V Trstu, 26. januvarja 1895. Letnik YIII. Vprašanje Nemcem češkega kraljestva. V deželnem zboru češkem so stavili Mladočehi, Staročebi in Nemci predloge o volilni preosnovi. Predlog Nemcev se omejuje na podeljenje neposrednega volilnega prava volilcem kmetskih občin. Ta predlog je utemeljeval nemškonacijonalni zastopnik Bareutlier. Priznaval je potrebo razširjenja dosedanjega volilnega prava na vse sloje, torej tudi na delavce, v obče na vsakega poštenega in razsodnega moža. Do tega da pride tudi v naši državi, in je to le vprašanje časa. Potem pa je pristavil, da iz-prememba volilnega reda ne sme nikdar biti sredstvo gospodstva naroda nad narodom. Zato pa je preduslovje pravi volilni reformi to, da se na Češkem razločiti obe narodnosti in v tem smislu tudi organizuje državna uprava. Naj bi se torej vstvarile nacijonalne kurije, katerih vsaka naj voli svoj deželni odbor, in naj se loči politiška uprava, ter naj se vstvarijo tako avtonomne in politiške okrožne gesposke; zaradi tega pa naj se ločijo po narodnostih najprej okraji. To utemeljevanje, naj je presojamo kakor koli, je principijalne važnosti, in zato se ne more kar površno prezirati. Ono obseza načela gledč na narodno jednako-pravnost in postulate posebne taktike. Glasila čeških strank odgovarjajo na te izjave s separatistiškega stališča; staro-češki listi odmetajo zahteve, ki jih stavlja nemška stranka, zaradi bojazni, da bi se popolnoma razkrojilo sedanje češko kraljestvo; glavno mladočeško glasilo pa poživlja češke Nemce, naj se postavijo na stališče češkega zgodovinskega državnega prava, in potem jim dajo Čehi vsa poroštva v zaščito nemške narodnosti. S takimi odgovori pa se dr. Bareuther in tovariši ne uženejo; taktika zahteva drugačen odgovor. Ne glede na vse drugo, omejimo se mi tukaj na postulat nacijonalnih kurij, katere zahteva nemška liberalna in nacijonalna stranka za češko kraljestvo. S slališča pravilne diskusije ni naša dolžnost razpravljati pojma in značaja kurij ne v obče, ne nacijonalnih kurij posebe, in so iste avstro-ogerskim politikom znane po teorijah iz prejšnjih desetletij in iz madjarske prakse na Erdeljskem nasproti Nemcem in Romuncem. Dolžnost, te kurije posebe označevati, pripada dr. Bareutherju in tovarišem, kateri jih zahtevajo. A istim predlagalcem je naložena tudi druga dolžnost, kateri se ne morejo izogniti, ako hočejo ostati dosledni pri svojem postopanju. Štev. 4. Mi se teoretiški in zahipno postavimo na njih stališče ter predpolagamo, da je postulat o uvedenju nacijonalnih kurij za češko kraljestvo pravilen in brez graje. Češko kraljerstvo obseza številne odlomke dveh narodnostij; kaka druga kraljevina in dežela šteje skupine in odlomke dveh in tudi treh narodnostij, in so vsled tega analogne večine in manjšine istih narodnostij tudi po drugih deželnih zborih. Analogne razmere kažejo pa na analogne potrebe. Ako priznavajo Nemci češkega kraljestva potrebo nacijonalnih kurij in celo ločitev politiške uprave za nacijonalne posebnosti teh kurij v istem češkem kraljestvu, dolžni so biti toliko dosledni, da bi priznavali analogne potrebe tudi za vse tiste kraljevine in dežele, kjer so analogne razmere zaradi dveh ali več narodnostij v jedni in isti pokrajini. To je jedno. Nemškoliberalna in nemškonacijonalna stranka ste povdarjali ob razpravljanju Dunajskih punktacij, potem pri ožili vprašanjih, n. pr. pri zahtevanju vstvarjenja sodiščnih okrajev po narodnostih, kakor v Trutnovu, naposled drugo poluletje 1894. pri tako-zvanem Celjskem vprašanju, z vso doslednostjo popolno solidarnost vsega Nemštva naše države. Ta solidarnost pa mora kazati tudi svojstvo doslednosti in ne le slučajnosti pri pojedinih točkah. Drugače bi morali smatrati, da je postopanje teh strank sebično in samovoljno, nikakor pa ne dosledno. Ako ni povdarjanje solidarnosti nemških strank gola fraza, mora priti do solidarnosti in doslednosti istih strank tudi pri postulatu nacijonalnih kurij. Za take kurije se morati vsaj nemško liberalna in nemško nacijonalna stranka potegniti ne le za češko kraljestvo, ampak tudi za kraljestva in dežele z analognimi razmerami. Le kedar se uprežeti ti dve. stranki za jednake postulate tudi drugod, napoči doba, ko bode dolžnost tudi ne-nemških narodnostij, razgovarjati se o istih postulatih. Dokler bodo nemške stranke zahtevale nacijonalne kurije samo za češko kraljevstvo, ne morejo, kakor je to storil dr. Bareuther, očitati češkim strankam, češ da ne marajo za sporazum-ljenje. To je drugo. Ako imati nemško-nacijonalna in nemško-liberalna stranka zaresno voljo za sporazumljenje in, po Bareu-therjevi logiki, tudi za pravo preosnovo dosedanjih volilnih redov toliko gledč na deželne zbore, kolikor glede na centralni parlament, dolžni ste nacijonalne kurije za vse pomešane deželne zbore predlagati ne v kakem posamičnem deželnem zboru, ampak v osrednjem parlamentu. Obe stranki priznavati veljavo sedanje ustave, nemškoliberalna stranka se je poprej sama imenovala celo verna stranka, in nemško-nacijonalna stranka pa pobija vsa historiška prava ravno takč, kakor nemška liberalna stranka, iz katere je prav za prav proizšla nemško-nacijonalna stranka. Po takem je državni zbor isto poprišče, na katerem moreti obe stranki najprimerniše postaviti svoj skupni predlog o nacijonalnih kurijah, kateri ste nedosledno in neumestno predložili sedaj izključno češkeniu deželnemu zastopu. Postulat dr. Bareutherja in tovarišev o uvedenju nacijonalnih kurij uže po terminologiji vključuje princip nacijonalnosti; temu principu pa se more povoljno in.pravično zadostiti le s poštevanjem kompaktnih mas vsakega, v naši državi priznanega naroda. Kaj pomaga mašiti le v jednem deželnem zboru, v tem ko se opušča vse po starem po drugih deželah, kjer so naseljeni kompaktni odlomki jednega in istega naroda! Ako hočeti tu mišljeni nemški stranki spraviti nemško naseljenje pod zaščito nacijonalnih kurij in zajedno pod odcleljenn politiško upravo, morati priznati, da isto potrebo ima tudi češka narodnost v Moravi, in ista češka narodnost tudi v Sileziji, in takisto je tudi s pomešanimi narodnostimi vseh drugih dežel. Vprašanje nemško-nacijonalni in nemško-liberalni stranki češkega kraljestva je po vsem tem opravičeno : Ako ju je zaresna volja do tega, da se uvedejo nacijonolne kurije na reškem, ali hočeti tak predlog staviti v državnem zboru za vsa kraljestva in dežele, zastopane v državnem zboru na Dunaju ? Kaše posvetno raznmništvo in aMemiška mlalež. Klic vpijočega v puščavi. (Dalje.) „Vendar v daljnem, tujem mesti, Narodu smo sini zresti, kar boli ga, nas boli . . . Takó poje slavljeni Boris Miran o „Slovenijanih", o slovenskih dijakih v obče. In, kako je pesnik tu zadel pravo struno, ve pač vsak, ki je kedaj prebival med di-jaštvom v tujini. Slabe gmotne razmere teže položenje slovenskemu dijaku, ovirajo ga na neprenehnem, brez-odmornem proučevanju, jemljejo mu često veselje celó do življenja, vendar mu — in naj si je še indiferentnejši — nikdar povsem ne zatro ljubezni do naroda, ki ga tira, da se pobriga vedno in vedno za „domovino". Da, mlado razumništvo se oduševljuje in pripravlja povsodi, vsekdar, tudi v najtesnejših razmerah na resno delo za napredek, dasi izvestno na vnanje to proučevanje ni tako očividno. Pred vsem pa si išče mož-vzorov, katere hoče posnemati, za katere se hoče vnemati. Krepko hotenje tej mladeži ugaja, slabo ona zameta: „jaz bolj vojno hvalim, nego mir", izreka v Tugomerju Isteklosmovič, prispodoba slovenske mladeži. Uže od nekdaj so vsi zdravi narodi čislali vrednost krepkega, močnega, velikega nasproti šibkemu, slabemu, medlemu. Le vesel pojav kreposti našega naroda je torej, če njegova mladina hoče krepko; kedar pa se pokaže nasprotno dejstvo med njo, tedaj zvemo, da narod naš ni več zdrav, da nevarno boleha na svojem telesu, da se pojavlja grozeči pogin. A s takim krepkim, vzorovim hotenjem treba, da se vjema tudi jasni in trdni namen; to daje značajnosti pravo hrano in krepilo; in le kjer zavlada značajnost, je hotenje pozitivne vrednosti in je moralno. Žal, med nami Slovenci do zadnjega dne v novejšem času ni bilo stranke, ki bi kazala vse te znake v sebi. Tembolj je torej slov. napr. dijaštvo pričakovalo pred minolim zaupnim shodom, da bode isti znamenje odločnosti, da isti ovrže besede, katere je pisal „Slovenec", navajajoč: „Zastonj upamo, da bi kedaj pred ljudstvo stopili in mu razkrili jasno svoj program, ki bi ostal stalno vodilo njihovega delovanja!" Pričakovalo je, da se razkrije ves — sosebno na-rodno-gospodarski — program, pričakovalo, da bode odtlej prvo načelo politiki, ki noče izgubiti ničesar in nikdar, da se zastavi vsekdar in za vsako svojih terjatev ves „program". V koliko vspeh odgovarj i pričakovanju, kaztjo vsakomur pač