ŠKOF JEGLIČ — POLITIK
I. DEL
JANKO PRUNK
PREDGOVOR
Tudi najbolj skopi prikaz Jegličevega politič-
nega delovanja se je tako razrasel, da ga ni moč
v Kroniki objaviti naenkrat. Tako objavljamo tu
samo prvi del, to je Jegličevo politično delovanje
v obdobju do razpada Avstin>Ogrske moriarhije.
Ta prvi del govori o neki zaključeni dobi, v ka-
teri je bilo Jegličevo delovanje bistveno dru-
gačno kot pozneje in bi bilo to lahko samostojna
študija. Drugi del, ki govori o Jegličevem delo-
\'anju v stari Jugoslaviji, do konca dvajsetih let,
to je do konca njegovega škofovanja in nekako
tudi do konca političnega delovanja, je posebna
študija, ki pa tvori s prvo zaključeno celoto. Na
koncu drugega dela je tudi skupna ocena vsega
Jegličevaga delovanja in njegove osebnosti.
Razprava ima namen pokazati politično de-
lovanje škofa Jegliča, ki doslej v bistvu še ni
bilo nikjer sistematično prikazano in ocenje-
no. Jože Jagodic v knjigi Nadškof Jeglič, ki
je izšla v Celovcu 1952, obširno opisuje vse
njegove delovanje razen političnega. Avtor je
v uvodu knjige sam povedal, da se je tem.u
ognil, ker je to težavna naloga in da še ni
preteklo dovolj časa, da bi se o tem dala po-
vsem objektivna slika.
Mislim, da je od konca Jegličevega delova-
nja že tolikšna doba, da lahko gledamo na
njegovo delovanje iz zadostne zgodovinske
distance in da lahko o tem pišemo.
Pri tem pa nastopajo težave, da vsi viri, ki
zadevajo politično delovanje škofa Jegliča, še
niso na voljo. Javnost nima dostopa do vseh
virov v Ljubljanskem nadškofijskem arhivu.
Obstoji pa še druga težava: tema je precej
obširna, saj obsega časovno nad 30 let, koli-
kor je škofoval Jeglič, in to 30 let, ki so silno
pomembna v zgodovini slovenskega naroda.
Pa tudi sam način njegovega delovanja je
bil tak, da ga je težko slediti in razložiti, to
pa zato, ker — kolikor je znano — škof Je-
glič nikoli, razen v izjemnih priložnostih ni
rad odkrito posegal v politiko na katerem ko-
li področju. Stal je vedno zadaj in kot nekak
najvišji arbiter, to je škof, podpiral to ali ono
politično akcijo, ki iso jo drugi spočeli. Včasih
se tudi vidi, da je hotel ostati neodvisen od
vodstva klerikalne stranke in kot šef duhov-
ščine, to je organizacijsikega aparata klerikal-
ne stranke, vedno ob vsaki priložnosti zavze-
mal še svoje posebno stališče in vplival na ta
aparat.
Tako bo treba, preden se bo lahko izdela-
la natančna slika o Jegličevem političnem
delovanju, obdelati še druge probleme iz
zgodovine slovenskega klerikalizma, kot npr.
klerikalno zadružništvo, Krekovo krščansko
.socialno delavsko organizacijo, vpliv Kreko-
vega krščanskega socializma v klerikalni
stranki in pri Slovencih sploh, odnos kleri-
kalne stranke do jugoslovanskega vprašanja,
razcep v klerikalni stranki leta 1917 in mlado
krščansko socialistično gibanje, ki postaja vse
bolj opozicija strankinemu vodstvu od leta
1927 dalje in gre po letu 1930 samostojno pot.
Za delo sem uporabU vire iz Škofijskega
arhiva v Ljubljani. Kot osnovni vir je prišel^
v poštev Jegličev dnevnik, ki zajema vso do-
bo njegovega škofovanja in je precej obsežen.
Nosi najbolj pečat Jegličeve osebnosti in naj-
bolj pokaže sliko njegovega političnega delo-
vanja. Na kratko ima zabeleženo vso svojo
korespondenco in svoje spise ter tako ogrom-
no pomaga. Drug važen vir so Cerkvene vizi-
tacije škofa Jegliča.
Kot sekundami vir so prišli v poštev vsi
tedanji časopisi, v katerih je Jeglič objav-
ljal, v prvi vrsti »Ljubljanski škofijski list-,
kjer so tiskani Jegličevi pastirski listi in za-
piski o shodih dekanov, važne Jegličeve in-
stitucije za vodenje politike. Žal so ti zapiski
le fragmentarni, do originala pa nisem mogel
priti.
Kljub prizadevanju nekaterih problemov
nisem mogel rešiti, to pa zato, ker je še mno-
go odprtih vprašanj v zgodovini slovenskega
klerikalizma. Tako sem v svoji nalogi neka-
tere probleme le nakazal in odprl nekatera
vprašanja, na katera bo moč odgovoriti, ko
bodo rešeni prej omenjeni problemi in na
razpolago vsi viri.
UVOD:
RAZVOJ SLOVENSKEGA KLERIKALIZMA
DO   ZAČETKA  JEGLIČEVEGA   ŠKOFOVANJA
Klerikalizem, doktrina, po kateri naj ver-
ske maksime urejajo vsa področja življenja,
eden bistvenih zgodovinskih fenomenov v no-
vejši slovenski zgodovini, je evropski pojav
od začetkov dobe imperializma dalje. Pojav-
lja se v katoliških deželah, kjer si skuša cer-
kev znova utrditi svoj s kapitalističnim raz-
vojem omajani položaj v družbi. Realno
osnovo ima v tem, da se duhovščina okori-
šča s položajem drobne buržoazije, delavstva
in kmetov, ki propadajo pod udarci imperia-
lizma, in jih začne organizirati kot sredstvo
za boj proti liberalni buržoaziji in po drugi
strani proti rastočemu socialističnennu giba-
nju.
V Avstriji se pojavi klerikalizem v okviru
konservativne stranke v 70 letih kot izraz
odpora proti liberalnim režimom, ki so »kul-
30
turno-bojevniški« do katoliške cerkve. V kle-
rikalnih vrstah se pojavijo tudi ljudje s so-
cialno politionim programom, ki naj reši
družbo Uiberalnega »židovskega« kapitaliz-
ma — ne pa kapitalizma nasploh — in socia-
lističnega razrednega boja, s istanovsko druž-
beno orgnizacijo. Ti tako imenovani krščan-
ski socialisti najdejo oporo v papeževi soci-
alni okrožnici Rerum novarum 1891. Po prvih
ostrih nasprotjih s konservativci pozneje po-
polnoma prevladajo v krščansko konserva-
tivnem taboru, iki se začne imenovati krščan-
sko socialna in ljudska stranka. S svojim vo-
diteljem dr. Karlom Luegerjem postanejo po
volilni reformi 190^, za katero so se borili,
najmočnejša stranka v Avstriji.
Klerikalno gibanje se začenja na Sloven-
skem jasno kazati v dobi slogaštva v 80. le-
tih, ko se je pokazalo, da se liberalizem ni
širše uveljavil. Zaradi zaostale družbene
strukture, večina prebivalstva je kmečko, ne-
agrame gospodarske panoge in z njimi bur-
žoazija pa so slabo razvite, se liberalizem ni
mogel uikoreniniti med slovenskim ljudstvom.
Liberallna buržoazija je bila ravno tisti sloj,
ki je najbolj izkoriščal slovenskega kmeta in
ta je isprejel pomoč, ki mu jo je v obliki za-
drug začela organizirati katoliška cerkev in
tako prišel pod njen ideološki in politični
vpliv. S tem je klerikalni tabor, ki je pred-
stavnik konservatizma, za daljšo dobo pre-
vladal v slovenskem družbenem in političnem
življenju in ga nobeno meščansko gibanje ni
moglo resneje ogroziti.
Idejno osnovo vsemu slovenskemu kleri-
kalizmu je dal dr. Anton Mahnič, ki je naj-
prej v svojih člankih v Slovencu ostro ožigo-
sal slovenski brezbožni liberalizem ter zahte-
val ločitev duhov po svetovnem nazoru.
Leta 1888 je začel v Gorici, kjer je taU
profesor bogoslovja, izdajati revijo Rimski
katolik, ki je postala tribuna klerikalizma.
Odločen zagovornik klerikalizma na Sloven-
skem je bil tudi tedanji ljubljanski škof Ja-
kob Missia in mladi ljubljanski bogoslovci so
se vneto oprijeli njegovih idej.
Na Kranjskem, ki je bilo sorazmerno naj-
manj ogroženo od germanizacije, postavijo
v začetku 90 let klerikalci zahtevo po ločitvi
do tedaj enotnih poslanskih klubov. Leta
1892 pride v Ljubljani do I. slovenskega ka-
toliškega shoda, ki pomeni ustanovni zbor kle-
rikalne stranke, ki sprejme Mahničev pro-
gram za svojega. Program je v nacionalnem
pogledu že precej reakcionaren, poudarja le
katolištvo, vsebuje pa nekaj socialnih zahtev.
Organiziranim klerikalcem liberalci niso
mogli kljubovati. Pri volitvah v kranjski de-
želni zbor 1895 zgube vse mandate v pode-
želski kuriji in ostanejo v znatni manjšini.
Boj'ec se, da bodo v deželi popolnoma odri-^
njeni od oblasti, se zvežejo s kranjskimi Nem-
ci, veleposestniki, v vladajoči blok, kljub
svojemu poudarjanju narodnih interesov.
Odrinjena od oblasti na Kranjskem se kle-
rikalna stranka loti izgradnje svoje organiza-
cije. Z večjo vnemo začne snovati kmečke
zadruge, največ posojilnice Reifeisnovega ti-
pa. Pri tem odigra največjo vlogo duhov-
nik dr. Janez Evangelist Krek, pristaš krš-
čanskega socializma,, čigar ideje je začel uve-
ljavljati, ko je postal profesor na ljubljan-
skem bogoslovju 1892. V svoji knjigi Črne
bukve kmečkega stanu, 1895, katerim je do-
dal Socialni načrt slovenskih delovnih stanov,
poudarja, da je kmet steber družbe in zato
je treba ustvariti takšno družbeno organiza-
cijo, ki bo preprečila njegovo propadanje. To
pa je zanj zadružništvo. V zadruge začne or-
ganizirati tudi malega kmeta in ga tako po-
litično mobilizirati za klerikalno stranko,
kar ima daljnosežne posledice v slovenski
zgodovini. S tem je na podeželju za liberalce
kakor tudi za socialno demokracijo spodreza-
na baza.
Krek je na idejah krščanskega socializma
organiziral tudi delavstvo, čeprav je konser-
vativno vodstvo klerikalne stranke sprva te-
mu nasprotovalo. V krščanskosocialna delav-
ska društva je pridobil precej delavstva in ga
tako odtegnil vplivu socialne demokracije.
Krščanskosocialno delavstvo je postalo del
klerikalne stranke in je le to sililo v večjo
demokratičnost in v zavzemanje za splošno
volilno pravico. Krek je nastopil proti pove-
zavi slovenskih krščanskih socialcev z av-
strijskimi, ker so bili slednji nemško nacio-
nalno orientirani.
Ker je število kmečkih zadrug močno na-
raslo, so marca 1898 zanje ustanovili kleri-
kalno centralno Gospodarsko zvezo. Ob takšni
stopni razvoja klerikalnega gibanja je zase-
del ljubljansko škofijsko stolico škof Jeglič.'
NASTOP ŠKOFA JEGLIČA
Anton Bonaventura Jeglič je bil doma iz
Begunj na Gorenjskem, rojen 1850. Gimna-
zijo in bogoslovje je študiral v Ljubljani. Za
duhovnika je bil posvečen leta 1873. V času
študija je pokazal zelo dober uspeh, zato ga
je po končanem bogoslovju poslal škof na
Dunaj v Avguštinej nadaljevat bogoslovne
študije. Tam je tudi doktoriral 1876. Bil je
potem eno leto kurat v ženski kaznilnici v
Begunjah, eno leto na študijskem potovanju
po evropskih katoliških deželah in je leta
1878 postal profesor na bogoslovnem učilišču
v Ljubljani. 1879 je zaprosil za profesorsko
mesto na bogoslovni fakulteti v Zagrebu, kjer
pa so mu prošnjo odbili.
Leta 1882 je bil imenovan za kanonika vrh-
bosenskega kapitlja v Sarajevu. Tu, pri škofu
Stadlerju, je ostal let. S Stadlerjemsta v
Bosni postavljala temelje katoliški cerkveni
organizaciji. V Bosni se je navdušil za jugo-
slovansko idejo, večkrat ise je sestal s škofom
Stro&smayerjem. Ravno škof Strossmayer ga
je tudi priporočil za ljubljanskega škofa nje-
govemu predhodniku Missii, ki je odhajal v
Gorico.2
V Ljubljano je prišel maja 1898. Škof Jeg-
lič je bil mož odločnega katoliškega mišlje-
nja, ki je vse svoje delovanje uravnaval s
tega osnovnega izhodišča. V njem je kleri-
kalno gibanje na Slovenskem dobilo enega
svojih stebrov. Jeglič je bil odločen in de-
laven in je skušal svoje zamisli tudi uresni-
čiti. Bil pa je precej trmast in samozavesten,
zato je storil včasih tudi nepremišljene kora-
ke, ki so mu jih njegovi najožji sodelavci
odsvetovali.
Takoj moram pripomniti, da je bil škof
Jeglič zaveden Slovenec, ki si je povsod pri-
zadeval za pravice slovenskega naroda, seve-
da s katoliškega stališča in v interesu kato-
lištva.
Kot vnet Slovenec je bil znan na Dunaju
in v Vatikanu, od koder so ga večkrat opo-
zarjali. F. Engel Janosi pravi v svoji knjigi
Österreich und das Vatikan 1846—1918, da je
papež Pij X. ob obisku avstrijskega poslanika
namignil Dunaju, »naj pazi na slovansko pro-
pagando, na rovarjenje duhovščine. Slovani
so besni in netolerantni. Tak da je ljubljanski
škof Jeglič ... Temu je avstrijska vlada pri-
pisovala, da podpira ekstremiste, ki hromijo
delo deželnega zbora«.'
Maks Hussarek, dolgoletni avstrijski mini-
ster za uk in bogočastje, obžaluje v svojem
spisu Zum Tatbestande des landesfürstlichen
Nominations — und Bestätigungsrechts für
Bistümer in Österreich 1848—1918 v Zeit-
schrift der Sovigny Stiftung für Rechtsgeschi-
chte, Kanonische Abteilung, zv. XVI. 1927,
Str. 181—152, da ni bolj nasprotoval Jegliče-
vemu imenovanju za ljubljansikega škofa.
Označuje ga kot človeka, »ki se je dal poteg-
niti v gibanje, ki je bilo naperjeno proti
državi in dinastiji«.'^
Ko je prišel Jeglič v Ljubljano, so mu
priredili navdušen sprejem. Pozdravil ga je
celo ljubljanski liberalni župan Ivan Hri-
bar. Ta ga je takoj skušal pridobiti zase in
ga odvrniti od klerikalne politike. Jeglič je
sprva res simpatiziral z liberalci, ker je bil o
njih slabo poučen zaradi svoje dolgoletne od-
sotnosti. O slovenskih razmerah ga je informi-
ral Strossmayer, ki je bil v kontaktu s Hri-
barjem. Tako se je mlada klerikalna duhov-
ščina v začetku pritoževala, da je dobila li-
beralnega škofa.^
Jagodic opisuje v svoji knjigi, da je Jeglič
prve čase po svojem prihodu v Ljubljano za-
hajal na liberalne prireditve v Narodni dom
z županom Hribarjem. Ko pa je uvidel, da z
liberalci ni možen sporazum, seveda na osno-
vi katoliških načel, se je Jeglič odločil za na-
daljevanje politike svojega prednika. Libe-
ralci na to niso mogli pristati, ker bi se po-
polnoma utopili v klerikalni stranki.
V svoji prvi okrožnici na duhovščino je
povedal, da misli z njo najtesneje sodelovati.
Obrnil se je na dekane z okrožnico, da bo pri-
hodnje leto sklical shod dekanov in pozneje
tako vsako leto, da bodo na teh shodih ob-
ravnavali najvažnejša vprašanja za utrditev
krščanskega življenja v škofiji. Ti shodi so
nekaj novega v ljubljanski škofiji. Postali so
eden izmed forumov, kjer je škof diktiral
svojo politiko v škofiji. Nanje je škof vabil
vedno vse dekane in eksperte za vprašanja,
ki so se ravno obravnavala. Trenutno origi-
nalnih zapiskov s teh shodov ni moč dobiti,
obstoje pa poročila o njih v Ljubljanskem
škofijskem listu, ki pa so žal nepopolna.
Škof Jeglič je uvidel, da je osnova vse kle-
rikalne politične organizacije zadružništvo.
Vanj so se silno zaganjali liberalci in takoj
prvo leto posredovali pri škofu, naj prepove
duhovščini udeleževati se dela pri zadrugah.
Zato je škof takoj na prvem shodu 11. aprila
1899 dal v obravnavo ta problem. Referent o
tem vprašanju je bil kanonik Andrej Kalan,
član izvršilnega odbora klerikalne stranke, ki
je podal naslednji referat: »Nova zgodovina
ima tri temeljne znake: revolucijo na treh
področjih, verskem, političnem in gospodar-
skem. Beda zatiranih stanov je klicala po
maščevanju. Zato je papež 15. maja 1891 iz-
dal okrožnico Rerum novarum: Srednjeveška
stanovska družbena organizacija se je razkla-
la in na njeno mesto se ni postavilo nič no-
vega. Kapitalizem pritiska na množice. Pri
nas je situacija enaka: rešitev iz krize je
ustanavljanje zadružnih organizacij. Pri or-
ganiziranju so velike težave. Nobene pomoči
ni pričakovati od državnega, niti deželnega
zbora. Zbornice nimajo pravih zastopnikov,
poslanci so samo izraz atomizirane človeške
družbe. Zato je gospodarska organizacija
še mnogo bolj nujna. Uravnava trga je sUno
potrebna, kajti do sedaj kmet drago kupuje
in poceni prodaja. To pa mora doseči samo
organizacija posojilnic — zadružništva.
