Meta Kušar
Dvanajst mesecev
I.    Kaj storim s teboj, edina Ženska, ko te kličem? Kaj storim s teboj, Moški,
ko te pogledam? Kaj storim s teboj, Deček,
ko ti govorim? Kaj storim s teboj, Starec,
ko te poslušam? Minljivost se zave.
II. Duša je stopila iz sanj. Zvečer te ni več našla. Korakoma prihaja.
62
Dvanajst  mesecev
III.     Kdo si upa verjeti, da sem drevo? Samo veter,
samo sonce,
samo dež
in zemlja moja.
Kdo si upa verjeti,
da brez pogleda odmrem?
IV.     Suha zemlja.
Trudnost letov pada, plat zvona.
Premočena zemlja.
Nemirna moč drvi blato.
Plodna zemlja.
Stara pravljica o ljubezni.
V.     Strahopetnost,
kaj izzivaš vsemogočnost, če si kos le desnemu kazalcu?
VI.    Neslišno sem pokleknila na prag. Pesem se je poslavljala od pomladi in tresla sem se. Ni začutila mojega klečanja, ko je klicala prvi dan poletja?
VII.    Slišim vodo.
Vidim kako cvetovi padajo v lokih
na zemljo.
Rečeš: Ogenj.
Tvoj glas na konicah prstov.
VIII.    V zaripli svetlobi muk in bolečine hladna senca; komaj preleti. Kamni se drobijo.
63
Vse je nevidno.
Stopim nazaj
in jemljem darove s tvojih ramen.
Čez robove zvezd teče vino. Z morja sol. Kruh spoznanja.
Veter spiha drobtine, dlani položiva na mizo. Usodnost se zablešči.
Bolečina me izprazni. Solza umije. Samo jaz sem. Izbiram besede. Izbiram zvok in gib. Molk in negibnost postavita telo v kot. In? Ne pojasnjujem več.
Ob toploti za rahlim dimom.
Večna osamljenost —
z vsakim požirkom globlja,
v vsakem pogledu svetlejša
slutnja —
brezmejen zvok vdiha.
.    . Barve se mešajo po pravilu,
ki ga narekuje sonce. Niti čistega kristala ne sme biti vmes. Oko vidi:
Odtis levo in desno. Črno na belem na pragu nedoumljivega.
64
Meta Kušar