Ob slo venskem kulturnem prazniku Ob slovenskem kulturnem prazniku vabimo na prosiavo v počastitev 200-ietnice rojstva Urbana Jarnika ki bo v sredo 8. februarja 1984 ob 19. uri v javnem studiu Koroškega radia (SponheimerstraBe 13, vhod s parkirišča). Sodetujejo: # dr. Erik Prunč, siavnostni govornik # bivši akademski pevski zbor Tone Tomšič „Lipa zeieneia je" pod vodstvom prof. Marka Muniha # recitatorska skupina SPZ Z udeiežbo bomo izpričati našo povezanost z narodno ceioto in s siovensko kutturo. Siovenska prosvetna zveza * tč ZA SLOVENSKi KULTURNtPRAZNiK Pevski zbor „Lipa zelenela je v Celovcu Letos mineva 135 let odkar je umrl slovenski pesnik France Prešeren, ki je s svojo poezijo sebi postavil neminljiv spomenik, svoje ljudstvo pa dvignil med kulturne narode sveta. Dan njegove smrti — 8. februar — je slovenski narod imenoval za svoj kulturni praznik. S tem Slovenci v matični Sloveniji, v zamejstvu in povsod, kjer živijo Slovenci, svojemu velikemu sinu izpričujejo svoje spoštovanje. Danes je slovenski kulturni praznik postal že prava ljudska kulturna manifestacija, saj ni večjega zaselka ali centra, kjer ne bi priredili Prešernove proslave ali drugo kulturno prireditev, namenjeno spominu našega velikega pesnika Danes lahko rečemo, da je mesec februar v celoti posvečen na- šemu kulturnemu prazniku, ko pa vse te dni potekajo številne kulturne akcije. Tako je tudi Slovenska prosvetna zveza ena izmed številnih organizacij, ki vsako leto vabijo na prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku in se tako vključuje v vseslovensko praznovanje tega pomembnega dogodka. Na teh proslavah sodelujejo domači pesniki in pisatelji ter druge kulturne skupine. Naši kulturniki pa sodelujejo tudi na Prešernovih proslavah v Sloveniji; tradicija je tudi, da v tem času pridejo na Koroško vrhunski umetniki iz matične domovine, da sodelujejo v tovrstnih proslavah. V soboto je v tem okviru na Breznici, kjer je tamošnje DPD Svoboda Franceta Prešerna vabilo na počastitev slovenskega kulturnega praznika, sodeiovc! Cbirski že.ccki oktet, pesnik Valentin Polanšek pa bral svoje pesmi. Tako bi lahko navajali še razne druge prireditve, pri katerih sodelujejo Slovenci z cbeh strani meje. Prešernova pesem Zdravljica je postala simbol v prizadevanju za sožitje med narodi. Zato tudi ni slučaj, da je ta Prešernova vizija pridobila na svojem pomenu zlasti v času NOB, ko je slovenski narod moral z orožjem braniti svoj obstoj. Tako je tudi povsem razumljivo, da je prav v času te velike borbe Slovenski narodno osvobodilni svet sprejel sklep, 8. februar proglasiti za slovenski kulturni praznik. Torej Slovenci že štirideset let iz leta v leto slavimo Franceta Prešerna in uresničujemo humano misel našega orfeja, ki je že v svojem času pozival k enakopravnosti in spravi med narodi. Toda France Prešeren ni le znan po svoji viziji humanosti, njegove pesmi so tudi najčistejša lirika ljubezni, lirika srca, ki vedno znova očara. Zato je njegova pesem tudi naša pesem, in čim večkrat bomo segali po njegovi poeziji tem bolj se bomo zavedali, da pripadamo kulturno visoko razvitemu narodu; kajti s Prešernom bomo vedno znova spoznavali, da nikakor ne gre zanemarjati kulturne zakladnice slovenskega naroda. 