Gibanje na gospodarskem polju je torej pri
nas edina pot, da se izvede družbena organi-
zacija in zato zasluži, da se duhovniki zani-
majo za ta dogajanja.
Stvar je nova, potrebno je, da že bogoslov-
ci dobe temeljit podtik. Duhovnik naj se z njo
bavi temeljito. Pri snovanju zadrug naj ne
ravna na lastno pest, posvetuje naj se s svo-
jim dekanom, ki poroča škofij stvu. To bode
po tehtnem preudarku z vodstvom gospodar-
32
skega gibanja odločilo, ali kaže zasnovati za-
drugo.«^
Na shodu so potem precej razipravljah, o
tem problemu; vsi dekani niso bili enakega
mnenja kot referent. Pokazali so se konser-
vativni nazori pri nekaterih duhovnikih. Ti
so zagotavljali, da ni duhovnikova naloga, da
bi se udejstvoval na družbenem in političnem
področju. V potrdilo svojih nazorov so nava-
jali okrožnice nekaterih bavarskih in avstrij-
skih škofov, ki so svojim duhovnikom pre-
povedali udejstvovati se v politiki.
Toda škof Jeglič je navedel papeževo
okrožnico Rerum novarum, ki ravno gowori. o
organizacijskem delu kot nujnosti. Škof je
popolnoma podprl referenta. Shod je potem
prišel do sklepa, naj dekani podprejo to gi-
banje. Paziti pa morajo, da ne bodo prfšli
v konflikt s trgovci; kajti duhovnik mora za-
stopati interese vseh družbenih slojev. Sklene
naj se nekak kompromis med konsumnimi
društvi in trgovci.''
To vprašanje, ali naj se duhovnik udej-
stvuje tudi na družbeno političnem podroičjti,
je dal Jeglič za nalogo na duhovniških deka-
nijskih konferencah. Izdelek, ki mu je bil
najbolj všeč, je tudi objavil v Škofijskem li-
stu 1899. Ta sestavek je napisal Janez Zore in
je zanimiv zaradi svoje velike radikalnosti
in kritike vladajočega sistema: »Duhovnik
vodi ljudi v nebesa ali ne pozabi, da jih vo-
diš po zemlji! To pa tem bolj v našem času,
ko ljudstvo ne dobi gmotne pomoči od tiste,
ki bi morala v prvi vrsti skrbeti za njegov
gmotni blagor; od države, ko ta brani tiste,
ki obrambe ne potrebujejo, proti onim, ki ne
napadajo, ampak se niti braniti ne morejo.
Ljudstvo si mora v našem času samo poma-
gati, pa si ne zna. Zato, če -kdaj, mora v na-
šem času duhovnik biti dušni in krušni oče
sebi izročenega ljudstva. Ker pa je najvaž-
nejši naravni pripomoček zboljšati gmotno
stanje ljudstva, ravno njegova organizacija,
zato je jasna trditev: ,Duhovnik mora, kar
le more, udeleževati se raznih družabnih gi-
banj našega časa.'''
Iz vsega tega vidimo, kolikšen pomen sta
klerikalna stranka in škof Jeglič pripisovala
organizaciji zadružništva. Nedvomno so malo
pretiravali s tem pomenom, toda storili so
pa vseeno precej. Ravno kreditne zadruge, to
je, Reiffeisnove posojünice, so pomagale
marsikakšnemu kmetu, da ni njegovo pose-
stvo šlo na boben zaradi zadolženosti. Po letu
1898 se jasno vidi, kako pada stopnja zadol-
ženosti na podeželju.
Drugi važni problem, ki so' ga obravnavali
na tem shodu, je bUa škofova zamisel o usta-
novitvi katoliških zavodov z lastno slovensko
gimnazijo. Na to misel je prišel škof Jeglič
ob priliki zborovanja slovenskih visokošolcev
v Ljubljani avgusta 1898. Na tem zborovanju
so slovenski visokošolci zahtevali ustanovitev
lastne univerze v Ljubljani. Razpravljali so
pa tudi o svoji visokošolski organizaciji. Ne-
ki akademik je predlagal, da bodi osnova vi-
sokošolskemu združenju katoliško krščanstvo,
kar je pa večina zborujočih odbila. Nad takim
protikrščanskim zadržanjem naše mlade in-
teligence se je Jeglič zgrozil. Sklenil je, da
bo to stanje popravil.^ Odločil se je zgraditi
katoliški zavod z lastno gimnazijo, za vzgojo
katoliškega inteligenčnega naraščaja, laične-
ga in duhovniškega. Glavni del stroškov je
pripravljen kriti sam iz velikega škofijskega
posestva v Gornjem gradu. Za pomoč pa je
naprosil tudi dekane, naj po deželi agitirajo
za prispevke. Ti so mu to na konferenci ob-
ljubili.
Jeglič je naletel pri izvedbi svojega načrta
na mnogo nasprotovanj. Najhujši nasprotnik
je bila liberalna mestna občina, ki mu ni ho-
tela dati v Ljubljani gradbenega dovoljenja,
nasprotovali so mu celo nekateri konserva-
tivni člani stolnega kapitlja. Jeglič je vztrajal
pri zamisli in zavodi, zgrajeni v Št. Vidu pri
Ljubljani, so začeli s poukom za prvi, razred
gimnazije že 1905. Zal tu ni prostora govoriti
več o škofijskih zavodih. Omeniti velja le to,
da so pomenili zelo veliko za slovenski na-
rod. Bili so do konca Avstro^Ogrske edina
popolna samostojna slovenska gimnazija, res
privatna, toda s pravico javnosti. Pa še z
enega ozira so zelo pomembni: v njih so se
šolali mnogi revni, nadarjeni slovenski mla-
deniči s podeželja, katerim je bila drugače
pot do izobrazbe zaprta. Jeglič je zavodom
ves čas svojega škofovanja posvečal izredno
pozornost, skrb in trud in tako so postali eno
njegovih najpomembnejših del.^
Še tretji problem je odprl škof Jeglič na
prvem dekanskem shodu. Predlagal je skli-
canje II. slovenskega katoliškega shoda za
naslednje leto. Klerikalno gibanje se je od
tega časa tako razmahnilo, da je bilo treba
dopolniti marsikatere resolucije I. katoliške-
ga shoda.
Zaradi tolikšne dejavnosti, ko vidijo, da je
eden vodilnih dejavnikov, začno liberalci Je-
gliča napadati, češ da je samo orodje v rokah
dr. Šušteršiča. Iz dnevnika se vidi, da gredo
Jegliču ti očitki do živega. Toži, da se boji,
da ga ne bi Šušteršič res izrabljal za kakšne
svoje politične mahinacije in da bo silno
previden.
Dne 7. novembra 1899 piše Jeglič v svojem
dnevniku: »Iz besed g. Koblarja sem razumel,,
da je dr. Šušteršič preveč absoluten in pre-
malo dela, nič se ne posvetuje pa se zaleti.
Da je konservativna stranka propadla, temu
je mnogo on kriv. Tudi sam opažam vse-
stransko napetost proti njemu. Ne mara ga.
33
dr. Krek, ne mara ga g. poslanec Povše. Bo-
jim se, da kam ne zagazimo, ako bo on na
čelu priprav za katoliški shod, posebno s ka-
toliškimi sociale! bi mogel priti v borbo...
Morebiti preprečim razdor Katoliške stranke
(tako se je uradno imenovala klerik. stranka),
ako malo bolj na čelo stopim, kar se mi po-
nuja; dobro da nisem z g. Šušteršičem začel
priprav za katoliški shod, vidim, da bi bilo to
slabo pri naši stranki in nasprotnike bi še bolj
podžgalo.«^«
Dne 22. novembra je Sušteršič svetoval
Jegliču, naj skliče k sebi državne poslance;
»da bi se pogovorili o taktiki v parlamentu,
ker grozi nevarnost, da bodo šli naši poslanci
v popolno obstrukcijo s Cehi. (Cehi so nam-
reč v tem času po padcu Badenijeve vlade,
ki so jo povzročile nemške stranke, obstrui-
rali delo parlamenta — op. J. P.). Med naši-
mi poslanci sta dve struji: zmerna, Povše in
radikalna, ki jo sestavljajo Slovenčevi dopis-
niki (Krek, Žitnik) in da bi se Slovenci, če
bi šli v obstrukcijo, uprli direktno kroni.«'^
Jegličev dnevnik govori dalje 29. novem-
bra: »Prišli so poslanci in gospodje, ki so v
vodstvu katoliškega političnega društva: De-
tela, Brejc, Schweitzer, Sušteršič, Kalan. Raz-
govor je bil živahen. Največ je poročal g.
Povše: on ni za obstrukcijo, rekel pa je ce-
sarju, da bo zveza glasovala zoper nagodbo.
Ostro je govoril dr. Krek Ln se izrazil odločno
za solidarnost s Cehi. Proti temu sta bila De-
tela in Sušteršič. Nazadnje smo se zedinih
gospodom poslancem priporočiti, da naj gre-
do v obstrukcijo. Naj se bolj naslanjajo na
ljudsko katoliško stranko in si prizadevajo
večino desnice ohraniti.«'^
V vizitacijah za leto 1900 škof Jeglič pov-
sod vzpodbuja župnike, naj agitirajo za pri-
pravljajoči se katoliški shod in katoli-
ške zavode. Naroča župnikom, naj ravnajo po
navodilih konservativne stranke. Ljudi naj
poučujejo v smislu resolucij katoliškega sho-
da.
JEGLIČEVO DELOVANJE
v  CASU  UTRJEVANJA KLERIKALNE  STRANKE
Od 10.—12. septembra 1900 je bil ii. slo-
venski katoliški shod. Težišče dela na tem
shodu je bUo v odseku za socialne zadeve.
Program, ki ga je sprejel, popolnoma ustreza
Krekovemu socialnemu načrtu slovenskih de-
lavskih stanov iz leta 1895. Po ii. katoliškem
shodu se je lotUa klerikalna stranka izgrad-
nje in utrjevanja svoje politične in prosvetne
organizacije na terenu. Do tega časa je obsta-
jala le klerikalna gospodarska organizacija za-
družništva. Sedaj pa so se začele ustanavljati
klerikalna politična društva za vse sodne
okraje imenovane Katoliška polit, društva. V
vseh krajih pa so se ustanavljala klerikalna
prosvetna društva.
V letu 1905 se je klerikalna Katoliška na-
rodna stranka preimenovala v Slovensko
ljudsko stranko. Da bi še bolj intenzivirala
svojo agitacijo, je začela namesto katoliških
političnih društev ustanavljati na podeželju
po štajerskem vzgledu Kmečke zveze za vsa-
ko faro posebej, v katere je lahko pritegnila
vse svoje somišljenike.
Krek, ki se je na korist enotne klerikalne
stranke odpovedal samostojne politične de-
lavske krščansko socialne stranke, je krepil
delavsko krščansko strokovno organizacijo.
Organiziral je uspešne stavke in na shodu v
Vevčah 1904 pozival socialne demokrate v
enotno strokovno organizacijo.'^
Klerikalno zadružništvo je doživelo 1903
svojo dokončno reorganizacijo. Ustanovljena
je bila nova centrala s pravico revizije —
Zadružna zveza.
Ko je bUa ob uvedbi splošne volilne pravi-
ce za državni zbor sklenjena volilna reforma
tudi za kranjski deželni zbor, so dobili kle-
rikalci v novi splošni kuri j i vse glasove in s
tem večino v deželnem zboru. S tem se zače-
nja 1908 že novo obdobje absolutnega kleri-
kalnega vpliva na Kranjskem.
Jeglič je bU v tem času politično zelo akti-
ven. To je moč razbrati iz njegovega dnevni-
ka, pastirskih pisem in vizitacij. Cerkvene vi-
zitacije so resda boljši vir za kaj drugega,
npr. za ugotavljanje socialnega, gospodarske-
ga in političnega stanja v vsej ljubljanski
škofiji natančno za vsako faro posebej. Toda
iz kratkih škofovih odgovorov župnikom —
rešitev, je moč videti tudi Jegličeve napotke
duhovščini na terenu. Zanimivo je morda to,
da je hotel imeti Jeglič natančno evidenco
nad političnim in družbenim delovanjem sebi
podrejene duhovščine. On ni nikdar politič-
nega obveščanja duhovščine in dajanje direk-
tiv duhovščini prepuščal vodstvu klerikalne
stranke. Zdi se mi, kakor je razvidno iz ma-
terialov, da je hotel ostati v tem pogledu ne-
odvisen od strankinega vodstva. Za družbena
in politična vprašanja je imel svetovalce, naj-
važnejši med njimi je bü Aleš Ušeničnik. Za-
to je v vsakem važnejšem ukrepu vodstvo
klerikalne organizacije spregovoril tudi Jeglič
samo prek cerkvenih mehanizmov, bodisi na
shodih dekanov ali v svojih pastirskih pis-
mih na duhovščino. Včasih je to napravil
pred tem ukrepom, včasih po njem. On sam
ni bil član vodstva klerikalne stranke, toda
to so bili njegovi najožji sodelavci, Andrej
Kalan, Evgen Lampe, Janez Evangelist Krek.
Tako npr. v političnih dogodkih leta 1900
govori Jegličevo pastirsko pismo iz začetka
leta 1901, ki pravi: »Lanski Katoliški shod je
bil sijajen. Mnogo ljudi se ga je udeležilo. Ze
sama udeležba je pomembna: Vi in vaši ka-
toliški možje zajemate iz njega glavna načela
34
pri podučevanju ljudi, posebno ob času voli-
tev. Resolucije Katoliškega shoda so naš pro-
gram za strogo cerkveno pa tudi družabno
življenje. More se mu v kaki točki prigovar-
jati, morejo ise posebno glede izpeljevanja po-
roditi razne nasprotne misli, kdor pa naspro-
tuje shodu in zame tava njegove resolucije
načeloma, ta ne stoji več na krščanskem sta-
lišču ... Tudi za poslance, katere bomo mi
volili, je katoliški program merodajen.
V ogromni večini ste svoje duhovske
dolžnosti pri volitvah dobro izpolnjevali...
Vi ste me razumeli in ste se trudili tudi zu-
naj cerkve, sklicevali ste shode ali vsaj po-
magali našim krščanskim možem ... Odkrito-
srčno vam povem, včasih se me loti misel, da
li ne gremo predaleč, da li se nismo predaleč
utopili v družbeno gibanje. Ali ko sem opa-
zil, kaj dela nasprotnik, kako hodi od vasi do
vasi, kako skuša zapeljivi volilni katekizem
vtihotapiti v vsako hišo, se nisem mogel
ubraniti v prepričanju, da nismo mi duhovni
nič preveč istorili...
Sedanje politično in družbeno gibanje je
eminentno versko gibanje. Gre se za to, da se
vse družbeno življenje, katero se je v 19. stol.
postavilo na protikrščanski temelj, postavi
zopet nazaj na podlago naukov Kristusovih.
To pomeni boj v celi Evropi in pri nas med
Slovenci, posebno na Kranjskem. Nasprot-
nikov je mnogo, skoraj vsa inteligenca po me-
stih, večina učiteljev, gostilničarjev in trgov-
cev. Nasprotuje tudi soc. demokracija.
Zato morajo duhovniki na noge, povsod
zavirati Kristusu sovražni vpliv: na shodih,
časnikih in hišah. Ko bomo dobili laikov
voljnih in sposobnih, prav radi jim bomo
prepustili delo in vodstvo. Samo spodbujali
jih bomo in pazili, da ostanejo v pravcu,
odkazanem v svetem evangeliju.^u
Jeglič je pri podrejenih duhovnikih zelo
pazil na njihovo politično usmeritev. To nam
med drugim dokazuje tudi odgovor župniku v
Zireh, ki ni bil klerikalec in se ni istrinjal s
klerikalno gonjo proti liberalcem. Jeglič mu
piše 17. junija 1904: »Ako primerjam vašo
promemorijo (spomenico) z dejanskim sta-
njem v župniji, moram reči, da stvari ne po-
znate, ali ji niste kos. Sedaj šele vidim, zakaj
razdor med strankami raste, namesto da bi
se zmanjševal. Vi prezirate stranko, ki se v
javnem življenju drži katoliškega programa,
in podpirate ono, ki ima v večini dobre
krščanske može, ki se pa javno drži one
stranke v deželi, katera se prizadeva krščan-
stvo izpodkopati. To me boli in žalosti, saj
sem danes bolj kot kdaj koli prepričan, da bi
razdor kmalu prenehal in bi pri nasprotni
stranki kaj malo mož ostalo, če bi bil na čelu
župnije mlajši, časovnim zahtevam bolj od-
rasel miren nepristranski duhovnik. Ne za-
merite, da vam moje prepričanje odkrito po-
vem. Ali imate toliko ljubezni do Boga in
cerkve, da bi ga uvažili.«'"
Omenili smo, da si je klerikalna stranka
prizadevala za ustanavljanje prosvetnih dru-
štev na podeželju.
