KAJ NAS UČI PRATIKA?
4. Nedelja.
^i n č e k :   Marica in Janko sta pa kregala se. B a b i c a : Za kaj pa ? M a r i c a: Tak otrok, kot je Binček, še ne ve, kaj je to, kregati se. I         J a n k o :   Prepira   res   ni   bilo,   le   radi   nckega računa   nama je   šlo  nekoliko navzkriž. Zato prosim, t bodite, vi babica, tako dobri in razsodite. Marica pravi, ' da ima leto 52 nedelj; jaz sem pa trdii, da jih je manj. j         Marica: Saj sem jih preštela in v to svrho pre-j listala vso pratiko.   Pa saj drugače  tudi  ne more biti. Letd ima  365 dni, to je 52  tednov,   pa še   en   dan povrhu. Vsak tcden pa mora imeti svojo nedeljo, ali ne? J a n k o :   To  je že  res.   Toda velikonočno   in binkoštno    nedeljo    moraš   odšteti,   ker sta  že všteti mcd    prazniki,    in   letos   se   v   nedeljo   obhaia   tudi praznik  Marijinega vnebovzetja   in   god   sv.   Štefana. Torej je lelos samo 48 nedelj.
Babica: Vajin prepir res ni vreden bcsedi. Vcndar, ker hočeta, naj jaz razsodim, moram pritrditi Marici, da ima navadno res vsako leto 52 nedelj. Nedelja pač ne neha biti nedelja, ako se obenem ob-haja še kak praznik, marveč je s tem še zelo povikšana in poslavljena. Torej le ostanimo pri številu 52.
Prav pa se mi zdi, otroci, da ste sami izprožili to reč. Namenila sem se namreč že sama vam izpre-govoriti nekaj besedi o nedelji, preden preidemo do posameznih praznikov v cerkvenem letu. O, kako veličasten je ta dan I Tega vam ne morem dovolj živo opisati.
Najprej vam povem, kdaj in kako je nedelja n a s t a 1 a. Toliko je stara kot Človeški rod. Sv. pismo nam povč, da je Bog sam posvetil ta dan, ko je nehal stvariti. In kar svet obstoji, so vsi ljude, ki so šc ohranili vero v pravega Boga, posvečevali sedmi dan. Posebej vemo to o Izraelcih. Prepričanje te dolžnosti je Bog zapisal v našo vest. In da bj ljudje ne preslišali tega  glasu  svoje  vesti, je   Bog na   Sinajski
¦     Si  34   vs.
gori ob gromu in blisku glasno in slovesno ponovil to zapoved. In nekaj posebnega je to, da ima ravno tretja zapoved v sv. pismu pristavek, ki ga nima nobena druga zapoved, namreč: »Spomni se, da posvečuješ sobotni dan!" Ali mar ni s to besedo BSpomni se!" naznanjeno, da je posebej ta dolžnost dovolj znana že po glasu vesti in da nas hoče Bog v tretji zapovedi le zopet opomniti, da naj bi je nikar ne pozabili.
J a n k o: To mi jc že jasno, da je sobota tako stara kot človeški rod;  a mi praznujemo n e d e 1 j o.
B a b i c a : Res je, da kristjani praznujemo nedeljo mesto sobote, pa to ni izprememba dneva, mar-več samo zamenjava. V stari zavezi so praznovali soboto — zadnji dan vtednu; v novi zavezi pa praz-nujemo prvi dan v tednu, in po vsej pravici torej lahko rečemo, da je tudi naša nedelja tako stara kot človeštvo. In v našem jeziku se še ime tega dneva popolnoma ujema: sobota pomeni v hebrejskem jeziku dan počitka; a naša n e d c 1 j a pomeni isto — dan, ko se ne sme delati.
Janko: Zakaj pa so apostoli tako zamenjali ?
B a b i c a : Pravico so imeli za to od Jezusa Kristusa, ki jim je izročil vladanje sv. Cerkve. Imeli so pa tudi tehtne vzroke. Storili so to v čast in pro-slavo vsem trem božjim osebam: Bogu Očetu, ker je ta dan začel stvariti; Bogu Sinu, ker je v nedeljo s svojim Častitljivim vstajenjem dovršil odrešenje, in sv. Duhu, ker je ta dan prišel nad apostole in pričel v sv. Cerkvi deliti milosti božje vsem, kateri jih hočejo sprejemati.