2e sama misel na Prešerna nam to narekuje. O. M. Polley umrl Povsem nepričakovano je pred kratkim umri Otto M. Poiiey. Ta vest je močno pretresia koroško kuiturno javnost, saj je Koroška s smrtjo O. M. Poiieya izgubita eno izmed najimenitnejših kuiturnih osebnosti. Otto M. Po!iey je več iet bii vodja kulturnega oddeika pri koroški dežet-ni viadi. V njegovem času je prišio do prenove deželne gaierije, ustanovitve giasbene šoie in do priprav za ustanovitev ceiovške univerze. Otto M. Po!iey pa je bii tudi ena izmed pomembnih iiterarnih osebnosti Koroške. Posebno se je uveijavii s svojo iiriko, pozneje pa s proznimi deii, med katerimi je knjiga „Sieben Tage Karnten — Erzahiungen eines Lan-des" doživeka več nakiad. Po!iey se je uveijavii tudi kot dober poznavaiec romanskih jezikov. Otto M. Poiiey je umri v 74. ietu starosti, njegova iiterarna zapuščina )a bo v koroški kuiturni zgodovini našia vidno mesto. Slovenska prosvetna zveza je v spored svoje letošnje prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku vključila tudi pevski zbor „Lipa zelenela je". Iz tozadevnega vabila je razvidno, da pri imenovanem zboru gre za bivše pevke in pevce APZ Tene Tomšič, ki ga je dolga leta vodil Marko Munih. Skupaj s svojim nekdanjim zborovodjem so se pevci odločili ustanoviti zbor „Lipa zelenela je" in v le-tem nadaljevati z gojitvijo zborovske kulture. Svojo odločitev za nastanek pevskega zbora „Lipa zelenela je" ustanovitelji med drugim utemeljujejo takole: Najprej je treba vedeti: po pevskem zborovskem sodelovanju in sodoživljanju ostane svojevrsten, tope) in trdovraten občutek tovarištva in pripadnosti. Kolikor podjetnejše je bilo delovanje, kolikor globlje doživljanje je obrodilo, toliko toplejši in trdnejši ostaja občutek pripadnosti. Ker je umetniški vodja po naravi stvari pogonska os zborovskega delovanja in uspeva-nja, ostane, če je bil „pravi", tudi skupni imenovalec opevanega občutka. Občutka samemu je prirojeno, da vabi spet vkup. APZ Tone Tomšič je eden od zborov tiste podjetne vrste. Marko Munih je eden od „pravih" zborovodij v zgodovini APZ. Mi pa smo približno tisti rod povojnih apezejevcev, ki se je „vrte!" okrog Marka in se še vrti. Nič posebnega. Pač, nekaj je vsaj za zdaj posebno; nabralo se nam je toliko tistega občutka, ki vabi vkup, in uspelo nam ga je tako ubrati, da nam je — lipa ozeleneia ... Ze dejstvo, da gre za bivše pevce APZ, in da ga vodi Marko Munih, že samo po sebi obeta, da bomo imeli priložnost doživeti enkraten kulturni užitek. To obeta tudi spored pesmi, s katerimi bo zbor „Li-pa zelenela je" v Celovcu nastopil. V le tem gre za umetne in narodne pesmi kot so Lipa zelenela je, Pojdem v Rute, Polka je ukazana, Venci beli, Teče mi vodica in druge. Čeprav je spored gostujočega zbora harmonična celota, bo nekatere tečke izvajal tudi v sestavu kvarteta in instrumentov, kar bo poslušalcem da!o še dodatnega glasbenega užitka. Tako bemo v sredo slišali tudi bordunske citre, trsten-ke in žveglo ter glas pojoče žage. Ob tej priložnosti pa seveda želimo opozoriti, da bosta na sporedu tudi recital in slavnostni govor. S prvim bo nastopila recitatorska skupina SPZ in dr. Erik Prunč, ki bo nastopil kot slavnostni govornik. Oboje - recital in govor bosta namenjena počastitvi 200-letnice rojstva Urbana Jarnika, celotna prireditev pa slovenskemu kulturnemu prazniku — 8. februarju. OB 200-LETNtCt ROJSTVA URBANA JARNtKA Oživimo spomin nanj! Slovenska prosvetna zveza je v središče svoje prireditve ob siovenskem kuiturnem prazniku postavita Urbana Jarnika, čigar dvestotetnico rojstva ietos praznujemo. Urbana Jarnika, rojenega pri Nadižarju na Potoku pri Štebnu v Ziijski doiini, siovenska kui-turna zgodovina pozna in ceni kot pesnika, jezikostovca, zgodovinarja, narodopisca in deiavca za versko, umsko in gospodarsko izobrazbo koroških Siovencev. Kot duhovnik je siužbvai v Ce-iovcu in župnijah danes povečini