Zato je Jeglič o tem problemu govoril še na
shodu dekanov 1900. Nekateri dekani so na-
sprotovali ustanavljanju klerikalnih katoli-
ško izobraževalnih društev, češ da društva
niso potrebna, ko imamo že Mohorjevo druž-
bo in Domoljub. Shod dekanov pa je sprejel
sklep, naj se ustanavljajo katoliška izobraže-
valna društva, katerim naj bo vodnik duhov-
nik. Paziti pa je treba, da se v društva ne vsi-
lijo liberalci in oni ne prevzamejo vodstva.
Iz vizitacij se vidi, kakšen pomen je temu
dajal škof. V »rešitvi« dekanu v Moravčah
pravi 1904.: »Zelo sem zadovoljen, ker v de-
kaniji napreduje katoliško življenje. Ne mo-
rem biti Bogu dovolj hvaležen, ker ste osno-
vali katoliško izobraževalno društvo in s tem
prehiteli nasprotne poizkuse pridobiti može
za liberalstvo.«"* Podobno govori v svoji re-
šitvi župniku v Polju pri Ljubljani: »Ne pla-
šite se truda in požrtvovalnosti, da se v de-
lavskem strokovnem društvu živahnost in
stanovitnost, izražena po katoliških načelih,
ohrani. Vse to bo pripomoglo izobraževalno
društvo, treba je shodov, zato je potrebno
sezidati katoliški dom.«'^
Jeglič je zelo veliko hodil na Dunaj, kjer
je kot knez imel pristop do vseh vodilnih
ljudi v državi, tudi do cesarja, in je bU kot
nekak delegat neprecenljive vrednosti za kle-
rikalno stranko. Največkrat je moral zago-
varjati kakšne strankine korake, potem od li-
beralcev obtožene duhovnike in pa moledo-
vati za različna dovoljenja in olajšave za svoje
gospodarske in finančne posle. V tem času je
potreboval veliko denarja za svoje zadeve.
Pri tem je pokazal precej samozavesti;
prvo mu je bil slovenski katoliški interes in
ni bil nikakšna poslušna transmisija dxmaj-
ske vlade. Tako piše v dnevniku, da je ob
priliki obiska na Dunaju v začetku leta 1903
nanj pritisnil ministrski predsednik Körber,
naj on vpliva na klerikalno stranko, da bi šla
mimo na zasedanje deželnega zbora in mu
obljubljal koncesije, kot je ustanovitev sploš-
ne kurije s 4 poslanci za Kranjski deželni
zbor. Klerikalni stranki se je zdela ta koncesi-
ja premala in ni na to pristala.
V tem času je Jeglič večkrat rešil klerikal-
no zadružništvo iz velikih težav in morda
tudi razsula. Iz tega se vidi, kakšen pomen za
klerikalno organizacijo mu je pripisoval, ver-
jetno pod Krekovim vplivom. V svojem
dnevniku piše Jeglič 28. julija 1903, da je za-
ložU »Gospodarski zvezi« 50.000 K, da jo reši
pred polomom, »^ki je imela toliko izgube pri,
35
nesrečnem kreditiranju trgovca Šumi j a, ki je
zaradi svojega gospodarskega poloma zbežal
v Ameriko.«'^
Ravno tako je priskočil »Gospodarski zve-
zi« na pomoč leta 1905. Dne 21. januarja 1905
piše v dnevniku: »Trnovo na Notranjskem je
najhujša rana pri naši organizaciji, ki je zato
v nevarnosti. Tolik je primanjkljaj, da bi bilo
treba društvo že likvidirati, sklenil sem, da
tekom leta dolgove jaz poravnam.«"
Videli bomo na nekem zanimivem vpraša-
nju, da je imel Jeglič o njem drugačno mne-
nje, kot voditelji klerikalne stranke; to je
vprašanje odnoisa do Hrvatov.^* Jegličevo sta-
lišče vidimo iz njegovega dnevnika 5. oktob-
ra 1903, ko opisuje slovesno otvoritev »Kam-
niškega doma«, na kateri je bil navzoč. »Za
govornika je (dekan Lavrenčič — op. J. P.)
naprosil g. Sukljeta.. . Zbrana so bila razna
društva iz Ljubljane, St. Vida, Loke, Jesenic,
Smartna pri Litiji in Zagreba .. .
Banketa se je udeležilo nad 100 oseb. Jaz
sem prišel šele ob dveh, da sem bil pri napit-
nicah... Bal sem se, da se radi Hrva-
tov ne bo kaj preveč povdarjala vzajemnost
naša in hrvaška. No še dosti zmerno se je go-
vorilo. Jaz za to »zajednico« nič kaj dosti ne
maram, ker Hrvatje jo tako razumevajo, da
se moramo mi pohrvatiti.. .«^^
Oglejmo si na nekaj konkretnih primerih
Jegličev način političnega vodenja duhovšči-
ne. Škofijska sinoda leta 1903 je sprejela po-
sebno formulo za pisanje promemorij, žup-
nikovih poročil o stanju v župniji ob priliki
vizitacij. Ta formula je poleg popolnoma cer-
kvenih zadev obsegala tudi točke: družbeno,
gospodarsko in politično življenje v župniji.
Po teh točkah so pot'^m iluhovniki tudi poro-
čali škofu. Poročila so zelo zanimiva, saj po-
dajajo precej natančno sliko. Skof je na ta
poročila odgovarjal v svojih rešitvah in v
njih dajal duhovnikom napotke za nadaljnje
delo. Promemorija za župnijo Kamnik 1905:
»V Kamniku faranov ni mogoče organizirati
v katoliških društvih. Društvo »Kamniški
dom« se je preosnovalo iz »Katoliškega dru-
štva« časovnim in krajevnim razmeram pri-
merno. Dobilo je že prvo leto svojega obstoja
svoj »Kamniški dom«. S člani je težko. Pri-
hajajo le rokodelski in trgovski pomočniki,
meščanski mladeniči pa so rajši pri Sokolu.
V župniji se čitajo katoliški časopisi, toda
tudi Slovenski narod je v Kamniku silno raz-
širjen ... V gospodarskem oziru se je svoj
čais v Kamniku zamudila ustanovitev posojil-
nice in hranilnice in je sedaj težko vis ä vis
liberalni mestni hranilnici in okrajni mestni
posojilnici to popraviti. Tembolj ako je celo
okrajna posojilnica v naši »Zadružni zvezi«
vpisana, čeprav je liberalna ... Ce dobi kdaj
katoliška stranka mestno upravo v svoje ro-
ke, bode mestna hranilnica naša. Pri evan-
tuelnih volitvah katoliška narodna stranka
ne bo zmagala. V občinskem odboru imajo
večino liberalci, ker je tak volilni sistem, da
naši ljudje ne morejo voliti, ker plačujejo di-
rektnega davka pod 8 kron. Političnih shodov
v Kamniku ne moremo sklicevati ob tolikš-
nem številu liberalcev. Katoliško politično
društvo za kamniški okraj šteje v kamniški
župniji 80 članov.«
Škofova rešitev pravi: »nravno in družbeno
življenje se je za vaše uprave močno vzbu-
dilo in razvilo. Tudi v političnem gibanju ste
v kratkem času veliko uspehov dosegli. Kam-
niški dom je eno vaših najlepših in najvaž-
nejših del. Le vztrajajte pri katoliški ideji,
da ji pomorete do popolne zmage.«^^
V rešitvi župniku na Dobovcu piše Jeglič
leta 1906: »Ker mladeniči vaši večinoma v
Trbovlje k rudokopom zahajajo, kjer je pre-
mnogo socialdemokratov in veliko pohujšanja,
poskrbite prav posebno, da jih v šolski dobi
kar mogoče skrbno in ljubeznivo vzgajate, na
nevarnosti opozarjate in jim ljubezen do kr-
ščanskih čednosti vzbujate. Po dovršeni šoli
jih skušajte ob nedeljah zbrati k pogovorom
in poduku. Stopite onda v zvezo z gospodi v
Trbovljah, pa si z njimi prizadevajte vaše
fante pridobiti za katoliško delavsko društvo.
Ko se v Trbovljah pokažejo, sami in po mla-
deničih že doma za to propagando delajte.«^-'
Septembra 1905 je dal Jeglič slovenski kul-
turni javnosti, posebno liberalni, povod za
velike napade nase, zaradi svojega mne-
nja o muzi nad novim Prešernovim spomeni-
kom.
Jeglič je zavzel svoje stališče tudi do boja
za splošno in enako volilno pravico, za kate-
ro se je z vso močjo zavzemala SLS. Njegovo
stališče pokaže njegovo pastirsko pismo za
Novo leto 1906. Pismo podaja ves teoretičen
družbeni nazor katoliške cerkve. Govori v
zvezi z demokracijo, da je popolna enakost
ljudi nemogoča, »saj je mnogostranska neena-
kost že v naši naravi, naša civilizacija sloni
na neenakosti stanov. . . Socialna demokraci-
ja nima prav, ker ne trpi razlike stanov in
ne trpi premoženjske neenakosti. Ce bi se
premoženje sto in stokrat enako porazdelilo,
bi enakost ne trajala dolgo! Namesto socialne
demokracije naj se postavi krščanska demo-
kracija ... Nemogoče je torej, da bi bili druž-
beno vsi enaki, ker to je proti naravi člove-
škega društva, nič nas pa ne ovira, da si ne
bi prizadevali za politično in pravno enakost
vseh državljanov, katero je ljudstvo po raz-
vitih deželah že doseglo. Ako se torej varu-
jemo teh zmot: da ni Boga in da je ljudska
volja izvor vsega prava, ki ne pozna nobenih
naravnih zakonov, dalje, da morajo biti vsi
ljudje, v vsakem, tudi družbenem oziru po-
36
polnoma enaki, posebno enaki v premoženju,
ter da se odreka pravica do zasebnega pre-
moženja — ako se varujemo teh groznih
zmot, moramo delovati za splošno volilnopra-
vico.«^^ Iz tega se vidi izredna zaostalost ka-
toliške cerkve v družbeni teoriji. Toda kljub
temu najde opravičilo za boj za splošno in
enako volilno pravico, ker gre to njej v prid.
Da je imel Jeglič razvit političen instinkt,
je opaziti iz marsikaterega njegovega deja-
nja, najbolj pa iz dnevnika, ikjer si je sproti
zabeleževal svoje vtise ob različnih dogodkih.
Tako je ob priliki III. slovenskega katoliške-
ga shoda od 26.-28. avgusta 1906 v Ljubljani
zapisal v svojem dnevniku: »Shod je bil tola-
žilen . .. govori izvrstni, krasen govor prof.
Jarca, sarkastičen dr. Šušteršiča, genijalen
dr. Kreka .. .
Žalostno je, da so na Koroškem sklicali
shod, udrihali po naših poslancih in zaradi
tega naravnost prepovedali iti na katoliški
shod v Ljubljano .. .«^^
Tu se je kazal že tisti antagonizem med vo-
ditelji obrobnih slovenskih pokrajin in vod-
stvom klerikalne stranke na Kranjskem s Su-
šteršičem zaradi njegove premalo vsenarodne
politike.
JEGLICEVO DELOVANJE V DOBI
ABSOLUTNEGA KLERIKALNEGA
POLITIČNEGA VPLIVA 1908—1914
Po zmagi na volitvah 1908 je vzela SLS
vse deželnozborske zadeve v svoje roke. Re-
formirane so volitve v vse javne zastope, tudi
v ljubljanski magistrat. SLS snuje načrte za
dvig deželnega gospodarstva, ki jih liberalci
ostro napadajo.
Ob anefesiji Bosne in Hercegovine je storila
SLS enako kot druge slovenske politične
stranke. V kranjskem deželnem zboru je po-
dala izjavo, s katero pozdravlja aneksijo, ki
je vključila v Avstrijo še več Slovanov. Av-
strija pa naj gleda, da bo te Slovane politič-
no zadovoljila. Po tem dogodku je baje šef
SLS Šušteršič poslal Francu Ferdinandu spo-
menico, ki je zahtevala trializem.
Iz krščanskih delavskih strokovnih organi-
zacij se je jeseni 1909 ustanovila Jugoslovan-
ska strokovna zveza. Istega leta pride tudi
do združitve kranjske SLS z drugimi pokra-
jinskimi katoliškimi strankami v Vseslovan-
sko ljudsko stranko, tako dobi klerikalno gi-
banje svojo dokončno organizacijsko podobo.
Posvečati začne veliko skrb vzgoji svojega
naraščaja. Ustanovljen je Orel, telovadni od-
sek pri prosvetnih društvih, ki naj spodnese
vpliv v liberalnem Sokolu.^'
Leta 1909 so liberalci zagnali spet pravo
gonjo proti Jegliču. Napadali so ga zaradi
objave katoliškega seksološkega priročnika
Ženinom in nevestam, da bi ga tako diskredi-
tirali v javnosti. ,
To se jim ne posreči in Jeglič še nadalje
uživa v katoliških vrstah neomajen ugled,
zasleduje politično življenje po škofiji, spod-
buja in daje politična navodila duhovnikom.
Duhovniške promemorije, spomenice, iz te-
ga časa kažejo, kako se povsod krepi politični
vpliv SLS, kako napredujejo Kmečke zveze,
kako narašča klerikalno časopisje, kako se
ustanavljajo orlovski odseki.
Poročila so prav natančna in plastična in
so prav dober vir za zgodovino te dobe. Od-
govor župniku v Vipavi leta 1909 pa jasno
razodeva Jegličeva stališča: »Vzdržujte tudi
izvencerkveno organizacijo in jo po potrebi
izpopolnjujte, saj vas lastna izkušnja uči, da
s pomočjo te organizacije napreduje versko,
.socialno in politično življenje. Posebno Vam
na srce polagam skrb za mladeniče, z vso
vnemo negujte organizacijo Orel.-«^^
Leta 1911 je moral Jeglič zopet reševati
klerikalno zadružništvo in z njim SLS. Po-
glejmo si njegov zapisek v dnevniku 29. ja-
nuarja, ki nosi naslov Duhovni in zadružni-
štvo: »Ker je v Zadružni zvezi okoli 650 za-
drug in deluje nad 600 duhovnikov, ki bi mo-
rali v mesecu marcu opustiti delo (papeževa
okrožnica), moram iti v Rim, da izprosim
podaljšanje časa, ker drugače bi zadružništvo
razpadlo. »Zveza« mi je poslala spomenici z
dobrimi razlogi. Zadružništvo sploh je korist-
no v nravnem pogledu, medsebojna ljubezen
in podpora, poravnavanje prepirov. Koristno
je za cerkveno življenje, zadružniki ubogajo
duhovnike pri volitvah, pri manifestacijah;
ako duhovni odstopijo, ne bo več tega zaupa-
nja. Bati se je, da dobe spet vpliv na ljudstvo
učitelji. Ako bi ljudje začeli jemati denar iz
posojilnic, bi se moralo terjati dolžnike, ki bi
ne mogli plačati, pa bi se jim moralo rubiti.
Tem vzrokom sem dodal: Kaj bi bilo, ko bi
toliko duhovnov naenkrat odstopilo, kje do-
biti nad 800 ljudi sposobnih za delo; treba
jih je učiti in vežbati. Polagoma se bo to mo-
glo storiti, akoravno ne povsod, ker povsod
ne bo sposobnih ljudi. Na manjših krajih
Reiffeisnovke uspevajo le, ako se dela brez-
plačno, česar pa laik ne bo lahko storil, to
more le duhoven, ki dela pro Deo gratias in
zato tudi pro populo. Na shodu dekanov so
dekani poudarjali, da ni mogoče, da bi du-
hovni odstopih .. .«^^ Tu, mislim, komentar
ni potreben. Jeglič je v Rimu v svoji misiji
uspel.
Se en zapisek ima Jeglič kmalu zatem o
zadružništvu. Klerikalna stranka je hotela
svojo vlado na Kranjskem čim bolj izkori-
stiti, da okrepi svoje zadružništvo. Poglejmo,
kaj je naredila zato v deželnem zboru: »Ker
se je radi poloma liberalne »Glavne posojil-
nice« nekako omajalo zaupanje v zadružni-
štvo, so naši poslanci storili nujen predlog
37
»o pomoči zadružništvu«. Sestavili so več
točk: »Našo Zadružno zvezo se prizna kot
oficielno deželno. Deželni odbor bo ijmel revi-
zijski urad in bo zadruge strogo revidiral.
Zveza dobi vsakoletno podporo 10 000 K, de-
žela garantira z dva milijona in da Zvezi
brezobrestno posojilo 700 000 K, ki je vse-
učiliščni fond. Pri tej razpravi so bile hude
debate. Proti predlogu sta najbolj vneto go-
vorila dr. Tavčar in dr. Triller, za predlog
pa so govorili Sušteršič, Lampe, Krek in po-
ročevalec Jarc. Prišlo je do burnih prizo-
rov.«-"
Konec tega leta je opravil Jeglič za SLS
zopet važno nalogo. V svojem dnevniku piše
2. dec. 1911, da mu je Sušteršič poslal svoj
tiskani govor v državnem zboru, ki govori o
trializmu, želeč, da ga on pošlje prestolona-
sledniku. Jeglič pravi, da je to storil rad,
ker ga je prestolonaslednik pred kratkim lepo
sprejel in se zanimal za Jugoslovane. Čez ne-
kaj dni je dobil odgovor od Hofmeisteramta,
v katerem se mu zahvaljuje za list.'"
Iz tega bi se dalo sklepati, da je morda to
tista razglašena Šušteršičeva spomenica, ker
kake druge vse do danes niso našli. In še na
nekaj kaže ta dogodek, da namreč Sušteršič
ni imel posebnih stikov s Francem Ferdinan-
dom.
V teh letih zmaga SLS pri volitvah v dr-
žavni in deželni zbor tudi že v nekaterih
kranjskih mestih.