resolucije same .... In vendar ni-li potreba teh načel v današnjih razmerah oči vidna? Vsaj, kdo ne pozna brezvestne nasprot-niške agitacije, kdo ne vidi krasnih njenih plodov, kdo ne razmišlja tega našega žalostnega položenja, kdo, pra-šam Vas? Silna naravna organizacija in skrajni radikalizem —«- pa primerno izrabljanje časovnega duha v svoje namene — so privedli isto breznarodno stranko k moči. Velika požrtvovalnost, neutrujeno delo in žilava premiš-ljenost je vstvarila oni nebroj politiških društev, socijalnih zadrug, je oživila „Danico" in njeno pokroviteljico „Leonino", je užgala deset in deset ljudskih shodov. Tu nahajamo — vspeh. Uprav na istem mestu, uprav ob proizvajanju načel treba tudi posvetnemu razumništvu, nasprotno dosedanji navadi, skrajnega radikalizma, nikakor pa ga ni treba tam, kjer se je šopiril doslej, nikakor tako, da si po Levstikovem izreku „sebičnost, lakomnost in slavohlepje, kakor nesramne živali, odjedajo druga drugi glave". Odurnost in udirljivost naših veljakov — z malo izjemo — je odgnala v preminolih letih, pričenši z letom 1860. pa do današnjega dne, stotero in stotero mož iz slovenskega tabora, ali pa jih je dovedla vsaj do popolne nedelavnosti. Neprava ponositost, nestrpnost in brezobzirnost istih nasproti svojcem — nemarna popustljivost, da, celo nizko klečeplazenje nasproti oholim zopernikom v tujem taboru — je provzročila sto pa sto porazov narodne stvari. Ta veljaška aristokracija, ki se je uže večkrat pópela do neopravičene oligarhije, je bila in je hudo zlo, najhujše zlo narodu našemu. Rojenega plemiča se narod v nesreči otrese, odvrže ga; vzgojenega, iz njega proizšedšega pa se ne more rešiti, in ta ostane — nalik madež prtu — živa rana v narodu. Neodgovorna mogočnost takih mož, ki si usodijo dati narodovemu tveganju smer, a potem neodločno in nevztrajno popusté torišče na škodo zavedenemu narodu, poruši vsako vero v moža-posamnika. Družeče se gostilniško kritikovanje v besedi ne manj mogočne, a povsem nedelavne druge gospode, — katero je vzrodila ista veljaška gospodstvaželjnost, odpahnivši jo od sebe in od narodovega krmila, — pa razruši poslednje ostanke vsakoršne avtoritete. Stare institucije, ki so imele še kaj ugleda, propadejo, nove si ugleda pridobiti ne morejo, in v dežel se vseh — politiška korupcija. — Opravičeno hvali narod Boga uže tedaj, kedar mine taka bedna „brezcarstvena" doba, toliko da ima sploh odgovorno vodstvo na krmilu. Tedaj mu ni treba žrtvovati več stvari osebam, tedaj mora z ugledom nastopajoče vodstvo strogo izvrševati svojo dolžnost. Vztrajnost in premišljenost je morajo odlikovati, in vzgled takega vodstva vpliva na vse : Ce je vodstvo dobro, izvrši se vse v prosprh in na blagor narodu ; če pa vodstoo ve vrši svoje dolžnosti, tedaj je vodstvo krivo, in prokletstvo narodovo pade na one, ki so prevzeli od naroda nalog, da ga vodijo, da mu sovetujejo in pomorejo, — a niso izpolnili svojega posla, ko bi se bili morda našli boljši možje, da se niso vsilili oni! (Konec pride.). Hrvatski prievod Lermoniovljeve „dume"." Pečaljir gledam na to naše pokoljenje, Budučnost vidim pustu mu i tamnu skroz, Gdje pod bremenom spoznaje i sumnje stenje I dangubeči stari, stari, da j« groz! Obilnost u nas m&nžl, još za malih nogu Otac& minil, a i starački nam um ! Doskdljiv viek nam, ko be* konca ravan drum, Ko duga čast u tudjina svečara koga. Ravnodušne na dobro, na zlo — baš sramota -Bez borbe vrag na prvom borištu nas smota; Baš tako vočka, prije reda zrela, Nit očma milje, nit je ustna slast, Jo» cvate drvo, več se žuti ciela, Rum6ne li »e druge, več je truloj past Izsušila su nauke nam mozag vas, Zavidljivo smo krili od roda i druga Sve ljepše nade, svaki blagi glas Pregnuča svete strasti, boječi se ruga, JunAčili se jedva naslade si goječ A mlade snage ne umnožismo si tiem, Izcrpismo dragbtu — zisite se boječ — Užitak kainji vieka osta suh i niem. *) Ta prevod je poklonil našemu listu slavni pesnik Ivan Trnski-, izvršil ga j» pred 10 leti, našim čitateljem pa se ponuja »ed«j prilika, da primerjajo ruski izvirnik in slovenski prevod, priobčeni v 1. št. 1895, tudi t hrvatskim prevodom. Trnski, rojen 1. 1819, je še tedno čil in neumorno delaven pri raznih izdanjih in celo pri hrt. gledališču. On je jeden poslednjih še živih Ilircev, ki so delovali za zjedinjenje Hrvatov, Srbov in tudi Slovencev. On je bil prijatelj Gaja, Vraz», Jelačiča, Preradoviča, Račkega itd. itd. On j» tudi pesnik „ilirskih" žensk; njegove znamenite „Krieinice" so posvečene trem sestram: Hrvaticam, Srbkam in Slovenkam. Leta 1885, m»seca maja, je praznoval Trnski 501etnico svojega književnega delovanja; tedaj so mu poklonile ilirske ro-doljubke lavorikov venec iz hvaležnostijkot pevcu „Kriesnic", in n» adresi so podpisane Hrvatice, Srbke in Slovenke. — Kako misli ovenčani pesnik o Hrvatih in Srbih, izrazil je v pesmi: „Ivo i Jovo0; med njima je jedina razlika, da Ivo se križa (katolik), Pjesmbrod zanos i umieča tvori Ke uznose nam duše, um nam nujan, tup I zadnja iskra srdca jedva da uzgori, Kad tvrdi sabiremo novca, kova kup. Slučimce koga mrzimo li, ljubimo li, Žrtvbvat ljubav, mržnju tko je jak ? U duši caruje nam tajni, studen mrak, Kad za čim ikad srdce nas zaboli. Dugbčasne su predjih zabave nam zdrave, Blagoumna i djetinja im zanoviet. Ajdemo u grob žurno bez sreče i slave Posmješljivo na starji obziruč se sviet! Zaboravljeni skoro — bez traga i glasa — Svoj izvit čemo viek, dovršit život lud' Ne zamisliv nit jedne plodne misli spasa, Ne vriedeč niti trunka genija nam trud. A sinovi če prahu suditi nam strogo, Napisat če nam na grob gorki srdca riek: Nemarce da smo dana potratili mnogo, Ne ostavili djeci dobra — ni za liek! Ivan Trnslei. Jovo se krsti (pravoslavni). Kot svetovno izobraženi možak prevajal je razna dela tudi iz ruske in drugih slovanskih literatur, in še danes misli, da slovanska mladež ne more brez škode opuščati proučevanja najvažnejših slovanskih književnostij. In da je Trnski davno umel in pošteval važnost slovanskega kulturnega programa, razvidno je iz obsežnega pesniškega dela njegovega, ki je priob-čeno v Kukuljevičevem zborniku „Tisučnca" pod zaglavjem : „Sveta priča o solmi ikoj brači slovjenskim a post dima sv. Cirila i Metodu". V tej pe3ini »e on spominja, da cirilometodijska cerkev je bila običajna tudi po hrvatskih zemljah,' ter se nadeja, da se slovansko bogosluženje povrne vsemu jugoslovanskemu katoliškemu jugu, kakor se je v ostankih ohranilo po hrvatskem Primorju. S kratka, Trnski je mislitelj in pesnik, kakoršnih potrebuje Slo-vanstvo, in kakoršni so in morajo biti simpatiški vsem tistim, ki so pristaši slovanskega kulturnega programa. Naj ga nam vsem Previdnost ohrani še mnogo let! Op. ur. Poj mo pjesmu. Pojmo pjesmu gromkim glasim Hrvatskome milom rodu, Štono svoju kivcu lio Za krst častni i slobodu Za tudjinca — mučeniki Koliko je tužan dao, Za, uzdarje jadan svoje, Ah, u jaram robstva pao. Pojmo pjesmu gromkim glasom Hrvatskome milom rodu, Iz sna da se stoljetnoga Zlatnu prene za slobodu. M. Crkvenac. Pjkj »h mdaljonov na razpolaganje. Op. ur. venskih hišah. Usoda mu je milejša nego poprejšnjim ilu-strovanim slovenskim listom („Zvon" — „Slovan"). V izobraženih krogih pa bi radi videli poleg njega še druge slovanske zabavnike. Hrvati (Vienac), Cehi (Svetozor in Zlata Praha), Rusi (Niva itd.) imajo mnogo izbornih ilu-strovanih listov, in tem, ki se žele priučiti drugim slovanskim jezikom, so oni v ta namen najboljši pripomoček. Ornega. Ill y k a. Ha UljKV nojam. bt. cyjp, joHoct, II to CKaaaTi, mto rnjKrtriurb npo- ^TO ort HCH HCHTba B'b npyj'fc He Kaä'b Ciaao ; J^oScina ne 6uno laKpHTL Ha ywna. itpejCTaruein, nt.iMH nos'r,, ctott. pasx. H b.iinoBaTjio, Kant HajaejKaao, Tam. xiaaib neiero: upiimaocL Ha cyftb bt. öo.iliuoü aoxami upu- lrncaib VKaxi,, Hecaii. 'Itoö'l oh iiobaiyw npe;i,aTt no3op- Cv.ii.n He ujaJieK'I; cGiipa.iucb. — Hoii kr3hh, Ha 6aii:KHeMi hit. Jiyry iiac.ni, — H, Bb cipax'b jpv fiimt,, noBiciiTb O^HaKoacb imena bi apxiiBt hxt. na cyKy. octajihcb : „IIo'itciihi.ie cyßiii! Jhica tvtt. To fibian jca ocjia, npiiCTynnjia, JlntK-iiriii CTapbiH, jBa HJib ipn IIoEiciiTt Maao : a-6b eii Ka3Hb K03.ia. onpefliaHJia, JI,jia Ä°3«aaro-ac'b bt. nopajKi .¡rkai. KaKoii He Bližano y Hact s^tcb Hafl3opa, na bIikv : Hii. npirjaira srna 3a npoKypopa, %06'b 6u;ro Bnpejb navTaMi h H cayxi, MejK^y napoja ure.tb, cipanino h onacho — tIto Mjica ancuHbKi cnaGacajia puß- Taio, yiomiTb ee Bb p t nt — itbiii cto.Tr.. „IIpeKpacHO!" 