že ponemčene ceiovške okoti-ce. Umri je ieta 1844 kot župnik v Možberku. V svojem času je bi! Urban Jarnik na Koroškem in Siovenskem priznan strokovnjak za jezikosiovna, narodopisna in zgodovinska vprašanja. Pismeno in ustno je bii povezan z ugiednimi sodobniki, na primer z Vodnikom, Kopitarjem, Siomškom in Prešernom. Z vsem svojim deiovanjem na Koroškem si je prizadeva), da bi vrnit Siovencem čast in spoštovanje, kot je sam zapisat v nekem pismu. To je tudi giavni motiv za njegovo sodeiovanje pri koroškem časopisu Carinthia, kjer je objavijai pesmi in druge prispevke, med njimi i. 1826 znamenito razpravo o germanizaciji na Koroškem. V njej je s pomočjo krajevnih in iedinskih imen dokazovat, da so nekoč Siovenci živeii na vsem ozemiju Koroške in Štajerske. Razmišijai je o družbenih vzrokih asimiiacije in opozarjat na veiiko kuiturno škodo za Koroško, če bi Siovenci ne ohraniti svojega jezika. Kot jezikosiovec je mnogo prispeva) k poenotenju siovenskega knjižnega jezika. Zanimivo je tudi, da je bii prvi, ki je za naš jezik dosiedno uporabijai tudi v nemščini naziv „siovenisch" namesto „windisch" in „krainerisch". Njegova bogata dejavnost je dovoij veiik povod, da oživimo spomin nanj. T. D. 6 Temeljnih jezikovnih pravil so ga naučili v osnovni šoli, a tudi kasnejše šolanje njegove govorice niso sprostile, kakor to zatrjuje. Iz nemega kmečkega človeka, katerega najbolj pogosta govorica je bila pogovor s samim seboj, je našel pot s pripovedjo o samem sebi, svoji družini in ljudeh svoje domače vasi. Obenem se je znašel v spopadu s svojim očetom, kmetom iz Koroške. Jeziki so duše: Sprachen sind See-'en, je zapisal. Le razmislek, bo takale misel pro-niknila v duše, kadar gre za različno govorico. Pa vendar, mladi pisatelj je to natisnil v razprtem tisku na šestindvajseti strani svojega drugega romana (Der Ackermann aus Karnten, 1980). Ko pripoveduje o gluhonemi domači dekli, sporoča, kako ta prebita sporočita drugih le iz ustnic, a se zna pogovarjati z živino, domačimi živalmi, pa čeprav je njen človeški jezik okrnjen, brez domišljije m v navadnem občevanju razume le Preproste stavke. Pisatelj Josef VVinkler izhaja iz gornjekoroške vasi Kamering (blizu Spittala in Paterniona). Piše kakor da bi se zagnat, razpisal z enim sa-j^irn zamahom: Wenn ich an der Schreibmaschine sttz, teh schreibe biind: Če sedim za pisatnim strojem, pišem na siepo. Pripoved teče izprepletena, življenjepisna, brez poglavij, ki se odpirajo pred bralcem le mimogrede v plasteh in slo- jih. Gre za sporočilo o doživljanju v otroštvu in v mladosti (r. 1953). V ospredju izza družine osvetljuje panoramo vasi in to do posameznih hišnih številk, od ena do trideset, iz več zornih kotov, čeprav to ni kronika, temveč nekaj bolj izprepletenega. Zdi se mi, da je hud sunek sproži) pisateljev prvi boleči odziv. V vseh treh romanih se kar naprej vrača k samomorilski smrti svojih dveh otroških, deških prijateljev, sedemnajstletnega Jakoba, vajenca v mehanični in Roberta vajenca pri zidarjih. Prvič se je izpovedat v romanu Menschenkind: Čtoveški otrok (1978). Tudi zatem se še vrača k vzrokom za zgodnji odhod svojih prijateljev s tega sveta, vrta vase in v svoje kmečko okolje, a dodaja, da sta prijatelja poznala tudi še svet novih delovišč. Išče po vzrokih v družini, v vasi, v nepoučenosti, robatosti, spolni popačenosti, nazadnjaštvu sploh, ki ga pod- pira duhovnik in njegovo ravnanje, s katerim ohranja kmetstvo v zavesti, da so stvari, o katerih ne kaže spregovoriti in jih je treba zamolčati. Spet in spet se vrača k mrtvi- ma prijateljema, k