Ob tem izrednem političnem zagonu pa se
v tem času v vodstvu klerikalnega gibanja
kažejo znaki krize. Jegličev dnevnik iz tega
časa je poln zapiskov o nesoglasju v vodstvu
SLS. Mladi, ki se zbirajo okoli dr. Kreka, so
nezadovoljni s konservativnim Šušteršičem,
ki je proti statutu stranke postal deželni gla-
var. Do hudega nasprotovati j a med Krekom
in Šušteršičem pride ob jugoslovanskem
vprašanju v času balkanskih vojn. Krek je
pisal v Slovencu prosrbsko. Ko je Sušteršič
nastopil s člankom proti takemu pisanju, je
Krek zagrozil, da si bo izbral drug list za
svoje piisanje. Jeglič sam se v vsem tem času
ne opredeli za nobeno strujo; prizadeva si le
za pomiritev med sprtima strujama.''
Demokratični Krek je bil leta 1913 skoraj
izrinjen iz političnega življenja zaradi afere
Theimer. Proti njemu so intrigirali poleg li-
beralcev najbrž tudi sami konservativci v
SLS. Kolikor se vidi iz dnevnika, je Jeglič
ves čas zaupal Kreku in ga podpiral tako, da
je bil ta rehabilitiran.
JEGLICEVA VLOGA OB SPORU V SLS
IN OB RAZPADU MONARHIJE
Med prvo svetovno vojno, ko si je morala
klerikalna stranka in Slovenci sploh najti
svojo nacionalno politično rešitev, je Jeglič
odigral še posebno pomembno vlogo. Ravno
tako odločilno je posegel v drug problem tega
časa, ki je s prvim povezan, to je v razcep v
SLS.
Klerikalna stranka, skoraj absolutna pred-
stavnica slov. naroda, se je v začetku vojne
solidarizirala z režimom, čeprav so v stranki
obstajale razlike med konservativci s Šušter-
šičem, ki so bili za absolutno lojalnost Av-
striji in so denunciraU jugoslovansko orien-
tirane Slovence, in mladimi s Krekom, ki so
bili za čim večjo narodno slogo in čim manj
pisanja proti Srbiji.
Vojna je Slovence zelo prizadela; kot »ne-
zanesljivim in veleizdajalskim« so jim sodila
vojaška sodišča. Mnogo Slovencev je padlo v
vojni, soška fronta pa je prizadela tudi civil-
no prebivalstvo na Primorskem. Razne nem-
ško-avstrijske stranke pa so za primer zmage
pripravljale takšne načrte, ki bi pomenili za
Slovence nacionalno ismrt.
Vse to je sililo Slovence in klerikalno stran-
ko posebej, da iščejo izhod iz te situacije. Ko
se je konec maja 1917 po dolgem času znova
sestal dunajski parlament, je Jugoslovanski
poslanski klub v njem podal znano Majniško
deklaracijo, ki zahteva združitev vseh Jugo-
slovanov v okviru Avstro-Ogrske v samostoj-
no državno telo pod habsburško dinastijo.
Majniška deklaracija je v zgodovinopisju
zelo različno ocenjena. Mislim, da je histo-
rični objektivnosti najbližje stališče, ki trdi,
da se ni spotikati ob habsburški okvir dekla-
racije in jo zaradi njega ocenjevati kot reak-
cionarno. Tudi nima smisla izmišljati si zgod-
be o neiskrenosti habsburškega okvira, češ
da je bil le fasada. Habsburški okvir je pri
ocenjevanju deklaracije kot reakcionarne ali
revolucionarne več ali manj brezpomemben.
Deklaracija je bUa tudi s habsburškim okvi-
rom čLsto revolucionarna zahteva, saj je za-
htevala popolno rušenje dotedanjih političnih
struktur monarhije, to je dualizma, in ustva-
ritev nove državne tvorbe na jugu monarhije.
To pa je bUo nekaj, na kar ni pristal noben
odločilen politični faktor monarhije, niti
dvor, niti Madžari, niti avstrijsko-nemške
stranke. Na zahteve majniške deklaracije ni
pristal niti manifest cesarja Karla 16. okto-
bra 1918, ko je monarhija že razpadala.'^
Deklaracijo, ki je bila pravzaprav plod
SLS, sta sproti obe struji v stranki različno
tretirali. Za konservativnega Sušteršiča je to
maksimalna zahteva Slovencev dunajski vla-
di, medtem ko je za Krekovo demokratično
strujo to minimum in to tudi zapiše v Slo-
vencu že 25. julija 1917.
Deklaracija je büa med slovenskimi mno-
žicami malo opažena. Potrebno je bilo, da
se stvar premakne naprej, da se pokaže, ka-
ko so deklaracij ske zahteve stvar vsega slo-
38
venskega naroda. Tu je prevzel iniciativo
škof Jeglič. Septembra 1917 je sestavil in
podpisal tako imenovano ljubljansko dekla-
racijo, ki je izjavljala popolno soglasje in
podporo Jugoslovansikemu klubu in njegovi
majski deklaraciji. Izjavo so sopodpisali SLS,
liberalna stranka in slovensko krščansko so-
cialno delavstvo; socialni demokrati so pod-
pis odbili.'^
Vsekakor je pomembno vprašanje motivov,
ki so vplivali na to Jegličevo dejanje. Mislim,
da je Jegličeva odločitev za septembrsko iz-
javo v tesni povezanosti z notranjo situacijo
v klerikalni stranki. O notranjem razvoju
stranke razpravljam malo pozneje, tu pa mo-
ram zaradi boljšega razimievanja septembr-
ske deklaracije omeniti naslednje: Jeglič se
je verjetno do septembra odločil za politično
strujo mladinov. Spoznal je, da imajo mla-
dini za seboj večino slovenskega ljudstva. V
skrbi za klerikalno stranko, ki ji je grozila
nevarnost, da se razcepi in izgubi množice,
se je odločil podpreti v stranki tisto strujo,
na katere koncept je ljudstvo pristajalo. S
septembrsko izjavo je podprl politični pro-
gram mladinov. V tem smislu govore mnogi
njegovi zapiski v dnevniku od pomladi leta
1917 in tudi njegov članek O razdoru v SLS
v Slovencu 26. novembra, kjer pravi, da se
je odločil, da podpre mladine, ker je videl, da
stoji za njimi vse ljudstvo, Šušteršiča pa ne
podpira nihče drug kot kranjska duhovščina,
od katere pa se ljudstvo že odvrača.'*
Pozneje je Jeglič v svojem dnevniku glede
ljubljanske deklaracije napisal sledeče:
» ... Želel sem od nekdaj, da bi se Jugoslo-
vani v okviru Avstrije združili v eno celoto.
Vedel sem, da je izvršitev te želje nemogoča
brez izredno hude prekucije. No, vojska je
vse tako pretresla in preobrnila, da se mi je
ta združitev zdela mogoča. Ker je na to me-
rila majniška deklaracija, mi je bila draga.
Ker se ljudje za to niso vnemali, ali bolj
prav, ker se niso znaJi prav orientirati in se
niso gibali, jaz pa sem čutil, da je vse izgub-
ljeno in se bomo ponemčili, ako se v ugodnem
času ne dvignemo, sem storil korake, da smo
se podpisale vse stranke in začelo se je gi-
banje, ki je omogočilo Jugoslavijo. Hvala
Bogu, da je moje korake tako vodu, da so
bili zakoniti.«''
Deklaracijsko gibanje, ki ga je ta izjava
sprožila, je postalo izredno široko in demo-
kratično in je preseglo stroge deklaracijske
okvire. Vplivalo je na radikalizacijo politike
vseh slovenskih političnih strank, posebej
klerikalne, in soodločilo o zmagi mladinov v
njej konec leta 1917.
Tu je še treba omeniti, da je zelo težko
postaviti datum, kdaj se je Jeglič odločil za
popolno odcepitev od Avstro-Ogrske. Bil je
vsekakor še zelo dolgo za ohranitev monar-
hije, kar izpričuje mnogo njegovih uradnih
izjav in zapiski v dnevniku. Ena takih izjav
je npr. v njegovem letaku 26. novembra 1917
ob sporu s Šušteršičem, v katerem pravi, da
je njegov odgovor nasprotnikom, zakaj je pod-
pisal ljubljansko izjavo, tak, kakršnega je
dal novembra ministru na Dunaju: »To sem
storil prvič kot odločen ugovor zoper naklepe
onih izvenavstrijskih slovanskih krogov, ki
hočejo Jugoslovane odcepiti od Avstrije, zato
naj ves svet ve, da mi Slovenci te naklepe
od sebe odbijamo, ker hočemo ostati v av-
strijski monarhiji in pod žezlom habsburških,
drugič kot odločen ugovor zoper velike krivi-
ce, ki so jih nam Slovencem že storile in jih
ravno sedaj napovedujejo brezobzirne nem-
ške stranke, tretjič, da bodo zadovoljni Jugo-
slovani, najbolj močna obramba zoper sovraž-
nika avstrijske monarhije in habsburške di-
nastije.«'«
V istem smislu je pisan tudi Jegličev članek
v Slovencu januarja 1918 in njegova pastir-
ska pisma v teku leta 1918, ki so še vsa za
ohranitev Avstrije. Tako je pisal tudi škofov
politični svetovalec dr. Aleš Ušeničnik v za-
četku leta 1918 v svoji knjigi Um die Jugo-
slawien, eine Apologie, čeprav ne preveč od-
ločno, in že predvideva, da lahko pride proti
slabi oblasti tudi do upora.
Za odcep od monarhije Jeglič potemtakem
ni delal, kar je razumljivo, in so ga dogodki
sami postavili pred to dejstvo. Sicer pa je
bUo nasploh malo ljudi, ki bi že v letu 1917
mislili na odcep od monarhije.
Eden takih je bil verjetno Krek. Tako bi
vsaj mogli razumeti iz Jegličevega zapiska v
dnevniku ob Krekovi smrti: » ... Mislim, da
ga je Bog ob pravem času poklical s sveta.
Dogodki so se tako razvijali, da je bil v veliki
nevarnosti nekorektnega mišljenja o izvoru
državne oblasti in o samoodločbi narodov.«"
In kako je bilo s sporom in razcepom v
SLS? Nasprotja med posameznimi strujami v
vodstvu SLS se med vojno zelo povečajo.
Spor se sicer spočetka omejuje na vrhove in
baza SLS o njem ne ve dosti. Klerikalno ča-
sopisje o tem dolgo popolnoma molči in iz
njega ne bi bilo moč ničesar razbrati. O spo-
ru pa dosti pišejo nemški časopisi v Gradcu,
hrvatsko časopisje pravaške stranke, ki je
glasnik Krekovih stališč, in tudi slovensko
liberalno časopisje. Največ in najbolj točne
podatke pa ima Jegličev dnevnik. Jeglič je
o vsem natančno informiran, in ker vemo,
da je bil Jeglič dolgo časa neopredeljen med
sprtima strujama, na neki centrumski pozi-
ciji, lahko popolnoma verjamemo njegovim
zapiskom, ki jih je delal sproti.
Leta 1915 je v njegovem dnevniku zaslediti
veliko beležk o sporu. Pogovarja se večkrat z
39
voditelji obeh struj, poskuša opredeliti bistvo
spora in doseči spravo. Podaja izredno dobre
analize, ki kažejo njegov politični instinkt, ki
mu je pozneje pomagal pri odločitvi: Mladini
s Krekom se pritožujejo nad Šušteršičem, češ
da vse važnejše odločitve sprejema samo v
krogu somišljenikov in ne sklicuje vodstva
SLS. Obsojajo ga, da je kot kranjski deželni
glavar vse preveč avstrijski in premalo slo-
venski.
Dne 27. januarja 1916 piše Jeglič v dnev-
niku, da se je pred nekaj dnevi pogovarjal s
Krekom o položaju in ga vprašal, če res snuje
radikalno strujo v SLS, kar da je nevarno
za razcep straaike. Krek mu je odgovoril, da
stranke ne razdira on, ampak Šušteršič in
Lampe in Jeglič, ki se z njima isohdarizira.
Rekel je še, da mora Šušteršič iz politike, da
kar on dela, so odvetniški manevri. Jeglič
zaključi beležko, da vidi, da je razdor v stran-
ki nepremostljiv, da pa bo še poizkusil spra-
vo.'^
Sredi leta 1916 se začne politično gibati cen-
trum stranke s prelatom Kalanom, ki si pri-
zadeva rešiti stranko pred razcepom in pri-
dobi Jegliča za svojo pozicijo. Jeglič piše 31.
julija 1916, da je iz pogovora s Kalanom
zvedel, da mlada inteligenca ne mara za Šu-
šteršiča, ne marajo ga voditelji na Štajer-
skem, Koroškem in Goriškem. V stranki da
prevladuje mnenje, da se stranka ne sme
razcepiti, rajši se je treba odpovedati Šušter-
šiču in Kreku in z drugimi možmi držati
stranko. Škoda, da je kanonik Lampe popol-
noma Šušteršičev mož in je pretrgal s Kre-
kovo strujo, drugače bi lahko on prevzel vod-
stvo. Kalan je povedal, da je na sestanku za-
upnikov stranke kritiziral Šušteršiča zaradi
samovolje in izrabljanja duhovščine v poli-
tične namene. Predlagal je še Jegliču, naj bi
Katoliško tiskovno društvo (Kalan predsed-
nik) iztrgalo Slovenca Šušteršičevemu abso-
lutnemu vplivu.'"
Po tem si Jeglič na vse načine prizadeva
za zgladitev spora in ne podpira več Šušter-
šiča.
Mladini vedo, da bo zmagal v SLS tisti, ki
bo imel v svojih rokah klerikalno zadružno
centralo. Zadružno zvezo. Na občnem zboru
Zadružne zveze decembra 1916 se posreči
mladinom izriniti Šušteršičeve privržence
iz vodstva zveze. Mladine so podprli izven-
kranjski Slovenci, ki so bili ogorčeni nad Šu-
šteršičem zaradi njegove premalo slovenske
politike.
Medtem pa je skoraj vsa kranjska duhov-
ščina (tudi veliko dotedanjih Jegličevih so-
delavcev) stala na Sušteršičevi strani. Kon-
servativni Šušteršič je pač predstavljal večini
kranjskih klerikalcev tistega, ki je pripeljal
stranko do njene moči in uspehov. Poglejmo
nekaj duhovniških spomenic, ki izpričujejo
takšno stališče.
Promemorija za dekanijo Ribnico leta 1917
pravi: »Kaj bo z razcepljenostjo SLS, za se-
daj še ne moremo presoditi. Ker pa smo du-
hovniki cele dekanije edini in vsi stojimo za
svojim voditeljem dr. Šušteršičem, upamo,
da se nam bo posrečilo ohraniti edinost med
ljudstvom. V naši dekaniji so vsi možje z
nami. Čudno je, da naši stari nasprotniki
podpirajo nam nasprotno frakcijo, menda
nam za prihodnost tudi to koristi.«'"' In še
eno takšno poročilo župnika iz Zagorja ob
Savi z dne 3. junija 1917: »Zaupanje verni-
kov napram duhovnikom je malce oslabelo,
ker so spoznali, da smo brez moči. Tudi mo-
krači (socialdemokrati) bodo zrasli na škodo
naše stranke, ki bo še bolj oslabela. Razcep-
ljenost v SLS bo napravila grozno škodo in
morda poraz naši stranki. To pač ni bilo tre-
ba. Dr. Krek ima pač veliko na vesti, kar je
sezidal, to hoče sedaj podreti — nekako tiho
maščevanje za osebne poraze. Prav v Thei-
meričini aferi tiči kal razcepljenosti.«*' V
promemoriji za župnijo Šmartno pri Litiji z
dne 10. maja 1917 pa je rečeno: »Tudi du-
hovščina je deloma razcepljena, deloma ne-
odločna. Prej je bilo zahrbtno rovarjenje pro-
ti deželnemu odboru, sedaj ustanovitev ne-
potrebne združene centrale .. . Ljudstvo še
ne ve o tem razkolu, ko pa se zve zanj, zna
biti, da bodo obe frakciji in z njimi vred du-
hovščina izgubili moč in ugled v političnem
življenju. Bati se je tudi, da socialdemokra-
tična stranka, ki si prizadeva za mir, dobi
pristaše med ljudstvom. V Ljubljani se to-
lažijo, da smo gospodarsko lahko ločeni, po-
litično pa združeni. Toda to ne drži. Razdor
v zadružništvu zna privesti do razdora v or-
ganizaciji sploh.«*-
Tako je torej Šušteršič, ki je bil izrinjen iz
Zadružne zveze, ustanovil v začetku leta 191?
svojo Zadružno centralo, ki se ji je pridružilo
veliko število kranjskih zadrug. Škof Jeglič
je uvidel nevarnost tega razkola na zadruž-
nem polju, ki bi utegnil pripeljati do razcepa
v SLS. Zato je skušal posredovati in zgladiti
spor. Najprej je 17. julija 1917 sklical v Ljub-
ljano sestanek duhovščine ljubljanske ško-
fije. Na sestanku je kljub nasprotovanju ve-
čine, ki je zahtevala kritiko mladinov, sfor-
siral sklep, da je duhovščina proti razdoru
v SLS in da bo škof skušal posredovati. Du-
hovščini pa se prepove agitirati za katerokoli
centralo.*'
To pa je bila v bistvu podpora mladinom,
ki so bili zaradi svojega radikalizma bližji
razpoloženju ljudstva kot Šušteršičeva struja.
Jeghča je vodilo pri tem verjetno spoznanje
položaja, kakor ga je zapisal v dnevniku 9.
aprila 1917: »Zdi se, da Centralna zveza za-
40
drug več posebno ne napreduje. Po deželi se
boje zapustiti Zadružno zvezo in pristopiti k
novi; v nekaterih krajih so pri sejah odbora
posojilnic duhovniki glasovali za prestop k ,
Centralni zvezi, toda laiki so jih preglasovali,
da so morali ostati pri stari Zadružni zvezi.