Po pravici se torej nedelja imenuje Oospodov dan ter je in ostane jedro in podlaga vsemu cerkve-nemu letu; prelepi prazniki pa le še bolj izpopol-njujejo in svečanostno poveličujejo nedeljsko po-svečevanje.
O srečni dan, o blaženi dan — dan Gospodovl Koliko lepega, koiiko dobrega in istinito koristnega si nj' podelil v dolgem teku mojega življenja! Kako si mi že v detinski in otroški dobi napajal in naslajal srce  z najlepšimi  mislimi  in  željami 1  In  kako   si mi
Sl   35   tS                     3*
v poznejši dobi lajšal'in slajšal pezo življenjal — Kako blagodejne spomine vzbujaš v moji duši f Kako ganljivo lepo so nam vselej že v soboto ob delopustu zvonovi naznanjali tvoj prihod! Kako sveča-nostna so bila nedeljska jutra! Inte Čete pobožnih vernikov, ki so od vseh strani hiteli k službi božji i Ti z višav in hribov, oni z nižav in planjav; ti od blizu, oni od daleč; ti po ozkih stezah, oni po široki cesti — pozimi in poletu, ob vsakem vremenu — vsi z istim svetim namenom, da bi izpolnili voljo božjo, vredno počastili svojega Gospoda, svoji duši pa izprosili potrebnih milosti. Dobri Ijudje, kako jih osrečuje Oospodov dan!
Ne bom pozabila, kako smo se že naprej veselili lepih naukov, ki jih bomo zopet slišali, in kako smo se še potlej med tednom radi pogovarjali o njih Po-sebna sreča pa je bila, če sem mogla biti tudi pri spovedi in sv. obhajilu. Z veseljem se spominjam še tudi lepih nedeljskih večerov. Popoldne po službi božji smo brali kaj lepega ali pa peli, zlasti naše prekrasne Marijine pesmi. Včasih smo prepeli skoro vso pesmarico Jeranovo ali Volčičevo.
M a r i c a : Aha, zato pa še zdaj znate toliko lepih pesmic.
Babica: Veliko dobrega mi je že podelil ljubi Bog na zemlji, a nad vse hvaležna mu moram biti še posebej za n^delje in praznike.
Zdaj vas pa vprašam, otroci: ali hočete biti dobri in srečni?
O t r o c i : Hočemo !
B a b i c a : Nisem prerokinja, pa vendar vatn smem obetati, da boste dobri m srečni, ako boste vedno tako praznovali nedelje in praznike, kakor veleva in želi sv. Cerkev.
Marica: Zdaj bom pa še vse bolj v čislih imela pratiko — zavoljo nedelj in praznikov.
B a b i c a : Prav tako ; saj ta drobna knjižica se mi res zdi kot nekak zapisnik božjih milosti, skoro bi rekla, nekak Jnventar" božjih dobrot.

                           »a .36  v&.
Sv. Kazitnir je bil sin poljskega kralja Kazimira III. in Elizabete Avstrijske, rojcn 5. okt. 1458. Na sličici ga vidite, kot bi bil še deček. In to je jako značilno za tega ljubeznivega svetnika. Ni sicer umrl v otro-ški dobi, marveč je preživel vso najnevar-nejšo mladinsko dobo do 25. leta, pa ostal je ves čas detinsko preprost in nc-dolžen, prav po Kristusovem naročilu: kdor ne bo kot otrok, ne pojde v nebeško kraljestvo. Njegova največja slava je v tem, da je vkljub velikim nevarnostim, ki jih stavi mladeniču življenje na kraljevskem dvoru, do smrti ohranil neomadežano nedolžnost. Glejte ga, kako veselo in ponosno drži v roki belo lilijo, ki nam oznanja njegovo dušno lepoto! Odlikoval se je pa tudi v drugih čednostih. Svoji dobri matcri in vrlemu učitelju je bil spoštljivo vdan in p o k o r e n. Serafska je bila njegova p o -božnosl; najbolj priljubljen kraj mu je bila cerkev in najprijetnejže opravilo molitev in premišljevanje. Kaj prisrčna je bila njegova ljubezen in pobožnost do. Maiere božje ; zlasti mu je bila priljubljena 60 kitic dolga Marijina pesem, ki se pričenja z besedami: .Vsak dan spevaj, razodevaj, duša, hvalo Materi . . ." Vsak dan jo je molil ali prepeval pred Marijino po-dobo ; prosil je celo, da naj ž njim v grob položč prepis te pesmi. Zgledna je bila tudi njegova po-nižnost in rododarnost do preprostih in ubožnih ljudi. In dasi tako nedolžen, se je še s trogo p o k o r i I in mnogovrstno i a t a j e v a 1: pod knežjo obleko je nosil ostro in izpokorno oblačilo; spal je zraven rahle postelje na trdih tleh, postil se je poleg zapovedanih postov še prostovoljno . . . Umrl je v Grodnu pri Vilni 4. marca 1484'.