3a BcIiM'L T+,iT>, He öltjio B'b cyjbarb Kpii'iarb cyji,bii. Ha to.ht, piiiinju .lHU,eiipiH3HlI, Bei COr.iaCHO. H Illjlty 6pOCH.hi — BT. pt.Ky "! KpuAom. äohoci rod. ROHÖca, denuncijacija. ßohochhks, denuncijant. JfoiiocuTb a) rse prinesti. S ;i,ohocii.it, ßpoBa = poslednja drva sem nosil, končal sem nošenje drv; b) «oHocnrb o komb, poročati o kom; A- aa Koro, ovajati koga. Äoneceuie poročilo, nem. Meldung ; Referat. — IlpyOt, tolmun, Teich, stoječa voda velikih razmerov, sicer ayxia. Saapydurb eody, zapreti vodo; aaupyda, zatvornica — y.nma, Ueberftihrung, dokaz, da je kdo kriv. y.iwiuTb bo jim,. bt> BopoBCTBt, prepričati neoprovržno, da se je kdo zlagal, ukral. IIpoTiiBi Hero MHoro y.niKi. mnogo dokazov krivde — Kater, uod.iencaao — KaKb Ho^ofiaao, kakor se je spodobilo. — Jloxduh => jioxäiina, škaf. —-OdnaKOMcb = BceTaKii = Bce ace (Bceacb), vendar pa. — Kima, mršavi konj. — do-ivcnaio nadzopa, da bi bil nadzor, kakor se gre. — C'ua6ncdrb, CHaöjHTb, oskrbovati. CHaöacaTB xjrböojrt, jen-rajrir, Brod, Geld liefern, mit Brod versorgen. — 3a ac/bMt rtbMS, v nameček. — üoaopubm, sramoteči, sramotni KaKoii no3Öp'b, welch' eine Schmach! Slovenski „pozor" po ruski: emiManie. Oaoaopurb Koro osramotiti. Oao3opuThcn da se zločinstvom, ocpaMoruTbcn nevednostjo, lažjo. Tako je več besed v ruščini, ki imajo čisto drug pomen, nego v slovenskem, dasi so popolnoma jednake z njimi; na nje je posebno paziti, n. pr. nonoet driska (bolezen); slovenski ponos po ruski topdocrb. On je ponosen na svojo učenost; oh b ropjHTca CBoero. yieHHOCTbK) (učonostju). On je ponosen, t. j. ošaben = oht> HadMČHHbiu, — Uopma,, Laster. BibdHonTh — ne aopoKb, bodnost ni pregreha. No : jaz sem porok zanj: a 3a Hero nopymiTejii. — Cynz rod. cyKä (He Cyna, kar znači „psica") štrkelj, ostanek veje na drevesu. Mn. He cyKii, nego cyqta. Kakor .TiiCTt-jiHCTba, KiUeiib-KaneHba, npyi'b (prot), npvrbH, Ko.Tr.-Koaba; te oblike množine odgovarjajo slov.: listje, kamenje, prstje, kolje itd. - Ka*mb, Hinrichtung; si. kazen — HaKa3anie. Kamurb, usmrtiti: Ka3irb noBimemejn., pa3CTpt.iaHie.Mi (durch Erschiessen) — 11.iyrz, Spitzbube. — Pibiuurb = skleniti. No: Phureuie Bonpöca; piruieHie 3arajKit (uganke). P-b-müiaiuiuit man, entscheidender Schritt PtuiHTC.ibHi,ni MeaoBkrcr, = sHeprHMHbiH, ki ne misli dolgo, no sklepa skoro in dela potem brez obzira na okoliščine. X—«s. Cemu je došo na sviet? Slika iz zabitne gradslee ulice. Čemu je došo na sviet ? — to se viekom pitali ljudi u zabitnoj ulici, kad su gledali ono razdrapana derana „Šbice" sa kuskom cigare u ustima. Znao Bog, kako se odhranio i podigo. Majka ga ostavila u ledenoj noči pod božjim nebom, našli ga ljudi i spasili. Čemu ? Eto da sada Bogu dane krade, kune i psuje i pred vodi mulariju u vragolijam. Ako zapazi gdjegod kog bolje odjevenog, leti za njim, moli i kumi: — Daj „šoMo". I tako odraste do momka. Sad je pijan svaki bo-govetni dan. Sve što dobije, ko trhonoša zapije, a što mu ostane, to mu odnese neka avet od žene deset godina stanja od njega, s kojom se ulovio, da dieli sudbinu. Al „Sbici" ne priustiše sreče ni sa „Mtrjom Longom". Našo se neki drugi delija, još gori od „Šbice", pa se prirdružio onoj aveti, da u njenom družtvu krade pijanog nesretnika. Al se „Sbica" neke noči dosjetio toj igri, pa zadimio Martinu garavome nož u srce, a zatim, ko da je ubio kučka, pošo u vinaru. Pod fenjerom u ledenej noči spu-taše ga žandari. Ono aveti Marije Longc, kad ga sve-zaše šanu: — Sad češ na vješalim dokrajčit život. Život! Gorke li ironije u toj rieči, kad pogledaš stvor, za kog ne znadeš, čemu je došo n t sviet? R. Katalinič-Jeretov. AjieKcaHApt CeprbeBMTb rpiriotAOBi». Biografična črtici. 4. (16.) januvarija 1895 izpolnilo se je sto let, kar se je rodil znameniti avtor komedije „Tope OTt yma", Aleks. Serg. Gribojedov. Uže sam ta genijalni umotvor je tolikega literaturnega dostojinstva, da bi dostavil Gri-bojedovu bezsmrtno slavo in blesteče ime v literaturnej zgodovini ruskej. V ruskih srednjih učnih zavedenjih (zavodih) se je stoletnica rojstvenega dne Gribojedova prazdnovala s primerno lekcijo o slavnem avtorju i njega umotvoru, in po vsej Rusiji se je slavil ta dan bezsmrtni poet tako ali inače. Naj mi bode torej dovoljeno, da v kratkem seznanim s tem slavnim imenom, tudi jaz čita-telje dragega mi „Slov. Sveta". Aleksander Sergejevič Gribojedov je potomek starega dvorjanskega roda Grziboskih, preselivšega se iz Poljskega v Rusijo ali, bolje rečeno, v Moskovsko carstvo, kajti Rusije v sedanjem smislu takrat še ni bilo. No uže h koncu 18. stoletja so bili ti poljski preseljenci popolnoma obruseni. Otec pesnikov bil je sekund-major Sergej Ivanovič Gribojedov: tudi žena njegova bila je iz roda Gribojedovih; zvali so jo Anastasija Feodorovna. Ona je skrbela najprej o tem, da se da sinu temeljito obrazo-vanje. Roditelji spadali so k višemu Moskovskemu občestvu, zato je bodoči pesnik uže v ranjih lotih mogel uznati blizko napake tega občestva. V 1810. 1. vstopil je Gribojedov v Moskovsko vseučilišče v etiko-politiški oddel modroslovnega fakulteta, sedanji juridiški fakultet. Poseben vpliv nanj imel je profesor zgodovine in etike Bule, kateri ga je še doma utrjeval v filozofskih in politiških naukih. Uže tedaj je Gribojedov strastno ljubil literaturo, in govorč, da je uže kot 171etni mladenič čital svojemu bivšemu domačemu učitelju doktorju Jonu svoje prve poskušnje. Leta 1812. vstopil je Gribojedov, okončivši juridiške nauke, v Moskovski husarski polk, ki se je zbral iz samih aristokratov pod načelstvom grofa Saltykova; no Saltykov je umrl skoro, in polk je bil razpuščen. Zato je Gribojedov vstopil v irkutski husarski polk; no z Napoleonom se vendar tudi ta polk ni strčil in je prišel le do Bresta, ker so bili irkutski husarji prišteti k zapasu (reservi). V 1816. 1. ostavil je Gribojedov vojno službo, 1817. pa je vstopil kot tolmač v kolegijo inostranih del.. Temeljito znanje inostranih jezikov, globoki um in odlično obrazo-vanje pesnika ocenil je skoro minister vnjanih poslov in ponudil mu je mesto tajnika pri ruskem poslancu v Perziji. Le nerad se je soglasil Gribojedov na pot v Perzijo. V oktobru 1818 1. bil je uže v Tiflisu. Tam se je za neke stare račune streljal v dvoboju z nekim Jaku-bovičeni, pri čemur mu je bil odbit kos mezinca na roki — znak, po katerem so pozneje spoznali v Perziji njegovo razmesarjeno truplo. Leta 1819. vidimo mi Gribojedova uže v Perziji. Tam je dal, kolikor mu je dovoljeval njega položaj, ruskej politiki čisto drug pravec. Predstavil se je v Tavrizu nasledniku perzijskega prestola, Abbasu-Mirzi in šahu v Teheranu, ter se energično začel učiti po arabski in perzijski, pri tem pa tudi izučevati nrave in običaje perzijskega naroda. Naslednik, kakor šah sam, cenila sta zelo Gribojedova, no proti sebi je imel nekatere perzijske dostojanstvenike, kateri so videli v njem energičnega predstav itelja ruskih interesov. Našedši v Perziji, v armiji šaha, mnogo Rusov, pregovoril jih je, da so se vrnoli v Rusijo, k velikej netolji Perzov; no spoštovanja šaha in naslednika ni izgubil, in podelila sta mu celo red „Leva in solnca" 2. stopinje. V 1821. 1. je Gribojedov zopet v Tiflisu, kjer je bil naznačen tajnikom k takratnemu namestniku v Kavkazu, znamenitemu Jermolovu, kateri je umel ceniti visoki um svojega novega činovnika. Gribojedov spremljal je Jer-molora povsod, tudi v vojnih pohodih proti gorcem. V 1823. 1. vzel je odpust v Moskvo na štiri mesece, no ostal je v domovini skoro dve leti. Tu, v domu matere in sestre, začelo se je zanj ono literaturno delovanje, katero je obezsmrtilo njegovo ime. Tu je on osnoval v glavnih črtah „Gorje od uma". Vedno se je pojavljal v Moskovskem občestvu, in vrnovši se po noči domov, pisal in predelaval je „prizore". V 1824. 1. odpravil se je v Petrograd, kjer se je seznanil skoro s svetili — tedanjega lileraturno-izobrazovanega občestva in literatov. V tem krogu čital je svojo bezsmrtno komedijo, katero pa je predeloval večkrat. Tu se je seznanil tudi z nekaterimi dekabristi*), kar bi ga bilo pogubilo, da mu ni pomogel Jermolov. V 1825. 1. vrnil se je namreč Gribojedov na Kavkaz, in v 1826. 1. v januvariju, dobil je Jermolov ukaz, da zapre Gribojedova kot člena razrušiteljne zveze dekabristov. Ukaz je dospel, ko sta Jermolov in Gribojedov ravno bila v gosteh. Jermolov je mignol Gribojedovu v drugo sobo ter mu rekel: „Idite takoj domov in sežgite vse, kar bi vas moglo kompromitovati". urez jedno uro šel je Jermolov z vojno k njemu, strogo preiskal vse omare in kote, no seveda ničesar ni našel; aretoval ga *) Dekabristi so hoteli popolno preosnovo ruske države, in bunt se je vnel v decembru 1. 