množici suicidov na koroški vasi. Ein bauertiches Trauerspiet: Kmečka žaioigra imenuje to tankočutno stezo v svoji pripovedi spovedi. Zal potrjujejo pisateljeve zaznave in grozo tudi statistika. Članek „Či-sto navadna smrt, smrt mladih" (Die Presse, 1983) govori o čudnem pojavu in zatrjuje, da je Koroška s Štajersko prekosila zvezno glavno mesto pri številu samomorov. Za vzroke navajajo izvedenci socialne stiske ljudi in da je tega največ pri bajtarjih (Hauslbauer). Razumljivo, da pisatelja zanimajo čustvena območja pri človeku in da se ne more zadovoljiti le z razgledom na zunanje družbene okvire, čeprav tudi teh mladi VVinkler v svojih pripovedih ne zanemarja, temveč jim poišče vselej boljšo, a vselej tudi ne docela zadovoljivo predstavitev. Rekli smo, da ne piše vaške kronike, ne le svojega in svoje družine življenje- pisa, pa čeprav najdemo med sestavinami tega v romanih v obilju. Sam pravi, da je vas K. izumirajoča vas: K. ist ein aussterbendes Dorf (Der Ackermann aus Karnten. Živ- ljenje, nam sporoča, te vasi, se je v pisateljevi notranjosti zgrbančiio v groztjivi gnojni tvor (Mutterspra-che) in vas sama se je stisnita v eno samo gnito žitno zrno (Der Ackermann aus Karnten). V znatnem delu izpovedi prevladujejo temne, prav mrtvaške barve, pripoved in podatki o samomorilcih, mladih in starih, opisi smrti na kmetih, babice, deda, dosluže-nega hlapca Maierja. Ob preminulem se zbero hlapci in dekle in soseščine. O tej smrti TV ne bo poročala. hlapec ni niti predsednik republike, ne minister in niti ustvarjalec ali poustvarjalni umetnik. Vse življenje je le delal na poljih in je našel med vprežnimi konji boljše prijatelje kakor med ljudmi. Medtem ko nas spominjajo označitve in opisi človekovega odnosa do domačih živali Prežihu bližnjih zaznav, nas navaja opis hlapčeve smrti na Prežihovo zgodnjo upodobitev smrti narodnega pevca in citrarja v hlevu (tz našega živtjenja, tt, 1912) in pa črtice Posiednji pot (1910) z zelo skromno varianto motiva dosluženega hlapca, ..hlapca Jerneja". Naj si dovolimo pri našem natančnejšem pregledu še neke vrste raztelešenje pisateljevega besedila, da bomo tako bolje doumeli sorodnost in bližino izražanj enega in drugega, pa tudi neke vrste robato izražanje, kar so pri Prežihu na začetku kritiki zavračali, njegov — posplošeno in nenatančno označeno - ..naturalizem". Tedaj tisti sloj in tiste slogovne sestavine, ki dopuščajo neko podmeno s prispodobo, da sta oba pisatelja tako rekoč iz iste „krvne grupe". Mislim namreč, da poteka pri obeh, pri našem samorastniku kakor pri mladem Korošcu nemške materinščine stvar-jalni postopek podobno, neposredno (naravno) in ne posredno po domišljeni izbiri. Tako naletimo pri obeh pisateljih na združevanje različnih čutnih zaznav (strokovno: synestezije). Zdi se nam, da je recenzent Helmut Schodel (Die Zeit) lepo opozoril, kako VVinkler „ne napada le ušes, temveč tudi nos svojih bralcev". Statno je vonjati v njegovih romanih gnoj iz hteva, zem-tjo, deto, ceio kadito ob praznikih in podobno. v prihodu;; ROK ARIH Pripovedi o odstranjujočih in odmirajočih vaseh 4 0-!etnica smrti narodnega heroj a Matije Verdnika-Tomaža V mrztih zimskih dneh meseca januarja ieta 1944 so Nemci na-padii partizansko skupino, ki je šeie nekaj dni popreje prišia v novozgrajeni bunker v vzhodnem predeiu Mošenika pod Gotico v Karavankah. Pri umiku je bii težko ranjen koroški partizan in aktivist Matija Verdnik-Tomaž, poznejši narodni heroj. Deset ur je trajal transport težko ranjenega v dolino, kjer so končno našli pri Mostečnikovih na Bistrici varno