otroke bogatih staršev so fotografirali s punčkami ali z 
ropotuljicami v rokah. Velikokrat so otroci na fotografijah tudi v družbi živali, ki jih pestujejo kot igrače. Na 
fotografijah so igrače na ogled in so pomemben vir znanja o igračah v določenem času in okolju. Še danes radi 
fotografiramo otroke ob igri skupaj z njihovimi najljubšimi igračami. To je mogoče opaziti tudi na fotografijah 
mlajših ormoških fotografov - Štefana Hozyana ml. in Cirila Ambroža. 
160 
Povzetek 
Otroci na lir!em ormolkcm obmo(ju so bili v preteklosti mnogo bolJ prepulfeni naravi. Na tem obmo(ju je pred drugo svetovno vo/no 
prevladovalt; kmetijstvo, večina prebivalstva je bila kmefkcga, kar je pomenilo, da se je lola s lohkim urnikom in koledafjem 
prila go/ala kmefkim opravilt;m. Zato so imeli otroci za igro le malt; fasa. Gmo/na je bila tisti prostor, kjer so se ob skrbi za fjvino tudi 
poigrali, peli in se zabavali ob razlienih druzabnih igrah. 
Ključne besede 
Igrače, igra, otroci, izštevanke 
Viri in literatura 
Pisni viri 
Zgodovinski arhiv Ptuj (LAP), MOO - Mestna občina Ormož. Rokopisna zbirka, R-70, Kronika mesta Ormoža. 
ZAP, fond: Mestna občina Ormož, ško 18, ško 23. 
ZAP,fond: Komunalno podje* Ormož 1956-1983, ško 7. 
ZAP, fond: SO Ormož, leto 1970, ško 49. 
Družinska pesmarica, 100 slovenskih in ljudskih pesmi. MK 2003. 
Dobra igrača. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Domus, Ljubljana 1991. 
Krajevni leksikon Dravske banovine. Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine, Ljubljana, 1937. 
Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice. MK 1998. 
Peter Pavel Klasinc, Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. Ormož skozi stole* III (ur. Peter Pavel 
Klasinc). Skupščina občine Ormož, 1988. 
Nevenka Korpič, Pozdrav iz Ormoža, Ormož na starih razglednicah. Pokrajinski muzej Ptuj, 2001. 
Nevenka Korpič, Iz zapuščine dr. OtmarjaMajeriča. Pokrajinski muzej Ptuj, 2010. 
Zdenka Kresnik, Ormož v času Karadordevicevein Titove Jugoslavije, Muzej Ormož, 2007. 
Tanja Tomažič, Otroške igrače. Razstavni katalog, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 1980. 
Tanja Tomažič, Igrače. Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 1985. 
Informatorji na terenu 
Štefka Jurkovič, Šalovci, 
Družina Kosi, Ormož, 
Družina Rakušo. Lazar, Obrež, 
Ana Ratek, Hum pri Ormožu, 
Marica Trstenjak, Ivanjkovci. 
161 
lIz sredine 50. let 20. stoletja. IZ etnoJolke fototeke Pokrajinskega mui!Ja Ptuj, GE Grmot 
162