1824 Buntarji so si izbrali za predlog to, da je stopil na prestol Nikolaj Pavlovič, a ne njegov brat Konstantin (ki se je bil pa odrekel, čegar dekabristi pa niso znali, ker je odrečenje branil mitropolit Platon). Idem. je, kakor je bilo ukazano od zgorej, in odpravil v Peter-burg. Preiskava ni mogla najti ničesar proti Gribojedovu, in uže v marciju je bil on odpuščen na svobodo in vrnol se je na Kavkaz. (Konec pride). —— B o s e n s k i jezik. Iz Sarajeva, 19. decembra 1894. (Konec.) Še jedne strani tega vprašanja hočem se dotakniti. Od onih, kateri se spodtikajo ob ime jezika, katero rabi bosenska vlada sama, a nikomur ne vsiljuje, ne brine se nikdor za jezik sam, kateri piše bosenska vlada, ne vpraša nikdar, kak je ta jezik, je-li pravilen, lep, blagoglasen, naroden, ali se morebiti vstvarja res nov jezik, in kaj se piše v tem bosenskem jeziku? Vsaj jaz ne vem, da bi bil kdo od teh kritikov napisal kritično razpravo o jeziku v publikacijah bosenske vlade in o vsebini teh publikacij. Ker sem uže pri tem, hočem tudi o jeziku izpre-govoriti nekoliko besedij. Kdor sicer ne ve, da se ta jezik zove bosenski, on iz publikacij samih (gramatiko bos. jezika se ve izTzemam) tega ne povzame, kajti niti naslov knjige ali lista, niti vsebina njihova ne razodene ti, da čitaš kak nov jezik. Ako se kje govori o jeziku v šoli ali o jeziku naroda, govori se „naš jezik, materinski jezik, naš materinski jezik itd." Ti pa, čitajoč, ako se nagibaš na srbsko stran, porečeš: to je srbski jezik, ako te pa srce vleče bolj proti Zagrebu, trdil boš : ta jezik je hrvatski; le tu pa tam naletiš na kako besedo, katere ne najdeš pri Preradoviču, oenoi itd. Kjer se navajajo hrvatski ali srbski citati, ali kjer se kritikujejo srbski ali hrvatski literarni proizvodi, ne ogiblje se pisatelj ni najmanje hrvatskega ali srbskega imena. Kar se dostaje narodnega duha, čistoče, lepote in blagoglasnosti jezika, tvrditi morem, da se omenjene publikacije smejo meriti s katerim koli književnim proizvodom, pisanim v hrvatskem ali srbskem jeziku. Ko je ' vlada prirejala šolske knjige, sestavila je posebno jezikovno komisijo, kateri se je bilo treba pečati jedino s pravilnostjo, razumljivostjo in čistočo jezika. V tej komisiji bili so razven izučenih jezikoslovcev, izobraženi možje iz naroda, kateri so svoj narod, njegov jezik in njegove običaje dobro poznali. Iz razprav in posovetovanj članov te komisije rodila so se nekatera načela, po katerih se vlada ravna tudi pri drugih književnih proizvodih. Komisija je jako vestno poštevala čisto narodno govorico, in kjer je bilo možno, turške besede nadomestila s pristno slovanskimi. Akoprem hvalim čistočo jezika in odobravam naslanjanje na narodno govorico, vendar ne smem za-molčati, da je tu vlada sezala predaleč ter iztrebila marsikatero besedo, katera je globoko vkorenjena v hrvatski ali srbski književnosti, ter na njeno mesto posadila besedo, katera je samo v Bosni navadna. In v tem postopku vidim nekak separatizem, katerega ne morem odobravati, in mislim, da ga ne bodo odobravali tudi drugi razumniki razven tistih, kateri bi radi nebosenski knjigi zaprli ali vsaj otežili pot v Bosno. Hic Rhodus! Ali tudi giede na vsebino literarni produkti bosenski ne zaostajejo za drugimi jednakimi. Poglejte čitanke in druge knjige za osnovne narodne šole, pa mi gotovo priznate, da ne poznate boljih v Avstriji. „Glasnik-ove" pu- blikacije pridobile so si priznanje vseli veščakov, in ponovno je stopila bosenska vlada z nemškim prevodom najvažnejših sestavkov istega lista pred učeni svet. Prelistajte dalje 10 letos izšedšili zvezkov „Školskega vjesnika" in videli bodete, da ta list z obzirom na množino, mnogovrstnost in zanimivost njegovega gradiva nima vrstnika; jaz vsaj mu ga ne poznam. Narodni učitelj najde tu, kar mu treba; ta list mu daje obilno duševne brane, ter ga zanesljivo rodi po potu šolskega in splošnega napredka. A tudi neučitelj ne odloži lista tako brzo, ako ga vdobi v roke. Poskušajte! Dolgo so čakali bosenski učitelji na svoj list, a sedaj imajo glasilo, katero jim morajo zavidati kolege izven Bosne. Po vsem tem smemo pričakovati, da tudi beletri-stiški list „Nada" prijetno iznenadi prijatelje lepoznanstva v vsakem obziru, da bode v čast svojim izdajateljem, in da mnogi čitatelji ne bodo vedeli, ali je ta list pisan v — deželnem bosenskem jeziku. Dovolj! Pojasnilo je uže obširneje, nego sem ga nametal napisati. Le jedno besedo še. „Narodni Listy" prinesli so v omenjeni razpravi odgovor srbskega pesnika Zmaja Jovana Jovanoviča na vabilo udeležbe pri „Nadi", da ne bode svojih prispevkov pošiljal listu, katerega jezik bode „deželni". Ne vem, je li ta odgovor avtentiški ali ne. Ali bi ne bilo — ako je avtentiški — bolje, da je čislani pesnik odgovoril: „Sodelovati hočem le pod uslovjem, da se moji srbski prispevki tiskajo brez vsake premembe".*) Verni natis srbske pesmi menda ne bi premenil srbskega jezika v „bosenski". Radoslav. --- DOPISI. V Pazinu, dne 16. jan. Izbor novog načelnika i ohdinskog odbora. Za načelnika jednoglasno bi izabran dr. Dinko Trinajstič, od-vjetnik u Pazinu. Prije nego je počeo izbor na 10 sati prije podne, kmetovi, gospoda, gospodjice i fakinaža po-puniše galeriju, a mnogi su stojali u dvorani zastupstva. Oružnici i gradska straža držali su red med narodom grada i množtvom seljaka, koji je na stotine hrlio pun radosti i veselja. Prem se je bilo bojati nereda, ipak nije se dogodilo ništa, izvan kad se dovrši izbor, na trgu pred občinom, gospodjice povladjivane od gospode, pokazaše svoju barbarski! kulturu sa smradnimi izrazi na svečen-stvo. Politični komisar naredi oružnikom u ime zakona, da narod odstrani i da ide svaki u svoj dom, tako seljaci uljudno se ponašajuč čekaše svoje mjestne zastupnike izvan grada. Dučani, krčme i ljekarne bi zatvorene, al ove poslie po političnoj naredbi bi otvorene. Pazin bio je u žalosti, po zidovih bili su plakati „in lutto cittadini", svaki je nosio na rukavu crnu pasicu. U večer bilo je neugodno vrieme radi silnog vjetra i magle, okolica na briegovih nije mogla da učini svoje veselje po želji. Vidili se kresovi na Trvižu, Velanovu briegu, Gologorici i Lin-daru. (julo se je pucanje u Lindaru i Gračišču. *) To ni dovolj; ako sluti in čuti človek kako neprijateljsko tendencijo, ne bode hotel podpirati iste tendencije, tudi če se njemu samemu ne zgodi nikaka krivica. Mi smo hvaležni našemu poročevalcu, da nam je pojasnil stvar, kakoršna je na zunaj. Vprašanje o „bosenskem jeziku" in v obče o vsem v'adnem „bos-njaštvu" pa se more pravilno rešiti le z odgovorom na vprašanje, ali ima vlada in sistem kake Slovanom neugodne namere ali ne. Razna dejstva,'' kakor tuje naselbine, nemški notranji jezik itd, govore proti sistemu, in tu je punctum saliens. Op. ur. — U Gračišču isti večer došlo je do krvarenja; zlikovci navališe na župni stan, gdje se je nalazio i dr. Volarič, kanonik i zastupnik, koji je od nedjelje medju nama, a četvrtak je otišao na Pul. Tri zlikovci bi jur odpremljeni u Pazin. Župni stan je oštečen na prozirih i vratih, posječena su vani nekoja stabla. Ovoliko za sada. Z Dunaja, 14, jan. Gospod urednik! Obečal sem Vam pisati z Dunaja, in obljuba dela dolg. Dolgovi so pa jako neprijetna stvar, ne le za države, temveč tudi za posamičnika. Odkrižati se jih je treba kar najpreje. Zato — evo pisemce, dasi res ne vem, ustrežem li Vam ž njim. Slovenski narod prav dobro pozna Dunajsko mesto. „Kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj" ; istinitost tega pregovora potrdim lehko isto tako, kakor ono, „Bog Slovenca ne zapusti, če ni lačen, je pa žejen". A to še ni najhujše, saj je življenje tu jako prijetno in kratkočasno. Prišel je zopet predpust, ki pa pri nas traja do velike noči, in vsak večer je obilica plesov, sijajnih, velikih, malih— kar na izbero. Tudi akademiška društva slovanska prirede jih, kakor običajno, vsa — jedina „Slovenija" pa letos ne. Slavnost 251etnice in Spomenica, od katere ležč še stotine') neprodanih izvodov, provzročili ste kačo v društveni blagajni, in gmotni vspeh je prene-gotov, zlasti pri apatiji domovine, da bi se strmoglavili v jednako podjetje. Škoda, kajti društvenemu ugledu to gotovo ni v korist. Upamo pa, da bo drugo leto bolje. Saj je treba, da spričuje, vsaj vsa slovanska akademiška mladež, da Dunaj ni tako pragermansko mesto, kakor to uvek trdijo liberalni iz nacijonalni nemški časopisi. Res, pojdi po ulicah in poslušaj govorico, slišal bodeš skoro več slovanščine nego nemščine. Zlasti Cehov prebiva na Dunaju ogromno število. Delavci, rokodelci, služkinje so večinoma uelii, a tudi v odličnih službah je mnogo rojenih Slovanov. Sicer imajo mnoga slovanska društva in zbirališča, — najbolje družine v „Slovanski besedi", v katero bi sovetovali vsakemu slov. dijaku pri-pristopiti, — a v obče Dunajski Čehi, žal, nimajo one narodne zavesti in probude, ki diči njih sobrate v domovini ; oce je še Čeh, sin le pol Ceh, pol Nemec, vnuk pa je uže cel „Urvviener". Seveda je temu največ krivo nedo-stajanje šol. Koliko boja stalo je, da mnogi tisoči Čehov smejo imeti