zatočišče. Čeprav je bila dana zdravniška pomoč, partizan zdravnik Mirko Kmet mu je skušal rešiti življenje, vendar vse prizadevanje je bilo zastonj. Tomaž je umrl v težkih mukah 2. februarja 1944. Veliki revolucionar Matija Verdnik-Tomaž je bil sin koroških staršev iz Bistrice v Rožu, ki so živeli na Javorniku. Tomaž je bil sicer rojen v Sloveniji, vendar se je čutil zelo navezanega na Koroško, kjer je ime! mnogo sorodstva in prijateljev. Življenjska pot Matije Verdnika je bila težka pot revolucionarja. V času nemške fašistične okupacije Jugoslavije se je uprl s tovariši in s puško v roki nastopil boj proti nečloveškemu in brutalnemu okupatorju, ki je hote! uničiti slovenski narod in ves svobodoljubni svet. Prvi ognjeni krst je doživel 20. februarja 1942 v bitki na Stolu, kjer je bila takrat požgana Prešernova koča. Že takrat je Matija Verdnik-Tomaž razmišljal o tem, da bi se s soborci umaknil na koroško stran, vendar to takrat ni bilo mogoče, kajti tudi s koroške strani so prodirali Nemci. Le malo kasneje je Tomaž navezal stike z znanci in sorodniki na Koroškem ter preko njih našel zanesljive ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati s partizani. In tako je prišel preko Karavank na Koroško in začel utirati pot partizanskemu narodno osvobo- dilnemu boju na zapadnem delu Koroške. Pri Mostečnikovih je bila prva postojanka. Preko njih je vzpostavil stike z zavednimi družinami v Rožu in še preko Drave na Gurah. Pri Per-možovih je nastal prvi odbor Osvobodilne fronte v Rožu. Ena največjih partizanskih akcij je bila, vsekakor v noči od 17. na 18. maj leta 1943, ko je Gorenjski odred, na pobudo Matija Verdnika-Tomaža, vdrl na Bistrico in onesposobil tovarno akumulatorjev in zažgal žago. Odred je ob tej priložnosti tudi osvobodil 40 mladincev iz Ukrajine in Rusije, ki so bili na Bistrici na prisilnem delu. Ta vojaška akcija na samem ozemlju tisočletnega „Reicha" je močno navdušila prebivalstvo in opogumila ljudi, da je na območju Roža bilo ustanovljenih kar 20 novih odborov OF in da se je protifašistično gibanje razširilo prav do Beljaka in Celovca. To je v kratkih obrisih zgodovina protifašističnega boja našega ljudstva v Rožu, za katerega je imel največ zaslug Matija Verdnik-Tomaž. Na sveškem pokopališču so poleg Matije Verdnika-Tomaža našli tudi njegovi tovariši poslednje počivališče. Svatne pri Šentjakobu v Rožu Kmalu za Martinjakovim Šimijem nas je za vedno zapustil tudi Jozej Serajnik iz Svaten. Svoje zadnje počivališče je našel na šentjakobskem pokokališču, kjer se je od pokojnika posovila velika množica ljudi in mu tako izkazala poslednjo čast in pa tudi zahvalo za vse kar je storil v narodovo dobrobit. Že v mladih letih je po smrti očeta moral prevzeti kmetijo, ki jo je vodil več kot pol stoletja. V ljudski šoli v Šentpetru so ga navdušili za branje knjig, kar mu je zelo koristilo v življenju, saj je bil zelo razgledan in podkovan na vseh področjih — v zgodovini, literaturi... Kot potomec Serajnikovih, ki jih poznamo iz Miklove Zale, je bil zelo povezan s to ljudsko igro. Ne samo, da je njegova hčerka igrala Zalo, tudi drugače je imel poseben odnos do te igre — dal je vedno svojo hišo na razpolago za vaje 'itd. Kot je Serajnik v Miklovi Zali s svojimi najožjimi sosedi Miklom, Streloem in drugimi skrbel za svoje ljudstvo, da se reši turškega suženjstva, tako je to Jozej Serajnik pokazal tudi pri najnovejšem vdoru sovražnikov s severa, skrb za svoje ljudstvo in pridno pomagal pri uporu, da se prežene sovražnik iz dežele. Tako se je v zadnji vojni ponovila zgodba izpred