Razdor sega vse dalje.«"*^
Radikalizem med ljudstvom se poleti in
jeseni 1917 vse bolj širi zaradi protivojnega i
razpoloženja. Mladini imajo svojo oporo v
Jugoslovanskem poslanskem klubu, ki jeseni
1917 noče več izvohti Sušteršiča v delegacije.
Na podeželju je približno takšno razpolože-
nje, kot ga kaže poročilo v Slovencu 26. X.
1917: »Odbor Kmetske zveze za kamniško
dekanijo, zbran na seji 24. X. v Kamniku v
navzočnosti podpisanih odbornikov, je so-
glasno sklenil, da se v zadevi začasnega za-
stopstva kamniškega po dr. Krekovi smrti
izpraznjenega okraja, obrne do Jugoslovan-
skega kluba, naj on odloči, kdo ima zastopati
interese našega okraja. Po misli odbora bi
bila zato najprimernejša gospod dr. Lovro
Pogačnik kot zvest učenec in prijatelj pokoj-
nega in dr. Benkovič kot kamniški rojak. V
dr. Krekovem narodnem in ljudskem duhu
hočemo — to lahko izjavljamo v imenu
ogromne večine ljudstva — naj se vodi dalje
naša politika... Kmečka zveza bo zastavila
ves svoj vpliv, da se bo naša politika nada-
ljevala v duhu nepozabnega nam dr. Kreka.
Sveto zapuščino Krekovo bomo zvesto čuvali
proti vsakomur.« (Sledijo podpisi.)
O tem članku je v Jegličevem dnevniku ko-
mentar 27. oktobra 1917: »Dekan Lavrenčič
(Sušteršičev pristaš) je prepovedal dvema od-
bornikoma iti na shod. Zborovale! so vkljub
temu dali zgoraj omenjeno izjavo, in stavek:
»Zapuščino Krekovo bomo zvesto čuvali proti
vsakomur«, je napirjen proti dekanu. Prvič,
da so se zastopniki društva očitno postavili
zoper duhovnike in sicer zoper tako ugled-
nega.«*'
Tega spora se je Jeglič ustrašil. Kot piše
sam v svojem dnevniku, se je zbal, da bo na-
stal prepad med duhovščino z dr. Šušteršičem
na eni strani in ljudstvom z inteligenco na
drugi strani. Zato se je odločil, da podpre
mladine, da zrušijo dr. Sušteršiča. (Nekdo je
moral biti žrtvovan, da se stranka opere —
op. J. P.). Ravno to, da bi klerikalna stranka
ne izgubila ugleda med ljudstvom, ne pa
toliko radikalni pogledi na rešitev jugoslovan-
skega vprašanja so privedli škofa Jegliča v
tabor mladinov.**
Ko je torej novembra 1917 dr. Sušteršič na
zborovanju, na katerega je poklical svoje pri-
staše, razpustil SLS in ustanovil novo kmečko
stranko, je nastopil Jeglič z vso svojo avto-
riteto proti temu. Vsem klerikalnim časopi-
som je zabranil objavljati Šušteršičeve pro-
glase in članke; pustil pa je, da so vanje pi-
sali mladini. Ti so takoj objavili proglas, da
se SLS ne bo razšla. Slovenec pa je priobčil
26. novembra Jegličev članek O razdoru v
SLS, kjer je opisal ves potek dogodkov in
razglasil vse Šušteršičeve napake. V svojem
letaku je Jeglič pisal, da je novo ustanovljena
Kmečka stranka nepotrebna, ker kdo bolj
kot SLS ščiti kmečke interese. Duhovščina naj
ne podpira Kmečke stranke.
Mladini so za konec decembra sklicali zbo-
rovanje strankinih zaupnikov v Ljubljano in
ustanovili novo Vseslovensko ljudsko stranko
in postavili za načelnika dr. Antona Korošca,
Sušteršič je tako izgubil vse svoje privržence,
ostal pa je do konca Avstroogrske še deželni
glavar. Ob preobratu je emigriral.
Sredi leta 1919 nova SLS zopet združi obe
zadružni centrali. Jegliču se posreči za pre-
novljeno SLS znova pridobiti večino duhov-
ščine in tako stranka enotna dočaka dogodke
ob koncu vojne. Od srede leta 1918 skuša
SLS čim tesneje sodelovati z drugimi sloven-
skimi strankami in ustanovi v avgustu z nji-
mi Narodni svet. Ob proglasitvi neodvisnosti
29. oktobra 1918 govori škof Jeglič z balkona
deželnega dvorca (današnja univerza) in po-
zdravi osvobojenje.
OPOMBE
1. V orisu je upoštevana predvsem sledeča li-
teratura: Gestrin-Melik, Slovenska zgodovina
1792—1918, Ljubljana 1966: Edvard Kardelj, Raz-
voj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana
1968, Fran Erjavec, Zgodovina novodobnega ka^
toliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana
1928; Bogo Grafenauer, Slovenci od naselitve do
1918, Enciklopedija Jugoslavije 7, Zagreb 1968,
str. 235—257. — 2. Vsi biografski podatki so po-
vzeti po knjigi Jožeta Jagodica, Nadškof Jeglič,
Celovec 1952. — 3. Friedrich Engel-Janosi, Öster-
reich und das Vatikan 1846—1918, 2 zv. Graz-
Wien 1960, str. 113. — 3a. Citirano po Janku
Polcu, Kako je bil določen Dr. Anton Bonaven-
tura Jeglič za knezoškofa ljubljanskega, Cas
1937/38, str. 324—326. — 4. Jagodic, Nadškof Je-
glič ..., str. 122—123. — 5. Shod dekanov, Ljub-
ljanski škofijski list 1899. — 6. Isto tam. — 7.
Pastoralne konference. Ljubljanski škofijski list
1899. — 8. Jagodic, Nadškof Jeglič..., str. 130. —
9. Več o zavodih je pisano v Jagodičevi knjigi
Nadškof Jeglič in v zborniku Zavodi Sv. Stani-
slava ob srebrnem jubileju, Ljubljana, 1930. —
10. Jegličev dnevnik 7. nov. 1899 (Prepis dnev-
nika v arhivu CK ZKS Ljubljana). — 11. Jegli-
čev dnevnik 23. novembra 1899. — 12. Jegličev
dnevnik 29. novembra 1899. — 13. F. Erjavec, Zgo-
dovina novodobnega katoliškega gibanja. — 14.
A. Bonaventura Jeglič: P. n. č. c. gospodom du-
hovnikom, Lj. šk. 1. 1901. — 15. Cerkvene vizi-
tacije škofa Jegliča, fasc. 1900—1905 Ljubljanski
škofijski arhiv. — 16. Isto tam. — 17. Isto tam. —
J8. Jegličev dnevnik 28, julija 1903. — 29. Jegli-
čev dnevnik 21. januarja 1905. — 20. Od krize
41
Badenijeve vlade sem 1898 so se slovenski kle- '
rikalci začeli zbliževati s hrvatsldmi pravaši. Pri-
stajali so na njihov državnopravni program, ki ]
trdi, da so Slovenci planinski Hrvatje. Naši kleri- j
kalni voditelji, namreč tisti narodno orientirani: <
Krek, dr. J. Brejc in tudi A. Ušeničnik so začeli i
okrog 1910 govoriti o slovensko-hrvatskem na-'
rodu. A. Ušeničnik je pisal, naj bi sprejeli hrva- j
ščino kot znanstveni jezik, ljudski jezik pa bi '
počasi približevali (glej Gestrin-Melik, Sloven-
ska zgodovina, str. 317). — 21. Jegličev dnevnik
5. okt. 1903. — 22. Cerkvene vizitacije... fasc.
1900—1905. — 23. Cerkvene vizitacije ... fasc. 1
1906—1910. — 24. Škofovo pastirsko pismo za'
Novo leto 1906, Lj. škof. 1. 1906. — 25. Jegličev,
dnevnik 30. avg. 1906. — 26. Erjavec, Zgodovina
novodobnega katoliškega gibanja. — 27. Cerkve-
ne vizitacije ... fasc. 1906—1910. — 28. Jegličev
dnevnik 29. januarja 1911. — 29. Jegličev dnev-
nik 19. februarja 1911. — 30. Jegličev dnevnik
2. dec. 1911. — 31. Jegličev dnevnik v letih 1912 j
—1913. — 32. Takšno stališče zastopa razprava i
Janka Pleterskega, Trializem pri Slovencih in \
jugoslovansko zedinjenje ZC XXII. 1968. — 33. \
O tem vprašanju priča zapisek v Jegličevem ]
dnevniku 2. sept. 1917 in takoj nato velika po- i
lemika v slovenskem časopisju. — 34. O razdoru :
v SLS, Slovenec, 26. nov. 1917. — 35. Jegličev ,
dnevnik 14. julija 1920. — 36. Letak »O razdora
SLS«, datiran 24, nov. 1917, kot priloga Ljubi j.
škof. listu; ista vsebina pod istim naslovom je
izšla tudi kot uvodnik v Slovencu 26. nov. 1917.
37. Jegličev dnevnik 16, okt. 1917. — 38. Jegličev
dnevnik 27. jan. 1916. — 39. Jegličev dnevnik;
31. jul. 1916. — 40. Cerkvene vizitacije... fasc.'
1916—1920. — 41. Isto tam. — 42. Isto tam. —
43. O tem zapisek v Jegličevem dnevniku, potem
poročila o shodu dekanov v Lj. škof. 1. 1917. —
44. Jegličev dnevnik 9. aprila 1917. — 45. Jegli-
čev dnevnik 27. okt. 1917. — 46. Tako razlaga ;
Jeglič svoj odklon od Šušteršiča tudi v članku v i
Slovencu 26. nov. 1917. \
42
Skof jegliC — politik
II. del
JANKO PRUNK ,
JEGLIC v PRVIH LETIH JUGOSLAVIJE
DO SPREJETJA VIDOVDANSKE USTAVE
Jeglič v novi državi ni nehal politično
delovati,  čeprav so se  zunanje  okoliščine
spremenile. Spremenilo se je le področje nje-
govega političnega delovanja. V stari avstro-
ogrski monarhiji je bil Jeglič človek, ki je
zaradi svojega položaja imel dostop do ce-
sarja, zato je odločilno sodeloval pri strankini
»zunanji politiki-« in imel dober vpogled van-
jo. V novi državi kot katoliški škof in pristaš
opozicijske stranke, ni mogel hoditi k pravo-
slavnemu kralju in ni imel kontakta s cen-
trom državne politike Beogradom in ni mogel
usmerjati politike SLS v odnosu do Beograda
in vlade. Vso strankino zunanjo politiko je
dobil absolutno v svoje roke strankin načelnik
dr. Anton Korošec, ki se je tudi pretežno gibal
po Beogradu in bil v vsej SLS najbolje po-
učen o beograjskih političnih igrah. V tem
oziru je Jeglič sledil Korošcu. Toda o notra-
nje političnih zadevah v SLS in v Sloveniji
je še vedno samostojno presojal. Kakor se
vidi iz njegovega dnevnika, je izredno na-
tančno in intenzivno spremljal notranji raz-
voj in vanj tudi odločilno posegal. Bil je brez
dvoma neosporavana avtoriteta SLS, čeprav
ni bU. v nikakršnem njenem vodstvu. Ravno
tej avtoriteti, ki je nepristransko razsojala
med različnimi sprtimi strujami in skupina-
mi v stranki, gre verjetno pripisati, da je SLS
ves čas njegovega škofovanja ostala kljub
različnim  notranjim napetostim  enotna in
močna.
V prvih letih v novi državi Jegličevo poli-
tično delo, ki ga je najlepše moč slediti po nje-
govem dnevniku, kaže natančno vso politično
pot, vse družbeno politične dileme in akcije
klerikalne SLS, saj je skoraj z vsemi tesno in
aktivno povezan.
Ob samem vprašanju zedinjenja Jeglič
ves čas aktivno sodeluje. V dnevniku piše, da
je šel 20. novembra v Zagreb k nadškofu Bau-
erju, da bi se bolj informiral o političnem po-
ložaju. Tu se je srečal s srbskim podpolkov-
nikom Milanom Pribičevičem, ki ga je infor-
miral o položaju; govoru je tudi z »inteligent-
nim liberalcem« Albertom Kramerjem, čla-
nom Narodnega veča. Oba sta mu povedala
naslednje: »Položaj je neugoden za republiko;
pa tudi volitve za predsednika bi büe težke, ze-
diniti se ne bi mogli, pa bi nastale hude borbe
in kdo bo ukrotil ljudske mase, ki se vedno
bolj poprijemajo boljševizma; posebno ker ni-
mamo armade ne na Hrvaškem ne na Sloven-
skem ... mora priti monarhija, kateri bi bil
na čelu Alekander. Sestaviti se mora skupno
ministrstvo pod regentom Aleksandrom. Ima
naj nalog organizirati armado in pripraviti
volitve za konstituanto.«*
Jeglič piše, da je na Kramerjevo željo te-
lefoniral v Ljubljano prelatu Kalanu, naj na
shodu zaupnikov SLS 21. novembra v držav-
nopravnem oziru ne sklenejo nič definitivne-
ga. Ker mu je prelat Kalan odgovoril, da bo
to težko šlo, je Jeglič pohitel v Ljubljano, da
bi sam prisostvoval shodu in vplival. Med po-
tjo pa se mu je pokvaril avto in je zamudil
shod. Zapisek zaključi z mislijo, da je verjet-
no tako prav, kajti na shodu so se vnemali
za republiko in tako tudi sklepali.^
Jeglič sprejme 1. december kot dejstvo, s
katerim se je treba sprijazniti in vanj takoj
vživeti, v nasprotju z drugim katoliškim epi-
skopatom v Jugoslaviji. Ob slovesnostih v po-
častitev proglasitve zedinjenja 15. decembra-
naroči svojim duhovnikom,« ... da ne bi pre-
več škodoval svojemu ugledu, ugledu duhov-
nikov in Cerkve, da naj se »adresa vlade in
odgovor regentov« prečita s prižnice, prepri-
čan, da je to malum minus. Kako bi završalo
in kako bi nasprotne stranke naskočile mene
in narodno vlado, ko bi jaz vpričo nje zapo-
vedi iz Beograda preziral. Moj metropolit me
je zato pokregal v pismu, ki sem ga včeraj
prejel privatnim potom«.^
Tudi v svojem novoletnem pastirskem pi-
smu je zadovoljen z Jugoslavijo in njej in
vladarju zagotavlja lojalnost. Poglejmo si ne-
kaj misli iz tega njegovega zanimivega nasto-
pa. Avtentičen tekst je objavljen v 1. številki
Ljubljanskega škofijskega lista, nekaj iz tega
pa že decembra v dnevnem časopisju: »... Do-
godki so se sami tako vrstili, da imamo zdaj
regenta, ki je povsem demokratičen, pravičen
do nas vseh in ki že sedaj neumorno skrbi,
da se Jugoslavija prizna od antante...
Glede avtonomije in centralizacije se mi
dozdeva, da se išče neka srednja pot, ne po-
polna centralizacija, ker posebnih delov ni
mogoče zednačiti in po istem kopitu vladati,
in ne popolna avtonomija, da ne bomo preveč
razkosani in za srečen začetek premalo enotni.
Glede razmerja med katoliško cerkvijo in dr-
žavo mi škofje pričakujemo pravično uredi-
tev po konkordatu s sv. očetom. Glede na cer-
kveno premoženje smo škofje rekli, da ne bo-
mo protestirali, ako se cerkvena posestva pro-
ti primerni odškodnini razdele ...
Ne vem, od kod čuden predsodek zoper pra-
voslavnega regenta in zoper pravoslavno lju-
dstvo. Bral sem konkordat, ki ga je sv, Stolica
169
ravno pred vojsko sklenila s Srbijo. Katoli-
ški cerkvi so zajamčene vse prostosti..
Pismo govori na koncu še o naših prihod-
njih nalogah.
»Politika: Danes se vse prekucuje. Sploš-
ni položaj se vsak dan menja. Izredno težko
nalogo imajo gospodje, kateri so pri vladi in
kateri vodijo naše politično življenje... po
božji in naravni postavi smo dolžni priznati in
spodobno spoštovati ono oblast, ki ima v rc>-
kah upravo in vodstvo družbe. Zato smo sedaj
dolžni spoštovati začasno narodno vlado v
Sloveniji in vrhovno vlado v Jugoslaviji in
to tem bolj, ker smo po postavni poti prišli do
ujedinjenja Jugoslavije in so sedanjo vlado
določili zastopniki ljudstva...
Možje pri naši narodni vladi so j ako spretni
in izredno delovni v splošni prospeh ljud-
stva ... Ce vse to resno preudarite, ali si
boste upali obsojati voditelje in njihovo poli-
tiko? Jaz je ne bi upal, akoravno sem blizu
njih in me v marsičem informirajo. Zarotim.
Vas, ne delajte politike vsak na svojo roko.
Nekateri gospodje so tako neprevidni, da go-
vore zoper vodilne kroge, govore o položaju
in ga presojajo popolnoma napačno...