jedno samo privatno šolo Komenskega;— a pri nas so za nemškutarske otroke javne ljudske šole na troške slovenskih občin povsod potrebne. Sveta ravno-pravnost to zahteva! Baš včeraj sem zopet čital veliko filipiko radi tega, ker se je na Dunajskem obrtnem muzeju otvoril tečaj s češkim poučnim jezikom. Ves nemški značaj Dunajskega mesta je v novič v nevarnosti. Ti ubogi nemški značaj! Omenil sem uže veliko število Slovanov, a vestni opazovalec videl bo tudi nerazmerno obilico Xidov. Bogataši in reveži, elegantni gigerli in umazani kaftanci spoznajo se kmalu po svojem orijentalskem obrazu in stasu. Kako prav je imel ta, ki je trdil: „Vsak drugi človek na Dunaju je Čeh, vsak tretji Žid", in kako resnično je, da, ako so v Ljubljani potrebne slovensko-nem-ške ulične table, bi morale biti na Dunaju nemško-češko-hebrejske. Vsled preobilice ¿idov pa in njih zloglasnih lastnostij, pridobiva protisemitizem vedno več tal, in libe- ') Ali se tak6 zanimajo slovenski naobraženci za zgodovino dijaške „Slovenije" in v obče historije slovenskih dijakov iz prošlih vekov, kakor jo podaje v očrkih ta „Spomenica" ? Op. ur. ralnemu gospodstvu, ki se slepo klanja židovskemu vplivu, morda kmalo odklenka za vselej. A slovenska kolonija Dunajska? Ta sicer ni mnogoštevilna, a strogo ločena. Patrijarhi zbirajo se v slovenskem klubu. Ker pa nisem bil tako srečen, da bi dobil vabilo, in ker nepovabljencem ni dovoljen vstop, ne morem Vam poročati niti o berilu slavne naše pisateljice Pavline, niti o neizogibnih prisrčnih napitnicah in velepomembnih govorih. Pač pa so hudobni ljudje, ki nam ne privoščijo te zabave. — Dijaki zopet združujejo se v društvih, a tudi tu ni pravega centra. — Pozabiti pa iie smemo še vrlih Ribničanov, ki po dnevu prezebajo po vogalih ulic, prodajaje pečene kostanje, zvečer pa krošnjarijo po gostilnah s sladčicami in pomarančami ter vabijo k igri, prepovedane od slavne policije. Ti reveži naj plačujejo davek, borzijanci pa ne! No, dúo si faciunt idem, non est idem. Ta izrek spominja me, kar sem čital v listih, kjer se priporoča učenje ruščine Nemcem v njih cesarstvu zaradi lepote in bogatstva tega jezika in slovstva, — a pri nas šteje .se to Slovanom v glavni greh in izdajstvo. Kakor vidite, čitamo pridno razne časopise. Danes n. pr. došel mi je naključno v roke neki „Grazer Wochenblatt", in tam se pripoveduje, da Graški realci nočejo ničesar vedeti o učenju slovenščine; list jih radi tega zelo hvali. — Čemu bi se učili književne slovenščinel pravi, saj je niti Slovenci ne razumejo, pač pa naj se ucé občevalne slovenščine, da bodo v službah mogli izpodriniti nemščine vešče Slovence. — Toliko smo vendar na boljšem, da vsaj ne tajé več potrebe slovenskega jezika, a ločenje „umetnega" književnega jezika in pa občevalne govorice, je svoječasno povdarjal tudi prevzvišeni Ljubljanski škof. živela torej „kranjska špraha" 1 —Dasi pozno, opozoriti hočem na neko zlobnost židovskega časopisja. Ko je predlanskim dvorni glediški igralec Lewinsky v Ljubljani sramotil Slovence, a se vsejedno lani vnovič predržnil priti predavat, sta oba slov. dnevnika svarila Slovence pred obiskom. A kaj poroča N. W. Tgbl. in za njim drugi listi ? Slovenci zahtevali so od njega, da predava v slov. jeziku, ker pa je rekel, da tega ne razume, razvpili so to kot razžaljenje slov. naroda in prepovedali udeležbo." Stvar je grozovito neumna in zlobna, a dober je vsak pomoček — če je le proti nam. In take židovske liste pri nas prebirajo in naročajo, „Slov. Svet" pa preganjajo ter celó iz Ljublj. čitalnice izobčujejo! — Nepomuh. OGLED PO SLOVANSKEM SVETU. a) slovenske dežele. Prijatelje našega lista prosimo, da priporočajo „Slov. Svet" povsod v domovini in rojakom, ki žive daleč od nje, m to toliko bolj, ko domači listi skoro brezizjemno nimajo ne volje, ne poguma dovolj, da bi omenjali, kaj-li še priporočali „Slovanski Svet". Priznanje polit, društvu „Edinost". Predsedništvo političnega društva „Edinost" je prejelo naslednje pismo : „¡Slavni odbore! „Hrvatsko-slovenski klub" na pokrajinskom saboru u Poreču zaključio je na svojem sastanku dne 17. t. mj. u Puli jednoglasno, da podpuno odobrava po-stupanje odaslanika i članova političkoga družtva „Edinost" na sastanku „zaupnih mož" dne '29. novembra 1894. u Ljubljani. U Puli, dne 17. jenara 1894. Predsjedništvo hrvatsko-slovenskoga kluba na pokrajinskom saboru u Poreču. Predsjednik : Vjekoslav Spinčic.." Hrvatsko-slovenski poslanci narodu. Slovanski zastopniki deželnega zbora istrskega se obračajo s posebnim proglasom k narodu; v njem kažejo na prošlost, na razliko položenja še v prošlem stoletju in v sedanjosti. To položenje se je sedaj do skrajnosti poslabšalo, ko italijanska stranka v Istri zanemarja slovansko naseljenje v vsakem pogledu. Sedaj je prišlo celo do tega, da je ista italijanska stranka kot večina dež. zastopa 14. t. m. „poprimila jednoglasnu odluku, da se u saboru našim jezikom nesmije razpravljati, niti sto pitati, niti predlagati. C. kr. vlada našla se je napokon prisiljena, da zatvori sabor, koj takovim načinom krši slobodu naroda, i koj bez nas zastupa samo manji (bel stanovničtva Istre. Mi talijanskomu dielu puka u Istri neotimamo ništa. Mi hočemo jednaka prava jezika jednoga i drugoga, koj se po Istri govori. Mi hočemo da i državne i zemaljske vlasti tu ravnopravnost pokažu činom. Mi hočemo napredka u gospodarstvenih pitanjih, .da nam narod laglje prožive. Mi duboko žalimo, da zemaljski kapetan ovo zadnje doba gubi vrieme u proteste proti odredbam državnih vlasti, koje se i nas tiču, a proti kojim je on, namjesto da se bavi težkimi pitanji našega gospodarstvenoga preporoda i i duševnoga napredka. Dok jedna politička stranka naše pokrajine, koja je do sada imala u rukuh sukno i škare, i mogla mnogo dobra učiniti, svojim ponašanjem škodi interesom zemlje, gine nam narod u pojedinih selih od ljute nevolje. Nemoguče nam bijaše ljetos, kako smo rekli, u saboru razpravljati. Javljamo Ti se za to ovim načinom i ovim prosvjedom od naše strane, da znadeš u priliki, gdje imaš tražiti svoje prijatelje a gdje neprijatelje. Naša je tvrda vjera, da če i za Istru nastati bolji dani, ali to samo neslomivom Tvojom voljom, i ako nitko Vas Vašega bistroga razuma nebudete više dali zasliepljivati pustimi, nikad neizpunjenimi obečanji. Braneči svoj narodni obsta-nak na obalah jadranskoga mora, uvjereni smo, da to činimo i ha korist slavno vladajuče kuče Habsburga, pod čijom krunom želimo živjeti u što tiesnijoj sveži sa našom jednokrvnom bračom Hrvati i Slovinci. Tko ima prilivu, protumači ovu našu iz.javu našim zemljakom drugoga jezika. Pravednost za njih uz pravednost za nas, nači če u nas uvjek tople zagovornike. To smo mi i dosad činom dokazali. Naše je sveto načelo: ljubiti i braniti svoje, a poštovati tudje. Dano iz naše skupštine". Trst. „Lega Nazionale". Tržaška poddružnica tega društva je imela 20. t. m. svoj redni občni zbor. Tajni-kovo poročilo hvali društveno delovanje v tem pogledu posebno, da so se osnovali prepotrebni otroški vrti na Vrdeli, pri sv. Jakobu in v Rojanu. To pa „Legi" ni nič kaj po sreči, kajti tajnikovo poročilo toži, da so „spletke" nasprotnikov zaslepile razne roditelje, ki pošiljajo nad 500 otrok v šole, kjer se učijo jezika, ki ga niti ne razumejo, in ki ni njih jezik! Istra. Piranski občinski zastop je sklenil po vzgledu Tržaških svojih somišljenikov zatožiti Tržaškega biskupa pri papežu, češ, da deluje zoper narodne interese italijanskega prebivalstva Tržaško-koperske škofije. Okrajno glavarstvo v Kopru je razveljavilo ta sklep. Goriško. V Goriškem deželnem zboru je poslanec g. Grča interpeloval vlado zaradi nemških zapisnikov pri porotnih volitvah za dopolnilno volitev jednega deželno-zborskega poslanca meseca avgusta prošlega leta. Vladni komisarji so volilnim komisijam takrat prinesli zapisnike jedino v nemškem jeziku. Temu se je uprla volilna ko- misija v Čepovanu in je tudi dosegla, da se je napravil slovensk volilvi zapisnik; vse druge volilne komisije so se pa molče udale moralnemu pritisku vladnih funkcijonarjev. Koroško. V koroškem deželnem zboru se je predložil v seji z dne 19. t. m. nasovet jubilejskega odseka gledč praznovanja petdesetletnice cesarjevega vladanja. Odsek predlaga, naj se ustanovi iz prostovoljnih doneskov in deželnih prispevkov „Cesarja Frana Josipa hiralni zaklad". Dežela naj bi darovala za ta zaklad znesek 50.000 gld., ki naj bi se izplačal v štirih letnih obrokih po 12.500 gld. Deželnemu zboru je predložil deželni odbor načrt novega deželnozborskega volilnega reda, da se uvedejo neposredne volitve v kmetskih občinah, in pa, da se razširi volilno pravo na vse tiste, ki so posestniki hiš. Volilo pa naj bi se vsled tega predloga samo v krajih, kjer so okrajna