stoletij in spet so bili Serajnik, Strelec, Miki in drugi tisti, ki so se pri nas v Rožu uprli in slednjič zmagali. Čeprav so v Rožu vedeli za protifašistično organizacijo, jo sovražnik ni mogel odkriti, kar je prepričljiv dokaz, da so podtalno organizacijo vodili pametni in izkušeni ljudje. Če pride pogovor na Serajnika v Svat-nah, se nehote spomniš na staro povest Miklove Zale in na tiste srčne vaščane iz Svaten, ki so v zadnji vojni uspešno tvorili „rezistanso". Ob izgubi Jozeja Serajnika, ki se je vse svoje življenje razprodajal za svoje ljudstvo - bil prosvetaš, zadružnik in dober sosed - se nam krči srce, da nas je prezgodaj zapustil in tako zarezal rano, ki jo bo le težko zaceliti. Vedno veseli družabni Jozej nas je zapustil v 76. letu starosti. Vsi, ki smo ga poznali, se z žalostjo v srcu poslavljamo od dragega tovariša, ki je v najtežjem času tvegal svoje življenje zato, da smo danes svobodni in rešeni pred temo, ki nam je grozila, da nas uniči. Zato bomo Jozeja Serajnika ohranili v častnem spominu. Ženi in otrokom ob težki izgubi izrekamo naše globoko sožalje. Zveza koroških partizanov je tem junakom postavila lep spomenik, ob katerem je vsako leto spominska proslava. V nedeljo se bomo ob 40-letnici smrti narodnega heroja Matije Verdnika-Tomaža in njegovih tovarišev spet zbrali na sveškem pokopališču in obudili spomin na tisti težki čas, ko je bil slovenski narod in z njim ves miroljubni svet obsojen na suženjstvo in smrt. Številne žrtve naših partizanov niso bile zastonj. Mnogi spomeniki širom Koroške pa naj nas spominjajo, da se kaj takšnega ne sme nikdar več ponoviti. Podpora nogometašem Direktor tovarne celuloze na Reberci dipl. inž. Feliks VVieser je predstavnikom Slovenskega atletskega kluba — športnemu referentu Albinu VValdhauserju in tajnici Edi Velik — pred dnevi podaril nogometne žoge z željo, da bi jih nogometaši SAK dobro uporabili v prihodnji nogometni sezoni. Žoge je izročil v imenu direktorja Franci Rozman. Zastopnika SAK sta obljubila, da bo SAK napel vse sile v zadovoljstvo slovenskega športa na Koroškem. OBJAVA Po odtoku Deželnega lohkega sveta je na dvojezični Strokovni loti za ženske poktice zavoda žotskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu vpisovanje v 1. razred 3-ietne strokovne loie za ženske pokiice in v 1-ietno gospodinjsko žoio od 13. do 39. februarja 1984. Formuiarje za vpis iahko dobite že sedaj v žoiski pisarni, izpoinjene tiskovine je treba na Soli oddati najkasneje do 39. februarja 1984. Pritožiti morate poiietno Šolsko obvestiio v originaiu aii od Šolskega ravna-teija potrjen prepis. Prijave so možne osebno v Šolski pisarni aii po teiefonu Rev. 0 43 $3 - 343. Pogoj za sprejem v oba tipa Sole je uspefno opravijena 8. Šolska stopnja in deino znanje siovenfčine. Za sprejem v 3-ietno strokovno Solo pa je poieg tega Se potreben pozitivno opravijen pedagoSko-psiholoSkl test, ki bo na Soli 6. juiija. Za obisk 1-letne gospodinjske Sole ta test ni potreben. Vodstvo Sole Spominjamo se Julija Kugyja, gorskega poeta in odkritelja Julijskih Alp Jutri bo minilo 40 lat, ko je ugasnilo življenje gorskega poeta, botanika glasbenika in najboljšega planinskega pisca dr. Julija Kugyja. Rodil se je leta 1858 v Gorici, živel pa je v Trstu in tam tudi umrl. Kot gornik in pisec si je postavil trajen spomenik kot odkritelj Julijskih Alp. Kugyjevi predniki so bili slovenskega rodu, to je tudi sam priznal, ko je dejal „Nur der Ahstam-mung nach bin ich ein Windischer". Čeprav je zrasel v nemškem kulturnem krogu, je bil bolj svetovljan, Evropejec, kot