Jaz se bom v teh borbah zadnjih let preiz-
kušenih mož držal. Ako mi ne bo kaj všeč, se
bom z njim pogovoril. Duhovnike pa nujno
prosim, da sledite meni, ki sem od najvišje
cerkvene oblasti, in upam, da tudi po božji
milosti postavljen, da vodim škofijo...«°
Jeglič ve, da bo SLS lahko vodila odločno
katoliško politiko in se ji ne bo treba bati na-
sprotnikov, če bo gospodarsko in socialno mo-
čna in če bo reševala vprašanja na teh dveh
področjih. Zato je v tem času zelo zaskrbljen:
»V zadružništvu strašen polom. Centrala, ki
se je po prizadevanju Šušteršičeve stranke
(početkom leta 1917) odcepila od zadružne
zveze, je po nesrečnih in nedopuščenih špeku-
lacijah zabredla v grozen deficit: najmanj 5
milij. kron. Ker je pri njej dve tretjini kranj-
skih posojilnic, kjer imajo kmetje svoje pri-
hranke naložene, bo strašna razburjenost zo-
per duhovnike, ki so na čelu. Bojim se za
stranko sploh, da jo nasprotniki, uporabivši te
dogodke, razbijejo. Naši gospodje se močno
trudijo, da bi izvedli sanacijo.««
Poleti 1919 Jeglič ob priliki birmovanja
povsod sjwdbuja duhovnike, naj se potrudijo
v zadružništvu in v prosvetnih društvih.'
Tudi za delavsko krščansko organizacijo
JSZ poskrbi Jeglič v začetku leta 1919. Po-
skrbi ji tajnika kaplana Komljanca, ki s svojo
iniciativnostjo in idealizmom res požene delo
organizacije. Vodstvu SLS tajnik delavske or-
ganizacije ni všeč. Prof. Remec pri Jegliču
sicer zoper takšnega delavnega delavskega
tajnika takoj protestira in ga dolži avantu-
rizma in nevarnih nazorov,^ toda Jeglič taj-
nika podpira.
Pri boju za slovenske meje je Jeglič tudi
zraven. Ko mirovna konferenca v Parizu od-
loči za Koroško plebiscit, se vzburi vsa slo-
venska politična javnost, ki je do tedaj pri-
čakovala, da bo mirovna konferenca sloven-
sko Koroško podarila Jugoslaviji. Na velikem
zborovanju vseh slovenskih političnih, kultur-
nih in strokovnih organizacij 12. maja 1919
v ljubljanskem magistratu »je knezoškofa Je-
gliča, ko je došel v dvorano, iskreno pozdravil
župan dr. Ivan Tavčar in se mu zahvalil za
udeležbo. Navzoči pa so mu prirediU prisr-
čne ovacije.«'
Jeglič je bil konec maja tudi v reprezenta-
tivni delegaciji slovenskega naroda (dr. J.
Brejc, škof Jeglič, dr. Triller, dr. Ravnikar,
Prepeluh in Golouh), ki je poskušala še posled-
nje, odvrniti antanto od plebiscita na Koro-
škem. Delegacijo je 30. maja sprejel Wilson,
se z njo dalj časa pogovarjal, toda ta pogovor
ni vplival na odločitev konference, le da je
bila Mežiška dolina brez plebiscita priključe-
na Jugoslaviji. Jeglič pa je potem na svojo ro-
ko obiskal maršala Focha, ki je bil znan ka-
tolik, in pariškega kardinala Ametteja.'" Mar-
šal Foch se je potem res zavzel, da je blejski
in bohinjski kot z jeseniško železnico, katero
so zahtevali Italijani, ostal v Jugoslaviji."
V letu 1920, ko se medstrankarske strasti
na Slovenskem znova do kraja razplamtijo,
je Jegliču SLS stranka, ki v politiki in jav-
nem življenju zastopa katoliška načela, zato
ji pomaga s pastirskim pismom za volitve v
konstituanto, kjer vernikom priporoča SLS.
Na shodu dekanov razpravljajo po njegovem
nalogu o poživitvi in boljši kvaliteti časopisja
Liberalci se v predvolilni borbi poslužujejo
vseh mogočih sredstev, da bi kompromitirali
SLS in njene voditelje; ker dobro vedo, kaj
pomeni Jeglič za klerikalno gibanje v Slove-
niji, se spravijo tudi nanj.
Jeglič piše novembra v svojem dnevniku:
»Čudno, kaj se more dogoditi! Včeraj mi
je predsednik deželne vlade prinesel službeno
dopis hrvaškega bana Laginje, v katerem spou
roča Komandi IV. armijske oblasti v Zagrebu,
a) da se čuje, da bo stranka Radičeva vstala
na nasilen odpor in doda b): »U klerikalnoj
stranci postoji jaka struja za kidanje svih ve-
za sa Beogradom, a ta struja pot ječe od nad-
škofa Jegliča, s kojom je strujom u vezi i bu-
duče povlačenje njihovih ljudi iz javne poli-
tike, koja održava veze sa Beogradom«.
Ker bi ta tožba mogla imeti za mene, za na-
šo stranko in še za Cerkev težkih posledic,
sem danes Banu uradno pisal, naj prijavi do-
kaze za te grozne trditve in sicer dotični ko-
mandi in meni; ako pa dokazov nima, ve
sam, kaj je dolžan storiti po svojem poštenju
in katoliškem prepričanju.
Ker je pred nekaj dnevi tudi velikosrbski list
Balkan ravno tako uroto razglasil, da jo jaz .
170
trajno snujem, se mi zdi, da za temi objavami
tiči agitacija naših nasprotnikov, da bi nam
za volitve zvezali roke. Zato sem zadevo spo-
ročil ministrskemu predsedništvu v Belgrad.
Poslal sem obtožbo, moj dopis Banu in sem
še dodal, kako bi bilo mogoče kaj takega trdi-
ti, ako se pogleda moje delovanje ... Naročil
sem, naj ministerstvo zahteva dokazov za vsa-
ko obtožbo proti meni.«'^
Ker se je ban Laginja izvijal, da ni nobene
njegove ovadbe, je dal Jeglič v Slovencu ob-
javiti številko in datum banovega dopisa na
IV. armijsko oblast.
Ban Laginja se je bil potem prisiljen opra-
vičiti in pojasniti, da je bilo njegovo poročilo
pomota, svoje pismo Jegliču je dal ponatisniti
tudi v časopisu »Hrvat«. Jeglič piše, da je s
tem zadovoljen, kajti klerikalna stranka in
»njena dotična struja sta očiščeni«.**
Po volitvah za konstituanto, ki so se razme-
roma slabo izšle za SLS, si je Jeglič prizade-
val, da bi stranka ne opešala. Katoliško ti-
skovno društvo je imelo precej deficita in je
hotelo ukiniti delavski Večerni list. Delavski
voditelji pa so se temu upirali. »Voditelji de-
lavcev so zborovali, Komljanec, Gostinčar etc.
in so koj zasnovali društvo, ki naj skrbi za
denar, ki bi omogočil izdajanje dnevnika za
delavce; list naj bi bU popolnoma neodvisen
in zares njihov list. Oglasilo se je okoli 70
navdušenih mož, ki bodo mesečno prispevali
po 100 kron. Ker je ta list izredno važen za
delavsko gibanje, sem obljubil tudi jaz prispe-
vati in sicer mesečno po 10.000 kron ...
Duhovi so precej pomirjeni. Bojim se pa, da
bo Slovenec trpel škodo; imel bo manj naroč-
nikov in zmanjšala se bo njegova veljavnost.
Nevarnost preti, da bi pri »Novem času« pre-
več radikalni postali in se morda od stranke
odcepili. Bog nas varuj hudega!«'^
Na aprilskem shodu dekanov 1921 postavi
Jeglič kot glavno točko analizo vzrokov aa
klerikalni neuspeh na volitvah za konstitu-
anto, vzrokov, zakaj se socialna demokra-
cija in komunizem razširjata, in način,
kako bi se širjenje zavrlo. Referent o
tem vprašanju je tajnik JSZ Komljanec
Poda dobro analizo vzrokov za razšir-
janje komunizma. Protiukrep komunistične-
mu širjenju vidi samo v dobri in močni kr-
ščanskosocialistični organizaciji, ki naj zaja-
me vse kategorije delavskega prebivalstva."
Izredno zanimiv zaključek na dekanskem sho-
du, če vemo, kako večina duhovščine in vod-
stva SLS ni imela nikakršnega posluha, ozi-
roma je celo nasprotovala kakršni koli večji
in bolj samostojni delovni organizaciji v SLS.
Jeglič je slutil, kakor se vidi iz poznejšega
pisanja, da je treba delavce organizirati v
lastnih vrstah in jim dati njihove pravice, to-
rej takoj reševati njihovo socialno vprašanje,
kajti samo na tak način jih je moč obdržati
v okvirih katoliške cerkve, kar je za Jegliča
kot vnetega katoličana najvažnejše. Od tega
osnovnega izhodišča Jeglič potem nikoli več
ne odstopi in kljub vsemu nasprotovanju kon-
servativnega vodstva SLS vseskozi podpira
delavsko organizacijo in ji s svojo avtoriteto
daje veliko pomoč v njenem boju s konserva-
tivno desnico v stranki.
SLS v BOJU ZA REVIZIJO VIDOVDANSKE USTAVE
IN JEGLICEVA SKRB ZA MOCNO IN ENOTNO
KATOLIŠKO STRANKO DO SREDE LETA 1927
Od srede leta 1921, ko je v Beogradu ob
nasprotovanju večine Hrvatov in Slovencev
izglasovana centralistična vidovdanska usta-
va, se v Sloveniji ponovno krepi SLS, ki na-
sprotuje centralistični ureditvi in zahteva za
Slovenijo avtonomijo. Prvi pokazatelj obnov-
ljene klerikalne premoči v Sloveniji so občin-
ske volitve aprila 1921, komaj pol leta po vo-
litvah za konstituanto, ki so prinesle SLS 60 %
vseh glasov in sorazmerno temu občinskih od-
borov. SLS skuša potem to svojo politično pre-
moč v Sloveniji izrabiti za to, da bi prepričala
Beograd, da je ona edini odločujoči politični
dejavnik v Sloveniji, s katerim naj Beograd
računa. Pripravljena je sodelovati v vladi, če
bi ta izpolnila njene zahteve, to je avtonomijo
Slovenije s pretežno oblastjo SLS.
SLS mora svojo močno družbeno politično
pozicijo v Sloveniji ves čas braniti, kajti li-
beralne stranke vseh vrst si na vse načine
prizadevajo, da bi s pomočjo njim naklonje-
nih vlad v Beogradu zrušili v Sloveniji kleri-
kalni politični monopol. Stranka uspešno
kljubuje vsem takšnim poskusom in čvrsto
združuje v svojih vrstah najširše sloje sloven-
skega naroda predvsem kmete pa tudi pre-
cejšen del delavstva. Pri tem prizadevanju za
močno stranko, ki naj združi vse družbene
sloje in tako kljubuje nasprotnikom, igra ves
ta čas pomembno vlogo škof Jeglič.
Tako piše v dnevniku poleti 1922: »Doma je
prenehal izhajati list »Novi čas«. Ko sem na-
prošen posredoval, da bi zopet izhajal, sem
tole zvedel: List se je zavezal poravnati dolg
mesečno ob koncu meseca; primanjkljaj je po-
krivalo vodstvo SLS. Urednika Kremžar in
Terseglav sta na svojo roko delala politiko.
Mnogokrat sta netaktno postopala in zato po-
vzročila v Beogradu tisto mržnjo, ki jo imajo
do nas. Tudi sta delavce le preveč nahujskala,
da so kar predrzni postali. Pri nedavnem kar
nepotrebnem štrajku so bili najhujši naši kr-
ščanskosocialni delavci. In ko se pripravlja-
mo za volitve v oblasti, zahtevajo na večih
krajih kar polovico zastopnikov, ako so v ve-
liki manjšini. Tudi sta začela Terseglav in
Kremžar stranko trgati ter od nje cepiti ko-
čarje etc. Zato je stranka prispevke ustavila.
To sem danes stranki poročil in jo prosil naj
zadevo uredi. O vsem tem gibanju si ne upam
171
soditi, ker sem morebiti le strankarsko pou-
čen. Zdi se mi, da sta v stranki naši dve struj i
v političnem in socialnem oziru. Ena bolj mo-
narhična, druga bolj republikanska, ena soci-
alna, druga bolj socialistična z dr. Gosarjem
na čelu. Razlika v mišljenju nič ne škoduje,
samo naj se vsaka stran tako premaguje, da
se ne razcepi, ampak ostane edinstvena in
složna.«"
Ta zapis nam zelo veliko pove, da sta v SLS
jasno izoblikovani dve struji, ki imata precej
različne družbene in politične koncepcije. O
taki notranji polarizaciji je tožil že dr. Ko-
rošec v pismu Bogomilu Remcu konec leta
1920; »Sedaj je po mnenju te klike najvažnej-
še z republikanstvom razdirati stranko. Fak-
tum je, da je že danes za monarhijo v konsti-
tuanti nad 200 poslancev. Ostanemo torej si-
gurno monarhija. Zato je po mnenju te klike
sedaj »najpametnejše« ustvarjati katoliško re-
publikansko stranko, da bo vsak demokratski
lump lahko pljuval na to stranko kakor bo
hotel. Ce se stranka uda v ta tek, potem se-
veda ne bodo trpeli Kremžarji, Besednjaki in
advokatski koncipienti, a trpela bo organizaci-
ja kat. cerkve, trpele bodo naše srednješolske
organizacije, naši Orli, osobito njihov naraščaj
po ljudskih šolah, trpeli bodo naši zavedni
kmetje po sodnijah in glavarstvih .. .«'^
Iz tega se vidi, da je Jegliča v primeru »No -
vega časa« informiralo vodstvo SLS, ki je na
vsak način hotelo čim bolj ukrotiti levičarske
in delavske elemente v stranki in jim tudi
ukinilo časopis. Vidi se tudi, da je Jeglič v
tem pogledu mnogo širši in dovoljuje obe stru-
ji in njene koncepcije, samo želi, da ostane
stranka enotna.
Leta 1922 je moral Jeglič reševati izredno
delikaten politični problem. V domovino se je
namreč vrnil iz emigracije bivši šef SLS dr.
Šušteršič, ki naj bi po liberalnih računih raz-
cepil klerikalno stranko. Grozila je nevarnost,
da se mu res pridružijo nekateri duhovniki,
njegovi bivši pristaši, ki so se tajno organizi-
rali. To bi SLS razcepilo. Jeglič zasluti ne-
varnost in zapiše v svojem dnevniku: »Te dni
sem zvedel, da se vrne v domovino dr. Šušter-
šič, ki bo stanoval v palači Ljudske posojilni-
ce; zbral bo nezadovoljneže, na čelu naj bi bili
naši »starini« duhovniki. Denarja je dovolj,
imeli bodo svoj list — Bojim se hujšega raz-
cepa med duhovniki. Nameraval sem štirim
ali petim prepovedati vsako politično in gospo-
darsko sodelovanje in sicer prepovedati sub
obedientiae (zaradi neposlušnosti). Toda gene-
ralni vikar in kancler sta mi odločno od-
svetovala,   mene  pa   vendar   notri   nekaj
na ta korak nagiba.  Danes sem čul, da
je v zvezi s Pucljem in da se bo naslonil
na SKS. V tem slučaju pa gotovo ne bo
mogel uspeti. Nedavno je imel s svojimi
shod v Brucku na Štajerskem. Bili so žup-
nik Anton Oblak, župnik Strajhar in odvetnik
Pegan. Menda tudi župnik Piber in župnik
Brešar. Molil bom in sicer iz globočine srca,
naj bi jih gospod osramotil." Iz tega odseva
pravi politični temperament, ki sluti nevar-
nost in analizira. Jeglič je te duhovnike po-
tem res opomnil-" in Šušteršič je doživel po-
poln neuspeh.
Dne 3. decembra 1922 so se za ljubljanske
občinske volitve povezali SLS, komunisti in
del socialistov, da vržejo liberalce. Jeglič gre
volit to koalicijo in nikjer ni videti, da bi ji
nasprotoval, kot so pisali liberalni časopisi.
Februarja 1924 ugotavlja v svojih zapiskih,
»da so naši mladi inteligentje vedno bolj s
Slovencem nezadovoljni. Ima sicer dobre in
poučne članke, vendar je zaostal in zastarel. V
uredništvu ni sloge, ni discipline. Medtem pa
dobiva vedno več čitateljev nevarno Jutro, ki
je izborno urejevano za radovedne čitatelje.«'^'
Zato je postavil problem Slovenca na dnevni
red na shodu dekanov 23. aprila 1924.^^
Poleti 1924 je Jeglič rešil Katoliško tiskarno
in s tem vse časopisje SLS pred izredno per-
fidnim liberalnim manevrom: »Naši demo-
krati in or junci so hoteli d jati pod sekvestor
»Jugoslovansko tiskamo« s pritiklinami, ker
je bila lastnina tiskovnega društva in bi dm-
štvo razpustili, tiskarni pa vrinili svojega ko-
misarja. Izbrali so dr. Šušteršiča. Ko bi se to
zgodilo, kaj bi bilo z našimi listi in njihovimi
uredniki, kaj z našim tiskom nasploh.
Naši so ob pravem času to zasledili. Dotično
notico so nasprotni listi že sestavljeno imeli.
Naši so brž poklicali dr. Brejca, ki je nevar-
nost uvidel in je prav zadnjo uro prepreču s
tem, da je sestavil spise in je storil korake, da
sem tiskamo z vsemi pritiklinami kupil jaz in
je vse od sobote moja lastnina. Zato so na-
sprotniki zelo togotni. Zakričali so »Ti hudiči
so nam zadnjo uro ušli«.. P
Ves ta čas so politični nasprotniki, pred-
vsem liberalci. Jegliča v svojem časopisju os-
tro napadali in ga tožili celo v Rimu, da pak-
tira s komunisti. Najhujšo gonjo so zagnali
nanj v začetku leta 1925, da bi njega in kato-
liško duhovščino kompromitirali in onemogo-
čili za državne volitve 8. februarja 1925.