sodišča. Ravno to pa jemlje načrtu, ki je sam na sebi dober, za naše stvari vso veljavo. Iz oddaljenih krajev bi prišel malokdo volit, v mestih pa in iz njih obližja, kjer je slovenskemu življu vse sovražno, bi lahko prišlo vse na volišče. Dne 22. je bila huda debata glčde slovenskih šol. Posl. Einspieler je dokazoval, da je sedanja uredba osnovnih šol na Koroškem v protislovju z osnovnimi zakoni. V Spodnjem Dravogradu mora učitelj poučevati s pomočjo tolmača. Govornik je pobijal plitve izgovore in pretveze nemških poslancev. Škof Kahn poleg slov. poslanca Mu-rija je govoril jedin za materinščino na osnovnih šolah. Štajersko. V štajerskem deželnem zboru bodo letos velike debate radi Celjskega vprašanja in pa podpore društvu „Siidmark". Namen tega društva je jasen: s pomočjo pruske marke hoče to društvo izpodkopati tla slovenskemu kmetu in naseliti po njegovih zemljah nemške koloniste. Društvo se je tudi v prošlem letu obrnilo na štaj. dež. zbor za podporo, katera se mu je pa odbila, dasi bi bili kaj radi videli nemški poslanci, da se mu dovoli podpora; a v deželno blagajno ne tečejo samo nemški groši, ampak tudi slovenski davki. Kar je slovenskih poslancev, je umevno samo po sebi, da bodo pro-testovali proti temu celo z izstopom iz deželnega zbora. Dmitrij Slavjanskij Agrenjev je priredil dne 12. in 13. t. m. v Ljubljani dva koncerta, jeden v deželnem gledišču, drugi pa v filharmoniški „Tonhalle". Dasi se po mestu ni agitovalo posebno, je vendar slavno ime mojstrovo napolnilo oba večera dvorani do cela. Seveda je bila tudi nemška „Tonhalle" polna, ker je bilo med prisotnimi dobre štiri petine Slovencev. Letošnji nastop je zopet pokazal, da je Slavjanskij jedin v svojem početju. Dasi smo pogrešali milih glasov pevk, katere so ga spremljale na prvem potovanju, vendar je slavna ruska narodna pesem navdušila vse prisotne. Burno odobravanje je obakrat zahvalilo Slavjanskega, ki je prvi večer dodal „Liepo našo domovino* in „Ne udajmo se", drugi večer pa zaoril v nemški „Tonhalle" naš „Naprej" in „Hej rojaki". Akad. fer. družtvo „Sava" je poklonilo „slovanskemu „rhapsodu" venec s trakovi. — t2 — „Glasbena Matica" v Ljubljani priredi tekom 1.1895. in 1896. efektno srečkanje z 20.000 1-koronskimi srečkami na 300 dobitkov, da s prebitkom popravi in priredi društveno hišo v „glasbeni dom". „Glasbena Matica", ki izdaja in zalaga slovenske skladbe, in ki s svojim izvrstnim pevskim zborom prireja narodu v slavo znano umetniško dovršene koncerte, vzdržuje zajedno veliko glasbeno šolo, katero pohaja letos 286 gojencev. Doslej se je pa ta morala potikati vedno po tujih, nepriličnih hišah. Zato je društvo pred poldrugim letom kupilo hišo, v kateri nastani svojo šolo. Ker ne zadoščajo ne mali letni dohodki, ne podpore, katere vedno dobiva od državnih in avtonomnih oblastev, hoče „Gl. M." na ta način, potom sreč-kanja, pridobiti primernih sredstev. Dobitki se uže zbirajo, in srečke izidejo tekom meseca februvarja. Dal Bog važnemu podjetju dokaj sreče! — t2 — „Slavec", pevsko društvo v Ljubljani, kakor so poročali na občem zboru, jako lepo napreduje. Njegovi členi pojejo tudi v gledišču. Ob lanski lOletnici je društvo priobčilo poseben spis o svojem razvoju. Tedaj si je omislilo tudi trobojnico, in „Ljubljanske domorodkinje" so ob lOletnici poklonile društveni zastavi krasen trak. Predsednik društvu je g. Ivan Dražil. Ie „Poročila" podpiralne zaloge slovenskih vse-učiliščnikov v Gradcu za akademično leto 1893/94. se kaže, da je društvo z akademiškim letom 1893/94 završilo dvaindvajseto leto svojega delovanja. Napredovalo je posebno v zadnjih šestih letih, kar se dostaje gmotnega stanja, zato mu je bilo tudi možno deliti podpore v večih zneskih, nego v prejšnjih letih. Sedaj ob zaključku aka-demiškega leta se obrača s prošnjo posebno do onih rodoljubov, ki so za časa svojih študij uživali podpore društva, da ga naj ne pozabijo sedaj in mu naj pomo-rejo do boljšega gmotnega stanja po svojih močeh, da bode moglo še izdatniše podpirati potrebne dijake. V prošlem letu se je razdelilo med slovenske vseučiliščnike 1039 gld. Listih dohodkov z obrestimi vred je bilo 1246 gld. 54 nvč., a od prejšnjega leta je preostalo gotovine razpoložnine 601 gld. 4 nvč., torej skupej 1847 gld. 58 nvč. Troški so znašali 1178 gld. 40 nvč., torej je ostalo razpoložnine 669 gld. 18 kr., ki je shranjena v hranilnici na račun bodočega akademiškega leta. V hranilnici je tudi vsota 1200 gld., ki je bila po odborovih sklepih v smislu društvenih pravil leta 1889/90, 1890/91, 1891/92, 1892/93 in 1893/94 dodana glavnici. Veče zneske so darovali društvu za prošlo akademiško leto: deželni zbor kranjski 200 gld., dež. zbor štajerski 150 gld., družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani 50 gld., posojilnica v Celju 50 gld., pokojni Bernard v Ljubljani je volil društvu 100 gld., itd. Predsednik in blagajnik društva je dr. Gr. Krek, vseučiliščni profesor in akademik. b) ostali slovanski svet. v v Cesko. Grof Iv. Harrach dela na to, da bi se na Češkem osnovala nova stranka in sicer „zmerna češka stranka". On misli, da bi le ta stranka mogla pripomoči češkemu narodu k dosegi njegovih želja. Misel njegova pa je našla malo odziva v narodu. Osobito so se uprli „Narodni Listy". V češkem deželnem zboru je stavil poslanec Rus predlog za zgradbo železnice čez Karavanke do Trsta, poslanec ¡Svarc pa, kako naj bi se pomoglo revežem in pa odpravi šolnina. — Poslanec Bareuther utemeljeval je predlog nemških poslancev, naj bi se namreč uvedle v kmetskih občinah direktne volitve. Precizno je govoril tudi o željah in zahtevah nemškega elementa na češkem ter zahteval v imenu pravičnosti, da se dežela razdeli tako, da bodo Nemci povsem ločeni od Uehov, kar bi bilo po njegovem mnenju v interesu prebivalstva in uprave same. Ustanoviti naj se dve narodni kuriji, katerih vsaka naj ima svoj deželni odbor. Pri skupnih stvareh naj bi se posovetovali obe kuriji skupno. Tudi namestništvo naj bi se razdelilo v tem smislu. — Dr. Rieger predlagal je naslednje: 1. Volilno pravo za deželni zbor naj se razširi na tiste sloje, kateri ga doslej še nimajo; 2. vsi važni stanovi prebivalstva naj imajo svoje zastopstvo; volilni okraji naj se razdelijo pravično; 4. kmetske občine naj volijo neposredno; 5. vlada naj stori potrebne korake, da se deželnim zborom vrne pravica, voliti državne poslance. — Dr. Šole pa je sprožil vprašanje gledč uredbe uradovanja avtonomnih oblastev v jezikovnem pogledu, da naj se namreč v tem področju vrši jednakopravnost. — Dr. Vašaty je stavil predlog: „C. kr. vlado se pozivlje, da ukrene potrebno, da se zasnuje za dežele češke korone najviše sodišče s sedežem v Pragi". V češkem dež. zboru je 24. t. m. namestnik izrazil se o potrebi pomnoženja sodiških okrožij na Češkem, in v vstočnem delu kraljevstva je odločeno mesto Trutnovo za tako okrožje, in v ta namen predloži vlada svoječasno posebno predlogo. Punktacije še niso zamrle! Predlog o ruskem jeziku. V 12. seji dež. zbora češkega je dr. Vašaty s tovariši stavil o uvedenju ruščine kot neobveznega predmeta v srednjih šolah naslednji predlog: „Visoki dež. zbor naj sklene: „C. kr. vlada se poživlja, da bi kar možno brzo ucinila potrebne korake v češkem kraljestvu na gimnazijah, realkah in trgovinskih akademijah s češkim poučnim jezikom — in deželnemu odboru se istodobno nalaga — da bi omogočil učencem imenovanih in tudi drugih zavodov, da si prisvoje znanje ruščine in ruske literature". Ta predlog naj se izroči šolski komisiji, da se posovetuje o njem ter po 14 dneh sporoči deželnemu zboru. Morava. V moravskem deželnem zboru je predlagala češka stranka, da se osnuje na Moravskem češko vseučilišče, in da se uvedejo na Visoki tehniški šoli v Brnu tudi češka predavanja. Glede volilne preosnove se je predlagalo, da naj se okraji razdelijo po narodnostih, in da se volilno pravo za deželni in državni zbor razširi na vse, ki volijo v občinske zastope. Cehi in Poljaki v Sileziji so se zadnji čas v novinah nekoliko sprli. Poljake je napredovanje Cehov jezilo, zato so jim očitali, da zatirajo svoje brate Poljake. Na to očitanje pa odgovarja „Gazeta Narodovva", da Čehi se poslužujejo bolj svoje materinščine, nego Poljaki. Ako se oni pozdravljajo z „ma ueta" ali „služebnik", tedaj je to pač bolje, nego „guten Tag" poljskih omikancev. Poljaki se jeze, da Čehi ustanavljajo šole v mešanih občinah, in da jih hote tako „počehiti", Zakaj pa Poljaki ne skrbe tako za svojo narodnost, zakaj oni ne ustanavljajo šol niti tam, kjer so v večini? To, kar se očita Čehom, je prav za prav očitanje poljske malomarnosti. Kjer ustanavljajo Čehi na svoje stroške take šole, bi jim morali biti Poljaki še hvaležni, ker, ko bi ne bilo Čehov, bi ne bilo nobedne šole, ali