Imej   posebno   zaupanje   do   tega   mladinskega priprošnjika in vzornika!
1 Obširneje  je  opisano  njegovo lepo življenje v mladinski lcnjtgi  ,Zgledi bogoljubnih otrok" III. str. 108 id.
at   37   JS
Štirldeset mučencev. V mestu Se-baste v Armeniji je bilo 1. 320. obsojenih 40 vojakov, da so morali v zimskem času brez obleke vso noč prebiti na za-mrzlem jezeru. Precej zraven na bregu pa je bilo napravljeno gorko kopališče, da bi krščanske junake vabilo k odpadu in zatajenju vere. Hrabro so prenašali nepopisne bolečine in osrčevali drug drugega. Vojak na straži se je čudil takemu junaštvu — kar zagleda pod nebom nad vojaki angele z 39 venci, hkrati pa enega izmed mučencev, ki je otnagal in prihitel h gorki kopeli — a takoj umrl 1 Stražnik se sleče in pridruži svetim mučencem, da naj bi bila družba polnoštevilna. Zjutraj so mrtva trupla sežgali. Križ na sličici pomeni sv. vero in palmov list mučenstvo zanjo. Naokrog so v dveh vrstah muče-niške krone; slikar je mesto 40 postavil kar nedoločno število. Priporočaj se jim za krščansko srčnost in stanovitnost.
Sv. Benedikt. Kdor hoče svcto živeti, mora že v mladih letih začeli; staro, suho drevo se brez čudeža ne ozeleni. Najne-varnejši so mladeniču zapeljivci; ako boče nedolžen osfati, se jih mora narovati kakor sv. Benedikt.
Rojen je bil v Laški deželi blizu Rima in v to mesto so ga imenitni starši dali v šolo.. Tako pridno se je učil, daso bili starši prav vcseli. Ko modri mladenič ugleda razuzdano življenje svojih tovarišev in spozna, kako nevarno mu je živeti med njimi, zapusti mesto in se odstrani v tiho samoto, ker dobro vč, da je bolje prebivati med divjo zverino kakor med divjimi, zapeljivimi Ijudmi.
Jelo je po deželi sloveti, kako sv. Benedikt sveto Živi. Od vseh krajev ga pridejo obiskavat in poslušat njegove nauke. Veliko jih naprosi sv. Benedikta, da pri njem ostanejo in ž njim Bogu služijo v sveti dru-Žini.   Sezidal  je   v ta   namen   v istem   kraju  dvanajst
&4  38   t&
malih samostanov, vsakemu je dai dvanajst menifiov in enega poglavarja. Sv. Benedikt je vse lepo vodil ter
- jim ostro naročal moliti in delati. Pozneje se. je pre-selil na drug hrib, ki se imenuje Kasino, kjer je po-stavil nov samostan, sezidal dve cerkvi in spisal sveta vodila, po katcrih še zdaj žive črno oblečeni menihi, ki se po svojem duhovnem očetu imenujejo bene-diktinci. Sveti in pridni možje so bili; po vseh krajih so lepo obdelovali zemljo in poučevali mladino, kakor jim je zapovedal sv. Benedikt.                                    -\
Preden je zbolel sv. Benedikt,   si je dal pripra-
1 viti pokopališče, in šesti dan svoje bolezni zanesti v cerkev. V sredi svojih učencev zaužije zadnjo popot-nico in v njihovih rokah izroči svojo dušo Bogu 1. 543.                                                          (Slomšek.)
Zakrivljena palica na sliki pomeni. da je bil sa-mostanski predstojnik ali opat; kelih, iz katerega kača sika, pa spominja na ta le dogodek. Še preden je uravnal samostansko življenje po svojih modrih pra-vilih, so ga hoteli v nekem kraju zastrupiti in so mu strupa nalili v čašo. Svetnik pa je po svoji navadi križ naredil nad posodo, preden je hotel piti. Posoda se takoj razpoči in svetniku je rešeno dragoceno živ-ljenje. Vidiš moč križa! Ali se pokrižaš vselej dostojno in pobožno?