Tako je pisal Slovenski narod 23-januarja 1925
v uvodniku »Vatikan in naš klerikalizem« ...
Pri nas v Jugoslaviji, zlasti v Sloveniji, se je
politična strast duhovščine razpasla do take
podivjanosti, da uporablja ne samo svoj prosti
čas v direktno agitacijo od človeka do člove-
ka, marveč celo sv. cerkvene obrede, spoved-
nico, pridigo in službo božjo. To politično de-
lovanje, ki ga imenujemo klerikalizem, posta-
ja pri nas zelo grdo, ker se obrača s svojim
političnim programom direktno proti državi in
nacionalni ideji, proti konsolidaciji naših not-
ranjih razmer, proti ljudski prosveti napred-
172
ku v gospodarstvu in se druži s prevratnimi
elementi in izrazito svobodomiselnimi stran-
kami ...
Naš klerikalizem ni samo protidržaven in
ne kali samo razmerja slovenskega ljudstva
do nove nacionalne ideje, on ustvarja splošen
prepad med katolicizmom in pravoslav-
jem.. .«24
Ali isti list nekaj dni pozneje v članku:
»Škofov list o deliriju«: »Kako huda prede
klerikalcem, kaže najbolj današnja številka
Slovenca, ki ni več izliv posurovele in podiv-
jane katoliške duhovščine, marveč dokaz deli-
rija, ki se je lotil škofove okolice ... Ce kdo v
Sloveniji, bi ljubljanski škof Jeglič, ki tiska v
svoji tiskarni »Slovenca«, ter dopušča, da pod
njegovim nadzorstvom ta bogokletnik in ruši-
lec morale, zaslužil, da se mu obesi mlinski
kamen okoli vratu. Toliko zla Slovencem še
ni prizadejala človeška duša kot ta visoki cer-
kveni dostojanstvenik s svojim posurovelim
in podivjanim časopisjem. Mi se le čudimo, da
more državna oblast mirno trpeti, da zagleda
tak Ust, kakor je Slovenec, še beli dan .. .«^'
Vse to žolčno pisanje Slovenskega naroda pa
liberalcem ni nič pomagalo. Na volitvah 8
februarja 1925 so bili temeljito poraženi. Izgu-
bili so celo ljubljanski mandat, ki ga je dobil
Korošec. Tu se je javno pokazalo, da sloven-
sko ljudstvo ne odobrava unitarističnih in or-
junaških pogledov.
Škof Jeglič in sarajevski nadškof Šarič pa
sta zaradi prvega članka — uvodnika tožila
Slovenski narod, ker jima je očital protidr-
žavno stališče. V pravdi, ki je trajala dve leti
— škofa je zastopal dr. J. Brejc — je bil
časopis obsojen na globo 10.000 din, pisec
članka na zapor za mesec dni in na preklic
svojih trditev.^*
Decembra 1926 pred pokrajinskimi volitva-
mi se je bila politična borba zopet zelo razži-
vela. Slovenska kmečka stranka, bivša Samo-
stojna kmetijska stranka, ki sta jo v tem času
vodila Pucelj in Prepeluh in je paktirala z Ra-
dičem, je hotela postaviti na svojo kandidatno
listo nekatere duhovnike (nekdanje Šušterši-
čeve pristaše), da bi kmečkim volücem doka-
zala, da je krščanska. Ce bi se duhovščina raz-
klala, bi bilo za SLS zelo nerodno, ker ne bi
mogla pred vernimi volilci nastopati kot edina
stranka, ki v javnem življenju in politiki za-
stopa katoliška načela. Jeglič je to dobro ve-
del, zato je razumljiv njegov odločni nastop
proti temu manevru SKS! »Pred dnevi je pri-
šel k meni Prepeluh, samostojni kmetij ec, in
me vprašal, če dovolim, da bo v Kranjskem
srezu nosuec njihove liste župnik Piber. Ker
ta stranka edinost razdira, SLS škoduje in jo
slabi, pa bi lista z župnikom nosilcem liste be-
gala, sem pismeno odgovoril, da na to željo ne
morem pristati.-«^^
Dne 3. decembra je bü. nato pri Jegliču
sam minister Pucelj, ki je prosil škofa, da bi
smeli duhovniki kandidirati na listi SKS.
Jeglič se ni dal ujeti v politično zanko in je
na Pucljevo vprašanje, če ima zoper to kak-
šne politične razloge, odgovoril samo: »Ako
jaz to storim, izgubim vso veljavo pri večini
duhovnikov in pri večini ljudstva, sam sebe
pa ubiti ne maram .. . Kaj se hoče! Tudi ta
nastop je v programu božje previdnosti. Vem,
da bom od nje dobil za stvar (za SLS op. J. P.)
koristen izid: za mojo osebo naj bo, kar že.
Ako bi se moral odpovedati škofijstvu, pa se
bom. Današnji dan je bil izredno kritičen:
mislim, da sem ga dobro prestal in sem Bogu
hvaležen za prave besede in nenavadno od-
ločnost.«28
Jeglič je potem tudi ukrepal proti nedisci-
pliniranemu kranjskemu dekanu Koblarju, ki
je agitiral na SKS in Radiča. Razrešil ga je
dekanske časti in službe.^'
Še v eno zelo važno zadevo je posegel
Jeglič konec leta 1926. Skušal je zgladiti spor
v vodstvu SLS. Desničarsko vodstvo SLS,
Korošec s svojimi zvestimi oprodi v Ljub-
ljani Natlačenom, Remcem, Adlešičem, Avse-
nakom. Rožičem, Basajem itd. ni hotelo
priznati kandidatske liste ljubljanske kra-
jevne organizacije SLS za pokrajinske volitve,
katere nosilca bi bila dr. Ivan Stanovnik,
načelnik ljubljanske organizacije SLS, in
Franc Terseglav.
Težko je natančno reči, kaj vse se je skri-
valo za tem sporom. Iz poznejšega političnega
razvoja se da sklepati, da je Stanovnik-Ter-
seglavova skupina predstavljala v vodstvu
SLS nekako levo strujo, ki je bila za sodelo-
vanje s krščanskimi socialisti, torej za bolj
socialno in bolj levičarsko politiko, bila je
tudi za dosledno avtonomistično politiko do
Beograda. Med Stanovnikom in prvaki SLS
pa so bili še osebni spori. Jeglič o tem piše
v svojem dnevniku sledeče: »Silne težave in
nevarnosti v SLS. Ljubljanska organizacija
je na svojem sestanku v sredo 1. novembra
imenovala kandidate za volitve v oblastno
skupščino. Nosilec liste naj bi bü. dr. Stanov-
nik, potem urednik Terseglav, industrijec
Regina in še dva druga. Stanovnik je spreten
voditelj ljubljanske organizacije in more
držati skupaj razne skupine. Posrečilo se jim
je, da so tudi delavsko skupino organizirali
in rešili socialistov. Zato je bil soglasno in
z navdušenjem izbran za nosilca liste. No,
vodstvo SLS pa je na zaupnem sestanku pred
par dnevi njega kratko malo zavrglo in
zahteva njegovo glavo. Sestavilo je svojo lis-
tino, katere nositelj je bil dr. Adlešič.
Danes je prišel k meni Stanovnik in mi
stvar potožil. Reče, da se osebno žrtvuje,
organizacije pa ne more, ona ga je izvolila,
zato mora ostati, dokler organizacija drugače
173
ne odloči. Za vzrok imajo prepričanje, da
Stanovnik zlohotno zoper stranko ruje in ima
svoje namene. On pa trdi, da tako ni res..
Naslednji dan je bil pri Jegliču podpred-
sednik SLS Marko Natlačen, ki je povedal,
da je Stanovnik pogostokrat nastopil in pre-
komerno kritiziral delo SLS, da je v govor-
jenju nasilen, razdražljiv in nekako oblasten.
Vodstvo da se je zavedalo, da bo zaradi
njegove odstranitve Korošec v Ljubljani izgu-
bil nekaj glasov, toda so kljub temu sklenili,
Stanovnika ne«.
Jeglič zaključi zapis: »Ko sem položaj pre-
mišljeval, sem rekel, da se v te zadeve ne
bom več vtikal, le dr. Stanovniku bom sveto-
val, naj se umakne in podloži, kar bi bilo
najbolje zanj in za stranko.«''
SKOF JEGLIČ IN KRŠČANSKI SOCIALISTI
a) Do abdikadje
Leta 1927 pride v politiki SLS do nenadnega
čudnega preobrata. Korošec se poleti 1927
poveže s srbskimi radikali — Vukičevičem,
s tako imenovanim blejskim paktom. Pristane
na vidovdansko ustavo, torej se nekako tiho
odpove avtonomizmu in gre v vlado. Kaj je
SLS napotilo v ta korak, še vedno ni pojas-
njeno. Verjetno bi lahko pojasnili ta problem
enostavno s tem, da se je opozicijska SLS pač
naveličala opozicije in si zaželela v vlado,
kakor si želi vsaka politična stranka. SLS se
v opoziciji tudi ni imela s kom resno vezati.
Njen nekdanji opoz. partner Radič jo je že
enkrat leta 1925 pustil na cedilu, ko je stopil
v vlado. SLS je izkoristila ugodno politično
situacijo in prešla v vladni tabor. Ni nam
namen tu kaj več pojasnjevati ta korak SLS,
ki je potem za dolgo časa določil strankarsko
povezovanje v Jugoslaviji z malo izjemo do
njenega konca.
Gre nam le za to, da pogledamo, kakšen
odmev v Sloveniji, predvsem v SLS, je imel
ta korak njenega vodstva. Nekako najsploš-
neje lahko konstatiramo, da je imel ta korak
usodne posledice za SLS. S tem korakom je
vodstvo SLS pokazalo, da mu je predvsem
za oblast, da se je povezalo z reakcionarnim
velikosrbskim kapitalom. Vse to je nagnilo
demokratične elemente v SLS, predvsem pa
krščansko socialistični sindikat, v opozicijo
vodstvu, ki je po letu 1929 prešla v pravo
odkrito negodovanje in pozneje v razcep. Pri
tem so odigrali največjo vlogo krščanski so-
cialisti, ki so ravno v tem času notranje
precej dozoreli in se pomaknili v levo.
Za nas je zanimivo, kakšno vlogo je pri tej
notranji polarizaciji igral škof Jeglič.
Lahko rečemo, da je skrb za krščanske
socialiste, za JZS in Krekovo mladino poleg
skrbi za katoliško akcijo misel, ki je najbolj
izpolnjevala zadnja leta Jegličevega življenja.
Poglejmo, kaj pravi konec leta 1927 o Kre-
kovi mladini: »Krekovci so me povabili k da-
našnji prireditvi. Odzval sem se hoteč spoznati
njih in njihovo življenje. Imeli so tri govore.
Najprej je govoril Marinček o temi: Krekovci
in svet. Govoril je mnogo o socializmu, mili-
tarizmu, nacionalizmu etc., o razrednem boju,
o prekuciji, ki naj poruši sedanji družbeni
red. Govoril je vse povprek brez sistema.
Povedal je nekaj resničnega, pa tudi precej
napačnega. Drugi je govoril Langus o: Kre-
kovci in človek. Imel je nekaj reda v mislih
razpravljajoč o razmerju človeka do sebe in
do družbe. Vendar razprava ni dosti vredna.
Tretji je govoril Kocbek o: Krekovci in Bog.
Govoril je v modernem stilu: Jaz ga nisem
razumel, kako bi ga pa razumeli mladi delav-
ski sloji? Moral bom ob priliki načelnika
poučiti«.'^
Dva dni nato ponovno zapisek v dnevniku:
»Danes sem Krekovi mladini pisal in jim
povedal svoje misli o govorih. Rekel sem:
Marinčkov govor brez notranje zveze, o vsem
mogočem; začetek korekten, zadnji del popol-
noma boljševiški. O govoru Kocbeka, da vmes
ima nekaj resničnih mish, toda v modernem,
meglenem slogu, pa ga gotovo ni nihče razu-
mel. Kaj tak govor koristi. Marinčkov škod-
ljiv mladini in v okviru krščanskega soci-
alizma. Manjka jim znanstvene podlage,
poiščejo naj si svetovalca in vodnika.«"
V začetku leta si Jeglič zelo prizadeva, da
bi zgladil spor med vodstvom SLS in dr. Sta-
novnikom. Piše Korošcu v Beograd, vabi
k sebi na razgovore podpredsednika SLS
dr. Natlačena. Natlačen se ne da v tej zadevi
nič pogovoriti; ob vsaki priliki pa toži JZS in
Krekovo mladino, da so boljševiki.
Jeglič je v stalnem stiku s krščanskimi
socialisti in pazno zasleduje njihove ideje, ki
precej vplivajo nanj: »Krekovi mladini sem
napisal Hst z ozirom na »Ogenj«. Dal sem
jim nekoliko nasvetov: a) naj pišejo mirno
in blago. Naj ne hujskajo na sovraštvo; b)
pojem razredni boj naj vzamejo v splošnem
pomenu: »boj delavcev zoper kapitaliste«, ne
pa v drugem svojem pomenu, ker s tem delajo
zmešnjavo; c) naj ne prezirajo uspehov okrož-
nice Leona XIII, dela Krekovega in naših orga-
nizacij in nasvetov dr. Gosarja; d) naj ne
simpatizirajo z boljševiki; e) naj delavstvu
tudi o dolžnostih govore etc .. .«'*
In kmalu nato še en karakterističen zapisek
v dnevniku »V 3. številki Usta »Ogenj« raz-
laga Jugoslovanska strokovna zveza« pojem
»razredni boj« v smislu »boj za pravice de-
lavcev«. Upam, da se ne bomo razšli.
Med tem časom je prišla 2. številka lista
»■Križ«, ki je dobra in korektna, akoravno
nekateri gospodje že mrmrajo. Pa je že tako,
da gibanja (med akademiki: Križ, med de-
lavci »Ogenj«) ne bomo mogli zatreti, pač pa
174
bi ga mogli uravnavati, da se drži v pravih
mejah«.^'
Nekaj dni pozneje zopet omenja prepad, ki
se širi med krščansko socialistično mladino
in starimi klerikalci: »Sinoči je bila akade-
mija Krekove mladine. Udeležil sem se oseb-
no, želeč, da ostanem z njo v stiku in morem
kaj vplivati. Razpored je bil posebno dobro
zasnovan. Od načelnikov SLS ni bilo nobe-
nega zraven. Bojim se, da se prepad med
mladimi in starimi razširi.. .«s«
Kaže, da so tedaj najbolj reakcionarni
klerikalni krogi sklenili, da se morajo zne-
biti škofa Jegliča, ki jim je bil ovira pri
njihovem ostrejšem nastopu zoper levičarje
v stranki. Verjetno so ga oni tožili v Rim,
da dopušča v svoji škofiji list, ki je poln
krivih naukov zoper katoliško cerkev. JegUč
piše, da je dobU od sv. oficija pismo, v ka-
terem ga le-ta vprašuje, kako da je v njegovi
tiskarni lahko izhajal »Križ na gori«.
Jeglič pravi, da bo lahko odgovoril, kako
je bolj z očetovskim privatnim nastopom
dosegel, da je na jesen ta list prenehal
in se namesto njega pod novo redakcijo tiska
list »Križ«, kateremu se po njegovem mnenju
ne more nič očitati.^'
Zaradi sekundiranja vodstva SLS veliko-
srbski buržoaziji in njeni vladavini so bili
Hrvatje zelo ogorčeni nad slovenskimi kle-
rikalci. Zanimivo je pismo, ki ga je poslal
Jegliču za Novo leto 1929 njegov bivši pri-
jatelj, sarajevski nadškof dr. Sarič, vnet
podpornik politike HSS. »Zanimiv odgovor
mi je poslal iz Sarajeva nadškof Šarič! On
piše, kako želi, da bi Slovenci Hrvate ljubili,
kakor poprej. ,Ali ta politika nesretna danas,
koja ne vodi ka dobru. Ja se još uzdam
u Vašu svetu molitvu. Ne uzdam se nista
u slovenački rad u Beogradu. Ta j rad je pro-
mašen'. Njega hvalijo in poveličujejo (na
Hrvatskem op. J. P.), ker se je za sedanjo
hrvaško politiko zavzel in jo očitno odobrava.
No, ta hvala ni napredek krščanstva, ker ne
prihaja iz verskega prepričanja, ampak iz
politične zlorabe.«^^ 2elo zanimiv Jegličev
komentar!
V letu 1929 je imel Jeglič veliko skrbi,
kako obravnavati organizacijo Orel in cerkev
pred diktaturo. V tem času se je počasi pri-
pravljal na abdikacijo. Pozorno je spremljal
boj med krščansikimi socialisti in vodstvom
stranke, ki se je v zadnjem letu njegovega
škofovanja, 1930, izredno zaostril.
V dnevniku ima zabeležene vse te spopade
in vse akcije, ki jih je sam povzemal, da bi
spor zgladü. Pri prikazu njegovega delovanja
smo se držali njegovega dnevnika, kar podaja
najboljšo sliko; na kratko ima zabeleženo
najvažnejšo svojo korespondenco. Do origi-
nalne njegove korespondence ni moč priti.
Verjetno se hrani v ljubljanskem nadškofij-
skem arhivu. Po časopisju pa tudi ni moč
slediti vseh stvari, posebno ne tistih zaupnih,
ki so včasih najvažnejše.
Dne 31 januarja 1930 je pisal v dnevniku:
»Vnela se je huda borba med Krekovci s Pra-
vico in našimi starešinami s Slovencem. Obe
stranki sta nepopustljivi. Slovenec je prinesel
par člankov, »Pravica« je ostro odgovorila,
kaže kar sovraštvo do starešin. Krekovci pra-
vijo, da starešine hočejo zvezo krščanskih
socialcev razbiti in sami nekako delavsko
društvo ustanoviti. Delavstvo bi bilo razbito.