bi pa bila nemška. In vendar mora vsakdo priznati, da je boljša češka šola, nego nemška ali nobedna. Cehi na Dunaju in v okoliei vedno bolj kažejo svoje narodno lice in stopajo v javnost. Radi tega jadi-kujejo razna nemška glasila in hujskajo proti češki naselbini. Tako piše n. pr. „Deutsche Zeitung" ob^ ustanovitvi nekega češkega društva v Langenzersdorfu: Češke pesmi in govori so razveseljevali panslavistično (!) družbo, a h koncu je pridejal izvoljeni predsednik še nekoliko besed, zabeljenih z ljubeznjivostimi proti „Niemtzi". In to se godi na nemškem Dolenjem Avstrijskem, pol ure vožnje od nemškega glavnega mesta Dunaj! — Češki in poljski deželni poslanei sileški so imali dne 9. t, m. v Opavi posovetovanje glede svojega na- daljnjega delovanja. Sklenilo se je, da postopajo poslanci obojih narodnostij tudi v bodoče solidarno, ter seje izrekla želja, da bi kmalu prenehala lokalna navskrižja, ter da bi ista ne imela nikakoršnega vpliva na skupno in medsebojno narodno delo. Dalmacija. V dalmatinskem deželnem zboru je predlagal poslanec Biankini resolucijo, kjer se zahteva, da se nadomesti vojaški namestnik s civilnim. Govoril je tako ostro, da mu je predsednik dr. Bulat vzel besedo. Ko je Biankini vprašal deželni zbor, ali naj dalje govori, in je zbornica pritrdila glavarjevemu namestniku, nastal je tak šum in ropot, da se je moralo pretrgati zborovanje za nekaj časa. Fra Grga Martič je slavil dne 14. t. m. v starodavnem samostanu v Kreševu petdesetletnico svojega svečeniškega delovanja. Martič zavzema odlično mesto v hrvatski književnosti, posebno kar se dostaje narodne pesmi, mogel bi se mu primerjati jedino Mažuraničev „oengič aga". Uže za mladih let je zbiral narodne pesmi, ter jih je zbral čez 200, ki so izšle deloma uže leta 1858. Prevajal je mnogo tudi iz francoščine in Vergilijevo „Eneido". Spisal je epos „Boj na Kosovu god. 1389." Glavno njegovo delo pa so „Osvetnici", kjer opeva vse znamenitejše dogodke v Bosni in Hercegovini od 1. 1857. do 1. 1879. v Finančno miuisterstvo je objavilo časnike, ki so v Austriji sodnijsko prepovedani, in pa te, katerim je odvzet poštni debit. Sodnijsko prepovedanih je 7 novin, med temi 4 italijanske : „Corriere italiano", „LaFrusta", „Lo spirito Foletto" in „La voce del Popolo". Poštni debit je odvzet 264 novinam, in sicer 23 v Pešti, 40 r Belemgradu, 59 amerikanskim, 12 francoskim, nekaterim švicarskim, nemškim, romunskim in ruskim ter 51 italijanskim. Ogersko. Ogerski ministerski predsednik Banffy je zagotovil v konferenciji liberalne stranke, da novo mini-sterstvo ne bode imelo v pogledu na svoje delovanje nikakoršnega novega programa, temveč da hoče vestno nadaljevati to, kar je vstvarilo prejšnje ministerstvo. Glavna točka mu bode razvoj ogerske narodne države, vendar hoče po možnosti ustrezati tudi opravičenim zahtevam državljanov nemadjarske narodnosti. Slovani vedo, kaj' pomenja to! Predsednikom madjarske poslanske zbornice je izvoljen bivši pravosodni minister Szilagyi in sicer z 201 glasom proti 143, katere pa je dobil kandidat nezavisne stranke Justh. Liberalna stranka, dasi dobro ve, da Szi-lagyi ni priljubljen na najvišem mestu, vendar je prezrla to okolnost. Opozicija proti ogerskemu ministerstvu postaja vedno glasnejša. Razven Slovakov in Romunov zahtevajo tudi sedmograjski Nemci od svojih poslancev, da naj stopijo v opozicijo. Isto zahtevajo tudi Srbi. Tako piše Novosad-ska „Zastava", da naj tudi srbski poslanci, kojih je deset, izstopijo iz vladne stranke, ker baron Banffy je znan kot zatiralec narodnostij. Kdor simpatizuje z Romuni in Saksonci, kar morajo tudi Srbi, ne sme biti v istem taboru, v katerem je mož, ki hoče rešiti narodnostno vprašanje s pomočjo žandarmov. Bosna. Božična izložba bosenskih umetnikov na Dunaju, ki je trajala od 10. novembra prošlega leta do zaključka leta, imela je povsem povoljen vspeh, kajti za izložene predmete seje sprejelo 11.000 gld., malone dvakrat toliko, kakor v prejšnjem letu. — Dr. R. Munro, glasoviti angleški učenjak, ki je sodeloval v prošlem letu pri arheologiškem sestanku v Sarajevu, kot zastopnik angleške znanosti, bode imel to zimo v Edinburgu javna, predavanja o Bosni in Hercegovini. Jesu li Hrvati uzeli jezik od Srba? „Obzor" št. 7. t. 1. odgovarja pod tem naslovom v članku na različne pojave v srbskih novinah in na trditve v zborniških govorih, da so si Hrvati prisvojili srbski jezik. Priznava, da so pisatelji takih člankov napisali to smelo trditev, ne da bi navedli kake razloge, a čudi se protislovju, v katero so zabredli s tem, da zajedno trdijo, da so Srbi in Hrvati dve plemeni jednega in istega naroda, in zopet, da so si vzeli Hrvati od Srbov jezik. Navaja izjave različnih strokovnjakov v tem pogledu, kakor Vuka Karadžiča, Daničiča i Jagiča, katerih sodba je vendar veljavna. Neumestno bi bilo tudi trditi, pravi dalje „Obzor11, da so Hrvati kako srbsko narečje vzeli v svoj književni jezik. Da so Srbi in Hrvati jednega in istega naroda sinovi, to priznavajo i Srbi, jeden in isti narod in pa njegov jezik se pa vendar ne dasta deliti, sicer bi bilo pa tudi absurdno, ko bi kdo hotel natanko označiti meje kakega dijalekta, da namreč isti sega samo do tu, in ne dalje. Apodiktiška trditev, da so Hrvati samo čakavci, ikavci in kajkavci, Srbi pa štokavci, tudi ni na mestu. Zgodovina svedoči, da so Hrvati in Srbi jeden narod, a dve plemeni, z jed-nim samim jezikom, a z mnogimi narečji, katerim je nemožno točno določiti genezo in meje, katera narečja pa vendar niso tako bistveno različna, kot raznolična narečja nemškega jezika. Ponajvečkrat se sliši, da so Hrvati čakavci, a Srbi štokavci, a i to trdijo oni modrijani, ki ne vedo, da se dokazuje dandanes, da se je štokavščina razvila od čakavščine, in da je n. pr. naglašanje v najčisteji štokavščini čakavsko. Besede dr. Ljudevita Gaja so se tu slabo tolmačile. Gaj ni govoril o srbskem, temveč o ilirskem jeziku ; on ni trdil, da so Hrvati vzeli jezik od Srbov, on je le rekel, da so Srbi ohranili ilirski jezik v najčisteji obliki; izraz „ohranili" pa le znači, (la je Gaj mislil, da se je skupni jezik Hrvatov in Srbov ohranil najčisteji pri vstočnem delu jednega in istega naroda. v Črna Gora L 1894. „Glas Črnogorca" prinaša v 1. št. 1.1. članek, v katerem poroča o vsestranskem napredku Črne Gore v prošlem letu. V prvi vrsti omenja komunikacijske nedostatke, ki so se pojavili takoj, ko se je Črna Gora začela razvijati v kulturnem pogledu. V prošlem letu se je temu mnogo odpomoglo, kajti zgradil se je tako zvani „Carev most", ki veže promet med najvažnišima dvema trgovskima središčema Črne Gore, med Nikšičem in Podgorico. Otvorila se je tudi parobrodna zveza med Barom in Brindisom. Brzojavne in poštne komunikacijsko zveze so se ponekod poboljšale, ponekod pa na novo osnovale. Na pravosodnem polju je deloval neumorno dr. Bogišič, in list ne dvomi, da bi njegov trud ne rodil obilo dobrega in blagonosnega sada. Kar se dostaje narodne naobrazbe, se je tudi tu mnogo storilo; posebno lep napredek, glede šolstva, pa se je storil s tem, da se je osnovala v Cetinju učiteljsko-bogoslovska šola, kateri bode nalog, vzgajati dobre in iskrene, svečenike, učitelje in pa uradnike. V prošlem letu se je uvedlo v Barski arciepiskupiji na jako svečan način tudi staroslovensko bogosluženje, kar je gotovo velikega pomena. Svojo pozornost je obrnil pobrižni knez Nikola v prošlem letu tudi na vojaško izobrazbo, ki se doslej ni še poštevala jedino iz teh vzrokov, da so Črnogorci tako rekoč bili vedno na bojnem polju, kjer so se vežbali praktiški. Sedaj, ko so č»si mirni, treba ji» bilo misliti tudi na to stran; v Podgorici se je otvorila zato vojaška šola. Pri zaključku svojega članka spominja se pa „Glas Črnogorca", ko govori o neprilikah, ki so zadele v prošlem letu Črno Goro, tudi smrti velikodušnega pokrovitelja Črnegore smrti ruskega carja Aleksandra III. Bolgarsko. Bolgarski proračun za leto 1895. je so-stavljen ter kaže 247.0000 frankov prebitka. Novo pre-ustrojeno ministerstvo Stoilovo ni še popolnjeno, in se še doslej ne ve, kako se reši stvar, ker je odklonil Dunajski diplomat Minčovič mesto pravosodja. Letos, dne 18. februvarja (st. st.), se bode praznovala 25-letnico ustanovitve bolgarskega pravoslavnega eksarhata. — Unijati v Enidže-Vardar, Bogdanci in Vr-beni1) so naznanili gosposki, da prestopijo v pravoslavje in pripoznajo bolgarskega pravoslavnega eksarha.