Nemec. Kugy je živel v dobi, ko je bila hoja z vodniki po gorah nekaj samoumevnega. Z njimi je izvedel okrog 50 plezalnih vzponov prve vrste in še celo vrsto drugih. Spremljali so ga samo prvovrstni vodniki domačini. V svojih spisih jim je dal vse priznanje in s tem pokazal topel odnos. Prav posebno je cenil nadarjenega plezalca Andreja Komaca iz Trente, s katerim je Kugy osvojil najtežje stene Julijskih Alp. Poleg slovenskih vodnikov so ga spremljali tudi nemški, italijanski in furlanski. Kot odkritelj Julijskih Alp, katerih prebivalci so Slovenci, je bil seveda soočen z imenoslovjem tega področja. Imena gora je zapisoval, kakor je kot nemško šolan človek slišal in razumel. Bil je nasprotnik tistih, ki so ponemčevali slovenska gorska imena. Zanj so bila važna gorska in ledinska 'imena, kakor jih je tedaj slišal med ljudmi. Sam pravi v uvodu svoje knjige „Pet stoletij Triglava" med drugim: „. ..Gotovo je že splošno znano, da povsem spoštujem imena, ki so nastala v ljudstvu. Ta so zame edino odločilna, pravilna in jih ne smemo spreminjati. Zato sem se kajpak potrudil, da so slovanska (namesto slovenska, je uporabljal besedo slovanska) imena navedena natančno tako, kakor se glasijo v izvirnem izgovoru, v njihovem pravilnem slo- vanskem zapisu ..." Kugyju gre tudi zahvala, da j e v nemško alpinistično literaturo uvedel nekatera slovenska imena, kakor jih je tedaj slišal med ljudmi. Dr. Julij Kugy je imel veliko zaslug, da je svet spoznal Julijske Alpe in njih prebivalce Slovence. Kugy je bil torej tisti, ki je v svojih zapisih uporabljal avtohtona, to je slovenska gorska in ledinska imena in s tem zavrl tedanji trend ponemčevanja slovenskih gbrskih imen. Tipičen primer, kar se ne bi smelo zgoditi, je gora v Julijskih Alpah z imenom Črna prst. Kugy jo je imenoval Cerna Prst (malo popačeno sioer, kar pa ni tako hudo), v nemških zemlj evidih pa je označena kot Schwarz Finger, kar je seveda velik nesmisel. Slovensko ljudstvo, predvsem planinci, so temu velikemu prijatelju slovenskih gora in prebivalcev iz hvaležnosti za njegovo poštenost in pravičnost postavili v Trenti, v bližini izvira Soče, leta 1953 mogočen spomenik. In ker je letos 40-letnica smrti tega velikega moža, bo v koprodukciji med RTV Ljubljana in ORF nastal tridelni TV film o življenju dr. Julija Kugyja. Film je zrežiral Marjan Ciglič 'iz Kranja. V njem bo igral glavno vlogo koroški igralec Manfred Luderer. Menjava denarja Stanje v četrtek 2. februarja 1984 Za 100 din dobite 12.50 šii. Za 100 din plačate 15.50 šii. Za 100 iir dobite 1.11 šil. Za 100 iir plačate 1.20 šil. Za 100 mark dobite 695.00 šii. Za 100mark plačate 711.30 šii. PRtRED!T VE TINJE Od ponedeljka 6. 2. od 9. ure do petka 10. 2. do 17. ure Tečaj za tajnice in tajnike v slovenskih pisarnah Voditelj: dv. svet. dr. Pavel Apovnik in drugi predavatelj i. Prireditelj: So-dalitas — Katoliški dom prosvete Ob 90-ietniei rojstva Prežihovega Voranca PUNT Koncert in recitativ KPPZ # v nedeljo 5. februarja 1984 ob 19.30 uri v kulturnem domu v Šentjakobu v Rožu. Prireditelj: Slovensiko prosvetno društvo „Rož" v Šentjakobu v Rožu # v nedeljo 12. februarja 1984 ob 19.30 uri pri Miklavžu v Bilčovsu. Prireditelj: Slovensko prosvetno društvo „Bilka" v Bll-čovsu Krščanska kulturna zveza in Mohorjeva založba vabita na PRIREDITEV OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU v petek 10. februarja 1984 ob 19. uri v Slomškovem domu, 10,-Oktober-StraBe 25 v Celovcu. Spored: Knjiga — spremljevalec skozi življenje — predsednik KKZ dr. Janko Zerzer predstavitev knjige „Po starih koroških cerkvah" — dr. Marjan Zadnikar. Podelitev literarnih nagrad iz natečaja Mohorjeve družbe — Horst Ogris. Spored bo popestril MoPZ „Kraj Matjaž" iz Libuč pod vodstvom H. Košutnika. DUNAJ Iz svojih del bereta MAJA HADER LAP in JANKO FERK v ponedeljek 6. 