Večina bi sicer ostala zvesta, pa bi se obrnila
zoper starešine in cerkev. Mene ta boj boli,
zato sem v pastirskem listu do duhovnikov
omenil in sicer v pomirljivem smislu. De-
lavcev ne smemo odbiti, ampak jih še bolj
k cerkvi pritegniti«.^'
Poglejmo si na kratko še nekatere misli
iz tega njegovega pastirskega pisma, ki ga
lahko imamo za njegov politični testament:
» ... Mislimo tudi na organizacijo ,Krekove
mladine'. Jaz imam to mladino zelo rad, pa
se tudi lepo razvija ... ,Krekova mladina' je
v tesni zvezi z ,Borci' in ,Jugoslovansko stro-
kovno zvezo'. To so trije deli dobro zamišljene
organizacije katoliškega delavstva. Svoj se-
dež imajo v Delavski zbornici v Ljubljani.
Imajo pa mnogo nasprotnikov, tudi od strani
naših krščanskih inteligenčnih delavcev. Boje
se, da bo ta močna delavska organizacija
zabredla in sicer da bi mogla biti nekako
marksistična, nekako nekrščanska. Prepričan
sem in vem, da bo tekom leta ta močna de-
lavska organizacija dokazala, da se od mark-
sistov bistveno loči, da zahteva od članov glo-
boko krščansko življenje... Boli pa me nji-
hova preostra in brezobzirna borba.
Ravno sedaj se je v tej organizaciji vnela
huda borba. Ker so na obeh straneh dobri
in požrtvovalni možje, upam, da bo ta sedaj
začeta borba privedla do razčiščenja raznih
trditev...
Vse gospode, ki ljubite naš pokret, ki lju-
bite tudi delavce, prosim, proučujte socialne
probleme in pomagajte delavskemu gibanju,
da bi se pravilno razvilo. Tega gibanja ne bo
nikdo zaustavil. Gorje nam Slovencem, ako
bi se ga poskušalo v nastali borbi razbiti.«*'
b) Po abdikaciji
Tudi potem ko je zapustil ljubljansko ško-
fijsko stolico, je Jeglič še nadalje ostal pri-
soten v političnem življenju SLS. V politično
življenje je sicer posegal samo še zelo poredko,
toda kljub temu je predstavljal krščanskim
socialistom, ki so bili od 1930 dalje v odprtem
sporu z vodstvom SLS, pomembno oporo.
Delavska pravica, glasilo krščanskih soci-
alistov, je ob njegovem odhodu iz škofijske
palače v Gornji grad zapisala, da je bil njen
največji in iskren prijatelj, da ga ne bodo
175
nikoli pozabili in naj jim ne zameri, če se
bodo kdaj oglasili pri njem.*'
Vodstvo SLS je sedaj, ko je imelo v ško-
fiji škofa dr. Rozmana, ki je popolnoma
podpiral vse njegove akcije, odločilo, da bo
udarilo z močno roko po krščansko sociali-
stični delavski organizaciji in po vseh levi-
čarjih v SLS. Udarilo je po Akademskem
Orlu, kjer so se zbirali študentje levičarji,
vrglo ga je iz Akademskega doma. Sledil je
obračun s Krekovo mladino, ki je bila najbolj
revolucionarna, a njeno glasilo Ogenj je
moralo na pritisk vodstva SLS utihniti.
Nazadnje so pritisnili še na Akademski
krščansko socialistični klub Borba, da pojasni,
ali priznava papeževo okrožnico Quadrage-
simo anno glede socialnih in pohtičnih vpra-
šanj. Klub je tako priznanje odklonil in s tem
padel v preganjan j e.*-
Ves čas je vodstvo SLS pritiskalo na JZS,
ki je bila najmočnejša organizacija krščanskih
socialistov, da se mu brezpogojno podredi.
Leta 1931 je izrabilo papeževo okrožnico
Quadragesimo anno in zahtevalo, naj JZS
v svojem glasilu Delavski pravici objavi, da
priznava družbene in politične nauke iz te
okrožnice. Delavska pravica se je branila
izpolniti takšno zahtevo, kajti to bi pomenilo
posloviti se od misli na socializem in pristati
v klerofašističnem korporativizmu. Vodstvo
SLS, in največja cerkvena avtoriteta, dr. Aleš
Ušeničnik, uprizarjajo v klerikalnem časo-
pisju pravo gonjo proti JSZ in njenemu
glasilu Delavski pravici. Slovenec piše, da
kdor ne prizna papeževih okrožnic, je odpad-
nik od katoliške cerkve, in kleveta pred
javnostjo JSZ kot boljševiško organizacijo.
Ker vsi ti napadi niso nič zalegli in so
se delavci JSZ dobro držali, se je vodstvo
SLS poslužilo perfidne taktike. Nagovorilo je
škofa Jegliča, ki je imel velik vpliv pri vodi-
teljih JSZ, naj še on pritisne nanje, da priz-
najo Quadragesimo anno.
Tako naščuvan je Jeglič iz Gornjega grada
pisal uredništvu Delavske pravice oktobra
1932 pismo: »Ker se v delavskih krogih vedno
bolj širi marksizem, ker se papeževa okrož-
nica ,Quadragesimo anno' nekako prezira in
se nauki njej nasprotni v vaših delavskih
krogih očitno oznanjajo, sem nekatere trditve
na rudarskem kongresu smatral za dobro
priložnost, da dragim mojim prijateljem
izpregovorim resno besedo .. .«*'
Potem sledi šest velikih strani dolgo pismo,
kjer Jeghč razlaga socialno vprašanje na
podlagi papeževih naukov in zaključi: »Vse-
kakor želim, da se to pismo objavi. Da ne
bom delavce preveč razžahl, najprej prosim
vas, da ga ponatisnete v Pravici. Mislim, da
mi ne bo treba drugam se zatekati.«**
Uredništvo lista in vodstva JSZ sta bila
mnenja, da takšnega pisma ni moč objaviti.
ker bi s tem priznali tisto, proti čemur so se
ves čas upirali. Sklenili so poslati delegacijo
k Jegliču v Gornji grad in ga odvrniti od
njegove zahteve. V delegacijo sta šla urednik
lista Miro Jeršič in dr. Aleš Stanovnik, član
vodstva JSZ, ki je imel osebno dobre stike
s škofom. V Gornjem gradu sta po krajšem
pogovoru prepričala Jegliča, da bi njegovo
pismo zelo škodovalo delavski stvari in bi
se ga veselili njihovi nasprotniki. Jeglič je
potem takoj odstopil od svoje zahteve po
objavi pisma.*'
Cisto do konca življenja se je Jeglič zani-
mal za razmere v SLS, za JSZ in njeno borbo.
Ker vodstvo SLS ni moglo priti na konec
krščanskosocialistični JSZ, je 1935 ustanovilo
svojo delavsko organizacijo Zvezo združenih
delavcev, ki jo je vključilo v režimski reak-
cionarni sindikat Jugoras. Položaj JSZ je bil
obupen: pričakovala je lahko vsak čas, da
jo bo režim JRZ razpustil. Zopet se je poslu-
žila Jegliča in ga prosila, naj intervenira pri
ministru dr. Korošcu in ga odvrne od tega
koraka. Jeglič je novembra 1935 javil načel-
niku JSZ Srečku Zumerju svojo misijo pri
Korošcu v pismu, kjer pravi: »Kakor sem
obljubil, sem g. ministru takoj pisal. Pred par
dnevi sem dobil njegov odgovor. V tem se
prvi stavki glase: »Iz vašega pisma prvič
čujem, da mislim razpustiti Jugoslovansko
strokovno zvezo. Niti mislim na to, niti mi
je kdo predložil tak predlog. Iz tega vidite,
da je zopet nova intriga.«*«
In leto pozneje, eno leto pred smrtjo skuša
Jeglič še enkrat posredovati, da bi zgladil
razcep med katoliškim delavstvom. Zato piše
Srečku Zumru: »Udeležil se bom tabor j a dne
30. 8. na Jesenicah. Mislim, da bo tam raz-
govor o združitvi JSZ z ZZD. Da bom mogel
kaj nastopiti, prosim, da me informirate
o vaših stališčih .. .*'
Seveda je bilo vsako posredovanje med obe-
ma organizacijama popolnoma brezplodno,
kajti vsaka od njih je zasledovala popolnoma
drugačne družbeno politične cilje. Razvoj je
šel pač že daleč in JSZ je büa že zunaj kleri-
kalnega tabora. Seveda pa stari Jeglič vsega
tega ni mogel več dobro videti in razumeti,
je pa s svojimi nastopi objektivno pomagal
JSZ in ji dajal nekakšno zaščito pred bojeviti-
mi reakcionarnimi klerikalnimi krogi.
Jeglič je bil do zadnjega dne svojega živ-
ljenja ves poln zanimanja za družbeno in po-
litično življenje. Se tri dni pred smrtjo je obi-
skal 29. junija katoliški zlet v Celju, kjer je
govoril. Umrl je 2. julija 1937. v Stični.
Naj na kratko ocenimo Jeghčevo politično
delo, njegov pomen in njegovo vlogo v Slo-
venski zgodovini. Danes, ko gledam nanj sko^
zi zgodovinsko prizmo, brez ognja strasti in
pristranskosti, se nam kaže Jeglič v novi
luči. Ob prebiranju vsakovrstnega dokumen-
176
tamega materiala in ob zgodovinski rekonst-
rukciji dogajanja se mi je izoblikovala podo^r
ba, da je bil Jeglič kljub svoji primarni dušno-''
pastirski službi izreden politik, človek izredne
življenjske širine, ki je imel posluh za vse
plati človeškega življenja. Kot tak je tudi po-
litiko pojmoval zelo široko, kot gospodarsko,
socialno, kulturno, prosvetno in drugo dejav-
nost, ki naj vse prispevajo uspešno pohtične-
mu nastopanju. Bil je tipičen katoliški poli-
tik, ki pa je spoznal, da se politike ne da več
voditi brez upoštevanja socialnega vprašanja
in njegovega takojšnjega temeljitega reševa-
nja. Zaradi tega svojega globokega socialnega
čuta, pa čeprav je ta morda izviral iz krščan-
ske kari tati vnosti, se je postavil na stran de-
mokratične struje v klerikalnem gibanju na
Slovenskem. Kot prepričan katoličan je spre-
jemal vse oficialne družbeno politične teorije
katoliške cerkve. Toda imel je izreden posluh
za potrebe svojega časa in svojega naroda.
Tem potrebam se je skušal v praktičnem de-
lovanju čimbolj približati s svojega katoliške-
ga stališča.
OPOMBE
1. Jegličev dnevnik 22. nov. 1918 — 2. Jegličev
dnevnik 22. nov. 1918 — SLS je bila v tem času
pod pritiskom ljudskega gibanja radikalno repu-
blikansko razpoložena. To Uustrira pogovor Izi-
dorja Cankarja, enega vodilnih ljudi SLS pri
zedinjenju, s škofom Jegličem: »Pri zborovanju
v Zagrebu 23. in 24. novembra so imeli naši tež-
ko stališče. Nazadnje so glasovali za predlog: naj
se zedinimo vsi, tudi Srbi v eno državo; izbere
naj se 28 članov, ki pojdejo v Belgrad na razgo-
vor o združenju pod regentom Aleksandrom; po
razgovoru naj se sestavi »državno veče«, skupno
za vse SHS, ki naj vodi politiko in pripravi kon-
stituanto. Naši ostanejo republikanci; tudi v
Srbiji nima Aleksander večine v skupščini, velik
del Srbov hoče v republiko. Pri konstituanti
zmaga gotovo monarhija, naši se bodo lojalno
podvrgli, toda s postavnimi sredstvi bodo delali
na to, da čimprej pride republika. Srbi bodo
sami kmalu vrgli Karadjordjevičevo dinastijo« —
Zapis v Jegličevem dnevniku. — 3. Zapis v dnev-
niku 25. dec. 1918. — 4. Jegličevo pastirsko pismo
»Duhovnikom«, Ljubljanski škof. list štev. 1;
1919. Iz tega pisma s» vidi, da je Jeglič že ujel
politično ravnotežje, ki ga je takrat tudi za
kratek hip zapustil v začetku novembra. Ves je
lojalen do regenta in do pravoslavja, da ne bi
dalo to slovenskim liberalcem, ki propagirajo
unitamo Jugoslavijo, prevelikega aduta. — 5.
Pastirsko pismo duhovnikom — Ljubljanski škof.
list, 1. štev. 1919. — 6. Jegličev dnevnik 31. dec.
1918. — 7. Cerkvena vizitacija škofa Jegliča Fasc.
1916—1920, Ljubljanski nadškofijski arhiv. —
8. Jegličev dnevnik, 22. februarja 1919. — 9.
Slovenec, 13. maja 1919. — 10. A. Prepeluh, Pri-
pombe k naži prevratni dobi, Ljubljana 1938, str.
285. — 11. J. Jagodic, Nadškof Jeghč, Celovec
1952, str. 227. — 12. Konferenca dekanov, Ljub-
ljanski škofijski Ust. štev. 8. leto 1920. — 13.
Jegličev dnevnik, 9. nov. 1920. — 14. Jegličev
dnevnik, 22. nov. 1920. — 15. JegUčev dnevnik,
30. dec. 1920. — 16. Shod dekanov, poročilo
Ljubljanski škofijski Ust 1921, štev. 6. — 17. Je-
gličev dnevnik, 20. avgusta 1922. — 18. Pismo dr.
A. Korošca Bogomilu Remcu iz Beograda konec
leta 1920, Arhiv Slovenije, fond B. Remec (Priv.
A XLVIII). — 19. Jegličev dnevnik 19. oktobra
1922. — 20. Jegličev dnevnik 8. novembra 1922. —
21. Jegličev dnevnik 13. februarja 1924. — 22.
PoročUo o shodu dekanov, Ljubljemski škofijski
list 1924. — 23. Jegličev dnevnik, 26. julija 1924.
— 24. Slovenski narod, 23. januarja 1925. —
25. Slovenski narod, 29. januarja 1925. — 26.
Jegličev dnevnik, 12. marca 1927. — 27. JegUčev
dnevnik, 2. decembra 1926. — 28. Jegličev dnev-
nik, 3. decembra 1926. — 29. Jegličev dnevnik,
26. januarja 1927. — 30. Jegličev dnevnik, 5.
decembra 1926. — 31. Jegličev dnevnik, 6. de-
cembra 1926. — 32. Jegličev dnevnik, 4. decembra
1927. — 33. Jegličev dnevnik, 6. decembra 1927.
— Takšnega vodnika jim je Jeglič res našel in
to v dr. Ivanu Ahčinu, ki pa je imel kaj malo
smisla za krščanski socializem, predvsem tak,
ki je uhajal na levo. BU je vnet pristaš politike
vodstva SLS in je zato hitro prišel v spor z JSZ
in Krekovo mladino, kot ima zabeleženo Jeglič
v dnevniku 3. decembra. Ahčin ni dolgo ostal
duhovni vodja teh organizacij, ker je šel potein
kmalu na izpopolnjevanje v Nemčijo. — 34. Za-
pisek v dnevniku, 9. februarja 1928. — 35. Zapi-
sek v dnevniku, 10. marca 1928. — 36. Zapisek
v dnevniku, 19. marca 1928. — 37. Zapisek v dnev-
niku, 30. juUja 1928. — 38. Zapisek v dnevniku,
4. januarja 1929. — 39. Zapisek v dnevniku,
31. januarja 1930. — 40. Jegličevo pastirsko pismo
za leto 1930, Ljubljanski škofijski Ust 1930, štev. 1.
— 41. Delavska pravica, štev. 32. 7. avgusta
1930. — 42. Kratek historiat boja levičarskih
elementov v SLS z reakcionarnim vodstvom naj-
demo v brošuri »Borci«, ki jo je izdal »Krščansko
social, akad. klub Borba« v Ljubljani 1933. —
43. Jegličevo pismo iz Gornjega grada 28./X, 1932
uredništvu Delavske pravice v Ljubljani; original
hrani tedanji urednik lista Miro Jeršič v Ljub-
ljani. — 44. Isto tam. — 45. Ustni podatki Mira
Jeršiča, v Ljubljani 24. avgusta 1971. — 47. Pismo
škofa Jegliča iz Stične 8./X. 1935 Srečku 2umm
(fotokopija v arhivu IZDG v Ljubljani). — 47.
Pismo škofa Jegliča iz Stične 23. VIII. 1936 Srečku
2umru (fotokopija v arhivu IZDG v Ljubljani.) —
OPOMBA
V prvem delu, ki je bil objavljen v I. števUki
Kronike 1971, so nastale manjše tiskovne napake,
ki pa bistveno spreminjajo smisel. Tako piše na-
pačno na 34. strani, levi stolpec: »Nazadnje so
se zedinili gospodom poslancem priporočiti, da,
naj gredo v obstrukcijo^^ Pravilno je: »Nazadnje
so se zedinili gospodom poslancem priporočiti,
naj ne gredo v obstrukcijo.«
Na isti 34. strani desni stolpec se napačni
stavek glasi: »Zato je v vsakem važnejšem ukre-
pu vodstvo klerikalne organizacije spregovoril
tudi Jeglič samo... Pravilno se glasi: »Zato je
o vsakem važnejšem ukrepu vodstva klerikalno
organizacije spregovoril tudi Jeglič sam ...«
In še na 41. strani zadnji odstavek razprave
vsebuje napačen datum: »Sredi leta 1919 nova
SLS zopet združi obe 2adružni centrali«. Pravilno
je: »Sredi leta 1918 nova SLS združi obe zadružni
centrali.«
177