— Ruske „Novosti" tožijo, da se vrše protipravoslavne spletke v Bolgariji, kojih središče je na knežjem dvoru. Proti njim naj bi se združile vse pravoslavne stranke in njih voditelji. Prva ruska razstava tiskanega dela. (IlepBaa Bce-pocciacKaa BUCTaBKa neiantaro jvfcia) otvori se meseca februvarja, in sicer v Petrogradu. Delale so se velike priprave za njo po vsej Rusiji, in je ta priredba kulturnega pomena. V rnskein ministerstvu notranjih poslov se snuje posebna komisija, katera bode imela nalog pregledovati štatut glede cenzure zunanjih novin. Knez A. Borisovič Lobanov-Rostovski, ruski veleposlanik na Dunaju, imenovan je naslednikom Šuvalovu, kot veleposlanik v Berolinu. Ta prememba se je izvršila na posebno željo Viljema II. Dr. J. Kučera, češki narodni svobodomiselni poslanec, umrl je dne 17. t. m. v 55. letu življenja. Pokojnik je bil plemenitega značaja, narodnjak, ki je vedno drage volje doprinašal žrtve za svoj narod. Nikdar ni skrival svojega demokratsko - liberalnega značaja; pokazal ga je vedno in povsod na tako nestrasten in prepričevalen način, da so njegovim razpravam sledili tudi najhujši narodni nasprotniki vedno z velikim zanimanjem. M. cervinkov&Riegrova, češka domorodkinja in pisateljica, je umrla dne 19. t. m. Pokojnica je bila hči dr. Fr. Riegra ter soproga V. uervinke, posestnega ravnatelja v Malču. Bila je velika človekoljubkinja in v tem pogledu je delovala neumorno leta in leta z besedo, s svojim izvrstnim peresom in z dejanjem. Bila je tudi pesnica; posebno v zadnji stroki je izdatno obogatila češko književnost. --^........ KNJIŽEVNOST, „Mala vezilja* ili sbirka jednostavnih uzor-veziva za školu i dom se zore knjižica, katero je sestavil na podstavi tekstilne zbirke muzeja za umetnost in umetno obrt J. Vidnjevič, učitelj kr. dež. obrtne šole in pristav za umetnost in obrt v Zagrebu. Vidnjevič je izbral do 80 raznih vzorcev ter jih spojil v lično knjižico, ki je, kar se dostaje umetnega vezenja, kaj pripravna za šolo in dom. Knjižico je založil izdavatelj. Kdor izven Zagreba naroči 40 iztisov, jih dobi 10 brezplačno. V tej knjižici so krasni vzorci za vezenje, ki so plodi slovanskega uma in vkusa. Mi jih iskreno priporočamo Slovan kam v obč®; ') kafcor tudi r Cjehovero in Hlopieci. sosebno učiteljice uaj ne zaraudé, oskrbeti si jih, cla jih bodo širile med Slovani. „ Jugoslavjanski Stenograf i Glasnik11. Celje meseca januvarja 1895. I. br: Glasnik ima naslednjo vsebino: Gozdna kapelica, pesem (s sliko); školstvo v Hrvatskoj, napisal ff; Lepa naša domovino, spisal P. K. (s sliko); kulturno zgodovinske novine; Razno. II. del. Stenograf pa: dr. Izidor Kršnjavi (s sliko); prof. I. Krušič (s sliko)i Stenografske novine; Iz tujih dežel i t. d. III. del — Ste-nografska priloga obsega nekatere komade iz I. in II. dela, pisane stenografično; o početku i razvitku stenografije u Hrvatskoj; Narodni pregovori itd. IV. del. — Posebna priloga. Urednik A. Bezenšek, Plovdiv. Stenografa izide na leto 10 zvezkov ter velja 5 koron; naročnino sprejema urednik. — Toizdanjeje začelo priobčevati spise in poročila v slovenskem, hrvatskem, srbskem in bolgarskem jeziku po predmetih, ki pripadajo tej ali oni narodnosti. St. 1. kaže da bode list prinašal slike in ilustracije; zunanja oblika in tisk se odlikujeta. Cesky Lid. Ročnik IV. Čislo 1. Obsega med drugim: Máje z okoli uhlifsko janovického. Ešner V. — Oz-doba židlic na Morave. Wanklova M. — Selsky statek ve Slezsku Hauer V. — Valašske pisné „o dožatej" ze Vsacka na Morave. Valek J. — O kutnohorskych čaro-déjnicich v XVI. stoleti. öimek. — Chozeni s kralem v Letnicich v okoli Vlastibofe (v Jihočesku). Vanous Fr. itd. Naše Doba. Revue pro védu, umčni a život sociální. Vydavatel dr. J. Laichter, redaktor dr. T. G. Masaryk. Sešitek 4. ima naslednjo vsebino: Pohled na ruské ma-lifstvi. Lid selsky. Nékolik mySléneko literarnim eklekti-cismu. Vytvarné uméní. Rozhledy vnitfny a zahranični. Rozhledy verejní, socijalni itd. Zpráví in Polemika. Nemeckočeskj Slovník, sestavlja dr. Jos. V. Sterzinger, pregleduje prof. dr. V. E. Mourek. Sešitek 21. obsega vsebino od besede „erfüllen". Cena pojedinim sešitkom 40 nvč. Ottova Laeind Knlhovna narodni Serie XVIII. sešitek 1., 2. in 3. prinaša spis „Lopota. Podhorské obrazv. Napsal V. Rais. V Praze 1895. Tiskem a nákladem J. Otty. Cena zvezku 10 nč. F. Beneše Tiebizského spiny sebrané. Dil X. Sešitek 78. prinaša nadaljevanje spisa „Z rftznich dob". Cena sešitku 16 nvč. Kalendar politickych a kulturnich uddlosti v roce 1894, se zove ročna knjižica, ki je izšla v Pragi. Založil jo je E. Beaufort. Obseza vse politiške in kulturne dogodke leta 1894. v kronologiškem razporedu. Cena 80 novčičev. BacHu II. A. Kpbijioea. Ha^auie A. C. Cyßopima, IleTepöyprx 1895. I06ii.ieüuoe salame, z objasnjenjem ale-goriškega smisla nekaterih basnij, z opisom o značenju basnij Krilova v literaturi, občestvu in življenju, krono-logičnim kazalom basnij in biografijo Krilova. To izdanje je trojako : a) EacHn H. A. KpujioBa z 8 hromolitogra-fijami in 80 politipaži, v prekrasnej hromolitografovanej obliki, cena 65 kopejk, format velika 4°; l>) iste basni z 80 politipaži in 8° cena 30 kopejk; c) iste basni in 16° s 40 politipaži, cena 15 kopejk. Vsa tri izdanja dobivajo se tudi lepo vezana. Naši čitatelji so mogli uže oceniti basni Krilova in se seznaniti s pisateljem po živo- topisu iz peresa g. Roščina. Zato bilo bi treba želeti, da si omislijo to ali drugo iz navedenih izdanj, ker cena je tako nizka, da uže niža ne more biti. PtjccKau A36yua. Pjkoboactbo ki. npabu.ibaomj h iioikithohj neHiio cocTaBHJtt fljia vmuimt a caaioyieHia HiiKOJiaH ^uirnTpieBiiTJF,. Ilbobt. 1895. Sedaj je izšel I del ruske slovnice Dimitrijevičeve, kateri smo čakali 1 leto. Po pošti stoji okolo 1 gld. 20 nč., II. del od leta 1890. pa po pošti okolo 2 gld. 75 nč. Zahvala. Podpornemu društvu za slovenske visoko-solce na Dunaju so letos darovali: Društvena ustanovnika prezv. knez in škof Lavantinski dr. Mihael Napotnik v Mariboru 10 gld. in veleč. g. dr. Anton Gregorčič, drž. poslanec, prof. bogoslovja v Gorici 10 gld. Na Dunaju so darovali gg. Leon Bouchal, bankir 5 gld, Rajmund Deu, mag. šef pri južni žel. 5 gld., dr. Vladimir Globočnik pl. Sarodolski, c. kr. tajnik v fin. ministerstvu 6 gld., Peter Hlačar, urad. sev. zap. železnice, 3 gld., Tomaž Jamnik' revident pri južni železnici, 5 gld., Josip Karba, c. kr. poštni uradnik 1 gld., Alojzij Kremžar, magistr. sovetnik in načelnik magistr. okr. ureda v II. mestnem okraju, 10 gld., dr. Peter Laharnar, ces. kr. okr. kom. sedaj v ministerstvu za notranje stvari 3 gld.. dr. Jan Lenoch, dvorni in sodni odvetnik 1 gld. (uže v drugič za V Vavpotičeve pesni); dr. J. M. 50 nvč., dr. Janko Pajk, ces. kr. profesor 5 gld., dr. Klement Seshun, dvorni in sodni odvetnik, 5 gld, Josip Šolar, magistr. uradnik, 2 gld. Slednjič je društvo prejelo darove: Iz Gradca od g, Frančiška Hrašovca. ce». kr. okr. sodn. v pokoju S gld., iz Konjic od g. dra. Fr. Rudolfa, odvetnika 5 gld., iz Kranja od g. Vikt. Globočnika, c. k. notarja 5 gld. V Ljubljani pa so darovali gg. : Makso Pleteršnik, c. kr. profesor 5 gld., dr. Jos. Vošnjak, dež. odbornik itd. 5 gld. Franjo Žužek, inžener 5 gld. — Za toliko blagodušnih darov bodi vsem blagim rodoljubnim darovalcem izrečena najiskrenejša zahvala. — Dalje darove sprejema društveni blagajnik veleč. g. dr. Fr. Sedej, c. in kr. dvorni kapelan in ravnatelj v Avgustineju na Dunaju, i! Augustinerstrasse 7. Opomnja upravmstva. Dimitrijevičevo rusko slovnico' I. in II. del, smo razposlali sedaj tistim, ki «o se bili uže lani nanjo naročili po nas. Dobili smo nekoliko iztisov več; kdor jih želi, naj se oglasi. Prijateljem „Slovanskega Sveta". „Slovanski Svet" prodaja odslej v Trstu po naslednjih to-bakarnah : Piazza Caserma, No. 1; Via Cecilia, No. 2; Campo Belvedere, No. 21; Piazza delle Poste, No. 2; Volti di Chiozza, No. 1; Corsia Stadion, No. 33, Ponte dtila Fabbra, No. 7; Via del Rivo S. Giacomo, Nr. 30; Piazetta Santa Lucia, No. 7; Campo Marzio, No. 2 ; potem : Internationales Zeitungs-Bureaa (pri stari Bor si). — Posamične številke po 8 nvč. V Ljubljani : v knjigarni Ant. Zagorjana, posamične št. pa po 10 nvč. Upravništvo „Slov. Sveta" ima na prodaj: „Slovanski Svet" imamo še vse letnike ; prvi je nepopoln, drugi so pa celi. Letnik od 1894. oddajemo s poštnino vred po 3 gld., vse druge pa s poštnino vred po 2 gld. „Das Partewesen der Slaven in Böhmen". Sto stranij obieza-joča knjižica podaje izboren pouk o historičnem pravu avstro-ogerskih Slovanov in razvija program in taktiko teh Slovanov. S poštnino vred 55 kr. „SLOVANSKI SVET" izhaja vsako soboto na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, uclteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke pri upravništvu po 8 kr. — Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Insarate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna _pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku r Trstu (ulica Molin grande, št. 2). Izdajatelj, laMnik ia odgovorni uradnik: Fran Padgornik. — Titk tiskarn» Delane.