456
Vojeslav Mole: Posoda življenja.
»Hoj, hooj!"
Glas je dospel do nje, kajti culo se je, kako je lahno odmevalo ob gaju. Od tam pa je dospelo zopet mehko in nežno:
.Hoj, hoj!"
Ivo je zatulil iz boli in obupa ... Ladja se je pomikala počasi dalje. Zazibala se je močno, udarila ob vodo . . . nekaj je završelo v zraku . . .
„Marija Barbanska! . . ." Obupen klic je bil to, ki je prosil, čeprav je vedel, da je zaman... klic potapljajočega se, ki se oprime bilke, čeprav ve, da je zaman — grozen klic je bil, zamrl je v noči ... in nekaj je završelo v zraku in nato pljusknilo težko v vodo . . .
Od gaja pa je proseče in vabeče prosilo in vabilo :
„Hoj, mornar, hoj!"
Posoda življenja.
jXc.ed vejami sem videl marmor rok, trpeč obraz pripognjen nad kristalno posodo sveto — vse sanjavo daljno in nedosežno kot neba obok.
In videl sem pogled kot noč globok in čul sem šum kot čez ravan opalno, in v sinji dalji pesem čudožalno na strunah je nevidnih plakal lok.
In trpek bil posode je napoj in marmorne so roke krvavele in pod posodo sveto vse drhtele.
V njo lite solze so demantnobele, v očeh rojene, ki umrl jim soj, in v srcu, ki mu strt je ves pokoj.
Vojeslav Mole.