2. 1984 v „Alte Schmisde" REBERCA OREF SEMINAR ZA DRUŽINE od sobota 18. do nedelje 19. 2. 1984 v mladinskem centru na Reberci. Prireditelj Krščanska kulturna zveza. SENTPRIM02 12. PLES .DANICE v soboto 11. februarja 1984 ob 19.30 uri v kulturnem domu Danice v Sentprimožu. Igra Planinski sekstet, na programu pa je še vrsta presenečanj. Prisrčno vabljeni! Prireditelj: Slovensko prosvetno društvo ..Danica" v Šentvidu v Podjuni CELOVEC KONCERT znanega slovenskega kantavtorja, zmagovalca slovenske popevke 1982 in avtorja dveh LP plošč Marjana Smodeta bo v četrtek 9. 2. 1984 ob 19. uri v prostorih Mladinskega doma SŠD, Mikschailee 4 Prireditelj: Zveza slovanske mladine PLIBERK Veseloigra ..ČEVLJAR BARON v nedeljo 5. 2. 1984 ob 19.30 urti v farnem domu v Pliberku. Gostujejo igralci SPD ,,Srce" iz Dobrle vasi. Prireditelj: Farna mladina v Pliberku RADIŠE 8. RADlSKI PLES v soboto 4. februarja 1984 ob 19. uri v kulturnem domu na Radišah. Igrajo: Fantje iz Podjune ŽELEZNA KAPLA Ob siovenskem kulturnem prazniku KULTURNIVEČER v petek 10. februarja 1984 ob 19.30 uri v farni dvorani v Železni Kapli. Sodelujejo: Kvartet graških študentov — Oder mladje s predstavo „Mali strah Bav bav" — MePZ SPD „Zar-ja" in člani dramske skupine. HOOt$K) PLES ki bo v soboto, 4. februarja 1984 ob )9.30 uri pri Čimiarju v Dvorcu ..PLANtNSK) SEKSTET' OBIRSKO V soboto 4. februarja 1984 ob 20. uri gostuje v Kovačevi dvorani na Obir-skem KVARTET DO Vrhunski vokalni ansambel predstavljajo člani svetovno znatnega Slovenskega okteta iz Ljubljane. BELA PRI ZEL. KAPLI Slovenski športni klub „Obir" v Železni Kapli prireja od 12. 2. do 15. 2. 1984 pri Šejinu v Beli SMUČARSKI TEČAJ za začetnike (otroke in odrasle) Prijave sprejema Jožko Malovrešnlk, Železna Kapla 321, tel. 255 (Konsum) Prispevek za udeležence do 14 let znaša 500 in nad 14 let 600 šilingov. V prispevku sta vključena kosilo in dnevna karta za vlečnico. Udeležba na tečaju je na lastno odgovornost. PLIBERK Slovenski film BITKA NA NERETVI v soboto 4. februarja 1984 ob 19. uri v kletnih prostorih Posojilnice .Pliberk. Film bo predvajal Vanč Hanin. Prireditelj: Slovensko prosvetno društvo „Edinost" Pliberk PREŽIHOVA SOLA Klub Prežihov Voranc vabi na prvo predavanje v okviru ..Prežihove šole": 12. februar 1934 in njegov odziv v takratni slovenski politiki na Koroškem v petek 10. 2. 1984 ob 20. uri v Klubu Prežihov Voranc, Celovec, Benediktinski trg 5. Predavatelj: dr. Mirko Messner GLOBASNICA FILMSKI VEČER v petek 3. februarja 1984 ob 20. uri v gostišču Juena v Gepičah. Amaterske filme predvaja Janez Elbe iz Globasnice. Prireditelj: SPD ..Edinost" v Stebnu SVEČE PUST S KOČNO v soboto 4. februarja 1984 ob 20. uri pri Adamu v Svečah. Sodelujejo: sveška filharmonija, ženski orkester „Madame Kočna", „Rock Kočna" in „Sketch Kočna". Prireditelj: Slovensko prosvetno društvo „Kočna" v Svečah 3. februar 1984 _____ VESTN!K Štev. 5 (2160) - 3 Občni zbor Kluba slovenskih študentov v Celovcu Bogo Gorjan šestdesetletnik TfcJ Me, ;;7? ^wewo ;weMcuizJ; Az;j^;e/je ^orof^ZZ? S/cucMcef, M; ^ Koroi^o ;M M;eM;M;Z MajfMMeje ,pouez<27M ne (e po svoj; yo^/ZcM; Jo/ž-Mos:Z, TM^rveč pre^MeTM tMr/Z ose/^MO, ČM^rveMO, ^rejerMO JM^Z Rog% Gozj^M^. ^vo)e sfZ^e ^ Korono, ^Z )Z/? )e Miž-Tez%/ wer( Mizzo^Moosvo/ro^Z/MO ^or^o, Ao ;e M we^ r/rKg:;w MiZ^MfM;^ ^o-wZs