Ob desetletnid naše države. Sedanje leto, posebno zadnje njagovo tromesečje, je doba raznih znamenitih desetletnic. Praznovanje leh desetletnic nam kliče v spomin velevažne dogodke, ki so se doigrali pred desetimi leti. Svetovna vojna, ki je trajala štiri leta, je početkom jeseni 1918 bila končana. Za seboj je pustila razvaline, iz razvalin pa je vzniklo novo življenje. Evropa je dobila novo obličje, novo življenje je zaplalo po njenih starih žilah. Stara cesarstva so se zrušila. Iz rnševin ni nastal kaos, nista nastala zmeda in metež, marveč vznikle so nove oblike skupnega življenja, nove države. Razrušila se je stara avstro-ogrska monarhija. Njeno nasledstvo so prevzele nove narodnostne države, ki so nastale na njenem ozemlju. Med njimi je država Srbov, Hrvatov in Slovencev. Mi imamo lastno državo. Srbsko-hrvatsko-slovenska država je povse naravna tvorba. Do političnega zedinjenja srbskega, hrvatskega in slovenskega naroda je moralo priti ter bi tiidi prišlo brez vojne, — svetovna vojna je ta politični proces pospešila ter dovedla do končnega srečnega izida. Vsak narod, ki hoče kaj pomeniti na svetu, mora imeti bvojo lastno državo. Narod brez lastne državnosti nima lastnega kulturnega življenja in tak narod je obsojen na smrt. Jugoslovanski narodi sno v skupnosti mnogoštevilni, posamezni pa ne razpolagamo z velikim brojem ljudi. Poleg tega je zemlja, na kateri prebivamo in katero posedujemo kot svojo, radi svojega naravnega bogastva in radi svoje velike važnosti v prometnem in trgovinskem ozim predmet pohlepnih želja drugih moCnejših narodov. Da nas ne bi večji narodi nasilno zajeli, smo se jugoslovanski narodi med seboj bratsko objeli in stvorili svojo lastno državo. Kaj pomeni takšna država posebej za nas Slovence, ni treba posebno povdarjati ali pojasnjevati. Slovcnski narod prebiva na ozemlju, ki se dotika nemškega, madžarskega in italijanskega ozemlja. Vsak teh treh narodov je prežal na slovensko zemljo ter stei?oval svoje pohlepne prste po njej. Maloštevilnost našega naroda jim je dajala upe, da si bodo slovensko zemlio kmalu rš,zdelili in Slovence raznarodili. Celi Sloveniji je pretila usoda potujčene zemlje, ki v njej bi bil zatrt naš glas in tuji krog zvenoli glasovi, tuj trg in grad, tuj ves kras, a naši samo grobovi, da se poslužim besed Simona Gregorčiča v pesmi »Na potujčeni zemlji«. S tem, da smo se s Srbi in Hrvati zedinili v lastno državo, smo vsaj na tistih mejah, ki so jih nam priznaie mirovne pogodbe in pogodbe z italijansko državo, postavili naše državne mejnike, ki so poverjeni obrambi ne samo Slovencev, marveč tudi Srbov in Hrvatov. Ustanovitev srbskohrvatsko-slovenske države je ime slovenskega naroda, ki je prej širnemu svetu bilo dosti neznano, zanesla po vsem svetu. Zastopniki velikih kulturnih narodov so se začeli zanimati za naš narod, proučevati njegove vrline ter hvaliti njegovo nadarjenost, delavnost, poštenost in kulturno sposobnost. Cenimo to drŽavo ter v bratski slogi skrbimo za njen napreilek. Država je organizirana zajednica skupnega življenja. Vsako življenje se razvija po gotovih zakonih. Tako tudi država kot organizirana oblika skupnega življenja. V življenju m mira in zastoja, marveč gibanje, razvijanje in delovanje. Tako se !udi državno življenje giblje, razvije in napreduje. To bodi v uteho tistim, ki s sedanjo ureditvijo naše države niso povse zadovoljni. Tudi v naši državi se. notranje življenje razvija v duhu časa, dokler ne dobi oblike, ki bo zadovoljila vse državljane. Kar se dostaje notranje organizacije novih držav, nastalih vsled svetovne vojne in po nji, je treba ugotoviti, da so vse v stanju razvoja tcr da se še borijo za obliko, ki bi vsem državljanom bila po godu. To ne velja samo o naši državi, velja tudi o Rumuniji, o Poljski, o Avstriji in o Čehoslovaški. Naši državi se v tom oziru ne moremo čuditi, ker ona predstavlja politično zajednico, nastalo iz dežel in narodov, ki prej niso imeli skupnega življenja in ki se jako razlikujejo v kulturi, v načinu življenja, v običajih in šegah. Cas, ki celi vse rane, ima tudi to dobro lastnost, da premoščuje vse razlike in razdore. Imamo v državi — in tudi v Sloveniii — stranke. ki ob državni deset- letnici stojijo ob strani. Ustvarile so prečansko fronto, s katere spušfiajo politične strelice proti Beogradu. —• Nočemo reči, da so to protidržavn! elementi. Ako bi jih tako sodili, bl storili isto napako, katero so zagrešile te stranke, dokler so bile na vladi. Rajše jim prisojamo oznako politične nesposobnosti ali — boljše rečeno in — politične hudobnosti. Zaganjajo se v državno ureditev, ki j« po njihovi krivdi takšna, kakršna je. Radičeva krivda je v tem, da s svojo stranko ni hotel sodelovati v ustavo« tvorni skupščini. Ako bi bil s svojlmi poslanci prišel v Beograd, bi načrt centralistične ustave porušil že pri prvem glasovanju v ustavnem odboru. Krivda samostalnih demokratov in samostojnih kmetijcev jo še večja, ker so oni zahtevali takšno ustavo, kakor jo sedaj imamo ter so glasovali za njo. Zadeva jih torej popolna odgovornost za vse ustavne določbe in za vse posledice, ki izhajajo iz teh določb. Ako se danes jezijo in v svojem srdu zabavljajo, naj ne pozabijo, da bodo krivca najbolje pograbili, ako sebe zgrabijo za nos. Mi pa ob desetletnici naše države izpovedamo svojo voljo za državo in svojo ljubav do nje. Mi znamo svojo državo ceniti, če tudi ne prikvlvamo, da ni povse takšna, kakor si-n si jp želeli, ter da bi lahko bila. boljša. fti mi se nadejamo, da bo naša država potom notranjega razvoja postajala boljša ter da bo postala takšna, da bo v popolnem skladu z željami in zahtevami slovenskega ljudstva. — Jamstvo za to vidimo v tem, da ob desetlctnici vodi državo kot predsednik vlade dr. Anton Kcrošec, voditelj slovenskega naroda. Mi Slovenci moramo v tej državi vršiti veliko nalogo. Ni t,o naloga zabavljanja, hujskanja in zmerjanja, kakor bi radi k temu naše ljudstvo zapeljali samostalni demokratje ter hrvatski in slo venski Radičevci. Slovenska naloga je v tem, da vplivamo posredovalno mcd Srbi in Hrvati, kadar se med njimi poiavijo razlike in nastanejo spori. Slovenska ljudska stranka se te naloge slovenstva dobro zaveda, in zato krepko dviga kvišku prapor bratske sloge in bratskega sporazuma. V tem znamenju obhajamo 1. december 1928: desetlctnico naše države. Iskrena želja, ki te dni prevladuje v nas, je ta: v drugo desetletje svojega življenja naj stopi naša država v znamenju srbsko-hrvatskoslovenske sloge. Bratski sporazum bo ustvaril to slosro.